R. Maister / Slovenske gorice — Angelo Cerkvenih / V vrtincu R. Maister / Slovenske gorice Oj, jšlovenske ve gorice, solnca božjega bogate, težke vina, žita site, ve imate žolte zlate v nedrih skrite. Vaše šumice košate • in bahate mlade trate v zelen žamet so povite. In na gričih in za griči hrami beli kakor beli golobici, ki so v polna polja seli. Po vrhovih pa stražnice, davnih časov priče zveste: cerkve bele in kapele. In pojoče vitke ceste, gladke poti in stezice od svetnika do svetnice, od svetnice do Trojice. Zavrh nad Št. Rupertom. In zvonovom v polja zlata grla čista in vesela vriskajo v molitvi vroči, ko od Mure zora poči, ko se cepi dan v dva dela, ko potrka mrak na vrata: vedno stari, vedno novi, vedno sladki nam glasovi In v nedeljo k peti maši vsi mejaši sveti naši, kakor orgle zabučijo: Lenart moli mirno vase skromno melodijo, Barbara živahno kliče svoje griče, Rupert tre globoke base in Trojica brez prestanka vmes trijanka. Z Zavrha in Strme gore pa klopotci resni skoz od zore, skoz do zore skladajo lesene pesmi, polne solnčne poezije. Oj, Slovenske ve gorice, z žulji dedov in očeta v brazdo rodno razrahljane, z našim potom posejane: ve ste dragotina sveta naše ljubljene žemljice. poročenega dekleta!« Tako je dejal. ŽENA: To ni res. To je glupost! Pa zakaj mi sploh to pripove? duješ? Zakaj si poslednje čase tako čuden. (Nekdo pozvoni.) LJUBIMEC: Aha, Gale prihaja! Skoči, odpri mu. (Žena gre odpirat. Poda roko nekdanjemu snubaču, ki vstopi. Ljubimec gleda na uro.) Bas ob nepravem času si prišel. Obljubil si mi bil, da boš prišel ob petih, zdaj pa je že šesta! In ob šestih imam — saj ti je znano — važno sejo. Moral mi boš oprostiti, sicer pa se zabavaj z Vero. Itak se pritožuje, da jo zanemarjam, da ji ne privoščim nikake zabave, da celo, da sem ljubo* sumen. ŽENA (karajoče, koketno): Toda, Oskar! LJUBIMEC: Res je, vse to mi je očitala. Zdaj pa moram oditi! Kar tukaj me počakajta. Ob sedmih bom že zopet doma. Zdravstvujta! (Ljubimec in nekdanji snubač si podata roke.) NEKDANJI SNUBAČ: Bomo že kako prebili to urico ... bomo že poskrbeli za zabavo. (Ljubimec odhiti.) ŽENA: Oskar je čudak! NEKDANJI SNUBAČ: Bil je že v šoli taksen. ŽENA: Posebno poslednje tedne je zelo siten. NEKDANJI SNUBAČ: A, a! Glejte no! Kdo bi si bil mislil?! Kako more biti človek napram vam samo siten... ne razumem! ŽENA: Zakaj mi to pravite. Menda mi vendar ne nameravate zopet razkrivati svojo ljubezen?! NEKDANJI SNUBAČ (ironično): Ne, ne... nikakor ne! Kje! Le vprašal bi vas rad, zakaj mi vedno tako osorno odgovar* jate? Ali sem vam storil kaj zalega? ŽENA (nestrpno): Zalega, zalega! Zakaj vedno rijete vame? 419 Angelo Cerkvenik / V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ: Gospa, žejen sem. Dajte, dajte, postrezite mi malo z Oskarjevim vinom! Tamle v svoji sobi ga ima. Vselej, kadar pridem k njemu, si ga privoščim. (Se smeje.) ŽENA: No, vina vam že prinesem. Takoj pridem! (Odhiti v sobo in prinese kmalu buteljko vina ter eno čašo.) NEKDANJI SNUBAČ: Hvala, prav lepa hvala, gospa! A vedeti morate, da nimam navade piti — sam. Mogli bi mi po* magati... Človek bolj prijetno uživa v prijetni družbi... (Se cinično smeje.) ŽENA: Danes mi ni dobro, nerazpoložena sem. Ne morem in ne znam uživati... in čeprav bi mogla in znala, ne bi hotela. NEKDANJI SNUBAČ: Vaša odkritosrčnost je tako velika, da postaja skoraj hudobna. Pa ni vselej dobro biti preodkrito* srčen. Ni vselej dobro!