str. 4—9 str. 12,13 str. 3
LES ARMES
LES ONOUČRANTS!
Zmagujoča generacija.
Generacija,	------l[	ki	ne	verjame	več velikim	ЦШј,-Ji	besedam
in obljubam o prihodnosti,	-	generacija tistih, ki obračajo gesla ШШЛ študentov
iz oseminšestdesetih in postajajo nemogoči	ravno	zato,	ker	zahtevajo	realno ...	V njihovih
besedah je nekaj praznine in v njihovih akcijah nekaj lažnega lišpa.	Kakor	^da bi ti študentje
danes bili	še	zadnji odblesk tistih že zdavnaj pozabljenih revolucij in bi sedaj pod navidezno	bleščavo revolucije
skrivali	zgolj	še železno	in hladno ost zahteve, ki je toliko prodornejša,	kolikor bolj omejena in določnejša je njena vsebina.
Takšen je	položaj danes in to ne samo v Franciji, čeprav	so francoski dogodki vse to tudi dejansko potrdili.
Francija je bila zmeraj dežela revolucij in poraženih revolucionarjev in danes je to bolj kot kdajkoli poprej, kajti zmagujoči danes niso revolucionarji. V razvitih družbah	ostajajo s svojimi manihejskimi idejami nekje na obrobju in vzklikajo	svoja smešna gesla v mirno
in molčečo množico. Nekaj tragičnega je v njihovem porazu in nekaj	velikega	v zmagah množic.
Tragičen je tudi zlom vsakega revolucionarja in sramota je za vsako družbo, ki takšen zlom prikriva in ne dopusti do besede tistemu, ki je takšen'zlom preživel in si jasno začrtal nova obzorja. Ne glede na to, če bi se takšna obzorja morda komu zdela neprimerna in mračna. O upravičenosti zgodovinskih namenov odloča Zgodovina, mi vsi samo sodimo .
Tako se prav danes zdi bolj kot kdajkoli pomembno, da se ozremo preko sončne strani Alp ter se
iz francoskih zmag in	porazov naučimo nekaj pomembnih resnic.	Kajti oni so nam pokazali...
Zavojevalci. Les conguerants.
Boji v Franciji
Pogovor z Janezom Jerovškom Dragica Korade: Mrhovinarji
foto na naslovnici prejšnje številke: Ivo Drvarič
Glede na govorice o bližnjem vstopu Jugoslavije v vzhodni pakt smo najprej želeli tiskati kot foto številke sliko dveh nasmejanih sovjetskih vojakov z brzostrelkama. S podnapisom VARŠAVSKI PAKT? Ne — hvala! Potem pa je eden od urednikov med povpraševanjem o vzrokih in posledicah jugo ljubimkanja s kompleksnim programom real socializma govoril z razmeroma informiranim državnim uslužbencem (civil servant, bi rekli kje drugje) mlajše srednje generacije, in slišal, da čim prej.,tem bolje, saj so zdaj že na vzhodu bolj liberalni od nas.
podobi s spodletelega puča
(izd. svet Katedre, 5/2/87, disonantna
oseba na sliki je študent Milan Kuhta)
foto: S»mo R«sniK
Janez Virk NATAŠA
Čisto majhna deklica je bila nikomur ni verjela in je bosa hodila naokrog
Ko je hodila po rosi
in poslušala strašne gozdne zverine
je vlekla cigarete
Ljubila je ceste
njih žive barve in klepet
in ob večerih koga na sebi
Postala je dama šteje in nalaga na kup in če ne bo vojne bo krasno životarila
Racionalni anarhist verjame, da pojmi kot sta »država« in »družba« ne obstajajo drugače kot fizično prikazani v dejanjih sebi odgovornih posameznikov. Verjame, da je nemogoče prenašati krivdo, deliti krivdo, razdeljevati krivdo... ker se krivda, greh, odgovornost dogajajo v človeških bitjih in nikjer drugje. Ker pa je racionalen, se zaveda, da vsi posamezniki ne delijo te presoje, in tako poskuša živeti popolno v nepopolnem svetu ... zavedajoč se, da njegovi napori ne bodo povsem popolni, ni zgrožen ob zavesti o svojem neuspehu.
Robert A. Heinlein The Moon is a Harsh Mistress
Bojana Vajt
Notri je moj otrok, Izabela
sluzav bo in imel bo čisto majhne golobje oči
in potlačeno lobanjo
in v premajhnih svetlomodrih hlačah bo hodil v šolo
podhranjen, z nerazvitimi možgani
in ničesar, ničesar ne bo razumel
na dvorišču bo igral nogomet
in potem bo pil pivo, šlatal sošolke in preklinjal
kadil bo na stranišču z izbuljenimi očmi
Ljubček, mogoče misliš,
da bo tak lep, uporen proletarski otrok
naša prihodnost
ampak ne
crknu bo tko sluzast, tko umazan nič ne bo mislu
ko ga jebe	-»
probl
Veliko sem potoval po Concordu; in vsepovsod, v delavnicah, pisarnah, na poljih, se mi je zdelo, da prebivalci opravljajo hudo pokoro na tisočero zanimivih načinov. Slišal sem za Bramine, kako sede med štirimi ognji in zro soncu v obraz; kako vise, obešeni z glavami navzdol, nad plameni; kako čez ramena gledajo v nebo, »dokler jim ni povsem nemogoče, da bi se spet obrnili v naravni položaj, in lahko zaradi zvitega vratu želodec prejme le tekočo hrano«; kako živijo, priklenjeni do smrti, ob drevesnem deblu; kako merijo s svojimi telesi, kot gosenice, širine prostranih cesarstev; kako stojijo na eni nogi vrh stebrov: celo te oblike zavestne pokore so komajda bolj neverjetne in osupljive od prizorov, ki jih vsak dan opazujem. Dvanajst Herkulovih del ne seže do kolena podjetjem, ki so se jih lotili moji sosedje; kajti le-teh je bilo zgolj dvanajst, in imela so svoj konec. Jaz pa nikoli nisem videl, da bi ti moji sosedje kdaj ubili ali ujeli kakšnega zmaja ali končali kakšno delo. Nobenega prijatelja lo-losa nimajo, da bi jim z žarečim železom posmodil korene hidrinih glav, in komaj je ena glava zdrobljena, se pojavita dve.
Vidim mlade ljudi iz mojega kraja, katerih nesreča je, da so podedovali kmetije, hiše, hleve, živino, kmečko orodje; kajti lažje si je te reči dobiti kot znebiti se jih. Bolje zanje, če bi bili rojeni na odprtem pašniku in bi jih volkulja podojila. Tedaj bi morda z jasnejšimi očmi videli polje, ki so bili poklicani, da delajo na njem. Kdo jih je storil tlačane teh njiv? Čemu naj si od rojstva naprej kopljejo grobove? (..) Koliko ubogih nesmrtnih duš sem srečal, potlačenih in zadušenih pod tem tovorom, ko so se plazile po cesti življenja, potiskajoč pred sebd) poslopje, petinsedemdeset krat štirideset čevljev, z nikoli očiščenimi Augije-vimi hlevi, sto juter zemlje, njiv, travnikov, pašnikov in gozda!
Непгу David Thoreau Walden
1985
Sredstva Raziskovalne skupnosti Slovenije v letu 1986: pribl.
18.109 din (novih) trikrat več
kot prejšnje leto, torej tudi v resnici nekaj več Slovenski prispevki za zagrebško univerzijado, v istem letu: pribl. 23.109 din
Kaj naj ob tem človek reče? Sramota ? Žalost? Prekleta sramota? Da govori to razmerje nekaj neprijaznega o strokovni in osebnostni integriteti ljudi, ki so ga določili in odobriti?
NAGELJ S SLOVENSKEGA BRITOFA
Miloš Mikeln, ki ga imajo starejši študentje še v slabem spominu zaradi vloge pri metanju uredništva predobrega Pavlihe jeseni 1983, je 7. 2. na proslavi Prešernovega dne dobro govoril, čeprav se je zdelo, da govori bolj jugoslovanskim politikom. (Demantiral je poročila, da je bii brani tekst za četrtino krajši od napisanega in rekel, da je izpustil le pol strani.) Morda bi mu odpustili Pavliho, če ne hi "h
koncu govora popravil pesnika, ki se ga je tisti večer bojda slavilo. Prešeren pravi, v vseh izdajah Poezij, ki smo jih uspeli videti: Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi.
Mistična beseda proslave ni oskrunila. Ne imenuj po nemarnem božjega imena, posebno v političnih govorih ne!
agnostic press news
Če človek izgubi svoje kokoši in pse, jih ve kako iskati. So pa ljudje, ki izgube svoja srca in ne vedo, kako bi jih spet našli. Dolžnost študenta (učenjaka, raziskovalca) je le to, da išče svoje izgubljeno srce.
Meng Tzu (Mencius)
■ *
Univerza vzgaja študente, ki podaljšujejo (perpetuate) naš način življenja in na splošno kopičijo njegove patologije, njegov pohlep, njegovo sovraštvo do. narave in sovraštvo do razuma.
Gregory Bateson v reviji Science, 1978
Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Maribor, tel. (062) 22004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Ustanovitelj in izdajatelj:
Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor.
Uredništvo: (v. d. do zasedanja študentske skupščine) Miran Lesjak (gl. in odg. urednik, univerza), Peter T. Dobrila (glasba), Matija Grah (družba), Igor Mekina (pomočnik gl. in odg. urednik?, poliKRItika), Samo Resnik (znanost, 2. stran), Dejan PušenjaK (kultura)	,
Tehnični urednik: Marjan Hani
Programer: Dušan Vezjak
Lektorja: Boris Svetel. Samo Resnik
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju
mladinske periodike v Sloveniji.
Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14 62000 Maribor, naklada 6000 izvodov Naročnina do konca letnika: 1.200 din. 2.000 din za pravne osebe; 100 SCH. 10 US $ za tujino
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421—1/70, z dne 11/1/73.
Uradne ure: vsak petek popoldan.
OPRAVIČILO: v prejšnji številki je pri zgodbi Uršule LeOuin tal izpadlo posvetilo: v spomin Paulu Goodmanu, 1911—1972.
Spregatev
jaz berem erotično prozo ti bereš porniče on/a bere straniščno literaturo
mi vzgajamo vi indoktrinirate oni perejo možgane
A. D. Hlavathy, The Diagonal Relationship
Vpr.: Za katero skupino ljudi bi pričakovali, da bo najbolj obsedena z mislijo na beg, obenem pa jo bo najbolj sovražila?
Odg.: Ječarji.
J. R R Tolkien
(the idea of escape — aludiranie na eskapizem v slovenščini ni tako očitno)
POLEMIČNA METODA IN IDEOLOŠKI OBRAZEC
V Katedri z dne 27. januarja, na str. 23, me je rektor prof. dr. Dane Melavc prvič počastil s tem, da me je citiral — ne mene neposredno, toda vendarle citiral... Zaradi tega moram njegov članek »Agonija ali razcvet?« komentirati v dveh ozirih. Opredeliti je treba polemično metodo, ki se jo pisec poslužuje, in pretehtati ideo--loiki miselnostni obrazec, ki se razodeva v njegovem sicer skrajno preprostem in nepro-blemskem pisanju.
Najprej o predzgodovini tega poskusa polemiziranja.
a)	Dne 11. novembra lani je bil na UK ZK sestanek, ki se ga ne spominjam rad. šlo je za Katedro. Na to nenavadno seanso sem bil povabljen kot član časopisnega sveta. Razprava na sestanku je bila konfuzna, raztrgana, živčna in izmikajoča se. Nekateri udeleženci so trdili, da je Katedra neprijavljen, torej skorajda ilegalen časopis, drugi spet so to zanikali. Sam sem reagiral razdraženo zaradi popolne jalovosti oziroma nesmiselnosti takšne razprave. Že tudi pred tem sestankom sem zastopal stališče, da metoda kakršnegakoli pritiska prav nič ne rešuje. Prav nasprotno, vsi dejavniki na univerzi, pa tudi zunanji (na primer — občila) bi morali študentskemu časopisu nesebično pomagati. V Mariboru že tako in tako ni nobene omembe vredne kulturnopolitične publicistike. Nič lažjega kot zatreti še tisto malo, kar je. Na tem nebodigatreba sestanku sem ponovil tudi svoje že večkrat objavljeno ''stališče, ki naj ga tu navedem v verziji, objavljeni pred sedmimi leti: »... Tako kot na tej (mariborski) univerzi še ni kakega pomembnega oporišča družboslovja in filozofije, skratka humanistike, je tudi publicistično skoraj
povsem pasivna, nema. Univerza, ki bi intenzivno razvijala humanistične vede, teoretično in aplikativno, bi lahko na najrazličnejše načine osmišljala, kritično interpretirala družbeno dogajanje v obsežni severnoslovenski regiji. Odpiranje univerze k družbi, jaynosti (o čemer toliko slišimo) je, kar zadeva humanistiko, neogibno predvsem publicistično .. . Deficit publicistike (znanstvene, znanstveno-relevantne, kulturne, filozofske, marksistične itn.) je ena najhujših hib univerzitetne kulture, ki naj bi rasla, se v svoji rasti izražala ... Če samo pomislimo, da v vsem času, kar obstajajo mariborske visoke šole, ni bilo med učitelji na njih niti ene publicirane znanstvene ali nazorske polemike, diskusije, dialoga, se šele zavemo, kje smo. To pravzaprav ni molk ... Molčimo takrat, kadar bi se lahko izrazili, pa smo tiho. To pri nas je intelektualna gluhonemost (vnanji izraz te slabosti- je situacija revije Dialogi). »(Sruk, V., Nazorska vprašanja, ZO 1980, str. 192) Ta stari zapis je žal še danes popolnoma aktualen.
Mojemu diskutiranju na seji 11. novembra je botrovalo tudi dvajset let staro, tudi še povsem aktualno pismo Bojana Štiha Franu Žižku o »vsesplošni barbarizaciji Maribora« ter o »birokratski in tehnokratski pameti, ki... načrtno spreminja Maribor v industrijsko puščavo.« (Štih, B., Knjiga, ki noče biti rekvijem, SM 1981, str. 125) Toda, čemu bi človek govoril o puščavi, o »kraljestvu smrti« za Egipčane, ki ga v Sloveniji še nimamo (sedaj so zaenkrat tu še gozdovi)... Zakaj ne bi govoril o našem »kraljestvu smrti«, o britofu? Metafora puščave je tuj vpliv; pokopališki mir, ta metafora za odre-
venelost, otrdelost, za fizično, psihično in duhovno smrt pa je naša, takorekoč — domača.
b)	Dragica Korade je v Katedri, 1. decembra lani, objavila satirični spis Zagovor volkov pred ovcami. V njem je z odločno preveliko mero manipulacije obravnavafa novembrski nebodigatreba sestanek; v to publicistično podobo nesrečnega mesta ob Dravi je naslikala še nekaj zadev, ki jih na sestanku nismo mle-
li.	Seveda publicist lahko tako ravna, toda o tako dvomljivem, kon-fuznem, (takrat sem rekel »kafkovskem«) dogodku, bi morala pisati (če se je za pisanje že odločila) čimbolj jasno, ne pa na način, ki zadevo še bolj zamegli in zaplete.
Povzemanje ironičnih resnic v takšni problematični situaciji, ki je hkrati tudi politično dovolj zaostrena, je tvegano početje. Dragica Korade je gotovo brez slabega namena po svoje povzela nekaj mojih stavkov, celotno besedilo pa je potem tako mojstrsko navdihnila z atmosfero britofa in ne-možnega čudeža, da bi se bralcu utegnilo zazdeti, da moje razpravljanje na sestanku ni bilo veselo ironiziranje, temveč mračno, ne-krofilno filozofiranje ...
Jasno, da tega piscu ne moreš preprečiti, prepovedati, toda takoj sem vse tri naslove, ki jih to zadeva, obvestil, da ne bi več želel biti član časopisnega sveta ... Takšne funkcije že tako in tako niso prijetne, še manj pa me veseli, dalji moje diskusije na sestankih tako ali drugače postajale gradivo ali motivacije za različna literarna in časnikarska snovanja, ki ti navsezadnje nakopljejo na vrat polemičarje.	,
K temu samo še to; če bi sociologinja Dragica Korade bolje poznala aplikativno socialno psi-
hologijo komuniciranja, bi vedela, da v okoljih v katerih publicistično komunicjranje ni razvito, ni ustreznih pogojev za izražanje misli na ironični način, ker je intelektualno zahtevnejši. Zdravora-zumarji namreč ironičnega izražanja pogosto preprosto ne razumejo. Ko sem na primer dne 7. 3. 1985 objavil v Večeru recenzijo Sociološka nesramnost, v kateri sem pozitivno ocenil delo Gregorja Tomca Od Poljske do Pol Pota, so me celč mnogi intelektualci vpraševali, zakaj sem to Tnjigo tako ostro odklonil: nesramnost je nesramnost, (A - A).
c)	Tako smo končno spet pri članku rektorja prof. dr. Daneta Melavca.
Najprej o polemični metodi. Če je prof. Melavc že nameraval polemizirati z mano, bi moral izbrati zanesljiv objekt, nedvomni material svoje kritične refleksije. Pa ga ni. Namesto, da bi si izbral kak moj članek ali avtorizirani intervju na temo kulturno-politične in nazorske nemoči te univerze in njenega širšega okolja, se je zadovoljil z dvomljivim povzetkom moje diskusije v satiričnem članku D. Korade. S tem je svojo polemično pozicijo vnaprej obsodil na problematično paberkovanje.
Kako razvije prof. Melavc svojo polemično pozicijo? Kratkemu navedku, ki pravzaprav ni moje izvirno besedilo, temveč povzetek izpod peresa Dragice Korade, govori pa o duhovnem mrtvilu Maribora in njegove univerze, še posebej o deficitu publicistike, postavi prof. Mejavc nasproti naslednje: opis naše univerze, ki bi ga lahko napisal kdorkoli, ki ima o njej na voljo najpreprostejše podatke; glavni polemični argumenti so: 128 doktorjev, 84 magistrov in 6484 bibiliografskih enot »naših
učiteljev in sodelavcev v razdobju 1913—1986«. Kvantiteta naj bi preskočila v kvaliteto in pri tem pomendrala vse pomisleke. Na tej trdni kvantitativni dokazni osnovi naj bi temeljil preprost, vsakemu poprečnemu občanu umljiv sklep: kdor misli, da je univerza kakorkoli v stiski, krizi, agoniji i. pd., nima prav; kdor je prepričan (tako kot rektor), da se bo univerza vsak čas razcvetela, ima prav.
Še o ideološkem miseinost-nem obrazcu, ki se opisani polemični metodi dobro prilega.
Prvine tega obrazca so naslednje:
— Oficialni verbalizem.
Prof. Melavc nekajkrat poudari, da je univerza »skupnost članic« . (o tem, kako in v čem se manifestira atribut skupnosti, ne pove ničesar bistvenega); obvezno omeni takšne zadeve kot so zakon o usmerjenem izobraževanju, usklajevanje oziroma poenotenje vzgojno izobraževalnih programov (ni pa — tako pravi — »temeljite analize o vsebini« teh zadev) .. .
— Oficialna samokritika, ki
naj bi dokazovala, kako prihajajo vsi neuradni, nepoklicani kritiki pravzaprav prepozno, kako se zaletavajo v odprta vrata. Ti naključni, nekompetentni kritiki bi morali ziniti od občudovanja, kako se je namreč institucija in birokracija v njej pripravljena sama neprizanesljivo kritizirati. .. Sveta preproščina — kdo je ie še pripravljen verjeti institucionalni samokritiki?
— Poudarjenja mladosti univerze ... Če ,bi prof. Melavc malo bolje pogledal, ne bi mogel prezreti nekaterih simptomov staranja te ustanove ... Znamenja mladosti so vsa mogoča prehite-
DIALOG, DIREKTIVA IN PISMO
Ponavljajo, kako je dialog potreben in koristen. Največkrat ni ne potrebno, ne koristno, da to ponayljamo. Ponavljanje ne vodi v dialog. Dialog se razvije zaradi notranje nuje in zaradi družbene potrebe. Dialog seveda ni nekaj poljubnega Dialoga ni mogoče instrumentalizirati, ga narediti za sredstvo razkazovanja politične moči ali, še huje, ohranjanja političnega monopola, kajti dialog ni mladostna lasulja, ki si jo natakne postarana gospa, ko gre na špan-cir v mestni park z namero, da bo tam zapeljala kakega obupanega mladca. Obstajajo pa določene predpostavke, ki dialog šele omogočajo:
1) Čeprav njegove razsežnosti niso odvisne samo od tistih, ki v njem sodelujejo, pa je nadvse pomembno, da imajo vsi udeleženci enakopraven položaj, ko dialog traja in da prevzemajo enake posledice, ko ga zaključijo.
2) Dialog predvideva drugačnost in pravico do drugačnosti, celo medsebojno si izključujoča se stališča, kajti monolitnost mnenj in stališč ukinja nujnost dialoga: dialog enakomisle-čih je nesmisel.
3) Dialog zahteva tudi strpnost. Strpnost od nas ne zahteva, da smo nenačelni, marveč da presežemo ozkost svojega gledanja.
4)	Določeni standardi govorjenja lahko dialog prekinejo, ga utrdijo in osamijo pred političnimi interesi in močjo. Ideologizacija govorjenja omogoča ustrezni način sporočanja, ne pa dialoga v pravem pomenu besede. Resnični dialog je oseben. Reprezentanti ideologij in institucij pa samo izjemoma ne uporabljajo jezika splošnosti. Splošnost onemogoča dialog.
Na zadnji seji časopisnega sveta Katedre, katere namen je bil vzpostaviti dialog med nosilci politične oblasti v Mariboru in uredništvom časopisa, so o dialogu in kulturi dialoga še posebej veliko govorili vsi tisti, ki tukaj držijo v rokah državni aparat in s tem navzoče neprestano opozarjali na to, da je kultura dialoga zgolj njihova domena, da so oni tisti, ki vsebino in obseg pojma definirajo ter predvsem odločajo o tem, če bo do dialoga sploh prišlo. Tako je ena stran — se že ve katera — nujno kršila »kulturo dialoga« v hipu, ko je imela o predmetu razprave svoje stališče. Javna reprezentacija moči je logična konsekvenca utesnitve dialoga na zahtevo po poslušanju in uboganju samo v eno smer. Od tu naprej argumenti za določene postopke niso več potrebni, ker
zadošča že videz argumenta in čisto enostavna tavtologija.
Tako Miran Lesjak ne bi smel poročati o »metodah dela Zveze komunistov« v Mariboru, ker pač ne bi smel; prav tako je kot v. d. glavnega in odgovornega urednika z objavo pisma neke bralke v zadnji številki Katedre storil napako, ker je pač storil napako. Igor Mekina piše o temah, ki kažejo na določeno usmeritev uredniške
politike, ki je sporna zato, ker je sporna. Z dr. Ljerko Godicel in dr. Vladom Srukom, dvema bivšima članoma sveta, ki sta pismeno sporočila svoj odstop, Katedra manipulira, ker manipulira. Borko De Corti, tretji odstopnik, ne izsiljuje, ampak če člani sveta objave »pisma« ne bodo pripoznali za napako uredništva, bo odstopil. Potem, ko edini glasuje za svoj predlog, odstopi še zato, ker se
ne strinja z uredniško politiko. Slavko Vizovišek, sekretar MK SZDL v Mariboru, opozarja na razliko med političnim pluralizmom in pluralizmom samoupravnih interesov tako, da počne dobesedno to. In tako dalje. Določeni skupini ljudi sploh ni treba misliti, če oa že misli, potem misli tisto, kar so si že drugi izmislili. Toda misliti pomeni naučiti se na novo gledati...
V
MRHOVINARJI
čeprav narava naših političnih funkcionarjev ni ravno obilno obdarovala š pametjo, jih je družba toliko bolj velikodušno obdarila z denarjem in privilegiji. A če sem iivela v trdni veri, da so privilegiji inherentno povezani s funkcijo, da so tisti njen element, ki Istočasno, ko omogoča politikom poseben, dvorni stil življenja, le-te tudi korumplra v očeh javnosti, pa se ml do nedavnega niti sanjalo ni,
da gre za nekaj, kar se v socialistični družbi prav tako kot v srednjem veku znotraj določene skupine ljudi preprosto podari ali pa, še huje, odvzame. Do zadnj,e-ga božiča sem celo verjela, da imajo (mladinski) funkcionarji tako visoke plače zaradi tega, da bi si belili glavo s tem, kje in kako svoje milijone potrošiti, ne pa s tem, kako spreminjati družbo po taki ali drugačni človeški podobi.
še na kraj pameti mi ni padlo, da bi kdo od mojih reprezentantov navzlic silno zvijačnemu zapisu »20, člena družbenega dogovora o funkcionarskih plačah« lahko dobival plačo samo zato, ker je — noseč. Noseč in čisto nič drugega.
'Pod »posebej utemeljenimi primeri iz 20. člena« si lahko človek predstavlja čuda stvari, a še tisti, z najbolj iskreno sociološko imaginacijo bi se le stežka dokopal do spoznanja, da je nosečnost tudi lahko »posebej utemeljen primer«, razen če ni v zadnjih dneh tudi slednja v kakem tajnem aktu povzdignjena na piedestal posebnih političnih zaslug za narod.
Ingrid Semelbauer, zdaj že bivša mladinska sekretarka OK ZSMS Maribor-Tezno, je eden od tovrstnih posebnih primerkov. Kaže, da je bila tamkajšnja občinska elita oblasti nad nosečnostjo svoje mladinske sekretarke tako navdušena, da si je kljub izteku njenega mandata (13.11 1986; in navzlic nasprotovanjem mestnih oblasti na vse kriplje prizadevala mladenko zaščititi pred vsemi ne-prilikami, prežečih na njo na ča kajočem jo starem delovnem me-
stu v Cevovodu. Zato so ji pod krinko »20. člena« lepo podaljšali delovno razmerje do 1. marca 1988, sredstva za njen osebni dohodek pa so izumili v svojem občinskem proračunu potem, ko svojega mošnjička ni hotela od-
vezati revna mestna konferenca mladine. Srečna deklica bi tako leto dni In štiri mesece lefio prejemala svojo nemajhno funkcionarsko plačo, čeprav je dejansko svoje službovanje na mladini zaključila že 13. 11. 1986, ko so na njeno mesto »Izvolili« novega funkcionarja.
Ko je vest o najnovejših metodah, s katerimi politični krogi spodbujajo višjo rodnost v svojih lastnih vrstah, skozi lokalni časnik priplavala v javnost, so se v mariborskem političnem podzemlju odvijale prave male dramice, ki
so se končale skorajda z grškim epilogom: noseči sekretarki so odvzeli tisto, kar so ji prej dali, tako da so jo tokrat vsemu navzlic poslali delat nazaj v Cevovod. Epilog je bil samo skorajda grški, ker mu je umanjkal sprevid, kajti glavni bojevnik za nosečnico — občinski Koordina-
»Funkcionar, ki mu je prenehala funkcija, ima v organu, v katerem je opravljal funkcijo do nastopa nove zaposlitve ali do upokojitve pravice iz dela in pravico do OD za čas največ šest mesecev, če zakon ne določa drugače. Ce io določa že zakon, se v posebej utemeljenih primerih lahko funkcio-l narju pravice is tega člena izjemoma podaljšajo I. največ do enega leta po prenehanju funkcije. O izjemi odloča organ udeleženca, pristojen za določanje OD funkcionarjev.«
(20. člen družbenega dog<~~ » ^>tuphih osnovah in merilih sa oblikovanje in delitev sredstev za OD funkcionarjev)
  •     ______________________________
vanja in pretiravanja, tvegana eksperimentiranja, domišljijske eksplozije, vročične debate in polemike o vsebinskih vprašanjih, valovi idej, ki nenehno majejo ustaljeni red, živahni antibirokrati-zem in antidogmatičnost, mnoštvo nazorov, radikalizmi... Vsega tega je v Mariboru in na njegovi univerzi bolj malo. Marsikdaj premagajo utrujenost, rutina, inertnost...
— Obvezni birokratski optimizem, ki je glavna komponenta samozadovljstva. Vrnimo se k že omenjenim številkam. Kaj pove število doktorjev ali magistrov o njihovi dejanski ustvarjalnosti? Kaj pove število diplbmantov o njihovi stvarni profesionalni, intelektualni, kulturni in drugi angažiranosti? Kaj povedo poročila o dejavnosti tistih nekaj skupin študentske reprezentančne kulture o splošnem vsakdanjem kulturnem utripu vse mladine na univerzi? Itn. Prav malo vemo o tem, kako varno stopati po zahrbtnem močvirju optimizma in pesimizma.. .
Kakorkoli že, ena velikih stalnih tem koncipiranja moderne univerze je gotovo tudi tema o rektorju — osmišljevalcu poslanstva središčne nacionalne kulturne, znanstvene in pedagoške ustanove. Kaj se je v zadnjih dveh desetletjih zgodilo z »obrtjo« rektorja, z. njegovo pozicijo in pobudo?
Člankov kot je »Agonija ali razcvet?« naj bi rektorji ne pisali. To preprosto ne gre skupaj z njihovo racionalno avtoriteto, ki jo univerza rabi tedaj, kadar je potrebno tehtno intervenirati v najresnejših situacijah, dilemah in soočenjih.
Vlado Sruk
7. februarja smo prebrali v Večeru, da so trije člani časopisnega sveta Katedre odstopili poleg vsega naštetega tudi zaradi »ozračja na Katedri« kot da je Katedra edina, ki lahko sama ustvarja neko neznosno ozračje. Sicer pa je organiziranje nekega neznosnega travmatičnega jedra znani trik ideološke dogmatike.
Dragica Korade
cijski odbor za kadrovska vprašanja pri SZDL — je politični oder zapustil v prepričanju, da je igro izgubil zaradi določenih političnih kombinacij in intrig, ne pa prepro sto zato, ker je storil napako
V mrzlih januarskih dneh je noseča afera naplavila na revno obrežje javnosti še nekaj »posebej utemeljenih« primerkov, ki po izteku svojega mandata še zmeraj prejemajo med 300 in 380 tisočaki osebnega dohodka. Eni čakajo na penzijo, drugi pa na sebi primerno delovno mesto. Najbolj sočen komentar na njihov račun mi je povedal neki kungoški-kmet: »Pusti pne, naj se grizejo pri koriti,« mi je rekel, »oni tak niso nigdar niti pri gobci niti pri riti zadosti siti.« Meni pa je naposled postalo jasno, v katerih logih je nastala tudi v državi Maribor dobro znana lepa parola samoupravnega žargona o tistih »posameznikih, ki živijo na račun tujega dela«. Kot mrhovinarji so, ki se hranijo na britofu pod Kalvarijo.
Dragica Korade
з
NASILJE JE OROŽJE
(napis v moškem stranišču univerze vilietaneus
Ko sva tistega dopoldneva z Natašo izstopila na postaji Gare du Lyon, je bila ta skorajda prazna. Spomini na decernberske študentske boje so bili tisto, zaradi česar sva prišla v Pariz in ko sva čez teden dni v mraku odhajala z iste postaje, so bili zgolj, spomini, ki so ostali... Vse tisto vmes so bila samo mučna približevanja neznanemu, približevanja, ki bodo morda komaj jutri pokazala svoj resnični pomen. O tem kakšna je bila francoska resničnost brez distance bo torej težko izreči karkoli gotovega. Gotovo je samo nekaj: da je ta resničnost bila in da se bo morda že jutri zdela drugačna ...
1.	Sorbona
Običajna gneča na ulicah, vlažen tlak pred Plače de la Concorde, kjer so še nedavno potekale študentske demonstracije in je bilo sedaj videti samo nekaj naključnih obiskovalcev-prav ničesar ni bilo videti, ničesar, kar bi kazalo na nedavne boje, ki so za trenutek vzbudili tako mešane občutke. Pred poslopjem Sorbo-ne sem potem nenadoma opazil napis, ki je bil porisan ob vznožju kipa. Malik je pisalo na sivini skulpture, ki bi lahko predstavljala Pravico.
Ironičen in morda nekoliko ciničen domislek neznanca ter hkrati dokaz, da se je nekaj vendarle dogodilo. Opazoval sem mirne obraze študentov, ki so brezbrižno vstopali skozi vrata Sorbone in pomislil, da bodo nekega dne
Pred Sorbono: Spomin na Malika .
tudi ti pozabljeni. Kot bo pozabljena irtalikova smrt, kot so bili pozabljeni študentje iz oseminšestdesetega. Morda bo le ta droben napis preživel nenehno pozabljanje generacij. Morda, če ga ne bo prej odstranila komunala.
Vstopiva v poslopje in se napotiva navzgor, kjer naj bi na oddelku za filozofijo po Natašinem trdnem prepričanju našla najbistrej-še glave Pariza.
Z nekoliko treme popadeva nekaj študentov. Najprej predstavitev, vljunosti nasmešek ... Nato poslušava odgovore, neizmerno stereotipne in polagoma spoznavama; resnice o študentskem gibanju tukaj gotovo ne bova odkrila. Celo tisti, ki odkrito priznavajo, da so sodelovali v demonstracijah, očitno zbegani jecljajoč iščejo prave odgovore, kakor da bi šele najina prisotnost zahtevala premislek tiste akcije, v kateri so sami sodelovali. Med pogovorom se nenadoma izkaže, da je eden študentov pravzaprav naše gore list, Stojanovič iz Beograda. Pove nama, da študira književnost in da se ni udeleževal demonstracij. Trdi celo, da zakon morda celo ni tako slab in da je samo napisan v težko razumljivem jeziku, ob tem pa je najbolj jezen na tiste, ki so enostavno zaprli vrata univerz ter preprečili ostalim študentom redno obiskovanje predavanj. Pokaže mi tudi plačilni listek, ki ga je dobil ob
vpisu na Sorbono. Vse obveznosti ga stanejo nekaj čez 1300 frankov. To je približno 130 hamburgerjev najslabše vrste, tistih s prozornim listom solate ter spuž-vastim koščkom mesa na sredini, mojo klasično in osovraženo prehrano v Parizu. Ostrmim nad takšnim bogastvom in ko z Natašo počasi odideva proti izhodu zadovoljno premišljam o tem velikanskem kupu hamburgerjev, ki sem si jih privarčeval z šolanjem v Jugi.
Stojanoviču tega ne zaupam. Pokimam mu, on pa se nasmehne in zadovoljno obsedi med svojimi francoskimi prijatelji...
Une revolte ...
»Zadnji upor jakobincev« je smeje dejal Jacques Rupnik, ko smo tistega večera ob steklenici črnega komentirali študentske demonstracije. Njegova izjava me je nekoliko presenetila. Jacques je sicer raziskovalec na sociološkem institutu, hkrati pa se ukvarja z vprašanjem vzhodnoevropskih političnih sistemov-ven-dar si karkoli jakobinskega v študentskem gibanju le stežka predstavljam.
Po izčrpni in humoristično obarvani razlagi pa mi stvari postanejo jasnejše. Ne zgolj gesla francoske revolucije, tudi poimenovanja posameznih organov študentskega gibanja kažejo na revolucionarno bleščavo-ki pa je v marsičem daleč od kakršnekoli revolucije. Stvari, za katere se
borijo študentje, še zdaleč niso tako usodne in prelomne in v marsičem gre predvsem za obrambo lastnih interesov. Gibanja torej, ki ponavljajo zgodovino in ob tem kažejo na prikrito resnico vseh prejšnjih revoltov. Tudi ti so bili, kljub velikim ciljem in jurišu na nebo le ohranitev oblastnih razmerij ter obramba privilegijev. Da je tako tudi v primeru železničarjev, je lepo razvidno iz razli- -čnih primerjav. Železničarji so med najbolje plačanimi delavskimi sloji v Franciji in imajo poleg tega še veliko drugih ugodnosti, od brezplačnih uslug pa vse do dodatkov za obrabljene podplate ... Tako se znova potrjuje resnica, da se ne upirajo tisti, ki so na družbeni lestvici najniže, temveč tisti, ki so nekoliko pod vladajočimi ter imajo že svojo moč in vpliv.
Jacquesa povprašam še o tem, kaj si misli o našem konceptu političnega sistema...
»Lepa ideja«,.. diplomatsko odgovori ter se zazre v kozarec pred seboj.
Ko po temačnih stopnicah zapustiva prijetno in prostorno Jac-quesovo stanovanje in se znajde-vana ulici, se zgroziva. Šele sedaj nama pride na misel, da sva v predsobi pozabila vrečko s kruhom in nekaj dekami izvrstne zaseke ... malenkost, ki bi lahko popolnoma pokvarila brez dvoma ugodno mnenje, ki sva si ga s težavo ustvarila pri Jacquesu. Nataša želi na vsak način rešiti najino
MOČ
SLABOTNIH
Na teh ljudeh je nekaj nenavadnega. Ko tako vztrajno poudarjajo svoje zahteve in tako uporno zahtevajo zgolj nekaj čisto določnih stvari, delujejo na prvi pogled realistično in popolnoma razumljivo. Njihova največja slabost je njihova največja moč — odsotnost vsakršnega projekta, odsotnost transcendence, ki bi osmislila akcijo, odsotnost globalnega in združujočega, vse to je tisto, kar premoiča razlike med posameznimi ideologijami in omogoča akcijo velike množice ljudi. Le Viekaj najosnovnejših imenovalcev, nekaj gesel in popolnoma konkretnih zahtev je tisto, kar sproži akcijo. Tako tudi ni nevarnosti, da bi ostali zgolj pri željah, kot leta 68. Kajti da ne bi zahteva postala želja, je ■ potrebno -cilje samo pomakniti bliže, saj je zadetek zmeraj odvisen tako od razdalje kakor tudi od moči tistega, ki cilja, V primeru nedavnih študentskih nemirov je bilo natanko tako in zadetek nikakor ni bil presenetljiv, temveč prej predvidljiv in gotov. Toda to, kar je največja moč, je tudi največja slabost gibanja. Zdi se, kakor so bili cilji, ki so si jih zastavili francoski študentje tako omejeni in hkrati tako blizu, da so zastrli pogled na tisti širši horizont, znotraj katerega se je gibanje tudi dogodilo. Lahka in hitra zmaga tako ne pomeni samo popolnega zmagoslavja, ampak hkrati znova kaže na vprašljivo upravičenost ciljev. Paradoksalno je, da se šele sedaj sestajajo »comiseion de refle-*ion« in prirejajo okrogle mize, kjer se razpravlja o reformi univerze. Razmislek o globalnih ciljih sledi torej post festum, ko je akcija že končana in kakor na dlani je, da komisije z »vnovičnim razmislekom« ne bodo bistveno spremenile slike gibanja, ki se je dejansko že izživelo. Gibanje torej ni spregovorilo samo o zahtevah, gibanje je hkrati tudi molčalo in v molk zagrnilo vse daljnosežnejše pomene svojih akcij.
Vendar pa govorijo ljudje.
In tudi gibanja govorijo in kar govorijo, govorijo skozi ljudi, če je bilo to gibanje prezentacija veličastne onemelosti, kakor je prepričan Jean Bau-drillard, potem Je bilo že od vsega začetka nenavadno. Bilo je nekaj presenetljivega na tem glasu.
Nekaj neizrekljivega.
In ko sem tistega januarskega večera poslušal prasketajoč magnetofonski posnetek in glas, ki mi je pojasnjeval cilje in zahteve gibanja, mi je nenadoma postalo jasno - vse neizrekljivo je bilo zgolj govorna napake. Gibanje, ki izgubi širši horizont svojega delovanja in glas, ki ne more izgovoriti besede revolucija, ampak jo izgovarja s smešnim francoskim »m je dejansko prezentacija veličastne onemelosti. Onemelosti, ki ne govori več o revoluciji in ne obljublja velikih dejanj. V tej onemelosti je nekaj velikega in nekaj, kar prinaša zmago. Tudi zmago študentov. Toda če so meje govorice tudi meje tega sveta, potem moramo spregovoriti prav o tistem, kar se še danes kaže kot* neizrekljivo, potrebno se Je torej znova naučiti razločno izgovarjati tisti pozabljeni «r«. O £emer torej ne moremo govoriti in o čemer francoski študentje niso spregovorili, o tem moramo ml govoriti n eprestano . . ■	Igor	Mekina
ARHEOLOGIJA SPOMINOV
e
Г « ■ • * ' P J j
• * • » • • J i
« f • * I I J J
• • '	,* / J
1»' « i J j I
OjjJI
•	•	Ф
* $
jf
J
i
TAKO VELICAST
Medijska generacija, oglaševalna generacija. V celoti pozitivna množica: v svojem gibanju, v svojih privrženostih; prav zato je težko odobravati tisto, kar je že pozitivno in kar nenadoma preneha govoriti. Dobro se govori samo o negativnem, ki govori.
Tudi v oglaševanju ni nikoli ničesar negativnega, vse je pozitivno in se uveljavlja, četudi je na delu Ironija. V sodobni družabnosti in v sintetičnih podobah ni nič več negativnega, vse je samoo-glaševalno, samopreroško. Mladi znajo tudi zelo dobro govoriti, vendar je to fluidna, govorno motena, onomatopejska govorica oglasnih slikanic (te so na veliko privlačile pozornost že I. 1968). Razlika s prejšnjimi generacijami je v tem: danes živimo v družbi, ki hoče biti le zadovoljna sama a seboj, nerazdeljena in soglasna. To je razlog, ki je oglašanje naredil za vsemogočen medij: oglašanje je idealno sredstvo tega kolektivnega samozadovoljstva.
Gibanje 86 ne ubeži tej logiki. V letih, ko mladi svojo moč običajno črpajo iz nesrečne zavesti in /razdora, črpajo oni svojo moč iz sprave in idealizacije. Toliko bolje. Vendar so preljubeznivi. Mi ne moremo biti tako ljubeznivi kot oni, to preprosto ni mogoče. Pravijo nam, da ni možne radikalizacije, ne na politični, ne na idejni ravni. Pa je kljub temu tako: paradoksalno, prav v tem je izvirnost gibanja. Radikalnost nepomembnega dogodka, dogodek brezpomembne, nenapadalne, angelske množice brez koncepta. Ohlapen, nedoločen dogodek; oblast in gibanje nista na isti ravni, v strogem smislu ne moremo govoriti o razmerju sil med njima: gibanje v resnici ne postavlja vprašanj, oblast pa je brez odgovorov. Morda sploh ne gre za dogodek, pač pa za nastop množice, ki se zna — v nasprotju z militantnimi množicami — pokazati, ne da bi. govorila, množice, ki nima svoje politične volje in se bolj kot v javnem giblje v oglaševalnem prostoru (to je namreč postala ulica
danes). Pa vendar je zgolj njena prisotnost, zgolj njena neusmerjena manifestacija zadostovala, da bi — kar je najpomembnejše — brez odpora porazila in uklonila vse ostalo (tudi tiste, ki so samozvano stopili na njeno stran).
I
Samozadostna, samostrjujoča, samoočiščujoča množica (po dogodku se sama razpusti). Nobenih »idej o oblasti« kot v letu 68. Kakorkoli že, nobenih sanj o oblasti ali proti njej ni ostalo. Dozdevki o prelomu ne obstajajo več. Preostalo ni nič, kar bi prevzeli, celo beseda ne. Gibanje je v dobesednem pomenu infantilno. »Nikoli več tega«, čeprav izrečeno z vsem spoštovanjem, ki priti-če stvari, nas kljub temu navdaja z občutkom, da to geslo zadeva njihovo lastno gibanje, da gre za zrcalno pozivanje njih samih, da b'i nikoli ne bili prisiljeni ponovno začeti. Podobno kot v primeru: «Ne drezaj v mojega tovariša«, gre tudi v tem primeru za defenzivna, samoobrambna gesla
Boleče je gledati, kako mine dogodek, ne da bi te ta določno zadeval, še posebej v primeru, ko je tako sugestiven. Vendar je ta dogodek priljubjen (nasilje je prišlo kot arhaičen in — če vse seštejemo — pomirjujoč odgovor za vse, ki so se soočili z dogodkom, o katerem ni jasno, kaj naj bi si mislili). Gibanje je premiro-Ijubno, kot je terorizem prenasi-len. Oba sta skladna, drug z drugim solidarna, kot dve inverzni, enako neprimerni in anomalični reakciji (ni ju mogoče obvladati, predvideti in interpretirati) na družbo, ki je sama pomirjena, zadušena in ne ponuja več prave politične igre, ne pravih političnih zalogov obstajajo le izkoreninjenci (teroristi) ali preveč brezoblične, premasivne mase. Ali skrajno nasilje, ali skrajna ljubeznivost, brez govorice na eni in na drugi strani. Obe sta protislovni emancipaciji drgžbe z govornimi motnjami (natanko »komunikacijske« družbe) in sta sami brez besed: prva v terorju, druga v dobri veri..
ŠIBKIH
Pariz)
IN KAJ PRAVIJO ŠTUDENTJE?
čast. Vrne se nazaj in čez nekaj minut zmagoslavno prikaže na ulici. Zaseka je očitno še v enem kosu in tako zadovoljno povečerjava kar pod pariškim nebesnim svodom.
