SEPTEMBER 1959 ŠTEV. 9 PO NAŠEM SVETU SPOMINSKA SVEČANOST M1LWAUKEE Letošnje leto 30. maja je minilo 92 let, odkar ameriški narod časti in se spominja z velikimi svečanostmi, doma in v drugih državah, svojih padlih vojakov za ameriško republiko. Te spominske svečanosti sc vršijo po vseh ameriških mestih in podeželju. Vso pažnjo polagajo krašenju grobov padlih junakov. Na ameriških vojaških pokopališčih Italije, Anglije, Francije, Belgije, Holandije, Sev. Afrike, Mehike in Filipinih, krasijo prijatelji Amerike grobove z rožami vseh padlih Amerikancev v teh državah. Tudi na Koreji, kjer je zaradi komunističnega nasilja dalo življenje preko 24.000 mladih Amerikancev, so se na vojaškem pokopališču v mestu Pusan z veliko svečanostjo spomnili teh žrtev. Na vseh ameriških državnih, mestnih in vojaških poslopjih so bile ra-zobešene zastave na pol droga. Ameriška vojna mornarica izstreli na ta dan v čast mrtvim borcem 21 topovskih strelov, v morje pa vržejo veliko rož in vencev v spomin tistim, ki so izginili v morskih valovih. Začetek spominske svečanosti polaganja rož in vencev na grobove padlih je ob koncu civilne vojne, ko so žene in dekleta padlih vojakov z veliko boljo v srcu krasile grobove. Ko je leta 1868 postal poveljnik republikanske vojske general John A. Logan, je izdal ukaz, da povsod, kjerkoli se nahaja vojaška edinica, morajo prirediti žalne svečanosti in okrasiti grobove padlih vojakov. Napravimo to, da bodo otroci in bodoče generacije videle, da nismo pozabili na pokojne, ki so darovali svoja življenja za svobodo Amerike. V Washingtonu so izbrali 30. maj za spominski dan in prve svečanosti so bile na vojaškem pokopališču Ar-lington, kjer sta govorila takratni predsedniški kandidat general Uljlsses S. Grant in ljudski zastopnik general James A. Garfield. Od te prve spominske svečanosti do danes so se vršile velike žalne manifestacije z važnimi govori. Leta 1934 je pokojni predsednik Franklin D. Roosevelt na slavnem bojnem polju v Gettysburgu dejal: »Vojne tragedije med narodi so zaradi tega, ker se narodi in ljudje ne poznaj0 in ne razumejo med seboj. Tudi sedanji predsednik D. Eisenhower je imel na vojaškem pokopališču Arlingtona velik govor, kjer je rekel: »Počastimo vse z globokim spoštovanjem, ki so padli v vojski, molimo in prosimo Boga za večni mir upajoč, da ne bomo imeli več vojnih grozot in ne ve? grobov neznanih vojakov. • Slovensko društvo Triglav in Zveza SPB, odsek Milvvaukee sta izbrala spominski dan tudi za spominski dan naših velikih protikomunističnih padlih borcev v zadnji revoluciji v domovini-Že 14 let je poteklo od one strašne (Nadaljevanje na 3. str. ovitka) NEKAJ o TURJAKU RUDOLF ŽITNIK, Argentina Pisatelj Karel Mavsar je na spominski prireditvi v Clevelandu ob priložnosti 15. obletnice turjaške tragedije v svojem govoru dvakrat omenil, t*a so „plavi“, kakor on imenuje četnike Draže Mihajlovida, ki so takrat Predstavljali državno vojsko Jugoslavije, predčasno zapustili položaj na Za-Potoku in s tem izdali posadko Vaških straž, ki se je nahajala v gradu na urjaku. Poslušalci govora, kakor kasneje tudi bralci ..Slovenije1', ki izhaja v Clevelandu in ki je Mavsarjev govor ponatisnila, so morali dobiti vtis, da Oosijo velik del krivde za padec Turjaka četniki. G. Grum Janez, ki je bil sam poveljnik ene izmed Vaških straž, in je ^Se te dogodke sam doživel, je v isti ..Sloveniji11 z dne 29. 12. 1958 resnici aa ljubo podrobno opisal dogodke in je kot popolnoma neosnovano ovrgel ^•avsarjevo trditev, da so četniki kakor koli zakrivili poraz na Turjaku. Za-yaUujem se g. Grumu za njegvo lojalnost in značajnost, ker se je, dasj sam bil četnik, zavzel za obrambo njih časti. ^ Ker pa g. Grum želi, naj bi se tudi drugi oglasili, ki jim je v zadevi l|rjaka, osebno kaj znanega, hočem tuji jaz povedati, kar o Turjaku vem. Dne 8. septembra 1943 je nehala oddajati radio postaja na Grčaricah, * katero je bila zvezano četniško poveljstvo v Ljubljani, kar je bilo dokaz, a so bile Grčarice v nevarnosti. Na zahtevo poveljstva smo se dne 10. septembra 1913 ob enih popoldne ^Peljali iz Ljubljane s tovornim avtomobilom: Janko Debeljak, major Držan, avko Zelen in jaz. Naloga je bila: ugotoviti, kaj se v Grčaricah dogaja, in ®°niagati, kar se še more. Vozil sem skozi Grosuplje—Boštanj—Velike Lašče. Potoma smo opazovali popolno razsulo italijanske vojske. Demoralizirani °jaki so kar oh cesti zmetali puške, municijo in drugo vojaško opremo, ^obrali smo nekaj pušk, municije in