- (Resno.) Rad pozabljam na krivico, ki ste mi jo storili, samo če slišim lepo besedo iz vaših ust, a če me boste neprenehoma izzivali, utegnem postati podel!. ŽENA: Verujem vam! Ali mi grozite? Ne bojim se vas! NEKDANJI SNUBAČ: Jaz vam pa ne verujem. Bojite se me; niti vina si ne upate okusiti v moji družbi — saj drugače niste v tem pogledu baš skromni! Ali se spominjate, koliko ste ga spili prejšnji teden v baru? ŽENA (žalostno): Ah, v baru ... NEKDANJI SNUBAČ: Da, da, v baru! Ali verujete Oskarju, da hodi zvečer ki sejam, da je šel danes k seji? Ali mu to verujete? ŽENA (vstane; jezno): Kdo vam daje pravico, da obrekujete svojega prijatelja? NEKDANJI SNUBAČ: Kdo ga obrekuje? Le vprašal sem vas, če mu verujete! ŽENA: Nič niste vprašali, temveč ste rekli: Oskar laže in le njegova zaslepljena ljubica mu more verjeti. NEKDANJI SNUBAČ: Bistre možgane imate! Recimo torej, da sem tako rekel! Ali mislite, da sem v tem primeru lagal? ŽENA: Nesramnež, podlež! NEKDANJI SNUBAČ: Le zmerjajte! Saj sva sama in nihče naju ne sliši; zmerjanje pa zadobi svojo vrednost šele v nekem določenem razmerju do ušes človeške družbe (se smeje)... Le zmerjajte ... ŽENA (razburjeno): Prenehajte! NEKDANJI SNUBAČ: Ne razburjajte se, gospa! Ravno zaradi razburjanja postajate manj lepi. Da, Oskar mi je celo rekel, da ste se v dveh, treh mesecih strašno postarali. 420 Angelo Cerkvenik / V vrtincu ŽENA (hlastno in bolestno): Oskar je to rekel, Oskar? Nemogoče! NEKDANJI SNUBAČ: Tudi drugi trdijo isto! Le jaz ne. No, postarala... Kaj se to pravi? Vsak človek se stara... Le za lepoto gre, in manj lepi niste! ŽENA (resignirano): Vem, vem, da sem se postarala. NEKDANJI SNUBAČ: Vi mi torej nočete verjeti, a jaz vam povem, da hodi Oskar vsak večer v bar in da zmeče ogromne vsote v žrelo nenasitni plesalki, tisti... saj veste, saj jo poznate? (Žena molči.) Ali ne verujete? ŽENA (tiho): Ne morem verjeti. In čeprav bi s svojimi lastnimi očmi gledala, ne bi mogla verjeti. (Zgubljeno, pozabljajoč, da je nekdanji snubač poleg nje.) In vendar boli; ta misel rije po možganih kakor umazan črv po mrtvem truplu. (Bolestno.) O ta misel... NEKDANJI SNUBAČ: Potolažite se, gospa, saj to se kmalu spreobrne! (Skrajno rafinirano.) Mogoče je zdaj, prav zdaj šel na sestanek z njo. Naveliča se je in tedaj se povrne k vam. Človek se takšne ženske kmalu naveliča. To je izžeta ženščina, ki mu v eni sami uri razkrije vsa svoja bogastva, bogastva, ki niso niti tisoči del vaših... ŽENA: Umazanec ... nočem poslušati, nočem! NEKDANJI SNUBAČ: Nočete poslušati? Ali res nočete? O, kako radi poslušate, kako pijete moje besede, kako strastno vsesavate v svojo kri glas za glasom. Zakaj ne zbežite, če nočete vsega slišati? Zakaj sedite tukaj z odprtimi usti in gledate. Zbežite