Ilija
Svetloba neonskih luči je kruta. V predorih podzemeljske, na postajah metroja, kjer se kretnje ljudi brez senc niti ne opazijo na s plakati oblepljenimi in belo prepleskanimi stenami. Ljudje v metrojih molčijo. Zazrti navzven, skozi očiščena okna opazujejo druge ljudi in te iste stene in te iste plakate. Slišati je samo zamolklo podrhtavanje gum in tlesk odpirajočih se vrat na postajah, ki se ločijo samo po velikih in modrih napisih z imeni.
Nenadoma vskoči možakar v umazani vetrovki in s šalom ovitim okoli vratu, s kitaro v roki, nekoliko razmršen in kot opazim kasneje — s precej pomankljivo garnituro zob. Opazujem ga malce zdolgočaseno, po nekaj dnevih že navajen takšnih prizorov. Možakar odsotno preleti potnike v metroju, ki mu ne posvečajo p av nobene pozornosti, potem pa se odločno nasloni ob vrata ter zajame sapo.
In potem zapoje.
Z nasmeškom poslušam to pesem, to gotovo meni edinemu razumljivo in jokavo serenado, ki se zdi groteskna in odbijajoča v tem čistem in vsega izpraznjenem prostoru .. . kjer ni opaziti niti črte nasmeha in niti drobca naklonjenosti.
— ... »duša i srce me boli, jer... ona drugog voli..'.«
Sunkovito zaviranje prekine ta nesmiseln prizor. Možakar si oprta kitaro preko ramena ter se napoti do potnikov v kupeju. Nika-
kršnega mošnjička nima, zgolj iztegnjeno dlan. Prijazen nasmešek, tudi tistim, ki mu odkimajo ali pa brezbrižno gledajo skozenj...
Hitro vprašanje v francoščini, o jeziku.
— »Jugoslovenski...«
Izstopiva na isti postaji.
Ime mu je Ilija, iz Strumice je. Že osem mesecev se potika po svetu. Pred štirinajstimi dnevi je komaj prišel iz Londona. Metroji so tukaj boljši, tudi zaslužek ni tako slab. Od 150 do 350 frankov na dan.
In vendar je kriza. Veliko jih je odšlo, saj v zadnjem času ljudje niso več tako radodarni. In tudi policija je nekoliko poostrila kontrolo, ko se je pred nekaj dnevi nek temnopoltež našel z nožem med rebri... Spi malo, za hrano še je ... In- ti metroji ga ubijajo, ubijajo ponavlja kakor sam sebi ter odkimava v tla ... Sprašuje kako je doma, če je veliko snega ... spomladi se vrne in to prav gotovo . . .
Dam mu štiri marke, zadnje konvertibilno bogastvo, ter se v metroju zalotim ob misli, da sem bil morda preveč radodaren. Ni važno, in ko se pogreznemo v mrakobnost tunela lahko še za trenutek opazim nekaj hitrih in odsekanih kretenj roke ob strunah kitare.
Slišati ni več ničesar.
Villetaneuse
S postaje Gare du Nord do avtobusa in potem še nekaj postaj naprej. XIII univerza v Parizu, kraj, kjer se je vse skupaj tudi začelo. Pred velikim kompleksom iz betona stojijo pločevinasti samodrči v obilnih kolonah; revščina študentov je tukaj očitno posebne vrste. Z Natašo se napotiva v menzo, solidno opremljeno in precej prostorno. Kot kamuflažo
Ш
t
si naročiva neke vrste kakavasto brozgo. Nataši je všeč. Meni ne. Nenavadno, toda vse ima okus po hamburgerjih, tako se mi zdi. Nato se previdno približava dvema študentoma na desni. Da bi intervju uspel je potrebno biti neprisiljen naraven, in šele po prijateljskem pogovoru zastaviti primerno vprašanje ... v teoriji.
Nataša izvleče vvalkman, ga podstavi prvemu študentu pod nos ter izusti vprašanje.
Smeh. Skoraj histeričen, nerazumljiv in otročji. Malce mučna situacija, ki se na srečo prekine v točki, ko se začne okoliška raja ocenjujoče ozirati proti nam.
Odgovori so podobni tistim na Sorboni, z eno razliko. Nekoliko ostrejši, fant na levi pa prizna, da se je demonstracij udeležil predvsem zato, ker ne mara rasizma. Tudi sam je eden tistih, ki čutijo pritisk nacionalnih in vseh drugih front in to je bil glavni razlog njegove udeležbe.
Odpraviva se na obhod po fakulteti, ki nekoliko bega s svojo velikostjo. Po še nekaj intervjujih po naključju zaideva v ogromno predavalnico, kjer se je pravkar pričelo predavanje iz sociologije politike. Seveda v zadnjo klop in poslušava. Prešine me mis.el, da poslušam predavanje na eminentni francoski univerzi in zadovoljno sledim latovščini, ki jo postaran profesor v obilnih količinah preko zvočnikov pridno seje med množico. Nekateri izmed študentov imajo na klopeh vvaikmane ter zdolgočaseno listajo po revijah, drugi se mastijo s čudovitimi ter ogromnimi sendviči... Profesor vztrajno ponavlja nekaj o Montes-quieuju ...
Odideva.
Na hodniku opaziva velikansko pločevinasto stvar. Na najino navdušenje je to pravi avtomat ki očitno vsebuje celo paleto napitkov. Nataša uspešno pripravi škatlo k prijaznosti in se čudi nad velikostjo porcije. Ko preračunava, ugotoviva da pravzaprav niti ni tako velika . ..
Počasi se vračava proti Parizu. Poslikam še nekaj grafitov in besedno ugotovim, da sva-za dlako zgrešila proslulo Isabelle Thomas, ki je prav na tej univerzi imela komaj pred uro in pol javno tribuno.
Očitno nama sreča ta dan ni bila najbolj naklonjena. Izkupiček je slab in mene skrbi še v nekem drugem pogledu. Premišljam o tej generaciji, ki se je očitno naučila nekaj zelo pronicljivih lekcij iz leta 68 in danes več ne verjame velikim besedam, velikim idejam. Zahtevajo tako malo, toda jasno in razločno ...
Nataša molči.
Na neki postaji metroja ji potem rečem, kako nenavadno je to, da ti ljudje pravzaprav ne delajo nikakršne revolucije.
Začudeno me pogleda.
— »Revolucija ? Pusti to,«reče čisto mirno in se zazre v vagone, ki tleskajoč odbrzijo mimo ...
JGOR MEKINA
Univerza Villetaneuse: tu se je vse začelo ...
Mislimo lahko, da so soft-mani-festacije (v svojem duhu) edini odgovor terorizma tam, kjer se oblast ni domislila nobenega. Skupinsko, praznično, spontano vzdušje je edini urbani odgovor terorizmu (namesto represije je Niccolini v Rimu izumit razkošna kulturna praznovanja kot oblika boja proti terorizmu; namesto da bi se z njim borili, je terorizem treba uničiti z drugim spektakularnim dogodkom).
Gibanje je nemogoče razumeti, če ga ne postavimo v odnos s terorizmom, z vsemi SOS (mišljena je predvsem antinacionalistična akcija »SOS RASIZEM- in bedž z istim napisom — op. p.) in z učinkom Colouche končno pa tudi z AIDS in z vso patologijo te družbe, ki dejansko na vseh ravneh Izgublja svoje simbolne obrambne mehanizme in veča svoj imunološki primanjkljaj.
Pauvvels je odvraten, ko govori o mentalnem AIDS — to je moralna žalitev in žalitev bolezni same; zakaj si ne priznamo, da smo vsi potencialno okuženi z AIDS, da
smo družba, ki jo ogroža izguba protiteles (naših zalog socialne in politične energije), zakaj ne ovrednotimo vseh simptomov tega stanja stvari, saj je vendar naša izvirnost prav v tem, da smo mehkužne družbe, soft-družbe, slabotne družbe?
V filozofiji poveličujemo šibko mišljenje, zakaj torej ne iščemo skrivnosti teh dogodkov, teh množic medle intenzivnosti, ki se izključno plod koagulacije in moči neposredne bližine, v nasprotju z močmi, ki izvirajo iz zavesti o prelomu? Res je, da živimo v virusni, ranljivi družbi brez spomina in jutrišnjega dne, družbi, ki je fleksibilna in razorožena. Res je, da je tako gibanje samo virusna in elementarna tvorba, ki pa je kljub temu veličastna, z dobro, veličastno zavestjo (medtem ko maši-nerije »SOS- niso nič drugega kot srčni stimulatorji in — iskreno govoreč — depresivne naprave), gibanje, ki se sklicuje na svojo slabotnost, na svojo nesposob-
nost, da bi samo sebe preseglo in si spregovorilo; obenem pa je to tudi gibanje, ki iz tega naredi dogodek, gibanje, ki preoblikuje stanje oslabelosti, neravnovesja, izgube imunosti, v katerega smo vsi vključeni. Na nek način je gibanje odkrilo našo oslabelost; pod navideznim dinamizmom naših družb je odkrilo.njihovo razdraženost.
V tridesetih letih, ko so odkrili cepivo Salk proti otroški paralizi, je Walt Disney našel novo obliko otroške paralize, svetovno infan-tilizacijo generacij, ki so sledile tej lahkotni, blažilni, sentimentalni in nenapadalni kulturi. Drži, da je pričujoče gibanje udeleženo pri tej infantilni paralizi, vendar je na drugi strani njena kontrakultura, njena antagonistična manifestacija. To gibanje je nema kontrakultura naših medlih družb, izredna številka »LIBERATION« januar 1987 prevod: IGOR PRIBAC
1. Patrick, 23 let, študent prava
»Mislim da ne moremo reči, da
je šlo za gibanje s političnimi razsežnostmi. Šlo je za zakon, ki je odvečen, zakon, ki je slabo zastavljen. Zato ne bi imelo nobenega smisla, če bi ga sprejeli. Zakon, ki sploh ni upošteval želj in zahtev študentov, kljub temu da je bil njim namenjen, je znak nedemokratičnosti. Sicer pa so bili predlogi v zakonu skrajno konzervativni. Sistem šolanja pri nas je dua-lističen in to je prvo, kar bi morali odpraviti sedaj, po umiku zakona. Napisan je bil za široko množico ljudi, ne da bi pri tem zastopa njihove interese, stališča, predloge ipd. Študentje so se počutili izkoriščeni in zato te odločitve tudi niso sprejeli.«
2. Bertrand, 20 let, študent filozofije:
»Sodeloval sem, ker sem bil proti Devaqetovemu projektu. Vsi se zavedamo, da so zakoni v šolskem sistemu nepravilni in bi jih bilo treba spremeniti. Devaque-tov zakon pa je bil povsem zgrešen in mislim da je dobro, da nam ga je uspelo umakniti. V tem pogledu je bilo gibanje progresivno. Res pa je tudi, da se zdaj nahaja-
mo v praznem prostoru in ne vemo, kaj nas čaka, kaj se pripravlja tam v ozadju. V tem trenutku ni zakona, ki bi kril naše zahteve v zvezi s šolstvom. To je tisto, kar nam manjka — dober zakon.
3. Michel, 24 let, študent književnosti
»Nisem sodeloval, ker me to ne zanima. Politika me ne zanima in nočem imeti nobenega opravka s političnimi gibanji. In tudi časa nisem imel, ker sem se pripravljal na izpite. Sicer sem proti Deva-quetovemu zakonu, sem pa tudi proti vmešavanju v politiko. Lahko bi rekel, da je moja pozicija nevtralna. Študentje so se sklicevali na apolitičnost, ampak to je bila le krinka. Gibanje je imelo ves čas razsežnosti nečesa politizirajočega.
Ko so se socialisti začeli vmešavati v gibanje, sem se odločil, da ne bom sodeloval. Villetaneuse je univerza, ki je sprožila začetek gibanja in večina študentov je sodelovala. Sam sem bil v manjšini. Redno sem prihajal na univerzo, ker sem hotel poslušati predavanja. Tudi večina profesorjev je hotela predavati, pa ni mogla, ker je bilo največ pet prisotnih.«
4. Isabelle, 23 let, študentka tujih jezikov
»Udeležila sem se manifestacij, ker sem bila proti sprejetju D. in Monoryevega zakona. To je bila edina rešitev za umik zakona. Mislim da ta zakon ne bi izboljšal univerze, mi pa se moramo boriti za spremembo univerze. Misliti moramo na prihodnost univerze, na našo prihodnost. Manifestacije in umik D. zakona so bile le del študentskega gibanja. Res je, da so bili pobudniki pretežno iz Villetaneuse,. vendar sama z njimi nisem bila v stiku. Bila sem le enkrat v Latinski četrti, kjer so bili zbrani študentje in to je tudi vse.«
5. Robert, 22 let
»Manifestacijam sem se priključil šele po smrti Malika. To me je šokiralo in zato sem se tudi priključil demonstracijam, ki so imele antirasističen značaj. Doma sem iz Afrike in tako tudi sam žrtev rasističnih izpadov. Tudi med mladino je danes vse več rasistov in nekateri bi nas radi enostavno izgnali iz Francije. Na ulicah pa je bilo tudi dosti takšnih, ki so se priključili demonstracijam šele po Malikovi smrti. To so predvsem mladi nefrancoske narodnosti«
it i
."?!* & FRANCE Un printemps en automne
m
%
, -v.r• » ...
-.	\	ЧП
'"Л-Vv 5 '*? 3,	\
r ^	,	У-ЖуТ r*
-	У-1Д '
Г
Jean Baudrillard je avtor številnih del, med njimi tudi: Potrošniška družba, o zapeljevanju, Amerika...
Predsednik vlade
Pariz, sreda, 12. november 1987
Okrožnica št. 3.186/90
Predsednik vlade gospem in gospodom ministrom in državnim tajnikom
Zadeva: politika plač v državnem sektorju za leto 1987
Politika plač v državnem sektorju je bistven element politike gospodarske prenove, ki jo zasleduje vlada v letu 1987. Naj vas spomnim, da si je vlada zastavila za cilj omejitev poprečnega dviga cen v letu 1987 na 2%.
Osebno mi je veliko do tega, da bi do uresničitve te politike prišlo na pogodbeni osnovi, ki bi upoštevala specifični položaj podjetij in njihovega okolja.
Splošni cilj vlade še naprej ostaja ohranitev kupne moči že zaposlenih na sedanji ravni. Ukrepi v plačilni politiki, ki jih bodo sprejela podjetja na podlagi pogajanja o tej dejavnosti, bodo — v mejah njihovih ekonomskih in finančnih možnosti — morali biti naravnani — v okviru splošnih, kategorijalnih in individualnih meril (vključno s pozitivnim CVT) — na zagotovitev rasti poprečnega dohodka že zaposlenih za 2 %.
V primeru, da položaj podjetja to dovoljuje, lahko sporazumi načrtujejo večjo rast le, če bodo za protiutež sprejeti ukrepi, ki bodo omogočali dodatno izboljšanje produktivnosti, ali boljši izkoristek delovnih sredstev.
Če bodo ti pogoji izpolnjeni, lahko sporazumi načrtujejo povišanje
osebnih dohodkov v letu 1987 za največ 3 %.
Sporazumi o nagrajevanju bodo vsekakor vključevali rokovnik vnaprej predvidenih ukrepov, ki bo veljal za poslovno leto 1987; kolikor bo to mogoče, ne sme noben ukrep splošne narave biti sprejet pred pričetkom drugega šestmesečja.
Poslovodni organi bodo prvenstveno nadzorovali prilagoditev individualnih mer boljšemu vrednotenju zaslug, še zlasti z omejevanjem avtomatizmov, povezanih s starostnim stažem.
Končno, kar zadeva traja.,je celoletnega delovnega časa, ne sme priti do nikakršnega realnega skrajšanja delovnega urnika. Uredbe in popravki delovnega časa bčdo možni le v tistih dejavnostih, kjer bodo s tem lahko zagotovili pomembno izboljšanje organizacije, proizvodnje, ali kvalitete javnih uslug. Podjetja bodo tudi stremela k razvoju pobud za obogatitev dnevnega dela, še posebej z uveljavljanjem kakovostnih razredov.
Vodstva podjetij pod vašim skrbstvom, ki bodo vložila priziv za ocenitev možnosti povečanja plač, bodo morala, kakor hitro bo to mogoče, začeti s pogajanji o višini plač v letu 1987. Vas, ministrstvo za gospodarstvo, za finance, ministrstvo za privatizacijo in medministrsko komisijo za koordinacijo plač (CICS), bodo morala pred tem obveščati o svojih načrtih, da bi se lahko prepričali o njihovi skladnosti s pričujočimi smernicami.
Pričakujem, da se boste osebno zavzeli za uresničitev teh smernic v podjetjih, ki so pod vašim skrbstvom.
Jacques Chirac prevod: IGOR PRIBAC
5
UNEF
Ozke in vegaste stopnice so naju tistega poz* nega popoldneva pripeljale prav pred prostore Študentskega sindikata UNEF. Bil sem razočaran nad neuglednostjo prostorov tega sindikata, ki naj bi vodil vse tiste širokopotezne akcije študentov. In Aubey Aument, član koordinacije UNEF-a me je razočaral še drugič. Kajti sindikat niti ni toliko vodil akcije kot pa zgolj pomagal pri oblikovanju mnenj... Torej se je gibanje vodilo samo?
In potem sva poslušala .. ■
I. Ali so bile demonstracije resnično edina rešitev, ki je lahko pripeljala do odloga Devaquetovega zakona?
Da, to je bila edina rešitev. Zaradi odločitve vlade, ki je želela sprejeti nov zakon, nismo mogli ravnati drugače. To je bila .edina možna pot do zmage. Ne smemo pa pozabiti, da je opozicija Deva-quetovemu zakonu obstajala že pred novembrom. Takoj po objavi vladnih namenov so se začeli protesti, stavke, zasedbe univerze tako v Parizu kot drugod v Franciji. Vse4o je potekalo že od aprila, ko je bila postavljena nova
vlada, mesec po tem pa so se začeli protesti proti samemu zakonu. Ob tem je treba poznati tudi kontekst in vedeti, kako so stvari potekale, študentje že šest mesecev prenašajo omejitve in selekcijo pri vpisih na univerzo. Konec leta 1985 je vlada ukinila participacijo pri financiranju socialne varnosti študentov, ki znaša 300 milijonov frankov letno. S tem je seveda tvegala, da bo prišlo do ogrožanja socialne varnosti študentov. Vse od leta 1984 postaja vpis na univerzo vedno bolj selektiven, in že takrat je bila navzoča ideja, da bi pridobili elitne kadre, ki bi bili odmaknjeni od ostale množice študentov in bi imeli nadpovprečno izobrazbo. Deva-quetov zakon predstavlja tako legalizacijo ideje o elitističnem šolskem sistemu in pomeni samo vrhunec napadov, ki trajajo že dalj časa. Tako so se študentje odločili za zasedbo univerz in to predvsem zato, ker je 25. novembra nacionalna skupščina izglasovala Devaquetov zakon. V Franciji se voli dvakrat, in šele drugič so volitve definitivne. Teden dni pred temi se je sestala generalna skupščina v Parizu in univerze so se odločile za stavko.
2. Ali bi nam lahko na kratko orisali strukturo in položaj upravnih organov na univerzi?
Na univerzi imamo tri svete. Prvi je administrativni svet, ki odloča o pouku, o tehničnem in upravnem osebju univerze irt režimu šolanja V njem so tudi zunanji delegati in to je hkrati najpomembnejši organ, ki deluje znotraj univerze. Študentje se v svet volijo sami, zunanje delegate pa voli ožji zbor v administrativnem svetu Naslednji organ je študentski svet, v katerem je večje število študentov, ti odločajo tako o vsebini študija kot tudi o materialnem položaju študentov študentski svet tudi oblikuje predloge, o katerih se razpravlja v administrativnem svetu Imamo pa še znanstveni svet, ki odloča o znanstvenem delu na univerzi, opravlja pa tudi raziskave, ankete ipd. Tukaj so študentje zastopani v manjšem številu (10 %). Izobraževalna politika je pravzaprav v rokah ministrstva za šolstvo. To tudi posameznim univerzam določa njihovo funkcijo v izobraževalnem sistemu. Po sprejetju zakona pa je administrativni svet tisti, ki določa konkretno izobraževalno politiko na univerzi. UNEF je le red-
ko sodeloval pri pripravah zakona. Šele leta 1981 in leta 1982 se je to nekoliko spremenilo. Vendar pa tudi sedaj Devaquet ni pristal na pogovor s študenti in tako smo bili prisiljeni, da govorimo drugače.
3. Študentsko gibanje je imelo zelo jasne, a tudi zelo omejene cilje. Zdi se, da niste podali nikakršnega globalnega projekta, ki bi lahko razrešil težak položaj univerze in študentov. Ali je to res?
To sploh ne drži. Res je, da so se študentje na začetku mobilizi-
rali proti zakonu, vendar je bilo gibanje večplastno. Znotraj njega je obstajalo več različnih stališč. Vloga UNEFa je bila prav v tem, da smo se trudili preseči te odklone in skušali najti neko skupno osnovo. Problem je seveda jasen. Univerzo je treba spremeniti, saj takšna, kot je danes, ne ustreza nikomur.
Eden večjih problemov je tudi financiranje univerze. Zakoni, ki želijo spremeniti položaj univerze, zmeraj ostajajo brez rezultata, saj ni finančnih sredstev, da bi jih lahko uresničili. Univerza predstavlja samo del širšega problema funkcioniranja javnih služb, družbenega sektorja v Franciji. Da bi pokazali rešitev tega problema, pa nismo ostali samo pri demonstracijah, ampak smo organizirali tudi »komisije za razmislek« (comission de reftexion), ki so zbirale mnenja in stališča študentov. V teh komisijah so bili poleg študentov tudi profesorji.
Istočasno je vsaka generalna skupščina na fakultetah podala svoje predloge. Ti predlogi so bili kasneje objavljeni v tisku kot zahteve študentskega gibanja. Gre predvsem za neke vrste evolucijo. Šele sedaj se začenja zelo pomembno obdobje študentskega gibanja. S tem mislim predvsem delo komisij, ki predstavlja možno platformo za reformo univerze, ki se bo dejansko morala spremeniti. Pesti pa nas še en zelo konkreten problem. Materialna sredstva, ki so bila namenjena za uresničitev Devaquetovega zakona, so sedaj v rokah senata. In čeprav zakon ni bil sprejet, to še zmeraj ne pomeni, da smo zmagali, kajti še zmeraj ostaja skupina ljudi, ki bo morda hotela iste načrte uresničiti pod krinko šolske reforme ipd. študentje so tukaj tisti, ki morajo predlagati vsebino novega zakona. Dobro se moramo zavedati, kakšno vlogo univerza danes ima in kakšno naj bi imela, le tako konec demonstracij ne bo pomenil tudi konca gibanja.
4. Kakšen je vaš odnos s političnimi strankami, glede na to, da sami ohranjate neke vrste distanco do političnih organizacij?
Nismo nikakršna politična stranka in tudi ne pripadamo nikakršni politični stranki. Stranke imajo svoje lastne probleme, UNEF pa je študentski sindikat, ki ohranja popolnoma univerzitetni konsenz. Tako nas zanima predvsem realna slika družbe in univerze v njej. Podporo smo iskali le pri delavskem razredu in delavci so se odzvali v velikem številu ter sodelovali v demonstracijah. Pridružili so se nam zato, ker podobno neenakost, kot jo čuti delavski razred, predstavlja tudi sprejetje Deva-quetovega zakona, ki predvideva konec nacionalnih diplom in vrednostno hierarhijo univerz. Globalno gledano predstavlja študentsko gibanje korak naprej k prestrukturiranju francoske družbe. Nahajamo se v krizni situaciji in v takih trenutkih je treba storiti vse, da bi družba kot celota napredovala. In del te celote predstavlja tudi šolski sistem, ki pa je danes v krizi. Ob tej reformi moramo biti pozorni predvsem na to, da reforma ne bo znova postala plen politikov, ki še zmeraj upajo na spremembe, kakršne so bile orisane v spornem zakonu. Naše izhodišče je bilo in ostaja tudi naprej, da smo neodvisni v odnosu do političnih strank.
5. Veliko se govori o razlikah med gibanji v letih 1968 in 1986. Ali bi lahko nakazali nekatere podobnosti med njima?
Mislim, da je obema gibanjema skupen občutek, da nekaj v druž-
bi' ni v redu. To je bilo očitno takrat, kot je tudi sedaj. Podobnost je tudi v stremljenju k enakosti. Tako kakor leta 1968, je tudi leta 1986 šlo za cilje, ki so dejansko pomenili pozitiven korak naprej. V obeh primerih gre za upor proti avtokratskim stališčem in voluntarizmu vladajočih.
6. Kako bi lahko razumeli to, da ostaja sindikat na zunaj antipolitično usmerjen, ne glede na to, da znotraj sindikata obstajajo različne politične usmeritve?
Tukaj je treba biti pazljiv. Ne gre za antipolitičnost, temveč za apolitičnost v pomenu odklanjanja pravice političnih strank, da bi
se vmešavale v gibanje in ga po svoje opredeljevale. Predvsem točno določeni cilji, ki smo si jih zastavili, so bili tisti, ki so izključevali vsakršna politična obeležja. Vztrajanje pri teh zahtevah je omogočilo mobilizacijo velikega števila študentov in tudi preseganja posameznih političnih opredeljenih razcepov znotraj gibanja. Vendar pa je bila drža študentov že s tem, ko so nastopili proti zakonu, v nekih razsežnostih vpisana kot politična pozicija. Vendar to velja samo za ta specifičen položaj gibanja. Ko smo se odločili, da povabimo delavce na manifestacije, so nekateri to razumeli kot politizacijo gibanja. To seveda ni res. Podpora delavcev je
pomenila samo to, da zakon na nek način zadeva vse, ne glede na njihov položaj v družbi. Pri tem so se delavci organizirali popolnoma avtonomno. Nikoli pa nismo zahtevali podpore kakšne osebe na odgovornem položaju ali skupine, ki bi lahko gibanje izkoristila za svoje interese. Gre torej za nenavadno dejanje, za akcijo, ki je v svojem bistvu politična, čeprav se temu formalno odreka.
7. V čem vidite glavne razloge za vašo zmago in za poraz stavke železničarjev?
Zdi se mi, da so bili študentje veliko bolj jasnovidni. Boj študentov ni bil zgolj sindikalističen, ampak je zajemal tudi širša za družbo pomembna vprašanja, kot so naraščanje rasizma in problem narkomanije. Hkrati je šlo tudi za boj proti zakonu, torej za boj, ki je bil v svojem bistvu principielne narave. Pozivanje na gesla francoske revolucije tukaj ni zgolj naključno. Morda so bili prav ti principi, ki smo jih znova prikazali kot temeljne in aktualne, tisti, ki so omogočili, da je študentska akcija dobila širše razsežnosti. To je bil tudi ključ do zmage. Pri železničarjih je šlo za nekaj drugega. Šlo je za predvsem materialne cilje in čeprav smo jih podpirali, jim nismo hoteli dajati nobenega po-
duka. Morda s pomočjo stavke resnično niso uspeli, vedar pa so kljub vsemu prav s pomočjo stavke rešili vsaj nekatere probleme. Verjetno tudi pri železničarjih konec stavke ne pomeni konec zahtev, prej ali slej lahko torej pričakujemo nadaljevanje akcij v takšnih ali drugačnih oblikah. Sicer pa je primerjava med sindikatom študentov in sindikatom železničarjev na nek način neprimerna. Realnost,iz katere izhajata,je v obeh primerih različna in tako je tudi različno ravnanje enega in drugega sindikata.
8. Za preteklo študentsko gibanje je značilno, da ni vzpostavilo nikakršnega li-derja. Posebej značilen je tukaj primer Isabelle Thomas.
Da, to drži. Liderjev prav gotovo nismo imeli in tudi koodinacije niso predstavljale vodstva gibanja. Vsaka univerza je poslala pet delegatov in ti so predstavljali neke vrste skupinsko vodstvo. Zanimiv je tukaj primer Isabelle Thomas. Zelo hitro je postala medijska zvezda in to predvsem po zaslugi novinarjev, ki so potrebovali centralno figuro gibanja. Vendar pa so jo študentje zelo hitro izključili, saj bi se njena dominantna pozicija zoperstavljala ideji o demokratičnem in anonimnem gibanju. Tudi celotno vodstvo UNtF-a se nikoli ni izpostavljalo kot vodstvo, ampak zgolj kot koordinator in kot organ, ki sintetizira ter zbira različna mnenja In stališča.
9. Ali spremljate dogajanja v zvezi s smrtjo študenta Malika? Kdo bo odgovarjal za to?
Kolikor vemo, ta primer še ni dokončno razjasnjen Vendar pa so trije policisti, ki so osumljeni umora študenta, v priporu, če prav še ni znano, kakšna bo njihova usoda Na delu pa je tudi posebna komisija, ki je med drugim naredila tudi poročilo, v kate rem so vsebovane izjave očividcev tega dogodka.
10. Kakšen je danes položaj tujcev v Franciji in kake
bi lahko označili vznik organizacije »SOS — rasizem«?
Položaj tujcev je danes v Franciji slab, hkrati pa narašča tudi število antirasistov. Leto 1986 predstavlja velik premik na tem področju, boj proti rasizmu postaja vse bolj aktualen. Zanimivo
je tudi to, da se je veliko študentov pridružilo demonstracijam prav zaradi antirasističnega značaja le-teh. Po drugi strani pa je zelo zaskrbljujoče, da tudi nacionalisti pridobivajo vse več glasov, in medijske moči. Tako bi vzpon nacionalne fronte v Franciji zahteval veliko več pozornosti. Prvič v zgodovini se je dogodilo, da so množični mediji dali besedo Le-
Penu; najbrž v upanju, da bo njegova politična gesta omilila situacijo. Njegove argumentacije so sicer zelo enostavne, vendar pa pravzaprav zakrivajo resnico o vzrokih krize, v kateri se je znašla Francija. Vendar pa tako mišljenje lahko hitro zavede množice, zato je potrebna nasprotna akcija, ki bi razkrila dejansko stanje in vzroke krize Rasizem je v takšni situaciji lahko samo enostaven, hkrati pa tudi popolnoma zgrešen in izredno nevaren pojav, ki zahteva vso pozornost.
II. Kje bi lahko po vašem mnenju bili izhodi iz krize in kakšen koncept univerze si zamišljate v prihodnosti?
Reforma univerze je neizogibna in hkrati tudi mogoča. Vsi se strinjajo, tako tudi vse kritične stranke, da družba stremi k modernizaciji na vseh področjih. Vendar modernizacija ni uspešna, če zato ni dovolj usposobljenih ljudi in prav tu se vidi manjko, za katerega bi morale odgovornost nase prevzeti univerze In visoke šole. Če primerjamo generacijo izobražencev vse od leta 1968 z generacijo danes, takoj opazimo, kako neustrezna je trenutna izobraževalna politika pri nas. Še zmeraj primanjkuje ljudi z diplomo in to predvsem na točno določenih sektorjih v produkciji Vztrajanje pri elitističnem konceptu lahko samo še zaostri situacijo. Takšno usmeritev in voljo politikov bo nujno treba spremeniti, če želimo, da se zmanjša število nezaposlenih, ki še vedno ra-pidno narašča Gre nenazadnje tudi za to, da se modernizira tudi celotno gospodarstvo, ki na nek način določa produkcijo izobražencev, Potreben je torej odpor proti tehnokratskemu in birokratskemu bloku, ki ne želi spremeniti svoje razvojne politike Le s spremembo tega in s pomembnejšim mestom univerze lahko pričakujemo modernizacijo druž be.
SPRAŠEVALA IGOR MEKINA in NATAŠA PEROVIČ PREVOD NATAŠA PEROVIČ
DROGUE: ofe& dea&H) A'
O - •	.	...	I	I.
0KJ A V6NBU (JlOGCAlSSe,
PUlS 2>EU>C...
eT apr£s,om hi'a Pas pu„
Aubey Aument: V pozi zmagovalca .. .
6
Michel Vieworka bi morai biti poznan tudi našim bralcem. Večkrat je omenjen v knjigah Alaina Turaina, sicer pa je njegov najbližji sodelavec in se seveda tudi on ukvarja z novimi družbenimi gibanji. Centre d’analyse et d’intervention socio-logiques je ime njegove delovne organizacije, sicer pa združuje delo tudi še na Ecole des hautes etudes en Sciences sociales, kjer dela kot predavatelj. Kdor po vsem tem še ni impresioniran, naj torej prebere intervju!
NE DREZAJTE V MOJE
SVOBOŠČINE
(S^^OBRAMBNI
BOJI
S svoboščinami se ne smemo igrati, pa čeprav bi to počeli v imenu liberalizma. Nenasilen revolt, bolj etičen kot pristno političen, nas je na najprikladnejši način spomnil na to. Vsa velika gibanja, ki zadevajo mlade, gredo od začetka osemdesetih let v isto smer: v sistematično zavračanje vseh avtoritarnih ukrepov, ki lahko ogrozijo svobodo individualne izbire. Od manifestacij v prid svobode oddajanja radijske postaje NRJ, do tistih novembra in decembra 86', preko mobilizacije za privatne šole in shodov okoli gesla. »Ne drezaj v mojega tovariša«. V vseh pripierih je šlo za svobodo obnašanja, ki jo je ogrožal zakon ali zakonski osnutek. Še huje: radijska postaja NRJ se je znašla zunaj zakona, ki urejuje uporabo frekvenc in nenazadnje tudi svobodo oddajanja. V resnici pa je pri obrambi te radijske postaje šlo za svobodo udobne potrošnje disko glasbe. Dan je bil ritem in z njim družbeni tempo določene generacije. Enako se je dogajalo s kampanjo okoli privatne šole: tudi tedaj je šlo za potrošniško gibanje, ki je branilo »drugo priložnost šolanja«. Svoboda potrošnikov — kar smo vsi mi — se danes brani na ulici, če je to potrebno. Vstopili smo v obdobje potrošništva individualnih svoboščin. Ne drezaj v mojo svobodo izbire, pa naj gre za poslušanje te ali one radijske postaje, za to ali sem ali nisem Francoz, če sem rojen, »beur«, za nadaljevanje šolanja kljub neuspehu v javnem šolskem sistemu, in a for-tiori, za to, ali lahko nadaljujem šolanje na višji stopnji.
Slabost vlade je, če verjame v svoje osvobodilno poslanstvo, če si umišlja. da jo splošne volitve določalo za osvoboditev družbe. Temu pravimo boj za svoboščine, ki se spet in spet začenja, boj, v katerem se spopadajo velike francoske politične stranke in vse zahtevajo zase monopol nad svoboščinami. Navzlic temu je monopol v protislovju s,svoboščinami. Med vsemi, ki so se vkrcali na isto ladjo, se vedno najde kdo, ki pade v vodo. Včasih so to svoboščine, češče — na srečo — so to monopoli. Socialistična vlada se je na lastne stroške naučila, kakšna je cena zahteve po monopolu. Nasledila jo je vlada, ki se je oklicala za liberalno in kakor hitro je bila izvoljena, je verjela, da je tvorec svoboščin. Do napake ni prišlo: ko je to storila, so jo nemudoma zasačili — v njenih zakonskih osnutkih kot tudi v njenem vedenju — pri prestopku. To je zadostovalo za njeno večjo programsko skromnost. Nič ni bolj občutljiveoa kot reforma svo-
poii 01 SosSli
Pa vendar je preprosto: ni liberalno, kar omejuje svobodo individualne izbire, kar v imenu neke ideologije določeni skupini prepoveduje neko svoboščino. Svoboščin ne reformiramo na osnovi načela izključitve. Natanko k temu sta stremela osnutka Мопогу in Devaquet za srednje šole in univerze, enako kot načrt za reformo zakona o narodnosti.
Dragocenost medijske kulture je v njenem neogibnem žarišče-nju pozornosti javnosti na vedenjske kršitve. Moštvo Jacque-sa Chiraca si je z zakonskim osnutkom Devaquet privoščilo pravcati festival: razen predložitve samega osnutka, nobenih, ali kar najmanj predhodnih dogovarjanj, vidna želja, da bi — izraz je po-
sebno pri srcu predsedniku vlade — »premočno zmagali«, poseganje po najbolj nasilnih in — v tem konkretnem primeru — ubijalskih oblikah sile, pogosta raba zvijače in cinizma: to je zadostovalo, da bi se zganila cela generacija. Osnova — zakonski osnutek — . in oblika — politično upravljanje — sta z narobne plati pristopili k vrednotam, ki jih že več let opevajo zvezde francoskih lestvic: Renaud, Goldman, Balavoine in Coluche.
Vladina drža je pospešila dogodke. Medijska kultura igra na vse strani: ko jo je uporabljala vlada, se je sistematično obračala proti njej sami, tako kot je gibanju, ki se je začelo na fakulteti Villetaneuse omogočila kristalizacijo in dosego nacionalnih razsežnosti. V petnajstih dneh novembra in decembra je šolska mladina svoje opravila: zakonski osnutek je bil umaknjen, izpraznili so ulice, vladna večina RPR — UDF pa je bila prepuščena eksistenčnim pretresom in ranjenim ambicijam.
Vse se je zgodilo tako naglo, da gibanju ni preostalo časa, da bi si izdelalo voditelje in poenotu-joče parole, kot bi to odslej bile stvari drugotnega pomena: oblačila so skušala včasih na čuden način nadomestiti ta primanjkljaj, kar se je vnovič pokazalo pri železničarjih.
Čeprav je bil revolt politično strahovito učinkovit, je bil v svojih ciljih, načinih delovanja in načinih predstavitve radikalno demokratičen.
V velikem podvzetju identitetne obnove, ki smo mu priča že nekaj let, za najboljšega (od Fernanda Braudela do »Ne drezaj v mojega tovariša«) in za najslabšega (od Nacionalne fronte in zakona o narodnosti do Louisa Pauvvelsa), bo to gibanje delovalo kot odkrivalec. Njena temeljna, spontana referenca ni imela nič več skupnega s socialnimi utopijami, ki so I. 1968 še prevladovale; v celoti je bila vsebovana v geslu 1789: Svoboda-Enakost-Bratstvo. Ob zadnji manifestaciji 10. decembra je bilo videti tri obarvane zastavice, ki so si sledile vzdolž celotne poti; modro: Svoboda?, belo; Enakost?, nazadnje še rdečo: Bratstvo? S prav tako kolektivnim pozivanjem na Deklaracijo o človekovih pravicah je mladina 1986 spravila v skrajno zadrego cel politični razred: s tem, ko je v imenu demokratičnega konsenza terjala umik osnutka Devaquet, se je izkazala kot generacija.
Jacques Chirac ni imel revolucije zoper sebe, ampak moralni zahtevek, ki je izhajal iz same demokratične družbe. Paradoksalna situacija: predsednik vlade se je znašel v obrobnem položaju.
Tam ni dolgo ostal. S smrtjo Malika Oussekina je moral v vsej naglici zvoniti umik. Po gibanju: politična kriza. Ta bo za dolgo vpisana v srčiko večinske problematike: vlada si bo morala opomoči od nesmiselnih stališč o francoski družbi — razgalili so jih decembrski dogodki — ki je bila osnova politične strategije koha-bitacije predsednika vlade.
Vendar s tem še ni konec spiska njegovih zagat: zgledni značaj manifestacij oživljene demokracije, v katerih se je prepoznal pomemben del družbe, lahko potegne za seboj nepredvidljiva i vijugava okuženja, ki bodo globoko preoblikovala izraz civilne družbe, izredna številka »Liberation« prevod: IGOR PRIBAC
$
1. Ali bi lahko orisali temeljne razlike med gibanjem iz leta 1968 in gibanjem v letu 1986?
Obstajajo zelo številne razlike. Mislim, da je temeljna rezlika v položaju in razmerah, v katerih se . je gibanje dogajalo. Leto 1968 je bilo obdobje ekonomske rasti, za današnje razmere pa je značilna ekonomska kriza. Vprašanje brezposelnosti leta 1968 za študente ni igralo nobene vloge. Prva ražlika je torej v različnosti si-gnifikacije konjunktur. Druga, prav tako temeljna je v tem, da študentje leta 1968 svoje akcije niso smatrali kot avtonomne, češ da akcija sama po sebi nima pomena. Smisel so videli le v akciji, ki jo proizvaja delavski razred. Drugače povedano, borili so se za boljšo univerzo znotraj univerze, vendar je mesto politične reference predstavljalo delavsko gibanje. Njihov boj je imel antikapi-talistične značilnosti, to je bil boj proti sistemu v katerem kapitalisti izkoriščajo delavski razred. Nekateri so hoteli svoje ideje še bolj nazorno uresničiti in so od delavcev prevzeli zastavo kot simbol revolucije. Danes takšno mišljenje v Franciji več ne obstaja. Tretja razlika je v obliki organiziranja. Po letu 1968 se pojavi v Franciji gošizem in veliko število političnih organizacij, ki sodelujejo pri študentskem gibanju. Danes pa študentje ne želijo več delovati kot politična organizacija niti ne iščejo podpore pri političnih organizacijah ter se celo izogibajo kakršnihkoli stikov z njimi. Zanimivo je tudi to, da je v letošnjih demonstracijah bilo na cestah veliko več srednješolcev kot leta 1968.
2. Nova družbena gibanja naj bi se sklicevala na »projekt« ta pa se zdi odsoten saj se gibanja, tako se vsaj zdi, borijo zgolj za status quo?
Prav imate, da teh bojev sociološko ne moremo kvalificirati kot družbena gibanja, tako kot je opredelil Tourarine. Pričujoča gibanja so defenzivna in njihovo ravnanje je ravnanje v krizi, ki je povezano z blokado političnega sistema, z blokado odnosov med vodstvom podjetij, sindikatov in vlado. Vlada hoče le ojačati prav to blokado sistema. Prav to pa je tisto, kar danes predstavlja nevarnost. Kljub temu smo danes še zelo oddaljeni od novih družbenih gibanj, rekel bi celo, da primerjava med študentskim gibanjem in stavko železničarjev niti ni posebej primerna.
Oba fenomena se namreč precej razlikujeta. Stavke železničarjev so se dogajale znotraj družbenega sektorja, kjer so ljudje zaposleni in so njihova delovna mesta zaščitena. Ti ljudje imajo torej status in poleg tega celo vrsto prednosti. Njihova stavka je imela razsežnosti zaščite teh prednosti. Tudi študentsko gibanje je imelo obeležja borbe za status quo, vendar je hkrati našlo tudi tematiko, ki jo postavlja nad koristi srednjega razreda, ki študira na univerzi: odpor proti rasizmu, proti pojavu individualizma, proti kriminalizaciji droge in proti reakcionarni politiki vlade, vse to so širši horizonti študentskega boja.
3. Ali bi lahko trdili, da po-staja francoska družba vse bolj »programirana družba«, tako kot ju je opredelil Tou-raine, in ali nam poraz stavkovnega gibanja železničarjev ter uspeh Študentskega gibanja ne kaže na to, da industrijski konflikt v Franciji resnično postaja obrobnega pomena?
Mislim, da se francoska družba danes nahaja v situaciji prehoda iz industrijske v postindustrijsko družbo. Prvi znak razkroja stare družbe je kriza delavskega gibanja, ki je bilo Cčasih osrednji dejavnik, danes pa je izgubilo središčni položaj in zgodovinsko težo. Danes nihče več ne razmišlja o tem, da bi delavski razred preko revolucije resnično prevzel vodstvo družbenega življenja. To seveda ne pomeni, da delavski razred več ne obstaja, in tudi ne, da je sindikalizem nepomemben. Gre le zato, da delavski razred danes ni več tista centralna figura, ki bi predstavljala vzroke konfliktov v družbi. Programiranje družbenega življenja in tehnokratski aparati so danes tisti, ki označujejo podobo programirane družbe v Franciji. Vendar moramo biti tukaj zelo pazljivi, kajti to, kar danes dominira, je še zmeraj propadanje stare družbe. To nam potrjujejo nekateri elementi, ki bi jih lahko uvrstili v neke vrste sindikalizem. To je lepo opazno tudi v stavkovnem gibanju železničarjev, kjer se delavci borijo le za zelo omejene cilje, kot so višje plače, izboljšanje pogojev dela itd. Stavke so torej brez globalnih in splošnejših razsežnosti.
Omenim pa lahko še en vidik razrednih bojev danes. Boj ima določene drugačne razsežnosti, ko poteka v sindikalni organizaciji. Tako so se npr. železničarji že od začetka izogibali nadzoru sindikalnih organizacij in to morda zato (to je moja hipoteza), ker so sindikalni organi skušali vpisati te boje v relativno generalne načrte, proti katerim so se stavkajoči upirali, ker niso hoteli, da bi njihovo akcijo vključili v nek splošen projekt, v neke splošne smernice .Dolitične ekonomije. Do take vrste sindikalizma obstaja med delavci danes zelo velik odpor.
4.	Ali bi lahko opredelili položaj intelektualcev danes? Kakšen je po vašem mnenju nivo teoretske misli v Franciji?
Fenomen krize intelektualcev se je pri nas pričel že pred nekaj leti. Lahko bi ga opredelili kot neke vrste intelektualni molk, ki se je začel vzporedno s pojavom krize marxizma. Pokopali smo Sartra, tudi Foucalta ni več in tako postaja danes vse bolj očitno, da glas intelektualcev nima velike teže. Nekateri trdijo, da je vzrok temu ekspanzionističen razvoj masmedijev in še posebej televizije. Novinarji so na nek način prevzeli mesto intelektualcev in čeprav so bile proti temu pojavu izrečene zelo radikalne kritike, te kritike vseeno niso bile dovolj
gove temeljne značilnosti danes?
