Drago Jerala
Kitajska sveta lilija
Povedati vam hočem zgodbico, ki je prav gotovo še niste slišali. Zgodila pa se je nekoč v davnih časih ob čajni trgatvi na Kitajskem.
Najbolj čudovito v tej zgodbici je, da nauje zapustila, Čeprav se to zdi
neverjetno, živo pričo: krasno, čudovi-to lepo cvetko, ki jo imenujejo »sveto kitajsko lffijo«. Je to vitka in nežna rastlina, kakor vse stvari v njeni do-movini, in njen cvet je bel kakor sneg, ki pada pri nas, ko cvetica najlepše cvete. Že nekaj let gojijo to cvetko tudi pri nas, toda še vedno je le naš gost, še vedno veje okoli nje skrivnost daljnega Vzhoda. V iem letnem času, ko je vsa narava, vse zelenje in cvete-nje umrlo, pričenja tiho kaliti in ravno
o božiču vzbleste njeni kakor bele zve-zde oblikovani cvetovi.
Pravijo, da se tistemu, ki pogleda globoko v cvet, cvetica razodene in mu pove Ijubko pravljico:
Na Kitajskem je živel pred davnim časom bogat mož. Na smrtni postelji je zapustil svoje premoženje obema sinovoma, vsakemu polovico. Čengija, starejši brat, je bil zvit in pohlepen. Zato si je znal urediti tako, da je do-bil vso dobro, plodno zemljo, bratu pa je ostal le kamenit in pust močvirnat .svet. Bedni Pinkuan! Prepozno je opa-zil, kako ga je bil brat ogoljufal. Gle-dati je moral, kako so na Čengijevih čajnih nasadfli slavili veselo trgatev, on pa je strmel v svojo neplodno zemljo. Ko je brat prirejal velike pojedine, je moral Pinkuan za neznatno plačo no-siti v Čengijevo hi&o težke kosare, na-polnjene z različnimi kitajskimi dobro-temi; s plavutami morskih volkov, s sladkim ostrižnim oljem in okusnimi ptiČjimi gnezdi. Lakota je sijala iz nje-govega obraza in glodala njegovo telo, bratovo izdajstvo pa je grizlo njegovo duŠo.
Nekega večera je stal Pinkuan sam in žalosten na svojem polju in je jo-kal. Nenadoma je zablisčala svetla luČ iti zapreti je moral oči, da ne bi osle-pel. Kaj se je zgodilo? Gola pustinja njegovih polj je bila spremenjena v belo cvetHčno morje. Sredi bujnega cvetja mu je prihajala naprott bajno lepa žena in stopila smehljajoč se k njemu. Dobrota je sijala z njenega obraza. »Samo tri čebulice —«, mu je rekia s tajinstvenim nasmehom, in že je izginila in z njo vsa cvetlična po Ijana. Okoli Pinkuana je bila zopet temna noč, njegova polja so bila zopet pusta in prazna. »Samo tri čebulice...«, so venomer mnnrale njegove ustnice in kakor v sanjah je korakal proti svoje-mu žalostnemu domovanju. Tedaj je opazil, ko se je slačil, da bi legel spat, v žepu svojega sukajiča tri rjave, ne-znatne Čebulice. Brez miru In spanca
je preživel noč in komaj je prisvetilo jutro, ga je gnalo na polja. Neka ne-znana sila je uravnavala njegovo po-četje, tako da je vsadil vse tri čebuli-ce, ne da bi vedel in hotel, v svojo ka-
menito zemljo. In glej! Že v najkraj-šem času se je izpolnilo prerokovanje neznane in tajinstvene lepe žene. No-va, čudovito Iepa cvetka, ki je doslej še ni bil nihče videl, je vzcvetela na poljih in naredila iz Pinkuana bogate-ga moža.
To je čudoviia pravljica o kitajski sveti Uliji. Šele pred kratklm je našla ta cvetka pot tudi k nam. Kakor je ra-sla na Pinkuanovih kamenitib poljih in uspevala, iako cvete tudi pri nas. Tudi mi si lahko preskrbimo to cvetko, saj ni potrebno ničesar drugega, kakor ča-rovne besede: »Samo tri čebulice«, po-leg sklede, napolnjene z navadnimi ka-menčki in nekoliko vode, v katero vta-knemo čebulice. Povsod, v vsaki trgo-vini s semeni jih dobite. Božična nar-cisa se imenuje pri nas ta Čudežna cvetka, katere snežnobele cvetne zve-zdice ravno v božičnem času razvesc-Ijujejo naše oko.