bomb in jih vzeli s seboj. Kmalu po "ffi uri smo že bili v Vel. Laščah. Že tam smo zvedeli, da se je italijanska iška predala partizanom in da so združeni uničiti Grčarice. Vseeno smo ^daljevali pot proti Grčaricam. Vozil sem čez Sv. Gregor v Sodražico in tam proti Ribnici. Na koncu Žlebiča, nas je za ostrim ovinkom lob nekem mlinu presenetila 'lanska avtoblinda in nam zastavila nadaljno pot. Iz nje je izstopil mlad tizanski komandant z velikim revolverjem v roki in nam je napovedal tacijo. Ugovarjal sem, češ da so za nami Nemčj in kaj bi se v taki Uacjji med seboj še klali. Uostal je surov in mi zabrusil, da bodo partizani s a00***’ *t<^° se ko z Nemci boril — če se sploh bodo, ne pa mi. „Prišla je ,»3 llra plačila za vas in. pod kontrolo avtoblinde vozite na komando v oico,“ tako je bilo njegovo povelje. j Odgovor mu je dal Slavko Zelen, ki je sedel zadaj na kamijonu. Dobro Pomeril in mu je prestrelil srce. Brez glasu je hipoma telebnil na tla. Vsi trije smo poskakali iz kamijona in stekli, kar se je le dalo proti vrhu Sv. Ane pri Ribnici. Vso opremo sem pustil na avtu, še vojaški plašč, drag spomin na pp. Goloviča. Še nikdar v življenju nisem tako tekel. Ko s® se partizani zavedli, kaj se je zgodilo, so z vsemi strojnicami z blinde- streljali za nami. K sreči nihče ni bil ubit, le mene je krogla na glavi brezpomembno oplazila. Na begu sva se potem ponoči v gozdu z Držanom nekje našla, dočim je naš rešitelj Slavko Zelen ubral drugo pot in bil še isto noč v Ljubljani. Po nočnem potikanju po vrhovih hribov sva drugi dan 11. septembru 1943 okoli treh popoldne prispela v Vel. Lašče. Bilo je tam kakor v panju-Zbirale so se in še prihajale nove edinice Vaških straž, čudno vrvenje j® bilo tam tisti dan. Posamezne gruče so med seboj razpravljale. Okrog štirih sta pridrvela z motorjem dva mlajša uniformirana človeka, svojih čepic P® nista imela na glavi, takoj sta odšla v občinsko pisarno na razgovore h županu Paternostu. Vprašal sem Janka Debeljaka, kj je prejšnji dan ostu* v Laščah in ni bil z nami v Žlebiču, kaj se dogaja. Povedal mi je, da sta ta dva z motorjem partizanska parlamentarcu iz Ribnice, da so se o skupnem nastopu Vaških straž in partizanske vojsk® že včeraj dogovarjali, danes pa, da se urede le še neke formalnosti. Dog®v°r da je bil: Vse edinice Vaških straž, zbrane -, v Vel. Laščah, prevzaniej®1 obrambo ceste pri Turjaškem gradu in preprečijo Nemcem eventuelni vd®r v Vel. Lašče—Ribnico—Kočevje in naprej proti Sušaku. V ta namen je žup®1' Paternost odredil mobilizacijo vprežne živine, voz in rekvizicijo hrane, 11 naj se takoj odpelje v Turjaški grad. Pred gradom pa naj se cesta Pr°l' Ljubljani na več mestih prekoplje, da se onemogoči nemškim tankom avtomobilom prehod. Ta županov poziv na mobilizacijo je bil nabit na ®h' činski deski in še na nekaterih drugih hišah. Enega sem snel in vzel •l’ seboj v Ljubljano. Osupla sva z Jankom Debeljakom ugibala, kaj sedaj. Pridružil se >e nama še neki major, o katerem ne vem, kje živi, ,in ne bom imenoval ni® govega imena. Jasno se nam je zdelo, da je tu komunistična past. Odšel sem v občinsko pisarno, kjer se je morda kakih 10-—15 l)ud razgovarjalo z županom. Prosil sem za besedo in Paternost mi jo je dal. Tole sem gov®r^' „Slišal sem o vaših razgovorih s partizani. LEPO VAS PROSIM, NE V® RUJTE JIM! Poglejte, kaj so storili z našimi borci v Grčaricah. Ne hod’1® na Turjak. Vi ne morete preprečiti Nemcem vdora na Dolenjsko, če h®1*" Nemci tja hoteli. Vso obrambo trga obrnite proti partizanom in zbe®'*® vse Vaške straže proti njim. Ponovno vas prosim, ne zaupajte komunist®111 Niso Grčarice zadosten zgled?" Paternost mi je odgovoril: »Razumem žitnika. Je ranjen in zm®®®^ in nezaupljiv. Mi dogovora ne bomo preklicali. Storil; bomo, kar sm® 4 domenili." . <5 Po županovem odgovoru nisem vedel, kaj naj storim. Oglasil se J® ^ menoj nek mlad kaplan in dejal s poudarkom: „Zdi se mi, da ima ž*tn* 13f Prav.