Na začetku moram poudariti, da tukaj ne gre za gibanje, ki ga običajno imenujemo študentsko gibanje. Gre hkrati za nekaj več in nekaj manj. Več zato, ker je razkrilo politično vodstvo in vlado ter jih izpostavilo kritiki in to s stališča demokracije in človekovih pravic in kot tako pokazalo akcijo vlade kot nesprejemljivo. Hkrati je tudi demistificiralo nekatere koncepte političnega življenja. Tako se je vlada soočila tudi z vprašanji rasizma, razkril se je tudi način, kako vlada rešuje vprašanje narkomanije v Franciji. Študentje so se pravzaprav uprli programu, ki je zahteval, da bodo vsi narkomani, ki ne pristanejo na zdravljenje, obsojeni na zaporno kazen. To je seveda stupiden način reševanja problema narkomanije. Ravnanje vlade postaja zadnje čase vse bolj nerazumljivo. Nekaj na podoben način nerazumljivega se je dogodilu tudi pred kratkim, ko je prišlo v Francijo okoli sto črncev; vlada je najela letalo in jih poslala nazaj v državo, iz katere so prišli, z argumentom, da pač ne želimo emigrantov. Gre brez dvoma za brutalno dejanje.
In tako je prav gibanje študentov opozorilo vladajočo skupino na nepravilna reševanja aktualnih problemov družbe. Hkrati pa se
prodorne. Mislim, da klasične forme intelektualca, pa naj bo levo ali desno usmerjen, torej misleca, ki angažirano govori o bistvu družbenega življenja, v Franciji danes ni več. Prišlo je celo do paradoksa, kjer družbeno življenje samo nima več velikega pomena. Nimamo več opravka z velikimi razrednimi konflikti in celo ne moremo več govoriti o velikem in enotnem francoskem narodu. Francija je bila nekoč svetovna velesila, sedaj pa že dalj časa izgublja pomen. Ideje, ki se zavzemajo za obnovitev takšnega položaja in za ponoven vznik neke celostne misli, bi lahko označili kot reakcionarje, in zato tudi ni naključje, da prav takšno nefunkcionalno pojmovanje tudi danes izhaja iz desničarskih krogov, ki pa dejansko ne morejo zaobseči današnje fragmentirane stvarnosti, kajti kolikor bolj Francija ostaja imperialistična velesila, toliko manj pomembna je njena intelektualna angažiranost, še posebaj če jo primerjamo z intelektualno preteklostjo. Problem je tudi v tem, da intelektualci danes ne morejo govoriti o ničemer global-nejšem, kar pa seveda ne pomeni, da jih kot takšnih več ni. Spremenila se je njihova funkcija.
In kakšno vlogo ima danes postmodernizem?
Je sicer moderen pojav, vendar pa med intelektualnimi krogi, vsaj pri nas, ne vzbuja posebnega zanimanja. Gre za fenomen, ki je v resnici zelo zelo omejen. Lahko sicer govorimo o posameznih avtorjih kot so Lxotar, Deluse itd., vendar pa v intelektualnem življenju niso več središčni pojav. Gre pa še za en pojav, ki je danes v Franciji posebej izrazit. Kljub vsesplošni krizni situaciji se intelektualci danes obračajo drug k drugemu in zapirajo v ozke kroge. Ce vzamemo za primer karkšno-koli delo v sociologiji, lahko takoj opazimo, da je med švtorji zelo malo tujcev. Etnocentrizem je zelo izrazit. Gre zp prepričanje, da je Francija še zmeraj najpomembnejši del sveta, od tod izvira tudi odsotnost zanimanja za tuje mislece. Vse to kaže na neke vrste provincializem
V katerih točkah bi lahko francosko družbo opredelili kot konzervativno?
Prav gotovo na področju politike. Naša politična oblast je izrazito konzervativna in čeprav odstopa na vseh področjih družbenega življenja, ne bi mogli iste trditve postaviti za celotno francosko družbo. Vlada si sicer prizadeva, da bi bila liberalna, vendar, v resnici ni.
5.	Če se znova povrnemo na študentsko gibanje — ali bi lahko na kratko orisali nje-
je to dogodilo na nek nenavaden, apolitičen način. Študentje niso pripadali nobeni politični stranki, ne levi ne desni. Njihova apolisti-čnost se je pokazala tudi v trenutku, ko so zavrnili političen način organiziranja celotnega gibanja. In to je tisto manj, kar označuje sodobno študentsko gibanje v Franciji. Hkrati pa so študentje dosegli odstop ministra za šolstvo. Dequeta in to je bilo brez dvoma politično dejanje. V teh točkah se je torej gibanje otreslo splošnejših konceptov študentskih gibanj in kot demokratično in državljansko gibanje tudi preseglo zgolj univerzitetne okvire. V osnovi gibanje sicer izvira iz problemov univerze, vendar ga z aktualizacijo naštetih problemov na nek način presega. Po drugi strani pa lahko rečemo, da je to gibanje v nekaterih točkah postavljeno pod probleme univerze in jih ni domislilo do konca. Univerza jih zanima, vendar na nek zelo obramben način kjer manjkajo predlogi za določene spremembe. Prav to je morda največja slabost študentskih nemirov leta 1986. Argumenti študentov so namreč preprosti. Trdijo približno tako: vemo, da unirerza, takšna kot je danes, niti ni ustrezna niti kakovostna, vendar pa se je ne smemo dotikati. Delovanje univerze, kakršno je danes, nam daje možnost priti do diplome, ta pa je prav gotovo dobra zaščita pred brezposelnostjo. Bolje torej slaba diploma kot pa nikakršna, ne glede na to, da se borza dela oži. Študentje so se torej zavedali, da je univerza danes v krizi, vseeno pa so jo hoteli prav takšno, kot je. Velika slabost je bila torej v tem, da niso dovolj ali pa sploh ne razkrili bistva univerze in pomena njenega delovanja. Upirati se zgolj proti selekciji pravzaprav ni dovolj. Študentje namreč pozabljajo, da je v Franciji že danes okoli 40 % študentov, ki jih selekcija prizadene. To so predvsem študentje na tako imenovanih »GRANDES ECOLES«, na medicinskih in tehničnih fakultetah in zato so tudi vsa boljše plačana delovna mesta oddana študentom, ki končajo eno izmed teh visokih šol. In te so pretežno naravoslovne. Tega vprašanja študentje niso upoštevali dovolj, hoteli so le ohraniti ta povprečni sistem in vse skromne možnosti, ki jim jih nudi. Tako se nam celo postavlja vprašanje, če to gibanje sploh lahko uvrstimo na nivo univerze. Čeprav se sliši paradoksalno, bi lahko rekli, da je bilo hkrati pod in nad univerzo. Bistvenega vprašanja o prihodnosti univerze, in o spremembah na njej pa si sploh ni zastavilo. Premalo je bilo razmisleka o produkciji znanja, o
širjenju znanja, o razvoju sistema, kakršen je visoko šolstvo. Vse to so vprašanja, ki si jih mora gibanje zastavljati sedaj. Izkušnje pa kažejo, da bo to za današnjo generacijo zelo težavna,naloga. Danes deluje na univerzi več skupin, komisij, ki se s temi vprašanji ukvarjajo (comission de reflexi-on) — mislim, da so študentje sposobni izdelati nekaj konkretnih predlogov, ki pa vsekakor ne bodo predstavljali novega zakona, saj zato niso pristojni. Gibanje je prav gotovo pokazalo, da je ideja o spreminjanju univerze s pomočjo reforme slaba in neučinkovita. Vsakih nekaj let že poskušajo spremeniti univerzo z reformo in zmeraj znova je rezultat neuspešen. Zmeraj prihaja do odpora proti reformi in moč tistih, ki se upirajo, je zmeraj večja, in blokira vse bistvenejše rezultate. V resnici obstajata na univerzi dva poglavitna problema: prvi le načrt razvoja. Če ne bo univerza ponudila več mest študentom, je to hkrati tudi problem ekonomije. Po drugi strani daje vlada zelo malo denarja za razvoj univerze, pa tudi o univerzi sami in o neki pozitivni transformaciji visokega šolstva se v Franciji danes ne govori. To je enostavno tabu. Tabu je tudi različnost izobrazb in različna vrednost univerz. Študentje so se zavzeli za formalno enako vrednost vseh diplom. Vendar pa je vsakomur jasno, da so ponekod univerze boljše in drugod slabše. In tega dejstva s svojimi zahtevami enostavno ne želijo sprejeti. Študentje so zelo hitro sprejeli misel o tenrvda sgjekcije ne bo, ne da bi posebaj razmišljali o tem, da selekcija že danes obstaja in da je zelo velika. Šlo je torej samo za zaščito starega in odpoved novemu.
6.	Ali se vem ne zdi, da nova družbena gibanja pomenijo na, nek način tudi kritiko političnega sistema? Kakšen je torej odnos med novimi družbenimi gibanji in p/ala-mentarnim sistemom v Franciji danes?
Francoski politični sistem je bil zgrajen v obdobju industrijske družbe. In če se danes industrijska družba polagoma razgrajuje, postaja vprašljiv tudi klasični politični model. Deluje torej slabše. Opaziti je dva pojava. Do političnega sistema in do ljudi, ki ta sistem predstavljajo, imajo Francozi kritičen odnos. Menijo, da je sistem razvrednoten, nespameten in oddaljen od resničnih problemov ljudi. Nekateri zelo uspešno, tako npr. Coluche, zasmehujejo napake političnega sloja. Po drugi strani pa opažamo pojav, da Francozi hkrati tudi masovno sodelujejo v političnem življenju. Tako se recimo v veliki večini udeležujejo volitev. Po mojem mnenju vse to kaže, da obstaja velika modifikacija političnega življenja. V Nemčiji je to spreminjanje političnega življenja veliko bolj uspešno, saj je stranka zelenih uspela izraziti zahteve ljudi v neki popolnoma novi zavesti. Ta zajema tudi spore na področju kulture, politike in družbenih dejavnosti. Pri nas takšne zavesti ni. še zmeraj prevladuje zavest, ki je na nek način »klasična« in izvira iz starega in sedaj vladajočega političnega sloja. Po drugi strani pa zavest o krizi vse bolj postavlja v ospredje ugotovitev, da tak klasičen politični sistem ni yeč sposoben napraviti 'progresivnega koraka naprej.
7. In kakšne so po vašem mnenju bistvene napake šolskega sistema v Franciji?
Tukaj ne moremo govoriti o napakah, zato ker izobraževalne politike sploh ni. Obstaja neprekinjeno nadaljevanje šolskega modela na univerzi, ki pa je hkrati blokiran. Do tega je prišlo zaradi stalnih bojev in nasprotovanj med reformatorji in protireformatorji. Tako ne moremo govoriti o napakah izobraževalne politike ampak prej o njeni odsotnosti...
SPRAŠEVALA I M. IN N P.
PREVOD: NATAŠA PEROVIČ
|$i SY.^ CHEMINOTS DE PABIS
„^U^a gare
>£»1* L, DE LYON
4t
Hi
Zgradba sindikata CGT je resnično Zgradba. Centralna unija dela razpolaga očitno s precejšnjo močjo in to je videti tudi po treh velikanskih blokih povezanih med seboj s stekleno kupolo — spodaj je prostor za manjše igrišče. Do Marcela Andouar-da, pomočnika generalnega sekretarja CGT-ja sva prišla popolnoma brez težav. Je na prvi pogled zelo nenevaren možakar, ki pa zna najti pravo besedo za pravo stvar ...
lezničarjev (Federation nalional des cheminots) se je zavezala, da ne bo nobene odločitve sprejela, ne da bi se poprej posvetovala z aeiavci in upoštevala tudi vse nji-
največja razlika med nami in študentskim gibanjem, kar zadeva odnos vlade do stavk.«
— Vtis je, da zanimanje javnosti za zahteve železničarjev ni
Marcel Andouard, miren in zadovoljen ...
— Nekateri trdijo, da je do zloma stavke prišlo tudi po zaslugi tega, ker so avtonomni sindikati samovoljno prekinjali stavko. Kako je torej s temi sindikati?
••V Franciji moti in onemogoča zmago v bitki, kot je bila ta, veliko število in razdrobljenost sindikalnih organizacij, cela divizija — 7 — jih je samo pri francoski železnici (večino je ustanovil SNCF), ki se ponavadi opre na nekaj manjših organizacij, ki ne zadružujejo več kot kakih 16 odstotkov vseh železničarjev.)
— Kakšen je bil ves ta čas odnos med vodstvom sindikata in železničarji?
••Od vsega začetka smo se zavedali antisocialne politike vlade. Nismo prikrivali železničarjem, da bo bitka dolga, težavna in trda To se je tudnzkazalo med stavko. In akcija še ni končana. Že več let uporabljamo skrajno demokratične postopke; k vsem odločitvam, k oblikovanju vseh usmeritev skušamo pritegniti kar največ železničarjev. Ves čas stavke — do njene prekinitve — tudi v naj-konfliktnejših situacijah, smo se posvetovali z delavci. Zveza že-
očitna tudi pri železničarjih, je v manifestirani volji po poseganju v odločitve podjetja.
Tudi delovni pogoji so se bistveno izboljšali, čeprav je plačilna politika pod vplivom vlade še vedno nesprejemljiva.
Opogumlja nas, ko vidimo, da spoštujejo našo sindikalno organizacijo, naraslo je tudi število novih članov po stavki — tisoč in še več se n?im jih je priključilo.
Tačas podrobno analiziramo (s pripadniki vseh sindikalnih skupin) rezultate stavke «
— Po nekaterih podatkih so se razmere železničarjev že predhodno izboljšale, a je vseeno izbruhnila stavka. Je Jacques Chirac igral pomembno vlogo pri odločitvah za stavko?
-Jasno, da je Chiracova antisocialna politika sprožila stavkovno gibanje železničarjev, je pa v bistvu naslednica in krepitev politike predhodnikov.
Ta se kaže v blokadi plač, v iz meseca v mesec rigorozne|ši plačilni politiki. Veliko presenečenje za nas s strani vlade pa je bilo, da noben trenutek ni zlorabila javnega mnenja proti nam. V tem je
Počasi se je naš pogovor končal. Na vprašanje o plačah je bil Marcel Andouard nekoliko zadržano prijazen, vendar natančnejših podatkov ni želel odkriti. Povedal je samo, da je povprečna plača v Franciji trenutno okoli 6000 frankov in da seveda določene kategorije presegajo tako cifro. Podrobnejše podatke smo tako našli drugje (glej anketi iz Le Pointa).
SPRAŠEVALA: NATAŠA PEROVIČ PREVOD: MELITA FORSTNERIČ-HAJNŠEK
Sindikati v Franciji
1. CGT Confederation general du travail (komunisti)
2. CFDT Confederation Francaise du travaii (socialisti*
3. FO Force ouvriere (prej komunisti, sedaj reformisti)
4. CFTC Confederation Francaise des travaielleurs chretiens (krščanski sindikat)
5. CGC Confederation general des cadres
6. CNDF Confederation national du patronat Francaise
(Obstajajo še avtonomni sindikati)
Pariz: demonstracije železničarjev
f£d£ration nationale des
CHEMINOTS C.G.T.
cen. Prilagoditi plače indeksu življenjskih stroškov je bila prva postavka.
Bile so še druge zahteve, v zvezi s povišanjem pokojnin. Druga zahteva je zadevala žiljenjske oziroma delovne pogoje železničarjev. Gre za perečo zadevo. Najprej smo morali preučiti pravilnik življenjskih pogojev. Izboljšave potrebna so bila predvsem najzahtevnejša zunanja dela (pre-mikači vagonov). Še ena zahteva je bilo skrajšanje delovnega časa, pa ne le dnevno, temveč tedensko. Železničarji delajo v Franciji 39 ur na teden, tisti, ki delajo v nočni izmeni, pa 35 ur.
Vodstvo po stavki ni sprejelo te zahteve po skrajšanju delovnega časa, sprejelo pa je predlog o dodatnih dopustih, in sicer dveh v letu 1987. To je bila ena od pomembnih pridobitev več kot tritedenske stavke.
V podrobnosti vseh naših zahtev se ne bom spuščal, ker bi bilo tega preveč
Eno področje, ki so se ga naše zahteve tudi dotaknile, je bilo področje napredovanja na delovnem mestu. Vodstvo tudi po stavki noče o tem niti razpravljati. Še vedno je delavec preveč odvisen od subjektivne naklonjenosti šefa, vodstva. Če mu delavec ni po volji, ga lahko, ne glede na leta in kakovost opravljenega dela vrže na cesto. Službena leta v poklicu zanje sploh niso pomembna oziroma nobena ovira pri tem nesprejemljivem ravnanju z delavci. Po desetih letih in več dela na enem delovnem mestu ne pomeni več profesionalnega znanja, toda neka večja prizanesljivost vodstva do takega delavca je nujna «
— Je sindikat neodvisen? V kakšnem odnosu je do političnih strank?
»Neodvisen je. Vis š vis patronatu vlade, različnih strank. Seveda pa to ne onemogoča članom sindikata, da ne bi mogli biti aktivni v političnih strankah po svoji izbiri.
Nikakor pa ni nobenih intervencij strank v delovanje sindikalne organizacije Delo sindikata je popolnoma, samostojno. Tudi finančno je neodvjsen. Člani smo posebej voljeni, vsaka tri leta. Tri mesece prej nas začnejo pripravljati za sindikalne naloge.
Kar pa zadeva naše plače, smo plačani od podjetja. V Franciji je sedem sindikalnih organizacij železničarjev, vsaka od teh ima svojo reprezentativno funkcijo. Največ jih spada pod okrilje SNCF«
— Pri nas se profesionalno vodstvo sindikata velikokrat odtuji od delavcev. Kje je vaša motivacija za obrambo njihovih interesov?
»Tudi sam sem delavec, dobivam podobno plačo, ubadam se z istimi problemi kot moji sode-
»Popolno podporo uživamo s strani komunistov, edino njihov časnik L’Humanite je vseskozi spremljal naš štrajk. Hvaležni smo za to podporo, vendar za delavce ni obvezno, da so kakorkoli politično aktivni.
— Ali je mogoče, da bi privatizacija železnice (gre za državno firmo SNCF, ki je do vratu zadolžena) rešila problem?
»Nevarnost privatizacije grozi, vendar če bo treba, bomo za to šli v novo stavko. Chiracova vlada slovi po progresivnih denacionalizacijah. Delni poskusi so bili že tudi pri SNCF (Societe Nationale des Chemins de Fer Fran-
Projekt se je dotaknil mladih, ki že leta niso »migali«, naenkrat pa so začutili nevarnost. Mobilizirala jih je, organizirali so se s koordinacijskim komitejem. To je pripeljalo k masovnim demonstracijam, ki so bile razumljene s strani oblasti kot provokacija. Rezultat: ena smrtna žrtev, na desetine ranjenih.
Med študentskimi nemiri je bila pozicija C. G. T. jasna: v slogu »vi ste akcijo začeli, odločili ste se sami in izpeljite jo do konca, C. G. T. pa vas bo podprl«. Vse odločitve so bile študentovske, vmešali smo se le toliko, da smo pokazali svojo solidarnost. Veliko tega bi še lahko povedal «
— Stavka železničarjev se je začela takoj za študentsko. Ali so železničarji načrtovali ta štrajk že prej ali so izkoristili situacijo, ko je bila vlada nekoliko prizanesljivejša?
»Stavka železničarjev sega daleč nazaj. Od začetka leta smo imeli 14 stavk nacionalnih razsežnosti. Zadnje akcije so potekale oktobra ob močni, 60-odstotni udeležbi in visokih zahtevah. Prve zahteve so bile — jasno — v zvezi s plačami (2 leti ni bilo zvišanja plač), potem delovnimi pogoji, k temu pa se je pridružilo še dvoje: potreba po skrajšanju delovnega časa železničarjev in napredovanju.
Od začetka leta je bilo stanje resno, kar zadeva železničarje, v tem času je bilo že 14 stavk in
možno je, da je bila akcija študentov še dodaten element pri odločitvi za ta korak. Občutek nezadovoljstva je bil prav tako močan kot pri študentih. C. G. T. je takoj prevzela vso odgovornost za akcijo.
Prva stavkovna postavka železničarjev so bile torej plače. V tej dejavnosti je kopica poklicov strahotno slabo plačanih. Rezultat na pogajanjih po prekinitvi stavke je ničen. Oziroma: v letu 1987 bo povišanje 1-odstotno s
1.	junijem, 1. oktobrom pa 1,7-od-stotno To pomeni, da bodo plače še vedno precej zaostajale za rastjo cen, ki bo 3- do 4-od3tot-na.
NI
NEUSPEŠNIH STAVK!
»Projekt Devaquetovega zakona je skušal iz tekme za pridobitev izobrazbe izločiti otroke delavcev. tujcev na francoskih šolah.
Kar smo hoteli, je bilo najprej doseči kupno moč iz leta 1986 (čeprav padec kupne moči sega že v leta 83 in 84) oziroma doseči indeksiranje plač glede na rast
lavci s postaj, terena. Toda moja motivacija je še podkrepljena, saj se borim za svoje in drugih dobro — kot aktivist C. G. T «
— Lahko razložite razlike med uspehom študentov po stavki in železničarjev?
hove predloge pri oceni položaja.
Člani sindikata imajo pravico, celo dolžnost izraziti svoje mnenje. Člani raznih sindikalnih organizacij prek C. G. T. pridejo s svojimi zahtevami in predlogi pred Generalno skupščino delavcev. Ponavadi izdamo tajni bilten pred stavko.
Ko govorimo o pridobitvah 25-dnevne stavke, ne moremo mimo dejstva, da so železničarji sedaj vendarle močnejši kot kdajkoli. Akcija še ni končana, nadaljuje se v drugačni obliki in na drugih ravneh.
Številnim železničarjem sedaj grozijo sankcije, na pogajanjih postavljamo zahteve in te sankcije skušamo kar se da ublažiti«
— Razpolagate s podatki o stavkah, ki so imele uspeh, in tistih, ki so bile neuspešne?
»Menim, da stavka, ki ne bi imela uspeha, sploh ni mogoča. Vsaka akcija nekaj prinese, bodisi takoj bodisi sčasoma. Od vseh pomembnih pridobitev stavk so gotovo pogajanja, ki jim sledijo, najpomembnejša. Stavka je lekcija za vse. Pridobitev, ki je
kdo ve kakšno. Ste osamljeni in brez podpore javnega mnenja, podpore študentov, intelektualcev?
»Nasprotno. Razumevanje je bilo vseskozi dobro, ni bilo sicer masovne podpore javnosti kot pri študentskem gibanju, a vsi so razumeli naš boj, bistvo naših težav, ki so pripeljale k stavki. Dobivali smo v Zvezo številna pisma, ljudje so nas razumeli, nam želeli, da bi zmagali.
Če boste zmagali vi, bomo tudi mi, so pisali. Tako da razumevanje je vseskozi bilo.«-
— Vztrajate tudi po prekinitvi stavke pri istih zahtevah?
Stavkovno gibanje je sedaj prekinjeno, toda pogajanja so odprta, za izboljšanje delovnih pogojev se bomo zavzemali še naprej. Zahteve še vedno postavljamo, predvsem na lokalni in regijski- ravni.
— Kakšni so odnosi vašega sindikata do PCF (Komunistične partije Francije)?
Veliko članov C. G. T. je v PCF (Komunistična partija Francije), toda to ni večina niti obveznost. Naše združenje ne deluje na tej, politični, liniji.
cais). Kar zadeva službo za kratke linije, za odpremo manjših tovorov, manjše postaje ... Zaradi strahotne zadolženosti SNCF dela en železničar od petih pri tej firmi za banko. Vlada je namreč SNCF pred leti prisilila k posojilu deviz za modernizacijo (šlo je za dolarje, jene, marke), danes pa plačujejo neverjetne obresti.
Položaj SNCF je silno resen, ne more se izkopati iz nerentabil-nosti. To je velik hendikep za podjetje.«
— Bi se stavka lahko sprožila brez vaše vednosti?
»Težko. Vsak sindikat je namreč informiran o vsakem vrenju, vsem, kar se dogaja v podjetjih. Tudi mi smo izvoljeni po demokratičnih postopkih. Na lokalni ravni se predlaga kandidate za kandidacijske liste.
Končno nas vsaka tri leta volijo v te organe, po končanem mandatu se vračamo v proizvodnjo. To ni noben stalni poklic.
— Ste med stavko plačani?
»Da, tu so razlike, mi smo,
stavkajoči t delavci niso. Toda vseh 25 dni trajanja stavke dajemo denar v solidarnostno blagajno za stavkajoče.«
»Ne znam razložiti. Pri študentih je bila najprej močna mobilizacija in močna podpora javnega mnenja, razumevanje medijev še večje zaradi provokacije policije (in žrtve). Tudi Mitterrand je podprl študente, železničarjev ni.
Železničarji niso mogli uživati enake podpore kot študentje že zaradi številnih hendikepov, ki so jih te demonstracije logično potegnile za sabo. Marsikaj je ljudi motilo, denimo, da ni vozil metro med božičnimi prazniki in podobno. Razumljivo, da zato podpora javnosti ni mogla biti enaka kot pri študentih.
Za vlado je bil položaj skrajno težaven. Zavedati se je treba tudi časa stavk, to je bil konec leta (januarja bi imeli železničarji gotovo pomoč drugih korporacij).«
Ali lahko govorimo o neuspehu akcije železničarjev?
Ne. Ne moremo govoriti o neuspehu, nismo poraženi, še manj malodušni. Če ne s stavko tokrat, nam bo uspelo v drugi obliki, drugače. Končno je treba tudi preživljati družine, ki so 25 dni stavke bile ogrožene.«
Francija Francozom?
LE POINT,„št- 746, 5. januar, 1987
ANKETA: JAVNE SLUŽBE ZAHTEVAJO»ZMERAJ VEČ«
Stavka v SNCF-ju — že tako najdaljša po letu 1968 — ki se noče končati, preseženi železničarski sindikati, ki želijo dajati vtis, da organizirajo to, kar jim v resnici uhaja, torkova prekinitev dela v RATP in EDF-GDF* Z vseh strani prihaja naraščanje pritiska v javnem sektorju. In vlada se nahaja v središču neredov, zmedena in kakor nemočna. V petek zjutraj, v času, ko je Jacqu-es Chirac vodil medministrsko srečanje, je CGT' lansiral gesla, ki so vzpodujala razširitev gibanja na celotni javni in nacionalizirani sektor. Tako se je seveda še povečala političnost gibanja, ki je bilo v začetku spontano in katego-rialno. Še zlasti, ker se je vlada, potem ko je nehala molčati, odločno uprla Franpoisu Mitterandu, češ da je -vzpodbujal skrajneže«, ko je v četrtek v Breganponski utrdbi sprejel stavkajoče železničarje.
delcem (2 milijardi frankov) in zdravnikom (13% povišanje honorarjev).
Res je, da je zmeraj nekdo, ki' se mu zdiš premožen. Npr. vozniki SNFC-ja v primerjavi z uslužbenci na postajah in peronskimi delavci. Tako so -kaste« z največ prednostmi pogosto tudi tiste, ki kažejo največ bojevitosti, ko je te prednosti treba braniti.
Odkar so položili železniške proge predstavlja »gosposko raso« 21 000 stojevodij. Povprečno zaslužijo 10 000 frankov mesečno, medtem ko zasluži uslužbenec pri okencu za prodajo vozovnic le 6000 F. In ravno strojevodje vodijo spor.
V RATP je situcija še bolj karikirana. Vozniki podzemne železnice prejemajo 1500 frankov višje plače kot upravno osebje. Vendar so stavko sprožili v znamenje protesta, ker dohodki delavcev iz uprave dohitevajo njihove. V
izvrševanje« (217 frankov), in-končno nagrade za prekoračitev delovnega časa, ali za zelo zgodnje delo. Kljub temu celotni znesek teh dodatkov ne presega 10 % povprečne plače: 3—4 % za uslužbence, 15—20 % za tiste, ki delajo ponoči.
V EDF—GDF se, razen z že utečeno 13. plačo, ukvarjajo tudi s porokami in rojstvi. Nagrada za poroko (dvomesečna plača, ki pa ne sme biti manjša od 12000 frankov, in 6 dni dopusta), je namenjena elektrikarjem, ki se oženijo. Preživeli ostanek moralizatorske prakse starega katoliškega patronata, ki ga je prevzela država! Nagrada za rojstvo otroka je v višini 1 —2 mesečnih dohodkov, porodniški dopust traja do 28 tednov. Tudi potovanja in težka dela dajejo pravico do posebnih dodatkov.
V Ptt-ju dobijo vzdrževalci linij (ki skrbijo za telefonsko mrežo)
'SNCF — Nacionalna družba francoskih železnic
■RATP — Avtonomna uprava pariških transportov
'EDF — Francoske elekttarne ‘GDF — Francoske plinarne ‘CGT — Generalna konfederacija za delo
Od tedaj je položaj nepredvidljiv. Pravzaprav je v SNCF položaj že od vsega začetka atipičen. Vidna je baza, ki se strukturira in vzpostavlja zakone vodenja stavke. Kot študentska naselja v preteklem mesecu, so zdaj želeniške garaže odprle vrata samodejnim stavkovnim komitejem. Kot na univerzah se tudi na železniških postajah zahteva popoln in preprost umik osovraženih načrtov: dodatne obremenitve glede sposobnosti in službenih let pri napredovanju na delovnem mestu. Toda tukaj se neha primerjava s študentskimi nemiri. Umik zakona Devaquet je povzročil vrnitšv študentov v predavalnice. Umik »plačilne zapore«, ki je bil dbsežen 31. decembra ob 23. uri, pa ni ničesar spremenil. Za stavkajoče je predstavljal le »en element med vsemi drugimi«. Boj se torej nadaljuje. Od prejšnjega petka so generalna združenja železničarjev sprejemala odločitve o obnovitvi stavke. Obljube so ukinitvi plačilne zapore in o vplivu v odločanju o pogojih dela so se stavkajočim zdele nezadostne, nekateri pa so se celo odločili, da preprečijo odhod vlakov na pariških postajah in so zasedli tire, od koder so jih pregnale sile CRS.'
'CRS — Republikanska varnostna družba
Kljub privolitvi umiku plačilne zapore, ki jo je posredoval Fran^ois Lavondčs, je vlada vendarle hotela izigrati svoj adut. Ker so se pogajanja o pogojih dela že začela (dva dodatna odmora v letu 1987, še ena prosta nedelja in bolj ugodni urniki za voznikfe so bili že odobreni), je vlada poizkušala zahtevno vsebino predlogov stavkajočih izprazniti vsega bistvenega. Toda ne! Prevelika vladna negotovost, odrevenelost sindikatov, ki bi v kakšnih drugih časih že razkriča-li zmago. In osuplost, če ne že kar zgražanje Francozov, uporabnikov, davkoplačevalcev ali državljanov.
Tem skrajnostim SNFC-ja se v začetku tedna pridružujejo še nemiri v RATP in v EDF—GDF ter plaz zahtev v drugih trdnjavah javnega sektorja. Zahteve, ki pred javnim mnenjem še toliko bolj zaostrujejo latentno vprašanje: ali, skriti za svojim statusom in neprecenljivo možnostjo biti v okrilju stavke, delavci v javnih službah vendarle ne pretiravajo? Ali se ne pehajo zmeraj bolj za »zmeraj več«, ko pa vendar že sam njihov status ni ravno sko-puški?*Očitek, da so pravzaprav »premožneži«, visi v zraku.
»Premožneži«, ta oznaka spravlja delavce javnega sektorja ob živce. Ali morda zaradi tega, ker njihove plače niso neizmerno visoke? Ker v imenu plačilne zmernosti železničarji, elektrikarji, uradniki in plinarji niso v letu 1986 dobili povišice, in bi je naj ne dobili‘vse do I. julija '87? Upor, ki so ga zaostrili še darovi, namenjeni v zadnjem času polje-
EDF-ju je minimalni dohodek usklajen s SMIC (zakonsko določen minimalni dohodek), ki pa mu dodajo 40%. Toda ravno ti delavci, ki so priviligirani v primeri s svojimi kolegi—začetniki v drugih sektorjih, so najbolj živo reagirali na vladne direktive glede plač. »Danes lahko ponovno vidimo dobro utečeno sindikalno tradicijo: gre za obrambo interesov telesa nekega poklica, ki določa akcijo zahtev«, pojasnjuje Gerard Adam, strokovnjak za družbena vprašanja in profesor* na Inštitutu za politične raziskave v Parizu »Drugače povedano, duh tega telesa poklica je tisti, ki sili v sindikalizemŠe toliko bolj, ker so delavci SNCF-a, RATP-a, EDF-ia, in Ptt-ja, štirih tradicionalnih trdnjav zahtev, benificirani z doda- -tnim, nepovratnim zavarovanjem, ki Je v Franciji s 3 milijoni brezposelnih zelo cenjeno: z zagotovljenim delom.
Razlike v plačah so najvidnejša in najlaže določljiva značilnost teh malih priviligirančkov, medtem ko se kažejo prednosti, ki določajo korporacijo, veliko bolj raztresene in eksotične. Ta zbirka majhnih ugodnosti se da deloma pojasniti z značilnostjo javne službe, ki jo v administrativnem žargonu imenujemo »zunanja enakost«. V želji, da bi se izognila vplivu povišanja plač eni kategoriji na preostale, je država prevzela navado odobritve dodatnih ugodnosti. Ustrezno z zakoni akumulacije, se osnovna plača omili z nekaj dodatnimi in spremenjljivi-mi nagradami. Tako obstaja v SNCF 11 dodatnih uradnih nagrad. Dejansko jih je več kot 350, vendar so zakrite pod oznake, kot npr. obveznost, pribitek, izboljšave, nagrade, itd. Voznik npr. prejme dodatek za naprezanje, za delovne nedelje in praznike (12 frankov na uro). Dobi tudi dodatek za nočno delo (7,77 frankov na uro), in končno še dodatek za premeščanje (2,50 franka do 5. ure, kasneje pa 6,51 frankov na uro).
Najmanj spodbujenim delavcem SNCF-a (prodajalci kart) omogoča pomnožitev posebnih mikronagrad izboljšanje sicer skromnih plač (okoli 5300 frankov). Prodajalci vozovnic in rezervacij dobijo tako zahvaljujoč dodatku za računalnik (ukinitev katerega je v SNCF sprožila stavko
12.	decembra) 180—200 dodatnih frankov na mesec. K temu pridajmo še dodatek za znanje tujega jezika (300 frankov za vsak jezik), dodatek za blagajniško delo (120 frankov), ki naj zaposlenemu olajša izgubo v primeru primanjkljaja, dalje dodatek za nedelje in še različni dodatki za obratovanje. Vse skupaj znese približno 2500 frankov, ki izravnavajo bornost osnovne plače.
Tudi v RATP je nemogoče natančno navesti vse obstoječe dodatke Dejstvo je, da jih je na stotine Eden za obrabljene podplate drug za strojnike, ki se izkažejo kot dobri vozniki (264 frankov za »mesec brez nezgode«), potem še tromesečnl »super bonus« (200 frankov) za 22 000 prevoženih minut brez prask, dodatek za fizično delo (70 frankov), še enega za »storilnost in dobro
»dodatno povrnitev za pot« v znesku 1000—1200 frankov mesečno, ki ni obdavčena. Glavna značilnost tega dodatka? Sistematično ga prejema 30 000 nameščencev, tudi tisti, ki nikoli ne naredijo niti koraka službene poti.
Ta administracija je tudi odredila, da vlada v Franciji sibirsko podnebje. Tako dobi vsak nameščenec vsak dan dvojni dodatek za vročo pijačo (približno 8 frankov), ki bi načelno moral biti dodeljen samo v dneh, ko se temperatura spusti pod —6 stopinj C. S tako popotnico si delavec lahko privošči dve Šilci! Poštarji dobijo tudi dodatek za kolesa — ali za smuči, če gre za gorske predele — in še enega za obrabo čevljev...
Vsi ti pribitki k osnovni plači seveda upravičencem ne prinesejo bogastva. In predvsem predstavljajo nevšečnost, ker blokirajo vsak poskus izravnave ali reforme sistema prejemkov.
Toda vse prednosti se ne merijo v denarju. Število delovnih ur ali leta, s katerimi si lahko upokojen, п;)г., pogosto odtehtajo višino dobljenega prihodka. Vozniki vlakov delajo teoretično 33 ur in pol na teden. Dejansko so na delovnih mestih le 16 ur, vozijo pa povprečno 3 ure in 20 minut dnevno. Povprečna tedenska dolžina dela francoskega voznika je tako ena najkrajših v Evropi (40 ur v Nemčiji, 44 ur v Švici). Narava dela res povzroča določeno živčno
napetost in zahteva pozornost, ki ni brez posledic na način življenja — predvsem družinskega — železničarjev. Res pa je, da so upokojeni s 50-imi leti.
V RATP je'delovni čas uradno določen — 38 ur tedensko od decembra 1982 naprej. Vozniki avtobusov pa v resnici delajo le 34 ur. Vozniki podzemne železnici- delajo 31 ur tedensko, vozniki primestnih vlakov 30 ur. Teoretično se lahko vozniki avtobusov in podzemne železnice upokojijo pri 50-ih letih. Praktično prenehajo z delom večinoma pri 52-ih letih. Toda strojniki — vozniki avtobusov — ohranjajo žalostni rekord v številu delavcev, ki so nesposobni za delo. Najpogostejši vzroki so čir na želodcu, bolečine v hrbtu idr.
Tudi Elektrikarji in plinarji poznajo dva načina upokojitve: pri 55-ih letih za voznike in pri 60-ih za tiste V pisarnah. Dejansko pa je odhod pri 55-ih letih širokogrudno odobren. Še več, režimi upokojevanja so pogosto navaja-ni kot primer velikodušnosti v javnem sektorju. Tedensko delo ne presega 38 ur. Delavci z nedeljenim delovnim časom pa dosegajo celo rekord, ki ga Glavni Nadzor ni pozabil poudariti: 28 ur in pol.
Celo PTT se ne uspe približati temu uspehu, če izvzamemo primer nekaj prebrisancev, ki po navedbah njihovih predpostavljenih ne delajo niti 20 ur. V tej upravi so se premnogi uradniki prej pripravljeni boriti za skrajšanje delovnega časa kot za občutno povečanje plač. Zahvaljujoč nočnemu delu delajo nekateri manj kot 30 ur tedensko, dohodek pa si dopolnijo z drugotnimi aktivnostmi,-Paradoks: poštarji včasih dodatno delajo v privatnih sporočilnih družbah, ki konkurirajo PTT-ju. Toda glede upokojitev osebje PTT-ja ni priviiigirano: 60 let za večino, 55 let za delavce na zelo napornih delovnih mestih (nočno delo v centrih za sortiranje).
Tem socialnim pravicam in ugodnostim so dodane še nedenarne prednosti. Njihovo množenje se pogosto pojasnjuje z lahkoto, s katero se na ta način preprečujejo zahteve po višjih plačah, če se odobrijo majhne prednosti, ki podjetja navidez ne stanejo veliko. V SNCF posedujejo vsi zaposleni vozovnico za vse proge zase in za svojo družino. Vodilni kadri se tako vozijo zastonj v prvem razredu, ostali v drugem. Ravno sedaj pa zahtevajo tudi vozniki karto za prvi razred.
Enaka podoba je tudi v RATP, kjer se tako delavci kot vodilni kadri vozijo z vsemi prevoznimi sredstvi po vsej pariški regiji zastonj. EDF in GDF namenjata letno več kot 150 milijonov frankov za reševahje stanovanjskih problemov zaposlenih. Predvsem pa dobi vsak 1400 kW ur električne energije na leto zastonj, kar predstavlja približno 5-mesečno povprečno porabo. EDF ima tudi veli-
ko razumevanje do družin, zato se radodarnost z energijo poveča na 2500 kW ur za družine z dvema otrokoma. Vsak nadaljnji porabljeni KW stane le 4 centime (namesto običajnih 45). Spoštovanja vredno darilo, ki povzdigne EDF— GDF na prvo mesto top-li-ste podeljevanja nedenarnih ugodnosti. Osebje PTT-ja razpolaga letno s 250 impulzi. Ta privilegij telesa telekomunikacij je nekaj tednov pred 16. marcem 1986, nekdanji minister PTT, Louis Mexandeau, velikodušno razširil na 320 000 poštarjev.
Poglejmo končno še socialne usluge in storitve, ki jih nudijo komiteji podjetij SNCF, RATP, EDF in v manjši meri PTT. Vsa velika podjetja, privatna ali družbena, ponujajo različne ugodnosti svojim zaposlenim, vendar te štiri trdnjave odločno izstopajo. Tudi v tem primeru zavzema prvo mesto EDF. Njegova Centralna Blagajna za socialno zavarovanje (CCAS) bo letos upravljala z vsoto 2.025 530 000 frankov, od katerih je 1,4 milijarde financiralo podjetje. Namen tega fonda? Več kot 160 milijonov frankov za mladinske počitnice, skoraj 350 milijonov za družinske počitnice, več kot 100 milijonov za diagnostične in negovalne centre. Zaposleni seveda , zelo cenijo obseg uslug, ki jih daje na razpolago CCAS. 145 000 oseb, zaposlenih v EDF in članov njihovih družin, je tako preživljalo počitnice v družinskih hišah, hotelih, bungalovih ali kampih, ki so pod okriljem CCAS.
Tudi dobra dela SNCF so vredna zavidanja. Budžet socialnih aktivnosti je v letu 1983 dosegal
800 milijonov frankov. Med ugodnostmi, ki jih komite podjetja SNCF namenja delavcem, je 29 bazenov, 104 počitniške kolonije, 203 centri za razvedrilo, 241 knjižnic in 53 športnih igrišč. Tudi RATP deluje radodarno, saj namenja 2,8 % celotnega prihoda (131 milijonov frankov leta 1984) za podobne dejavnosti.
Proračun PTT-ja dodeljuje 1 milijardo frankov za socialno dejavnost. Vsota, ki ni pršv nič pretirana, če jo primerjamo s 185 milijardami celotnega prihodka. Toda ta številka zamolči dejstvo, da daje PTT na razpolago tudi osebje in material.
Ta mozaik socialnih storitev, različnih nagrad, dodatkov, nedenarnih ugodnosti, privilegijev, majhnih prednosti vzpodbuja duh prikrivanja in neprosojnosti statutov, ki jih sindikati in direkcije skupno podpirajo. In ravno to pogosto jzenačuje železničarje, elektrikarje ali poštarje s »premožneži«. Le razvidnost bi javna-mu mnenju, ki je seveda prvo zainteresirano, omogočila presojo med utemeljenimi prednostmi in korporatističnimi privilegiji. Tesna povezanost potrebnih in nepotrebnih nadomestil, nujnih dvigov plač in obsojanja vrednih doklad pa v tem času postavlja pod vprašaj vsak poskus reforme teh specialnih statutov. In dela sumljivo vsako novo zahtevo.
Tako so pravzaprav manj sporne obstoječe prednosti, kot tista naravnanost na »zmeraj več«, ki se skriva v njih.
PREVOD: TANJA LESNIČAR-PUČKO
гШ,
%
Avtorja In pustolovca ..
Javne službe: od enega statuta do						drugega	
	Mesečna plača začetnika	Mesečna plača pred upokojitvijo	Zakonita starost za upokojitev	Povprečno število del, dni na leto	Povprečno št. ur na teden	Socialne ugodnosti	Posebne prednost:
SNC F	Voznik: 8200 F Nadzornik: 8700 F Prodajalec kart 5750 F Vodilni kader: 12000 F	Voznik: 13000 Nadzornik: 11700 F Vodilni k: 20000 F	55 let (za tiste, ki pri delu sedijo 50 let (za voznike)	200 dni	Voznik: 33,3 h Delo na §nem mestu: 35 h Ostale kategorije: 39 h	Poseben socialni sistem: 80 % kritje	- Zastonj karta za vožnjo po celotni mreži SNC F
RATP	Vozniki-metro 8493 F Voznik-avtobus 8037 F Nadomeščenec na postaji 6915 F Nadzornik: 8440 F Vodilni k.: 11363 F	Voznik: 11354 F Voznik: 9805 Nameščenec 8756 F Nadzornik: 13902 F Vodilni k.: 21307 F	50 let (vozniki in strojevodje) 60 let (nameščenci na postaji, nadzorniki, vodilni kader)	227,5 dni	Voznik: 31 h Strojevodja: 34 h Ostali: 38 h	Poseben socialni sistem: 100% kritje bolniške	Zastonj karta za metro; • vodilni k. in nadzorniki v 1. razredu, ostali v 2. razdredu
EDF/GDF	Izvedba: 5377 F Nadzor: 6873 F Vodilni k.: 10493 F	22,5% povišanje začetne plače po 25 letih delovne dobe	55 let (delavci) 60 let (uradniki in vod. k.)	251 dni	38 h	Poseben socialni sistem: 100% kritje	Zmanjšane tarife za plin in elektriko, številne do klade iz centralne blagajne soc. zavarovanja (CCAS)
PTT	Poštar: 5500 F Vzdrževalci: 5900 F	Poštar: 7300 F Vzdrževalci: 7700 F	60 let 55 let (naporna dela)	218 dni	32-39 h odvisno od kategorije	100% kritje (obvezna vzajemna pomoč)	Zmanjšanje tarife za tel. pogovore
Trgovska mornarica	Mornar: 5300 F	Mornar: 12300 F	52,5 let možna predčasna upokojitev pri 50 letih	Na tovornih ladjah Mornar: 220 dni Oficir: 215 dni	60- 65 h (48 uradnih)	100% v primeru del. nezgode ali bolezni na krovu, sicer običajni fr. sistem	100% plača 4 mesece, v primeru nesreče ali bolezni na krovu
Jugoslavija, čigava si dežela?
