4J3
Ocetaxs|yo m razYOj ^
. лШ «fi;,- ?.«,v ,
ocetovsMe identitete f^
■	.....Ш/ 'f. '	ri % 3
divIloÄeiifeof fatáá^
Olga
Poljšak
Skr ab an,
mag. pi h.,
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
pl. 16, 1000
Povzetek
V članku je predstavljen koncept vlog v družini s
poudarkom na oblikovanju vloge očeta in njegove
roditeljske identitete. Teorija identitete, ki sloni na
simboličnem interakcionizmu, je uporaben temelj za
razumevanje načina oblikovanja identitete očeta. Pri
izgradnji, sprejemanju in zavezi očetovski vlogi je
pomembna njegova zavestna odločitev za prevzemanje
skrbi in odgovornosti za druge. V dejstvu, da se
odgovorno očetovstvo ne razvije samo po sebi, tiči
verjetno vzrok, da je po podatkih nekaterih raziskav tudi
v popolnih družinskih skupnostih najpogostejša podvloga
nevpletenega, odsotnega očeta. V zaključku razmišljam o
možnih in potrebnih spremembah v pogledu na očetovstvo
in o izpolnjevanju očetovske vloge.
Ključne besede: očetovstvo, vloga očeta, očetova
identiteta, razvoj
^ J	Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1.5, št. 4, str.413-422
Abstract
This article discusses the concept of the roles in the fam-
ily with the focus on the formation of the father's role and
his paternal identity. The identity theory, which is based
on the symbolic interaction perspective, seems very usefull
for understanding the way father achieves his paternal
identity. When the father constructs, accepts and makes
commitments to his father's role, it is important that he
makes conscious decisions about taking care and being
responsible about others. The reason that some research
report that the mostfrequentfather's role (also in the com-
plete families) is that of the distant and disengagedfather,
lies in the fact that the responsible fatherhood doesn't
develope per se. The implications of the possible and re-
quired changes in the fatherhood and in the fulfilment of
the father's role are discussed at the end.
Key words: fatherhood, father's role, father's paternal
identity, development
Eden izmed pomembnih vidikov razvoja v odraslosti je
izpolnjevanje generativnosti oz. razvoj potrebe po prevzemanju skrbi
in odgovornosti za druge (Erikson, 1980). V članku predstavljam (z
uporabo teorije simboličnega interakcionizma in teorije socialnih vlog)
razvoj in izgradnjo identitete očeta z namenom ozaveščanja dejstva,
daje pri oblikovanju, sprejemanju in zavezi očetovski vlogi pomembna
njegova zavestna odločitev za prevzemanje skrbi in odgovornosti za
druge.
Za razumevanje vloge očeta v družini in oblikovanje njegove
očetovske identitete je pomembno, da najprej spoznamo nekaj izhodišč
teorije socialnih vlog. Vlogo vsakega člana družine določajo hkrati
mnogi splošni in osebni dejavniki. Nastran Uletova (2000, str. 378)
navaja, da se "socialna vloga gradi na napetosti med tem, kar
posameznik igra navzven, in tistim, kar ob tem sam misli in doživlja."
Predpostavlja se, da vsak posameznik v neki vlogi nekoliko ponotranji
pričakovanja in norme delovanja, ki jih vsebuje ustrezni socialni
	Olga Poljšak Škraban: Očetovstvo in razvoj očetovske identitete
 479
položaj. Posamezniki drug drugemu naznačujejo pričakovanja, norme,
vedenjske vzorce pa tudi subjektivni odnos do vlog. Zato se socialna
vloga ne sprejema kot dejstvo in norma, temveč se gradi v soglasju z
vlogami drugih ljudi. Drug drugemu in sami sebi ustvarjamo socialne
vloge. Prav v tem interakcijskem značaju socialnih vlog se kaže tudi
njihov pomen za subjektivnost posameznika: ta se prepoznava kot
oseba v vlogi, kar je za doživljanje družinske vloge še posebno
pomembno. Doživljanje in zadovoljstvo z vlogo matere ali očeta
pomembno oblikuje odnos in ravnanje z otroki.
Tomorijeva (1994) navaja, da poleg spola in razvojnega obdobja
določajo družinsko vlogo tudi osebnostne značilnosti in potrebe
vsakega posameznika. Vsak družinski član ima svojo vlogo. Mnogo
bolj kot njegovo "uradno"mesto v družini (mesto matere, očeta, hčere,
ipd.) določajo to vlogo odnosi, v katerih je z drugimi člani družine.
Tako pojma materine in očetove vloge ni mogoče opisati brez
vključevanja otrok in narobe. Vse vloge, ki jih nekdo v družini
prevzema, sestavljajo njegovo samopodobo.
