------ 142 ------ Novičar iz avstrijanskih krajev. Iz Marburga 28. aprila. V svojem današnjem dopisa opravljam službo hvaležnosti do dvojih ljubih prijatiov, ktera mi je vzela nemila smert. Pervi so častitljivi fajmoster Jožef Pinter pri sv. Lavrencu v Stranicah blizo Konjic, kteri so 1. sušca t. 1. v Gospodu zaspali. Soznanil sem se ž njimi še le pred tremi leti, ali našel sem v njih „moža od oka", kakor Horvat pravi. Bili so goreč Slovenec in ljubitelj slovenskega slovstva. ^Novice" so težko vsakikrat pričakovali. Domača zgodovina jim je bila veselje, in, ker so stanovali tam, kjer je nekdaj stala rimska „Mutatio ad Lotodos", so vsako starino, ktero so v tisti okolici izkopali, v čislih imeli. V steno svojega farovža so dali vse rimske kamne vzidati, in tako so prihodnosti ohranili drage spominke nekdanjega izverstnejšega veka kakor je sedanji vek — strastnega egoizma. Da niso časa tratili, so si izbrali za svoj samotni kraj — astronomijo, in so v jasnih nočeh lukali iz bližnje gore v velike bukve, v ktere je Stvarnik zapisal skrivne pismenke. Dva lepa teleskopa si omislijo v ta svoj namen, in po smerti večega poklonijo marburžkemu gimnaziju, kterega pridni učenec so nekdaj bili, manjega pa celjskemu. Mi učitelji in učenci nismo blagemu možu lepše hvale vedili, kakor da smo 26. aprila za pokoj njihove duše v naši cerkvi molili, in peto mašo ^da requiem" obslužili. Večni Bog jim poverni za dragi dar in lepi izgled, kterega so dali sadanjim učencom, da se tudi oni spomnijo hvaležno kadaj učelišča, kterega učenci so sedaj! — Komaj sem s solznimi očmi odpel „Re-quiescat in pace;i, že me čaka drugo žalostno opravilo. 25. aprila je umeri moj učitelj, kolega in dobri pri-jatel Juri Mally, častni mestjanin marburžki, člen več učenih družtev, jubilirani profesor, in dvakrat začasni direktor marburžkega gimnazija, v 66. letu svoje starosti. Rajni je bil rojen v Lipnici, je zveršil 6 latinskih šol v Marburgu, filozofiške nauke, kakor tudi pravoslovne v Gradcu, in je bil iz začetka profesor v Celji, po tem pa v Marburgu. Pred tremi leti je stopil v mir. Rajni profesor Mally skoz štiri leta moj učitelj, skoz 5 let pa moj kolega, je bil učitelj kakoršnih je le malo. Poseben prijatel ubogih dijakov si je tudi prizadeval iz najslabejše glave kaj napraviti. Poleg tega je bil učen mož, in ni samo poskušal v modroslovnih spisih, temuč tudi naravoslovnih in lepoznanskih. Lepših monografij dolnje-štajerskih krajev nimamo, kakor so njegove večidel v časopisu ;,Steiermar-kische Zeitschrift" natisnjene. Leta 1848 ga je marburžko mesto izvolilo za poslanca za frankobrodski parlament, kjer se je kakor zvest Avstrijan obnašal. Srečni mož ni imel sovražnikov na tem svetu, ljubilo ga je vse, kar ga je poznalo, zavoljo njegove dušne prostosti in ljubeznjive ponižnosti. To je poterdil tudi njegov pogreb, kteri je bil slovesen kakoršnega naše mesto že dolgo vidiio ni. Naj ta ------ 143 ------ žalostno oznanilo njegovim nekdanjim učencom, klerih obilo ima po slovenskem Štajeru, bode hvaležen spomin! Obšir-niši življenjopis bode prinesel letošnji gimnazialni program. Davorin Terstenjak. Iz Celovca. * Velika množica laških delavcov vre iz vseh krajev k delu na železnico, ki se nareja od Celovca do Marburga, in že je vse živo na celi poti od tod do tje. Iz Beršeca v primorski Istri 