FEVDALNE SLIKE IZ MOŠEVCA
Dževad Galijaševič star 24 let, medicinski tehnik s petletnim »stažem« na skupnosti za zaposlovanje, neporočen, Musliman in državljan SFRJ.
Hasan Delič: star 26 let, diplomirani politolog, zaposlen od nedavnega, neporočen, Musliman, državljan SFRJ.
Dževad Galijaševič in Hasan Delič sta trenutno na vodilnih (»onim zgoraj« spornih) funkcijah v krajevni skupnosti »25. maj«. Oba sta bila večkrat zasliševana, preiskana,
Po štiriindvajsetih urah preiskave, prepričevanja in drugih »metodah« so me izpustili v — čakalnico. Hasanu se je dogajalo podobno ...«
' Obogatena s tem »izkustvom«, z izkustvom, da se neka »socialistična SDV obnaša po zgledu vohunskih skupin v srednjem veku«, sta se tega novembrskega popoldneva 1986. leta Dževad Galijaševič in Hasan Delič vrnila v Moševac. Tisto, kar se jim je te noči dogajalo v dobojski SDV, nikakor ni bilo v duhu socialistične institucije.
1. Galijaševič: »Republiške strukture so si vzele monopol nad informiranjem o »primeru Moševac«. O tem lahko in morajo pisati samo republiška sredstva informiranja, oziroma novinarji, ki se nahajajo na teritoriju BiH in to na ta način, kakršen je bil sprejet,na posvetovanju novinarjev, ki mu je prisostvoval tudi tov. Milan Uzelac, predsednik CK ZK BiH. Prav on je dal navodila o tem, kako pisati o primeru Moševac.«
prijeta in zadržana v prostorih Službe državne varnosti in zmeraj tudi — izpuščena. Vzrok temu: boj proti negativnostim v neuresničevanju prejšnjega petletnega razvojnega načrta krajevne skupnosti »25. maj«. Ker »petletka« krajevne skupnosti ni bila realizirana, je krajevna skupnost ostala prikrajšana za dve ambulanti, tri kulturne domove, dve avtobusni postaji, nekaj prodajaln, več stanovanj za učitelje, dve terenski pošti, ... Ker so lokalni oblastniki razpustili organe samoupravne kontrole, so si lahko neovirano prisvajali družbeno lastnino, kar jim je bilo tudi neizpodbitno dokazano. Oba zgoraj predstavljena mlada revolucionarna Bosanca, ki sta bila medtem izvoljena na vodilne funkcije v krajevni skupnosti, sta se takrat ob podpori svoje vasi odločila, da oznanita imena krivcev. Razlog, da je bil eden od krivcev tudi sekretar občinske Socialistične zveze, je zadostoval, da je bila akcija Mo-ševčanov blokirana že na začetku. K nadaljnji blokadi so pripomogle tudi dobre zveze ostalih krajanov voditeljev: Sulje Muminoviča, Halida Muminoviča, Sulejmana Deliča, Ibrahima Brkiča in Mumina Omiča. Ta petorica je (Jolgo vrsto let vodila kadrovsko kombinatoriko in krajevno politiko.
Medjem so se tri vasi krajevne skupnosti z občinskimi oblastnimi strukturami borile celo za svojo legitimnost. Krajani niso mogli pristajati na kompromise kljub pritiskom in interventnim akcijam (na hitro je bil zgrajen eden od prej omenjenih objektov), Zabredli so namreč že pregloboko.
»K nama so pristopili na postaji v Doboju in zahtevali, da greva z njimi. Na vprašanje, KDO da SO, je eden odgovoril: Prav dobro veš kdo sem jaz — pripadnik Službe državne varnosti. Namesto, da bi me legitimiral, me je Tovariš dvakrat udaril v prsi, nato po glavi. Pristopilo jih je še sedem ali osem. Odpeljali so naju v prostore SDV v Doboju, kjer so nama odvzeli vso dokumentacijo, ki sva jo nesla na sestanek z našim advokatom v Beogradu.
Nato so naju ločili...
Mene so klofutali, mi psovali mater, govorili, da sem bandit, gnoj, idiot, duševni bolnik Nekdo od njih (Predrag Radulovič) je prinesel tekst in ga narekoval. To sem moral podpisati kot »svojo izjavo«. V njej sem »priznal«, da sem povezan s sovražniki vseh barv, skoraj kot da sem jaz avtor Memoranduma in ne Srbska akademija znanosti!
»Očitno je,« dodaja Dževad Galijaševič, »da se v tej službi v Doboju od 1966. leta in od Brionskega plenuma ni v metodah dela prav nič spremenilo. Sodeč po tem, kako so z nama ravnali, so se spremenili samo ljudje.«
Kaj sta pravzaprav storila Dževad Galijaševič in Hasan Delič? S čim sta si zaslužila, da so ju preko noči promovi-rali.v državne sovražnike? Zakaj sta bila po tem dogodku v Doboju prisiljena, da se s pomočjo in podporo krajanov iz svoje vasi prebijata do Beograda, kjer bi si našla advokata, ki bi jima pomagal izvleči se .iz njunega položaja? Sicer pa, kaj je sploh zakrivila ena od krajevnih skupnosti v obči-
če vprašanje zlorabe sredstev, zbranih s krajevnim samoprispevkom za gradnjo kulturnega doma, lokalnih cest in podobnega. Zgrajenega ni bilo ničesar, denar pa so obračali krajevni oblastniki, ki so imeli podporo občinskih struktur. Kljub temu je partijska organizacija KS »25. maj« manipulante izključila iz ZK. V »primer« se je takrat vmešalo »zaledje«, od občinskih struktur v Maglaju pa navzgor.
Občinski komite Maglaja je ' zaradi »neenotnosti« razpustil 00 ZK Moševac, za pobudnike razprave o problemih v krajevni skupnosti pa je predlagal izključitev iz ZK. Toda vas ni popustila pod temi grobimi pritiski. Krajani so prestopali prage občinskih in republiških družbenopolitičnih organizacij in institucij, kjer pa so dobivali samo obljube. Resignirani in od vseh strani pritiskani z občinskimi oblastnimi mehanizmi, so pričeli pisati pridožbe, dopise ... Skupina šestdesetih je prišla celo v Beograd, ker so upali, da bodo več razumevanja našli v federaciji. S svojimi pritožbami in dopisi so se obračali na skoraj vse republiške in zvezne funkcionarje. Odgovorov ni bilo. Mnogi krajani, ki jih je nastali položaj zrevoltiral, so pričeli vračati partijske knjižice.
Po razpuščeni partijski organizaciji je stopila v ospredje mladinska organizacija v Moševcu, ki jo je vodil Dževad Galijaševič. Predsednik sveta krajevne skupnosti »25. maj« je bil Hasan Delič.
Galijaševič: »Ko se je spopad s političnim in gospodarskim kriminalom preselil
otroci v KS niso nelegalni. Vse to se dogaja zato, da bi se ohranili stari odnosi in obdržali oblastniki.
Vodstvo, ki ste ga vi zamenjali, je bilo na funkcijah skoraj 20 let. Kako to, da kljub vsem tem napakam niso bili že prej zamenjani?
Galijaševič:	Preprosto
zato, ker so uzurpirali vso oblast. Organi samoupravljanja in družbene kontrole so bili ukinjeni in razpuščeni, mladinsko organizacijo so vrgli na ulico. Kadrovske spremembe so potekale samo v krogu družinsko tesnb povezanih ljudi, krajani pa so morali to prenašati. Nato se je izkazalo, da so denar, ki se je zbiral s krajevnim samoprispevkom, posojali občinskim delovnim organizacijam in občinskemu komiteju Maglaj, da bi lahko izplačevali osebne dohodke. Denar so torej razdelili in porabili, tisto, za kar so delovni ljudje in občani zbirali denar, pa ni bilo realizirano.
Seveda je logično, da je takšna uprava v KS »25. maj« ustrezala občini.
Bistveno je, da je »problem Moševac« moševski samo po tem, da so se kraje in druge nesamoupravne dejavnosti dogajale v Moševcu. Po drugi strani pa je problem prestopil okvirje krajevne skupnosti, ker so bile te dejavnosti zamolčane na občinski in republiški ravni, ne pa v Moševcu.«
Položaj se je minule jeseni še poslabšal, ker se je v primer vmešalo maglajsko sodstvo. Le-to je interveniralo zaradi uvodnega govora, ki ga je imel Dževad Galijaševič na
Dževad Oalljaievič: »Lahko aa zgodi, da aa preselim v kakšen drugi kraj v državi, morda v Slovenijo, kjor ne bodo potencirali mojih samoupravnih >pack< iz mladosti, niti me s tem obremenjevali.«
ni .Maglaj, ki vključuje (krajevna skupnost, namreč) tri revne in do tedaj nepoznane vasi: Moševac, Ravne in Oruče? Kaj je sploh zakrivilo 600 krajanov, ki že več kot 20 mesecev živijo v izolaciji, obkroženi s pripadniki SDV in policije, z intrigami in stalnimi preiskavami, s klevetami, ki se »servirajo« v lokalnih medijih in na sestankih družbenopolitičnih organizacij? Vse to jih je prisililo, da so sami najeli advokata, ki naj pred sodiščem brani njih in njihovo čast, pravico do samoupravljanja, zakonitost in njihove legitimne predstavnike, Hasana Deliča in Dževada Galijaševiča.
Začelo se je pred skoraj dvema letoma. Takrat so do-tedaj politično pasivni krajani krajevne skupnosti »25. maj« v občini Maglaj vzeli zares sklepe 13. seje CK ZKJ o nujnosti ostrejšega spopada z družbenimi negativnostmi. Prebujena partijska organizacija v Moševcu je odprla bole-
na skupščino in svet KS »25. maj«, so obe telesi razglasili za nelegalni. Isto se je zgodilo tudi zboru krajanov. 00 ZSM v Moševcu je tako ostala edina »fronta« za boj s kriminalom v KS »25. maj«, pa tudi njo so kmalu razglasili za nelegalno. Pravzaprav so občinske oblasti proglasile za samozvano novoizvoljeno vodstvo, ki je bilo nominirano v tekoči volilni proceduri. Kakorkoli je že to videti groteskno, pa nas samih niti ne preseneča. Očitno je, da si vse občinske strukture oblasti in upravljanja prizadevajo razglasiti vse Moševčane, ki imajo vizijo neodvisnih samou-pravljalcev, za nelegalne. Po tej logiki samo še nerojeni
ki: predsednika CK ZK BiH Milana Uzelaca, predsednika RK SZDL Kažimirja Jel-čiča, predsednika RK ZSM Momo ševariko in nekatere iz občinskih struktur. Toda zdi se, da sta imenovanje le-teh in kritika njihovega dela isto kot žaljenje družbene ureditve. Zdi se tudi, da imajo monopol nad politiko v BiH.
Nismo jih žalili in nismo imenovali vodstva občine Maglaj politični gestapo. Politični ge-stapo smo imenovali predsedstvo občinske konference zveze mladine Maglaj. Le-to ni imelo pomislekov, da ne bi organizirano zbralo učencev OS »Bratstvo — jedinstvo« Donja Paklenica, v kateri se šolajo moševski pionirji in mladinci in učencev srednješolskega centra »25. maj« v Maglaju. Na tem zboru so z metodologijo iz arzenala političnega kavbojstva prepričevali pionirje in mladince Mo-ševca, naj obrnejo hrbet meni in Hasanu (??) in izvolijo novo vodstvo. Ponujali so jim MIR kot alternativo izčrpavajoči borbi za samoupravljanje. Sicer pa je vse, kar sem rekel v uvodnem govoru, sprejelo predsedstvo 00 ZSM Moševac, kasneje pa cela organi-, zacija.«
ali v Bosni vlada stalinizem?« Na ta način naj bi Mašič dosegel pritrdilen odgovor pri istomišljenikih. Takšna Maši-
čeva ponavljajoča se vprašanja naj bi pri večjem številu prisotnih ljudi izzvala vznemirjenost. Galijaševič trdi, da je sporno vprašanje zastavil predsednik RK ZSM BiH, Momo Ševarika, in da so mu občani na vprašanje pozitivno odgovarjali.
Delič: »Res je, da so bili ljudje vznemirjeni. Pred stavbo, v kateri je tekel sestanek, je stalo okrog 600 ljudi, ki so bili še kako vznemirjeni zaradi prisotnosti osmih policijskih avtomobilov in ljudi iz SDV.
Sicer pa je obtožnica, po kateri sta bila Dževad in Me-ho obsojena na zaporno kazen 60 oziroma 40 dni, temeljila na »izjavah« prič, ki so prisostvovale uvodnemu govoru. V obtožnici se je tako našlo veliko (nepotrjenih) samovoljnosti. Sodišče namreč uvodnega govora ni imelo.«
Kot priče tožilstva se najpogosteje pojavljajo isti ljudje, to je sorodniki tistih, ki so jih v krajevni skupnosti »25. maj« na osnovi poročila inšpektorja SDK zamenjali na
3. Galijaševič: »Grehe so nam zbirali, medtem pa so z istih forumov na nas letele parole. Bili smo Djilasovci, Rankovičevci, anarholiberali... bili smo levica in desnica, vse hkrati.«
seji 00 ZSM Moševac oktobra lani, in zaradi nekega zbora krajanov, ki ga je prav tako lanskega septembra sklical Hasan Delič. Občinsko sodišče za prekrške je Dževada Galijaševiča spoznalo za krivega zato, ker je v uvodnem govoru na sestanku 00 ZSM Moševac »omalovaževal in žalil družbenopolitično ureditev SR BiH kot tudi najvišje organe družbenopolitične skupnosti Maglaj in na istem sestanku imenoval družbenopolitično vodstvo občine Maglaj politični gestapo«.
Galijaševič: Nisem žalil družbenopolitične ureditve SR BiH, ampak sem imenoval samo nekatere ljudi, ki so na političnih funkcijah v republi-
2. Delič: »Res je, da so bili ljudje vznemirjeni. Pred stavbo, v kateri je tekel sestanek, je stalo okrog 600 ljudi, ki so bili še kako vznemirjeni zaradi prisotnosti osmih policijskih avtomobilov in ljudi iz SDV«
Kaznovali so te tudi zato, ker si »nadaljujoč v kritiki strokovnih in političnih organov v SR BiH trdil, da je njihovo delo informbirojevsko z rankovičevsko usmeritvijo, da je tako delo mogoče samo v Bosni, kjer je politika dozirana z militaristično demokracijo,« in da si dodal, »da v Ma-glaju vlada policijski režim birokracije, ki je mogoč zaradi različnih republiških mahinacij.«
Galijaševič: »V svojem uvodnem govoru nisem nikjer omenjal informbiroja, rekel pa sem, da delo občinskih institucij v Maglaju v resnici spominja na politično arbitražo in politično policijo. To smo navsezadnje izkusili tudi mi. Na primer, 577 ljudi, ki so se zveznim organom pritoževali zaradi tistega, kar se dogaja v vasi, so priveclli na UNZ Maglaj, jih izpraševali, proti nekaterim pa so celo sprožili kazenski postopek...«
Privedli so 577 ljudi?
Delič: »Tiste, ki jih niso privedli na UNZ Maglaj, so »obdelovali« na terenu. Zaposlene delavce v družbenem sektorju je navadno izpraševal direktor delovne organizacije ali pa nekdo iz SDV. To je potekalo na osnovi enostranske informacije občinskega komiteja Maglaj, ki operira s tezo, da se mi skorajda ukvarjamo s sovražno dejavnostjo. Isto se je dogajalo po osnovnih in srednjih šolah. V tem razvejanem mehanizmu kreiranja lastnih stališč in mišljenj niso zaobšli niti enega prebivalca Moševca. Mo-ševčani so se posamično »opredeljevali« na sestankih ZK ali sindikata v svojih podjetjih. Tam, kjer je »samoupravljanje« to dopuščalo, so preveč goreče pristaše »revolucionarnih« sprememb v KS »25. maj« premeščali z višjih na nižje plačana mesta.«
Skupaj z Dževadom Galija-ševičem je bil zaradi uvodnega govora obsojen tudi Me-ho Mašič, ker je — kot trdi obtožnica — »glasno podpiral Dževada in večkrat vprašal:
vodilnih funkcijah in izključili iz ZK, še preden je bila partijska organizacija v Moševcu razpuščena.
V sredini novembra so zaporno kazen Dževadu Galija-ševiču in Hasanu Deliču, ki so ga prav tako obsodili, spremenili. Njun advokat se je namreč pritožil na izvedeni postopek in sodbo. Posebno indikativen je primer Deličeve (ob)sodbe. Maglajsko sodišče mu je sodilo po 7. členu Zakona o javnih zborovanjih, ki ne predvideva sankcije. Sodišče je po kratkem postopku sporni člen v sodbi nadomestilo z drugim. Kazen je kljub temu ostala — 20 dni zapora. Medtem so se končali tudi ostali postopki. Hasan Delič in Dževad Galijaševič sta bila, na primer, kaznovana z denarno kaznijo po 6.000 din, ker naj bi — po trditvah prič — pela: »Nas dva brata oba delegata razbičemo ko-mitetu vrata ...«
Advokat, Aleksander Loj-pur, je v teh dneh dobil odločbo Višjega sodišča za prekrške v Sarajevu, s katero se pritožbe sprejemajo, predmet pa se ponovno vrača v presojo sodnikom v Maglaju.
Ali ste medtem dostavili sodišču uvodni govor, na ošT novi katerega je bil obsojen Dževad in na osnovi katerega se mu bo šele sodilo, to pot pred kazenskim sodiščem zaradi kaznivega dejanja verbalnega delikla?
Galijaševič:	»Uvodnega
govora nisem in ne bom predložil sodišču. Gre za vprašanje, ki je čisto politične narave in ni za sodišče. To je velika blamaža za politične strukture, ki zahtevajo, da se uvojfairgovor neke priznane družbenopolitične organizacije predloži sodišču. To ni bilo samo sojenje meni kot predsedniku 00 ZSM Moševac niti ni to samo sojenje predsedstvu, ki je uvodni govor pripravilo. To je sojenje neki družbenopolitični organizaciji, ki se je poskušala soočiti z določenimi problemi in negativnostmi. Ne morem razumeti, kako
lahko dobim 60 dni zapora za govor, ki je bil prebran na redni seji mladinske organizacije, ki je ta govor tudi sprejela in verificirala.«
Delič: »Pri vsem tem je maglajski tožilec napovedal vložbo obtožnice proti Dževa-du in meni zaradi kaznivega dejanja, naperjenega zoper samoupravljanje.
Neobičajno je, da pri takšnih dejanjih v Maglaju interve-
nirajo javni tožilec, družbeni pravobranilec samoupravljanja in sodišče združenega dela! Ali to pomeni, da sta v Maglaju sodstvo in SDV patentirala prakso prevzemanja prerogativov sodišča združenega dela, ki je edino kompetentno za deviacije v samoupravljanju? V vsakem primeru nam je postalo jasno — glede na birokratsko inertnost republiških in zveznih DPO, za katere je NEMOGOČE, da bi bile o tem primeru še vedno NEOBVEŠCENE, pa vendar brez obrazložitve odbijajo vse naše pritožbe — da nam lahko pri iskanju pravice in resnice v tem političnem procesu več pomaga dober odvetnik kot politična arbitraža, ki nam je bila ODVZETA!«
Galijaševič: »Ni mi tudi jasno, kako mi bodo sodili zaradi verbalnega delikta, saj nisem žaljivo govoril o družbenih razmerah v celi državi ali republiki, temveč samo o naših lokalnih, maglajskih nesporazumih. Kolikor vem, tovrstna kritika ni zajeta v sankcijah verbalnega delikta ...«
Vse priče, ki ste jih navajali med samim postopkom, so bile seveda zaslišane?
Galijaševič: »Ne, NOBENA naših prič ni bila zaslišana ...«
Zakaj?
Galijaševič: »Sodstvo je pri svojem delu NEODVISNO ... Zastonj so vsa insi-stiranja, če sodišče noče pozvati tudi prič obrambe, naših prič torej, ampak zasliši samo priče tožilca, ki so mimogrede sorodniki zamenjanih vodilnih, ki so kradli družbeno lastnino. Nekateri od njih pričajo, pa sploh niso bili prisotni na sestanku, na katerem sem bral uvodni govor, pa tudi če bi bili, dvomim, da bi si lahko zapomnili vse tisto, kar je kot njihova izjava v zvezi z mojim govorom vsebovano v obtožnici — enostavno, ti ljudje nimajo niti štirih razredov osnovne šole ...
V obrazložitvi obsodbe piše, da »se priče, ki jih je Dže-vad osebno predlagal, nisd odzvale, čeprav se je v postopku čutilo, da je celo vplival nanje«. Ni mi jasno, kako se je »čutilo« moje vplivanje na priče, ki se niso niti pojavile! Te priče sploh niso bile pozvane rta sodišče, ker so bile pač »moje priče« — člani predsedstva OOZSM Moše-vac, ki so tudi sprejeli sporni govor. Normalno je, da jih takšno sodišče, tipično ma-glajsko sodišče (ne sodišče pravice), niti ni hotelo pozvati.
Mislim, da je zelo nesramen tudi naslednji citat iz obrazložitve obsodbe na 60 dni zapora: »Omič Merima in Omič Majda (žena in hčerka blagajnika KS, ki je bil še kako vpleten v krajo družbene lastnine — op. Dž. G.) poudarjata, da sta kasneje na zboru opazili novinarja in mu rekli, naj zapiše, kar Dževad govori, saj žali njiju in prisotne ..,« Na osno-
vi njihovih šepetanj z novinarji in zelo »prepričljivega načina potrjevanja^ navedb obtožnice« sem dobil zaporno kazen.
Česa takega v civiliziranih okoljih ni...«
Ni samo sodstvo tisto, ki je vpleteno v primer Moševac in v vso zmedo z »od zgoraj dirigiranim« političnim vodstvom ... O tem primeru, ki je v dveh letih prerasel meje
lokalnih nesporazumov in politične folklore, začenjajo pisati časopisi. Vrstijo se naslovi »Mrtvo morje, valovi«, »Kaznovani zaradi kritike« .. . Sprva so časopisi obveščali o naporih vasi, da bi odstranili oblastnike, ki so dolga leta kradli v zavetju svojih odgovornih funkcij. Toda usmeritev se je hitro spremenila. Republiški časopisi pišejo o pa-ralelizmu oblasti, o skupini mladih, agresivno ambicioznih samozvanih vodij v vasi... Celo veliki časopisi, Politika in Borba npr., so uspeli v dveh dneh objaviti povsem kontradiktorne članke. Dopisniki, akreditirani »na licu mej sta« so obtoževali Dž. G. in H. D., medtem ko so ostali poročevalci po povratku iz Mošev-ca pisali o strahotnih pritiskih na krajane in na nove mlade vodilne, da bi se uprli direktivam iz občine Maglaj, s čimer bi podprli diskreditirano zamenjano vodstvo. Zgodilo se je celo, da sta bili dve oddaji TV Beograd (»ZIP« in»Umesto top liste«) vzeti iz programa, čeprav sta bili že najavljeni.
Časopis NON je pisal, da je takrat direktor sarajevske televizije poklical svojega beograjskega kolego in mu sporočil, da bodo izključili področje BIH, če bodo omenjene oddaje spuščene v program. Na dan, predviden za predvajanje teh oddaj, so Beograd skupno obiskali predsednik mladine BIH Momo ševarika. sekretar predsed-' stva CK ZK BIH Šaban Ke-vrič in predsednik RK SZDL Kažknir Jelčič. Kmalu zatem prikaže TV Sarajevo iz svojega študija, v aranžmaju urednika Smiljka šagolja (ki je tudi sekretar Komisije za informiranje CK ZK BIH), v oddaji Politički magazin, svojo zmontirano verzijo primera Moševac.
Ali ste se pritožili zaradi neobjektivnega informiranja Smiljka Sagolje?
Galijaševič: »Nismo, saj se zdi, da bi bilo glede na njegovo funkcijo v CK ZK BIH karkoli samo scanje' proti vetru. Poznaš vic o pljuvanju na hodžo na minaretu — ko on pljune, te zadene, ko pljuneš ti, pade zopet po tebi! Sistem je razdelan, napak ni...«
So bili odnosi med vašo vasjo in TV Sarajevo že prej sla-
bi?	•
Galijaševič: »1982. leta je pri sprejemu štafete mladosti reportažni avto TV Sarajevo povozil štiri enajstletne deklice! Mefid Mumija, urednik TV Sarajevo se tega večera ni spomnil, da bi v kateri od informativnih oddaj izrazil kratko sožalje! Rad bi dodal, da je Smiljko šagolj tokrat povozil celo vas «
Po vsem tem je postalo krajanom jasno, da gre zares.
V teku so kazenski postopki proti vsem pomembnejšim krajanom, okoli novega leta pa je bil končan neobičajno hiter postopek proti Dž. Gali-
jaševiču in H. Deliču zaradi »rušenja samoupravljanja in lažnega prikazovanja stanja«.
Čeprav je bil odvetnik optimist in je menil, da ni pravih razlogov za obtožnico, jo je javni tožilec najavil... Priče tožilca so bivši ali sedanji občinski funkcionarji. Prič obrambe pa sodišče ni hotelo zaslišati.
Galijaševič: »Zanimivo je bilo, ko bi morali zaslišati Lati-fa Islamagiča, pričo tožilca, predsednika občinskega odbora SUBNOR-a ... Prišli smo okoli 7 in 15, saj bi morali zaslišanje začeti ob pol osmih. Začeli pa so s 45-mi-nutno zamudo. Kje so bili ta čas tožilec, sodniki in priče tožilca, ne vem. Dejstvo je, da so skupaj prišli iz smeri pisarne občinskega javnega tožilca, kjer so imeli zgleda »kon-sultacije«.
Končno so se krajani odločili za konkretnejše ukrepe.
Odvetnik A. Lojpur je (kot zastopnik 593 krajanov KS 25. maj — vasi Moševac, Ravne in Oruče) poslal zasebno tožbo občinskemu sodišču v Maglaju. Tako se je 593 zasebnih tožnikov iz omenjene KS odločilo, da klevetnike tožijo. Obtožili so predsednika občinskega komiteja ZK občine Maglaj Dj. Todoroviča ter novinarja Nermino Kapič in Nedima Lisjaka iz »Večernjih novin«. Todoroviča so obtožili zaradi informacije, ki jo je o primeru .Moševac razposlal po občini in v kateri se po ocenah krajanov klevetajo in izkrivljajo njihovi napori, da bi se rešili tatov ... Vendar je to šele začetek. Maglaj-sko sodišče je namreč dose-daj odtujevalo pravico tistim, ki so jo iskali in se zanjo zavzemali, in delovalo v korist tistih, ki bi se morali znajti na obtbžni klopi. Vprašanje je, kako bo reagiralo v spremenjeni situaciji.
V spremenjeni situaciji je reagiralo tudi predsedstvo ZSMJ. Pred novim letom je najvišje zvezno mladinsko vodstvo že drugič pretresalo problem Moševca, s poudarkom na represalijah nad predsednikom OOZSM Galijaševi-čem in nad celo osnovno organizacijo. Njene akcije za zbijanje negativnosti- so bile proglašene za nelegalne.
Sandi Češko, predsednik komisije za pritožbe, ki se je več mesecev ukvarjala s problemom Moševca, izda nazadnje o celi stvari precej medlo poročilo, ki temelji na stališčih RK ZSM BIH. Ta se je kar bala zavzeti kakršnakoli stališča. V dobro insceniran potek seje (na katero namerno niso poklicali tistih, ki so se pritožili — predstavnikov OOZSM Moševac) vskoči še predsednik RK ZSM BIH, Momo Ševarika, ki ne izpusti priložnosti, da pokara predsedstvo ZSMJ, ker se vmešava v primer Moševac. Spregledal je seveda dejstvo, da je primer dospel do ZSMJ na zahtevo mladine Moševca, saj jih je republiško mladinsko vodstvo več kot leto dni povsem ignoriralo. Toda v retoričnem zanosu je ševarika pozabil na predpostavljeno diplomacijo in od predsedstva ZSMJ zahteval, naj se distancira od stališča, ki ga je sprejelo na seji 5. junija 1986, s katerim so dali Moševčanom vsaj nekaj podpore. Tedaj je Goran Markovič, član predsedstva ZSMJ, takole zmotil potek seje: »A/a kongresu smo se dogovorili, da se bomo boriti za konkretne ljudi, za tiste, ki se borijo za drugačne odnose ... Ker je OOZSM Moševac predlagala razpravo o skrhanih samoupravnih odnosih, moramo mi (predsedstvo ZSMJ) stati za njimi! »Sledilo je vprašanje Ševariki, kaj so sklepi predsedstva ZSMJ spremenili v realnem življenju Moševca.
Toda Ševarika o preganjanju in pritiskih ni hotel povoriti.
Vznemirjen zaradi takšnega obrata, je negiral svojo dolž-
nost, da predsedstvu ZSMJ da kakršnekoli informacije.
Spraševal se je, kdo in s kakšno pravico mu takšna vprašanja sploh zastavlja, skliceval se je na statut, avtonomnost in legitimnost RK ZSM BIH. V statutu seveda nikjer ne piše, da je v »samoupravnem« delovanju tako samostojen. kot bi hotel biti.
V krajevnem informativnem biltenu mladina Moševca takole komentira nastop nadrejenega funkcionarja: »... Navada, da javni delavec zamolči neprijetna vprašanja, ki bi razkrila odgovornosti, je svojevrsten napad na demokracijo. Predsednik RK ZSM BIH ne govori rad o odgovornosti, čeprav bi lahko kaj povedal, npr. to, da je predsednik naše
osnovne organizacije dobil 60 dni zapora, ker je imenoval negativne pojave in odgovorne ljudi...«
Galijaševič:	»Obstaja
kontinuiteta stalinističnih metod in nič ne- kaže, da bo prekinjena. Pritoževati se ali razkrinkati koga kot stalinista in pričakovati, da se bo spremenil, je iluzija. To nam je zdaj jasno.
Momo Ševarika je tipičen primer sodobnega separatista, ki bi želel vsa pooblastila in prerogative oblasti prenesti na republiko. Njegova izjava na ZSMJ kaže, da republike niso več republike v mejah Ustave, ampak da so države.
Ne morda države v malem, temveč klasične države, v katerih avtonomijo se nihče ne sme vtikati. Ševarika je s tem
tudi pokazal, koliko so zvezni organi razlaščeni v praksi, kajti na njegovo izjavo ni Viih-če reagiral.«
Zaradi vsega tega je mo-ševska mladina razmišljala o neki simbolični akciji, ki pa je na koncu« ni izpeljala?
Galijaševič: »Ker je Ševarika s tem nastopom pokazal, da je Statut ZSM BiH v resnici samo mrtva črka na papirju, Republiška konferenca ZSM BiH pa je sama sebi sodnik in porota, smo razmišljali o simbolični akciji, ki bi jo izvedli v sklopu tekočih volilnih aktivnosti. Na Zvezni konjerenci je Ševarika pokazal, kako malo
pomeni Statut, ki ga je povozil, razvrednotil. Mi kot branilci tega Statuta, ki smo ga tudi spoštovali, smo se čutili obvezane, da ga dostojno poko-pljeno. Statut smo hoteli pokopati na našem pokopališču.
Ker je zima in ker ni cvetja smo se namenili, da bi vsak mladinec prinesel na pokop »ševariko« (t. j. ličje pri koruzi). Premislili smo si, ko smo zvedeli, da bi nam lahko tudi zaradi tega sodili.«
Kaj se danes dogaja z vašo mladinsko organizacijo?
Galijaševič: »Položaj je isti kot v minulih dveh letih. Res je, da nam je predsedstvo ZSMJ dalo nekakšna priporočila za saniranje in urejevanje položaja s pomočjo re-
publiške ZSM in ostalih struktur. Toda kaj to pomeni, če pa oni niti do danes niso upoštevali podobnih priporočil!
Pritiske in neprijetnosti prenašamo še naprej. Prepovedujejo nam vse načrtovane aktivnosti, celo plese. Plakate, s katerimi obveščamo o naših dejavnostih in prireditvah, je trgal predsednik občinske konference osebno. Sodnik me denarno kaznuje za vsak ples, ki ga priredi mladina. Do kulminacije je prišlo prejšnje pomladi, ko so nam prepovedali nositi občinsko štafeto mladosti, kar je pravgotovo edin-stveh primer v novejši jugoslovanski zgodovini. Pripadniki SDV in UNZ so naše mladince vrgli iz dvorane »Pobje-da«, v katero bi morala priti zvezna štafeta. Obrazloži-
tve za to niso dobili, zapretili pa so jim, da morajo biti vsaj DVA kilometra oddaljeni od te dvorane. Meni so kasneje celo sodili, ker je »nekdo« pričal, da sem štafeti obrnil rit. Kot 00 ŽSM smo postavljeni izven zakona, potisnjeni v politično brazvetrje. Smo prva mladinska organizacija, ki nima svojega delegata niti v enem foromu ali organu lokalne samouprave.
Prepovedujejo se nam, kot sem rekel že prej, celo plesi.
Eden od plesov je bil prepovedan, ker je -po naključju sovpadel z verskim praznikom >Durdevdan< (Sv, Jurij, op. prev ). Čeprav je Moševac
kot celota enonacionalen, to je muslimanski, kar pomeni da pravoslavnega »Durdevda-na< sploh ne slavimo, so nas kljub vsemu šikanirati. Nekatere stvari so nam postale bolj jasne, ko je predsedstvo občinske konference mladine v Maglaju na muslimanski verski pfaznik »Bajram« organiziralo dvajseto, jubilarno avdicijo amaterskih pevcev narodne in zabavne glasbe. Predsednik OK ZSM Maglaj je bil Musliman, Ferid Bašič.
Simptomatično je bilo, da so bili zmagovalci v obeh konkurencah Muslimani. Tega večera so v maglajskem kinu »1. maj« vrteli film »Srečen praznik«. Čudno naključje, ali ne?
Čudno je, da mora republika BiH posvečati toliko iniciativ in prostora spremembam in volitvam v neki mladinski organizaciji ali krajevni konferenci. Čudno je, da dela iz tega politični problem cele republike in države. Vse bolj postaja očitno, da nismo pomembni niti jaz niti Delič niti Moševac. Gre za razkrinkavanje kulta osebnosti, mistične birokratske nedotakljivosti organov, za čiščenje lopovščine, razgaljanja negativnosti v družbi. Gre za neko politiko, ki se vleče že daljše časovno obdobje ne samo v občini Maglaj, ampak tudi v republiki. »Primeru« še ni videti konca, ker ni bila izpolnjena niti ena od naših zahtev. Zahtevali pa smo pravico do samoupravljanja, zborovanje, dogovarjanje, volitve svojega vodstva. Kaj bi šele bilo, če bi občani v KS »25. maj« poskušali vplivati na volitve za občinsko, republiško ali zvezno vodstvo. Naš primer kaže, kako so vse to samo politične fraze.
Zapeljale so nas parole kot na primer >Prebudi se, nekaj se dogaja!< ali pa »Spreminjajmo,^ da nas ne spremenijo!< Prav sedaj nas bodo spremenili. Kakšno prebujanje neki, kakšne zgodbice! To so fraze za lahkoverne. Bolje je spati v lastni hiši, v lastni postelji kot pa v zaporu ...«
Ko je Mladina pričeta objavljati serijo zapisov o žrtvah 133. člena ni bilo malo tistih, ki so nad izpovedmi pričevalcev uzakonjene samovoljne represije zmajevali z glavami, se čuditi, dvomili, zgražali. Čudenje, nejevera, srd spremljajo tudi zapis o Mo-ševcu, neki vasi »na brdovi-tom Balkanu«. Najmanj, kar si lahko ob tem zapisu privoščimo, je smeh.
Zakaj Katedra odstopa toliko prostora >primeru< iz neke bosanske vasi, ki političnega položaja v tej republiki ne slika v najlepši luči? Ne zato, da bi pritrjevali tistim, ki — kot je zaznal Milan Uzelac, predsednik CK ZK BiH — trdijo, da je BiH najortodoksnejša in najbolj dogmatska republika. Se manj zato, da bi tukaj lahko vpili: »SLOVENIJA, moja dežela,« in potiskali nosove v pesek. Galijaševič in Delič sta se znašla v Katedri zato, ker govorita o nezakonitosti, samovolji, represiji. Tudi sončna dežela ima svoje »moševce«, takšne in drugačne. Tiste, v katerih avtoriteta občinskega politika premaga avtoriteto mladinske organizacije, tiste, v katerih avtoriteta telefona ogrozi izhajanje mladinskega (študentskega) časopisa in tiste, v katerih so kadrovske igrice v mladinskem vodstvu pomembnejše od — samo na primer — vprašanja deta in perspektiv mladinskih kooperacij. In nenazadnje: dokler se bo ZK ZSMJ ob Dnevih mladosti bolj zabavala z nogometnimi tekmami na stadionu JLA kot pa s svojimi lastnimi »moševci«, do takrat bo Katedra z velikim veseljem o njenih »moševcih« tudi pisala.
> o moševcih pisala: Svetlana Vasovič
moševce fotografiral: Radovan Vujnovič
moševce prevajala:
M. L.. B. S.
4. Momo Ševarika: »Največji del meščanske desnice gleda na BiH kot na nekakšno trdnjavo, v kateri vlada metoda trde roke. Mislim, da gre za poskus diskreditiranja načina dela vseh subjektivnih sil v republiki. Morda je tak način razmišljanja posledica dejstva, da ni afer, da ni neenotnosti vodstva družbenopolitičnih organizacij, da je kohezija vodstev najbolj izražena. To pa je obenem povod za to, da nekateri govorijo, da rešujemo probleme s trdo roko. Mislim, da je gotovo prisoten demokratični dialog o vseh vprašanjih« (Teleks, št. 49, 4. 12. 1986; podčrtala Katedra)
Hasan Delič: »Maglajski tožilec ja napovedal vložbo obtožnice proti Dževadu in meni zaradi kaznivega dejanja, naperjenega zoper samoupravljanje.«
5. Momo ševarika: »Dejstvo je sicer, da večina mladincev ni vključena v obstoječe načine reševanja svojih problemov. Ali je razlog v tem, da nimamo političnega posluha, da je način dela napačen? Ne zanikam možnosti, da se nekatera vprašanja lahko rešujejo tudi spontano, toda temeljni način mora biti vključevanje v obstoječe institucije « (Teleks, št. 49, 4. 12. 1986; počrtala Katedra)
^ IMELI SO NAS ZA IDEJNE PREDSTAVNIKE MANEGEMENTA
demdesetih let, da direktorji pridobivajo na moči, posredno plačal z izgubo profesure na fakulteti.
Jerovšek: »Biti direktor nekega velikega podjetja, pomeni imeti veliko večjo moč, kot jo ima minister. Direktor nima formalne oblasti, ima pa dejansko, ker razpolaga z resursi, kapitalom, z odločitvami. Če torej greste v tržno ekonomijo, v avtonomijo delovnih organizacij, potem bodo glavni koristniki moči ne delavci, ampak manegerji. To je Kardelj pravilno ugotovil. Ko pa so manegerji glavni koristniki v distribuciji moči, pa postopoma dobivajo večjo moč kot politika. Koncept socializma, ki temelji na leninov-ski tradiciji, pa tega ne more dopustiti, zato je prišlo do temeljnega konflikta med manegerji in politiki,, zato je bil sprejet nov zakon o tozdih, sozdih, ki je vso moč distribuiral tako, da danes direktor formalno nima veliko moči.”
INKVIZICIJA NA UNIVERZAH ................... DOKUMENTI
»Mislim, da je priilo pred dvajsetimi leti do tragičnega nesporazuma med filozofi z ene in politiki z druge strani. Zapleti so postali še večji zaradi dejstva, da so se filozofi pričeli ukvarjati s političnimi problemi, kar so imeli za normalno človeško udejstvovanje. Ko so filozofi izrekli sintagmo »kritika vsega obstoječega«, kar je zgolj Marxova ideja, izpeljana iz Heglovega učenja, so politiki to razumeli kot zanikanje vsega, kar obstaja v jugoslovanski stvarnosti. To ne drži. Končno je kritika samo ocenjevanje; lahko je pozitivna, lahko pa tudi negativna. Na žalost je danes prepad preglobok in ne verjamem, da je mogoče vzpostaviti normalen dialog med to skupino filozofov in politiki.
Sam sem za pogumne poteze — za to, da se na katedro (za filozofijo, op. pisca) pritegnejo vsi ljudje, s katerimi je mogoče vzpostaviti določeno sodelovanje, pri čemer bi se spoštovala njihova smelost v razmišljanju in podajanju lastnih sodb« (dr. Zoran Pjanič, rektor beograjske univerze o osmerici leta 1075 odstranjenih profesorjev; Intervju, 16. jan. 1987)
Katedra za filozofijo na beograjski univerzi se je po neprostovoljnem odhodu osmerice profesorjev znašla v nepremostljivih kadrovskih težavah, s katerimi se srečuje še danes. Rezultat: kvaliteta itudija je padla. O Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani vam bo le malo študentov vedelo povedati kaj več, kot to, da je to »političen faks«. Kritike na račun svojih, zlasti družboslovnih fakultet in njihovih študijskih programov je od študentov mogoče slišati povsod, ne samo v Beogradu ali v Ljubljani. V zvezi s takšnimi kritikami in nezadovoljstvom se pogosto omenjajo imena, ki ne smeio ali ne moreio prevzeti predavateljskih mest na teh fakultetah kljub temu, da so za to znanstveno-strokovno in pedagoško usposobljeni. Obstajajo tudi takšni, ki so na fakultetah že bili, pa so z njih leta 1975 ali kasneje morali oditi. Vsi ti danes čemijo na teh ali onih od javnosti bolj ali manj izoliranih inštitutih, publicirajo ali celo predavajo v tujini. Udeleženci »Omizja« na ljubljanski televiziji so nedavno razglabljali o tem, kako v vsesplošno dobro pritegniti na univerzo in v gospodarstvo »pobegle možgane«, s katerimi bi lahko formirali »našo tretjo univerzo«. Prav ničesar niso povedali o tistih, ki jim je zaradi tako imenovane tretje košarice v zakonu o usmerjenem izobraževanju zaprt vstop na jugoslovanske univerze, pa morajo zato svoje znanje prodajati na tujem.
To uredništvo Katedre je namenjeno z zapisom, ki sledi, in z zapisi, ki še bodo sledili, pisati o slednjih. Ne zato, da bi kogarkoli podžigalo, provociralo, podpihovalo ali obtoževalo, ampak zato, da bi kaj povedalo o univerzi in o družbi, ki si jo lasti. 6e si bo kdo takšno potezo uredništva tolmačil kot naš prispevek k razpravam o reformi univerze in o zakonskem reguliranju visokega šolstva, tudi prav. če pa bi komu od bralcev ob teh zapisih pre-bliskovale po glavi zlorabe proslulega 133. člena, pa si bo moral te prebliske pojasniti sam.
V nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev so lahko izvoljeni oziroma ponovno izvoljeni kandidati, ki poleg drugih pogojev, določenih s tem zakonom, s svojim družbenim in strokovnim delom ter rezultati dela:
— dosegajo strokovno, znanstveno ali umetniško ustvarjalnost ter imajo praktične izkušnje v stroki;
— dokazujejo pedagoško usposobljenost;
— prispevajo k razvoju socialističnega samoupravljanja in v tem še posebej humanih odnosov.
(182. člen zakona o usmerjenem izobraževanju, prvi odstavek)
Ali moremo konflikt med sociologi organizacije- na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in politiki 1975. leta pripisati res samo »tragičnemu nesporazumu« med znanostjo in politiko, kot to trdi dr. Pjanič za beograjsko univerzo, ostaja vsaj za zdaj še odprto vprašanje. Toda če tezo o nesporazumu tudi v resnici vzamemo v zakup, se nam tragičnost nesporazuma odkrije šele čez poldrugo desetletje, natančneje 14. februarja 1987. Ob obletnici Kardeljeve smrti je namreč Delo v svoji »Sobotni prilogi« objavilo razgovor o aktualnem ukinjanju tozdov.
