6. zvezek. Presvetemu Sercu. Ljubezni roža erdeča, Očetu ljub aljtar, ponižnih skrita sreča, stvarem Modrosti dar! Ti z nami vselej' bodi, Serce, svetosti vir! Naj milost duše vodi, v njih vladaj božji mir! Naj Cerkev slavno vstane, — nje moč je tvoja Kri -molitve sprejmi vdane, ti Sonce naših dni! MC \ P. E. B. Pobožnosti v mesecu rožniku ali juniju. hrugega junija se začne letos devetdnevnica v čast sv. Duhu. Gdor se vdeležuje te devetdnevnice-z verniki v cerkvi, ali jo, zaderžan, sam opravlja, prejme vsaki dan 7 let in sedemkrat Po 40 dni odpustka in popolni odpustek mej devetdnevnico ali D' na binkoštno nedeljo. To devetdnevnico opravljaj kaker je oznanjeno v tvoji škofiji. Gdor zopet opravlja ali nadaljuje to pobožnost z vernimi v cerkvi ali sam v binkoštni osmini do praznika presvete Trojice, prejme iste odpustke kaker za devetdnevnico. — Odpustke lehko nakloniš in daruješ dušam v vicab. Leon XIII., 9. maj-nika 1897. Mesec junij je posvečen presvetemu Sercu Jezusovemu; gdor skesan opravlja v cerkvi z drugimi vred ali sam za se posebne molitve, premišljevanja ali druge pobožnosti v čast presvetemu Sercu Jezusovemu, prejme vsaki dan 7 let odpustka in popolni odpustek enkrat v mesecu, ako se spove, obhaja, cerkev •obišče in v njej nekoliko moli po papeževem namenu (vsaj 5 krat •očenaš, zdravamarijo in slava Očetu). V cerkvah pa, kjer je pridiga vsaki dan v mesecu, ali vsaj osem dni v podobi duhovnih vaj, se moreš vdeležčvati popolnega odpustka zadnjo nedeljo V mesecu tolikokrat, kolikerkrat obiščeš cerkev (kjer se ta pobožnost opravlja) in v njej moliš po papeževem namenu. Pij X. 8. avgusta 1906 in 26. decembra 1908. Za to mesečno pobožnost je primerna knjiga Družbe sv. Mohorja „Šmarnice, Naša ljuba gospa presvetega Serca," spisal Jan. Volčič. 1. in zlasti 2. zv. ter ..Premišljevanja o božjem Sercu Jezusovem", spisal P. M. H., frančiškan. # / Ta mesec verni zeloj častijo sv. Antona Padovanskega, ki je bil rojen v Lizboni na Portugaljskem 15. avgusta leta 1195. in vmerl v Padovi na Beneškem v petek 13. junija 1231, v torek potem so ga pokopali. Na njegov glavni praznik, 13. junija blagoslavljajo v frančiškanskih cerkvah bele lilije v čast sv. Antona Padovanskega. Neketeri verni opravljajo pobožnost devet torkov, drugi trinajst torkov ali trinajst nedelj nepretergano. Zadnji pobožnosti so podeljeni popolni odpustki. Leon XIII. L marcija 1898. Za to pobožnost primerna knjižica je »Trinajst torkov ali trinajst nedelj v čast sv. Antonu PadovanskemU", spisal p. Aljfonz Furlan. Temu svetniku se priporočuj, ako ti je vkradena kaka reč, ali si jo zgubil, kaker' na priliko ključ, denar, zdravje, dobro ime, mirno vest, sveto vero i. t. d. Pobožno moli očenaš ali pa pesem (responzorij) »Videti želiš li čudo" v čast sv. Antonu, da naj ti najde zgubljeno reč. Mladina rada opravlja šestnedeljsko pobožnost v čast svetemu Alojziju Goncaga, ki je obdarovana s popolnimi odpustki. Za to pobožnost je več molitvenikov; ako imaš knjižico „Večno življenje", spisal dr. Gregorij Pečjak, nahajaš v njej primerna premišljevanja in molitve za vsako šest nedelj. P. A. F. Vaja v molitvi po zgledih svetnikov. P. A. M. VI. POGLAVJE. Moliti moramo zaupno, vdano v voljo božjo in stanovitno. : Ih ko hočemo, da bo Bog vslišal naše molitve, naše prošnje, ifA moramo terdno vanj zaupati. Jezus Kristus sam govori: „Vse, karkoli prosite v molitvi, verujte, da'boste prejeli in se vam bo zgodilo." (Marka 11, 24). Sv. Janez pravi: „To je zaupanje, ketero vanj imamo, da nas vsliši, česer koli prosimo po njegovi volji." (I. Jan. 5, 14). Ako nam manjka take vere, tacega zaupanja pri molitvi, bo naša molitev prazna in zastonj. Mi moramo verovati ne le vse resnice sv. vere, temuč tudi to, da nam prihajajo vse milosti le od Boga, da je on obljubil vslišati našo molitev, ako je dobra 'n našemu zveličanju v prid. Mi moramo vanj zaupati, pa nas bo vslišal, ne zato, ker mi to zaslužimo, ampak ker je on neskončno dobrotljiv, zvest in vsmiljen. Kedor pa nima tacega zaupanja, kedor dvoji nad božjo vsemogočnostjo in dobrotljivostjo, tudi vreden ni, da bi ,ga Bog vslišal. Zato piše sv. apostelj Jakob: »Ako pa kedo izmej vas potrebuje modrosti, naj prosi Boga, ke-teri daje vsem obilno in ne oponaša, in mu bo dana. Prosi naj Pa se zaupanjem brez vsega premišljanja, zakaj kedor se pomišlja, je enak morskemu valu, keterega veter goni in semtertja meče. Naj tedaj ne misli tak, človek, da bo kaj prejel od Gospoda." (Jak. 1, 5—7). Polna zaupanja je bila molitev judovskega kralja Asa, ko ga je z veliko močjo napadel etijopski kralj Žara. Postavil je verni kralj vojsko nasproti sovražniku in molil: „Gospod, pri• tebi ni razločka, ali z majbinim številom pomagaš ali z mnogim; pomagaj nam Gospod, naš Bog! Zakaj v tebe in tvoje ime imamo zaupanje ter smo prišli zoper to množico. Gospod, ti si naš Bog, naj-ne premore človek zoper tebe!“ (II. Kron. b. 14,'11.) In Gospod je kralja vslišal in sledila je velika zmaga. Zaupna je bila molitev kananejske žene tako, da je Kristus rekel: „0 žena! Velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kaker hočeš." (.Mat. 15, 28.) Velika je bila tudi vera in veliko zaupanje one žene, ketera je bila že 12 let bolna in ki je pristopila k Odrešeniku od zadaj ter se doteknila roba njegovega oblačila. Rekla je sama pri sebi: „Ako se le njegovega oblačila dotaknem, bom ozdravljena." Jezus pa se je obernil in ko jo je videl, je rekel: „Zaupaj hči, tvoja vera te je ozdravila." Zaupna je bila molitev onega gobovega, ki je Jezusa prosil, rekoč: „Gospod, ako hočeš, me moreš očistiti." Jezus je stegnil roko, se ga doteknil in rekel: „Hočem, bodi očiščen." (Mat.8,2—3.) Zaupna je bila molitev perve kerščanske cerkve. V apostolskem djanju beremo, da so kristjani neprenehoma molili za svetega aposteljna Petra, ko ga je bil Herod vergel v ječo, da bi ga po praznikih vmoril. Na človeško pomoč se ni bilo več zanašati. Pa zaupanje v pomoč božjo jih ni goljufalo. Gospod je Petra rešil čudežno iz ječe. Tudi pri svetnikih občudujemo njih neomahljivo zaupanje v Boga. Njih molitev je bila terdna v veri, terdna tako, da je gore premaknila, kaker je storila molitev sv. Gregorija čudodelnika. Zaupna je bila njih molitev, da je ni omajala nobena ne- N. varnost, ne skušnjava. Sv. Ignacij se je enkrat vozil po morju. Kar nastane- silen vihar. Že je bil zlomljen jambor. Vse je vpilo in vilo' roke v smrtnem strahu. Svetnik pa je ostal popolnoma miren, ker mislil je na besede sv. evangelija: „Morje in vetrovi so Njemu pokorni." Poln zaupanja je molil: „Bog je moj Gospod, vanj zaupam, njemu se izročim." Ta molitev je rešila njega in njegove tovariše. Sv. Katarino Sijcnsko so napadle silne skušnjave. • Kar onemogla je in zdelo se ji je, da ne bo mogla zmagati. Pa molila je z velikim zaupanjem in ravno v tem boju je dobila od Boga največe milosti. # / Iz tega sledi, da mora biti naša molitev ne le zaupna, temuč tudi združena s popolno vdanostjo v voljo božjo. Kedor ima terdno vero, ta bo tudi Bogu vse prepustil, ker ve, da Bog najbolj ve, kaj nam je v časno in večno srečo. Zato ne segajmo se svojo slabo in kratko pametjo v božje sklepe, ne ovirajmo božje volje z grešnim govorjenjem ali grešno termo, sicer se zna res spolniti naša volja, pa v našo nesrečo, ker nam ni všeč njegova sveta volja. Zato nas je Sin božji učil moliti: „Zgodi se tvoja volja." On nam je pa dal najlepši zgled, ko je molil: „Moj oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih, vender ne kaker jaz hočem, temuč kaker ti hočeš." (Mat. 26, 39). Njega so posnemali svetniki. Ko so nekedaj vprašali sv. Makarija, kako je treba moliti, je odgovoril: „Da se prav moli, ni potrebno mnogo besedi, moli naj se le s pravim sercem, tako: »Moj gospod in moj Bog! Zgodi naj se, kaker ti hočeš in je tebi dopadljivo.