Richter uporablja koncept vloge kot osrednji koncept, v katerem
se izražajo družinski odnosi in opredeljuje vlogo kot "celokupnost
zavestnih in nezavednih pričakovanj staršev v odnosu do otroka
(oziroma partnerja)" (cit. po Cačinovič Vogrinčič, 1998, str. 39).
Na ravni interakcije lahko razčlenimo proces prevzemanja vloge
na: dojemanje vloge, pričakovanje v vlogi in aktiviranje vloge oziroma
igranje vloge. "Biti v vlogi na ravni interakcije pomeni percepirati
oziroma zaznati lastno vlogo in recipročno vlogo, formirati
pričakovanja o lastni in recipročni vlogi- ter manifestno odigrati vlogo"
(prav tam, str. 161). Gre za proces, ki poteka znotraj določenih
družbenih norm in je z njimi povezan. Zaznave in pričakovanja se
subjektivno interpretirajo. Logika te subjektivnosti je neskladje med
posameznikovimi in družbenimi potrebami.
Povezanost posameznika z določenimi vlogami daje posamezniku
neke vrste identiteto v vlogi (vlogah). Identiteta v vlogi je
posameznikova predstava o sebi v neki vlogi. To je tisto, kar daje
individualnemu izvajanju vloge osebni pečat (Nastran Ule, 2000). V
posameznikovem izvajanju različnih vlog lahko pride do več oblik
nesoglasja med vlogami, od katerih so najpomembnejša:
• konflikti med različnimi vlogami, različne vloge posameznika
so si v nasprotju ali pa jih ne zmore enako dobro opravljati in
^ J
Socialna pedagogika, 4 00 1 v o 1.5, št. 4, str.413-422
• konflikti vloge: nesoglasje med tem, kako družba ali skupina
razlaga neko vlogo in posameznikovim osebnim razumevanjem vloge.
Goode govori raje o napetosti v vlogi, ki jo opredeli (cit.po
Čačinovič Vogrinčič, 1998, str. 163) kot "težavo, ki jo občutimo pri
izpolnjevanju obveznosti v vlogi". Posameznik ne more zadovoljiti
pričakovanj, ki se mu postavljajo ali sijih sam postavlja v vlogi ali v
vlogah. Napetosti ni, kadar se posamezniku zdi, da obvlada zahteve.
Goode meni, da so to bolj izjemna, trenutna stanja. Napetost v vlogi
je nizka, če se nekdo zaveda, da vsega, kar bi rad, pač ne more opraviti,
vendar zaradi tega ni v stresu. Srednje stanje napetosti se opredeljuje
kot posledica zavesti, da nekdo ni storil vsega, kar bi moral, skupaj z
ugotovitvijo, da vsega pač ne more opraviti. To stanje je frustrirajoče.
Visoka napetost pa se veže z občutki krivde in tesnobe, ker vloge
nismo sposobni opraviti tako, kot bi morali. Zelo visoka napetost v
vlogi pomeni povečevanje občutkov krivde in sramu, vse do tega, da
je prizadeto samospoštovanje.
Da bi bolje razumeh doživljanje in izpolnjevanje očetovske vloge
posameznika, je pomembno pogledati nekatere teorije razvoja v
odraslosti. Levinsonov (1978, cit. po Eysenck, 1998) koncept razvoja
v odraslosti temelji na terminu življenjske strukture (angl. life
structure), ki se definirajo skozi odgovore na vprašanje: Kateri so
moji najpomembnejši odnosi z različnimi "drugimi" v zunanjem
svetu? Kot druge avtor pojmuje osebe, skupine, institucije, kulturo
ipd. Posameznik se v odnosu do "drugih" bolj ali manj zaveže in
investira več ali manj časa in energije. Življenjske strukture si
izgradimo, vzdržujemo in jih spreminjamo.
V razvojni teoriji psihosocialnega razvoja E. Eriksona (1980) je
za razumevanje vloge starševstva pomembna stopnja generativno sti.
Ko človek odkrije določeno mero intimnosti, se začno interesi
usmerjati na vzgajanje oz. ustvarjanje nove generacije. Generativnost
je širša sposobnost - biti koristen sebi in širšemu socialnemu okolju.
Kaže se predvsem v treh vidikih: v skrbi za druge, v produktivnosti
in v zavedanju ter zadovoljevanju lastnih potreb.
Hawkins, Christiansen, Sargent in Hill (1995) navajajo izide
raziskav, ki dokazujejo, da imajo očetje več težav v izpolnjevanju
generativno sti kot matere, ker so pomembno manj vpleteni v vzgojo
otrok. Prehodi med obdobji so kvalitativne spremembe, ki pomembno
reorganizirajo tako doživljanje posameznika kot posledično njegovo
	Olga Poljšak Škraban: Očetovstvo in razvoj očetovske identitete
 479
vedenje. Matere so že z nosečnostjo in kasneje s skrbjo za
novorojenčka, potisnjene v hitrejše sprejemanje svoje materinske
vloge, ki se ji tudi lažje zavežejo. Za očete je prehod v očetovstvo
drugačen. Da uskladijo notranje psihološke svetove in zunanje vedenje
in se ob rojstvu otroka bolj aktivno vključijo v družinsko življenje, se
morajo zavestno odločiti. Gre za premik iz usmerjenosti v sebe k
usmerjenosti v druge oz. za razvoj potrebe po prevzemanju skrbi in
odgovornosti za druge.