“ Hvaležno sem ga pogledal in odšel iz sobe. Zunaj sem Zvedel, da se dotični duhovnik piše Dolžina. Preje ga nisem poznal. Z majorjem Držanom, nekaterimi drugimi oficirji in neko zdravnico smo odšlj. v Ljubljano. Močno smo bili zaskrbljeni, a mene je še posebno bolela usoda Grčaric, saj sem imel tam mladoletnega .sina. NEPOBITNA RESNICA JE, DA JE BILA KONCENTRACIJA VAŠKIH STRAŽ NA TURJAKU ODREJENA ZA NASTOP PROTI NEMCEM — NE PA PROTI PARTIZANOM! Brutalnost in nečlovečnost Hitlerjevih nacistov smo poznali iz njih dejanj na Gorenjskem in štajerskem in je bila utemeljena previdnost proti niim in obramba. Zato je bila razumljiiva želja, kljub vsem zločinom, ki so jih že do tedaj zakrivili komunisti proti slovenskemu ljudstvu, da bi le prišlo do skupnega nastopa proti njim. Tudi Grčarice so pričakovale združitev z 800 dobro oboroženimi četniki iz Like, da bi potem skupno ovirali prehod nemških čet preko slovenskega ozemlja. Zgodovinska krivda zločinske komunistične partije Slovenije in O. F. je 'n ostane, da je v usodni jeseni leta 1943 onemogočila složen nastop Slovencev proti takratnim našim največjim nasprotnikom — proti Hitlerjevim nacistom. Kakšen odpor bi Slovenci lahko takrat nudili in koliko bi tudi košatilo skupni zavezniški stvari, da ni bilo zahrbtnega komunističnega noža v Grčaricah in na Turjaku. Ves komunistični tisk v domovini je še danes na delu, da prikrije svetu Podlosti in zločine KPS in OF. Ne more pa to pisanje spremeniti zgodovin-* akih dejstev. Ne more zatemniti slave hrabrih slovenskih sinov, ki so umi-rali mučeniške smrti za svobodo domovine in zmago takozvanih zaveznikov, so proti volji narodov Jugoslavije, sami sebi v škodo, vpostavili v domo-v*ni človeškega dostojanstva nevredno tiranijo. Kakor so se Notranjci pri št. Joštu že leta 1942 sami od sebe s svojo ^aako stražo uprli komunističnemu nasilju, tako so se po komunističnih P°koljih v Grčaricah in Turjaku združil; četniki in člani Vaških straž v Slo-v«nsko domobranstvo, ki ga je pozdravila ogromna večina slovenskega ljudstva. CVETOVOM NAŠE TRATE Domobrancev čete mlade, naš ponos in upanje, vi cvetovi naše trate in stebri Slovenije! Misel naša obiskuje vsak dan v domovini vas, vaše žrtve občuduje, ko trpeli ste za nas. Vi Slovenijo branili s svojo srčno ste krvjo, za svobodo se borili, z vero, upanjem, močjo. Bog in narod, domovina vaše luči so bile; vaš kri in bolečina, nam v tujini moč daje. Gregor Mali Da ne pozabimo: 10. X. 1943 16. X. 1943 GRČARICE TURJAK NAŠ PONOS IN BOLEČINA NAŠA Porušena stebra slovenske protikomunistične borbe po komunist ično-savo j skih hordah, zaradi: — Izdaje in preloma vojaške besede sovražnika, Neenotnosti protikomunističnega nastopa v odločilnem momentu, Nesposobnosti vodstva odgovornih. Da ne pozabimo! PADLIM IN POBITIM JUNAKOM S L A V A ! KRVAVE ZARJE (ENODEJANKA) S. P., Kanada . Osebe: IVAN, kmečki fant TONE, sosedov sin, komunist VINKO, protikomunist. LOJZE, JOŽE, ANDREJ, domobranci I. PRIZOR (Lep pomladni večer; v ozadju gore, za njimi žari večerna zarja. Na vaši Pojo fantje: Na vasi fantje pevajo..., ali: Nocoj je eti lep večer...,.—*- Pozorišče: kmečko dvorišče z lipo na sredi, ob zidu klop, poleg zidu kup peska.) IVAN (sedi na klopi pred hišo; zamišljen; čez čas vstane In stopi na voqal hiše; se vrne in spet sede); Čudni časi; slišal sem korak, pa nikogar ni. Sam Bog nas varuj! TONE (stopi izza vogala): No, Ivan, kaj pa sediš, kot da ne veš, kaj bi? Na vas, da bomo katero rekli, ko je tako lep večer! •VAN: Kdo bi vriskal in pel-te dni, ko jih toliko joka! TONE: Koga misliš? (VAN: Saj veš — naši ljudje. ... TONE (zamahne z roko); Kaj bi tisto. Zločinci. Za Lahe delajo, pa jih mora kaj doleteti. •VAN : To pravi drugim. Do včeraj sem mislil, da se res gre za svobodo, zdaj ne verjamem več. TONE (vstane): Ivan! Tudi ti? •VAN: Ka.i misliš s tem reči ? •'ONE : Pustiva to. . . •VAN: Nič ,.pustiva". Sosedje ne molče. Pogovoriva se, pa boš videl, da ni vse tako, kot se ti zdi. TONE: Govori, če kaj veš. (Sede.) •VAN: Si poznal Martina? "•ONE: Kaj bi ga ne! Moj boter je. Dober človek je bil, toda... spremenil se je. •VAN (ga pogleda postrani): Veš, kaj se je zgodilo z njim? Si že kaj slišal ? CONE (malomarno): Nekaj sem... • V AN: Nekaj strašnega! Poklali so jih kot prašiče. Pa vpijejo o svobodi. TONE : Je že koga izdal/ > > •VAN: ttič „izdal“. Če enega najdeš na vasi, ki bi kaj slabega vedel o, njem, ga pokliči, da: pove, kaj je zakrivil. - .. \ TONE: Kar tako ga niso. Nikogair ne. IVAN: Pošten je bil in prej jih je spoznal kot drugi, to je tisto. TONE: Kaj veš, kaj je počel? V ' IVAN: Prisegel bi, 'd* hi nič hudega storil. TONE (skomigni 2 rameni; vstane, in hoče iti J. IVAN (vstane): In če bi se sam res spozabil, — zakaj so pobili vso družino? Le štej jih: devet jih je bilo. Vsi niso bili zločinci (naredi, nekaj korakov). Ali moreš misliti: dve leti star otrok, pa — zločinec! Vse, kar je prav. Tako slep še nisem in Bog daj. da bi nikoli ne bil. TONE: Italijani so bili tam vsak dan. IVAN: Kaj je on mogel