JOŽE BORŠTNAR, NARODNI HEROJ
V službenem vagonu
Komunist sem bil že pred vojno, vendar takrat še nisem osebno poznal Edvarda Kar-delja. Poznal sem ga po njegovih razpravah in esejih, ki jih je takrat objavljal za takrat-ne razmere napredni tisk, zlasti pa revija Sodobnost, ki jo je urejal profesor Ferdo Kozak. Predvsem pa nas je navdušila njego-va predvojna knjiga o slovenskem naro-dn®m vprašanju. Mislim, da je ravno to njegovo delo pritegnilo v takratne napredne
vrste, kasneje pa tudi v partizane, ogromno število Slovencev, zlasti pa intelektualcev.
Oktobra leta 1941 sem po direktivi tovari-ša Toneta Tomšiča, takratnega organizacij-skega sekretarja CK KP Slovenije, sprejel oziroma nastopil službo prometnika na že-lezniški postaji v Metliki, ki je bila tudi obmejna postaja med ljubljansko pokrajino in NDH. Zato mi je dal tovariš Tone poleg ostalih nalog tudi nalogo, naj ne samo poskr-
bim za povezavo med Ljubljano in Metliko, atnpak naj tudi organiziram ilegalni kanal med Karlovcem in Metliko, kar zame ni bila lahka naloga. Vendar mi je ob pomoči do-brih sodelavcev — kmetov Belokranjcev — uspelo opraviti tudi to nalogo. Po tem kanalu so prihajali mnogi naši ilegalci iz Zagreba, prek Karlovca v Metliko in od tam v Ljub-ljano.
Mislim, da je bilo nekega dne, aprila 1942, ko sem dobil sporočilo, da prideta po tem kanalu iz Zagreba v Metliko dva po-membna člana partije, in da naj vse pripra-vim za njun varen prihod in sprejem v Metli-ki. Tadva važna človeka sta bila tovariša Edvard Kardelj in Ivan Maček-Matija. To-variš Matija je še isti dan odpotoval s potni-škim vlakom v Ljubljano, tovariša Edvarda Kardelja pa smo zadržali v Metliki tri dni. Stanoval je pri našem dobrem članu OF _ mizarju Kočevarju v Metliki. Zadržali smo ga v dogovoru z našim vodstvom v Ljubljani zato, da bi bil njegov prehod čimbolj varen in gotov. Najbolj varno je bilo potovati v obleki železniškega delavca. Tretji dan nje-govega bivanja v Metliki mu je železniški sprevodnik Viktor prinesel uniformo in sicer uniformo železniškega delavca železniške delavnice v Ljubljani. Dobil je tudi novo, ponarejeno osebno legitimacijo. Odločili smo se, da bo potoval s potniškim vlakom — mislim, da je odpeljal iz Metlike ob pol enih. Prepričan sem bil, da je najnevarnejši del poti ravno prihod na postajo, zlasti zaradi
tega, ker je bil v poslopju železniške postaje sedež policijskega komisarja za Metliko s tajno policijo, ker so bili tam italijanski uslužbenci, karabinjerji in italijanski carini-ki. Poleg tega je bil med mestom Metliko in železniško postajo na sredi poti še italijanski blok z rampo in so že tam pregledovali doku- j mente. Organiziral sem vse potrebno za va- ¦ ren prehod, tako da je tovariš Kardelj v železničarski obleki brez nevarnosti prispel na odrejeno mesto, malce odmaknjeno od postajnega poslopja — pri železniški postav-ljalnici signalov. Na določenem mestu je bil malo pred prihodom potniškega vlaka. Ka-kor slučajno sem šel proti njemu in ko sem bil vštric z njim, sem mu prišepnil: »Nič se ne boj, vse je urejeno, vse je varno.« Ko je pripeljal vlak iz Karlovca, ki smo ga čakali, in se ustavil na postaji, sem šel k vlakovodji in mu dejal: »Vzemi tega železničarja iz železniške delavnice v službeni voz.« Stroje-vodja se je strinjal, in še pripomnil, da mu bo delavec še prav priše], da mu bo pomagal pri izdajanju najrazličnejše prtljage na po-stajah do Ljubljane. V ta službeni voz sem tovariša Kardelja poslal zaradi tega, ker ita-lijanski okupatorji niso pregledovali službe-nih vagonov, temeljito pa so pregledovali potniške. Pošteno sem se oddahnil, ko je vlak srečno odpeljal s postaje proti Ljublja-ni. Kasneje sva se z Edvardom Kardeljem še večkrat srečala — med vojno in po njej, ampak prvo srečanje mi je do danes oštalo živo v spominu.