vendar, zbežite! Jaz pa bom na glas pripovedoval stenam in vaša ušesa bodo zajela sleherni glas! ŽENA (bolestno proseče): Zakaj ne odidete, zakaj? NEKDANJI SNUBAČ: Mar sem prišel, da bi odšel? ŽENA: Ali res nočete oditi? NEKDANJI SNUBAČ: Nikar se ne igrajva slepih miši! Dovolj sva stara, da si moreva povedati vse po pravici!... ŽENA: Kaj to pomeni? NEKDANJI SNUBAČ: Kaj?! On vas vara; niti malo vas ne ljubi. Celo kopico drugih deklet ima, deklet, razumete?! ŽENA: Oh, in vi ste njegov prijatelj! NEKDANJI SNUBAČ: Ne njegov, vaš! ŽENA: Moj? NEKDANJI SNUBAČ: Seveda!' Kaj me briga Kraupp... Kaj me ta briga! Pijva, pijva, gospa! (Mehanično ji nalije časo; 421 Angelo Cerkvenih / V vrtincu ona mehanično izpile.) Na zdravje in ljubezen. (Porogljivo.) Naj živi ljubezen! ŽENA: Ah! NEKDANJI SNUBAC (široko): Ah, kaj! Kako čudni ste, ljudje božji! Prav za prav ga niti ne obsojam! Čemu?! Če bi vas Oskar mogel ljubiti, bi vas" brezdvomno ljubil, ker vas ne more, se ozira po drugih! Ljubezen, ali kar je pač to, je zgolj stvar živcev in krvi! Samo razplojevanje je, kakor drugod v naravi. Ne razumem, zakaj ljudje ločijo človeka od ostale narave ... ne razumem, zakaj delajo iz čisto pre= prostih in jasnih dejstev meglovite misterioznosti. Živci in kri so kakor magnetizem. Dva magneta, ki sta se ali bi se izenačila in bi med njima vsaka razlika umrla, bi prenehala privlačevati. Kakor dva mrliča bi ležala drug poleg drugega. ŽENA: Vi sami ne verujete, kar govorite ... NEKDANJI SNUBAC: Mogoče res ne verujem... Pa to ni bistveno. Človek je čudna zmes tisočerih sil... Včasih verujem, včasih ne ... Bistveno je pa slutiti resnico ... In To je ena izmed mnogoštevilnih slutenj o resnici! ŽENA: Nikdar se negativni in pozitivni pol ne moreta izenačiti! NEKDANJI SNUBAC: Teoretično nikdar, praktično ju sploh ni; drug v drugega prehajata, svoji vlogi večno in venomer menjujeta po načrtu, ki je določen od vekomaj. Pa pustiva to! Praktična bodiva: tega Oskarja zapustite! To vam je, da vam povem vsakdanje, ordinaren človek brez takta in čuvstva! ŽENA: In kaj boste rekli, če mu povem, kar ste danes govorili o njem. NEKDANJI SNUBAC: Kaj porečem? Vam nič, pač pa njemu (s satansko naslado), njemu: da ste bila v tej uri moja, po* polnoma moja, mu porečem! ŽENA (skoči; besno, razjarjeno): Golazen, mrčes! NEKDANJI SNUBAC (mirno): In on mi bo verjel, čeprav bo vedel, da ni res. On mi bo verjel, kajti on hoče verjeti! ŽENA (obupno): O, kako strašna podlost! NEKDANJI SNUBAC: On čaka, da mu to povem; objel me bo, samo da bo vas mogel pognati: «Pojdi, vlačuga! V moji hiši ne moreš več živeti!» ŽENA (teka divje po sobi): O moj Bog, o moj Bog, da morejo živeti takšni podleži! NEKDANJI SNUBAC: Podleži, podleži... Kako majhna razlika je med menoj, Oskarjem in vašim možem! Tako majhna, 422 Angelo Cerkvenih / V vrtincu kakor med čebelami delavkami. Le glejte vse te brezštevilne čebelice in zaman boste skušali ugotoviti, v čem se razlikuje druga od druge. Ravno toliko se tudi ljudje razlikujemo med seboj! ŽENA (ne more razumeti): Kako bedasto! Ne, ne, ne morem verjeti! Ni podlo, bedasto