za to? TONE: Aaaa.. . Ne verjamem, če je bilo vse prav. IVAN: SeVeda ni bilo. Si že pozabil, kako je bilo pred H dnevi? Vdrli so v hišo, ga krivili, naj pove kaj o partizanih; ker ni hotel nič vedeti, so mu fanta postavili ob zid in ga vpričo vseh ustrelili-Kako moreš reči; da je Vohunil in izdajal za okupatorja? TONE: V hrib naj bi se umaknil.. . IVAN: Počemu? Da bi ga oni in nihče še za njegove kosti ne bi vedel- TONE: Bojim se, da si preveč zagrizen. IVAN: Sem, ker hočem živeti. Ne Lahu ne partizanu ne zaupam. TONE: Tako! Zdaj vem, da s tabo ne moremo računati. IVAN: Tako, kot gre zdaj, ne! Drug drugemu nas pehajo pred puške.. -Če nočeš biti slep, moraš priznati, da je res tako. TONE: Tega ne bom nikoli rekel! Lah je okupator, naši se bijejo za svobodo. Smrt fašizmu! — Svobodo narodu! To je njihov pozdrav in geslo. IVAN: To je laž, peklenska laž! Besede, — dejanja govore drugače. TONE: Dokaži! IVAN: To je lako. Ostaniva kar pri Martinu. Včeraj je bilo. Fašisti so zgodaj zjutraj obkolili njegovo domačijo. Vse so pognali na vrt, potem pa zažgali. Ko je ogenj uničil vse, so odšli. Družina je morala v sosedov svinjak. To je bil šele začetek. Kadilo se je še, ko so prišli oni iz hriba. Martina, ki je odprl svinjak, so potolkli kar na vratih; njo so zaklali na slami, ko je devala otroke spat. Potem so pograbili uboge otroke in jih zmetali ven na pesek. Pa še ni bilo zadosti. Zažgali so svinjake in otroke pometali v ogenj... Ali si moreš misliti tako hudobijo?!... TONE: Dobro si poučen o tem, moram reči. PVAN: Kaj pa je s Francetom, Andrejem in Janezom, ki so jih ponoči potegnili iz postelje? Kaj je z Bertovimi, ki so jih odvlekli zvezane ? TONE: Preveč v eno stran gledaš. Kdaj ti lahko hodi še narobe.. . II. PRIZOR VINKO /priteče pred hišo; raztrgan in opraskan, brez srajce in bos; v roki drži puško): Beži, Ivan, da te ne dobe! (Zagleda Toneta.) Kaj. .. Tone, ti tukaj ? (Se prestrašeno umakne.) VONF (stopi vstran in ga gleda): Se še vidimo! (Zbeži.). IVAN: Vinko, ti s puško? In takle? VINKO (sede na klop): Ivan, ti ne veš, kaj sem doižvel! .Da bi umrl, preden sem spoznal to hudobijo. Zdaj ne morem. . . razumeš, ne morem umreti.. . preveč sem videl. IVAN: Povej, Vinko, kaj je bilo... VINKO: Ne morem. Ne boš razumel. , , IVAN: Govori, te prosim, da ti bo la^je. Slišal sem, da so vas pobrali. VINKO (mu ponudi puško): Na, Ivan. Ti straži, jaz sem brez moči, . . *VAN (vzame puško). VINKO: Nikomur ne zaupaj! IVAN: Brez skrbi! Nikogar ne bo /sede na klop). VINKO: Ko so nas zvezali in pognali v noč, sem mislil, da me bo konec že doma na pragu. Kako je oče stisnil rožni venec in si ga ni pustil vzeti! In mama, uboga mama, kako je jokala in prosila! Pa so se nam smejali. O, da bi jih tedaj spoznal, skočil bi bil nanje, z golimi rokami bi jih, da bi obležal doma. Joj, tista pot skozi Graben v Ključ! Da bi nikoli ne doživel tega! Spredaj so očeta, nekaj korakov za njim mamo, zadaj mene. O, da bi bil slep, da ne bi videl tega trpljenja!.. . Ko se je za Ljubljano svital dan, smo se ustavili v Ključu. Pa to je bil šele začetek. Očeta so postavili za lesen bunker. Tako je bil stepen, da ni mogel stati; zgrudil se je kot ubit. Pa ga niti umret niso pustili na tleh. Pristopil je Jurežev iz vasi in ga privezal za drevo. „Da ne boš spal, hudič beli!" je dejal in ga udaril s puško čez prša, da je omahnil in obvisel na tisti žici. Mama je ves dan jokala, kakor da naprej vidi vse, kar je sledilo. Pred mojimi očmi je bila noč; ničesar nisem videl in tudi misliti nisem mogel nič.. . Popoldne so od nekod prišli partizanski »sodniki". Stražarji so takoj odgnali ata. Tedaj so tudi meni zategnili roke. Mama jih je kar sama prekrižala, da bi jo uklenili, pa jo je partizan zavrnil: »Ti nisi nevarna." Ob teh besedah se mi je zavrtelo. V hipu sem vedel, zakaj se od tega rdečega sodišča še nihče ni vrnil... Stresli so me streli in kriki, ki so ves dan prihajali nekje iz grape. Od daleč sem slišal, kako so mučili ata zaradi nekega orožja. Oče ni mogel priznati, da smo ga imeli, če ga nikoli nihče ni videl pod našo streho. Joj, kaj vse so počeli z njim! Trikrat če bi govorile naše vode... so ga pobili na tla... Potem ga je rabelj odvlekel na planoto sredi smrečja. . Takoj so se znesli nad mamo. Ko bi ti vedel, kaj so ji storili! Kako so jo tepli in še vse ponižanje... Joj, kaj sem moral gledati... Nazadnje so planini nanje, naj povem, kje imamo skrito orožje. Mirno sem jih hotel prepričati, da pri nas nikoli nism° imeli niti patrona, pa me je komisar ali kdo je že bil, s puško pobil do nezavesti. Kakor od daleč sem slišal krike svoje mame. (Glavo nasloni v dlani J I VAN : Vinko, ne jokaj! Umiri sel VINKO: Ne morem. Preveč je hudo. IV AN: Lepo te prosim, vse mi povej, da se boš umiril! VINKO ( gre z roko preko čela i: Aah! Ne vem, kako dolgo so bili P° meni. Vem le, da me je nekdo s tako silo udaril, da sem predramil. Ne daleč 'za grmom je stal Tone. . . IVAN: Ferjanov? VINKO: Da. Zato rite je tako pogledat,' ko sem pribežal ščiti. Čudno, da ni streljal. 