« Zakaj Gospod sam ve, kaj je v naš mir." Sv. Lidvina je molila: „Najljubše mi je, o Gospod, da mi ne prizanašaš, temuč s tvojo modro ostrostjo z menoj ravnaš, ker spolnjevanje tvoje sv. volje je moja največa tolažba." Sv. Avguštin nas uči: „Tisti so dobrega, pravega serca, ki v tem življenju spolnjujejo sv. voljo božjo. Včasih je volja božja, da si zdrav, včasih, da si bolan. Ako ti je všeč božja volja, keder si zdrav, ni ti pa všeč, ako si bolan, potem tvoje serce ni pravo in dobro. Zakaj? Zato ker nočeš ti svoje volje po božji volji vravnati, hočeš pa, da se božja volja po tvoji volji ravna." Ta učenik nam daje tudi ta tplaživni nauk: „Terdno zaupaj v Boga in prepusti mu samega sebe, koliker moreš. Ne želi biti sam svoj, da si služabnik njega, ki je najbolj blag in dober Gospod. On ne bo prenehal te podpirati in ne bo dopustil, da se ti kaj pripeti, kar bi ti ne bilo v prid, čeravno ti za to ne veš." Ko je enkrat Kristus sv. Jederti dal -na izber zdravje in bolezen, se svetnica ni upala odločiti ne za eno, ne za drugo. Položila je svoje roke na križ in prepustila izvolitev njegovi sveti volji. Nato je slišala iz ust Gospodovih te besede: „Kedor hoče, da ga večkrat pbiščem, naj mi izroči ključe svoje volje in naj jih nikedar več nazaj ne tirja.“ Od tega časa je svetnica vedno in vedno ponavljala: „Zgodi se tvoja volja!" Ko je sv. Katarina Sijenska Gospoda ponižno prosila, naj ji pove, kako bi prišla do pravega dušnega miru, jo je Gospod Zveličar podučil, da je najkrajša pot ta: „Verovati, da je Bog najmogočniši in da se brez njegove volje ničeser ne more zgoditi; da je Bog najmodrejši, ki more vse, kar se zgodi, v naš prid oberniti; da je Bog najdobrotljiviši, ki ničeser ne dopusti, kaker to, kar je za nas najboljše." Ako bodo naše molitve in naše prošnje za prave reči tako zaupne in vdane, na3 bo dobri Bog gotovo vslišal — ako ne precej, pa pozneje, keder se bo njemu dopadlo. Zato je potrebno, da stanovitno molimo. Zgled stanovitne molitve nam je dal sam naš nebeški Učenik. On, ki nam je rekel: Treba je vedno moliti in ne nehati, je tudi sam stanovitno molil in cele noči prečni v molitvi. On, ki nam je povedal za zgled stanovitne molitve zgodbo nadležnega prijatela, ki je sredi noči prišel k svojemu prijatelu kruha prosit in je terkal in prosil tako dolgo, da je prijatel vstal in mu dal, kar je potreboval, je tudi sam rad vslišal tako nadležno in stanovitno molitev. Vslišal je nadležno kananejsko ženo, ki ga kar ni nehala prositi za svojo nesrečno hčer. Ko so enkrat šli „on in njegovi učenci in silno velika množica iz Jerihe, je Timejev sin, slepi Bartimej, pri potu sedel in vbogajme prosil. In ko je slišal, da je Jezus Nazareški, je začel vpiti in je rekel: Jezus, sin Davidov, vsmili se me! In veliko njih mu je pretilo, da naj molči, on je pa še bolj vpil: Sin Davidov, vsmili se me! In Jezus je obstal in ga je vkazal poklicati. In pokličejo slepega in mu reko: Vesel bodi, vstani, kliče te! In zdajci je plašč proč vergel, je skočil in je prišel k njemu. In Jezus je odgovoril in mu rekel: Kaj hočeš, da naj ti storim? Slepi mu je rekel: Raboni, da vidim. Jezus pa mu je rekel: Idi, tvoja vera te je ozdravila. In zdajci je spregledal in za njim šel po poti." (Marka 10, 46—52). Molimo tedaj stanovitno in ne odnehajmo precej, ako nas Bog hitro ne vsliši. Nikar ne govorimo: Saj molitev nič ne pomaga. Toliko časa že prosim, pa ničeser ne dosežem. Mi smo pustili včasih Boga dolgo čakati, čakajmo tudi mi. Bog ni naš hlapec, da bi nam moral vsako/Željo spolniti. Le stanovitna molitev zasluži vsmiljenje. Sv. Monika je molila veliko let in nazadnje je bila njena molitev vslišana. Ako bomo tako molili, kaker smo doslej slišali, molili v Imenu Jezusovem, pobožno, ponižno, zaupno, vdano in stanovitno, bodo naše molitve gotovo vslišane. Ako nas Bog ne vsliši, ni kriv Bog, ne molitev, temuč krivi smo mi, ker ne prosimo prav in ne za prave reči. „Pr.osite, pa ne prejmete, ker slabo prosite." Priročna knjiga sv. Leonarda Porto-mavriškega. P. A. F. § 6. Kako bodi v sobi, pri delu in duhovnem branju. 'jsRk^li bi mi mogla povedati, ketcri zrak je najbolj zdrav za tvoja pljuča? Hočem ti povedati: zrak tvoje sobe. O kako zdrav je za te zrak v tvoji sobi! Sveti Bernard pravi: „lz cele se dvigne duša večkrat v nebesa". (A cella in coelum saepe ascen-ditur. D. Bern., De Vit. solit. lib. 1.) — Iz sobe se duša lehko po-' vzdiguje k Bogu in se pri njem razveseljuje v nebesih; tega pa ne boš dosegla, ako boš v sobi gerdo lenobo pasla. Ravnaj se po čebelah, ki se v svoji celici ne pečajo z drugim, kaker da pripravljajo v nji med. Ravno tako delaj tudi ti; kaker hitro prideš v svojo sobo, poklekni pred razpelo, in najprej naredi dobri namen in zaterjuj, da hočeš iz čiste ljubezni do Boga porabiti ves čas, ko se boš mudila v sobi in da ne namerjaš druzega kaker spravljati med pobožnosti z ročnim delom ali pa z duhovnim branjem. Glede ročnega dela vedi, da ti pokorščina ne nalaga te službe ali tega dela, ketero opravljaš, da bi se se vso dušo in se vsemi močmi vglobila v ročno delo, temuč glavni namen pokorščine jej da pobožno delaš, ne za dobiček, ne da bi si več denarja pridobila, ne iz nečimernosti ali iz sličnih slabih namenov, Še veliko manj pa, da bi preveč delala in si s tem kvarila spanje in zdravje. Proč s tem; to ni namen pokorščine, temuč, da delaš v pričujočnosti božji, ko združuješ dobre in svete misli z ročnim delom. O koliko lepili dejanj lehko obujaš, namreč ljubezen božjo, darovanje, zahvalo, kesanje! Duša namreč ne sme biti lena, mej tem ko dela telo, temuč mora opravljati drugo, notranje, Bogu veliko bolj prijetno delo s tem, da išče v vseh rečeh božjo čast, njegovo slavo in njegovo božje dopadajenje. Glej razloček mej resnično duhovno in gorečo redovnico in mej' mlačno in nemarno; perva ko marljiva čebela iz vseh reči serka med pravega duhovnega krepčila; nigdar ne zgubi svoje notranje zbranosti. Druga nasprotno prede pajčevino, kar so res neketera ničemerna dela, narejena za dar, ali v dopadajenje sorodnikom ali iz drugih nizkih in posvetnih namenov. Glede branja pobožnih knjig sem ti dal že v pervem delu nekoliko navodil, tukaj ti moram povedati, kako izbiraj dobre knjige. Sveti Filip Nerij hoče, da beri knjige pisavcev, keterih imena se začenjanjo se s, to je knjige, ketere so spisali svetniki, ali ketere govore o življenju svetnikov. Kaj bo s teboj, ako boš brala posvetne knjige, pripovedke o vitezih, slovstvene knjige, romane ali celo veseloigre, uganke in slične knjige, ki so polne posvetnega duha in niso vredne, da jih v roki imaš, in kaj še, ako jih bere Bogu posvečena devica. Poglej nekoliko po svoji sobi in ako najdeš kako tako knjigo, verzi jo v ogenj. Paziti moraš tudi na to, kako bereš; so neketere redovnice,* ki požirajo knjige, da lahko rečem, z očmi. Hitro in strastno berejo in mislijo samo na to, da bi čim prej prebrale do konca; ne prevdarjajo tega, kar berejo. Berejo samo, da bi kaj zvedele in zadostile radovednosti in tako preberejo v kratkem času veliko pobožnih knjig, in mislijo, da mnogo vedo, so pa nazadnje omamljene in prazne glave; ne spominjajo se tega, kar so brale io zato nimajo obene