je! * NEKDANJI SNUBAČ: Niti bedasto ni! Niti naš intelekt se toliko ne razlikuje, kolikor v splošnem mislimo. Intelekt in značaj! Vse je v službi krvnega egoizma, vse se steka v eni edini točki: jaz! Vse bi hotel imeti, vse bi hotel objeti. Vsakdo je od narave imperialist... kos boga... poti nje* gove so komaj za spoznanje različna od poti drugih, cilj pa mu je isti: vse požreti! ŽENA: Skoraj bi rekla, da se to ujema z besedami mojega moža. NEKDANJI SNUBAČ: Živela je kraljica, ki jo je kralj nosil na rokah — pa je ni mogel osvojiti. Ušla mu je in spoznala splavarja, vzljubila ga je silno, kajti pretepal jo je z bičem, brcal jo je — in ni ji dajal jesti. Strašen je bil, a ona ga je vzljubila in bila je srečna. ŽENA (jezno): Ne maram poslušati vaših bajk! Toda on vam tistega nikdar ne bo verjel — nikdar. NEKDANJI SNUBAČ: Znano vam je, da sem pred dvema mesecema povedal vašemu možu skrivnost o vajini ljubezni in prinesel sem mu pismo. (Žena ga prične pozorno motriti.) Zakaj me tako gledate, gospa? ŽENA: Nič, nič! In? NEKDANJI SNUBAČ: Pismo mi je dal Oskar! ŽENA (izgubljeno): Oskar? NEKDANJI SNUBAČ: Oskar! In ne samo pismo, še marsikaj drugega mi je dal na pot. «Pojdi in povej njenemu možu vse,» mi je rekel, «povej mu, kako je lepa njegova žena, povej mu, kako je radodarna!« ŽENA: O! NEKDANJI SNUBAČ: Šel sem in sem mu vse povedal, kajti ne* izmerno prijeten občutek sem imel v svoji notranjosti že, ko sem samo pomislil, da se bom maščeval! Maščeval — ali razumete?! Tudi vaš mož se je boril za vas in je tudi zmagal, kajti njegovo orožje je bila — laž. O, poznal sem mladeniča, ki je zahajal k pobožni mladenki. Govoril ji je o Jezusu in jo pri tem zapeljal. ŽENA: Zakaj ne prenehate? 423 Angelo Cerkvenih f V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ: Ne motite me! Hotel sem se pasti po nje* govih bolečinah, hotel sem lizati njegove rane, on pa se je zasmejal! On — ta vaš mož! Zazdelo se mi je, kakor da je rekel: kako hvaležen sem ti, da si me rešil te ženske! Zaman sem se veselil! Niti jaz, niti Oskar nisva dosegla, kar sva hotela. Mož vas je pognal; opeharil me je za maščevanje! ŽENA: Nekaj zverinskega je v vašem maščevanju. NEKDANJI SNUBAČ: Človek je zverina... A to ni bistveno; bistveno je, da je maščevanje sladko. ŽENA: Prav tedaj, da se niste mogli maščevati, privoščim vam to iz vsega srca. NEKDANJI SNUBAČ: Tudi to je kos maščevanja. A tudi jaz se bom maščeval, o, le prepričani bodite, milostljiva. O, ma? ščeval se bom, in še kako! (Strastno.) Ne morete razumeti, kaj je trpljenje. Nikdar ne boste tega doumeli, ker ste preslabi, da bi vas trpljenje ne zlomilo! Mene pa ni zlomilo! Nisem ^ grizel, nisem pil... le tukaj notri (žalostno-strastno; kaže na '¦ srce) mi je bilo kakor na mrtvaškem odru. Videl sem sveče ., i okoli svojega mrtvega obraza, gledal sem svoje steklene oči, poslušal sem zvoke mrtvaške godbe, zvoke, ki so se plazili okoli mojega srca, kakor mrzle, ognusne kače, sikajoče iz svojih šiljastih gobcev proti mojemu srcu strup... o, kako mrzlo... okoli mene vse črno, z belimi križi, med visokimi cipresami... Leta