Na tem mestu nam ne gre za to, da bi komentirali pomenljivost uredniške politike nekega časopisa, toda ob koinci-denci obletnic in dejstev velja zapisati, da je na Delovi okrogli mizi sodeloval tudi dr. Janez Jerovšek, eden od FSPN-jevske četverice, ki je Kardeljevo konstatacijo iz se-
— da osnovna organizacija ZK na fakulteti razpravlja o partijski odgovornosti in nadaljnjem članstvu dr. Janeza Jerovška in dr. Tineta Hribarja;	______
— da osnovna organizacija ZK oceni dejavnost vseh komunistov, ki so bili v preteklem obdobju, predvsem pa po 21. seji predsedstva ZKJ in 29. seji CK ZKS, v vodstvih fakultete, njenih pedagoških in raziskovalnih enot, v uredništvih družboslovnih revij, sekretarja osnovne organizacije ZK in sekretarja aktiva ZK pedagoških delavcev.« (poudarki v citatu so uredniški, op. avtorja)
13.	januarja 1975 je Pavle Zrimšek na seji aktiva OO ZK pedagoških delavcev izjavil: »Odklonil sem osnutek tega poročila, ker nima kvalitet, ki naj bodo lastnost komunistov. Kot komunist ne morem sprejeti tega poročila; ne morem sprejeti logike tega poročila: da je bila šola najprej marksistična, nato so nastopili negativni pojavi, ko je FSPN zagazila globoko v močvirje buržoazne znanosti. To poročilo ni marksistična osnova in ne daje spodbude komunistom za nadaljnje delo. Zato odklanjam ta tekst sporočila. ZK je vedno zavračala metode in sredstva, ki niso bila objektivna. ZK bi zato morala biti zskrbljena nad našo moralno podobo, če ta tekst ne bi ocenjevali, če bi ga slepo sprejemali, saj je slepo sprejemanje na spodnjem delu moralne lestvice.«
Komisija pri Marksističnem centru CK ZKS je zahtevala izključitev štirih profesorjev FSPN iz pedagoškega procesa in znanstveno-raziskovalnega dela (Arzenšek, Rus) zato, ker v njihovih stališčih in osebnostih ni našla »jamstev« za uspešno pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo. Kakšna jamstva ali bolje kakšne kavcije je komisija pričakovala od tistih, ki so se znašli na »črni listi«, kaže napotek Franca Šalija aktivu ZK pedagoško-znan-stvenih delavcev FSPN 2. decembra 1974. Šali je takrat od aktiva zahteval, da ta pri »presojanju obravnavanih tovarišev« oceni tudi njihov odnos do samoupravljanja, socialistične revolucije, marksizma, do časa, v katerem so »obravnavani tovariši« posamezne stvari pisali in njihov odnos med publicistično dejavnostjo ter predavateljskim procesom. Komisija torej ni iskala jamstev v njihovi pedagoški, strokovni usposobljenosti, ampak v njihovi ideološki pravovernosti. Odpovedati se temeljnim načelom znanstveno-raziskovalnega dela, paradirati pred političnim voluntarizmom krojiti rezultate empiričnih socioloških raziskav po meri vladajoče ideologije, citirati družbenopolitične delavce, ni pomenilo nič drugega kot od raziskovalcev zahtevati, da zanikajo obstoj latentnih konfliktov v navidezno brezkonfliktni uniformni družbi. Ker niti v samorecenzijah, ki so jih morali »obravnavani« pisati, le-ti niso spremenili svojih strokovnih stališč in pogledov, je bilo »treba stvari urediti,« vendar ne v družbi, ampak na fakulteti.
Kakšno mesto pa je imela v tem temeljnem konfliktu Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo?
Jerovšek: »V nas. ki smo se ukvarjali z delovnimi organizacijami, so zelo verjetno — toda to ni bilo rečeno — videli idejne predstavnike manege-menta in njegovega zahodnega koncepta. Mi vsi smo bili v Ameriki, vsi smo tudi zunaj študirali. Imeli so nas torej za idejne predstavnike manege-menta, okrog pa se je še govorilo, da smo Kavčičevi fantje V resnici pa nismo imeli s Kavčičem nobenih stikov, osebno ga jaz nisem nikoli srečal.
Ugotavljali smo torej, da imajo manegerji moč in da njihova moč izvira iz njihovega položaja, iz tega, da koordinirajo. Ker je bilo tako, smo zahtevali, da se jim prizna njihova moč v sistemu oblasti, kajti tako bi jih naredili odgovorne. Teza, ki sem jo jaz zagovarjal, je bila, da je treba konflikte mehanizirati. Iz tega so potem izpeljali, da zagovarjam strankarski sistem. To, kar danes govorita partija in sindikat, je veliko več od tistega, kar sem takrat zagovarjal jaz«
V letih od 1972 do 1975 so se na FSPN, nekdanji Visoki šoli za politične vede CK ZKS zdaj profesorji, zdaj profesorji — komunisti, zdaj študentje, zdaj študentje — komunisti »spopadali« s posledicami kritike Andreja Marinca, izrečene na 29. seji CK ZKS. Inž. Marinc je, kot so takrat in še leta za tem ? bombastičnimi in z ideologijo nabitimi naslovi poročali časopisi, sicer pozdravil na fakulteti že začeti proces »idejne konfrontacije«, kljub temu pa je nekaterim predavateljem zameril, da vnašajo »v vzgojno in znanstveno delo nemarksistične teorije in metode, podcenjujejo ali zavračajo marksizem in se opirajo predvsem na funkcionalizem.« Samo tri leta po sprejemu zakona o viso-
kem šolstvu (I. 1969) je bila torej javnosti posredovana izjava z zahtevo po ideologiza-ciji izobraževanja, ki je svojo legitimiteto dobila v istem zakonu 1975. leta z uvedbo t. i. tretje košarice (»prispevek k razvoju socialističnega samoupravljanja in ob tem še k posebej humanim odnosom«).
Po treh letih sejanja na fakulteti in zunaj nje (nekatere od teh sej so potekale za zaprtimi vrati!), pripravljanja, zavračanja in ponovnega pripravljanja osnutkov »Poročila komisije za oceno razmer na FSPN« pri Marksističnem centru CK ZKS in po že 1973. leta izrečeni alternativi, »ali korigirati določene, zlasti kadrovske spremembe ali pa pričakovati ogrozitev svoje eksistence«, je Komunist 17. februarja 1975 objavil zadnje, »usklajeno« »Poročilo komisije ...«. Fakulteta se je morala, da bi si zagotovila svojo eksistenco, odpovedati štirim svojim profesorjem: dr. Vladimirju Arzenšku, dr. Tinetu Hribarju, dr. Janezu Jerovšku in dr. Veljku Rusu.
Jamstvo za profesorje
Očitali so vam zavzemanje za funkcionalizem, drugim za nepristransko znanost...
Jerovšek:	»Funkcionali-
zem, to si je izmislil Stipe Šu-var, pri nas pa so to zagrabili, čeprav niso dobro vedeli, kaj je funkcionalizem. To sem jim jaz razložil. Naša politika je bolj funkcionalistična kot marksistična, funkcionalistična v tem smislu, da popravi sistem in v tem smislu sem še danes funkcionalist. Ne verjamem v nobene prevrate, v nobene revolucije, v nobene velike spremembe Verjamem samo v evoluti-vni razvoj, ki edini lahko potegne Slovenijo in Jugoslavijo iz krize. V tem smislu je naša politika ' funkcionalistična, vendar neuspešna. Funkcionalizma namreč tako drobne stvari, da je to neuspešno: enkrat gre z ,obrestno mero gor, enkrat dol, enkrat cene »zamrzne«, drugič jih »odmrzne«. To sicer je funkcionalizem, toda takšen nikamor ne pelje. Funkcionalistična politika bi morala pripeljati do nekih večjih sprememb, vendar ne prevelikih. Prevelikih sprememb, prevelikih šokov moderni gospodarski sistem ne prenese. Vpeljave tozdov, sozdov sistem ni prenesel.
Stroški so bili fantastični, rezultati majhni, danes se tozdi ukinjajo, manegerji pa dobivajo na moči.«
Jerovšek: »Politika ni bila dorečena. Zahtevala je, da to sami uredimo. Na fakulteti smo se kar naprej sestajali, kar je trajalo čez dve leti, ker nismo vedeli, za kaj točno gre. Potem so pričeli namigovati na določena imena in pošiljati politike na fakulteto. Lista imen profesorjev, ki niso »ustrezali« je bila precej obsežna. Na njej je bilo okrog osem do deset ljudi z dekanom vred. Na listi so bili poleg mene in nas, ki so nas kasneje izločil^ Toš zaradi ankete, Zdenko Rotar zaradi »Teorije in prakse«, Vreg, dekan, ki je bil prvoborec ... Spisek je bil nekoliko preobširen, zato se je skrajšal na nas pet, v zadnjem hipu pa je nekdo še Vrega s spiska izbrisal.
Ko je bilo »Poročilo« sprejeto na političnem vrhu, ga je bilo potrebno samo še izpeljati. To pa ni bilo več problematično. Kot docent sem istočasno predaval na VEKš-u, kjer so avtomatično reagirali. Rekli so mi, da so jim z Občinskega komiteja sporočili, da ne smem več predavati in stvar je bila končana brez kakršnegakoli papirja. odloka~ česarkoli. Rekli so mi tudi, da so nemočni, da tako pač je, da se bodo stvari morebiti spremenile in da me bodo potem poklicali nazaj.«
V nekem zapisniku sem zasledil grožnjo, da ali bodo potrebne kadrovske spremembe ali pa bo ogrožena eksistenca fakultete ...
Jerovšek: »Da, rečeno je bilo: Mi bomo ukinili fakulteto, razpustili partijsko organjzaci-jo! Profesionalne, delovne, eksistenčne grožnje so visele nad glavami vseh.«
Ali mislite, da je obstajala objektivna nevarnost, da bi se fakulteta razpustila ali pa da bi se transformirala ponovno v politično šolo?
Jerovšek: »Ne vem, morda ... Če so tako govorili, so najbrž tudi tako mislili. Rekli so celo: Zdaj je na vrsti ta fakulteta, potem bomo pa šli na Filozofsko, Ekonomsko in povsod naredili red. Dalje po tem niso šli.«
čistke na FSPN so torej bile dovolj velik opbmin?
Jerovšek: »Dovolj velik opomin.«
Ali vidite kakšne razlike med beograjskimi in ljubljanskimi dogodki?
Jerovšek:	»Razlika	med
beograjskimi profesorji in nami je bila zelo velika. Oni so imeli veliko zunanjih intervencij. Z zunanjim svetom so bili povezani veliko bolj kot mi. Za njih so intervenirali ljudje kot Erich Fromm in podobni. Politika je bila nad tem silno presenečena. Dimenzije Beograda so bile torej popolnoma drugačne. Njih so tudi okrivili za študentske nemire, česar nam niso mogli očitati.
Politika se v naš primer strokovno sploh ni spuščala. Rekli so, da naša stališča idejno niso sprejemljiva. To, kar meni očitate, sem rekel takrat, ni res in tudi če bi bilo res, to nič ne pomeni. Jaz napačno razlagam konflikte in še nekaj takšnih fraz Arzenšku so očitali, da zagovarja konec ideologije, v resnici pa je pri direktorjih opazil samo to percepcijo. Rusu so najbolj zamerili njegovo tezo, da naj bi bila partija nekakšen katalizator.«
Poročilo komisije za oceno razmer na Fakulteti za socio-
Dr. Adolf Bibič: »Poudarjam, kar sem že večkrat povedal: 1. da ie bila objava.ankete o ugledu slovenskih politikov neposredno politično dejanje. To je bilo v času pred volitvami in je bilo moči obja-vo rezultatov in njihov komentar razumeti kot poseg v predvolilni boj. Moramo reči bobu bob in zobu zob. Isto velja glede akcije 25 poslancev, če je bil center za javno mnenje deležen kritike zaradi objave rezultatov o ugledu, potem se mi zdi, da bi se moral nekaj naučiti. Center za javno mnenje se od tega ni nič naučil. Čel je v raziskavo akcije 25 poslancev in se je ta tema potencirala tudi na druge načine. Kaj to pomeni? To je bilo mogoče razumeti kot politično dejavnost v zaostreni politični situaciji. Take poteze so šle v škodo naši fakulteti.« (zapisnik sestanka aktiva ZK znanstveno-pe-dagoških delavcev, 2. mar. 1973)
Komisija pri Marksističnem centru CK ZKS je presodila (I), da:	*
»— stališča tovarišev dr. Vladimirja Arzenška, dr. Janeza Jerovška, dr. Veljka Rusa in dr. Tineta Hribarja ne dajejo jamstva, da bi mogli uspešno opravljati pedagoško delo na fakulteti;
— da tovariša dr. Vladimir Arzenšek in dr. Veljko Rus ne dajeta jamstva, da bi mogla uspešno delati na opredeljenem raziskovalnem programu fakultete; zagotove naj se jima možnosti za zaposlitev na ustreznih delovnih mestih v drugih zavodih oziroma delovnih organizacijah;
12
logijo, politične vede in novinarstvo, Komunist, 17. feb. 1975:
»Analiza je pokazala, da ocenjeni del njihove dejavnosti vsebuje idejno in politično oziroma filozofsko nesprejemljiva stališča. Glede tega so razlike med avtorji, pa tudi avtorji sami niso dosledni v svojih stališčih. Tako npr.:
— dr. Janez Jerovšek namesto marksistično dialektičnega in razrednega pristopa k socialni strukturi delovne organizacije uvaja pozitivisti-čno-statistični (statusni) pristop. Zato vidi možnosti za reševanje protislovij in konfliktov med interesnimi skupinami predvsem v vzpostavljanju »dinamičnega ravnotežja moči« z institunalizacijo možnosti, da se interesne skupine organizirajo in nastopajo tudi kot formalne skupine (po »pravilih igre«). Ne upošteva pa možnosti (in stvarnosti) za reševanje konfliktov in protislovij znotraj samoupravnih institucij z vlogo obstoječih družbenopolitičnih organizacij ob vodilni vlogi zveze komunistov. Ne upošteva, da delavski razred ne more in ne sme omogočati še formalne institunalizacije vpliva neformalnim skupinam, ki marsikdaj že neformalno in predvsem neformalno (klikarsko, intrigantsko) dosegajo večjo moč in vpliv. Zato ne išče možnosti za doseganje odgovornosti z nenehno diferenciacijo in konfrontacijo med naprednimi in konzervativnimi, birokratskimi, tehnokratskimi silami in njihovim obnašanjem v samoupravnih odnosih. Zato tudi ne upošteva, ne razčlenjuje, ne raziskuje in ne pojasnjuje strukture, ciljev, vloge, moči in vpliva družbenopolitičnih organizacij v delovni organizaciji.«
NOVA POZITIVNA UTOPIJA IN REPRESIJA NA UNIVERZI
Politična elita je po letu 1972, kot ugotavlja dr. Janez Jerovšek, pričela delati na novi, dopolnjeni pozitivni utopiji. Po tej bi morala vsa moč in oblast preiti v roke delavskega razreda, ki naj bi odločal o celotni družbeni reprodukciji. Pozitivna utopija naj bi se realizirala s kontrolno prisotnostjo politike in z ustvarjanjem družbe kot stroja, v katerem je naprej predviden vsak input in vsak odgovor na ta input.
Pozitivno utopijo je bilo mogoče po Jerovšku uresničiti samo z močno prisotnostjo ideologije, ki mora imeti izdelane kriterije resničnosti in pravilnosti. Očitno je politična elita v mladi, ideološko neobremenjeni družboslovni fakulteti prepoznala nasprotni-
_	. »DELOe13. ЦЈ975 ■
Fakulteta mora biti center revolucionarne marksistične misli
Зг<]. st, oAL ( bij}. ■rz)(op>) '	•
Stališča 15. seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o razmerah na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani
Predaedtsvo CK ZKS Je ne 15.-seji obravnavalo ln sprejelo poročilo svoje komisije za oco-noUfpLzmer na fakulteti sa sociologijo, politične vede ln novinarstvo v Ljubljani. Ob tej priliki je širše obravnavalo Idejnopolitične razmere v visokem šolstvu, predvsem s vidika uveljavljanja teorije marksizma ln socialističnega samoupravljanja.
Osnova za oceno razmer so bila prizadevanja zveze komunistov ln vseh za socialistično samoupravljanje opredeljenih delovnih ljudi na Izhodiščih 21. seje predsedstva ZKJ ln za Slovenijo še posebej na Izhodiščih 29. seje CK ZKS. T* w»ta le nnmanila rfdeinonolitičnt obračun x
Skupno razčiščevanje razmer na PSPN Je pokazalo, da prizadevanja za marksistično zasnovano ln socialistično samoupravno angaiirano vzgojnolzobraievalno delo zadevajo na močne odpore na šoli sami ln zunaj nje. Gre za tiste sile v naši družbi, ki na različne načine ln v raznih oblikah vsiljujejo meščanska ali biro-kratskoetatistlčna Izhodišča ocenjevanja in reševanja vprašanj družbenega razvoja, izrabljajo objektivna protislovja ln dejanske, težave socialistične samoupravne graditve družbe, ne nudijo pa rešitev ш predlogov, ki izvirajo lz naše družbene prakse.
Takšno delovanje v slovenski ln lugoslovan-
na sUe ne delUjejo odločno s razrednih stališč, kjer popušča fronta njihove Idejnopolitične angažiranosti, kjer ni dovolj ustvarjalnega ln marksistično zasnovanega teoretičnega ln raziskovalnega dela ter kritične znanstveno teoretične in filozofske konfrontacije z nesprejemljivimi stališči ln teorijami. Revolucionarne izkušnje nas uče. da vsako podcenjevanje in popuščanje nesocialističnim pojavom ln težnjam le še bolj opogumlja te sile v njihovem protisocialističnem ln protisamoupravnem delovanju. Zato moramo v vseh družbenih okoljih nenehno kropiti enotno fronto socialističnih ali, ki bo širila samo-uoravne osnove družbe in krenila vsesnlošen
ka in oponenta svoji pozitivni utopiji. Represija nad fakulteto in njenimi profesorji pa se je zdela toliko bolj samoumevna, kolikor je politika FSPN še zmeraj štela za svojo visoko šolo. Represija nad fakulteto je omogočila hiter, od nikogar nezaviran sprejem novega zakona o visokem šolstvu, ki je skupaj s pedago-ško-znanstvenimi sveti ukinil tudi relativno avtonomijo univerze, uvedel »tretjo košarico, kadrovsko komisijo in komisijo za stike s tujino na univerzi, univerzo samo pa razcepil v nikomur nevarno vsoto fakultet, višjih šol in inštitutov.
Jerovšek: »Represija, bodisi da se z njo odvzame svoboda ali da se ga profesionalno povsem ali delno onemogoči in ki je izvedena zaradi mišljenskega delikta ali zaradi določenih strokovnih stališč, ki se ne ujemajo s stališči dnevne politike, ni v nobeni družbi popularna ali sprejemljiva stvar. Posebno še ne v družbi, ki se po tem ali onem kriteriju razglaša za pluralistično. Ce pa politika že izvede takšno represijo — v mojem
Marksistični center pri CK, ki je vodil to akcijo, je moral na neki način utemeljiti to represijo. Za naju dva, mene in Veljka Rusa, je formiral neko
utemeljitvi za represijo. Bil je edini član te komisije, ki je imel doktorat znanosti. Ostali člani v stroki niso veliko predstavljali.
za tako delanje kariere ni primeren, tisti čas pa je bil in Kavčič je to vedel.
Po mojem mnenju bo veljala ta druga razlaga, kajti čim sva bila jaz in Veljko Rus izločena iz fakultete, je Bogdan Kavčič, ki je bil dotlej zaposlen v Kranju, takoj — brez vsakih moralnih zadržkov ■— prišel na FSPN, prevzel oba predmeta, katerih nosilca sva bila jaz in Veljko Rus, vzpostavil nek fevd nad temi predmeti, ki ga še danes drži, sedaj pa je še dekan.
Bogdan Kavčič je bil nekaj časa kar dober sociolog, posebno na raziskovalno-empi-ričnem področju. Imel je smisel in občutek za metodologijo, v teoriji pa ni bil nikoli močan. Ker pa se je kot sociolog vedno bolj identificiral š politiko in do nje ni imel nobene distance — kar je v funkciji'
v Sloveniji v primerjavi z Jugoslavijo najbolj razvite. So na evropskem nivoju. Ker vemo, da je potrebna določena kritična masa, če želimo nekaj doseči, bi bila potrebna koncentracija teh kadrov. Ta kritična masa bi lahko predstavljala Consulting. Lahko bi se povezali z eno od ameriških tovrstnih konzultantskih firm, ki je že ponudila ustanovitev svoje podružnice pri nas.
To pomeni, da bi moral biti dekan FSPN npr. Veljko Rus, ki je sociolog svetovnega slovesa, ki predava v Angliji, Švedski, Nemčiji, Japonski, v »komunistični« Kitajski, trenutno v ZDA, ne more pa predavati na FSPN, na matični fakulteti. Seveda bi bilo š takšnim vodstvom in s prihodom drugih strokovnjakov ko.t so Frane Adam, Franček
dan IzvrSnega komiteja prcdstd-t јуа CK ZKS Franc Soli jt preč dnevi t seminarju ta politični aktiv ljub-
ljanskih' visokošolskih tn raziskoval-џјк povodov izjavil: »Devetindvajseto »tja na fakulteti ta sociologijo. polito-
fi§» tn novinarstvo u bUia koncu.t torej, naposled it spodbudna sodba o t napredne v te bi ruke preobrat-
procesu r Ulole,_
i tole, ki je bila na mani 29. seji ZKS novembra leta J»72 grajana uradi idejnopolitičnih *n teoretikih
uraai lacjr.opouncrun «n teoretsklfi odklonov. Spodbudna le posebej, ker
Е5н£	ијиаа аовШ
občutne, nezaželene in meda tudi Škodljive zastoje pri izve d pa ir. po nafmSjrm parti|
> v političnem kot v man-stveno-pedagoikem oziru. In te tastoje je Mto moč čutiti fe do nedavna.
Ir)«va Franca Sallja potemtakem lahko pomeni samo to, da stoji far kul teta v tem trenutku to blizu končnega cilja: doseči vsebinsko preosno-to v skladu s koristmi delavskega razreda, politiko ZK in sploh a koristmi tn potrebami dnižbe v tam razvojnem obdobju. S tem pa smo obenem v salo strnjeni obliki* to tudi navedli torne!) ne mere, po katerih se bodo
Vzgoja, izobraževanje, družba
Stroka — revolucionarno orožje
kako poteka_29. seja na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo
stranitl? Za izhodišče rum a ion vsekakor rabiti stališče Izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS o obravnavani zadevi. Izvršni komite pa t dosedanjimi rezultati preobrazbe FSPN ni zadovoljen, ni namreč prišlo, kot se glasi mnenje Izvršnega komiteja, »do globljih razčiščevanj razmer, niti ne do bistvenih spremembe.
čemer bomo govorih posebej. Dejstvo Je, da pojem pomoč v tem primem najbolj ustreza stvarnosti. To je pravzaprav tisto, o čemer se Je na nedavni seji aktiva pedagoških delavcev FSPN ln še prej, poleti, na seji sveta marksističnega centra v istem smislu izrekel član predsedstva CK ZKS dr. Boris Majer: »Ni prav, da kritiko razumete kot napad na fakulteto. Tako mnenje bi bilo napačno- Gre nam-
veljalo dokončno dogovori«.
Osnovna smer kato, da Je treba nadaljevati ■ preseganjem -dosedanje usmeritve fakultete. Pri tem Je treba
V smeri komunizma
Med neposrednimi nalogami, ki Jih
ških dosežkov, ki Jih fe takulte
stališču izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS, ao to uveljavi ter vzgoj-—i komponente v vr ' " ^
v tem smislu, izhodišče »po katerem se mora koncept šole' graditi na osnovah bivše visoke politične šola ob dodanih pozitivnih rezultatih sedanje fakultete«.
Po drugi .strani pa bo bila o osnovni smeri, v katero ae naj bi zdaj dokončno odvila preobrazba fakulteto, podana seveda tudi drugačna stališča, recimo v tonu, »da Je model: kontinuiteta visoke šole za politične vede, obogatena s poeritirnimi <јцАј sedanje fakulteto dokaj nejasen ----------------------reljito
nejasen in da
»Odgovoriti potrebam razvoja«
V skladu s idejo smo Jo izpostavili v u1 se preobrazba fakultete t mu cilju, vrija iz omenjene seje aktiva pedagoških delavcev-komunistov na FSPN izluščiti tudi bolj «11 manj razločno poudarjeno pristajanje na to, da se opravi temeljita analiza predmetov ln smeri in se tako »odgovori na potrebe sedanjega in dolgoročna- ,
komisijo. Pomembno bi bilo, da bi bila ta komisija ustrezno sestavljena, torej z nekimi imeni, ki v stroki nekaj predstavljajo ...«
Katera so bila ta imena?
Jerovšek: »Vem, da so se za to obrnili na akademika dr. Jožeta Goričarja, ki pa svoje-
Vprašanje je, zakaj se je Bog‘dan Kavčič tako močno angažiral v represiji, ki je bila izvedena nad menoj, in Veljkom Rusom? Možne so naslednje razlage: 1. ker je predstavnik represivnega socializma in velik ideološki vernik. ki je prepričan, da pot v socializem vodi samo preko
ZK in reforma vsgojijo-izobraževalnega procesa
Odkrita ideološka konfrontacija z marksizmom
Širše razsežnosti razčiščevanja na FSPN
Z/frtc/ie.
15. II. HI5
h-
Poročilo komisije predsedstva CK tk$ m ос*шо rasmer naJakuHeii todoioffljo, poBličnt vede tn »osC lino c Ljubt jata, j jasna ilahita
I kor.krtlnlh ukrepov, ki fUl , pa globalna рокијгџ ocina. eetej evaei predvčeraj!njim
 ■  Uk ZKS po2
 9 prediidslvo _
e obravnavalo te l prt jelo poročilo ује ТотШје, v« to "odiiranjsje e n~sadnje ovire, objektivna ali umel-
a pri • tet
i\J*. proces« te njih no«Uc* v ne) drulM, U M v minulem obdobju pred 11 te 7» se jo skušali n« podlsgl i» krlTlJ«n*gs prikazovanj« dogajanj v naši Cruibsnl praksi rsrvrednotiU Ida Jo o sodaltelfcnstn samoupravljanju kol celovitem drufb«ooekon:miikero odnoeu. Cre aa večletni nastop Mali
rim globalnega obračuna s njimi oe-tro kritizirali odklon fakultete od njo ne prvbtae idejne ter teoretične ta* noranoetl ter društone funkcije To daj Je bilo med drugim rečeno »da »e v različnih okoljih vae pogoste j« pojavlja vprašanj« idejne naravnanosti ln kadrovska zasedenosti nekate rih pomembnih mrat na fakulteti aa sociologijo, politične 'vede ln novinar sivo. Razlog sa to Je tudi drufbena te Idejnopolitična naravnanost kad rov, Id končujejo študij na tej fakri-
delila do glav
predlagala komisija odroma u m« ničltev »tališč tn sklepov to. seje CK ZKS. Na šoli obstajajo dobri In pr* dani kadri, Id bodo lahko ob svetih močeh te ob večji podpori in tovariški pomoči mestne konfereoee ZKS te uhlveniletne konference ZKS uresničili revolucionarni na markai* mu temelječi študijski ln raziskovalni
Konkretni ukrepi
з govorih, p« se adrušujejo v ae-šno protisocialistično ln protikrv
vsake stroke — je njegova sociologija postajala vedno bolj apologetska, dogmatična in ideološko obarvana. Zato menim, da profesionalno znotraj organizacijskih ved nima nobene teže več in ne daje nobenega novega informacijskega inputa.
27. 1. letos je na primer v Delu zapisal, da ne bi smeli razvijati tehnologije, ki bi preprečevala razvijanje samoupravnih družbenih odnosov.
To je čisto ideološko stališče, ki pa je' strokovno, ideološko in politično nesmiselno. Kdo pa je primeren za to, da bo presojal, ali kramp, lopata, robot ali chip preprečujejo razvijanje samoupravnih odnosov?
Problem je v tem, da smo v krizi. Organizacijske vede so
Hudej, Vladimir Arzenšek, Emil Pintar in drugi, konec majhnega fevda, ki ga ima Bogdan Kavčič. Naša družba in kriza potrebujejo večjo odprtost, te širine in odprtosti pa na fakulteti sami ne zmoremo,- ker smo še vedno obremenjeni, zavrti in frustrirani z represijo iz leta 1974.«
Redni profesor ste sedaj že dve leti. Ali imate tudi predavanja?
Jerovšek: »Nobenih predavanj nimam.
Ko sem enkrat bil obsojen, me nihče več ni poklical, vsi so se me bali. Če bi me kdo moral srečati, se je rajši obrnil, da se je srečanju izognil.
Tudi pozdravljajo te ne več. To je orvvelovska situacija.«
ali našem primeru — s tem, da se nam odvzame profesorski naziv in pravica do pedagoškega dela, potem želi dobiti določeno podporo ustrezne ali relevantne strokovne javnosti.
Izjava
pedagoško-znanstvenega sveta fakultete za sociologi jo, politične vede in novinarstvo
PeduguUoo - crumsbvopj svet fakultete za* sociologijo, politične vede ln novl-nnrstvo Je na svoji *$Jl‘ 17. XI. 1973 razpravljal o kritiki, Id Je bila izročena m ni vod ln njegovo dejavnost v referatu tov. A. Marinc* na seji CK ZK Siuvendje 4. XI. 1973.
V razpravi so bila »prejeta naslednja stalliča:
].. Raeumfjlv Je poseben tnteres družbeno- političnih urganizBc4J. fte posebej pa ZK Slovenije za rsurvoj ln dejavnost fakultete. Ta interes je utemeljen s speci fično družbeno funkcijo zavoda na področju peda-RV&knga ln manstveno raziskovalnega dela. pa z dejstvom, da je bila ZK Slovenije pobudnik ca ustanovitev prvotne visoke ftole sa politične vede.
3. V ooend dosedanjega delovanja k<* tudi pri opredeljevanju programskih nalog ca prihodnost, so se organi fakuCtete, predvsem pa pedagoško -uianhtivesd svet tn svet fakultete, le v lanskem i »tudijakem letu lotevali kritične analize stanja na ključnih področjih, ki zadevajo strukturo pedago-ttoaga programa glede na njegovo idejnost, usmerjenim In družbeno relevantnost znanstveno-raziskovalne«* dala, povesavo fakultete s druži »eno tn politično prakso Un kadrovsko puUUfco na zavodu.
2. S tem, da so bfla U vpraianja —- ki so bistvene narave ta raavoj ln perspektive zavoda — postavljena na dnevni red, v nekaterih primerih pa tudi le ohblikovana v sklepe, je bilo podano izhoch-Iče, iz katerega Je pedago-tkoznaristveni svet pristopil k preje omenjeni kritiki
4. V razprav* Je bilo al-oer poudarjeno, da bodi kritika konkretna ln argumentirana, kar pa ne odvezuje kolektiva, da ugotavlja. slabosti v Izvajanju pedngo&kega In man. stvefU>-razii»kovaLnega programa, to tembolj, ker Jih Je Identificiral sam ln brez zunanjih intervencij.
5. Ista raz£og tud* narekuje, da ut vod sam . konsekvenco nadaljuje s procesom, ki se Je pričel v Ionskem fttudljRkem letu. V- ta namen Je potonimo
— kritično preveriti Itu-dijskl program ne samo c vidika zmogljivosti Ituden tov, da g« obvladajo, marveč predvzem aa to, da usposobi diplocnAnte ravo da ca družbeno tn politično prakso. Poudarek bodi na Jugoslovanski socialistični ln samoupravni stvarnosti pto • kritičnem sprejemanju doselkov svetovne znanosti na področjih disciplin, ki Jih goji zavod;
—- kritično open MJ dose-
danje enanstveno^azisko-valno delo, njegovo usmerjenost gCede na izbor ln selekcijo problemov. V njem so očitne dokajlnje slabosti, ki se kažejo v preveliki razpršenosti znanstveno-raziskovalnih nalog, odsotnosti ^kompleksnih ln Integriranih projektov, to-terdisciplinlranega pristopa it navezovanjem na raziskave. ki Jih razvijajo druge družboslovne fakultete ln ne‘nazadnje tudi spopada • tujimi idejnimi vplivi. Čeprav Je zavod v svojem znanstveno-razlako-vaCneen dehi odpiral neka-»ere prob’eme. Je bilo tega pj-em*ao. še posebej pa Je bilo pomanjkljivo aema-njanje Javnosti c doseženimi rezultati;
— začrtati smemioe kadrovske politike v prihod-nje,, opirajoč »e na to. da se s' razvojem disciplin postopoma Uri kadrovsko zaledje;
— vztrajati na potrebi tesnega povezovanja t družbeno in politično pra jaso, kar Je pomembno tako za usmerjanje znanstvenoraziskovalnega dela,
kot ca perspektive sapo. itovanja diplomantov, česar ni mogoče doaečl brez večjega deleža prakse v lava janju študijskega pro grama.
Dekan:
prof dr. VLADO BENKO
ga imena s tem ni hotel umazati. Tako so dobili enega samega sociologa, dr. Bogdana Kavčiča. Ta je doktoriral pri Veljku Rusu, Bučarju in Goričarju, kot predsednik te komisije pa se je močno angažiral, da naju je ideološko diskvalificiral in sodeloval v
občasne ali stalne uporabe represije in 2. z razlago, da je to počel iz karierističnih razlogov, ker določeno izkustvo le kaže, da posamezniki, ki v določenem času aktivno podprejo represijo in so pripravljeni v njej sodelovati, lažje naredijo kariero. Današnji čas
Družba je sistemska celota. To pomeni, da so se učinki represije morali razlivati po celem sistemu, najbolj pa po univerzi in njenih fakultetah in na vse pišoče ljudi. Zavrle so ustvarjalnost in povzročile močne antiprofesio-nalne trende. Kako posledice represije ocenjujemo, je odvisno od položaja, ki ga posameznik zavzema, od tega ali je blizu oblasti ali daleč od oblasti. Eno je gotovo: trend razvoja, ki je sledil od 1972. leta dalje, je dal najnižje ekonomske performance v povojni zgodovini Jugoslavije in nas je pripeljal v hudo gospodarsko in družbeno krizo, ki ji še vedno ne vidimo izhoda (dr. Janez Jerovšek)
NAGRADE ZA SAMOUPRAVLJALCE?
KAJ SE DOGAJA OB DVIGU STANARIN V ŠTUDENTSKIH DOMOVIH?
Že iz naslova se da razbrati, da ima nekaj čez 2000 uporabnikov ležišč v mariborskih študentskih domovih novo, kakopak višjo ceno stanarin, ki so jo sprejeli že 28. februarja na drugi seji Sveta študentskih domov (mimogrede: takrat smo bili »vroče« med zimskimi počitnicami, počitnice pa so zato, da . . .j. Utegnil bi kdo pomisliti, da študentje tej seji sveta niso prisostvovali, vendar nasprotno; seje se je udeležila večina delegatov študentov iz študentskih domov. Nadalje bi kdo lahko pomislil, da o povišanju stanarin študentje niso predhodno razpravljali po študentskih domovih — tudi to je bilo storjeno. Povišanje samo torej sploh ni sporno!?
V informacijo: cene bivanja v študentskih domdvih so se dvignile za krepkih 40%, tako da rednemu študentu nova cena pomeni številko okrog 10.000 din (nekaj deset starih jurjev plusa ali minusa, pač glede na /., II., ali III. kategorijo sobe).
Kje so potem idila idealnega, tekočega, nezapletenega dviga stanarin poruši?
Že na samem začetku. Namreč, delegati v Svetu študentskih domov so dobili vabilo za drugo sejo na katerem je bilo navedenih pet točk dnevnega reda. Točke »Povišanje stanarin v študentskih domovih« na tem dnevnem redu sploh ni bilo. O povišanju stanarin so delegati razpravljali pod točko »razno«! Nove cene ležišč
so bile sprejete soglasno, potem pa je prišlo »dopolnilo« ko povišanju stanarin. Eden izmed delegatov — študentov je predlagal, da študentje, ki delajo v samoupravi v študentskih domovih naj ne bi plačevali stanarine. To naj bi jim
bila neke vrste nagrada za njihovo delo. . .
Če povzamemo razpravo o tem predlogu: edina, ki se s-predlogom ni strinjala je bila Marinka Jerman, študentka prorektorica Univerze. Svoje nestrinjanje je utemeljevala s tem, da gre za neke vrste izsiljevanje (podkupovanje?) delegatov — študentov in da je to politično vprašanje. Predlog delegata je podpiral sam direktor mariborskih študentskih domov, tov. Marinčič, češ da se želi Maribor tudi v tem primeru »uskladiti« z Ljubljano. Na koncu so se odločili, da bosta o tem t. i. dopolnilu k povišanju stanarin razpravljala aktiva ZK in ZSMS v študentskih domovih.
Medtem smo izvedeli, da je vsa zadeva v zvezi s povišanjem šla takorekoč mimo Univerze, mimo UK ZSMS in da so v ljubljanskih študentskih domovih tak predlog delegatov — študentov sprejeli (kot po naključju tudi v času zimskih počitnic). Tako kot so bili s predlogom hitri in tihi v mariborskih študentskih domovih, so bile hitrejše in glasnejše reakcije v Mariboru in v Ljubljani. Informacije, reakcije, izjave, komentarji,. . . sledijo.
13
BROCH
HERMANN
ZLO V VREDNOSTNEM
I.	Zastavitev problema
Če so bili v teku kulturnega razvoja vselej umetnost in sočasni umetnostni stili tisti, ki so dajali življenjskemu slogu različnih obdobij značilen izraz, bi moral biti, če naj takšno stanje velja tudi za današnji čas', predvsem ekstremni značaj umetnosti tisti, ki naj se v njej manifestira: v umetnosti bi moralo priti do izraza, da ta čas od človeka zahteva samo-žrtvovanje in mu zastavlja najvišje etične zahteve, in da je hkrati, kljub takšnemu imanentno etičnemu prizadevanju, to čas poln groze, krvoločnosti in krivice. Še več, da ta čas vse to nebrižno za-obhaja. V umetnosti bi se moralo odražati, kako si čas z že stoletja odsotno intenzivnostjo prizadeva za novo duhovno in s tem platonično sklenjenost in je kljub temu ujet v pozitivistično miselnost, v obsedenost z dejstvi, ker pa vse platoničr j in deduktivno odklanja, je s svojim etičnim hotenjem v nenavadnem sporu. Mar umetnost vse to izraža? Je tej nalogi dorasla?
Odtod izhaja vprašanje: Je umetnost sploh še sposobna reševati takšne naloge? Mar ni ravno teža etičnega, katerega novi
strogosti se je človek podvrgel,
vsej umetnosti in vsakršnemu umetniškemu izživljanju tako sovražna, da bi bilo samo po sebi nesmiselno zahtevati, naj se novi slog življenja reprezentira v umetnostnem slogu? Mar ni za radikalno razplatonizirani svet naravnost značilno, da je postal pozitivističen in da mora z enako radikalnostjo, s kakršno odpravlja vse metafizično, zavračati tudi vse estetske presoje v sferi, kjer se pojavljajo filozofski problemi? Že prejšnje, predvojno obdobje, ki ga imenujemo meščansko, gotovo ni več našlo svojega življenjskega izraza v eklektičnih stilih, ki jih je ustvarilo, in četudi je zanj oblika reprezentantivne umetnosti obstajala, je to vendar bila oblika velike opere ;in če je obstajala še oblika duhovnega in socialnega statusa umetnosti, je vendar ukvarjanje z opero v veliki meri postalo priložnost za sicer nezaposleno meščansko damo. Čeprav je od tedaj nastopil proces čiščenja, ki v določenem smislu odseva strogost sveta in je vsaj v arhitekturi ustvaril lasten sodoben stil, pa je ukvarjanje s temi umetnostnimi problemi vseeno ostalo v krogu neposrednih
udeležencev; postalo je takore-koč interna diskusija umetnikov, in kar se je pripravljalo že v XIX. stoletju, je postalo zdaj povsem očitno: značilen izraz časa je mnogo laže najti v strojni tehnologiji in na športnih prireditvah kot pa v arhitektonski podobi mest ali v literarnih delih.
Vse prepoceni bi bilo omejevati se na trditev, da o duhovnih in estetskih problemih molčimo, ker gre pri tem za probleme, ki jih izpodriva mnogo aktualnejše vprašanje: »Imamokaj jesti?« Nasproti tako enost.anskemu materialističnemu gledanju stojijo obdobja najhujše materialne stiske, ki so v srednjem veku ustvarila najbolj vzvišene umetnine. Še mnogo bolj ceneno bi bilo reči, da morajo muze med vojno molčati — tudi ta nazor zgodovina vedno znova spodbija — vse to bi bilo ceneno in bi, če smemo tako reči, pripeljalo do dvomljive patologije časa. Kajti, naj bo vojna še tako močan katalizator, v katerem dobijo razvojni procesi v pravem pomenu besede eksploziven pospešek, in naj pojmujemo tudi vojno sšmo kot rezultat katastrofalnega razvoja gospodarstva ali tehnike, da, morda celč znan-
TRGATEV
(TV Lj. 1, 3. februarja 1987; »Umetniški večer v počastitev spomina pesnika Gregorja Strniše«. Sodelujejo (od leve proti desni): Jernej Novak, Gregor Strniša, Janez Stanek, Aleš Debeljak)
Janez Stanek: »... In gledamo zdej iz stališča transcendentne celotnosti gledamo na subjekt ki je samo učlenjen u ta sistem ... in zato prihajamo do te objektivne poezije kakršno imamo v zbirki Oko pa tudi potem v Škarjah pa ... mm ... v Jajcu ... ee ... in obenem tud seveda dost bolj sistematsko urejene ker tudi spoznanje vstopa v ta pesniški svet tudi v racio. torej pot po kateri se . .. mislim . .. transcendenca povezuje s sedanjostjo je recimo poetika tega tipa kakršno imamo v pesmi Vrba torej ohranjanje vrednostne kontinuitete subjekta v povezavi z vrednoto sveta ... pa tudi spoznanje, no tu pa naj samo omenim Strni-šov uvod v zbirko Vesolje kjer je pa pravzaprav on poskušal svojo filozofsko fizikalno podobo sveta čist racionalno ekspli-cirat. in sledovi tega se vidijo seveda tud v zbirki Oko ki je izredno ... ee... virtuozno skomponirana je pa v bistvu če bi jo na kratko hotel označit kaj... zbirka Oko je pravzaprav ena sama velika metafora v kateri se vidi ta mehanizem da rečem netočno povezave subjekta z objektom transcendence sveta s posameznikom.«
Aleš Debeljak: »ta ta pravzaprav specifična perspektiva ... mm ... se mi pa zdi da je v nekem smislu prnesla tud nejveč. namreč zato ker... eee ... ravn s tega vidika je mogoče pobegnt... ee ... se izognt... ee . .. tisti dihotomiji v kero ... ee ... pravzaprav. . . ee . . . ta-korekoč sleherna literatura namreč v dihotomijo med ... ee... med aktivizmom pa med .. . e ... resignacijo ... in je ravn zarad tega je uspela prebit pravzaprav ... e . . horizont tega ekskluzivističnega odločanja ali za eno ali za drugo ... ee ... stran ... in ... ee ... v tem najbrž ni moglo bit drugač kokr da se je zaklučla v tem .. ee ... velkem ... siste-
ee
mi
blja
na . .. e ... temelju ... ee ... takorekoč snovnih besed, njen besednjak je ... e ... izjemno logičen kristalizeran ... ee ... materialen če nej tko rečrn sej tuki gre za zvezde ... ee ... sonce luno ... pravzaprav nobenega abstraktnega pojma ni ne operera ... ee ... z ... . spekulativnimi metafora-ampak dejansko upora-.. ee .. . kategorije če nej tko rečm iz vsakdanjega sveta... kar je pa seveda paradoksalno pa je da so povezane lahko tud strukturerane na ta način da pol prnese da pravzaprav rezultat... ee ... pa neka atmosfera nek določen štimung ki pa je ... ee .. . ves prežet s to abstraktno metafizično ... ee... lahko bi tud reki vesoljsko zavestjo, no zdej se mi pa zdi da bi blo še treba vseeno ločit... ee ... med to posebno koncepcijo vesoljske zavesti... ee .. . v keri pravzaprav ne gre za noben nekakšen mistični panteizem niti pa za nek ne vem antropocentrični humanizem skratka ... mm ... občutek imamo da gre pravzaprav za . .. ee . .. res za. . eee .. . eno metaforo ambivalence sploh in ... ta ambivalenca jt tist... ee ... je najbrž tista točka ki nase . . ee ... vleče vse poglede različnih bralcev iz različnih ... ee . .. interesnih skupin ... to je tist kar po moje ...
samohvalnim naslovom. To je bastard specifične mentalitete, ki ne samo dovoljuje ampak tudi spoštuje abortivne postopke na področju kulture in umetnosti (in v zadnjem času poezije še posebej), s čimer prikrivamo dejstvo o njunem razvrednotenju počasi a zanesljivo pleše svoj zadnji striptiz — kar odpada, je blišč navlake, oblečene z namenom, da laže (vzbuja neko iluzijo) o tistem, kar prikriva; kar ostane, je golo telo, ki ga zavržemo (pozabimo) po tem, ko ga uporabimo ali pa tudi ne. Ekonomija uživanja je vsekakor jasna. Tem bolj, ker na Slovenskem mladi in samoumevno napredni anatomi raztelešajo že to nemočno in nevredno telo.