'IVAN: Vseno nisem mislil, da je tako daleč.-.. Povedal sem mu, kal mislim. VINKO: Bojim se'žate. Ne poznaš jih, 1 I VAN: Misliš ? — —■ Pripoveduj daljer-da'jih spoznam do kraja. VINKO: Koitiaj sčni -se postavil na noge, tako me je vse bolelo. Lasje -• "'■' šo Bill Zlepljeni od krvi. Tedrij-so naju odvlekli proti" grmovju-Sredi planote sem zagledal očeta, ki je trudnoi kopal v-DVrob • • • .i,: Pr.aV.-jfcediu se je. tisti rabelj . pognal panj. in,;gft. naučil tam ,,a jkup.u. izkopane zdntlj;e.-.Potem se, jpbflčp- še f etijkrat, . zravnal. Kr' , • "i •/.'je epfkoma,'tekla po njem. Stekel serrirk ;njem.U iji.-.ga. objel, n»t? je pristopila še mama. . . Tako grozno, je kriknila, da so partizani odstopili, le rabelj je s tako močjo udaril po nas. da zapokale kosti... Ata je odprl usta, a namesto besede se mu je.po bradi pocedila kepa strjene krvi. Tedaj se je zgrudil, čisto blizu je počil strel, a oče je dolgo podrteval v plitvi jami.... Tako so mi ubili očeta. IVAN (obriše uči, poprime puško in stopi na vogal, se vrne). VINKO: Potem je rabelj stopil pred mater in ukazal: ..Žakoplji to golazen, če nočeš, da boš tudi ti živa segnila!" Joj, joj, kaj so počeli z mojo mamo, preden so jo ubili! Moj Bog, da sem moral dočakati ta dan! (Utihne.) IVAN (sede na klop). VINKO: Mama se je sklonila k očetu in ga objela. Tedaj je rafal končal njeno trpljenje. A jaz sem bil brez moči. Gledal sem v ta sveti grob, ki je bil ves oškropljen s krvjo. Se opazil nisem, da je bil rabelj že pri meni. V dlani je držal oči in jezik mojega očeta in rekel: „Vidiš, fant, tole je od tvojega starega. Če hočeš, da tudi s tvojega hrbta ne potegnem kože, kakor sem jo njemu, mi povej, kje imaš orožje." Tedaj sem v sebi začutil nenaravno moč in sem zamahnil s tako silo, da se je moja pest zasadila v rabljevo glavo. Omahnil je, jaz pa sem pograbil puško in bežal, bežal... (Dvigne pogled.) IVAN (mu položi roko na ramo): Ubogi Vinko. Jaz te razumem. (Se oddalji.) VINKO: Povedal sem ti resnico... Zdaj lahko umrjem. IVAN: Vinko! Ne govori tako. Mi hočemo živeti! VINKO: Kako, ko nam tujec in lastni brat kopljeta grob? IVAN: Razumeš, Vinko! Mi nočemo umreti! če ni nikogar, ki bi branil naše življenje, se bomo branili sami. Kaj bomo čakali, da nas vse pokoljejo, kot so tvojega očeta in mater?! VINKO: Komu smo mar, če trpimo in umiramo? Obsojeni smo! — IVAN: Ne! Nič več! Enkrat se mora začeti! Zadosti je krvi! (Stopi k Vinku): Na! Pravico imaš, da jo nosiš in se braniš! VINKO (vzame- puško): Strašen, toda svet. spomin mi bo... IVAN: Tudi jaz poiščem svojo (gre k zidu m izkoplje puško in mu-ničijo). . VINKO: Pri spominu očeta in matere, ki so ju umorili, prisegam vsemogočnemu Bogu, da jo bom vedno nosil v obrambo pravice,, proti hudobiji in zločinu. -i, ■» IVAN (se vrne s puško; nekaj municije 1U1 (Vinku); Nikoli, nisem mislil, da jo bom kdaj rabil, najmanj da se bom z njo branil; v. • Toda,—..Če hočejo borbo, naj jo imajo. Vsilili so jo nam. Midva jo sprojmeva, kajne Vinko? Ne ločiva »e vt-č, dokler, nam bodo zločinci kradli pravico do življenja. , . VINKO: Da. Branil te bom, ce bo treba. IVAN: Tudi jaz tebe in vse, ki bodo trpeli. To je moja prisega nocoj. IVAN: So že spet na vasi. (V ozadju klici rut pomoč.) VINKO: Ubogi ljudje! Bog ve, koga;so si izbrali nocoj?.. To je strašno. IVAN: Pojdiva, Vinko! Naj puške pišejo pravico. (Odideta.) (Zastor) Tit. PRIZOR (Pozorišče: slovenska hiša; z okna visi nagelj, v gredici pod oknom rožmarin in roženkravt. Ob poti znamenje. —' Pred hišo kup kamenja, za tem dva domo-i branca.) — Iz daljave se sliši pesem: . Kri slovenska je zavpila, kliče visoko v nebo; srca mrtva govorijo: ne pozabite nas nikdar. Naša borba zato je sveta, dokler gruda, ni bteta ; v boj, v boj, v boj, za dom v boj, v boj, in sovragu kletemu smrt! IVAN tv domobranski obleki hodi sem iri tja; za pasom ima revolver■; posluša): Presneti fantje! Sama mladost jih je, sama