ali pa prav malo koristi. Treba tedaj počasi in mirno brati; keder prideš do kake resnice, ki ti gane serce in čutiš notranji navdih, zapri knjigo, misli na Boga in dobro prevdarjaj to resnico. Opazuj čebelo, ko je našla cvet, poln one sladkosti, ketero išče za svoj med, ni zadovoljna, da ga samo enkrat poserka, temuč se večkrat verne in nanovo serka, dokler ne poserka vse sladkosti, ketero potrebuje za med. Tako dela] * Ta pogrešek je v dandanašnjih časih splošen pri mladini in zelo škodi spominu in razumu. P/estavljavec. tudi ti; ko si našla kako lepo resnico, vstavi se; dobro jo pre-vdarjaj, vzbujaj v svojem sercu kako notranje pobožno dejanje >n ko prejde ta zbranost, beri dalje in tako združuj branje s premišljevanjem. Glej, to je pravi način prejemati korist iz branja pobožnih knjig; prederznem se reči, da boš neketerikrat imela večo korist iz enega stavka pobožne knjige na ta način, kaker pa iz enournega premišljevanja v oratoriju. Ako se bdš tako vedla v sobi, se bo tvoja cela spremenila v pravo kapelico; in da se boš dostojno vedla, kaker zahteva tvoj stan, spominjaj se, da nisi sama, temuč, da stoji pred tabo najbolj resno sodišče presvete Trojice in da te gleda Bog tako, kaker da bi ne imel druzega opravila nego samo tebe opazovati in s teboj občevati. Na to misli in bom zadovoljen. Najdenje sv. Križa. P. J. K. (Konec.) vfe^,veta Helena vkaže preiskati kraj ob vznožju Kaljvarije in okoli Jezusovega groba. Pri kopanju zadenejo na zasut Vodnjak in v njem najdejo’žeblje, ternjevo krono ter drugo orodje za križanje, tri križe in zraven njih napis s križa Gospodovega. Keteri izmej teh treh križev je pravi Jezusov križ? Sv. Ma-karij prosi v molitvi razsvitljenja in po božjem navdihu vkaže vse tri križe prinesti k neki bolnici. Vpričo cesarice sv. Helene, svetega škofa Makarija in mnogih kristjanov se bolnica zaupljivo dotakne pervega in druzega križa, pa brez uspeha; še le ko se je doteknila tretjega, takoj zdrava vstane. Tako so kraji našega odrešenja, Kaljvarija in Grob in orodje zveličanja sv. Križ, prišli zopet na svitlo. Takoj so začeli zidati krasno cerkev okrogle oblike s kupijo.'* V sredi pod kupijo je stalo „Najsvetejše“, „Anastazis“ (vstajenje) imenovano, Jezusov grob v majhinem posebnem tempeljnu. Grob so namreč odklesali od Kaljvarije, da je sedaj stal prost na okoli, * Glej tudi »Cvetje« XXII. teč. (1905) 3 zv., 80-82. proti zapadu ''zaokrožen, spredaj je imel obliko pravokota, s piramidnim nastavkom. Gospodov grob pa je bil obdan z dragocenim mramorjem, kar je bilo že zavoljo tega potrebno, ker bi ga bili sicer romarji v napačni gorečnosti kos za kosom odkrušili in raznesli po svetu. Proti vshodu od kapelice in cerkve Božjega groba pa so sezidali ob Kaljvariji cerkev s petimi ladjami 54 metrov dolgo in 30 m široko, ki jo cesar Konstantin sam v pismu na sv. Makarija imenuje baziliko; pod cerkvenim tlakom je bil tisti vodnjak, v keterem so bili našli sv. Križ. To baziliko so se stebernatimi lopami zvezali s Kaljvarijo in cerkvijo Jezusovega groba. Grička Kaljvarije niso mogli spraviti pod streho, ker tedanji romanski stavbinski slog ni bil pripraven za to, niti tal bazilike niso mogli zenačiti z višino Kaljvarije. Zato so rajši griček obdali se sreberno balustrado, plotom, kaker poroča sv. Siljvija, romarica iz Akvitanije, potem ko so Kalj varijo na treh straneh navpično obsekali, verh zravnali in napravili stop-njice; v 5. stoletju je sv. Melanija dala postaviti na verhu kapelico. Iz bazilike, ki so jo imenovali tudi „martyrion‘\ t. j. kraj terpljenja ali sv. ostankov (relikvij), se je šlo po stopnjicah v kripto, podzemeljsko cerkev, kjer je bil tisti vodnjak, kamer so judje vergli Jezusov . križ in drugo orodje za križanje. Tu v kripti je bil sv. Križa manjši del od 4. do 7. stoletja izpostavljen v češčenje; veči del je sv. Helena poslala svojemu sinu v Carjigrad. Vsa stavbinska dela na kraju našega odrešenja so bila v letu 335 doveršena.:;Slavnostno'je bila zgradba posvečena ob 30 letnici Konštantinovega vladanja (306—336) vpričo škofov, ki so bili ravno isto leto zbrani na cerkvenem zboru v Tiru. Evzebij, škof iz Cezareje, znani cerkveni pisatelj, je več dni zaporedoma imel slavnostne govore. Po 280 letih je to krasno svetišče zadela huda nesreča. Perzijski kralj Kozroa si je v juniju leta 614’v vojski z rimskim cesarjem Heraklijetn osvojil Jeruzalem in na podpihovanje judov cerkev Božjega groba zažgal; 90 tisoč kristjanov ,je tedaj moralo vmreti, mnogo so jih pa odpeljali v sužnjost, mej njimi jeruzalemskega patrijaldia Zaharijo. Svetišče je bilo oropano in razdejano in vgrabljen tudi sv. Križ. Ko so se časi nekoliko vmirili, je opat samostana sv. Teodozija v Betlehemu, sv. Modest, namestnik patrijarha, s pomočjo patrijarha aleksandrijskega, Janeza Miloščinarja, svetišče zopet za silo popravil; toda prisiljen po tedanjih žalostnih razmerah, je sezidal znova le „Anastazis“ t. j. cerkev nad Jezusovim grobom in od „martirija“ ali bazilike le kripto, svetišče najdenja *v. Križa, ki je ob požaru najmenj terpelo. Tudi kapelico na Kaljvariji je zopet postavil. Ves prostor mej Jezusovim grobom, svetiščem sv. Križa in Kalj varijo je obdal se stebri, zvezanimi v lope, in s primernimi aljtarji združil vanje spomin na razne dogodke terp-ljenja Gospodovega. Čez 14 let po razdejanju svetišča je bil kralj Kozroa po nesrečni drugi vojski s Heraklijem od lastnega sina vmorjen. Ob sklepanju miru je sin kralja Kozroa izpustil vjetnike tudi iz perve vojske, mej njimi patrijarha Zaharijo in dal nazaj vgrabljene zaklade, mej njimi tudi sv. Križ. Cesar Heraklij je sam, bosonog in v spokorni obleki nesel sv. Križ skozi Jeruzalem na Kaljvarijo. Spomin na ta dogodek obhaja sv. cerkev 14. septembra na god povišanja sv. Križa. Ko pa so 1. 636 Arabci pod kalifom Omarjem vderli v Palestino, je cesar Heraklij svetinjo sv. Križa zaradi varnosti dal prenesti v Carjigrad. Pozneje je en del zopet prišel nazaj v Jeruzalem. Od sv. Modesta sezidano svetišče se je ohranilo do leta 1010; takrat ga je vkazal podreti egiptovski suljtan, kalif Hakim. Bilo je sicer zopet pozidano z malimi izjemami po načinu sv. Modesta, toda zelo poveršno in neumetniško okoli 1. 1048. Svoje vstajenje h prejšnji lepoti pa je obhajalo to največe svetišče sveta za časa križarjev. Le-ti so mej 1. 1140 do 1149 vse te sv. kraje na Kaljvariji in okoli nje spravili pod eno streho. Velikanska, bogato okrašena stavba je dobila tudi zvonik; kralj Gotfrid Builjonski je dal zanj vliti zvonove, za Jeruzalem do tedaj nekaj nezaslišanega. Na petdeseto obletnico osvojenja mesta po križarjih (1. 1099) dne 15. julija 1149 je bila cerkev posvečena in v tej temeljni obliki se je ohranila do današnjega dne. Neokusna oblika notranje stavbe, kaker jo vidi romar dandenes, pa je delo razkoljnih Gerkov, ki so 1. 1808 po požaru vničeno cerkev z dovoljenjem turške vlade po svoje popravili. Kako pa je bilo se sv. Križem ta čas? Ob razdejanju cerkve 1. 