z mag. dr. Marjano Šalehar
Moram priznati, da sc za klcpct ob kavici z mag. dr. Marjano SALEHAR niscm odločila zato, ker bi bila toliko novinarsko radovcdna, ampak preprosto, kcr scm tudi mati dvch odraščajočih fantov, ki mc nadvsc skrbi spoznanjc, do katcrcga je prišla moja sogovornica v svojih štvilnih raziskavah, da starši 111 šola vzgajamo bodočc ncvrotikc in nc zdravc in v znanje naravnane otrokc.
Njcnim raziskavam gotovo grc vcrjcti, kajti Marjana jc kot mati in zdravnica vsc svoje življenje in delo podrcdila skrbi za otroka - doma in na svojem dclovnem mestu. 2c kot študcntka splošne mcdicine in kasncjc zdravnica v obratni ambulanti, pa v zdravstvenem domu Ljubljana-Siška - otroškem dispanzcrju za zdravstveno varstvo šolskih otrok, katcrega vodja je žc vrsto let, je spoznala vse bolczni, ki nstajajo zaradi prevelikih zahtev časa in okolja. Skrbno sprcmljanjc njene hčere, danes že 20-letne študcntkc prava, skozi vse faze njcnega razvoja, pa jo je gotovo šc posebej spodbudilo k raziskavi, kateri jc odrac-rila največ svojcga delovnega in prosteg? časa oziroma dolgolctnega trdega strokovnega dela. jc vpliv kroničnega strcsa na šolarja. Skrb vzbujajoči su njcni rczultati. Na-mreč zaradi »naprednega« šolstva in še bolj »naprcdnih« staršcv ali bolje rečeno, zelo zaposlenih, polovica otrok v Sloveniji kaže psihosomatskc znakc, ki se odražajo z glavoboli, bolečinami v prsnem košu, v trcbuhu, no-gah, utrujenostjo, razdražljivostjo, agrcsivnostjo, katere posledicc so lahko usodne.
Pričc smo vedno večjemu strahu in duševnim težavam, zaradi učnega prcnatrpancga in prezahtcvncga programa, zaradi strogosti in nečlovečnosti sistema obvcznega šola-nja. Iz lastnih izkušenj mi jc zatrdila, če nc bi upoštcvala hčerine osebnosti, njcnih sposobnosti in nenchncga scz-
nanianja profesorjcv in učiteljcv z nienirai laslnostmi, katcrih bi morali sami uvidcti, uspcha ne bi bilo.
Scvcda pa jc vsak otrok oscbnost zasc, zato enotncga rcccpta ni, vcndar jc otrokovo osebnost nujno treba upoštcvati, otroka spoštovati takšncga kakršcn je. Žal-pa dancs ugotavljamo, da jc naš otrok kaznovan za tisto, česar nc zmore in nc za tisto, čcsar noče. Dclcžni so lc sirogosti, v šoli in doma, nečlovcškcga, pogosto fizičncga obračunavanja staršev, zato ni nič čudncga, če število samomorov mladih narašča.
Ob prebiranju teh vrstic bostc najbrž rekli, da scm k moji sogovornici prišla po nasvct. Morda, a gotovo stc tudi vi, dragc matere, očctjc in učitclji spoznali, da je prišla ura strcznitve.
Polni smo parol »otroci so naša prihodnost«, »na mla-dih svet ostaja«, »otroci so naš zaklad«, a zanjc tudi posluha nimamo, kaj šele, da bi kaj sprcminjali. Čc hočerao zanamccra res omogočiti kvalitetno življenje, moramo najprej sestopiti s trona, tako starši kot učitclji. Zlasti slednji, kcr otroci pogrešajo bolj pristen odnos do učitelja, več prijaznih bcscd, dobre volje. Kako malo potrebuje otrok, da se znebi strahu prcd šolskimi obvez-nostmi.
Istočasno jc trcba prilagoditi učnc programc starosti otroka, skrajšati učnc predmctc, bivanjc otroka v šoli, saj je njegov dclavnik kot za odrasle ali šc vcč, zmanjšati ocenjcvalna obdobja itd.
Zdravnik na te sprcmcmbe gotovo ne more vplivati, zato so pri svetovalnem centru ustanovili klub staršev za boljšo šolo, v katerem so polcg staršev, učcncev tudi psihologi, zdravniki, prcdstavniki Zavoda za šolstvo, zato jc upati.
Kaj pa starši? Mag. dr. Marjana Salehar ugotavlja, da so najbolj v zadrcgi pri vzgoji.
Kcr jc vzgoja doslcdna in kjer se starši lahko več posvetijo svojim otrokom, nc lc 10 minut, so otroci bolj sproščcni in nimajo psihosomatskih znakov.
Pri vseh sc pozna storilnostna usmcrjenost naših dru-žin, saj jc domače dclo, red in snaga šc vedno bolj pomembno od pogovora z otrokom ali družinskcga spre-hoda. Nckateri starši v svoji ambicioznosti tudi pretira-vajo z lzvcnšolskimi dejavnostmi svojih otrok, saj je uspch otroka v šoli in izvcn njc pomemben prestižni dcjavnik.
Marjana bi nam lahko šc veliko koristnega svetovala, a kaj, ko jc čas njen sovražnik. V dobri urici klepeta, ki mi ga je lahko namenila, je vrsta pred čakalnico ambu-lantc bila vse daljša, zato se o njenem konjičku nisva uspcli pogovoriti. A nič zato, saj mi je še vedno v prijet-ncm spominu zadnja seja predsedstva socialistične zveze, katcrc član jc tudi Marjana. Prišla je z zamudo in v za-drcgi. Po tihem sc je obrnila in vsa žareča šepnila »Z novim lctom 1990 pristopamo k novemu načinu cepljenja rdečk.« Vsa srečna sem dojela, da kot mati in ženska slavi še cno zmago, kajti v zadnjih štirih letih se jc povsem posvctila magistrskcmu delu, v katerem je obravnavala problcm rdcčk, ki jc v naši družbi podcenjevan, katerih poslcdicc pa so za nerojcncga otroka lahko usodnc.
Samo čcstitamo ji lahko z željo, da bi sc vsaj zdaj malo oddahnila, si vzcla vcč časa za klasično glasbo, ki jo tako rada posluša, dobro knjigo ali pa, da si oglcda kakšno slikarsko razstavo, za nov navdih, spoznanje, saj kot pravi, jc tudi mcdicina umctnost.
Vera Vogrinčič