pesem. . . Kdo bi jim branil! ? Živeti hočejo. LOJZE (st dvigne iz zaklona) : Gospod poročnik, naši se vračajo. IVAN: Da. Za nekaj časa. so opravili. Ne bo jih tako brž spet blizu. Naše vasi bodo spet mirno zaspale. (Pesem.) Naj e.uje nas presveti Bog in zemlje krog! Nam trobojnice svobodno vihrajo, duše hvalnice radostno igrajo VINKO (pride iz postojanke): Kako lep večer je nocoj... Kot takrat, ko sva se prvič srečala. IVAN: Nebo žari, kot. bi gorela kri. In fantje pojo. . . (Gre na vogal.) VINKO (stopi za njim). IVAN: Kako ti pojo! (Posluša.) Tako sem vesel teh svojih fantov, da bi zavriskal kot včasih na vasi. VINKO: Ne misli na tisto. Preveč jih je še po naših vaseh, ki trpe. Deset in deset let so garali na gruntu, pa ne morejo reči: to je moje... Zvečer legajo k počitku, pa ne vedo, kaj jim bo prinesla noč; molijo, pn pridejo oni in jih pobijejo kot zločince. .. IVAN: Tudi tega bo enkrat konec. Mora biti... Ko bi v to ne verjet; bi že zdavnaj umrl. Le zavest, da smo ae postavili proti nasilju, me dostikrat drži pokoncu. VINKO: Res — lepo je biti domobranec, toda... Moje življenje je uničeno... preveč groze sem videl tistega strašnega dne. IVAN: Ne glej vedno nazaj, te prosim! Poglej: nagelj tako lepo cvete in rožmarin in roženkravt dišita, da bi zakopal puško in šel' vasovat. VINKO: Ivan, ti si vedno isti. Privoščim ti. (Se obme proč.) O, da bi ae spet vrnili časi, ko bi brez puške varno šel skozi vas! Ivan. zate še bodo..., a kje bom že jaz takrat... IVAN (ga začudeno gleda): Vinko, kaj je vendar nocoj s teboj?!!,. . Tako si prepadel in bled VINKO: Si res pozabil? Dve leti bo nocoj, kar so pridrveli tiste strašne noči. IVAN: Pozabi, prijatelj! Ne greni ai življenja, ko ne moreš nič pomagati. VINKO: Ne morem.. . Če bi pozabil, bi bil greh. . . IVAN: Razumem te, Vinko,položi roko na rama.) Ko bi mogel, bi vzel polovico tvoje bolečine in jo nosil v sebi. VINKO: Hvala ti, Ivan! (Se za■ korak oddalji.) Ivan, za nekaj bi te prosi! nocoj, če smem. IVAN: Kaj imaš? VINKO: Dovoli, da grem v patruljo nocoj. Nocoj, ko je dve leti. IVAN: Preveč ti je hudo, Vinko. Bolje je, da ne hodiš. VINKO: Težko ti rečem: Razumem! IVAN (mu pogleda v oči): Pojdi! Toda ne sam; vzemi Jožeta in Lojza. VINKO: Ivan, hvala ti. Vedel sem, da mi nocoj ne boš odrekel prošnje-.l nocoj, ko je dve leti in za gorami gori večer. . . S Odide.) IVAN: Srečno! 1S9 IVAN (nam. ,s ,nebo j): Rekel sem, tla ga razumem. —. pa ga ne Nocoj mi je že Kar skrivnosten. Tako želi in hudo mu je, da bi jokal kri. Govori, kot da vidi reči, ki so drugim skrite. Priznam, več mi je kot lastni brat... (Na Vani. poči strel J IVAN: Kaj je to? Tesno mi je, kot da mi je lastno srce prebila krogla. Kaj je s ' fanti ? AND'RE.J pride iz postojanke): Gospod poveljnik! Na vasi je nekdo ustrelil. IVAN (žalostno): Sem slišal. ANDREJ : Je kdo naših zunaj ? IVAN: Vinkova trojka. . . AN DREJ: Zanje se ne bojim. (Odide.) IVAN : Ne vzdržim več. Sam grem pogledat; kaj je. (Odide proti hiši.) IV. PRIZOR JOŽE (priteče od druge strani): Gospod poveljnik! Pomoč! IVAN: Kaj je? JOŽE: Vinko —. Mrtev..... IVAN: Kje? — Kako? — Kaj? —-----------Povej! JOŽE: Tako vesel je bil, ko smo šli proti vasi, da takega še nikoli nisem videl. Pri njegovem požganem domu smo se ustavili. Midva z Lojzetom sva legla za cesto, Vinko pa je odšel proti pogorišču. Videl sem ga, kako je lazil tam okoli, kakor da hoče pobožati vsak kamen. Nenadoma ga je zmanjkalo. Če sem prav slišal, je nekdo zaklical. Obenem je počil strel. Potem je bilo vse mirno, kakor da ni nikogar nikjer. Čakala sva, da se vrne. Nenadoma se je v tistem kamenju dvignila senca in se pognala v drugo smer . .. Tedaj sva stekla proti razvalini. Pri glavnih vratih sva ga našla mrtvega. Zločinec mu je prerezal vrat, v prša pa mu je zasadil dolg mesarski nož. Puške nisva našla... IVAN (nurnoj: Pojdi, Jože!., . JOŽE: .Razumem, gospod poročnik! Takoj ga gremo iskat... IVAN: Prav. (Se nasloni na lipo.) N'sem ga razumel, — zdaj vem, kaj je govoril. „A kje bom že jaz takrat!