1010 za časa kalifa Hakinra so kristjani to svetinjo rešili 'n skrili, potem pa v svetišču, na novo sezidanem zopet izpostavili v češčenje in sicer v kapelici prikazanja Jezusovega Devici Mariji, kaker se tisti prostor dandenes imenuje. Kapelica je najberž iz časov sv. Modesta ali vsaj cesarja Kareljria Velikega1 (800—814) in ima tri aljtarje: v srednjem se hrani presv. Rešnje Telo, v desnem 75 cm visok kos stebra Jezusovega bičanja, V levem aljtarju pa je bil nekedaj shranjen precejšnji kos sv. Križa. Križarji so imeli navado, da so v veče, nevarniše bitke jemali seboj to svetinjo; nosil jo je jeruzalemski patrijarh ali kak škof. Kaker se dandenes razveseli polk svoje bojne zastave, ki jo prinese predenj zastavonoša s častnikom ob strani, ter jo pozdravi s -trobentanjem ali bobnanjem „generaljnega marša" in odlomkom cesarske himne, tako so križarski vojaki pozdravili svetinjo sv. Križa z mogočnim klicem, segajočim do neban „o sveti, močni, vsegamogočni, neminljivi Bog!" Navdušenje je plulo po njihovih bojnih verstah: pričujočnost sv. Križa jih je navdala z nepopisnim junaštvom, zaničevanjem smerti in zaupanjem v Boga. Z bojnim klicem: „Kristus vlada, Kristus zmaguje, Kristus kraljuje!" so se vergli v boj. Po zmagi pa so slavnostno spremili sv. Križ v Jeruzalem nazaj. Oklepali so se ga z neizrekljivim spoštovanjem in svetim strahom, kaker nekedaj Izraeljci svoje skrinje zaveze. Toda kaker je skrinja zaveze v bojih Izraeljcev s Filistejci prišla v sovražnikovo oblast, tako je svetinja sv. Križa padla v roke Saracenom v nesrečni bitki ob gori Karun Hatim blizu Genezareškega jezera leta 1187. K sreči je že sveta Helena nekaj lesa sv. Križa poslala, kaker smo rekli, svojemu sinu Konštantinu v Carjigrad in tudi v poznejših časih so od jeruzalemskega kosa, ki ga je cesar Heraklij prinesel v Carjigrad, prišli mali deli v posest neketeriin drugim cerkvam. Tako je bilo mogoče, da so kristjani v Jeruzalemu zopet dobili majhin kos tega sv. lesa nazaj in ga hranili in častili v prej imenovanem levem aljtarju kapelice prikazanja Jezusovega Devici Mariji. Potem ko je v nesrečnih križarskih vojskah propadlo kerščansko kraljestvo v Sv. Deželi in je Jeruzalem prišel v roke saracenskega suljtana Saladina, je bilo kristjanom sicer spočetka dovoljeno opravljati službo božjo v cerkvi Božjega groba; toda že 1. 1211 ni bilo nobenega duhovnika rimskega obreda več v mestu in 1. 1217 jo bilo kristjanom prepovedano prihajati v cerkev, kmalu pozneje tudi v mesto. Sv. kraji so sicer ostali bistveno nepoškodovani, toda zapuščeni. To je trajalo do leta 1229, ko se je nemški cesar Friderik II. pogodil z egiptovskim suljtanom Kamilom in nekako, v najem vzel Jeruzalem in deželo pod njim do Jafe za deset let. Tedaj so kristjani zopet prišli do svojih pravic v cerkvi Božjega groba. Vkljub mnogim poznejšim nezgodam za časa vojska s Ka-rezmijani iz srednje-Azije 1. 1241 — 1244, z Mameluki iz Egipta 1. 1263, z Mongoli 1. 1400 in s Turki 1. 1517, so si katoliški kristjani ohranili pravico do vporabe cerkve sv. Groba. Huda nesreča pa jih je zadela 1. 1537, ko so razkoljni Armenci vkradli iz aljtarja prikazanja Jezusovega Devici Mariji kos sv. Križa, mej tem ko so varihi Božjega groba, frančiškani —, ki so v Sv. Deželi že od k 1219, odkar je bil sv. oče Frančišek obiskal te sv. kraje, — zdihovali v ječi, kamer jih je vkazal vreči suljtan Soliman II. iz jeze nad zgubo pomorske bitke z genueškim vojvodo Andrejem Doria. — Od tedaj je omenjeni aljtar prazen in luknja nad njim, kjer je bila prej shranjena svetinja, žalostno zeva nasproti romarju, kaker bi se ji tožilo po zgubi dragocenega sv. zaklada. V teku časa so, khker smo že omenili, dobile tudi druge cerkve iz Carjigrada ostanke sv. Križa v majhinih koščekih, tako je menda dandenes ni veče cerkve, ki ne bi imela te svetinje. Največi kos, kaker majhino polence, hranijo v cesarski zakladnici na Dunaju. H sklepu naj omenimo še, kakšen je dandenes tisti vodnjak, v keterem so našli sv. Križ. Iz cerkve Božjega groba v Jeruzalemu vodi na vshodni strani 29 stopnjic 5 ni globoko, v 20 m dolg in 13 m širok prostor, ki ga štirje v pravokotu stoječi starodavni stebri delijo v tri ladje. To je kapela sv. Helene. Na desni strani kapele vodi zopet 13 stopnjic v dupljino, 71/2 m dolgo, 6 m široko in 5 m visoko. To je tisti'vodnjak; dobro se še pozna, kako visoko je v svojih časili segala voda. Mramorna plošča s križem v jugovshodnem kotu dupljine kaže prostor, kjer je ležal sv. Križ. Severno od tod pa stoji mramornat aljtar z bronasto podobo sv. Helene, ki se z rokami oklepa velikega križa. Aljtar s podobo vred je dar mehikanskega cesarja, nesrečnega avstrijskega nadvojvode Maksimiljana, kar priča tudi njegov gerb pod aljtarno ploščo. Vsaki dan se tu bere sv. maša; vsako leto, 3. maja, pa je tukaj slovesnost v lepo okrašeni dupljini; aljtar je pre-gernjen z dragocenim, v zlatu vezenini pertom, ki je dar omenjenega avstrijskega nadvojvode. Po' slovesni sv. maši gredo frančiškani, varihi tudi tega svetišča, z ostankom sv. Križa v procesiji 'z dupljine gori k Jezusovemu grobu in trikrat okoli njega, pojo k im ne, mej tem ko mladina potresa tla s cvetlicami, verniki pa kleče častijo dragoceno svetinjo sv. Križa. Sv. Križ je tesno združen s kerščanskim življenjem; zakaj v njem je naše zveličanje. S križem smo bili zaznamovani pri sv. kerstu, križ nam bodo zasadili na grob v znamenje, da smo otroci Kristusa križanega od zibeli do groba. Zvesto se deržimo sv. Križa v življenju in radostno bomo enkrat pozdravili Križ, ki se bo prikazal na nebu, ko bo Sin človekov prišel sodit žive in inertvc in poveličat svoje izvoljene. Ave Crux, spes unica! Bodi pozdravljen sv. Križ, edino naše upanje! ( Misijoni v Sv. Deželi. h. -Jbanje za prevreditev misijonskih razmer v Sv. Deželi po vojski se je že začelo Pri glavnem zborovanju društva sv. Štefana v Budimpešti sredi marcija je knez-primas in kar-dinalj Černoh (Csernoch) govoril o misijonih v Sv. Deželi. Po-vdarjal je potrebo vzgojevališč za mladeniče, ki bi se hoteli posvetiti misijonskemu delu; opozoril je, da je zajemanje nemških katoličanov za misijone v Drijentu prešlo tudi mej katoliško ogersko ljudstvo. Širjenje te misijonske misli je prevzelo ogersko društvo sv. Ladislava pod vodstvom nadškofa v Kaloči. Kardinal j Černoh (Csernoch) je nadalje rekel: „Svojo pozornost hočemo v perVi versti oberniti na glavno mesto turške der-žave, Carjigrad, in na središče Sv. Dežele, Jeruzalem, odkoder naj bi se, kaker iz dveh središč, širila delavnost ogerskega ljudstva potom primernih misijonskih zavodov. V ta namen hočemo po vzorcu zavoda sv. Jurija, ki ga opravljajo avstrijski lazaristi v Carjigradu, ravno tam vstanoviti ogersko misijonsko učilišče; v Jeruzalemu pa hočemo od sv. Štefana, ogerskega kralja vstanov-ljeni hospic ali gostišče, ki pa je v teku časa propadlo, zopet obnoviti in z njim združiti Ogersko višjo šolo za svetopisemsko vedo. Oba zavoda bosta izročena vodstvu ogerskih frančiškanov, keterih red je bil v Orijentu sploh, v Sv. Deželi pa še posebej vedno pervi v misijonskem delu. Predstojništvo ogerskih frančiškanov se je z veseljem odzvalo pozivu in že določilo može, ki bodo namerjavano delo v roke vzeli. Tudi obstoji pri frančiškanskem komisarijatu za Sv. Deželo v Budimpešti že dolgo bratovščina, (enaka oni pri generaljnem komisarijatu na Dunaju) imenovana armada sv. Križa, ketere namen je zbirati miloščino za potrebe Svete Dežele." Torej pristojne cerkvene oblasti ogerskih katoličanov so se že zavzele za misijone v Sv. Deželi. Upajmo, da se bodo tudi avstrijske kmalu zgenile.