573
KMEČKA POROKA
Ni da bi človek oporekal zamisli o kmečki poroki v Ljubljani. Tudi ne kaže podcenjevati dejstva, da bo kmečka poroka kaj kmalu postala najimenitnejša prireditev našega mesta, ki bo ponesla ugled in slavo Ljubljane daleč v svet. Prav je tudi, da naši časniki posvečajo izjemno pozornost tej prireditvi, prav je, da zasedajo razni odbori in se celo mestni organi ukvarjajo s kmečko poroko. O navdušenju proizvajalcev iz naših podjetij ni da bi govorili. V tej vsesplošni vnemi je pač treba videti resnost, požrtvovalnost, če ne že celo navdušenja. Bili bi vsekakor odljudni pustuhi, če bi odrekali delovnemu  človeku pravico,  da  se  ob
Glose
574
slavnostnem sprevodu kmečke poroke vsaj za hip spomni na svoj kmečki (bajtarski) rod in v občem veselju pozabi na tegobe življenja. In zakaj se ne bi naše mesto nališpalo in zakaj ne bi desettisoči spremljali mladoporočence v novo življenje? Vse prav in lepo.
Je pa nekaj, kar moti človeka. Kako to, da nismo sposobni priklicati v življenje kulturno-umetniškega dogodka, ki bi našemu mestu dal značaj višje duhovne vrednosti, kot pa jo zmoreta dati kmečka poroka ali športni dogodek? Bili so časi in bili so pisci, ki so sanjali o Ljubljani kot o novih Atenah. Bili so predlogi in ideje iz vrst kulturnih ustvarjalcev in delavcev, ki so od osvoboditve dalje poskušali ustvariti v našem mestu kulturne in umetniške prireditve z visoko in duhovno pomembno naravo. Žal so vsi načrti omahnili pred nerešljivim vprašanjem denarja. In zdaj še tisto malo, kar se dogaja v kulturni sferi, počasi krni. Sredstev ni, zanimanje pa počasi usiha. Pičel obisk Pregljeve razstave sodi med prave in resnične kulturne škandale. Stoletnico Riharda Jakopiča slavimo s spominom na porušeni mojstrov paviljon. In vrsta izvrstnih koncertov, slikarskih razstav, gledaliških in filmskih predstav postaja žrtev naše brezbrižnosti. Kje je naša kulturna zavest in kje je duhovno prebujeni človek? Nekoč smo ponavljali misel, da bodi knjiga cenejša od kruha. In danes? Zdi se, da se sramujemo tega gesla, saj smo spoznali, da sta trgovanje in rentabilnost čarobni besedi, ki nas vodita v svet stvari in potrošnje. V svet duhovne  in moralne brezobveznosti.
Ne gre zato, da bi nasprotovali kmečki poroki. Samo vprašujemo, kako blizu smo že trenutku, ko bo zmagalo načelo Panem et circenses?
B.S.