“ je dejal, preden je odšel in me je pogledal, kot da ima preštete že vse trenutke. Ubogi fant. O, da bi jaz vedel, kaj ga je tako gnalo domov! (Si zakrije oči.) JOŽE '.se vrne): Gospod poveljnik! —- — IVAN: Nocoj mi je hudo, kakor da je smrt dahnila v nas in nas vse zaznamovala. Vinko je bil prvi, mi gremo za njim; ugasnili bomo, kakor ugaša Večer za gorami... Moj Bog, če si nas izbral, zgodi,se! ; ,L> 'M. , /Z a A tor) /Z KRVAVIH DNI N KM A BESEDA (Nadaljevanje) Vlak je drdral enakomerno, kakor da pelje v večnost. Zapečateni živinski vozovi, v katere so nas natrpali, so ubijali misel o svobodi, še smo verjeli angleškim ..obljubam** o Italiji, toda — Jesenice so bile tako blizu in vlak lahko zavije skozi predor. Sonce je lilo gosto štreno žarkov skozi zamreženo lino vrhu vagona; to uro bi ne mogel reči, da dobrotno sfije na nas, ker nam je bilo, kakor da nas je tudi sonce zapustilo. Drenjali smo se ob ozki odprtini, skozi katero smo še videli košček svobodnega sveta. Vse, kar smo mogli videti iz teme, se je zlivalo v občutek nečesa nedopovedljivo veličastnega, za kar v človeškem srcu ni prave besede, kar moreš občutiti le enkrat — pred smrtjo. Zaman se sprašujem, kaj sem občutil takrat. Visoke temne smreke so švigale mimo, kot da tudi te beže od nas in nas ne marajo več. V tej senci gozdov se je vlak skoro ustavil. Na strehi smo zaslišali skrivnostne stopinje. Ob progi je bilo vedno več stražarjev — partizanov... Tedaj se je zastrlo zagrinjalo, ki ga ne odgrne nobena roka več. Zrušili smo se na svoje nahrbtnike kot obsojenci brez upanja. Za nas ni bilo več lepote tam v bregeh in dolinah. Vse se je spremenilo v žejno hrepenenje, ki boli in peče in ne pozna miru. Vlak je s prepovedano brzino pihal skozi Rož. Niti na postajah ni zapiskal in obstal. Kot ropar je nervozno divjal z ugrabljenim plenom v temo Karavanškega predora, da se skrije svetu. I*red tunelom je monotono pesem koles pretrgal rezek pisk, ki je ustavil dih ter zlcdenel mozeg in kri, potem pa se razklal na dvoje: Angležem je bil vrisk zahvale za tisto zgodovinsko „častno obljubo** o Italiji in za vse sodelovanje s Titovimi komunisti; nam, prodanim za ceno Koroške, Trsta • n Goriške pa je bil ledeni zven smrtne kose, ki je zavihtela nad nami. Tedaj Se nismo razumeli teh dveh pomenov. Hvala Bogu, da vsaj drugega nismo? •'spogledali smo se in že nas je obdala tema. Ugasnilo je sonce. . . ...umrla je beseda... materina beseda slovenske mladosti... UPANJA NI VEČ- Nad Jesenicami je v temačen vagon spet posijal žarek svetlobe, toda beseda se nam ni razvezala. Ostala je nema, skrita za tiho grozo, ki je gledala iz oči. Razočaranje nad hinavsko lažjo, s katero so zbaranlali za nas, nas je vrglo ob tla, da se je po žilah ustavilo življenje. S pesmijo bi šli v boj, četudi bi vnaprej vedeli, da bomo do zadnjega padli,toda da kot vojaki umre-•**o pod roko sovražnika, razorožent, nečastno izdani — to je bilo tisto najhujše, kar so nam mogli storiti. Nepričakovano je zabobnelo po vratih. Komunist je bil tako željan maščevanja, da niti opazil ni, da so bila vrata, zapahnjena od zunaj. Razbijal je kot obseden. Ko se mu je le posrečilo odpreti, je planil med nas kot podivjana zver. Sredi med nami je obstal. Mrzel, sadističen nasmeh mu je raztegnil penasta usta; očividno je že nad drugimi v prvih vagonih pokazal, kaj zna. Potem je prebledel kot zid in hripavo zarjul: »Svinje bele, zdaj vas imamo! Zdaj boste plačali svoje izdajstvo!" Komaj je končal, je začel krasti ure, denar, nalivna peresa in vse, kar je bilo kaj vredno. Brez ukaza smo odpirali nahrbtnike, da je čim hitreje odšel mimo obraz, ki je izdajal, da ima na vesti velike reči. Za njim so pritisnili še drugi tovariši, Srbi in Slovenci. Lahko jih je bito ločiti; Srbi so skušali biti ljudje, Slovenci so se kosali v hudobiji. Grozili so, pretepali, vlekli z nas obleko in obutev, pretikali nahrbtnike, pobrali vse, kar se je komu zdelo, drugo pa pohodili po tleh. Kaj smo tedaj občutili, nihče nikoli ne bo mogel izraziti z besedo. Zastal je dih, le žila je burno utripala v vratu. Vso pot nismo spregovorili besede, sivkasto bledi obrazi pa so pričali, da obsojamo. Koga? Gotovo komuniste, a od njih nismo drugega pričakovali kot krutost; toda da bi bili Angleži, ki so nas sprejeli kot zaveznike, zmožni tako zahrbtne vrnitve, tega nismo mogli verjeti in tudi ne odpustiti. Osteklenele so oči. Na mah smo bili pripravljeni na najhujše, v srcu pa je obležala neizgovorjena obsodba, ki je zavpila po maščevanju. Nenadoma so komunisti poskakali iz vagonov. Vrata so zahreščala, kot bi se zaprl pekel. Vlak je potegnil in izpod vagona se je spet oglasila pesem koles, počasna in žalostna kot pogrebna koračnica. Bili smo brez »tovarišev", sami. V duši je vstalo novo upanje, da le nismo prodani; tuje je bilo in mrzlo, da smo se ga bali, a upanje je bilo. šele zdaj sem se ozrl okoli sebe. Povečini neznani obrazi so plašno gledali iz polteme. Med temi