* P. J. K. Tužnega serca javljamo ... da so žaljna naznanila, ki se navadno s temi ali podobnimi besedami začenjajo, nekaj tacega, kar bi si dotični ranjki, ke bi mogli, brezdvojbeno prepovedali. Ne obsojam, če je gdo tužnega, potertega, globoko po-tertega serca in solznih oči, ko naznanja prijateloin in znancem smert keterega svojih dragih. Nikaker! Seveda bi ne bilo prav, ne bi bilo v kerščanskem duhu, če bi se gdo ob takih britkih zgubah vdal preveliki, obupni žalosti. Ali obsojati vsako solzo v očesu kristijana za dragimi rajncimi bi tudi ne bilo v duhu kerščanstva. Vem, da Se najdejo tudi mej katoliškimi pisatelji neketeri, ki terdijo, da le tiste solze niso grešne, ki jih duh pokore privabi v oči, vse druge pa da so grešne. Toda to je prehrana terditev, bolj paganska ko kerščanska. Starogerški modrijani, stojiki imenovani, so učili, da obstoji najviša človekova popolnost v tem, da se vedno enako derži, naj bo božan ali tepen, hvaljen ali obrekovan, naj ko ženin spremlja svojo nevesto na dom ali na pokopališče. Tudi mej starimi Rimljani je našla stojiška ravnodušna ošabnost svoje oboževance, mej temi slovitega modrijana Seneko in cesarja Marka Avrelija, ki pa vender nista bila taka prenapetneža, kaker gerški stojiki. Slednji je britko jokal za vmerlim sužnjem, keteri ga je ko dečka negoval. Podobno pretirano ravnodušnost je zahteval in še zahteva °d popolnega človeka indijski budizem in, vsaj deloma, turški fatalizem. Isto zmoto je pogrel nemški modroslovec Šopenhauer. Mej kerščanstvo so jo zasejali takozvani kvijetisti. Nehote so ji * Mej tem so se že, o čemer bomo prihodnjič kaj povedali. P. J. K. zapadli kakor rečeno tudi neketeri drugače dobro misleči učitelji duhovnega življenja. O teh pravi znani Emanuelj Vajt: „Pretirani .• učitelji duhovnega življenja naravnost zahtevajo, da mora pravi kristijan vsem zemeljskim stvarem brezprideržno slovo dati; ljubezen do sorodnikov, prijateljstvo s posameznimi četudi iz naj-plemenitiših nagibov obsojajo ko svetno, meseno . . . pri tem pa pozabljajo, da se to’mnogo bolj sklada se starim stojiškim nazi-ranjem ko s kerščanskim življenjem.“ Da, solza ljubezni za dragimi rajnkimi je tudi v očesu dobrega kristijana, ali magari svetnika biser, ki se mu ga ni treba stamo-vati. Sv. Avguštin je britko jokal ob mertvaškem odru svoje svete matere, da solze ljubezni, ki jih je ona pretočila zanj, poverile se solzami ljubezni. Sv. Bernard se je mej nagovorom na svoje redovne sobrate tako zjokal, da ni mogel nadaljevati. Spomnil se je na svojega nad vse ljubljenega brata Gerharda, ki ga je pred kratkim pokopal. Ni ga bilo sram teh solza. Rekel je: „Le tecite solze, le tecite, ker tako je prav! Globoko sem potert, pa ne godernjatn.“ Sv. Elizabeta Turingijska je z gorkimi solzami močila tla grajskih sob, ko ji je došlo žalostno sporočilo, da njenega tako ljubljenega soproga ni več mej živimi. In če se je sam naš Gospod razjokal ob grobu svojega prijatela Lazarja, se bomo smeli pač tudi mi, ne da bi se nam bilo treba sramovati. Radi tega se meni sedanji gosposki običaj, da se ob odpertem grobu ne joka, zdi pretiran. Gdaj so pač solze bolj opravičene ko takrat, ko začno pervi kosi hladne grude padati na rakev, ko začne zemlja požirati, kar je njenega?! Seveda ne mislim s tem zagovarjati obupnega v pit j a, ki se mnogokrat sliši ob odpertem grobu.' — Ponavljam in povdarjam, ne grajam Solz, ki teko za dragimi rajnkimi. Ali pretakati jih po časopisih se mi pa ne zdi posebno umestno. Če sorodniki, prijateli in znanci vedo, kako drag in ljub je bil rajnik ostalim, vedo tudi, da so ti tužnega, poter-tega serca, ker ga jim je smert iztergala, četudi v žaljrii objavi tega ne bero. Torej ni nikake nevarnosti, da bi njegove ostale radi tega dolžili' brezčutnosti in terdoserčnosti. Ako je pa sorodnikom in drugim znano, da smert tega ali onega za ostale ni poseben udarec, ker je bil n. pr. že leta in leta bolan; pa vender beremo v žaljni objavi: „tužnega, potertega, globoko potertega serca javljamo pretresljivo vest," si lehko in po pravici mislijo: Čemu hinavščino vganjati, saj ste komaj čakali! Temu se je naj- lažje ogniti, ako se zagotavljanje žalosti in nenadomestne zgube ‘ po žaljnih objavah popolnoma opusti. Ako pa gdo misli, „da mora to javno povedati, naj pove, samo tako zmešano naj nikar ne pove, kaker se to navadno godi. Ali ni to zmešano, če ljudje „tužnega, globoko potertega serca javljajo, da je njih dragi večkrat previden se svetimi zakramenti popolnoma vdan v voljo božjo blaženo v Gospodu zaspal"? Ali ni to zmešano, če ostali »neizmerne žalosti poterti naznanjajo, da je Bogu dopadlo njih iskreno ljubljenega N. po dolgem muke-polnem terpljenju, ki ga je z Jobovo poterpežljivostjo prenašal, k sebi poklicati v boljše življenje"? Vem, da ni nihče radi tega potert, ker je njegov dragi rajnik z Bogom spravljen šel odtod, temuč zato, ker ga ni več. Pa zakaj se to primerno ne pove? Zakaj se vzroki žalosti in vzroki tolažbe v en koš mečejo in oboji se znakom žalosti pokrijejo? Zakaj se ti različni vzroki ne ločijo, ko se ravno ob luči sveč mertvaškega odra tako lepo vidi, kaj dela smert grenko in kaj sladko, tako tistim, ki ji zapadejo kaker onim, ki jim izterga svojo žertev. Smert nastavlja na ustna vmirajočih in ostalih kelih britkosti in žalosti. Bogu vdana, previdena, s tolažili sv. vere pokrepčana smert sladi vmi-rajočim in .ostalim grenko ločitev.' Zakaj se to ne povdarja in v žaljnih objavah ne izraža?! Zakaj se ne piše n. pr.: »Potertega serca naznanjamo vsem svojim sorodnikom, prijatelom in znancem, da je naš ljubljeni N. denes vmerl. Ob tej britki zgubi nas tolaži le to, da nas je z Bogom spravljen zapustil, kar nam daje sladko upanje, da se bomo zopet videli nad zvezdami." Tako bi prišla vzrok žalosti in vzrok tolažbe do veljave. Nadalje naj bi nikar ne bilo toliko pretiravanja. Namen žaljnih objav je ali bi vsaj moral bili, obvestiti sorodnike, prija-tele in znance o smerti drazega, da ze žalostnimi dele žalost in skupno molijo za pokoj rajnega. Ali če se mi naznani, da je moj »angeljsko dobri sorodnik, prijatel ali znanec blaženo v Gospodu zaspal", bo bolj na mestu vzdih: »Srečna družina, ki si dobila priprošnjika v nebesih in ti, dragi prosi še za me Boga", ko vzdih: „Bog mu daj večni mir!" Francozi, ki so mojstri v lepih besedah' in tudi v pretiravanju, so res šli tako daleč. »Prier po ur nous" t. j. »prosi za nas" dostavljajo tudi žaljnim oglasom takih, ki niso niti sveto živeli niti sveto vmerli. Tudi pot v nebesa ni tako kratka, kaker bi človek po žaljnih obvestilih sodil. Po teh jemlje Bog rajne precej ko nastopi smert, k sebi, takoj otira solze ž njih oči, kar naenkrat so v boljši večnosti. Tako naglo pa zopet ne gre. Ako so bili prevideni ali četudi ne, ker je šlo naglo, smemo upati, da so v milosti božji zapustili ta svet. Saj obupati nigdar ne smemo. Toda mej stanjem v posvečujoči milosti božji in popolnim očiščenjem, ki se zahteva pred vhodom v nebesa, je še lehko dolga pot. Še svetniki niso šli vsi naravnost ali kaker pravimo gorki v nebesa, tim menj navadni kristijani, še menj pa taki, ki so se do zadnjega branili duhovnika, ki so jim bila zadnja tolažila sv. vere tako-rekoč vsiljena. Sicer pa ..žalujoči ostali" to sami vedo, drugače bi ne dostavljali: ..Priporočamo ga v molitev! Sv. maše zadušnice se bodo brale v raznih cerkvah." Za tiste, ki so že pri Bogu, se ne moli in ne maštre. Vsaj mej černimi okvirčki naj bi se po domače rečeno ne „farbalo.