Kultura in umetnost je odrinjena na skrajni rob družbe in je vanjo klicana samo še »po potrebi« (bujenja in razpihovanja narodne zavesti ob kulturnem prazniku na primer). Sicer je pa prepuščena brezvladju, popolni razgradnji in gnitju, klanovstvu, samovoljnosti estetskih meril in vrednot,.. . Logičen sklep se ponuja sam: samo tisti, ki so že dosegli vrh (slovenske) kulturne politike, esejistike ali celo poezije in kulturnega novinarstva, so sposobni nabrati toliko jalovih misli, mentalno oporečnih konstrukcij in sploh toliko neizmerne neumnosti v košaro
vznemirja«
Gregor Strniša: »Ti, ki so šli daleč, so pripovedovati, da je tam več in več, preveč zvezd. Ne samo nad glšvo, celč pod nogami in kot jabolko v daljavi rodni planet.
Na tleh stojiš samo v svoji ladji, v daljavi sšmi ni kje stati na tleh. Zvezd pod nogami so se zbali, padli, stari, nazaj na ta svet.
Sede na svetu na trdnih stolih, v mehkem blagu naših oblek, spe v deževnih nočeh pod stropi, zraven svojih neljubljenih žensk..
Komentar k zapisu je potreben le v toliko, kolikor naj nedvoumno ovrže domnevo, da je vse zapisano izmišljeno. Torej: ta bera votlih besed je samo kratek odlomek magnefogram-skega zapisa TV oddaje v zgoraj omenjenem času in pod (prav tako zgoraj omenjenim)
nekega jezika. To se ne bere tako, da so vši, ki ta vrh predstavljajo, že kulturni analfabeti, ampak samo tako, da je takšno blebetanje pač ena v vrsti preizkušenj, ki jih moraš opraviti, če hočeš do tega vrha prilesti.
Jernej Novak: »Strniša je sdeh redkih ... ee .. sodob-lih slovenskih pesnikov ki ima zjemno širok spekter bralcev ki seže ... njegove .. . njegovi jralci ne ostajajo samo pri tem segmentu tradicionalno huma-sističnih izobražencev ampak <olkr vem tud ljudje iz ... e .. ecimo tehničnih strok zelo pogosto berejo vašo poezijo, sajbrž je prav tu na tem nivoju з katerem zdej govorimo uzpo-stavljena ta komunikacija z ljudmi ki so vendarle usmerjeni ne-<ako recimo bolj k pozitivnim rnanjem in vedenjem «
Aleš Debeljak: »to mogoče :ato ker jih na prv pogled zape-je pravzaprav ena dost s .. zanimiva ... mm . teh-lopoetska struktura te poezije; i pravzaprav svoj instrumentarij jklučuje. ee in gradi
DEJAN PUŠENJAK
stvenega duha kot takega, so ti
fenomeni, kolikor se tudi medsebojno očitujejo, povzročajo, ali v mnogočem celč drug drugega stopnjujejo, vseeno istovrstne skupine simptomov edinstvenega in silnega logičnega procesa, onega stoletja trajajočega logičnega procesa, v katerem se je podoba sveta, kakršno je vtisnil srednji vek, še in še razblinjala, 'posamezna področja vrednot pa so se osamosvajala. Človek je v stopnjujoči se zmedi, raztrgan od svojih najrazličnejših rušilnih in graditeljskih sil, postal nesposoben krotiti dokončen razpad starega sistema vrednot in zavreti dokončen krvavi kaos. Kljub temu pa je, izpostavljen naraščajoči množici vprašanj svoje vesti in soočen z grozo in s smrtjo, kakor od groma postavljen pred vprašanje: »Kaj naj storimo?« To vprašanje lebdi povsod tam, kjer človek poskuša sprevideti zahteve časa in njegovo stisko. Etična zaostritev tega vprašanja izbruhne povsod in je vehementno prisotna, kar dopušča domnevo, da tudi vprašanja: »Imamo kaj jesti?« ne bo rešilo materialno, marveč etično.
Tudi razpad področja material-no-znanstvenih vrednot je razumljiv le, če ga povežemo z razpadom obsežnega sistema vseh vrednot. Povsod je očitno, da je takšno stanje že prodrlo v splošno zavest in slutiti je, da gre za vmesno stanje med ne-več in šene, ter da mora kot takšno izoblikovati izhodišče do nove duhovne sklenjenosti. Gre za novo fiksacijo vrednot, gre za tisto novo duhovno sklenjenost, iz katere se bo šele dalo nedvoumno in racionalno določiti, kaj je vrednota in
kaj to ni. čeprav pozitivizem spekulativno in teološko določanje vrednot odklanja in daje prednost iz sebe napajajočim se nespeku-lativnim, približnim in intuitivnim utemeljevanjem, je novo zastavljeni cilj očitno platoničen, saj mora njegov vrh biti v racionalnem sistemu vrednot, v katerem dosežejo prepričljivost in razum sveta ter njegove vrednosti novo sistematično utemeljitev. Čeprav tako praktiki kot znanstveniki filozofijo podcenjujejo, smemo Nietzschejevi renesansi, ki jo danes doživlja ves svet, prisoditi simptomatičen pomen. Ne toliko zaradi njenega novega moraličneaa pomena — Nietzsche se je tu še povsem opiral na meščanstvo in esteticizem — kolikor zaradi prin-cipielnih in teoretskih zahtev, na katere je pri tem opozoril in ki so pojem vrednote napravile za metodološko jedro filozofije, zlasti filozofije zgodovine. To slejkoprej navdušeno spoznanje še pejasne razsežnosti pojma vrednote je vznemirilo Nietzscheja, toda nič manj ni že prej vznemirilo Kierke-gaarda. Kako obotavljivo, da, kako zlovoljno je šolska filozofija, vseeno ali izhaja iz postkantov-skih ali drugih smeri, sprejela pojem vrednote, čeprav drugače ravnati ni mogla. Vse to govori v prid dejstvu, da bo most med potapljajočo se in preživelo spekulacijo ter možnostjo nove metafizike zgrajen ravno s pomočjo tako nenadno v ospredje potisnjenega pojma vrednote. Nezaslišana napetost med dobrim in zlim, do nevzdržnosti stopnjujoča se polarnost med vsemi nasprotujočimi si pari, ki so temu času lastni in mu dajejo specifično ekstremen značaj, ta človeku naložena
prisila, da, tako najvišjo etično zahtevo, kakor tudi često komaj še pojmljivo strahotnost realnosti vgradi v lastno življenje, da bi ga mogel sploh živeti — vse to daje duhovnemu prizadevanju časa smer in upravičuje obstoj njegove problematike, ki je prej na videz ni imela.	v
To je tudi mesto, kjer umetnost, pa naj socialne ocene o njej" trdijo nasprotno, ponovno napoveduje svojo veljavnost reprezentativnega fenomena časa in kjer spet postaja pravi problem dobe. Problem umetnosti kot take je s tem postal problem etičnega. Ne le literatura, tudi upodabljajoče umetnosti se vse bolj in bolj razvijajo v smeri tendenčne umetnosti. Poskušajo torej neposredno izraziti etični tip časa — pa naj si bo to pozitivno poučno ali satirično. Ravno tu se je zdaj tudi v umetnosti nazorno pokazala tista polarnost med dobrim in zlim. Če_ govorimo o izgubljeni veljavi umetnosti, imamo pred očmi samo en pol: pol dobrega, se pravi tisti pojem umetnosti, kakršnega so upravičeno mogli razumeti skozi vsa stoletja. Kajti v časih zanesljivega vrednostnega sistema so zlo z lahkoto izločili iz posameznih področij vrednot, vsekakor laže kot v takšnem obdobju, ki je zapadlo v anarhijo vrednot, laže, čeravno je bila napetost med poloma dobrega in zlega bistveno manjša. Vedelo se je, kaj •je treba razumeti kot umetnost, in kar se je kot tako razumelo, je bila dobra umetnost. Tudi danes obstaja dobra umetnost, takšna je zlasti tista, ki se je v svoji čistosti podvrgla primatu etičnega. Toda ta tvori le del področja vrednot, ki se jim pravi umetnost in ta
POLITIČNA AGATA
(nadaljevanje iz prejšnje številke)
Edvard Kocbek, dnevnik 1951-1952
Dnevniike zapiske iz teh let je objavljala že Nova revija (St. 19/20 do 43/44). Začnejo se s IB. novembrom 1951, končujejo pa s 4. junijem 1952.
govarjanju, naj se premisli, naj svoje nazore prekliče in opusti ter tako (po)ostane eden izmed slovenskih voditeljev. Ne, Kocbek je vztrajal ter si tako svojo usodo zapečatil za naslednja tri desetletja, vse do smrti leta 1981.
V njih nam Kocbek kot oseba, ki je najbolj prizadeta, iz prve roke zrcali vso takratno dogajanje z imeni in priimki. Zapiski se berejo kot najbolj napeta kriminalka, saj nam nazorno predočijo ves potek ekskomunikacije misleca, pesnika, pisatelja in politika. Danes lahko le domnevamo na osnovi njegovega dotakratnega miselnega opusa, koliko bogastva bi Kocbek še ustvaril. S Strahom in pogumom je pravzaprav šele začel in glede na to, kako je začel, je lahko bil priviligirani partizanski sloj, katerega je Kocbek še posebej seciral, kar vesel, da so ga utišali. Zmagovalčeve poteze iz vojne se v miru spremenijo v svetinjo, ta pa ne more imeti črnih madežev. Svetinje in privilegiji pa so naključno identični pojmi.
Kako izredno težka je bila po . ekskomunikaciji Kocbekova pot v javnost, nam lepo prikaže Pavle Zidar v reviji Sodobnost (štev. 10/1984) ter nato ponatisnjeno v Pričevanjih 2 (December 1984, str. 156—194) pod naslovom Rožmarin s pisateljevega vrta. Prav ozadje njegove nikoli dokončane povrnitve v javnost je zakrito v njegovih dnevnikih, ki jih je za »cele skladovnice popisanih dnevniških zvezkov, ki da še čakajo na objavo« (Revija 2000, štev. 25/26, str. 140) oziroma, kot je v spremni besedi k pričujočemu Dnevniku 1951 — 1952 zapisal urednik te izdaje Dimitrij Rupel, »veličasten je pogled na njihovo celoto, polno omaro modrih in oranžnih šolskih zvezkov,«.
Vrhunec dnevniških zapiskov 1951 — 1952 je nedvomno pogovor z Josipom Vidmarjem (14. 2. 1952) na str. 108—115, še posebej pa poltidisput z Miho Marinkom (20. 2.) na str. 119—127 kot prvim možem slovenske vlade. Pogovor z Marinkom je bil politično perverzen poskus, da bi Edvard Kocbek zanikal Strah in pogum, da bi zanikal svoj svetovni nazor, ter da bi tako stopil na pot politične dvoličnosti in koformiz-ma. Edvarda Kocbeka lahko danes beremo ter njegovo usodo, ki je prav zaradi vseh teh naštetih in nenaštetih specifičnosti tudi usoda celega naroda, razumemo kot občudovanje njegove pokončnosti, ki jo je obdržal, kljub Marinkovemu ter Vidmarjevemu na-
V šestdesetih letih se je z veliko težavo začel prebijati skozi na prvi pogled neprebojne monolitno politideološko ploščo. Njegovi prvi javni nastopi so morali biti ideološko sterilno čisti. Nobenega odklona od uradne idejnosti ni smelo biti. V šestdesetih letih pa vse do začetka sedemdesetih let, torej v obdobju relativne sproščenosti ideoloških zavor, je Kocbek poskušal najti svojo nekdanjo identiteto, vendar pa jo je bilo nemogoče najti, saj je bil genij v letu 1952 uničen, vsi idejni poganjki so bili takrat porezani. V mračnih sedemdesetih letih, ko je idejni totalitarizem spet poveznil svojo neprodušno pokrovko na ustvarjalnost ter idejno pestrost — poglejmo samo vso neverjetno puščobnost revijalnega tiska iz teh let! — v teh mračnih sedemdesetih letih se je Kocbek v javnosti intenzivneje pojavil šele kot »afera«, ki je nastala leta 1975 ob njegovih odgovorih na Pahorjeva vprašanja v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec natega časa (Knjižnica Zaliv, Trst). Kocbekove odgovore so 9. maja (sici) ponatisnili Naši razgledi kot iztočnico za nov pogrom na Kocbeka. Ideologija še naprej rabi idejnega nasprotnika, da na osnovi njega laže fila narod s svojimi »naprednimi« floskulami. Zaradi Kocbekovega intervjuja sta bila zaprta novinar Viktor Blažič (Glej Mladina, štev. 29, 19. 9. 1986) ter Franc Miklavčič, sodnik (Mladina, štev. 34, 24. 10. 1986) kot »majhni ribi«, ker Kocbeka kot svetovno znane osebnosti niso mogli zapreti. To, kar je oblastnike zbodlo, je bil tisti del intervjuja, kjer Kocbek govori, kako so partizani nedoumljivo brez procesa na koncu vojne pomorili v Kočevskem Rogu ter na drugih moriščih veliko število (okrog 12 000!) svojih idejnih nasprotnikov. Pa čeprav je Kocbek ta krvavi, do vseh skrajnosti krvavi!, poboj le omenil, je že to bilo dovolj. Revolucija se ni smela umazati, kajti takoj bi bili ogroženi privilegiji.
ja). Tovarišija (za obdobje 17. maj 1942—1. maj 1943) je izšla na 436 str., Listina (17. maj—2. dec. 1943) na 551 straneh in Dnevnik 1951 — 1952 (16. nov. 1951-4. junij 1952) na 224 straneh. Na luč sveta čaka torej še mnogo priče-vanjskega gradiva.
Bralno tržišče ob našem izredno neaktualnem zgodovinopisju dobesedno narekuje čimprejšnjo naslednjo izdajo Kocbekovih dnevnikov. Koristno bi bilo, če bi prišlo sedaj na vrsto leto 1975, torej čas »Kocbekovega afere«, ki sem jo maloprej omenil.
Javno vprašujem odgovorne iz uredništva Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev pri Državni založbi Slovenije, kdaj bodo začeli s sistematičnim izdajanjem tudi pri Edvardu Kocbeku. Ali še res niso dozoreli vsi pogoji? V Delovih Književnih listih (13. 11. 1986, str. 3) nas France Bernik obvešča da »so v teku priprave za izdajo ... Edvarda Kocbeka.«
V tem tekstu se omejujem le na Kocbekovo dnevniško ustvarjanje. Kocbeka kot pesnika in prozaista namerno puščam ob strani.
Do sedaj je izšel le drobec iz opusa Kocbekovih dnevniških zapiskov. Velika večina jih še vedno kot mrtva črka na papirju leži v Kocbekovi zapuščini. Za kvantitativno primerjavo vzemimo naslednje tri pomembnejše izdaje dnevnikov (če ne štejem tistih v knjigi Pred viharjem, ki so iz predvojnega ter začetnega vojnega obdob-
KORENINJENJE KRIZE
Nekje sem že zapisal, zdaj pa ponavljam ugotovitev, da so tudi dnevniški zapiski, pa čeprav le kot sekundarni zgodobinopisni vir iz naše polpreteklosti (primerni zgodovinski viri oz. dokumenti so še večinoma zaprti, če niso celo uničeni!), še kako pomembni za razumevanje, kje korenini vsa ta globalna kriza, v katero smo zapadli in v kateri se nahajamo že več let, izhoda pa še vedno ni nikjer na obzorju. Zgodovinarji, sociologi, ekonomisti, politologi in drugi bodo v bogatih vsakodnevnih analizah Kocbekovih dnevnikov našli relevantno snov za analiziranje in razumevanje današnjega sveta. Kocbek je bil neposredno prisoten kot eden izmed akterjev pri koreninjenju današnje slovenske politične, družbene in ekonomske situacije, * kasneje po detronizaciji pa je bil izvrsten kronist političnih in kulturnih dogajanj. Naj se na grobo dotaknem le ene sfere znotraj »realsocialističnih« ekonomskih zakonitosti. Kapital oz. proizvodna sredstva imajo vsi in nihče, s temi proizvodnimi sredstvi upravljajo vsi in nihče in zato ža usodo tako proizvodnih sredstev kot proizvodnih odnosov odgovarjajo VSI in NIHČE.
Danes se končno ob vseh tej poplavi več ali manj kvalitetnih socioekonomskih razprav, ki jih po časnikih, revijah in v knjigah bruhajo naši ekonomisti ter sociologi, res lahko z vso zaskrblje-
TEMU UMETNOSTI
MARIBOR, KINO GLEDALIŠČE, januar 1987
izolirani del, če bi mu lasten umetniški slog uspelo ustvariti ali ne, še ni izraz življenjskega sloga sveta in dobe. Morda se to najjasneje kaže v glasbi, ki je v mnogih ozirih prešla skozi proces prenove in se kljub io.mu v svoji splošni veljavnosti in učinkovitosti vse bolj ožila, medtem ko si je glasbeni obrat nikoli slutenih razsežnosti istočasno priboril prostor po vsem svetu. Poleg glasbe kot umetnosti v dosedanjem pomenu, je nastopil glabeni kič, in če govorimo o umetniškem izrazu časa, ima ta negativni pol nedvomno še večji pomen kot pozi-
prisiljen, da si temeljni stavek:
»Lepo je, kar ugaja« ne samo izbere kot gotovo in najudobnejšo teoretično formulacijo marveč se nad njim tudi izživlja, se zdi, da je predvsem na kiču, četudi predstavlja samo del celotne umetniške tvornosti, da prevzame staro nalogo umetnosti in utelesi značilen izraz časa. Kako je mogel ta delček področja vrednot postati simbol obsežnega vrednostnega dogajanja, kako se lahko etična konstitucija časa pojavlja v estetskem fenomenu kiča, moremo razumeti le iz ustroja splošnega pojma vrednote.
Prevedeno po: Hermann Broch, Schriften zur Literatur II, Theoria, Suhrkamp Veriag, Frankfurt am Main
Naslov izvirnika: Das Bose im Wertsystem der Kunst (1933) prevod: Vaclav Jarm
tivni pol prave umetnosti. Ali pravilneje: umetniški izraz časa moremo videti v nezaslišani napetosti, ki vlada med dobrim in zlim znotraj umetnosti. — Zlo v umetnosti pa je kič.
Spremenljivost vrednostnega sistema in učinkovitost zla nista pač nikjer na svetu tako izraziti kot v eksistenci kiča, ki je značilen otrok meščanske dobe in stopa v svet ravno v tistem trenutku, ko ta doba v samoumevnem soglasju s svojim duhovnim in realnim izgledom po eni strani postaja doba strojev, po drugi pa se njena pozitivistična tendenca zgoščuje v najrigoroznejši materializem. Ravno zato, ker je bil pozitivistični antiplatonični svet
II.	Stavba vrednote Vrednota: premagovanje smrti
Obličje smrti je veliki buditelj! Nietzsche je leta 1870 doživel vojno na francoskih trgih in to doživetje je verjetno odločilno vplivalo na njegovo miselnost'ali pa je vsaj pospešilo njen razvoj. Taisto se je petdeset let kasneje razraslo do neskončnih razsežnosti. Petdeset let kasneje je postala smrt v Evropi mračna gospodarica vseh stvari in groza pred smrtjo je vpila do neba: šele tedaj je postal očiten propad vseh vrednot, strah pred izgubo vseh življenjskih vrednot je zagrnil človeštvo. Pereče vprašanje o možnosti izgradnje novega vrednost-
nega sistema je postalo neizbežno. Gotovo se je spozitivjzirani svet resničnosti smrti postavil po robu z enako heroičnim smislom za resničnost, s kakršnim se je loteval vseh ostalih življenjskih pojavov. Renesansa, čas porajajočega se pozitivizma, je poskušala premagati smrt s poganskim in radoživim povzdigovanjem življenja — poskus, ki je bil morda ravno zaradi svoje mladostne nezrelosti obsojen na neuspeh. Toda že je istočasno dvignil glavo tudi protestantizem, poln asketskih teženj, da bi ne več zajezljivi strah pred življenjem z novo strogostjo popeljat v nov vrednostni sistem. Toda če smrt s svojo neposrednostjo še tako vabi, naj se ji zazremo v oči, tudi če njena neposrednost strne strah v grozo, v takšno grozo, ki se je moramo otepati kakor nevarnosti, v katero nas je pahnila sama, obdajata človekovo dušo kljub vsemu le negotovost in večna tema. Smrt ostaja skrita.v noči in v negotovem in v tej temi prebiva strah: zoper negotovost teme, zoper strah pred samoto, ki je spremljevalka človekove duše od trenutka, ko svoje oči odpre v zavesti, pa do tedaj, ko jih za vedno zapre, zoper ta strah se ne kaže bojevati, pa tudi ne kaže pred njim stati križem rok. — Človekova duša prevzame nalogo lastne obrambe in varstva.
(se nadaljuje)
CHRISTIE, drugič
nostjo vprašamo, kakšne temne sile so odločale o tem, kaj se sme in kaj se ne sme. Še
relevantnejše je vprašanje, zakaj so takrat po vojni oblastniki ter ideologi represivno dušili ves pluralizem ter alternativ-nost. Ali res zgolj zaradi vsakodnevne krilatice o tem, da gradijo temelje v tem prehodnem sociali-tičnem obdobju za socialno idealno urejeni komunizem? Jugoslovanska varianta kulturne revolucije, ki včasih odzvanja še v današnji čas preko Stipeta Šuvarja, Fuada Muhiča ali v nekoliko blažji obliki, a vendarle, od mariborskega kulturotrosca Marjana Pungartnika, je bila v povojnih letih v obliki kramparske poezije ter proruske »socialno realistične« proze na vrhuncu. Kje je bila vse do danes vednost o ekonomskih ter seveda političnih razmerjih, ki bi veljala za funkcionalno, učinkovito ter kulturno družbo? Prosvetarji so nas poučevali, da so imeli naši revolucionarji, ki so po vojni zavladali, Магха in podobne teoretike v malem prstu. Kaj, celo preraščali so jih, kar se lepo zrcali, če vzamemo v roke časopisje tistih let, preko katerega so povzdigovali ideologijo Lenina in Stalina in, o groza, tudi njene družbene ter ekonomske odnose. Tako ruski boljševiki kot tudi naši komunisti pa so zavladali iz vojnih razmer, oboroženi do zob in še čez, z dodelano in izredno množično ovaduško ter eksekucijsko politiko.
Danes, štirideset let po krvavih obračunavanjih, je na srečo marsikaj boljše in vzpodbudnejše, vendar pa še krepko na vseh področjih capljamo za razvitejšim svetom pa naj so to področja demokracije, kulture preverjanja in odgovornosti, neodvisnosti skupin in inštitucij, kar je tudi pogoj za vsakršno civilno družbo, dolžine obdobja do začetka sprovaja-nja alternativnejših, boljših rešitev — poglejmo le inštitucionalno zavlačevanje problematike civilnega služenja vojaškega roka.
To, kar je občečloveško samoumevne civilizacijska pravica vsakega posameznika, ki je v zahodnem »gnilem kapitalizmu« bolj ali manj ustrezno rešena, naši zavlačevala v ZSMJ, v raznih komitejih za SLO in DS in celo v sami SZDL pljuvajo naše mladinske pobude ter zahteve kot »napad na JLA« in s podobnimi iz arzenala diskvalifi-kacijskih ter zavlačevalnih metod. Vse po taktični metodi, naj ljudje svojo kritiško energijo čimdalj časa sproščajo na enih (pogosto nebistvenih) problemih, saj je tako manj možnosti, da bi se lotili tistih bistvenih. Kateri so tisti bistveni pa se lepo vidi iz Mastna-
kovega primera! Tehnika, kako oblast vrže v javnost neko KOST ZA GLODANJE oz. tako imenovana VENTILSKA METODA, se vedno bolj izpopolnjujejo. Pazimo torej, kaj beremo ter koliko energije potem sprostimo ob nekem problemu!
KOCBEKOV ZBORNIK
Že leta 1984-bi pri mariborski Založbi Obzorje v zbirki Znamenja moral iziti Kocbekov zbornik, v katerem bi več avtorjev predstavilo delo in osebnost Edvarda Kocbeka. Vse se je zataknilo zaradi teksta KRIVDA IN GREH avtorice Spomenke Hribar, katerega so začeli po ilegalnih poteh brati posvečenci za političnim zidovjem. V Delovnih Književnih listih (22. 11.1984) je izpod peresa Delovega odgovornega urednika Jožeta Volfanda ob metodi iztrganih citatov sledila diskvalifikacija Krivde in greha. Izid Kocbekovega zbornika je bil politično blokiran, pri Obzorjih za izdajo ni bito smelosti, avtorico »sporne« študije pa so po burnih sestankovanjih aktiva Z K na FSPN maja 1985 vrgli iz ZK. Usoda, ki sama po sebi vsekakor ni boleča, je pa simtomati-čna. To bomo najrealneje spoznali, če se bomo lotili branje tekstov Spomenke Hribar. ZK je namreč vrgla iz svojih vrst humani-istko svetovljanskih razsežnosti in nad tem se moramo zamisliti. Natolcevanje, da je avtorici Krivde in greha humanizem le maska, je brezpredmetna psovka ostankov stalinistične miselnosti, ki očitno še kar vedri in oblači po naših višavah. Prenovljeni mariborski Katedri se lahko zahvalimo, da je zbrala toliko zdrave logike in je začela »sporno« Krivdo in greh objavljati, tako, da se lahko sami prepričamo o vrednotah slovenskega humanizma, katerega aktualizator je nedvomno Kocbek. Dobro bi bilo, če bi Katedra ob koncu Krivde in greha objavila še recenzije, ki jih je Založba Obzorja naročila (dve pozitivni in ena negativna). Hribarjeva je namreč v njeni burni pomladi 1985 napisala že nadaljevanje Krivde in greha, ki je bilo objavljeno pod naslovom Zapisnik v Novi reviji (štev. 41/42 in 43/44).
Vse to je Kocbekov duh, ki vztrajno in vedno bolj razjeda puščobnost našega ideološkega monolita.
SIMBOL
V preteklih letih so se v Vidmu ob Ščavnici (prej Sv. Jurij ob Ščavnici) na tistem
mestu, kjer je še tik po vojni stala mežnarija — Kocbekov rojstni dom — vzpenjale mogočne breze, ki so poudarjale vso belo simboliko resničnosti slovenstva ter šelestele Kocbeku v spomin. Danes pa se tam pod brezami bohoti vsiljivec kontejner, prav na tistem mestu, kjer je stala Kocbekova domačija, iz katerega nič hudega sluteči Make-donče fila novo generacijo z disko muziko ter sladoledom. Simbolna vročina in mraz me prevevata, ko iz sobote v soboto poromam v ta oskrunjeni gaj.
Ob tem romanju se lahko človek samo še vpraša, kaj nam bodo vsi ti megalomanski spomeniki revoluciji in »revolucionarjem« ter »bitkam«, ko pa se zanje zmeni vedno manj ljudi. Kocbek pa ima vedno večji duhovni spomenik v delih in mišljenjih slovenskih izobražencev, ki vedno bolj dajejo preteklosti ter njenim sopotnikom to, kar jim gre.
Za konec še dve misli.
Od Založbe Obzorja si je torej v tem trenutku želeti marsikaj, predvsem pa, da nadaljuje z izdajanjem zbirke znamenja — znotraj nje bi naj bil izdan tudi Kocbekov zbornik! — seveda pa tudi od KSS, naj Znamenja še naprej primerno sofinancira. Lansko jesen ter v tem letu se je namreč šušljalo, da zbirki Znamenja grozi ukinitev. Vzrok pa naj bi bil denar, jasno, da pa je posredi še kaj. Prebolevanja ukinitve te zbirke bi lahko bilo za Slovenski narod zelo boleče.
Ivanu Jezerniku iz občinskega' komiteja ZKS Maribor Rotovž pa želim vse najboljše z mislijo, da zgodovina ne bo nikoli »dokončno razjasnjena« in da naj nikar ne pripisuje ZK tako vsemogočnega dokončnega razjasnjeval-ca, kajti nekatere stvari lahko razumemo tako, kot razumemo pronicljivo Džuli Švigo v Mladini — torej sprevrnjeno.
Ljutomer, november 1986.
Ivo ŽAJDELA'
... IMA NEKA TAJNA VEZA,
Za spoznavanje določene zgodovinske dobe je določujoče to, kar je za njo ostalo; tisto, čemur je zgodovina polomila noge. Otipljiva sled je le ustavljen čas, ki se potem v naknadnih slikah nikoli dovolj natančno reproducira. Ta razlika pove, kolikor je lahko in kolikor mora biti nek dokument fikcija. Jasno je, da se nekega dogodka, ki je že po definiciji nekaj izredno dinamičnega in neopredeljivega, ne da povsem otrebiti ideološkega perja. Pojem dokumenta ponavadi predpostavlja nekaj statičnega, nevznemirljivega, nekaj, kar ima le dopolnilno funkcijo. Film Srečno novo 49. deloma popravlja tak slab vtis. Njegova dokumentarna vrednost je potencirana z vsem, kar že poznamo in kar spoznavamo, ta (bolj ali manj vsiljeni) interes pa gledalca odvrača od estetskih pretenzij filma. Morda je tako celo bolje, saj je tisto, kar lahko spregledamo, le nekaj šablonsko izdelanih motivov in ritualov tragičnosti (ljubezenski trikotnik, mnogo streljanja, krvi in pretepov, moralna čistost in nujni zlom glavnega junaka, ogroženega od pokvarjenega sveta, grozljiva bilanca ob končnem seštevku živih, mrtvih in ranjenih itd.). Ko gledamo kakšen tipično ameriški policijski lov, našo pozornost pritegne predvsem dirka z avtomobili, streljanje, boksanje, preklinjanje, ... ne pa tudi to, da se to v neki deželi res dogaja — v tem trenutku in, ker ni prav nobenih izgledov, ne teoretičnih, ne praktičnih, da bi to odpravili, se bo dogajalo tudi v prihodnje. Pri-Srečnem novem 49. gre laže. Ђодајапје nas veže mnogo tesneje. Pretiravanje, slikanje tipov in poosebljanje značilnosti časa in družbe tako dobijo večjo težo. Na ravni umetniškosti film komunicira izključno emotivno, na ravni dokumenta pa izrazito provokativno. Ne izpeljava, pač pa nastavki in namere filma so odlični.
Tisto, česar ni v časopisu ali na televiziji, se ni zgodilo. Ko beremo veličastne naslove o vsesplošni evforiji in opijanjajočih uspehih (se neki oficir ustreli v umazanem kupeju vlaka tik za tem, ko je stopil na mesto veseljačenja), o poiitizi-ranih mitingih in političnih kongresih (opravlja predvojni komunist in partizanski junak človeka nevredno delo v zaporu in temačni zasliševalnici-mučilni-ci), ko zdrsnemo čez pompozno uglašene podnaslove o velikanskih dosežkih mladinskih delovnih brigad (se mlad gizdalin čudovito zabava z denarjem od vsakovrstnega prekupčevanja, s katerim spet lahko kupi prav vse) in komaj dojemljivem elanu množic pri ponovni izgradnji dežele (nedolžen mlad mož trohni v zaporu in se lomi ob novačenju za vohljaštvo), ko ... se nam zahtevana skladnost (ali očitno nasprotje?) med resnico in umetniško besedo skrije nekam globoko v naš strogo zaupen individualni arhiv, takrat tu dosežen spoj obeh polov omogoča videnje filma tudi v primeru, če bi tik pred njim zavrteli »filmske novosti« (kar je bila še nedolgo tega praksa v kinematografih). Prizori, ki so te sestavljali, so bili posneti v samih totalih, tako da je politična retorika tudi skozi film poudarjala kolektivističen duh. Prišepetavanje o njegovi moči je ob posnetkih nekega mesta iz zraka popolnoma pre-
a
pričalo uho in upravičilo nepomembnost ene same hiše ali celo njene notranjosti, ki da mesta tudi ne more bistveno spremeniti. Film Srečno novo 49. je prikaz te usedline zgodovine, nečesa, kar je zmeraj namenjeno pozabi, nečesa, kar zgodovina vlači s seboj kot svojo senco. Znebiti se je ne more, videti pa tudi ne, saj ji zmeraj stopi na hrbet. Vladajoča ideologija, oblast, je za svojo senco slepa. Zato je ta film lahko posnet in predvajan kot drama posameznega, brezimenega človeka.
Tako je v letih proklamirane-ga verovanja v moč sočloveka že impliciran tudi drugi pol — zaupanje v njegovega duha, ki je zraslo spontano in ki zato danes prevladuje; v srečno in veselo povojno družbo povojne dobe je zaraščena grozljiva tragična usoda individualizma, ki danes ni več tako škodljiv, osovražen in obsojan; napihnjeno optimistični razglasi jenjujejo in se spuščajo na tla ne samo dejanskosti, ampak tudi resničnosti — v obratnem sorazmerju z njimi se dviga samozavest posameznika, ki se v podivjanem svetu vojn, sovraštva, neumnosti in nečloveškosti boji, ker je v heroizmu in mitomastvu začel prepoznavati sredstvo manipulacije in ki hoče graditi njemu lasten svet vrednot; lepši in boljši včeraj snema masko in se od vsakega posebej poslavlja na zaledeneli površini, spolzki in hladni.
TAJNA VEZA ZA SVE NAS. . .
Sacrificium intellectus pa opravi popolnoma nasprotno pot pri filmu Maratonci tečejo častni krog, tragični umik v vsakem pogledu nadpovprečnega (poštenega, nenasilnega, izobraženega, ...) posameznika iz Srečnega novega 49. se obrne v vznik in vladavino od kolektiva zaničevanega bebčka. Ves film ima tako uni-verzalističen značaj, da je ob sicer enaki strukturi hkrati tudi parodija in neusmiljena ironiza-cija prvega. Oba začenjata z vladarji: ko je v prvem tiran na višku svoje moči, drugega v atentatu ubijejo. Potem se začne odvijati klobčič usode neke družine, neke ljubezni, neke dežele, ... Med maratonci ni bre-zimenih ljudi v svetu, ker so Topaloviči ves svet. Tragedija je nadomeščena s cinizmom. Med maratonci je veliko več streljanja, prelivanja krvi, ubijanja,... a tudi tu se sklepni račun na koncu izide — hkrati z rastočo okrutnostjo in že vsesplošno bestialnostjo sveta slika zahteva toliko več smeha. Bolj, ko dogajanje na platnu dosega razsežnosti resnične tragedije, bolj nas zabava. In ko smo na »neko mesto v Srbiji« že tako ali tako pozabili in ravnodušno sprejeli sugestijo, da gre za naše mesto in naše sosede, doseže groteska vrh z ironizacijo smrti, ki ima v filmu (filmih) osrednje mesto. Anti-junak ji ubeži toliko lahkotneje, kolikor bolj je tragični junak z njo določen.
Pri obeh filmih gre za vprašanje resničnosti ali verjetnosti. Kar je pri prvem razlika med fikcijo in dokumentom, je pri drugem razlika med imitacijo in izvirnikom. Je to, da Topaloviče (in ostale akterje) gibajo le še gonski impulzi res karikiran posnetek neke neobstoječe družine? Ali so Topaloviči imitacija najožjih medčloveških vezi
in poštenih someščanov, delavcev in vseh, ki nas obkrožajo in terjajo zaupanje? Ali pa je nemara tudi znotraj družine vse več ali manj »smešno«, nepošteno in naključno? Mirko To-palovič ponovi Othellovo dejanje, ki ima šele zdaj tragičen značaj prav zato, ker se mu smejimo; če bi ga gledali kot veliko Shakespearovo temo, bi bilo videti seveda komično. Na donkihotsko potovanje se maratonci odpravijo v avtomobilu, ko nasmejani gledalci že s hrupom vstajajo. In ko preko platna polzijo še zadnji napisi, se nanje nihče več ne spomni. Film je uspešno končan, toda maratonci so se oboroženi^od-peljali v absolutno brezupne slike, potem ko so uničili pol mesta, za sabo pustili pogorišče svoje hiše, prebili policijske barikade, ... skratka uničili vsakršno možnost, da se še kdaj povrnejo. Toda tisti »krog« v naslovu ni izbran naključno, kot simbol nedeljive celovitosti, kot simbol sveta, kolikor se ta razlikuje od svojega prapočela. Krog kot nekaj popolnega, nespremenljivega, brez začetka in konca, nekaj, kar ne dovoljuje odstopanja,... simbolizira tudi tek časa. Maratonci ne morejo več nazaj na film, toda njihov tek s tem ni končan. Enak se spet začenja nekje drugje, od tod moj občutek, da so s platna zapeljali naravnost na Partizansko cesto in da bom, če pohitim, še ujel zadnje luči avtomobila in nekontrolirane vzklike Luckyja Topaloviča ... Prihodnost pa je seveda ironizirana prav toliko kot Življenje, Smrt ali Ljubezen.
Če velja, da pri maratoncih teče prav vse v obratnem redu kot pri Srečnem novem 49. (in če se pod tem razume tudi popolnoma nasprotne pozicije pomenov), potem je treba obrniti tudi tezo: film Maratonci tečejo častni krog je po umetniški plati izrazito provokativen, kot dokument pa dovoljuje izključno emotiven odziv. Provokativen in zelo zahteven zato, ker je tem bolj tragičen, čim bolj se izdaja za komičnega in nas v to prepričuje. Dokument (dejstvo, ki mu je »resničnost« imanentna) ne prenese drugačnega napora kot uživanje. S tem, ko nam Srečno novo 49. s svojimi sugestijami in napotki na točno določen čas (od junija 48. do Novega leta 49.) in kraj (mesto v Makedoniji) »daje misliti«, se nam kaže kot kvazi-dejstvo; ideološko obeležje iz njega dela kvazi-dokument. Omenjeno leto (le kdo se še spomni katero!) na začetku maratoncev je za film irelevantno, medtem ko v primeru drugega letnice 48 nikakor ne moremo pozabiti. In edino s tem film Srečno novo 49. maskira svojo nemoč, svojo slabotnost — sami dogodki so preveč izmišljeni, da bi bili verjetni. Nasprotno pa si maratonci ne belijo glave, kako dokazovati, da so res pričevanje nekega kraja in časa. Ostajajo zgolj kot ohranjena zgodba, dogodek, ki se je dovršil in se lahko ponovi enako ali pa tudi ne. Vsekakor pa je, prej kot to, da bi (in da bi se) nekje v Makedoniji množično pobijali, bolj verjetno pričakovati, da bomo še srečevali avto s Topaloviči, da bo Mirke še kje zadavil kakšno Kristino, da Billy Piton prav zdaj nekje izkopava mrliče,. . To seveda ni olajšanje, ki bi ga naj prinesla komedija, v kateri glavno vlogo igra npr. smrt. Je tragedija, kateri se lahko le nasmehnemo.
DEJAN PUŠENJAK
%
15
PETICIJE IN POLITIČNA EMANCIPACIJA (3)
Vesna Pešic
V prejšnji številki se je — nismo mislili, da je to mogoče — v tiskarni založilo 7 zadnjih strani 2. dela peticij (zato velike likovnosti). Opombe prvega dela tega nadaljevanja so tako v prejšnji številki.
Izredna konferenca ZK Pravne fakultete je potrdila stališče, da je »akcija« bila politično škodljiva in da je predstavljala poskus rehabilitacije obsojenega profesorja. Podpisnikom so izrekli nove sankcije: partijske kazni so bile poostrene (tri izključitve iz ZK in dva opomina), odločeno pa je bilo tudi, da bodo samoupravni organi Fakultete razmotrili mo-ralno-politično neoporečnost za »vršenje izobraževalne funkcije« vseh profesorjev — podpisnikov peticije. Ta odločitev je bila politična. kar pomeni, da je obvezovala člane ZK, da spodbudijo aktivnost Skupščine, dekana in kateder." Če povzamemo sklepe Izredne konference, je bilo na sestanku osnovne organizacije profesorjev odločeno, da bodo poslali dekanu pismo s prošnjo, da skupščini Fakultete prenese sklepe osnovne organizacije o prenehanju poučevanja in odstranitvi s Fakultete podpisnikov peticije in še enega profesorja, ki je bil že prej izključen iz ZK." Na enem od naslednjih sestankov je Skupščina sprejela dekanov predlog, da se pismo osnovne organizacije ZK »pošlje Komisiji za delovna razmerja Skupščine, da predlagajo Skupščini, da bi bilo treba postopek izvesti v vsakem posameznem primeru, če £kupščrna sprejme predloge iz omenjenega pisma.« Skupščina je te predloge sprejela.
Razlaga poteka reakcije na ne-poslano prošnjo za pomilostitev kaže, da so glavni akterji kaznovanja peticionarjev bili partijski in samoupravni organi na sami Fakulteti. Iz številnih člankov v tisku lahko zaključimo, da višji partijski forumi niso samo podpirali podvzete akcije, temveč so jih celo poudarjali kot pozitiven primer konsolidacije na Pravni fakulteti.” Ker je bilo kaznovanje peticionarjev izvršeno »lokalno«, bi lahko mislili, da je to dejansko suspendiranje pravice do dajanja predloga prav tako bilo samo »lokalno«, izredno in atipično. Takšnemu tolmačenju nasprotuje dejstvo, da noben forum ali posameznik niti v fakulteti niti izven nje ni bil pozoren na to, da je prošnja legalna, tj. da je skladna z ustavno pravico državljanov, da dajejo predloge. Razen podpisnikov samih ni bil nihče pozoren na to, da podpisniki katerekoli, torej tudi tega predloga, ne bi smeli nositi kakršnih koli škodljivih posledic in da je njihovo kaznovanje protiustavno. Nihče ni omenil, da zahteva za pomilostitev ni isto kot zahteva za rehabilitacijo
In vendar, vse to se je dogajalo na fakulteti, kjer se poučuje pravo, torej ne moremo dvomiti o dejstvu, da so sodelujoči v »aferi« vedeli, da gre za klasično pravico državljanov. To sprehajanje preko pravne utemeljitve prošnje razkriva načelno in dejansko kolizijo med monopolom moči in pravnimi institucijami, trenutni in ekskluzivni politični interes je nad ustavnimi pravicami človeka; je nad moralo, ker humanost ne obstaja avtonomno in neodvisno on političnih ocen Ta spopad oblasti s pravom in moralo zožuje artikulacijo posameznika kot državljana, celo kadar je njegovo obnašanje vodeno z nepolitičnimi, humanimi in prijateljskimi normami."
Zaostrovanje spora okoli svobode mišljenja: predlogi vrženih profesorjev
Opisani dogodki na Pravni fakulteti so se dogajali v času političnega pritiska na humanistično inteligenco, na svobodo izražanja in kritično misel, ki je pognala korenine v šestdesetih letih. Kot je bilo že rečeno, da je to čas prepovedi študentskega tiska."procesov" in divje kampanje partijskih forumov proti posameznim 'fakultetam in profesorjem, z namenom, da se izvrši »čistka na Univerzi, tj. da se izločijo »sile v sporu z ZK«." V tem času so dopolnili Zakon o visokem šolstvu z odredbo, po kateri sme vsak dr-
ia
žavljan, družbeno politična skupnost in organizacija sprožiti postopek za določanje moralno-po-litične neoporečnosti univerzitetnega profesorja, negativen rezultat tega postopka pa pomeni prenehanje delovnega razmerja. Neoporečnost profesorjev je konkretizirana s »Priporočilom o marksistični izobrazbi« in »Priporočilom o kriterijih za izbiro profesorjev in sodelavcev Univerze v Beogradu«, sprejetima na univerzitetni Skupščini novembra 1973. Po teh dokumentih so univerzitetni profesorji dolžni sprejeti ne le »marksistični pogled na svet«, temveč tudi »program in politiko Zveze komunistov Jugoslavije in njegovo vodilno vlogo v razvoju naše družbe.« Pomembna je bila tudi neka druga novost: uveden je bil predpis, po katerem je bilo v najvišjih fakultetnih samoupravnih telesih povečano število predstavnikov družbe, na račun predstavnikov univerze. Končno, ko šo »problem« beograjske Univerze stisnili na osem profesorjev Filozofske fakultete, omenjene normativne spremembe pa niso bile dovolj, da jih umaknejo iz prosvete, je 1974 leta- sledila še ena sprememba Zakona o visokem šolstvu, ki je uvedla možnost izvajanja administrativnega postopka in dajanje profesorjev na razpolago." Na osnovi te nove odredbe je skupščina SR Srbije 28 1. 1975. sprejela sklep, da daje na razpolago osem profesorjev Filozofske fakultete."
Po »čistki« na Filozofski fakulteti, ko je bil prekinjen institucionalni kanal pogajanja in upiranja represiji, so vloge in odprta pisma postala takorekoč edini način komuniciranja izključenih profesorjev z organi oblasti in političnimi telesi. Ta moment prekinitve institucinalizirane komunikacije je nenavadno pomemben za pojav peticionizma kot političnega fenomena, saj potrjuje pravilo, da zmanjšana možnost izražanja stališč in interesov v okviru institucionalnega sistema veča pomembnost pravice do dajanja predlogov kot kanala političnega vpliva. Iz leta v leto so profesorji uporabljali ta kanal, da bi protestirali proti kratenju svobode poklica in neprijetnostim, v katere so bili nasilno postavljeni. S predlogi so inicirali Sprožitev postopka za preverjanje ustavnosti odločitve skupščine SR Srbije o postavljanju na razpolaganje ter kasnejšega odloka o prekinitvi delovnega razmerja (leta 1980).