nas je bilo enajst iz bivše 19. čete. Dve leti smo bili skupaj, videl sem jih žalostne in vesele, toda takih nisem videl še nikoli; komaj sem jih poznal. Krpetov Tone, ki ga je vedno bil sam ponos, je zlomljeno slonel v kotu, kot bi se nič več ne menil za svet. In Jože, ki je mislil, da je najlepši vojak v četi, je bil pogreznjen v nahrbtnik, razcapan, brez bluze in bos. Še Gabrov Janez, ki je vedno imel tolažilno besedo, je utihnil in se zamislil v usodo. Spet so zacvilile zavore, še bolj smo se pritisnili ob nesnažne stene, v strahu, da bodo spet pridrveli med nas. Upanje, da se vrata morda le ne bodo odprla, je bilo tedaj nekaj tako velikega, da bi ga ne dali za vse na svetu. Ta bleda iskrica je bila edino, česar nam niso mogli vzeti, pa še ta je rasla iz ponižanja, ki so nam ga pripravili. Zmedel se je čas v tej napetosti. Vsak hip je bil dolg kot večnost, obenem pa nas je s tako hitrico gnal v negotovost, da se misli niso mogle prav razvrstiti. Čas je prenehal biti čas, dan in noč sta postala enaka. Ko se je ž velikim ropotom premaknil vlak, smo se spet oddahnili. Tiste majave sanje, zrasle iz »obljube" o Italiji, so se spet zdele resnične. Nekateri so poiskali špranje ob vratih, da bi videli, kam- bo zavil ta nesrečni vlak. Andrej, prikupen fant, doma iz šmartna pod šmarno gor;o> je celo vstal in pogledal skozi zamreženo okence, še tisti hip pa se je kot zadet zrušil v kot. Vse oči so se nemo uprle tja, kot da jd smrt pogledala iz teme. ..Oficirje ženejo mimo, naše...,“ je zašepetal, ne da bi dvignil pogled. Tudi drugi smo se začeli riniti proti lini, da bi se na lastne oči prepričali, česar nismo verjeli besedi. Res. Ofcirji, katerim so Angleži privoščili osebne vozove, so pod močno stražo odhajali proti gozdu. . . Počepali smo po tleh kot ubiti in niti besede nihče ni spregovoril o tem. Tišina je prehojala v blaznost, v sencih je šumelo, da je utihnila pesem koles. Zbežala je misel in nas v tem silnem spoznanju: IZDANI — pustila same. Zaprli smo oči, da bi se umirili, vsaj toliko, da bi poiskali dušo in našli Boga, a niti tega nismo mogli, tako nas je razbičalo razočaranje. Vlak se je bližal Kranju. Počasi, zmagoslavno je pihala lokomotiva tam spredaj. Vpitje ob progi se je ponavljalo pri vsaki cesti, na vsakem prehodu. Komunisti so tja nagnali svoje ljudi, ki so sramotili in grozili, da bi tako na nas napravili vtis, da je ves narod proti nam. V mestu je to besno rjovenje naščuvane mase doseglo višek. Odprli so vagone in pustili ljudi do vrat, da so lahko na nas pljuvali. Čudim se le, da niso vdrli in nas kar tam na postaji poklali. Tam v ozadju pa so stali ljudje, ki niso mogli razumeti, kaj se je zgodilo. Ko smo se oddaljili mestu in je potihnilo vpitje na pločniku, smo se umirili. Ne! Kaj govorim o miru! Ni bil to mir... srce je postalo kamen. Otopeli smo za vse, kar se je godilo okrog nas in nismo mislili* kaj nam bo še prinesel dan. Tistih zločinskih obrazov z vdrtimi očmi, ki so neprestano lazili okrog in iskali osebnih žrtev, nismo mogli več izbrisati iz spomina; preveč očitno so oznanjali poti in cilje rdeče svobode. Pustp jih je bilo pogledati. Kako žalostno bi bilo življenje, ko bi nam ti ljudje pisali zakone, merili svobodo in rezali kruh! Vse se je uprlo proti njim. Ni nas bilo strah, čeprav smo vedeli, da smo brez moči. Kot na tekočem traku so se pred nami oživljali boji s temi prodanci, z vso silo smo se zavedali svojega imena in poslanstva, še nikoli nismo tako živo in zavestno spoznali, da smo imeli prav, kot to uro, ko je misel na smrt kljuvala kot ujeda. Vlak je komaj vidno drsel po tračnicah; kakor da se je tudi strojevodja ustrašil zločina, pri katerem pomaga. Tam pri Žabnici pa je sredi polja obstal. Mlad partizan v civilni obleki je odrinil vrata in pogledal po nas. Čisto drug je bil, kot oni no Jesenicah in v Kranju; nič zlobe ni bilo v njegovih očeh. Zdelo se je, da bi raje obrnil puško v našo obrambo kot proti nam. Kot varuh je slonel ob vratih. Ko se je vlak premaknil, je pustil vrata odprta. Ne vem si razložiti, kaj se je takrat godilo z nami, da smo sedeli kot zakleti. Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi se rešil, čeprav nant je partizan takorekoč ponujal prostost tam med domačimi hribi. Gledali smo tja čez ravnino proti Savi, kjer so osamljeni domovi vabili in pozdravljali kot za slovo. O kako strašni so bili ti pogledi! Kakor zadnji objem matere in otroku... Laže je stopiti čez prag očetove hiše. kot se je bilo ločiti o