“ To sem hotel o naših žaljnih objavah povedati ko bogoslovec. Ke bi bil jezikoslovec in slovničar, bi morebiti še kaj poVedal. Ker pa nisem, prepustim to sodbo takim, ki se na to razumejo. Pa čeprav v tem oziru nimam posebno nežnega čuta, „svetotajstva“ me vender vedno malo zbodejo. Nehote mi pri tej besedi včasih pride na misel: Morda je pa res v svojem življenju vse sveto tajil. Čemu to, ko je freseda zakrament, dasi latinska, vender vsakemu otroku znana. Ne vem, če se bodo te opazke koga kaj prijele. To pa vem, da nisem sam, ki se sedanjimi žaljnimi objavami ni zadovoljen. Že pred leti je neki nemški časopis malo poropotal zoper nje. Pred nekaj meseci se je pa en mažarski list nad njimi spotikal. S kakešnim vspehom, mi ni znano. Vsaj toliko bi rad dosegel, da bi udje tretjega reda ne naznanjali smerti svojih dragih s tako čudno mešanico. Pri sestavi žaljnih objav za udi tretjega reda samimi naj bi se na to še posebno pazilo. In v teh naj nigdar ne manjka pripomnje, da je bil rajnik ali rajnica ud tretjega reda. To je višji red kaker so vsi drugi. Eden mojih sobratov je pred meseci dobil žaljno naznanilo smerti nekega nemškega barona. Takoj za imenom je stalo ko pervo odlikovanje: ud tretjega reda. P. H. B. Teržaško-koperski škof dr. A. Karlin o tretjem redu. ffOldne 20. jan. 1916 je izdal teržaško-koperski škof monsinjor dr. Andrej Karlin v svojem škofijskem listu „Curia Episco-palis" za mesec februarij in marcij pismo, ki slove po naše takole: ..Preberite, prosim, častiti bratje, okrožnico blagega spomina papeža Leona XIII. »Auspicato« z dne 17. sept. 1. 1882 (škof. list 1883 str. 3) in dobro prevdarite njeno vsebino, da jo morete praktično vporabiti za današnje naše razmere, zla in potrebe. Časi so se pač ne malo spremenili od dni sv. Frančiška Asiškega; splošna pokvarjenost, nepopolnosti in pregrehe so pa ostale iste, če ne morda še hujše. Da odstranimo toliko zla, ki divja mej narodi, s čim drugim naj hitimo na pomoč, če ne z evangelijem in njegovimi postavami, zapovedimi božjimi in cerkvenimi, po keterih se morajo ravnati posamezni ljudje in družine, narodi in človeška družba, po keterih se morajo voditi k zadnjemu cilju, ki je slava božja, naše večno zveličanje. Te postave pa se na čudovit način in po čudovitem redu pred oči postavljajo ravno v tretjem frančiškanskem redu, ki je zavoljo tega pravo borišče, na keterem si moremo zagotoviti končno zmago v neprestanem boju luči zoper temo, resnice zoper laž, kreposti zoper pregreho, človeških nravnostnih činov zoper pokvarjenost. Ta vstanova kaj lepo vodi ljudi vsakeršnega položaja, starosti ip stanu obojega spola, ne da bi se morali odpovedati družini ali pretergati vezi svetnih opravkov. Prelepe so namreč besede sv. Očeta v omenjeni okrožnici: »iz tretjega frančiškanskega reda rastejo kaker iz svojega debla mir doma in pokoj v javnem življenju, nepokvarjenost in pohlevnost, prava raba in varstvo premoženja, ki so najbolje podlage omike in varnosti; da so se te dobrote ohranile (v koliker so še vobče ohranjene, op. poroč.), zato se ima zahvaliti Evropa v veliki meri Frančišku.« Preljubi bratje! Nagibi,, ki so nagnili sv1. Frančiška, da je vstanovil tretji red, nagibi, ki so navdali največega papeža, da je izdal hvaljeno okrožnico, isti nagibi silijo tudi Nas, da vam to vspodbujanje predočujemo, tako da, ko izginja ljubezen božja in se je zrahljalo spolnjevanje verskih dolžnosti bodisi po nevednosti, bodisi po nemarnosti, mej tem ko se je svet vdal vživanju, ko se zametuje bratovska^ ljubezen ter se na pervo mesto stavlja nauk o samoljubju, priporočamo zdravilo zelo aktualjno, praktično in po učinku dobro, ki mu je ime: »tretji frančiškanski red za svetovne.« Močno želimo, da se do dobra seznanijo verniki Naše škofije z delom sv. Frančiška, da zadobi kar največ nasledovavcev. Podrobniša navodila o tej reči se morejo dobiti pri vodstvu III. reda v Pazinu." ' To je pastirsko pismo presvetlega škofa teržaško-koperskega o tretjem redu diecezanski duhovščini. Dal Bog, da bi obrodilo stotero, tisočero sadov! Pristavljamo, naj se dosedanjim tretje-rednirn krajevnim skupščinam: Tomaj, Rodik, Povir, Tinjan pri Pazinu, Osp, Dolina — in tretjerednim podružnicam: Brezovica, Podgraje — pridruži še mnogo samostojno kanonično vstanov-ljenih tretjerednih skupščin ali pa vsaj odvisnih podružnic; vodstvo glavne (samostanske) skupščine v Pazinu bo vsigdar drage volje dajalo gospodom združenih škofij in še čez — v poreško - puljsko škofijo — tozadevna pojasnila. P. H. D. Kako pridobivati ude za Marijino mašno zvezo. m nogi so že spoznali veliko korist Marijine mašne zveze ter J. /J. pristopili k njej. Ni jim bilo preveč oskerbeti eno sveto mašo na leto v čast Materi božji. Saj si za eno sv. mašo lehko vsak prihrani, kedor je marljiv in štedljiv. In kedo ne bi hotel dati za eno sv. mašo v zveličanje svoje nevmerjoče duše, za srečno zadnjo uro?! Neketere zaderžifje dar, ki se jim zdi prevelik. Izrecno govore naša pravila o prostovoljnem daru; vender ne bi radi nič dolžni ostali. Tem odgovarjamo: Saj ni treba dati enkrat za vselej, lehko se da kaj malega vsako leto. Res je sicer, da se rad vsak odkriža enkrat za vselej s polnim darom, tega pa ne pomisli, da je človek zelo pozabljiv in ne misli več tudi ne na glavno svojo dolžnost, ki je- v tej družbi ..vsakoletna sv. maša“. V enem oziru je torej dobro, da se plača pri vstopu v družbo le pristopnina ter se o priliki da tudi kak prostovoljen dar. Na ta način se ne pozabi zlepa glavna dolžnost. Zato priporočamo onim, ki nabirajo ude, naj se radi zadovoljijo se samo pristopnino in vsi tisti, ki ne zmorejo večega daru enkrat za vselej, naj le stopijo skupaj in se priglasijo po svojem poverjeniku; samo pristopnino bodo lehko dali in se tako vdeleževali milosti Mašne zveze. Ker je vodstvu družbe veliko na tem, da pristopi mnogo vojakov, naj se nabiratelji posebno pri teh zadovoljijo se samo pristopnino. Saj so taki, ki morajo k vojakom, navadno itak v denarni zadregi. Mej tem pa, ko so vojaki odsotni, naj domači skerbijo za družbeno vsakoletno sv. mašo. O kako hvaležni, zelo hvaležni bodo vojaki, ki so darovali življenje za svojo domovino, ako smo jim vir toliko milosti odperli, toliko svetih maš naklonili! Nove ude sprejemajo in zapisujejo v vsakem frančiškanskem sampstanu in tu se lehko osebno priglase. Za one pa, ki hočejo družbenike nabirati in biti poverjeniki ali pospešitelji, za te je dobro, da se obernejo do vodstva samega v Mariboru. Vodstvo želi namreč koliker mogoče ostati v vednem stiku se svojimi udi.. Tako pa, dragi družbeniki Mašne zveze, le priporočajte, pridno priporočajte to bratovščino! Povejte svojim znanim in dragim, kako močna, silno močna je! Samo lani, v vojnem letu od avgusta 1914 do avgusta 1915, ko je bila svetovnemu poštnemu prometu pot zastavljena in iz mnogih deželj in krajev zemlje niso dohajala družbena poročila, samo v tem letu je pristopilo 34.850 novih udov! Kako bo to število narastlo še le po vojski, ko bomo iz vseh delov sveta zvedeli za tisoče novih družbenikov, posebno vojakov, ki so se trumoma dali zapisati! Vsi ti dajo za sv. maš£ na isti namen, za srečno smertno uro, za zveličanje svoje duše. Res mogočna je ta armada, ki ne gleda ne na stan, ne na narodnost in ima le svoj večni cilj in dobiček pred očmi! Kako vesel mora biti vsak posamezni, da ima toliko število pomočnikov in prijatelov v oni uri, ko se odloči njega srečna ali nesrečna večnost! Pojasnujte tudi, kako skerbi ta bratovščina za svoje rajne ude! Najbogatejši zaklad večnih sv. maš jim doteka iz nje! Zraven družbenih namenov pa vklepajmo v te daritve tudi druge namene, posebno mnoge splošne kaker osebne prošnje v sedanjem vojnem času ! Povdarjajte, zavezniki Marijini, h kako lepemu in popolnemu češčenju Marije, brezmadežne Device napeljuje Mašna zveza! Ne le, da njej v čast darujemo najdragoceniši zaklad, daritev sv. maše; temuč hočemo biti tudi