26
Književnost
Domenichino je slikal to lepo podobo za veliki oltar cerkve sv. Hijeronima (S. Girolamo della Charita), ki stoji na mestu nekdanje hiše sv. Pavle, v kateri je Hijeronim sam stanoval, ko ga je poklical 1. 382. papež Damaz v Rim. L. 1614. je bil ž njo gotov. Samo 60 skudijev (130 goldinarjev a. v.) si je ž njo zaslužil. V Parizu, kamor jo je bil Napoleon dal prenesti, cenili so jo na pol milijona — znamenje torej, kako visoko jo  Čislajo  umetniški strokovnjaki.
Že Domenichinovi sovrstniki so jo laskavo hvalili. Ljudstvo in umetniki so jo jednoglasno prištevali med one petere slike, o katerih se je reklo,  da so na svetu najlepše.1)
Bližnji tovariši pa so Domenichina radi te slike strastno zavidali, sčasoma tudi istotako sovražili. Niti življenja ni bil več varen plemeniti umetnik. Le njegova krotkost in ponižnost je odbila in utešila nebrojne napade. Veledušni papež Gregorij XV. pa je bil njegov mogočni zaščitnik in varih. Imenoval ga je vatikanskim stavbarskim mojstrom in mu s tem v gmotnem oziru zagotovil dobro,  brezbrižno življenje.
Pozneje so povabili Domenichina v Nap olj, kjer je bila ravno dogotovljena bogata in krasna cerkev sv. Januvarija, ki je patron divnega Na-polja. Domenichinu je bilo izročeno slikanje posebne kapele, katera Čarobno blesti v zlatu in dragocenem kamenju.  V njej, in sicer pod
*) Le-te so po oni sodbi: 1. „Izp r e m en e nj e Kristusovo" (La Trasfigorazione) Rafaelovo. 2. »Jezusa s križa sname jo" Daniela da Volterra, ali, kakor se je prav za prav pisal, Daniele Ricciarelli, ki je bil rojen 1. 1509. v mestecu Volterra blizu Pize, in je umrl 1. 1566. v Rimu. Bil je najboljši učenec Michelangelov. 3. „Sveti Romuald" od Andreja Sacchija ('598—-1661), ki je bil učenec Frančiška Albanija iz Caraccijeve šole. 4. »Sv. Pe-tronila" od Guercina, ki je opisan ob koncu tega poglavja, in 5. „Obhajilo sv. Hijeronima" Domeni-chinovo.
Slovenska književnost.
Slovanska knjižnica. Snopič 42 — 43 ima dve povesti: prvo izvirno, katero je spisal Do-bravec z naslovom: „Smodin", drugo prevedeno iz slovaščine, katero je spisala Ljudmila Podjavorinska z naslovom: „Za negotovimi težnjami". — ,Smodin' je kmečki fant, ki je v mladosti hodil po svetu, domov prišedši pa hoče imeti lepo mlinarjevo Lenko. A tudi Rogljev Andrej jo hoče. Smodina vtaknejo med vojake, a on pobegne in postane v domačem kraju —¦ lopov. To je jedro povesti, iz tega se razvijajo posameznosti in Smodinov  nesrečni,  pa Andrejev  srečni   konec.
dragocenim oltarjem počiva telo sv. Januvarija in njegova sloveča kri, ki postane tekoča vsako leto 19. kimovca, na praznik sv. Januvarija. Domenichino je s svojo navadno dovršenostjo naslikal več prizorov iz življenja muČeniškega škofa. Delo je obče vsem jako ugajalo. Samo napoljski slikarji so je — seve, iz slepe zavisti —¦ neusmiljeno grajali. Srdili so se, da se je „ptuji inozemec" v Napoiju predrznil kako delo prevzeti. Naščuvali so celo ljudstvo proti njemu, in bati se je bilo, da bo odlični mojster na žalosten način postal žrtev neukročenega, brezobzirnega sovraštva. Domenichino sam je bil vedno v skrbeh in nosil je vedno bodalo pri sebi v večje varstvo. Celo jedi si je sam pripravljal, ker se je bal, da ga bo kdo zastrupil. Vedne mučne skrbi in nepopisna bojazen so mu izkopale le preran grob. V nehvaležnem Na-polju, ki mu je večer njegovega plodonosnega življenja tako kruto zagrenil, umrl je 1. 1641.
Domenichino je bil poleg svoje, gotovo velike nadarjenosti tudi vzgledno marljiv. S celim srcem je gorel za umetnost. Slikal je počasi, pa vestno, zakaj pripomnil je večkrat: „To sem dolžen sebi in dolžen tudi umetnosti."
Mnogoštevilna njegova dela nahajamo po vseh večjih zbirkah. Razven imenovanih slik so še njegova najboljša dela v Rimu, v ogromni cerkvi sv. Ande j a (Sanf Andrea della Valle) in sv. Ludovika (San Luigi de' Francesi), kjer je na opresnem proslavil doticna svetnika.
V zasebnem življenju je bil tih, ponižen in skromen. Njegovo vedenje je bilo neomadeže-vano, Čednostno. Sovrstniki hvalijo posebno njegovo bogoljubje. Njegova zasluga je, da je obvaroval samega sebe in s svojim vzgledom tudi marsikaterega drugega umetnika nizkega naturalizma in surovosti, ki se jame odslej vedno pogosteje opažati v umetnosti.               (Dalje.)
— Dejanje je jako obilno, tudi dovolj zapleteno, pripovedovanje živahno, vsa smer dobra in nravna, toda „ moderna" ta povest ni. Ne, da bi ne bila realistična, poudarjamo — ker poznamo ljudi in kraje, kjer se godi povest —, da piše pisatelj prav istinito: toda lopovstvo je predmet, ki ni po sedanjem vkusu, in to bi utegnilo ovirati delu vhod v salone, kolikor jih imamo Slovenci. — Drugačna je naslednja kratka povest. Po dušeslovni strani in dobri tehniki spada gotovo med najboljše, kar jih je objavila Slovanska knjižnica.                   Sv.
Ilustrovani narodni koledar ^a prestopno leto 18q6. Uredil in i^dal Dragotin Hribar. 8°. Str. 182.  Cena eleg. vezanemu 1 gld., broširanemu
Književnost.