in leta sem trpel, to svoje uborno telo sem vlačil za seboj... O, kako nepopisno mrtvaško! ŽENA (sočutno): Ubogi človek! NEKDANJI SNUBAČ (poskoči; se zasmeje): Ubogi človek, ubogi človek! (Se krohoče.) Ali niste bili to vi, Vera? Vi ste to rekli. (Se krohoče.) Vi! In nad gobcem vsake kače sem videl vaš satanskokačji obraz . . . satanskokačji! Poglejte, ali niste kača? Usta se vam zožujejo v gobec. (Se krohoče.) Smilim se vam, smilim, zdaj! O, žival, takšna žival! V dobro šolo ste hodili; vaš mož ni zaman pisatelj! ŽENA (se v strahu odmika): Pustite me! (Stegne roke proti njemu, kakor da bi se hotela braniti pred njim.) Pustite me! (Zmračilo se je.) NEKDANJI SNUBAČ: Kače se bojim. (Gre za njo korak za korakom; ona se umika.) Kače se bojim, kajti njen gobec je mrzel kakor poljub okostnjaka. (Sili v njo.) Ali te ni še nikdar poljubil okostnjak, Veročka? Nikdar še? O, tvoj 424 Angelo Cerkvenih I V vrtincu gobec in bela, bela vrsta okostnjakovih zob ... o, Veročka! Pridi sem, pridi! Živ okostnjak sem! ŽENA (ostrmi in obstane negibna): Moj Bog, moj Bog! NEKDANJI SNUBAČ: Bodi moja! (Ji ponudi čašo.) Pij! ŽENA (izpile z enim požirkom čašo in krikne): Oskar, Oskar! NEKDANJI SNUBAČ (sadistično): Oskar je v objemu svoje ciganke, lepe ciganke! Saj jo poznaš. Tudi ona kriči: Oskar, Oskar! On pa grize s svojimi belimi zobmi v njeno črno meso, na ramah, na prsih, na vratu, da ji kri, njena črna, ciganska, vroča kri brizga po belih blazinah... Grize jo in ves je njen... kako jo ljubi! Ves se je potopil v njej, ves je njen! ŽENA: Ni mogoče, ni mogoče! NEKDANJI SNUBAČ: In minula bo ura, minula bo noč, Oskarja pa še vedno ne bo. Ali ne veruješ, da ga ne bo? Ali ne veruješ? ŽENA (neodločno): Ne morem verjeti. NEKDANJI SNUBAČ (odločno): Ti veruješ, a hočeš sama sebi lagati. Oskarja ne bo. In vprav zato, ker ga danes ne bo, vprav zato sem danes prišel. ŽENA: Vi ste vedeli? NEKDANJI SNUBAČ: Vedel sem — in on je tudi vedel. ŽENA (hlastno): On je vse vedel? NEKDANJI SNUBAČ: Vse! ŽENA: Vse?? NEKDANJI SNUBAČ: Prav vse. Vse je bilo v načrtu in ta načrt je bil njegov, Veročka. Njegov! Samo, da je bil njegov načrt nekoliko lepši; bolj cvetlično razpoložen, bolj v gospo pravico odet! ŽENA: V pravico odet? NEKDANJI SNUBAČ (se smeje): V pravico oblečen ... ŽENA (malodušno): Ne razumem. NEKDANJI SNUBAČ: Vse vam razložim. «Pila bo,» je rekel, «ona mnogo pije; in kadila bo. Nekoliko jo bom že jaz opil, ti pa nadaljuj. Ko bo pijana, bo njeno telo razdraženo. Strašno strastna ženska je... Kako se njene telo trese v pohotnem pričakovanju..-.» ŽENA (zažene čašo proti snubačevi glavi; ta se odmakne in časa se raz- leti): Kako svinjsko! (Leta sem ter tja, histerično joče.) O! O! NEKDANJI SNUBAČ (se dvigne; prinese iz Oskarjeve sobe drugo čašo; mirno): Zaklenil bi vrata pa ni potrebno, Veročka! 