v življenju Marijini otroci, Marijina last. Vstanovnik te družbe se imenuje „vjetnika“, „last“ Marije Device. Hotel je biti tak služabnik Matere božje, nad ke-terim ima ona popolno oblast, da lehko stori ž njim, kar hoče. Za tem zgledom naj bi šli vsi udje, popolnoma naj bi se Mariji darovali. Iz njenih rok naj bi sprejeli svoj poklic in svoje dolžnosti, svoje križe in težave, ter v vsem njej služiti želeli. Tako tudi posvetivna molitev uči, v keteri prosijo udje: ..Sprejmi me za svojega ljubega otroka in večnega služabnika." Ker je torej ta Mašna zveza tako močna, tolažljiva za smertno uro, ker obljublja tako veliko pomoč za vice in je njeno češčenje Matere božje tako vzvišeno, res zasluži, da jo prav pridno razširjamo. Naj bi prav mnogi pristopili k njej in se s tem vde-leževali velikega zaklada milosti, častili Marijo ko njeni ljubi otroci in zvesto spolnjevali svojo dolžnost, vsakoletno sv. mašo! P. E. L. t Profesor Ivan Markošek. enadoma je zgubil „Glasnik najsvetejših Sere" svojega vred-nika. Gospod življenja in smerti je poklical k sebi na večno plačilo profesorja vlč. g. Ivana Markošeka („Pečovskega“). Bil je rojen 5. aprilja 1873 na Teharjih, Pečovje h. št. 28. pri Celju. Stariše je imel vboge, dobil je pa od njih najboljši zaklad, dobro vzgojo. Učil se je zelo pridno, ko dijak si je gmotno-sam pomagal s podučevanjem drugih učencev ter zrastel v moža, ki ni veliko govoril, tem več pa delal. Ž njim je zgubila mladina gorečega vzgojitelja, mnoga društva zvestega sotrudnika. Odkar je izbruhnila vojska, ni le na realjki p'odučeval vero-nauka, ampak tudi v slovenskih vsporednicah nižje gimnazije. Vkljub mnogim opravilom nikaker ni zanemarjal duhovnih in molitvenih vaj. Pred Najsvetejšim v cerkvi je opravljal svoje molitve ter zajemal moči in milosti iz presv. Serca Jezusovega. Po tem Sercu se je vpodobilo tudi njegovo za dobra dela vneto serce. Bil je skriti biser svojega stanu. Pokojni se je pa odlikoval tudi ko vzoren tretjerednik. V tretji red je vstopil 28. sept. 1905, ko je bil komi vikarij v Mariboru. Naročen na „Cvetje“, je ta list priporočal tudi v „Glasniku“ in je v „Glasnika“ rad sprejemal poročila odseka sv. Elizabete od mariborske skupščine in ravno tako vesela poročila o gibanju tretjega reda sploh. Prizadeval si je tudi druge pridobiti za tretji red. Pokojni je bil mnogo let popoln abstinent. Njegovo trezno in redno življenje ga je deržalo po koncu, sicer bi — tako je sam zaterjeval — že davno podlegel bolezni, ki ga je zalezovala. Navidezno močen, je imel po naravi zelo slabotno serce in večkrat ga je napadel sklepni revmatizem. Dne 3. aprilja ga je zopet ta bolezen obiskala. Že čez pet dni je toliko okreval, da je upal kmalu vstati ter spet zahajati v šolo; ali tej bolezni se je nenadoma pridružilo serčno vnetje. Takoj je sam spoznal, da se mu ibliža konec življenja. Previden se sv. zakramenti, popolnoma vdan v voljo božjo, si je sam deržal mertvaško svečo ter 11. aprilja ob 3. uri zjutraj izročil svojo dušo Stvarniku. Vmerl je v najlepši dobi življenja, 43 let star; ali dopolnilo se je na njem, kar pravi knjiga Modrosti (4, 9.): »Življenje brez madeža je velika starost.“ — Bog daj njegovi duši večni mir in pokoj! 2® Dopisi. Sggg Kratek opis tretjeredne skupščine v Brežicah. Skupščina tretjega reda v Brežicah ni razsežna, ker so prav blizu trije samostani sv. Frančiška se svojimi tretjerednimi skupščinami, namreč Kerško, Klanjec in Samobor. Brežiška skupščina se razteza čez najbližnje župnije na Štajerskem, Kranjskem in Hcrvaškem. Zdaj spadajo v brežiško tretjeredno skupščino sledeče župnije: na Štajerskem: Brežice, Artiče, Zdole, Sromlje, Pišece, Dobova, Kapele^in spodnji del Bizeljskega; na Kranjskem: Velika Dolina, Čatež ter manjši del Šv. Križa in Cerkelj; na H er vaškem: Marija Gorica in Berdovac. Do zdaj je v brežiški skupščini z novinci vred vpisanih udov 2358. Od teh jih je pred leti mnogo prestopilo v Kerško, ko se je bila tam vstanovila tretjeredna skupščina; mnogo jih je vnrerlo, precejšnje število je tudi izbrisanih. Zdaj šteje skupščina 1455 živih udov, koliker se je moglo dognati. Ti udje se razdelijo na posamezne župnije po tem številu: Zdole 302, Čatež 176, Brežice 154, Artiče 146, Pišece 143, Cerklje 129, Dobova 74, Bizeljsko 70, Sromlje 64, Kapele 39, Sv. Križ 29, Velika Dolina 19, Marija Gorica 10, Berdovac 3. Mnogo je pa še tretjerednikov, ki so sprejeti iz takih župnij, ketere ne spadajo v brežiško skupščino, in iz daljnih tujih krajev, večinoma so to posli, ki so prišli v Brežice služit. Takih pride na Videm 12, Rajhenburg 16, Pddsredo 12 in na razne tuje kraje 57. K številu tretjerednikov domače brežiške župnije se še pripomni, da biva v tej župniji poleg domačinov tretjerednikov še 43 udov lil. reda iz drugih župnij, 23 se jih je stalno tukaj naselilo, 20 pa samo začasno. Tako se nahaja zdaj v brežiški župniji 221 udov tretjega reda. Brežiška tretjeredna skupščina ima samo eno pravo podružnico na Zdolah, ketero ondotni vlč. gospod župnik, ki je sam vnet tretjerednik, skerbno vodi; vsak mesec ima na p k za tretji red, redno in v polnem številu deli vesoljno odvezo in papežev blagoslov. • Vspeh njegovega delovanja za tretji red kaže nenavadno veliko število tretjerednikov zdoljske župnije. — V drugih župnijah niso potrebne tretjeredne podružnice, ker itak ni daleč v Brežice, pa tudi druge razmere niso za to. Vsaka župnija, ki spada v brežiško skupščino, ima svoj odbor III. reda, v keterem so zastopani moški in ženske, primerno njih številu. Vsaki odbor ima poseben zapisnik udov tretjega reda svoje župnije, keterega voditelj skupščine vsako leto pregleda in popravi. Prednjica vsakega župnijskega odbora se mora enkrat na mesec zglasiti pri voditelju tretjega treda v Brežicah; ako ona ne vtegne, mora poslati eno svojih pomočnic. Denarne zadeve cele skupščine vrejuje ožji odbor,, ki je sestavljen iz treh članov brežiškega župnijskega odbora. Za vboge in bolne tretjerednike skerbijo župnijski odbori, vsaki za svoje. Redovnih shodov je v Brežicah 12 na leto, vsako zadnjo nedeljo v mesecu, noben se ne izpusti. Verhu tega je vsako leto še v eni ali drugi župniji v obsegu skupščine ali pravi tretjeredni nauk ali pa splošna pridiga o tretjem redu, pa samo tam, kjer pč. gospod župnik privoli ali želi. Papežev blagoslov in vesoljna odveza se v Brežicah delita v polnem številu, kaker sv. cerkev dovoljuje. Vesoljna odveza se pa deli tudi v vseh župnijah razen v dveh, v eni se je pa začela opuščati na žalost in škodo mnogoštevilnih in dobrih tretje-rednikov. Sprejem in obljuba sta v Brežicah vsako leto po dvakrat; sprejme se vsako leto okoli 90 oseb se zdoljskimi vred. Pa tudi v drugih župnijah se tu pa tam priredita sprejem in obljuba, vselej združeno z naukom za tretji red. Življenje tretjerednikov brežiške skupščine je v obče hvalevredno, tretji red imajo za jako resno reč. Splošno pridno prihajajo k redovnim shodom v Brežice, vestno spolnjujejo redovne dolžnosti. Zelo marljivo se vdeležujejo redovnih milosti, odpustkov, vesoljne odveze, papeževega blagoslova, sv. maš in na tihem mnogo dobrega storijo. Jako radi prejemajo sv. zakramente, pogosto in tudi vsakidanje sveto obhajilo je pri njih močno vdo-mačeno. Ta pohvala velja splošno, zakaj neketere izjeme se. tudi tukaj najdejo kaker povsod, pa taki udi, ki ne spolnjujejo dolžnosti tretjega reda, se sami kaznjujejo, ker zgubijo milosti tretjega reda, tu namreč velja pravilo: kedor ne spolnjuje dolžnosti, tudi milosti ne dobi. V