Čeprav takšne vloge, s katerimi se spodbuja dejavnost sodišča, strogo gledano ne predstavljajo peticij v smislu naše definicije, pa je treba poudariti, da so učitelji v njih skoraj vedno analizirali problem kršitve človeških in državljanskih pravic, predvsem pa problem nespoštovanja svobode mišljenja in ustvarjanja V obrazložitvi vloge Ustavnemu sodišču Jugoslavije (30. julij 1975) za preučitev ustavnosti čl 98a zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu, piše: »če je lahko učitelju z odločitvijo političnega organa odvzeta pravica do opravljanja poklica, potem se s tem očitno ogroža njegova svoboda mišljenja in znanstvenega ustvarjanja ker mora imeti učitelj v tem primeru pri opravljanju svojega poklica neprestano pred očmi čl. 98a omenjenbega zakona in implicirano zahtevo, da s svojim znanstvenim delom, javno besedo in poučevanjem zadovolji določene politične organe, oziroma, da »uskladi svoje mišljenje« s predstavo, ki jo imajo ti politični organi o družbenih interesih« (pedčitala V" F.) (glej Orwellov esej o preprečevanju literature, Katedra 7/8— 1985) Med represijo proti »skupini profesorjev« je dvakrat reagirala redakcija časopisa Praxis. Prvič je skupaj s člani Odbora korčulanske šole poslala pismo Univerzitetni skupščini Beograda (12 1. 1974) V pismu je rečeno, da bi »odstranitev teh učiteljev s filozofske fakultete
pomenila ne le težak udare« svobodnemu marksističnemu mišljenju in raziskovanju, temveč tudi pridobitvam samoupravne in neodvisne poti naše države«. Drugo pismo je redakGija naslovila na predsednika Skupščine SR Srbije. Tudi tukaj se poudarja problem svobode mišljenja, obenem pa se trdi, da je »razvoj socializma brez boja mišljenj nemogoč«.
Peticijska dejavnost pregnanih učiteljev se ni nanašala samo na njihov lastni primer, ampak so številne vloge pošiljali tudi ob drugih priložnosti .** Ena najpomembnejših vlog te skupine iz leta 1978 se je nanašala na ukinitev institucije moralno-politične neoporečnosti (poleg sedmih profesorjev so jo podpisali še Rudi Su-pek, Gajo Petrovič in Dobriča Čo-sič). Do širjenja kroga podpisnikov, posploševanja vloženih zahtev in reakcije oblasti je prišlo konec 1976. leta, ob t. i. pa-soški peticiji. Treba je vedeti, da je to še vedno čas, ko peticije še ne predstavljajo pogostega obrazca reagiranja na posamezne represivne ukrepe.
PETICIONIZEM KOT NOV POLITIČNI FENOMEN
V obdobju 1976—1983 je izkoriščanje pravice do peticije dobilo karakteristike, ki dovoljujejo, da se o peticionizmu govori kot o političnem pojavu. Te karak teristike so (1) pojavljanje različnih skupin občanov, ki se s peticijami obračajo na organe oblasti in na družbenopolitične organizacije; (2) pogostost pojavljanja peticij protestnega značaja zaradi kršitev človeških pravic; (3) politične in zakonodajne iniciative za spremembo institucionalnega sistema; (4) reakcije na peticije kot dejavnik spora med skupinami državljanov in oblastjo.
Skupinska dinamika
Medtem ko so v prejšnjem obdobju peticije v glavnem podpisovali člani določenega kolektiva ali skupine v sociološkem smislu besede, pa jih od 1976 leta podpisujejo ad hoc združeni posamezniki, ki po pravilu niso v rednih in trajnih medsebojnih odnosih. To, kar jih združuje v skupino državljanov, je podpora zahtevam peticije, oziroma sam status peti-cionašev.
Socialno-profesionalni sestav podpisnikov kaže, da se najpogosteje najdevajo iz vrst humanistične inteligence in študentov. Dejstvo, da so intelektualci nosilci jugoslovanskega peticionizma, se včasih izkorišča kot dokaz, da je problem človeških pravic in svoboščin le problem, ki so si ga izmislili posamezni sovražno razpoloženi »intelektualistični krogi«
in da je peticionizem v celoti stvar teh krogov. Oporekanje angažmaju inteligence na področju človekovih pravic nasprotuje zgodovinski (in sedanji) izkušnji, da so bili prav pripadniki te skupine, že od ideje o naravnem pravu, vodilni zastopniki načela o univerzalnih človeških pravicah in svoboščinah." Redke raziskave o zainteresiranosti posameznih družbenih slojev za človekove pravice kažejo, da tudi danes intelektualci pogosteje podpirajo določene svoboščine (n pr svobodo mišljenja, govora In ustvarjanja) kot pripadniki ostalih družbenih slojev." Torej zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic ni nikakršna posebnost jugoslovanske inteligence, nobenega smisla pa tudi nima, opredeljevati to dejavhost kot zavzemanje za partikularne interese intelektualcev.
V tem kontekstu se zastavlja vprašanje: Ali peticije proizvaja ena aama določena »peticijska skupina«, trajno angažirana pri uresničevanju človeških in državljanskih pravic, ali pa gre za različne in neodviane skupine državljanov, ki se zbirajo tako Iz inteligence, kot tudi iz drugih druž-
benih slojev. Analiza socialnega sestava in skupinskega povezovanja podpisnikov nam pokaže, da sta za jugoslovanske peticionizem značilna: prvič — neodvisni in različni tokovi, in drugič — obstoj kroga intelektualcev, ki skoraj redno podpisujejo peticije za zaščito in utemeljitev človeških pravic.
(1)	Samostojni tokovi jugoslovanskega peticionizma se kažejo v dejstvu, da podpisniki vlog pogosto prihajajo iz socialno-profe-sionalnega okolja posameznikov, katerih pravice so ogrožene. Tako so recimo različne »skupine« književnikov poslale pet peticij zaradi kazenskega postopka in sojenja Gojku Dogu, v vseh so ‘ zahtevali izpustitev pesnika in spoštovanje svobode umetniškega ustvarjanja. Posamezne peticije, nastale v različnih republikah in družbenih slojih, nimajo niti enega skupnega podpisnika. V sredini leta 1980 je 54 slovenskih intelektualcev poslalo peticijo, v kateri so zahtevali osnovanje novega literarnega časopisa." V istem času je 36 beograjskih intelektualcev podpisalo peticijo, s katero so zahtevali sprejetje zakona o amnestiji vseh oseb, obsojenih zaradi verbalnih političnih deliktov. V sredini 1982. leta je bila odposlana velika slovenska peticija s 647 podpisniki, ki so zahtevali, da se odpre dialog o reformi vzgojno-izobraže-valnega sistema, in kritizirali nedemokratično uvajanje reforme, ki dovoljuje, da se sliši »samo ena stran«, in ne spoštuje »osnovnih pravil demokratičnega dialoga«." Istočasno so v Beogradu naraščali protesti zaradi zapiranja in kaznovanja dveh »skupin« študentov in občanov. Člani prve so bili kaznovani, ker so na mitingu solidarnosti s palestinskim ljudstvom nosili transparent z napisom »Solidarnošč«. Drugi skupini so izrekli kazni zaradi javnega protestiranja proti brutalnim postopkom oblasti in kaznovanju pripadnikov prve skupine.
Neodvisnost tokov peticionizma potrjujejo tudi peticije, nastale v različnih družbenih slojih. Komaj so bile poslane prve iniciative intelektualcev, se je pojavila znana delavska peticija, ki jo je 1979. leta podpisalo 86 strojevodij iz Skopja. Javnost je lahko polna štiri leta spremljala dogajanja okrog te peticije, vse dokler ni dobil »peticionaški« TOZD prisilne uprave, najpopularnejši delavci pa so bili odpuščeni z dela." Ta peticija je pomembna zato, ker je bil takrat prvič v obliki peticije postavljen problem eksploatacije delavcev: »njihovo delo« pišejo delavci, »nikakor ne more biti združeno, bolj spominja na najemniško, s čimer se spod-
bijajo temeljna načela neuvrščene samoupravne socialistične družbe«."
Za razvoj jugoslovanskega peticionizma je pomembno dejstvo, da so v zadnjem času pripadniki vseh družbenih slojev uporabljali peticije za reševanje najrazličnejših individualnih in skupnih težav S peticijami se daje podpora posameznikom, za katere se meni, da so žrtve »centrov birokratske moči« — takšne peticije podpisujejo državljani heterogenega socialnega in profesionalnega sestava " S peticijami se rešujejo spori med kmeti in organi oblasti, nastali zaradi odvzemanja zemlje za gradnjo različnih objektov." Peticije sestavljajo delavci iz neposredne proizvodnje", vodilni kader delovnih organizacij", nezaposleni državljani", duhovniki", pa tudi skupine občanov iz krajevnih skupnosti zaradi komunalnih problemov".
V
l*i»ma bralcev — objavljena in nikoli objavljena — ao le tišja pot od peticij in še manj aledov ostane za njimi. V lanski študentski številki smo tiskali nekaj odlomkov iz knjige takšnjih pisem Paula Oondmana The Society I Live In Ib Mine, sedaj bi tri klasična beograjska pisma. Zdi se mi, da ni bilo nobeno objavljeno.
Sta ja Ilegalno okupljanje?
- 0 valjanosti jednog kom- ntara u listu "Borba" -
Buduči da j* poSao od krajnje oaudne informacije Izvora inf o ral sanja (ttSUP^a). autor komer.tara "Skup u Kn z KiletinoJ 40" (»Borba", 25. april 1904 s. 2), Slobodan vukmirovič, prirodno	Je, otud, bio upučen da ae bavi	nagadJa»»
njem » »podjimo i	kcrak dalje s prat	ostavka^...*, podinje	on i svoj	Setvrti
pasus, i tako nastavlja do kraja.
Sa stanovišta	svrhe javnog glasila, medjutim, obaveze i	dužnosti	da isti-
nito i objektivno	inforraiše Javnont,	tu ostaje nejasna sama	autorova	pretanzi
Ja, nakana da koraentariše neSto za Slo nema ni minimum uslova. Jer, profesionalno novinarski gledano, osnovna pr tpostavka za iole valjano komentarisanj« bilo dega jeste posedovanje uvida, a z odgovarajuč eg uvida, nikoji komentar r.e može biti valjan pre svega u prof sionalnom pogledu, a shodno torne ni iu-kom drugo-% utoliko vukmirovidev kom n tar, bavedi se Javno nagadjanjem te i stvaranjem miTstifikacija u javnosti, ideologizujs svrhu javnog glasila u kom je objavljen i izravno je osporava, ar onakvu kako ju je proklamovao na*, za-konodavac.
Iz te strudno-profesionalne manjkavosti, proistekle su i druge slabosti Vukmirovixevog komentara. Za ovu ori:iku, kao neposredno zainteresovan, Ja d* se ogvmuti samo na dve okolnosti ko,e smatram najvažnijim.
-prvo, autor "Skupa u Knez Militi oj 40" u množini govori i o onima koji se ("po grupama") okupljaju u Boogra u i o stanovima u kojima se okupljaju. ("Kako samo moraju biti udoteio^pro^t-ani^ti stanovi njše_"progonjone opozicl-je" kada omogudavaju sedeljke za tri-detiri ili više desetina ljudi." - naz-» nadava on u zagraii.) iz tog mnoštva stanova, sedeljki i udesnika iogidki sledi i da ta okupljanja traju ve* duže vreme. S tim u vezi, a s obzirom da •ne živimo, згебот, - kako pide vuk.. irovid -	... u takvora društvu u kojem
je sasvlo obldna /- istakao I.M./ st ar... da se Jedne vederi negde u našoj bližini okupi, a onda I pri tvori trii e setak^ ljudi... ", autor je kao odgovoren novinar bio dužan bar da pokvša javnosti da razjasni sledeče ;
 Zašto službenici GSUl^a do sada --ni »na osnovu prijave gradjana* ni na
osnovu sopstvenih uvida - ni jed^n edini put nisu upali ("policija/ Niko da se ni Je mrdhuoj Ruke uvis/") niti u Jedan jedinl od tih "prostranih stanova centralnih gradskih detvrti" gde . u se sedeljke održavele? (Nikakve takve vesti do 21. aprila bar u Sta-npi nij« bilo.) Zašto su to udinili tek kad se na jednom od tih skupova - u opd_ -_tai ar::kifm dvema Izb,m a u Knez-Miletinoj 40 - pojavio Milovan Djilas?
To je dinjenidno pitanje, a ako .3 pak Milovan Djilas uzrodnik fzasad Je
ir. koijK	t	—J
dinog) masovnog hapšenja^TTcogradskim stanovima, zamoljavam Slobodana vukmiro-vida da mi pomogne u razjašnjavanju odatle proisteklih dilema koje je u svoa komentaru takodje izokolio : Zašto je iotidnorae (M.Dj.-u) uopšte dozvoljeno da izlazl iz svog stana, zašto mu niJe zabranjeno kretanje i posobivanje bilo koga - kad je tako odlgledno *opasan pc okollnu*? ZaŠto smo nas 27 hapšeni (on Je 20-mi) ako je to njemu lstovremeno i dozvoljeno - po zakonu (kao gradjaninu), i zabranjeno - po oenovu nekih nama nepoznatih (policijskih?) ovlašdenja? Gde Je tu, u čemu, bilo dija skrivnja od nas (ostalih) 27,
- konkretno moja? U intelektualno j radoznalosti da netkrlveno dujeroo ličnost ko Ja Je do l?!)4t godine, sa nekoliclnon drugih aktera, udestvovala 1 odludiva-nju o takore" ^V^^varima važnim.za ovu zemlju? Ako Je ta nepotajna (evo i sad intelektualna radoznaloet razlog ha^enja, zašto se, načelno gledano, iste mere ne primene - tek jedan jedinl da navedem, najskorašnji primer - i na dl ta oce recimo lista "Intervju", u prvom redu na njegovo uredništvo i autora feljtona "Koda Popovič - dutljivi svjedok* koji sa u broju (75) tog lista od 13. aprila na strani 48 citira Milovana Pj -lasa pozivajučl ee na r u k o p 1 o njegove "knjige memoara" "Profesija i ideal"? A Šta bi se desilo, opet tek.primera radi, da Je bilo kome od onih što im je policija u no-*i izmedJu 2o. i 21. aprila pretresala stanove nadjen prime-ak tog rukoplsa? Da li bi protlv njega bio "podna t^zahtev^ za jirekrš ajno^gon jen je ilijerividna prijava" (kako se kaže u saopštenju GSUP-a od 25. aprila)? Završno pitanje e ovim u vezi j po s to Je 11 u ovoj zemlji dve vrste gradjana - oni koJima Је.ЗрдТР*Jeno da Javno budu ra-
Ka0 Јоб uvek ■i °bod en grad Janin, Žele bih da me vukmirovid po mogudstvu uputi na onog ko bi mi eve te dileme zakonski razjaenio, da bih izbegao svaku sle edu prlllku da budem prlvodjen zbog "o-kuplJanja izvršenog radi neprijatelJsk:: delatnosti".
Druga za me važna okolnoet tiče se one vukmirovi*eve (takodje pretpostav-1Jene) tvrdnje koja goVori o 4golin«*na dugoj nutoizolaciji«, u kojoj nas "vedi na... otvorenoj JavnoJ raspravi predno.»avlJa diskusije u prikrajclma". pošto se dotldna •autolzolaclja", po Yukm«ro iču intfe "t-k tako - dob-ovolJna», avakako pre odnosi na meno nego na Kilcvana DjHaea, slobodan sam u svoje ime Izridito untvrditi da Je ona prouzrcdei a reprealjoa. dakle da Ja tu nišam nika kav dobrovolj*c. Naprotiv. Ume s to (-te- retskog*) razpredanja o isto-rsnosti ka raktera te raznolike reprni. e; priloženi uredništvu »»orbe» pet svojih tekstualnih pokušaja da se upravo \ otvorenoj jamo J raspravi, u Javnim glasillma (a to, biče; nisu vukmlrovik, *i -prikrajoi"), valjanije prosude obna £*0Tftne P°Jave 11 P«1 r a z 1 i d i t i h oblasti (lnfonnisanja sa Kosova, 25. Jula 1962; nacionalne ravnopravnosU Roma. 24. aprila 1903; športa, 10. ok
tobra 1903; lokalne izborne kadrovske politike, 12. narta 1904; tzv. poiitld-kog delikta, 10. aprila 1904).
gnm Ho u konkretnem slučaju kao potpuno neosnovanu opovrgavaju vukmiro v 1-čevu tvrtnju da Je tu reč o •diskusijama po prikrajcim««, predočenl priloži - ddbadenl inače poavud baz ikakva obrazloženja - nedvojbeno svedoče 1 protiv njegovo pretnostavlJene tvninje o »lobrovoljnoj autoizolaciJi*, no ako se urad nlAtvu 1 udlnl da njihov posvud isti (*otp«1nl*) udes ovu drugu r.e obennažuje u potpuno s ti, rl lažem kao dopunsku, e/.> r-erlmentalnu potk repu svoj eatlričkl tekst "Otvoreno pl «mo tetki" (uznpčen ‘.nače t on prilikoa pretresa stana u Knez-Miletinoj 40), da ga urednik humorlstiČke rubrike (NX)OHAVT&NO eventualno objavi u "MedelJnoJ Borbi* (ako oceni, razume ae, da jo književno vreden), to bi (eventualno) objavljivanje istevremono, u meri u kojoj obesnažl izrlčltost moje tvrdnje o represiji, oenalilo vuknirovičevu tvrdnju da Je 1 moja izolacija doleta tek tako j dotr>voljna.
inače, uko:iko nastavim da lstrajavam u dosadašnjoj izolaciji, lično <*u'i nadalje biti rrlnudjen (dok bude snage) da se 'okupljara* tako »to ču bar znan-clma "i legalno e čitati svoje tekstove i u toa^podzeml Ju^m javno proveravatl valJanost. pez obzira na to 4ta znsčlla zvanidna formulacija "okupljanja rali Izvrševanja nepriJatelJeke delatnosti".
A da 11 če, - da na kraju pitam vukmiroviča 1 zaključim njegovim zavržnim reč ima, - da li če i la to »ilegalno" čltanje teketova upučenih i Javnim gl*, sllima, 'prlvodjenja i proveravanja biti i primerna* mera?
Mera Čega?
Jt
(M. »ril, 1904)	(Ц,
priiozi :
1.	mCnkcljl	U.L	.politik.., rubrlku »Paiu
»ЛХЛ (НХМЈЧМА), J »trui.	*	"lnMU
>. .»uk.l. 1 bulduel; tU r.ua.U-1 1 n.to.lp. krltlflkt o.frt n. Uk.tov. npart »ran X.t«k»»l/<»., »IH »r. l.f,, 1 4tol* huaka U »'„Itoi Ililr
J, 43.tiri plt«o. 1. Dri«m» D*.Jl»«.; n<".«kclji 11,1. .rtlru’, 7 atrui.
4. "0 JnirnoJ Yiaj«io.U J.rtn. pono.n. kviald.tur." (Bonton,	■ Pr.d»dallt,U or^lrt. копГ,г.т-1Ј-.ив *,« »».^.rirS^oTj^Unl
“• (i’;
5. "Kad smo pred Bogom, »to ne i u zat >ru •	-
u tekиtu •'i.Unp.t.ini t . 4«w„ 4 .	***•••	(repl.ka	na	Jednu	tezu iznetu
1 .iZl ■br-	«»-.
6< пТг:™^™	(.■‘""■“•Vij "‘■‘■-‘J-	»■e.ju—
(4. wrll, 1964), •H.ilj.ju. (10. „ril«), L. topi su (?0. „rti«)
[IlyS« Holjko/ld)
i uredniStro "Politike*
- za rubriku MEDJU NAMA -
Tri priaedbe na uredjivažku prakeu "politike*
(■Grubi faleifikat peticionaša"* 17. 6; »perfidno podaetanje, utrreda, uce-njiTanJe«, Mirubi pritisak na osamnaestogodišnju	derojku*, 26.	6)
prro, spadam medju 234 potpisnika predstavke	rredsedniStru	SFRJ u	ko-
JoJ se traži samo to da »okriTljenima bude omogudeno da se brane iz elobo-ie* (da bi se izbegao "eventualni tragični ishod ili druge dalekosežne posledice skladnje situacije« Strajka gladju uhapšenlh). I u tom svojstvu i kao čitalac »politike* pite* se zadto su (učenica; Biljana Kolundžija i (njena profesorka; Mirta Da^aar-Kinder ideološki porlaščene, na šemu poši-ra ta njihova privilegija u »politici* da javno blate sve te 234 jedinke. Naime, ako se sem učenlce Biljane i profesorke Mirte niko od *preo 234 potpisnika pomenute predstavke nije javio »i-olitici* da podrži njenu ofiigledno propagandistišku akciju ('zrftite* dveju "izmanipulisanih* žena;, ne obaanjuje 11	-	saobrazno svojoj prostirnosti - *naš najugledniji list*
time Jugoslovensku javnost? (OTde predpostavljam, razume se, da se iko još JaTio, da bi to »politika* objavila.)
Drugo, u uredniškoj praksi »politike* - otkako	ovu (redovno)	šltam	(preko
25 godina), u rubrici KT5DJU NAMA ni jedan jedlnl put nije se - koliko me pamčanje služi - kao u primeru (dvaju) pisarna B. Kolundžije dogodilo da # se kao 'reagovanje* na Jedno pisano šitaoca objavi upravo njegovo - istog tog Sitaoca - drugo, »dopunsko* na samog sebe, 'pojašnjavajude* pismo. Cime Uredništvo pred šitaocima pravda, obrazlaže ovu Jedinstvenu iznimku, ta. uredniški preseden?
Treše, pmogudivši svojoj *štišenici» najveši moguši publicitet u jednoj ne tek politiški ved 1 moralno izuzetno osetljivoj stvari (Blljanino posredno ignoriranje i zdravstvenog stanja uhapšenih štrajkaša gladJu;, "Politika" je najlsravnlje posredovala da se jednom mladom bldu izvana nametne - i tc malne zasvagda - »karakterno* svojstvo politiški opredeljene iskl j uš Ive osobe. Prenebregavajudi dakle pri takvom (ideologizlranom) publlcltetu bu-dudnost Biljane Kolundžije - za rašun nekakvih ni sebi ni njoj prlmerenlh ciljeva, - nije li uredništvo »politike" postalo lzravno društveno odgovorno za to nasilno (Jednodimenzionalno) »opredeljivanje" ovog mladog bida ved u 18-toj godinl, kaO 1 za svakojake one potonje propratne posledice takve opredel Jeno 8 tl/	JOJk
(Ili Ja Moljkovid, N. ^gd., pohordca
(29. juna 1984)
Jhorska
'•e;
(2)	Analiza pa nam pravzaprav kaže tudi, da je od samega začetka obstajala »skupina peticionar-jev«, ki se je sčasoma širila. Gre za državljane, ki takorekoč redno podpirajo vsako peticijo za človeške in državljanske pravice in svoboščine. Zastopanost peticio-narjev, ki se »ponavljajo«, to je, ki so podpisali večje število peticij, smo preverili z analizo štirih peticij.” Skupno 659 podpisov na vseh štirih je dalo 423 oseb, kar pomeni, da na vsakega podpisnika pride 1,6 peticije. Po dve peticiji je podpisalo 83 oseb (20%), po tri jih je podpisalo 11% oseb, samo 18 (4%) pa jih je podpisalo vse štiri peticije. Skoraj dve tretjini (65%) od skupno 423 podpisnikov je podpisalo samo eno peticijo Ti podatki potrjujejo, da obstaja določeno števili intelektualcev, pretežno iz Beograda, vendar tudi iz Zagreba in Ljubljane, ki so trajno angažirani ob problemu človeških pravic v jugoslovenski družbi. »Redni peticionarji« pravzaprav ne predstavljajo nikakršne skupine somišljenikov v teoretičnem in političnem smislu. Gre za posameznike, pogosto znane kulturne in znanstvene ustvarjalce, ki jih povezuje skupna podpora peticijam in posebno široka skupna opredelitev za demokratizacijo jugoslovanske družbe.
Zaključimo torej: prvič, pripadniki inteligence so.najpogosteje družbeni kreatorji in nosilci peti-cionizma kot političnega fenomena. Drugič, obstoj aktivnejše peti-clonarske skupine ne pomeni, da se kolektivne vloge ne sestavljajo samostojno, tako znotraj inteligence kot v drugih družbenih slojih. še posebej od leta 1983 so postale peticije, v pravem pomenu besede, popularen način občevanja z oblastmi zaradi reševanja najrazličnejših družbenih problemov.
2.	Pogostnost protestnih peticij
Kot je bilo že omenjeno, nastajajo peticije večinoma kot reakcija na posledice prisile; manjše število se nanaša na splošnejše politične iniciative, o čemer bo kasneje več povedanega Prvi tip peticij kaže tri osnovne motive: protest proti postopkom oblasti, s katerimi se ogrožajo človeške pravice; solidarnost s prizadetim posameznikom (ali skupino); In vero, da se lahko vpliva na oblast, da opusti prisilo. Z začetkom osemdesetih let so takšne peticije postale skoraj redna re-akci|a, najpogosteje na sojenja za verbalne politične delikte in odstranjevanja »neprimernih« posameznikov iz prosvete.” Prva tekšna peticija je bila zabeležena 1976. leta, ko je 30 intelektualcev protestiralo zaradi obsodbe odvetnika Srde Popoviča, ki je postal znan po obrambah političnih krivcev. Podpisniki so poudarili, da je obsodba, izrečena advokatu »brez primere v pravosodnem sistemu SR Srbije in Jugoslavije,« in da bo, če bo potriena. »postavila izvon zakona inatltut obrambe v naiom kazen-akom pravu in naredila neprecenljivo škodo ugledu te dežele.«
Protestne peticije so se posebno razmahnile ob dogodkih na Poljskem, julijskih aretacijah v Beogradu 1982. leta in »primeru Dogo«. Prej omenjena aretacija dveh »skupin« državljanov in študentov je izzvala pravo poplavo peticij: skupaj so pripravili 12 peticij, 4 individualne zahteve in nekoliko protestnih telegramov. Peticije so spremljale vse faze kazenskega postopka proti Gojku Dogu. Prvostopenjskemu sojenju so nasprotovale še omenjene številne skupine književnikov. Proti izvršni sodbi je aprila 1982 protestiralo 130 državljanov:
»Obtožba proti pesniku ne temelji na zakonu in je v nasprotju z ustavnimi odredbami o položaju književnosti in umetnosti v Jugoslaviji.« Obsodba Doga je razplamtela razprave o svobodi umetniškega ustvarjanja v naši družbi. V tem kontekstu je bila aprila 1982 podana iniciativa 58 državljanov Predsedstva SFRJ za revizijo politike proti umetniškim filmskim stvaritvam. Dejstvo, da je 12 filmov »v bunkerju«, priča o »grobem gaženju svobode umetniškega ustvarjanja in Ustave SFRJ, člen 169« V peticiji je navedeno tudi, da »faktično prepovedovanje teh umetniških del, kot akt nezakonitosti in nesvobode, predstavlja enega od faktorjev, ki so doprinesli k današnji družbeni in moralni krizi jugoslovanske skupnosti«
Tretjič so državljani reagirali zaradi »primera Dogo«, ko je pesnik odšel na prestajanje zaporne kazni, aprila 1983 Tekst peticije je vseboval le en stavek: »Pridružujem se zahtevi, naj bo pesnik Gojko Dogo takoj izpuščen na svobodo.« Zahteva je bila sestavljena in podpisana na prvem od desetih književnih večerov, organiziranih v znak protesta in solidarnosti z zaprtim pesnikom. Ti protestni večeri so bili vsak ponedeljek, vse do prekinitve prestajanja kazni Gojka Doga, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja (pljučnica in nevarnost smrti v zaporu (op at) Na njih je govorilo okrog 300 književnikov, znanstvenikov in drugih državljanov.
V atmosferi protestnih večerov so podpisovali številne peticije. Skopa časopisna vest o obsodbi profesorja filozofije in sociologije iz Tuzle Milana Sokliča, ki mu je bilo prisojeno pet let zapora, je bila povod za sestavo peticije v njegovo obrambo. Večern,e novosti so 20. 5. 1983 objavile da
je Soklič težko dejanje sovražne propagande izvršif govoreč v lastnem stanovanju, v vikendu svojega očeta in v hotelu, vendar »pred več osebami«; a javljeno je bilo tudi, da profesor kazenskega dejanja »ni storil na d
mestu indoktrimrajoč učenca« Cez 200 podpisnikov je zahteva lo, na| Sokliča izpustijo na svobo^ do: »Verjamemo, da bos‘e,na'a način,- so pjsali Predsedstvoma Bosno in Hercegovine in Jugos a vije, -najbolj prepričljivo ovrg Sokličevo trditev, da v naši deteu, še posebno v BiH, vlada čvrste roke. ki ne rfovo(/uye ^ osnovno človeške svobo Reagiranje na prisilo je postaja
vedno bolj principielno: nagib, da se brani ogroženi posameznik iz lastnega »okolja« (profesionalnega, nacionalnega, ipd.), prerašča v pravilo, da se protestira proti vsakemu ogrožanju človeških pravic, ne glede na to, koga zadeva. Takšno principielnost so pokazale že omenjene peticije zaradi dogajanj v Češkoslovaški, Vietnamu in drugod, principielnost pa odlikuje tudi zahteve, podane jugoslovanskim oblastem.
Ena od prvih peticij, ki je zavzela čisto načelno stališče o kazenski politiki v Jugoslaviji, je bila leta 1981. poslana predsedstvu SFRJ, Predsedstvu SR Srbije in Predsedstvu SAP Kosova: 719 študentov ljubljanske, zagrebške in beograjske univerze je dalo iniciativo, da se ponovno preveri pravosodna politika v SAP Kosovo »glede sojenj (ki so v toku) tistim, ki so sodelovali na demonstracijah in osebam, ki so na druge načine izražale svoje politične nazore na Kosovu.« Kot glavni razlogi za sprostitev iniciative se navajajo visoke kazni in veliko število mladih med obsojenimi. Še dve peticiji sta pokazali podobno načelno stališče proti spoštovanju človeških pravic. Ena je bila poslana 1983. leta na naslove štirih predsedstev (SFRJ, SR Srbije, SR Hrvatske in SAP Kosova; podpisniki — 74 jih je bilo — so zahtevali, da se ukinejo obsodbe trem književnikom različnih narodnosti: Gojku Dogu, Sabitu Ru-stemiju in Vladi Gotovcu. »Kvalifikacije njihovih spisov in dejanj za politična kazenska dejanja je kršenje osnovnih norm civiliziranega javnega življenja. Takšne razsodbe izenačujejo književno besedo s političnimi akcijami in terorističnimi dejanji.« Druga peticija je nasprotovala sojenju skupini Muslimanov v Sarajevu. Ta protest je bil poslan predsedstvu SFRJ in SR BiH septembra 1983. leta z naslednjo obrazložitvijo: »Po treh stoletjih od proklamira-nja verske svobode in tolerance in več kot dveh stoletjih od pro-klamiranja svobode misli in javne besede, versko prepričanje in javno izrečeno mišljenje ne moreta
kov, med njimi tudi Jiri Hajek, Vaclav Havel in Jan Potočka. Povelje je zahtevalo od Čehoslova-ške vlade, da se drži svojih obvez o spoštovanju človeških in državljanskih pravic, ki jih je prevzel s podpisom Helsinškega sporazu-
Uvedba vojnega stanja na Poljskem 13. decembra 1981 je izzvala živo peticionarsko aktivnost. Sindikalni organizaciji »Solidar-nošč« je bilo poslano pismo (s 53 podpisniki) kot odgovor na Apel stavkalnega komiteja ladjedelnice v Ščečinu. Dve protestni pismi sta bili poslani generalu Jaruzel-skemu (49 in 256 podpisov), še eno pismo (s 15 podpisi) pa je bilo poslano poljskemu narodu in demokratičnim gibanjem. V vseh štirih pismih je poudarjena solidarnost s sindikatom »Solidar-nošč« in zahteva po ukinitvi vojnega stanja, obnovi demokratičnega dialoga, priznanje vseh demokratskih pravil, izvojevanih po avgustu 1980 in izpustitev vseh aretiranih na svobodo. Na tem mestu je treba opomniti, da samostojna študentska peticija za podporo poljskim študentom in profesorjem iz leja 1968 ni naletela na odobravanje uradnih krogov. Tudi trinajst let pozneje niso samostojni izrazi podpore demokratskemu razvoju Poljske bili nič bolje sprejeti: proti peticionarjem so uvedli prisilne ukrepe, o čemer priča peticija za obrambo »poljskih peticij«. Januarja 1982 je 34 državljanov obvestilo Skupščino SR Srbije, da je med 18. decembrom in 7. januarjem »služba državne varnosti privedla, preiskovala in zasliševala« osem-najst oseb, »nekatere pa imela priprte po več dni, vse to na osnovi suma, da navedena oseba poseduje peticijo, namenjeno V. Jaruzelskemu, kot tudi podpise državljanov na ftjej.« Državljani so zahtevali, da se najdejo krivci, odgovorni za to prisilo in se »sodno preganjajo za žalitev človeških, samoupravnih in političnih pravic državljanov«
V kolikor se zaščita človeških in državljanskih pravic odvija pre-
čaj preobsežen in zamuden postopek. V novejšem času poskušajo nekatera profesionalna združenja nadoknaditi to pomanjkljivost s svojo aktivnostjo. V Združenju književnikov Srbije obstaja Odbor za zaščito umetniških svoboščin kot stalen in legalen organ. Filozofsko društvo Srbije redno reagira na postopke oblasti, s katerimi so ogrožene pravice njegovih članov in drugih državljanov; podobne aktivnosti so začeli gojiti Sociološko društvo Srbije in druga filozofska in sociološka združenja.* Kljub temu pa ostaja problem institucionalne utemeljitve in zaščite ljudskih pravic še dalje odprt. -
3.	Zakonodajne in druge iniciative
Vzporedno s protestnimi peticijami, usmerjenimi na posamezne primere in posledice prisile so se pojavljale tudi bolj splošne pobude, ki spodbujajo spremembe sistema, pravzaprav institucionalnih (pravnih) sredstev prisile. Iz dosedanje analize lahko sklepamo, da težnje po demokratizaciji družbe predstavljajo okvir jugoslovanskega peti-cionizma. Vendar so problemi, nastali zaradi peticij, ožji od tega okvira in se koncentrirajo okoli vprašanja svobode izražanja in svobode javnosti. S peticijo je sproženo vprašanje o obtoževanju delikta mišljenja in ukinitvi kazenskega pregona zaradi takoi-menovanih verbalnih političnih deliktov: takšen pregon in stroga kazen sta danes mogoča na osnovi formulacije druge oblike kaznivega dejanja sovražne propagande iz člena 133 kazenskega zakonika SFRJ. Drugi sporni predpis se nanaša na možnost diskriminacije (razlikovanja) državljanov pri zaposlovanju in opravljanju posameznih poklicev na osnovi njihovega političnega prepričanja. Takšno razlikovanje je omogočila odredba o moralnopolitični neoporečnosti, katere bistvo je še zmeraj veljavno, ker so zakonske spremembe te odred-
PREDLOG ZAKONA O AMNESTIJI
junij 1980
predsedstvu SFRJ, Beograd
Na osnovi 157. člena, a v zvezi s 314. členom ustave SFRJ predlagamo sprejetje
ZAKONA O AMNESTIJI 1. člen
Pomiloščene so vse osebe, ki so do dne veljavnosti tega zakona izvršile verbalna politična kazniva dejanja.
2. člen
Če proti osebam, ki jih pomilostitev zajema, kazenski postopek še ni stekel — naj tudi ne steče; če je v teku — naj se zaustavi; če so takšni ljudje obsojeni — naj se jim odpusti prestajanje kazni; če jo že prestajajo — naj bodo izpuščeni.
3. člen
Amnestija se nanaša tudi na varnostne ukrepe prepovedi javnega nastopanja ter na pravne posledice obsodbe.
Obrazložitev:
Verjamemo, da bi bilo sprejetje takšnega zakona v splošnem družbenem interesu.
J
biti zadovoljiva osnova za kazenski pregon in dolgoletni odvzem svobode. Ker na sojenju ni bilo govora o kakršnikoli akciji obsojenih, je njihov delikt očitno delikt mišljenja.«
Tradicija javne podpore demokratičnih gibanj v svetu in borbe za človeške pravice se je začela že 1966 leta; potrjena je bila leta 1977, ko je 94 beograjskih intelektualcev podprlo »listino 77«. ki jo je podpisalo 242 Čehoslova-
pogosto ali celo izključno s pomočjo peticij, tolkor postaja vse bolj očitna omejenost peticijske-ga reagiranja in toliko bolj se občuti pomanjkanje institucionalne zaščite človeških pravic. Omejenost peticij se ne kaže samo v tem, da oblasti zmeraj lahko odbijejo zahteve peticio-narjev, temveč tudi v »tehničnem« pogledu, ker se neprestano proizvajajo novi primeri kaznovanja mišljenja, postaja redno zbiranje podpisov za vsak tak slu-
be izvršene le v izrazoslovnem, ne pa tudi v pravnem smislu. Možnost razlikovanja dovoljuje tudi uvedba 154. člena Ustave SFRJ, s katerim se ne predvideva enakost državljanov pred zakonom ne glede na njihova politična in druga prepričanja.
(1) Peticija za ukinitev delikta mišljenja
Konec 1980. leta je skupina 103. državljanov poslala Predsed-
stvu SFRJ pobudo (1), da se iz člena 133.KZ o sovražni propagandi briše druga oblika izvršitve kaznivega dejanja — »zlonamerno in neresnično prikazovanje družbeno-političnih razmer v deželi«, in (2), da se naziv dejanja iz 133. člena — »sovražna propaganda« — zamenja z nazivom »pozivanje k nasitni spremembi ustavne ureditve.«
Podpisniki te pobude sodijo, da je drugo obliko kaznivega dejanja iz 133. člena treba brisati, »ker se z njo obtožuje za delikt mišljenja « Obrazložitev zahteve je sistematizirana v štirih razdelkih. V prvem se kaže nepreciznost obdolžitev in pretiran razpon sankcij za to kaznivo dejanje (od enega do desetih let zapora). Sodišče, je rečeno, lahko obsodi »takorekoč s katerokoli časovno kaznijo vsakega, ki na kakršenkoli način, četudi z golim soglaša-njem in brez prisotnosti javnosti ter brez kakršnihkoli posledic podaja samo interpretacije politično pomembnih dejstev, če so te interpretacije po svobodni oceni sodišča netočne, in če po svobodni oceni sodišča storilec nima ustreznega odnosa do ustavne ureditve.« Drugi del obrazložitev' se nanaša na analizi izrazov »sovražnik« in »propaganda«. Po tej analizi sporni člen KZ ne uporablja izraza »sovražnik« v standardnem zakonskem pomenu (»pripadnost državi s katero smo v vojnem stanju«), temveč ga uporablja, da označi »političnega nasprotnika pa tudi političnega nesomišljenika v tistem enakem (nedoločenem) pomenu, v katerem se za izraz uporablja v dnevni politiki (npr. »sovražniki vseh barvv ipd). Podpisniki peticije vztrajajo, da kaznivo dejanje, imenovano »sovražna propaganda« sploh ne obtožuje propagande — obtožuje izjave, izrečene »nenačrtno, neorganizirano in brez premisleka«, kot tudi izjave, izgovorjene brez prisotnosti javnosti.« Glede na to bi se moral »skrajni domet inkriminacije« glasiti: »izgovarjanje idej političnih neso-mišljenikov - V tretjem in četrtem odstavku ugotavljajo, da sporni predpis ogroža. osnovne državljanske pravice in svoboščine, kot so »svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, svoboda zavesti, svoboda mišljenja, svoboda javne besede, svoboda tiska, načelo enakosti državljanov pred zakonom, ne glede na njihova politična prepričanja in pravico jugoslovanskega državljana, da je aktivni politični subjekt.« In končno, »predložena dokumentacija se v glavnem nanaša še na cel niz drugih predpisov iz zvezne ali republiških oziroma pokrajinskih zakonodaj, kot na kaznivo dejanje širjenja lažnih novic, na možnost prepovedi tiskanih stvari zaradi neresničnih ali alarmantnih trditev.«
“To so peticije, za katere smo predvidevali, da bodo imele največje število ponovljenih podpisov: (1) pobuda za ukinitev zakona o sovražni propagandi iz 1980 (103 podpisi); (2) zahteva za izpustitev Gojka Doga (147); (3) protest proti obsodbi Milana Sokliča (201); Pobuda za spremembo člena 154 ustave SFRJ (206).
• Marca 1982 je CK ZK BiH dobila dve peticiji, ko so Vojislava Šešlja odstranili s fakultete za politične vede v Sarajevu zaradi »idejnopolitične neprimernosti« (ena je imela 15, druga 26 podpisov). Isto leto je rektor beograjske univerze prejel peticijo zaradi docenta Aleksandra Stojanoviča, ki so ga vrgli s pravne fakultete.
"Ob obsodbi M. Sokliča so se oglasila Sociološko društvo Srbije, Sociološko društvo Hrvatske in Jugoslovansko združenje za sociologijo (Sociološki pregled, 1-2/1983, Informator JUSa, sept. 1983)\ na skupščini JUSa 11. 11. 1983 v Portorožu so delegacije vseh republik in pokrajin sklenile, da bo JUS reagiral zaradi obsodbe Sokliča, prepovedi knjige Ne-bojše Popova in odvzetja potnega lista sociologu Laslu Sekelju. Pritožbo zaradi obsodbe Sokliča je poslal tudi Izvršni odbor Filozofskega društva Srbije (Theoria 3/1983)
Pri Društvu slovenskih pisateljev tako obstaja'odbor za zaščito mišljenja in pisanja.
‘Ob v prejšnji številki tiskani peticiji za revizijo represivne politike do umetniških filmskih stvaritev bi pripomnili, da, kolikor vemo, film Plastični Jezus (zdi se nam, da mu je bila očitana žalitev predsednika SFRJ) ni le prepovedan, temveč tudi uničen. Ni nam znano, če je bil uničen še kateri od omenjenih filmov
15	Maša Grgurevič,
Samo Resnik
in Boris Svetel
— se nadaljuje
17
MIROVNIŠKI JAREK Pripravil Marko Hren
*	v
•	•	k	.*	%'	’	v*
_____________2_______ £____^	I	1	>	1	'	f	;	_
ZDRUŽENI NARODI IN .UGOVOR VESTI ZOPER VOJNO IN ZOPER SLUZENJE VOJAŠKEGA ROKA
Organizacija združenih narodov se v svoji Listini obvezuje, da bo varovala prihodnje generacije pred jarmom vojne, pa vendar nekatere članice vojne pripravljajo ali v njih sodelujejo. Tako se jasno vidi razklanost držav med načelno zavezanostjo na globalne in človeške vrednote in težnjo po lastnih interesih. Ne bi smeti pozabiti, da je svet kljub vsemu skupnost posameznikov, ki imajo vsak svojo lastno vest. Pomembnost pravice do svobode vesti se kaže v mnogih statutih o človekovih pravicah, kjer je svoboda vesti zaobsežena, (člen št. 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah).
RELEVANTNOST UGOVORA VESTI ZOPER VOJNO IN ZOPER SLUŽENJE VOJAŠKEGA ROKA V MEDNARODNI ZAKONODAJI.
V poljubni družbi obstajajo posamezniki, ki zaradi razlogov svoje vesti ne morejo sodelovati pri uporabi oboroženih sil Ugovor vesti zoper vojno in zoper" služenje vojaškega roka lahko razdelimo v dve osnovni kategoriji:
— popolni ugovor (total ob-jection), katerega stališče je, da je ubijanje sočloveka vedno moralno napačno dejanje;
— selektivni ugovor (selective ■objection), kjer je uporaba sile včasih upravičena, če je le v skladu z mednarodnimi zakoni. Oporečnik s takimi razlogi ne bo sodeloval v oboroženih konfliktih zaradi sredstev ali metod uporabljenih v konfliktu.
Opredelitev popolnih oporečnikov je jasna in mnoge dežele so do neke mere sklenile kompromis, ki omogoča, da so popolni oporečniki izvzeti iz priprav na oboroženi boj. Selektivni oporečniki se v večini primerov soočijo s težavami, saj se vlade ponavadi niso pripravljene strinjati, da je njihova uporaba sile v nasprotju z mednarodnimi dogovori.
PRAVICA DO SVOBODE VESTI
Oxfordski slovar opredeljuje VEST kot: »moral sense of right and wrong«.