25. aprila. — Tako stanovite zime kakor letošnje se ve pri nas le kak starček spomniti. Kdo bi verjel, da še 26. sušca zjutraj je snega na debelo padlo na že lepo cveteče mandeljnovo drevo, ako bi sam vidii ne bil? Zavolj velikega snega in hudega mraza je to leto kakor tudi druge terde zime na sosednem otoku Kerškem (Kerso) lisuč in tisuč mladih ovac f jeruhov) poginilo, kar ni čuda, ker tukajšni ljudje, živeči po starem kopitu svojih sprednikov, nimajo nobenega hleva; le pod milim in nemilim nebom prebiva njih uboga živinica noč in dan, poleti in pozimi. Mikavno je viditi iz barke, ako se pelješ pozimi blizo tega otoka, kadar sneg po višinah zapade, kako mnogoverstna živina (ovce, mezgi, konji i. t. d.) pride na kopno k morji, berž ko se sneg staja, iskaje kakošne travice in da se ogne snegu silnemu. — Sprehajaje se po vinogradih smo žalostni zapazili, da so naše brajde grozno posahnile: ali od zime ali po dobi, se ne more reči; enoglasno tožijo skerbni kmetici, da bode letos manj vina, ker se je moglo mnogo mertvih tersov za ogenj posekati; toda „človek obrača, Bog pa oberne." Na žitu in drevji ne vidimo nobene škode po pretekli krutni zimi. Sajovec Jakob. Iz Ljubljane. Tisto neljubo novico, da zgubimo samostojno deželno poglavarsto in da pridemo s Korošci vred pod Gradec, je skoval boje le kak novičar v Ljubljani, ker, kakor smo za gotovo zvedili, se na Dunaj i od tega nič ne ve. — Kar dosihmal Ljubljana ni imela, nam bo napravil gosp. Miha Ambrož: mlin namreč, kterega ne goni ne voda ne sapa, ampak vodni sopar, to je tista moč, ktera goni vozove po železni cesti in ladije po morji in se parni mlin (Dampfmuhle) imenuje. Kupil je tisto poslopje blizo kolodvora, kjer je poprej bila fabrika za vžigavne klinčike, in že je začel mlin delati. Tak mlin ima zraven drugih prednost tudi to dobro, da melje, kadar ob suši drugi mlini stoje. Res je pa od druge strani tudi, da potrebuje veliko goriva, al gosp. Ambrož ima šote in premoga dovelj. Zatorej dobro sreče! — Po smerti našega rojaka, gospod dr. Ign. Knobleher-ja, je gospod Jože Gostner, rojen Tirolec, pr o vi kar misijona v srednji Afriki. Misijon ta, kteri se razprostira čez 90 milijonov duš, ne bo nehal, ker ima sedaj že 4 štacijone: v Hartumu, sv. Križu, Sobatu in Gondokoru. Na vse strani marljivi gospod Gostner je, kakor beremo v teržaškem listu, unidan pisal, da „v Hartumu pijejo sploh avstri-janske vina: Grincingerja, Gumpoldskirhnerja itd., ker se dajo dobre ohraniti in so zdravejše memo francozke mešance; tudi za presladke gerške, španjske in laške marajo ljudje čedalje manj in pijejo veliko raje a vstrijanske, ktere spodkopujejo že zlo žganje, ktero je ljudem tu toliko škodljivo. Gospod provikar misli, da se utegne kniali avstiijanskemu vinu velika kupčija v srednjo Afriko odpreti." Za te zelo vroče kraje bi utegnil naš rezni dolenec, kar ga je dobre sorte, posebno zdrav in pripraven biti; tudi vožnina do Tersta znaša manj kakor iz Dunaja. Prav bi bilo, da bi tudi mi Krajnci od srednje Afrike kakošen dobiček imeli. Le dobrega blaga je treba, in pa moža za tako započetje. — Hvala Bogu! V nedeljo ponoči in v pondeljek je pomočil pohleven dežek žejno zemljo tudi pri nas prav dobro; nadjati se sedaj moremo dovelj klaje za ubogo živinico, pa tudi, če kakošna posebna uime ne pride, dober kup kruha.