Stran 45.
Kako si je zlodej zaslužil krajec kruha.
Spisal S. N. Tolstoj.
Bilo j8 spomladi, v onem letnem času toraj, ko odeva Vesna log in gaj s pestrimi cvetovi, in ko so travniki slični čarobnim preprogam, iz katerih so vzklile na ukaz nebeškega vrtnarja raznobojne, nežne cvetke. Narava se je vzbudila iz sladkega spanja, in bam na vzhodu je priplavalo izza visokih gor zlato solnce v vsej svoji veličastnosti Njegovi dobrodejni žarki so pokukali tudi v borno stanico kmeta Ivano-viča ter ga prebudili iz sladkega spanja. Vstal je veselega srca in se zahvalil dobremu Stvarniku, da mu je dal učakati krasnega dne. Vtaknil je v žep krajec kruha, in ne da bi zajutrkoval, je šel v hlev, upregel jedinega konja v plug, ter se odpravil na polje. Na polje prišedši, je slekel svoj kaftan, ga vrgel pod nizko grmovje, dejal podenj krajec kruha, potem pa je šel orat. Prihajalo mu je vroče, in znoj mu je kapal po zagorelem licu, a on se ni brigal zato, saj ga je pri njegovem trudapolnem delu podpirala nada, 3a bode v jeseni stotero poplačan ves njegov trud. Solnce je stalo že visoko na nebu, ko je izpregel utrujeno žival. Ta se je mirno pasla ob parobku, med tem ko je njen gospodar legel v senco pod grmovje. Ker je začutil v želodcu veliko praznoto, 3egel je pod kaftan, da bi si utolažil glad s kruhom, katerega je prinesel seboj. Ivanovič išče in išče, a glej čudo, kruha ni nikjer. Vzdignil je kaftan, preobračal ga na vse strani, a vse zastonj, krajca ni in ga ni. „Čudno", dejal je sam pri sebi, „žive duše ni Dilo tu, in vender mu je nekdo ukradel kruh".
Sam hudobec je med tem, ko je Ivanovič pridno oral, vzel kruh, potem pa se je skril za grmovje, da bi čul, kako se bo začel kmet jeziti in preklinjati. A raral se je. Ivanoviču je bilo sicer hudo, da mu je orzel neznan tat borno kosilce, a mislil si je: „ Lakote le bodem zato umrl. Tisti, ki je vzel moj košček kruha, je bil gotovo še bolj potreben, nego sem jaz. Bog mu blagoslovi !a
In Ivanovič je šel k vodnjaku, se okrepčal z mrzlo vodo, potem je ujel konja, ga upregel in delal sope t dalje kakor poprej.
Hudobcu ni bilo nič po volji, da se mu ni posrečilo, zapeljati kmeta v greh. Klaverno jo je popihal aazaj v pekel, kjer je povedal  poglavarju hudobcev,
Stran 46.
kako je ukradel kmetu krajec  kruha, in kako  je  ta namesto da bi se jezil dejal, — Bog   mu  blagoslovi.
Poglavar pekla je bil neizmerno razjarjen. „Ti sam si kriv", kričal je nad hudobcem, „da se kmet ni rotil, ker si stvar neumno pričel. To bi bilo lepo, ko bi začeli vsi kmetje tako govoriti! Pomisli vender, kaka škoda bi bila to za nas! Zato ti ukažem, da greš takoj na zemljo, in ako se ti ne posreči spreobrniti kmeta v treh letih, pustil te bodem kopati v blagoslovljeni vodi. Ali si razumel?"
Pred blagoslovljeno vodo je imel hudobec velik strah. Kolikor je mogel, hitel je na zemljo, a med potjo je premišljal in premišljal, kako bi pridobil kmeta za-se. Ni mu bilo treba si dolgo beliti glave, zvita njegova buča si je kmalu izmislila nekaj prav pametnega. Prav ponižno je prišel k ubogemu kmetu, kateremu je vzel kruh ter ga prosil, naj ga vzame v delo. Kmet se je sicer izgovarjal, da ga ne potrebuje, a ker mu je hudobec obljubljal, da mu hoče pridno in zastonj delati, vzel ga je vender le. In res, Iva-novič je bil popolnoma zadovoljen s svojim hlapcem. Ker je hudobec vedel, da bode isto leto velika suša, zato je svetoval svojemu gospodarju, naj seje žito na močvirnate tla. Kmet ga je ubogal, in isto leto je vladala res taka suša kakor še nikdar popreje. Ivanovičevo žito je krasno uspevalo. Vzrastlo je lepo visoko in klasje je bilo tako polno zrnja, da je obetalo stoteren sad, med tem ko je bilo na sosedovi njivi vse požgano od pekočih solnčnih žarkov. Iva-novič je imel to leto žita veliko več, kakor ga je potreboval. Naslednje leto je svetoval hudobec svo jemu gospodarju, naj seje žito na suho peščeno zemljo, kajti vedel je, da bode leto čez mero deževno. Gospodar ga je ubogal, in zopet je pridelal toliko žita, da ni vedel kam ž njim.