425 Angelo Cerkvenik / V vrtincu Saj ne boste ušli, saj hočete zvedeti vse, prav vse! Da bo mera polna, kajne? Da, «v pohotnem pričakovanju,« tako je dejal, «pritismi jo k sebi močno, močno, da ji bo zastal dih ... in potem jo vzemi... Vzemi jo ... tvoja je že, po? polnoma tvoja!» ŽENA (naenkrat veselo; se zasmeje): In me niste opili, me niste vzeli in me ne vzamete... Vedela sem: Preizkusiti me je hotel... Saj sem opazila, da je ljubosumen. NEKDANJI SNUBAC (prasne v smeh): Oskar pa ljubosumen, Oskar ljubosumen! ŽENA (naivno in iskreno): Ljubosumen, da! Zakaj se smejete? Mar mislite, da me premotite? NEKDANJI SNUBAC: Nočem vas varati... Na uho vam hočem nekaj povedati... ŽENA: Zakaj na uho? NEKDANJI SNUBAC: Zakaj? Nekatere stvari morem le prav tiho povedati, kajti obstoje takšne stvari, ki je sama misel o njih strašna, glasna beseda o njih pa kakor smrt sama. (Se skloni k njej in jej zašepeta): Tisto o odpravi ploda... tisto... ŽENA (si zakrije obraz z rokami. Plače. Vsa zardi): Je torej le res! (Smrtnožalostno.) Je torej le res! Tista ura, ki mi jo je prerokoval moj mož, je prišla, jaz pa nisem pripravljena nanjo. Še nisem dozorela! (Daljši premor; oba molčita. Jezno.) O, kako bi ga zmečkala!! Tako, vidiš ... tako (Stiska pesti in mečka med prsti robec.) Tako bi ga, kakor grd mrčes, kakor ostudno golazen. Tako bi ga... tako ... tako ... tako (Hodi po sobi in mečka robec) ... tako ... tako — oh ... — tako, oh ... (Joče.) NEKDANJI SNUBAC (Pristopi k njej, prime jo za roko ter ji ponudi čašo šampanjca): Pijte, umirili se boste! Pijte! ŽENA (izpile): Še eno! NEKDANJI SNUBAC (toči): Evo, pijte! ŽENA (izpije); Še eno! NEKDANJI SNUBAC (toči): Evo, pijte! ŽENA (izpije in se sesede na divan): O, kako dobro! NEKDANJI SNUBAC (se vsede k njej in jo boža po laseh, po čelu, po očeh; poljublja jo po licih, na usta): O, ti lepa, ti ljubljena, Veročka moja, ali ničesar ne slišiš? ŽENA (omotično): Oskar moj, Oskar moj! 426 Angelo Cerkvenik / V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ (bolestno): Oskar, Oskar ... Veročka moja, zlato moje. Kako si vsa bela, kako vsa angelska. Kako si mogla vzljubiti takega prasca. (Se strese.) O, ta beseda! Kakor smrt je kanila v življenje! (Jo boža, poljublja.) Ve* ročka moja, ali slišiš, ali ne slišiš? ŽENA: O, pustite me ... vsi... tako sem trudna ... tako (za-tegnjeno, mrtvo) tru*u*u*udha. NEKDANJI SNUBAČ (se pritisne k njej. Krikne): Veročka, Ve* ročka! (Tema. Pavza. [Po razdobju ene ure.] Luč.) (Žena leži na divanu. Nekdanji smibač sedi pri mizi in premišljuje, igrajoč se s kozarcem.) NEKDANJI SNUBAČ (se dvigne, hodi počasi okoli mize z rokami, prekrižanimi na hrbtu. Maje z glavo): Ne, ne, ne. (Gleda na ženo.) Že pol ure spi. LJUBIMEC (vstopi): No, dober večer, prijatelja! NEKDANJI SNUBAČ (tiho): Pssst! Spi! LJUBIMEC (pogleda ženo): Spi? NEKDANJI SNUBAČ: Vsedi se! (Oba se vsedeta in šepetata.) LJUBIMEC: No, kako je bilo? NEKDANJI SNUBAČ (rezko): Žalostno in svinjsko! LJUBIMEC (se heheta): Svinjsko... vedel sem! Takšno... no, takšno boš pač zaman poskušal najti! To je res ženska. (Cmokne z ustnicami.) NEKDANJI SNUBAČ: Ne tako! Svinjska sva midva... ti, ti in nič manj jaz. LJUBIMEC (se smeje): Zakaj ne? Pa bodiva! ¦ NEKDANJI SNUBAČ: Zakaj je nisi vrgel na cesto, zakaj si tako strahopeten? Zakaj si jo onečastil? LJUBIMEC: Jaz? Jaz onečastil? Ne razumem! NEKDANJI SNUBAČ: Ne