Posamezniku mednarodna zakonodaja zagotavlja pravico do življenja v skladu z njegovo/njeno vestjo (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, člen št. 18:
»vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi-), a svoboda do življenja po lastni vesti je kakopak omejena. Vlade imajo več ali manj vsa pooblastila da prepovejo posamezne aktivnosti in da v imenu »splošnega dobrega« izvajajo nad ljudmi raznorazne ukrepe
PRAVICA DO ŽIVLJENJA
Pravico do življenja zagotavlja mednarodna zakonodaja, čeprav za posameznika nikakor ne pomeni popolne zaščite (člen 2 Splošne deklaracije in mnogi drugi dogovori). Osnova te pravice je, da noben posameznik ne bi smel biti prikrajšan za svoje življenje. v določenih okoliščinah pa je dopustno drugemu življenje odvzeti Odvzeti življenje drugemu je dopustno v izjemnih in jasno opredeljivih okoliščinah (International Covenant on Civil and Political Rights, člen 6).
UPORABA VOJAŠKE SILE
V preteklosti so države uporabljale oborožene sile vedno, kadar se jim je to zdelo potrebno, kar pa ni več niti sprejemljivo niti legalno. Uporaba oboroženih sil je z Listino Združenih narodov prepovedana v vseh primerih razen v primeru oboroženega napada druge države (Listina ZN, člen 2. para 4). V takih primerih se oborožene sile lahko uporabljajo v obrambne namene Po drugi svetovni vojni je bil ta del mednarodnega prava zaostren in dodelan v številnih resolucijah.
Ravno tako pri vojskovanju ni več dovoljena uporaba kakršnihkoli metod in sredstev. Po Mirovnih konferencah v Hagu (1899 in 1907) so bila sprejeta določena pravila vojskovanja Ženevska konvencija iz leta 1949 in Protokoli, ki so ji sledili leta 1977, prepovedujejo določena dejanja, kot so na primer ubijanje zapornikov in ubijanje civilnih oseb. Držav5 tudi ne smejo uporabljati orožij kot so strupeni plini (tretnutno jih uporabljajo Iračani v vojni z Iranom), itd.
GENOCID
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina — genocida iz leta 1948 prepoveduje uničevalna dejanja, ki so naperjena proti nacionalnim, etničnim, rasnim ali verskim skupinam s strani kogarkoli. Tako je genocid po mednarodnem piuvu opredeljen
kot zločin. Od tod siedi, da mora posameznik zavrniti sodelovanje pri genocidu, saj je- sicer odgovoren za kriminalno dejanje po mednarodnem pravu.
Odgovornost posameznika je v mednarodnem pravu opredeljena tudi z Resolucijami Združenih narodov iz leta 1946, ki izhajajo iz niirenberških principov, zapisanih v Listini Nurenberškega razsodišča (Resolucija ZN 1/95, december 1946). V svoji obrambi se posameznik tako ne more več sklicevati na ukaz višje avtoritete
KRŠENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC
Mednarodno in državno pravo vzpostavljata norme za zaščito posameznika pred zlorabo moči posameznih vlad. Človek lahko torej na podlagi svoje vesti odkloni dejanja, ki kršijo pravila vzpostavljena za zaščito posameznika.
PRAVICA DO SAMOOPREDELITVE
Združeni narodi izjavljajo, naj se države vzdržijo vsakršne nasil-> ne aktivnosti, ki bi lahko ogrozila pravico do samoopredelitve (npr. resolucija 2625 XXV). Podobno imajo posamezniki ne te pravico, temveč dolžnost po mednarodnem pravu odkloniti udeležbo v oboroženih silah, ki podpirajo apartheid.
ZDRUŽENI NARODI IN ZGODOVINA UGOVORA VESTI ZOPER VOJNO IN ZOPER VOJAŠKO SLUŽBO
Prva razprave o ugovoru vesti izvirajo iz časov pred ustanovitvijo Združenih narodov. Sovjetski delegat v Ligi narodov (Litvinov) je že leta 1927 in 1928 predlagal ukinitev vojaške službe v vseh oblikah. V predlogu je bila zaobsežena tudi pravnomočna prepoved državne vojaške propagande, državnih vojaških instrukcij in državne vojaške izobrazbe mladine. Temu predlogu sta sledili tudi Nemčija in Turčija, a ga je Liga žal zavrnila. V Komisiji Konference za razorožitev leta 1933 je bila ta tema znova obravnavana, ko je M. Lange iz Norveške predlagal pravnomočno prepoznavanje ugovora vesti, izhajajoč iz mnenja, da je ukazati mladim, naj ubijajo svoje vrstnike, v nasprotju z versko svobodo
Ti dve pobudi sta prišli s strani vlad, medtem ko so tovrstne pu-bude v Združenih narodih prihajale s strani nevladnih organizacij (NGOs). Koncem štiridesetih let je poizkušala Komisijo za človekove pravice pri ZN pripraviti do diskusije o ugovoru vesti najpre| organizacija Service Civil International (Mednarodna organizacija za civilno službo) (Komisijo za človekove pravice je vzpostavil Svet za ekonomijo in varnost pri ZN leta 1946. Srečanja so enkrat letno in trajajo 6 tednov, sestavljajo pa jo predstavniki 43 držav — članic, ki so izvoljeni za tri leta) Ravno tako so poizkušali temo ugovora vesti zoper vojaško službo vključiti v študijo Združenih narodov o diskriminacijah, ki se tičejo verskih pravic (A. Krishnasvvami). Slednje ni uspelo z obrazložitvijo, da bi zagotavljanje pravice do ugovora vesti pomenilo obliko diskriminacije ne-pacifistov. Tako je bila informacija o ugovoru vesti povzeta iz Poročila Združenih narodov o svobodi veroizpovedi šele leta 1971. Komisiji za človekove pravice pa je bilo to poročilo predstavljeno leta 1972 (A, Krishnasvvami Study of Discrimination in the matter of religious Rights and practices) V ozadju teh razprav so bile gotovo tudi vojne na Daljnem vzhodu, ki so v veliki meri večale število popolnih oporečnikov, ubežnikov in dezerterjev. WRI - War Rcsisters International je leta 1968 zaključil svojo študijo .o ugovoru vesti v svetovnem merilu (Tony Smithe in David Prasad) Temu je sledil svetovni Apel za priznavanje ugo vora vesti Zbranih je bilo 40 000 podpisov in Apel je bil formalno
predstavljen ZN v januarju 1970 Konec istega leta je ambasador Saudove Arabije JamaL Baroody na 25-ti seji Generalne skupščine dal pobudo za sprejetje splošne resolucije o mladini in človekovih pravicah (resolucija A/C. 3/L 1766) rev 1). Od tedaj je ugovor vesti stalna točka v letnih debatah o mladini v Komisiji za človekove pravice. Mladinske organizacije so Komisiji za človekove pravice predstavile dejstva in skušale angažirati tudi druge nevladne organizacije. Leta 1974 je mednarodna komisija pravnikov objavila študijo Patricije Schaffer in Davida VViessbrodta o »Ugovoru vesti zoper služenje vojaškega roka kot človekovi pravici«. To poročilo povzema tudi tedaj veljavne predpise v 150 deželah.
Mednarodni sporazum o civilnih in političnih pravicah iz leta 1966 se ne dotika eksplicitno pravice do ugovora vesti in tako je prvi resni korak leta 1967 izvedel Evropski svet, ki v resoluciji 337 vzpodbuja države članice k uvajanju legalnega statusa za ugovor vesti in k zagotavljanju možnosti za vzporedno službo vojaški službi (alternativna služba).
Kljub temu, da so številni mednarodni organi in številne nevladne organizacije predočile argumente o ugovoru vesti, pa Komisija za človekove pravice še vedno ni priznala pravice do ugovora vesti kot izvedenke iz pravice do svobode vesti in tudi ni nasprotovala proti ravnanju z oporečniki vesti.
Leta 1987 je prišlo na Generalni skupščini do delnega pripozna-vanja pravice do ugovora vesti, ko je bila sprejeta resolucija, ki poziva vlade, da priznajo moške, ki zavračajo služenje v Južnoafriški policiji ali vojski, ker nočejo
Poročilo Eida in Mubange Chi-poye je prvo, ki resnično smiselno povezuje mednarodno pravo in ugovor vesti zoper vojaščino. Kljub temu pa se zdi, kot da ni na tapeti ugovor vesti, temveč Ubogljivost vesti Mednarodnim zakonom Posameznik mora slediti mednarodnemu pravu, tudi če mora pri tem nasprotovati nacionalnim zakonom. Torej je debata bolj o Poslušnosti kot o Ugovoru.
Na 39 seji Komisije za človekove pravice so Ugovor vesti
sodelovati v krepitvi apartheid režima, kot pristne politične begunce (resolucija ZN 33/165, december 1978).
Leta 1980 se je Komisija za človekove pravice odločila za dopolnitev študije iz leta 1972 z novimi podatki. Up-to-date študija je obsegala odgovore kakih 30 vlad, a ni bilo čutiti nobenega na-emena, da bi podatke analizirali. Kljub temu se je pokazalo nekaj svežih sledi, ki so govorile o npr. uvajanju različnih načinov alternativnih služb, uvajanju možnosti za vojake, ki lahko med služenjem zahtevajo status oporečnika vesti itd. Novo poročilo je hkrati predstavljalo tudi osnovo za mednarodno debato o ugovoru vesti in o vprašanjih, ki so nanj vezana. Leta 1981 je nizozemska delegacija v Komisiji za človekove pravice dosegla resolucijo, ki od podkomisije za preprečevanje diskriminacij in za zaščito manjšin zahteva, da vsesplošno preuči tematiko ugovora vesti s posebnim poudarkom na implementaciji Resolucije Generalne skupščine 33/165 (36 seja komisije za človekove pravice, resolucija 40 XXXVII). Pod-komisija, ki se je sestala konec istega leta, je na osnovi mnenj delegatov in izjav nevladnih organizacij sprejela odločite^, da naj izvedenca za človekove pravice, Asbjorn Eide iz Norveške in Mubanga Chipoya iz Zambije pripravita poročilo in predloge za 35-to sejo te podkomisije v letu 1982. Tako se je rodilo končno poročilo z naslovom »Ouestion of Conscientious Objection to Military Service« in je bilo podkomisiji predstavljeno z enoletno zamudo na njeni 36. seji teta 1983. Poročilo in izdelana priporočila so bila odobrena in predložena 40. seji komisije za človekove pravice leta 1984.
opredelili kot bi-anualno temo začenši z 41. sejo leta 1985, zato so na 40. seji leta 1984 lahko sprejeli le proceduralno resolucijo, ki zahteva naslednje
•— poročilo naj se prevede in •distribuira;
— na priporočila iz poročila naj se zbere mnenja in pripombe;
— o prispelih mnenjih in pripombah naj generalni sekretar izda poročilo na 41 seji leta 1985;
-- Komisija za človekove pra vice naj razpravlja o vprašanju
ugovora vesti zoper vojaščino v sklopu tem »Vloga mladih v izvajanju in zaščiti človekovih pravic« na 41. seji;
V mednarodnem letu miru (1985) se je aktivnost in pričakovanje za priznavanje ugovora vesti kot človekove pravice še stopnjevalo. Resolucija nizozemskih predstavnikov, ki so jo ko-spon-zorirali predstavniki Avstrije, Kostarike, Francije, Španije in Velike Britanije, je sprožila zelo uspešno diskusijo. Predstavniki NDR in Bolgarije pa so zahtevali amandmaje, ki bi resolucijo bistveno oslabili. Zato o resoluciji niso glasovali in so odločitev preložili na leto 1987, po tem ko je to predlagala libijska delegacija, da bi dali tistim, ki se zavzemajo za priznavanje ugovora vesti, dovolj časa za pripravo širše podpore resoluciji o ugovoru vesti.
Dve leti je minilo od tedaj, ko je bila resolucija za priznavanje ugovora vesti prvič obravnavana na Komisiji za človekove pravice. V letu 1987 bo predlagana nova resolucija na 43. seji Komisije, ki bo poizkušala doseči konsenz pri vprašanju pravice do ugovora vesti zoper vojno in zoper služenje vojaškega roka. Šele ko bo ta pravica priznana z resolucijo komisije za človekove pravice, se lahko pričakuje, da bo predložena Generalni skupščini in Druž-beno-ekonomskemu svetu pri Združenih narodih.
Ko bo sprejeta osnovna človekova pravica do ugovora vesti zoper vojno in zoper služenje vojaškega roka, se bo proučilo, kako naj se ta pravica udejanja naprej. Pomembno je vzpostaviti smernice o alternativni službi in zagotavljanju političnega azila za oporečnike, ki so zaradi svojih stališč zatirani. Prav tako bo potrebno vzpostaviti mehanizme, s katerimi bomo lahko preverjali vsakršne sprejete smernice.
UGOVOR VESTI IN JUGOSLAVIJA
Za Jugoslavijo je razplet dogodkov v Združenih narodih še posebnega pomena. Kljub temu, da predstavniki jugoslovanske vlade redno sodelujejo na sejah Komisije za človekove pravice, in kljub temu, da diskusija o ugovoru vesti teče v medijih in v javnosti intenzivno že dve leti, pa javnosti stališča naše vlade v Združenih narodih niso poznana.
Znana pa so ji stališča različnih teles jugoslovanske politične oblasti, ki so pobudo popolnoma spolitizirala, jo pripisala desničarskim silam, tujim in domačim sovražnim elementom itd ... Smo priče etiketiranju mirovnega gibanja, ki je pobudo iniciiralo in ga mediji sedaj identificirajo z desničarskimi in sovražnimi silami. Smo priče ideološkim konstruktom politizacije konkretnih družbenih problemov. Z izjemo redkih
izjav, ki so žal prihajale zgolj iz ust slovenskih politikov in so se žal tikale le verskih oporečnikov in so se žal zavzemale le za ukinitev ponavljajočih kazni (Smole, Šetinc), je pobuda s strani političnih krogov naletela na nepričakovano nasprotovanje in nerazumevanje, ki daje misliti, da je opevana humanost in miroljubnost v smernicah naše politike na poti v komunizem potonila v lastnem hvalospevu.
Zadnji, in najbolj temeljito so pobudo obsodili člani koordinacijskega odbora ZK SZDLJ za splošno ljudsko obrambo, češ da je pobuda »navzkriž z- ustavo SFRJ, koncepcijo splošne ljudske obrambe, etičnimi načeti samoupravne družbe in svobodnjaškim in revolucionarnim izročilom naših narodov in narodnosti.". .« Komisija je bojda ugotovila, da argumentov Za skorajda ni in celo ugotovila, da se s pobudo ne strinja večina mladih v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji ne. Da se s pobudo strinja dobršen de! mladih, je pokazala med drugim anketa slovenskega javnega mnenja, da se ne strinja jugoslovanska mladina, bi morala raziskava šele pokazati. Na seji ZK SZDLJ, po tem, ko ni bilo nobene javne razprave v drugih republikah, prisotni na seji niso kompetentni dajati ocene o javnem mnenju. Zadnji stavek beri dvakrat.
Zaradi neinformiranosti javnosti o stališčih naše zvezne vlade v ZN in da bi vzpodbudili zvezno vlado k tvornemu pristopu do problematike ugovora vesti, je na iniciativo mirovne skupine iz Ljubljane, jugoslovanski vladi • in vsem našim ljudem 177 podpisnikov na dan človekovih pravic 10. decembra 1986. naslovilo naslednji
POZIV
Naslednja seja Komisije za človekove pravice pri Združenih narodih bo potekala v Ženevi od 2. februarja do 13. marca 1987. Med drugim bodo razpravljali tudi o Resoluciji za priznavanje Ugovora vesti služenju vojaškega roka. Če bo resolucija sprejeta, bo to v veliko pomoč pri pospeševanju prepoznavanja ugovora vesti kot človekove pravice v državah, ki te pravice še ne priznavajo, in v veliko pomoč pri izboljšanju statusa oporečnikov in statusa' civilne službe v državah, ki ugovor vesti že priznavajo. S tem, ko resolucijo sprejme komisija za človekdve pravice, se pričakuje, da jo sprejme tudi Generalna skupščina Združenih narodov, s tem pa bi oporečniki laže pridobili svoje pravice v zakonodajah in ustavah posameznih držav.
Pozivamo vlade vseh dežel, da vzamejo prepoznavanje ugovora vesti kot eno prvenstvenih dejavnosti v pripravah na sestanek komisije za človekove pravice v letu 1987.
Predsedstvo SFRJ in Zvezni izvršni
svet pozivamo da:
0. jugoslovansko javnost obvesti o stališčih, ki jih jugoslovanski predstavniki zastopajo v Združenih narodih
1. pravico do ugovora vesti vključijo v širše formulirano pravico do svobode vesti (Listina Združenih narodov o človekovih pravicah, člen 18) in da podprejo Resolucijo Združenih narodov;
2. postanejo so-sponzorji resolucije o priznavanju ugovora vesti;
Članice 43 se|o Komioli« za Slovakove pravice (198?) so; Alžirija Argenlina. A v-slrallja, Avstrija. Bangladeš, Belgija, Brazilija. Bolgarl|a. Belorusija, Kitajska Kolumbija Kongo. Kostarika. Ciper Etiopija. Franci|a. Gambija NDR. ZRN, Indija, Irak Irska Italija Japonska, Lesoto, Liberija, Mehika, Mozambik. Nikaragva, NorveSka Pakistan Peru Filipini Ruanda, Senegal. Somalija. Sri Lanka, Togo. ZSSR, Velika Britanija Sevoma liska USA, Venezueli In Jugoslavi|a
Opomba Država lahko sodeluio v diskusiji in je lahko so-aponzor resoiuciie ne da bi bila članica v komisiji'
Nadaljnje informacije so dostopne pri,
QUNO Geneve, 13 avenue do Mvvolet 1209 Geneve ŠVICA Sekcija za kulture miru, ŠKUC; Kersnikova 4, 61000 Ljubljana Na dar. Človekovih pravic, v letu miru. 10 decembra 1986, je v Ljubljani poziv pod pisalo 177 ljudi Dne 16 decembra 198G je bil poziv s podpisi poslan Prodsedstvu SFFIJ In Zveznemu Izvršnemu svetu Do današnjega dne (7 januar 1987) nismo dobili nobe nega odgovora Odgovor pričakujemo vsaj do 2 februarja 1987. ko se bo Komisija zn človekove pravice ponovno sestala viri
— OUAKER UNITED NATIONS OFICE -• GENEVE Martin Macpherson Ruporl , on the United Naliont and Conscientious Objection to War and Militarv Service (de ccmber 1988) PREVOD
United Nations. Commis&ton on Human Rights Sub commiosion on the Prti ventlon of Discrimination and Protegtion of minontler. Final Roport by mr Eide and mr Chipoya Mubanga Ouestion of conscmhtious Objection to Military Service- (1983)
Sekcija za kulturo miru pri ŠKUC in 17/ podpisnikov Po/iv predsedstvu SF RJ in Zveznemu izvršnemu svetu, december 198G,
• Glavna priporočila so naslednja:
— vse države naj bi priznale vsaj pravico do ugovora vesti za tiste, ki jim vest prepoveduje sodelovati v oboroženih silah v kakršnihkoli okoliščinah (pacifistična pozicija):
— države naj bi z zakonom priznale pravico do izstopa iz vojaških sil, ki so lahko v službi podpore apartheidu ali ki se jih lahko uporabi za akcije, ki vodijo h genocidu, ali za akcije, ki vključujejo nelegalno okupacijo ali vmešavanje v tuje zadeve;
— države naj bi priznale pravico posameznikom, da izstopijo iz vojaške službe tistih vojaških sil, ki so vpletene v kršitve človekovih pravic;
— države naj bi priznale pravico posameznikom, da-izstopijo iz vojaške službe tistih vojaških sil, za katere se lahko pričakuje, da bodo uporabile, ali ki uporabljajo orožje masovnega uničenja ali ki bi uporabile metode ali sredstva, ki so z mednarodnimi dogovori prepovedana ali ki bi lahko povzročila nepotrebno trpljenje;
— države naj bi predočile prebivalstvu informacije o pravici do ugovora vesti in naj bi dovolile nevladnim organizacijam, da to store neodvisno od vlad;
— vedno naj bi obstajala pravica posameznika, da sepritoži na neodvisno civilno pravno telo;
— države naj bi uvedle neodvisna telesa za odločanje o veljavnosti motivov oporečnika po nacionalni zakonodaji;
— vedno bi moralo biti omogočeno javno zaslišanje, prosilec za pridobitev statusa oporečnika vesti pa naj bi imel vedno možnost, da ga predstavlja odvetnik in da pokliče priče;
Ugovor vesti zoper vojno in zoper služenje vojaškega roka imajo danes mnogi ljudje za izjemno pozitivno dejanje. Odkloniti vojno kot sredstvo in opravljati alternativno službo pomeni konkretno in tvorno prispevati k svetovnemu miru, toliko bolj, če je omogočena civilna služba v mednarodnem merilu. Istočasno z napori za internacionalizacijo civilne službe pa je treba vzbuditi pozornost mednarodne javnosti ob sprejemanju resolucije za priznavanje ugovora vesti kot temeljne človekove pravice. Uspešna resolucija bi pospešila izboljšanje nacionalnih zakonodaj o ugovoru vesti in spodbudila še več posameznikov, da bi zavzeli svoje osebno stališče proti služenju v oboroženih silah in bi delovali v prid civilne alternativne službe, ki vodi k ustvarjanju miroljubnih odnosov med narodi gotovo precej bolj tvorno kot pa udeležba v vojskah.
IZ ŽAVE MARIBOR
Diskusija na sestanku družboslovcev z rektorjem Univerze v •Mariboru, 23. 12. 1986
1.	Odločno je treba zavrniti vsako vmešavanje politike v programiranje, vsebinsko koncipiranje, kadrovanje in delovanje MC Univerze Polom mariborskega družboslovja se je začel pred desetletjem s samovoljnimi in neustreznimi posegi tedanjega vodstva mestne organizacije ZK v MC Univerze. Po nerazumljivi in nenavadni odstavitvi predstojnika MC,'tovariša Zvoneta Cajnka in sekretariata MC ni nikoli več pričela učinkovito delovati koordinacija pedagoškega in drugega dela; prenehale so delovati sekcije pri MC, ki so dotlej vsaj nekatere trajno ali občasno funkcionirale. V tem zadnjem desetletju ni nikoli več nihče vprašal družboslovcev na Univerzi, ali soglašajo ali ne z nastavitvami v MC. O tem so odločali nekateri nekompetentni posamezniki, ki so tako tudi objektivno krivi, da ta institucija, ki porabi dosti denarja, deluje pretežno neadekvatno.
med delavcev centra nima kvalifikacij za zahtevnejše vzgojno-izo-braževalno delovanje (po merilih, ki veljajo za univerzo). Tako je »intervencija« MC v domeni koncipiranja družboslovnih in filozofskih znanstveno-pedagoških prizadevanj morala potekati kot pohod slona skozi trgovino s porcelanom. .	C...)
5.	Kar zadeva družboslovno, humanistično in filozofsko izobraževanje in vzgajanje na šolah, moramo čimprej poskrbeti za ustrezen model za vsako izmed njih. Predvsem je potrebno odpraviti majhne, pokvečene predmetčiče, ki si jih je birokracija izmislila za to, da bi z njimi simulirala družboslovje in filozofijo. Ti spački so filozofiji, družboslovju pa tudi univerzi le v posmeh. Pri razvijanju družboslovnih predmetov na univerzi je treba upoštevati predvsem naslednje podmene:
a)	študijski predmet mora biti zasnovan kot metodično izhodišče za umevanje in spoznavanje družbe, ne pa kot indoktrinacij-ska matrica;
DRUŽBOSLOVJE IN FILOZOFIJA -AHILOVA PETA MARIBORSKE UNIVERZE
2. Ugotoviti je tudi treba, da je omenjeno birokratsko poseganje v MC in družboslovje potekalo v najbolj neprimernem času. V Mariboru smo namreč pred desetletjem imeli svoj koncept, to je koncept interdisciplinarnega razvoja marksistične filozofske in družboslovne misli. Po razbitju vodstva MC, ki je praktično pomenilo tudi pasivizacijo ljudi, ki so dotlej bili protagonisti vseh pobud, je prišlo do tega, da so nam vsilili koncept ljubljanskega družboslovja in filozofije za nedružboslovne fakultete. Ta koncept, ki je najstabše, kar je bilo mogoče pobrati v Ljubljani, je pozneje vse bolj postajal koncept tiščanja družboslovja in filozofije v slepo ulico neuspešne reforme univerze. Ta koncept je problematičen, neadekvaten tudi v Ljubljani, le da tam ne predstavlja splošne katastrofe, tako kot pri nas. V Ljubljani namreč obstaja množica raziskovalnih in znanstveno-pedagoških institucij, ki se ukvarjajo s filozofijo, humanistiko in družboslovjem. Mariborska tehnicistično koncipirana univerza oziroma specialist, čno-strokpvnjaška večina na njej, je z veseljem porinila družboslovje in humanistiko na obrobje dogajanja in dala na njen račun zeleno luč vsakršnemu tehnicističnemu drobnjakarstvu in rutiner-stvu, oprtemu na trden argument zaslužkarstva, ideološko maskiranega s krilatico »sodelovanja univerze z združenim delom«.
3. Neadekvatno in neodgovorno odločanje v zvezi z različnimi aspekti koncipiranja, kadrovanja in dejavnosti MC Univerze je le-tega in ljudi na njem privedlo v nekakšno izolacijo, seveda takšen položaj skoraj nujno poraja tendence birokratiziranja. Najbolj izrazit primer tega je celoten kontekst tako imenovanega »Predloga za skupno poučevanje družboslovja«. Namesto da bi to pomembno problematiko dolgoročno obravnavali vsi raziskovalci in. pedagogi, ki delujejo na znanstvenih področjih, ki jih »Predlog« zasega, se je zgodilo prav nasprotno: Predlog je bil narejen in lansiran na tipično birokratski način, da o različnih momentih manipulacije neposredni ati posredni zvezi z njim sploh ne govorimo (na primer: prikrivanje vabila za posvet o družboslovnem izobraževanju na univerzah, ki je bil letos spomladi; ignoriranje besedil, ki so nasprotovala Predlogu in podobno). Prestojni-ku MC Univerze nikakor ni uspelo, da bi svojo institucijo neposredno povezal z znanstveno-pe-dagoškim delom na šolah. Raje se je ubadal z aktivnostmi, ki imajo'le malo skupnega s središčnim poslantvom MC — to je s koncipiranjem filozofskega in družbo-s.CVnega izobraževanja in vzgajanja študentov. Sicer pa MC za
• ksno delovanje sploh ni kadrov-SK' usposobljen. Prav nihče iz-
b) predmet mora biti oprt na spoznanja sodobnega izkustveno in metodično-kritično usmerjenega slovenskega in jugoslovanskega družboslovja in humanistike;
c) predmet mora biti ustrezno vključen v celostno pedagoško-znanstveno in vzgojnoizobraže-valno poslanstvo posamezne, konkretne šole, v nekaterih primerih celo smeri študija;
č) predmeti naj bodo enoletni; pri teh študijskih predmetih namreč ne gre za omejene študijske cilje, temveč za nazorska ozaveščanja in za spoznavanja kompleksnih kulturno-zgodovin-skih, političnih in družbenoekonomskih pojavov in procesov: učbeniki za te predmete naj bodo relativno celostni pregledi določene znanstvene discipline, ne pa konfuzni zborniki;
d) pri poučevanju teh predmetov je potrebno težiti k čimbolj ustreznemu razmerju med številom študentov in učiteljev; velike skupine pri seminarjih so metodično neobvladljive: do kvalitetnega pedagoškega dela v njih dejansko sploh ne more priti. Kjerkoli izdelujejo študenti seminarske naloge, mora biti poskrbljeno za adekvatno mentorstvo; drugače se ta dejavnost neogibno izrodi.
6. Ugotoviti moramo, da smo v zadnjih desetih letih na Univerzi v Mariboru kadrovsko relativno celo nazadovali. Predvsem je tudi slepcu lahko očitno, da za družboslovce in filozofe mariborska univerza ni vabljiva, temveč prav nasprotno. Ob popolni ravnodušnosti univerze do te problematike, strokovnjaki odhajajo ali se pasivizirajo. Medtem ko se množijo najrazličnejša delovna mesta na univerzi, pa družboslovje in filozofija usihata. Če se po naključju znajde na naši univerzi kdo, ki bi bil sposoben za družboslovno raziskovanje, mora čimprej oditfdrugam. Če se pojavi v Mariboru po naključju kak mlad strokovnjak, ga univerzitetna birokracija noče videti, čeprav bi ga krvavo rabili. Na posameznih šolah je prišlo tudi do sistematičnega namernega zmanjševanja obsega družboslovja.
7. V interesu ustvarjanja možnosti za realno planiranje razvoja družboslovja, filozofije in humanistike sploh je potrebno prenehati z demagoškim poudarjanjem posebne vloge te ali one izmed šol kot nekakšne nosilke humanistike. Vsaka šola naj raje do kraja pošteno pretehta svoje možnosti in ustrezno poskrbi zase, ne pa da obljublja drugim, kar nima niti za svoje potrebe. Takšnega ne-všečnega blefiranja na Univerzi v Mariboru zadnja leta nismo mogli prezreti in preslišati.
Vlado Sruk
KRONOLO-
GIJA
MLADINSKIH BOJEV Z MARIBORSKO KULTURNO SKUPNOSTJO
1. Balada o napačnem mestu
Do prvega skupnega sestanka med predstavniki mariborske kulturne skupnosti in programskih nosilcev mladinske kulture v Mariboru je prišlo. 6. 1. 1987, čeprav so mladinci svoj enoten projekt »mladinske kulture« odnesli na kulturno skupnost že ob koncu oktobra. Na kratki, a nadvse jedrnati seji, je Marjan Žnidarič, predsednik mariborske kulturne skupnosti, mladim povedal, da se s svojim programom niso obrnili »na pravo mesto«, kajti po njegovem mnenju je mladinska kultura identična s študentsko kulturo, le-ta pa sodi med ljubiteljsko kulturo, z ljubiteljsko kulturo pa se kulturna skupnost ne bo ukvarjala, ker se z njo ukvarja Zveza kulturnih organizacij. Ko je mladim dal vedeti, da nimajo pojma o organizacijski mašineriji kulturne skupnosti, je njihove finančne zahteve označil za megalomanske, njihov predlog po uvedbi štirih profesionalcev v mladinski kulturni organizacijski aparat za nespodoben, mimogrede pa jim je še očital, da hočejo vse breme mladinske kulture zvaliti na kulturno skupnost, medtem ko pustijo pri miru kulturno mačeho univerzo in republiško raziskovalno skupnost.
Z razpravo je pričel Branko Greganovič, predsednik mariborske UK ZSMS, ki je magistru Žnidariču najprej oddeklamiral definicijo .kulturne skupnosti, nato pa mu je še pojasnil, da se o »5 milijardah dinarjev pogovarjate vi, mi pa o 50 milijonih.« Greganovičev nastop je predsednika kulturne skupnosti tako osupnil, da je z besedami »tako se ne bomo pogovarjali!« — zapustil sejo. Na ta način je za zdaj še neobstoječe stališče kulturne skupnosti do projekta mladinske kulture v Maribora — ponazoril.
2. Protestno pismo
Čeprav je bilo mladim jasno, da so s kulturno skupnostjo glede finančnih sredstev v dobršni meri vsajen to leto opleli, so s pogovora o mladinski kulturi, ki je bil 9. 1. 1987 v Pesnici ob navzočnosti novogoriških kolegov, poslali protestno pismo proti organom mariborske kulturne skupnosti. V pismu pravijo, da so tudi organizmi mladinske kulture del tega mesta, zaradi česar zahtevajo tudi del prostora zase. Glede odhoda predsednika kulturne seje pa so zapisali, da »takšne metode onemogočajo kakršenkoli dialog, ki bi moral biti v okviru interesne skupnosti osnovna metoda dela«^ Protestno pismo je objavila Mladina, Katedra, Delo in Ljubljanski dnevnik, ne pa tudi največji slovenski lokalni dnevnik Večer, kar zagotovo potrjuje tezo predsednika kulturne skupnosti, izrečeno na ponovni seji 20. 1. 1987; namreč tezo o tem, da Andrej Fištravec pri svojih napadih na kulturno skupnost izkorišča in uporablja tudi sredstva obveščanja, »ker jim je bliže« kakor pa sam Žnidarič.
3. Dialog na trhlih nogah
Glede na to, da v mariborskem kulturnem prostoru protestna pisma niso ravno pogost pojav, še posebej pa ne tista, kjer bi bil predmet protesta kateri od mariborskih vodilnih mož, je 20. januarja navzlic vsemu prišlo do ponovnega srečanja med vodstvom kulturne skupnosti in mladinskim vodstvom. Tokrat so se dogovorili, da bodo skupaj še enkrat pregledali posamezne programe 27. januarja in poskušali na februarski skupščini kulturne skupnosti vendarle kaj več postoriti za mladino. Magister Žnidarič ne bi bil predsednik kulturne skupnosti, če ne bi tudi tokrat namignil, da gre pri vsem tem le za »privatne interese posameznikov« in za nikaršno kulturo; malce se je žalostil tudi nad uredniško politiko časopisov, ki objavljajo celo take neumnosti kot so mladinska protestna pisma; mladim pa je dal vedeti, da je kulturna skupnost ogromno storila za mladinsko kulturo, saj vzdržuje in spodbuja k delu veliko število — pionirskih kulturnih društev.
4. Naj živi kultura dialoga!
Medtem ko so 27. januarja nosilci programov mladinske kulture skupaj s sekretarjem pregledovali posamezne programe — seje se na sugestijo mariborskih oblasti novinarji niso udeležili — je predsednik kulturne skupnosti Ljubljanskemu dnevniku pisal pismo, v katerem je do mladinske kulture v Mariboru prav tako nepopustljiv kot 6. januarja. V pismu pravi, da je sejo zapustil zaradi tega, ker so »predstavniki mladinske kulture zelo odločno pričeli svoj »sodni postopek« proti predstavnikom takozvane uradne mariborske kulture ...«, ker so na začetku pogovora mladi »popolnoma razvrednotili delo in prizadevanja kulturne skupnosti na tem področju . ..«, zato so se odločili počakati, »da se razgrete glave ohladijo in poskušamo trezno in konstruktivno pogovor nadaljevati«. V pismu tudi pravi, da so v tem času mladinGi« v slogu užaljenih veličin s pridom izkoristili nekatera sredstva obveščanja za blatenje kulturne skupnosti. »Novinarja, ki sta s sej poročala, sta po Žnida-ričevih besedah le »senzacionalizma željna ...« Iz dobro obveščenih krogov pa smo izvedeli, da je predsednik kulturne skupnosti še z veliko bolj sočnim pismom protestirali pri mariborskem županu, ker je protestno pismo ponatiinil tudi Indok bilten. Vmes pa so mariborskemu poklicnemu mladincu Andreju Fi-štravcu pojasnili, da njegove izjave na Delovi okrogli mizi o alternativni kulturi niso ravno v čast pravemu Mariborčanu , ..
5. Balada o mladinski kulturi v Mariboru
Te ne bomo pisali, če bi koga vendarle utegnila zanimati, se naj oglasi pri kakšnem mariborskem predstavniku zveze komunistov, zveze borcev, komiteja za SLO ali pa kar na
SAMO POLITIKI SE NE
PREMAKNEJO
NIKAMOR
Ns konferenci mariborske MK ZSMS je govoril tudi sekretar mestne SZDL Slavko Vizcvišek. V svoji razpravi se je zavzel za vrednostno nevtralno znanost, odlpčno pa je zavrnil tudi trditve nekaterih mladincev, da Maribor zapuščajo pametni ijudje. »Doslej smo imeli samo dva taka primera,« je dejal, »prvi je Tone Part« Ijič, drugi pa Drago Jančar.« Sicer pa Ima po njegovih besedah Maribor • velik kadrovski priliv In majhen odliv. Dokaz za to so politiki, ki Jih na vse
kriplje vabijo v zvezne in republišk organe, pa se nočejo iz Maribora m kamor premakniti.
Država Maribor je tudi demokrati čna država, kajti »dve zaplenjeni šte vilkf Katedre še ne pomenita, da \ Mariboru ni demokracije.«
Težava je v tem, da je bila v zad njih nekaj letih v Mariboru zaplenje na le ena Katedra. Kaj bi ta številki utegnila pomeniti z vidika demokra clje, nam ni povsem jasno.
POMEMBNO JE BITI -ZASKRBLJEN
Čeprav je bila konferenca mariborske mladine 21. 1. 1987 samo »prazen ritual«, kot je dejal Tone Anderlič, so bili duhovi v mariborskem Domu DPO dan po njej zelo razburjeni. Razlog njihovega tovrstnega gibanja je ostal skrivnost... Domnevalo pa se je, da bi to utegnili biti vsi trije raz-pravljalci — Andrej Fištravec, Branko Greganovič in Dušan Ogrizek —, ki so na konferenci postavljali »čudna vprašanja«: zakaj je Tone Partljič zapustil Maribor, zakaj je mladina tako neizobražena in zakaj so, milo rečeno, neizobraženi tudi mladinski funkcionarji, ki zaradi te svoje vrline niso sposobni reflektirati položaja mladih in so kot taki le »ritualni okrasek v političnem si-
stemu«. Domnevalo se je tudi, da je duhove razburil mladinski predlog po nujnosti imetja »lastne znanosti in produkciji lastnih informacij.« Potem se je slišalo, da je duhove vznejevoljil nastop samega Toneta Anderliča, ki je govoril o konferenci slovenske SZDL — bila je dan pred zasedanjem mariborske mladine — kot o manifestaciji, ki se je v 40. letih zelo malo spremenila.
Najbolj verjetno pa je, da je dan po konferenci v Domu DPO vršalo zaradi tega, ker mladina ni vsaj nekajkrat med konferenco vzklikala Smoletove parole: »Smrt inflaciji — svoboda razvoju!«
JLA TESNO SODELUJE Z MLADIMI
»Pojav družbenih gibanj v Mariboru, še posebej mirovne skupine ter pobuda za civilno službo, sta odprli problematične dimenzije v odnosu in sodelovanju z JLA. Predstavniki JLA se ne strinjajo in ne sprejemajo ne pobude in ne dejavnosti mirovne skupine. To otežuje sodelovanje, ki ga želimo vzpostaviti na tem nivoju preko ustreznih organov MK in vsebine ter predvsem s predstavniki mladinske organizacije v JLA. V zadnjem obdobju se izkazuje pomemben prispevek predsednika mladinske organizacije v JLA v delu predsedstva MK ter komisije za SLO.« (iz uvodne besede predsednice MK ZSMS Maribor na konferenci MK ZSMS 21. 1. 1987)
To je sasvim neprihvatljivo
Konference MK ZSMS Maribor sta se udeležila tudi predsednik in sekretar kraljevske mladine. Glede civilne službe je predsednik Radomir Jovanovič dejal:
»To je sasvim neprihvatljivo iz tog razloga št o ima Srbija tu neku tradiciju. Dalje:
mi nismo toliko bogata zemlja, da bi mogli dobrovoljno služiti vojni rok. Kraljevička omladina je potpuno svjesna, da se mi da-nas nalazimo u specifičnim uslovima, zbog kojih je civilno služenje neprihvatljivo. O torne uopšte ne treba razpravljati z obzirom na to, da je u pitanju vrlo mali broj ljudi. ..«
POSEBNO OBVESTILO
Na zadnji seji časopisnega svet Katedre je član sveta France Forst nerič med drugim opozoril na to, d bi Katedra morala posamezne tem obravnavati z vidika obstoječih družbenih odnosov v Mariboru. Bralce obveščamo, da bomo v naših naslednjih številkah kar največ prostora odmerili zapisom o fevdalizmu.
MIROVNA SKUPINA MARIBOR KLUB MLADIH
Orožnova 2
62000 Maribor
Časopis KAJ je v št. 4 (158) z dne 23. 01. 1987 že drugič pisal o primeru Stojana Kaiserja, ki je storil kaznivo dejanje telesne poškodbe. Čeprav je članek, ki ga,je napisal Srečko Niedorfer samo pojasnilo dogodka, ki je bil v Kaju dne 29. 11. 1986 le omenjen v vprašanju javnega tožilca, ne moremo mimej dejstva, da sam naslov "Mirovnik z madežem nasilja" v bralcu vzbuja'določene asociacije.
Značilnost mirovnega gibanja je njegova odprtost in čim demokratičnejši način delovanja. V njega se vključujejo ljudje različnih svetovnonazorskih mišljenj, ki jih druži boj za mir. Jasno je, da so člani mirovne skupine fantje in dekleta, ki imajo vsi svoje probleme. Mirovna skupina ni	terapevtska	skupina,	ki	bi	AoL Lakfa te probleme reševala.
Biti mirovnik ne pomeni biti imunда napake, ki se ne skladajo z mirovniškim "kodeksom".
Ne opravičujemo dejanje Stojana Kaiserja, ampak nas moti enačenje njegovega dejanja z aktivnostjo mirovne skupine. Kaj ima podzavestno osebno dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti opraviti z mirovno skupino. Članek v časopisu KAJ bralcu vsiljuje občutke, da so tudi, ostali mirovniki takšni. Po tej logiki so takšni tudi delavci ,v OZD, v kateri je Stojan Kaiser zaposlen. KAJ piše o Stojanu Kaiserju kot mirovniku, nikjer pa ne omenja kje je zaposlen, kakšna je njegova izobrazba,' ipd...
Stojan Kaiser je samo mirovnik-delikvent. Dejanje samo ni več pomembno, pomembna je njegova aktivnost v mirovni skupini.,Menimo, da je to očiten poskus degradiranja mirovnega gibanja v očeh javnosti. Članki, ki so o aktivnosti mirovne skupine doslej izšli v dnevniku Večer ne dosegajo niti polovice obsega omenjenega članka. Zakaj je dejanju Stojana Kaiserja podana taka publiciteta, delovanju mirovne skupine pa minimalna? komu služi razpihovanje že skoraj ugaslega gorišča?
MIROVNA SKUPINA MARIBOR
DOSTA VALA BEŠE ZADEEANCI JE!- KONSTArfTmOVIČU, VEŽJ CVOR OD BUJ/S NA QlAVI1
A SAbDRZ JE DOBRO l rtAG,UZl
SAGNISEDUSa TAKO-
'	''l|3w ' J
;h*:.i -\M
\
°- MM-
'4
вдгдганн
kako u oe ONAKO.
&
4
v
4>
I
-H-
.
U SE TO
K.URAC. SAM 3E BIOl-ZNASTI* I partizane... Cim nA5e5 OEDNOfi, ETO TEBI N3IH PUHO SVUC OKOL0 A I PRIFUCASTE CqADMO. DAL6KO SE CU3E... ZATO ODMA CA SE SPREMI I POKOPI RAKIDU I K05A-ICE 1 510 IMA. PA DA SE 56»
U SUMU!..
OG/.NI KRMAK JE DA 5МЕГА SMODI DOK SVODA
ARTTZAN MEKI.
N'36 LJUDSKI VOJVODO- Tl Sl SEBI OtAKSO, A U MENE 305 \ UVEK NAPUN3ENA KURdMA-..
KOLU ISA!..
U8ISM0 BITAN^U... \
V C AM tC- А1П	/	\	\
5ЛГЛ зе bio.
VINČENTUE. IDI Л '
VIDI STA IA\A I
5
АЛ10
w
TOMERI ,SE MALO PlSACU...
tr-r- . пМЛ, JEBO II "ТЕВСХт KONŠTANTINOVICOI 'l
"	;	^pooiecad	oe.oadnu.ubi	зе ona partizancjna
l A V BILA DE VEc MRTVA KAD SAMPUSTIO SEME VOJVODINO U N3U
NEMA PUNO'
PA STA PAll... МСХЗОI JA MRTVU..
PISTOLD.MALO
MUNICI3E I...
f 1
... NEKA KNDIzJ
tirati
e
i
SUKAJTE CNO-SREČANJE nfK jesenSKi vefiER V MRACtll 06K0KR5KI HOSTI zmotili cuoni Doetje
SOTVCO MIR
TZfll ГМО 121*00 MAHU
KAR NI POSRKALA VASE zemlja ir DoiRe cas*, ODKAR Sl HJ,
VZELI, KAR V ZIMSKIH NO&H LISICE SO nDZABILE KI SO SKOZ MRE 2 NOSILE Ч V LACKIH ZOBEH
. O
POIOZIL ПА VHESJfc StM 14) X) RAzerro UXWJ30.' k Dotop STUMfU MM VANJO W3 UH »П Ni M
КЗС X JASHINAOdl,
kjc sta osmiorodHi?*
џ
K3C hi’WF.TD msi Tl T' Sl se skrha v*Mt
.if noooshi ivoi 6W., k mi m	ttcivida,
i
LAZ ZRE IZ Uti VOTLIN, me NE POM HLEDAL VAN*' ZEMLJA.VZEMI L0BAN3E MEHI PUOTI Str MIH
M
l ЈОВЛ JWt пс»соз le м*зеет,
i m $11Л *>frjMJNA*.
-»ЈЧЧ
Piše in riše: ZO
Pripis uredništva: OTROKOM, MLADINI DO 15. LfcIA in mumau
STOM PO DOLŽNOSTI NE DOVOLIMO OGLEDA STRIPA!