618                    V. S. Fedorov:   Oh, bil sem pobožen nekdaj  .  . .
in polno cilja: velika simfonija. Potem bi bil tudi njega konec krasen finale. Kadar bi prišel, bi ne jokali več, ampak zavzeti in prevzeti od njega velicasti, bi ga občudovali in šepetali tiho molitev Njemu, ki je skladatelj harmonije sveta.
Kdaj nam bo vzplamtelo srce za to veliko harmonijo življenja, in kdaj pride njen glasnik v naša sela?
Ko si stavljam to vprašanje, draga moja prijateljica, oživi mi v duhu podoba genija našega rodu. Pred očmi moje duše vstane on, ki je prišel iz naše rase, da razvije njene lepe moči v zgled svojemu ljudstvu, on — Prešeren. Kadar se zamislim vanj in gledam in sledim razvitku moči naših v tem visokem duhu, njih stopnjevanju in žalostnemu pojemanju, takrat strmim, in groza me pretresa kakor pri prizoru globoko pretresljive tragedije, ki v njej pada duh enega celega plemena bogve na koliko časa. —
Toda kaj je tebi, moja prijateljica? Tvoje oko se leskeče kakor biser iz čarobnega jezera, o katerem sanjam. Ljubica, ti jočeš?
Pustiva! Povedal ti bom jutri tragedijo o Prešernu. Sedaj molčiva in čakajva, da gre žalost mimo. Z nočjo je prišla kakor nočna ptica in odletela bo pred solnčnim svitom. — Ali prekrasno bo vstalo jutri solnce. Morje luči se bo razlilo v svet, zaplameneli bodo oblački, zažarele naše gore, zazibale se v svetlobi naše vode, in bela cesta se bo videla, vijoča se v srce naše dežele. In po njej pojdeva midva, držeča se za roke, nepokritih glav, vsa kopajoča se v solncu...
0
Oh, bil sem pobožen nekdaj...
h, bil sem pobožen nekdaj ...      A nekdaj sem   zapustil Boga
Veličasten sezidal oltar                 in zapustil sem svoj ideal,
sem si v tvoje nedolžno srce,     nisem šel pred njegov več oltar,
daroval nekrvavi tam dar.            porušil sem si ga — Vandal. . .
In klečal sem dan in noč            Razvaline zdaj v zrak mi štrle,
pred oltarjem svetim tedaj,          pred njimi poklekam potrt,
cvetov in vencev nebroj               in molim in molim Boga.
sem zanesel v ta božji raj ...     za nedolžni, za tihi moj vrt.
V. S. Fedorov.