razumeš! Ne razumeš! Kakor sva se dogovorila! Opijanil sem jo in tedaj se je zgodilo. LJUBIMEC: Samo skušati sem jo hotel, samo skušati. Zdaj je seveda ne morem imeti več pri sebi. NEKDANJI SNUBAČ (se je bil dvignil; hodi sem ter tja, se ustavi pred ljubimcem in mu da krepko -zaušnico): Tako! Drugače ne morem in ne znam s teboj govoriti! Pa saj ti še reagiral ne boš! LJUBIMEC (v strahopetni zadregi): Reagiral! Saj razumem raz* burjenje. Kaj bi... takšna klofuta med štirimi stenami ne pomeni nič ... saj razumem, Gale ... Nikar se ne razburjaj! 427 Angelo Cerkvenik / V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ: Mrhovina gnila! Kaj napraviš zdaj z njo? LJUBIMEC (resno): Kaj... Take vlačuge ne morem imeti več v hiši. NEKDANJI SNUBAČ (mirno): Čemu meni lažeš? Kakšen zmisel ima to? Ona spi, ne sliši nič — zakaj hočeš meni lagati? LJUBIMEC: Laže m? Nikakor ne! Prej sem lagal — zdaj go* vorim resnico. NEKDANJI SNUBAČ: Prej si lagal! Tako se ne skuša človek! Nasitil si se je in zdaj bi jo rad pognal, pa se ji bojiš to povedati! Po plesih si jo vodil, po veselicah, v pijane in umazane družbe, da bi ji mogel zalučati v obraz psovko: vlačuga, toda ona ni padla. Čvrsto se je držala___ moral si jo vreči z nasiljem ... in jaz sem pomagal! LJUBIMEC: Naposled se še razjočeš! O, kako sentimentalen si postal, kakor kak petošolec! NEKDANJI SNUBAČ (preteče): Molči! Če ne te ubijem! LJUBIMEC (plaho): Ali si znorel? NEKDANJI SNUBAČ: Znorel, da! Te ženske ne smeš vreči iz hiše! Zapomni si to! LJUBIMEC: Razumem, razumem ... Bojiš se, da bi se tebi obesila okoli vratu. NEKDANJI SNUBAČ: Fej! Da more biti človek takšen prasec! Ne ti, ne ti! Jaz, jaz! Večji kakor ti! Najprej člo= veka umažem, onečastim, ubijem, potem pa plačem nad njim... LJUBIMEC: Ne razumem, kaj govoriš... NEKDANJI SNUBAČ: Ni potrebno, da bi razumel. Je vseeno, vseeno! (Hodi gor in dol. Naenkrat.) Veš kaj, Kraupp? Veš kaj? (Žena odpre oči, dvigne glavo in posluša. Se ne zaveda še popolnoma.) LJUBIMEC: No? NEKDANJI SNUBAČ: Vera je reva. Ali bi ji ne mogel pomagati? (Šepetata.) LJUBIMEC: Pomagati? Kako? K možu jo pošljem nazaj. Saj veš, da ji je mož bil tedaj ponudil svoje stanovanje na razpolago, da ljubimka z menoj. Ta tepec! NEKDANJI SNUBAČ: Tiho! K možu se Vera nikdar ne povrne. Preponosna je in prepoštena! LJUBIMEC: Prepoštena? NEKDANJI SNUBAČ: Osel! Ona se ne povrne! Drugače ji moraš pomagati! 428 Angelo Cerkvenih j V vrtincu LJUBIMEC: Ne vem, kako. NEKDANJI SNUBAČ: Ničesar ne moreš razumeti! No, pre* prosto! (Bolj tiho, na uho.) Rešiš jo tega življenja! LJUBIMEC (poskoči): Kaj, ali si znorel? NEKDANJI SNUBAČ: Vedel sem, da si strahopeten. Prepričan bodi, nihče ne bo zvedel... nihče! LJUBIMEC: Ne ... ne ... ne! NEKDANJI SNUBAČ: Ne bodi otročji. Saj ni potrebno, da bi jo ubil, naravnost ubil. Samo pot ji pokažeš in šla bo po potu, ki ga ji boš pokazal. LJUBIMEC (radovedno): Kako? Ne morem dobro razumeti, kako to misliš. NEKDANJI SNUBAČ: Glej, vse polno strupov imaš. Zadostoval bi kokain in alkohol. Oboje skupaj jo ugonobi v najkrajšem času. In sama se uniči, prav sama! LJUBIMEC (radovedno): V najkrajšem času? NEKDANJI SNUBAČ: To je vse odvisno od tebe! Čim večje doze bo jemala, tem prej pride konec. Jemala pa bo rada. Pri tej duševni depresiji ji bo to le tolažba. Reva, saj bi ji bilo nadaljnje življenje zgolj trpljenja polno prerivanje med bestijami, kakršni sva midva. Ubiti, moj Bog, kaj je to: ubiti — nesrečno bitje? Saj so v vojni ubili trinajst mili^ jonov srečnih, zdravih in veselih ljudi! Nesrečneža, pohabi ljenca ubiti — to bi moralo biti v zakonu predpisano. A kaj je pohabljen ud v primeri s pohabljeno dušo? LJLJBIMEC: Zakaj mi to predlagaš in predavaš? Kaj to mene briga? NEKDANJI SNUBAČ (sam zase): Bebec, kakor da bi to njemu pripovedoval! In kaj bo imela od tega življenja? Kaj? Če umre danes ali danes dvajset let. Kakšna razlika bo to? Kaj je to dvajset let v človeškem življenju? Ko so minila, niso niti eno samo sekundo več dolga... Ni jih več... ni jih ... moj Bog ... ničesar ni več ... ni... čas je brezčasen... LJUBIMEC: Ti noriš! NEKDANJI SNUBAČ (kriči): Ubij jo, ubij jo! (Vera se dvigne. Pogled na razbiti kozarec in na snubača ji popolnoma vrne zavest. Ona dva je ne opazita.) LJUBIMEC (prestrašeno): Tiho, za božjo voljo, tiho! Sosedje bodo slišali! 429 Angelo Cerkvenik / V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ: Strahopetec! Daj mi samokres, daj, jaz jo ustrelim! LJUBIMEC: Ali si zblaznel? V moji hiši, v moji sobii? Kaj poreko ljudje? ... Vse kliente izgubim! Ali si blazen... Pa saj jo bom s kokainom! Saj je vseeno! ŽENA (se blazno krohoče): S kokainom... s kokainom! (Oba umolkneta in jo gledata kakor prikazen. Se krohoče.) Kaj me gledata? Zverini! Kaj me gledata? Ali se me bojita? Nihče me ne bo ubil... Svoja pota bom hodila in nikomur ne bom v napotje. (Spremenjeno, upajoče.) Ah, Oskar, Oskar! Ali res? Ali si res rekel, da me boš zastrupil? Ali si res t i rekel? Kajne, da nisi? Nisi! On je rekel, on, kajne? Samo zdelo se mi je, da si ti rekel! LJUBIMEC (monotono in nezmiselno jecljajoč): Jaz ... jaz ... NEKDANJI SNUBAČ: Jaz sem rekel, jaz. Samo zdelo se vam je, da je on rekel, a rekel sem jaz, ker vas ljubim. ŽENA (se smeje). NEKDANJI SNUBAČ: Vaš smeh me ne moti. Tudi jaz znam misliti, ne samo vaš mož. Vi ne morete več živeti, vi se morete samo še prerivati med svinjskimi, oblizujoČimi vas rilci — ali umreti. Bolje bo, če umrete. LJUBIMEC: Naj poskusi! ŽENA: Kaj naj poskusim? LJUBIMEC: Živeti! ŽENA: Pri tebi, s teboj? LJUBIMEC: Pri meni? (Molči. Daljša pavza; potem tiho, neodločno.) Pri meni ne! Po tem, kar se je zgodilo — ne! ŽENA: Sem torej vendarle prav slišala. (Nekdanjemu snubaču, mu ponuja roko.) Tukaj roko, prijatelj! Ubila se ne bom ... Šla bom in poskušala bom živeti med svinjskimi rilci... in šele potem... potem... Oh, in vendar ne morem oditi! (Bolestno.) Oskar, Oskar, ali moram iti? LJUBIMEC (molči). ŽENA: O^ooh. (Ihte stopa proti vratom.) Oskar, ali moram res iti? LJUBIMEC (breizrazno): Pojdi, bolje bo zate! ŽENA: Grem! (Odide; ne ihti več.) LJUBIMEC (si mane roke): Kako mirno se je vse končalo! NEKDANJI SNUBAČ (zamišljeno): Ah, kaj bi! Vseeno je! Konec IV. scene. 430