A sedaj je začel peklenšček svoje delo. Naučil je svojega gospodarja, kako se dela iz žita — žganje. Kmetu se je dopadla žgana pijača. Pil jo je s slastjo,
¦
ter jo dal pokusiti tudi svojim sosedom.
Zadovoljen je šel hudobec v pekel poročat svojemu poglavarju, kako je zapeljal kmeta. A poglavar pekla se je hotel sam prepričati, kako je podložni peklenšček izvršil njegov ukaz, zato se je odpravil ž njim na zemljo. Prišla sta k Ivanoviču. Tu je bila zbrana velika družba. Ivanovič je namreč iz vsega žita, kar ga je več pridelal, skuhal žganje, potem pa je povabil vse bogatejše kmete iz okolice v goste. Njegova žena je pridno polnila gostom prazne ko-zarce. Ze zopet je držala polno kupico v roki, nego, oj nesreča, kozarec ji je padel iz rok, in žganje se je razlilo po tleh.
„Prismoda, šepava! kaj ti je vender", je kričal mož, „da tako izborno kapljico razlivaš po tleh"?
Hudobec je dregnil svojega poglavarja s komolcem, ter mu zašepetal na uho: „AU si čul? Sedaj ne pravi več, Bog blagoslovi"!
K veselim pivcem je prisedel tudi ubog delavec, ki ni bil povabljen. Tudi on bi se rad po-krepčal z žgano pijačo. Ko ga je Ivanovič zagledal ni mu dal kozarca, ampak sam pri sebi je šepetal: „Kaj, vsakegapritepenca bom jaz napajal z žganjem"!
Tudi to je ugajalo hudobcu in zadovoljno se je nasmehnil.
¦
„Le čakaj še nekoliko", tolažil ga je tovariš, „pride še lepše".
In gostje so pili in peli in bili veseli, da je bilo kaj. Pijača jim je razvozlala jezike, začeli so hvaliti drug drugega čez mero. Poglavar hudobcev je šepetal svojemu tovarišu na uho: „Ali jih vidiš? Sedaj se ližejo jeden drugemu kakor lisjaki. So že v naših rokah".
„Da, da, sedaj se še drug drugemu dobrikajo", pritrdil je hudobec; „ali počakaj, spijejo naj ga še en kozarec in videl bodeš, hujši bodo kakor volkovi".
In res gostje so postajali vedno glasneji in glasneji. Kmalu so začeli zabavljati drug drugemu in se naposled celo — pretepati.
„Izvrstno! res izvrstno"! mrmral je hudobec s smehljajočim obrazom. „Potrpi še nekoliko. Še jeden kozarec naj ga spijejo in videl bodeš, taki bodo kakor prasci."
Id gostje so pili in pili, in njih govorjenje je bilo vedno bolj nerazločno. Zdaj so začeli odhajati tu jeden — tam dva — tam trije. Vsak je naredil samo dva ali tri korake, a potem se je zvrnil po blatni cesti. Ivanovič jih je hotel spremiti, a preveč se je navžil žgane pijače, noge so se mu zapletale, naposled so mu odrekle svojo službo in tudi on je telebnil kakor je dolg in širok na tla.
Neizmerna tadost se je razlivala po obrazu peklenskega poglavarja; vesel je bil svojega tovariša: 0Prav vestno si izvršil moj ukaz", dejal mu je. „Ali povej mi, kako si naredil to pijačo! Kaj ne da, najprej si vzel lisičje krvi, in kmet je postal priliznjen kakor lisica; potem si primešal volčje krvi, in kakor volkovi so besneli pivci; a naposled si prilil še svinjske krvi."
„0, vsega tega mi ni bilo treba storiti", zavrnil ga je hudobec. „Samo žita sem mu pustil rasti v izobilju in iz tega sem ga naučil delati žganje. Obil-nost je torej, ki izpridi človeka in ga stori podobnega neumni živini. Dokler je imel kmet le toliko žita, kolikor ga je neobhodno potreboval, hvalil je Boga za krajec kruha, a sedaj je to že opustil."
Poglavar pekla je pohvalil podložnega hudobca ter ga obsipeil s častjo in slavo.