naši skupščini je pa še ta navada: ako vmerje kak ud 111. reda, o keterem še dobro ve, da ni spolnjeval redovnih dolžnosti, tedaj se njegova smert na shodu ne naznani in dotične predpisane molitve se ne opravijo zanj. Po celi skupščini sta jako razširjena molitvenika „Pot v v nebesa" in ..Popotni tovariš", posebno priljubljen je pervi zaradi življenja sv. očeta Frančiška in zavolj lepe razlage vodila. Tudi zunanje znamenje ali znak tretjega reda, križ in roki, se že precej vidi v skupščini; tisti udje, ki ga še nimajo, si ga bodo sčasoma priskerbeli. Brežiška skupščina ima tudi svojo knjižnico, v keteri se nahaja nad 150 knjig, večinoma nabožne vsebine. Mlajši udje si jih v zimskem času pridno izposojujejo. „Cvetja“ prihaja na skupščino 155, neketeri ga pa dobivajo po pošti na dom. Po številu ga odpade na vsako župnijo: Brežice 74, Čatež 22, Artiče 16, Cerklje 11, Dobova 10, Sromlje 9, Pišece 7, Zdole 6, Velika Dolina 4, Kapele 2, Videm 2, Podsreda 1. — Župnijski odbori naj skerbijo, da se število naročnikov ne bo zmanjšalo, temuč še povečalo! Skupščina ima tudi lepo bandero, ki se rabi pri procesiji, napravila ga je pred leti gospodična Marija Sattner v Ljubljani. V brežiški skupščini III. reda je precejšnje število moških udov, od keterih se jih veliko odlikuje v pobožnosti, mnogo jih je zdaj v vojski. Iz te tretjeredne skupščine je izešlo tudi mnogo samostanskih sester, njim je ohranjen časten spomin v redovnem zapisniku. Pred vojno je iz brežiškega okraja zelo veliko tretjerednic služilo v Terstu, zato je imela skupščina tudi v Terstu 2 tretje-. 1 redni zaupnici za nadzorstvo ondotnih tretjerednic iz domačega kraja. Veleč, gospod kaplan Guštin, voditelj nadvse koristne teržaške Marijine družbe, je prevzel tudi vodstvo slovenskih tretjerednic v Terstu; v Marijinem domu imajo svoje zbirališče in tretjeredne pobožnosti. Na to opozarjamo vse slovenske tretjerednice, ki grejo v Terst služit, zglasijo naj se pri vodstvu tretjega reda v Marijinem domu! V Terstu so se pred vojno na tihem veršile priprave za vstanovitev samostojne slovenske skupščine tretjega reda, sestavil se je zapisnik tam bivajočih tretjerednikov, oglasilo se je mnogo oseb za sprejem, vojna je pa vse vstavila. Naj bi se to po končani vojski izpeljalo! Naj še omenirfi, da je obiskovanje pobožnosti III. reda v Brežicah za časa vojne jako ovirano, velik del skupščine je namreč na Kranjskem, prehod čez Savo je pa iz vojnih ozirov za-branjen. Toliko o stanju skupščine III. reda sv. Frančiška v Brežicah. Notranje duhovno življenje je seve samo Bogu znano, ali tudi zunanji splošni opisi naj bodo vsem voditeljem in udom v spodbudo; vse člane naše skupščine pa »prosim, naj večkrat preberejo vspored tretjerednih pobožnosti v Brežicah, ki je objavljen v 3. št. letošnjega „Cvetja“, in naj se ga zvesto deržijo! Bog blagoslovi gorečnost in vse v dobrem vterdi! „Kedor pa bo stanoviten / do konca, bo zveličan." (Mat. 24, 13). P. B. J. Černomelj. Od 23. do 26. marcija so bile duhovne vaje za tretji red v Černomlju, združene z vojno pobožnostjo. Govori, ki jih je imel p. vizitator iz Novega mesta, so bili prav dobro obiskani, zlasti na praznik Marijinega Oznanjenja in v nedeljo. Genljiv je bil sprejem, 87 novih udov je pristopilo. Mej njimi smo opazili tudi obče spoštovano zgledno g. učiteljico J. Primožič iz Černomlja. Čast ji bodi! Bog daj, da bi jo posnemalo veliko gospodom učiteljev in gospa učiteljic! — Pričakovati smemo, da se bo ravno po mlajšem naraščaju skupščina černomeljska dvignila ter začela vživati v župniji ono dobro ime, ki ga se vso pravico zasluži 111. red sv. Frančiška! (Zarad pomanjkanja prostora ta dva dopisa nista že zadnjič prišla na versto. — Vred.). □JO 7^" '^/r □jo gg Razgled po serafinskem svetu, gj=j Čast, komer Čast! Ta se našemu junaškemu P. Frančišku, ki že počiva na svoji dragi sv. Gori, tudi brezpogojno priznava. Mej drugimi naj omenim le dvoje priznanj! Visoko teržaško c. kr. namestništvo se, kaker beremo v listu „L’ eco del Litorale" št. 166, v toplih besedah spominja vmerlega oziroma padlega frančiškana-junaka. Enako goriško-gradiščanski deželjni odbor, ki je v svojem dopisu z dne 21. malega travna preč. p. provinci-jalju izrazil svoje odkrito sožalje nad zgubo tega odličnega redovnika. Mi, ki to se zadoščenjem jemljemo na znanje, se tolažimo s tem, da se bo dragi rajnik tam gori še vspešniše potegoval za sv. Goro kaker se je tu na zemlji. Zgodi se! Frančiškan — žertev svojega poklica. V tiroljskih hribih je snežen plaz zasul vlč. p. Emerana Martin, uda tiroljske frančiškanske provincije in začasnega vojnega kurata. — P. Emeran je preživel ves čas vojske na bojnem polju in duhovno krepčal vojake v Serbiji, Bukovini in zadnji čas na italijanskem bojišču. Bil je tudi odlikovan z duhovniškim križcem druzega razreda. Ali ravno njegova vnema za zveličanje duš mu je skopala prerani grob. Dne 5. marcija se je namreč v bližini njegovega bivališča vtergal snežen plaz in na svojem potu zasul in zagrebel precejšnje število njemu v varstvo izročenih vojakov. Da bi jih tolažil tudi v zadnjih njihovih trenutkih, je pohitel v spremstvu več vojakov in častnikov, ki so tudi hoteli telesno pomagati svojim nesrečnim tovarišem, na kraj nesreče. Toda ko so tja dospeli, se v višavi odterga še drugi plaz in zasuje tudi ta oddelek, ki je hotel rešiti. — Truplo vlč. p. Emerana so prepeljali v Inomost in ga pokopali z drugimi častniki vred na tamošnjern vojaškem pokopališču. — Slava padlemu sobratu — junaku! O Korduli Peregrinl, znani nemški nabožni pesnici, so naši bravci morebiti že kaj slišali ali brali. Saj so se je o priliki njene stnerti (6. sečana 1916.) tudi neketeri slovenski časopisi na kratko spomnili. Ta velika žena je pa tudi v resnici vredna, da 4ie zgine >z spomina zemljanov, temuč da jo- koliker mogoče spoznajo vsi, ki hrepene po vzorih kerščanskega življenja. Zgodba njenega boja in terpljenja, preden je dosegla milost, postati otrok edino prave Cerkve, — bila je rojena luteranka — se bere ko zgodba junaške mučenice iz pervih časov kerščanstva. Ker je bila tudi vneta tretjerednica, bo gotovo veselilo naše čislane bravce, ako bomo v prihodnjem zvezku o tej blagi duši malo obširneje spregovorili. Nemški frančiškani v vojski. Kako globoko je vojska stegnila svojo kruto roko v frančiškanske samostane na Nemškem, naj pokaže, sledeči primer. Saška provincija je štela pred vojsko 686 udov. Do meseca avgusta 1915 jih je dala k vojakom 435. Mej temi je bilo 37 vojnih kuratov na bojišču in po lazaretih, 198 strežnikov po bolnišnicah, 176 jih je pa odrinilo pod orožje (kleriki in bratje lajiki). Do istega časa jih je padlo 15, štirje so vmerli vsled bolezni, ranjenih je bilo 31, drugače jih je obolelo 41. Pogreša se jih 8, ti so morebiti vjeti. Šest samostanov so spremenili v bolnišnice in sprejeli vanje 864 ranjencev. En samostan je postal tabor jetnikov in vzel pod streho 100 vjetih častnikov. Trije patri so prevzeli pastirovanje v 32 jetniških taborih. Neki pater je zbral 45.000 mark za uboge Poljake. Čisti dobiček svojega časopisa ..Antoniusbote4 so obernili v vojne namene. S pomočjo 111. reda so poslali na bojno polje čez 70.000 knjig in časopisov, pa tudi drugih daril. Poleg tega so v pričetku vojske posamezni samostani sprejemali pod streho begunce in tudi vojake, ki so odhajali mimo na fronto. Za vse to pričakujejo požertvovalni menihi seveda v pervi versti plačilo pri Bogu, vender nas pa veseli, ko beremo, da je njihovo junaštvo ž