Teoretiki simboličnega interakcionizma v svoji teoriji identitete
trdijo, daje sebstvo (ang. self) ... "sestavljeno iz več dinamičnih
samopercepcij, ki izvirajo iz interakcij in pogajanj v procesu
konstrukcije vloge in odnosov, povezanih z njo" (po Marsiglio, 1995,
str.6). Posameznik si izgradi identiteto prek pojmovanj in pomenov,
povezanih s svojim specifičnim položajem, ki si ga oblikuje v
interakcijah z drugimi. Koncept je uporaben za razumevanje vloge
roditelja, kije v obdobju generativno sti ena izmed ključnih identitet
posameznika.
Stryker (1982) meni, daje identiteta organizirana v hierarhijo glede
na poudarjene lastnosti (angl. salience). Nekatere vloge so od drugih
bolj pomembne, nekateri ljudje imajo hierarhijo trdno zasidrano v
življenju, drugi jo prožneje prilagajajo okoliščinam.
Starši, ki jim veüko pomeni identiteta roditelja, postavljajo vlogo
roditelja visoko v hierarhiji svojih identitet. Tako kot svoje statuse
primerjamo in rangiramo glede na pomen, ki jim ga pripisujemo, tako
si tudi vloge znotraj istega statusa konkurirajo med seboj. Npr. moški
uvršča svojo vlogo očeta med ostale vloge, ki so mu prav tako
pomembne (npr. moža, delavca, sina, brata, prijatelja...). V vlogi očeta
pa prav tako razvršča pomene posameznim podvlogam. Te so lahko
zelo različne. Naj naštejem samo nekaj najbolj pogostih: tradicionalna
vloga očeta kot hranilca, oskrbovalca družine (angl. breadwinner,
provider), vzgojitelja ali rednika nurturer), družabnika, tovariša
v igri (angl. companion, playmatej, tistega, ki skrbi za red in disciplino
(angl. disciplinarian), duhovnega učitelja (angl. moral teacher),
ljubečega (angl.loving), odgovornega (angl. responsible) in psihološko
ali resnično odsotnega, odmaknjenega, izključenega, nevpletenega
(angl. distant, disengaged) očeta, ki je po ugotovitvah nekaterih
raziskav najbolj pogosta podvloga. Kar 36% očetov, ki živijo v družini,
je na tak ali drugačen način nevpletenih v družinsko življenje (po
^ J
Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1.5, št. 4, str.413-422
Minton in Pasley, 1996).
Drug pomemben izraz, ki se veže na identiteto v socialnem
interakcionizmu je zaveza (angl. commitment), ki jo različni avtorji
različno razumejo. Ihinger-Tallman, Pasley in Buehlerjeva (1995,
str.64) govorijo predvsem o zavezi roditelja k razvijanju in vzdrževanju
ali spreminjanju svoje identitete in sebe v vlogi ter ravnanj, namenjenih
vzdrževanju odnosa z otrokom skozi čas. Tako je pomembno ločevati
izraz zavezanosti sebi in drugim. V primeru visoke zaveze npr.
identiteti očeta (zavezanost sebi) in prav tako visoke zaveze otroku
(zavezanost drugim) je v hierarhiji očetovih identitet pričakovati
poudarjeno očetovsko identiteto.
Simbolični interakcionizem poudarja v svoji teoriji identitete tudi
pomen pomembnih drugih v izgradnji in vzdrževanju, kot tudi v
spremembah identitete posameznika. Burke in Reitzes (1991, po
MarsigUo, 1995) menita, da je za oblikovanje identitete očeta
pomembna skladnost med njegovo osebno identiteto in njegovim
dojemanjem odzivov drugih. Npr. očetova percepcija (re)akcij drugih
pomembnih na njegovo očetovanje opredeh stopnjo in jakost zaveze
tej identiteti v vlogi očeta. Pri pomembnih drugih je gotovo na prvem
mestu parnerka in mati njunih otrok, ne smemo pa spregledati tudi
pomena socialnega in kulturnega okolja.
Element v razumevanju sprememb v izgradnji identitete je tudi
časovna dimenzija. Pomembno je poznati npr. posameznikova stališča
do očetovstva predno le-ta postane oče in kasnejše morebitne
spremembe.
Vzajemni učinki interakcije med očetom in otrokom prav tako
pomembno vplivajo na izgradnjo identitete obeh. Zaradi raznolikosti
sodobne družine, ko mnogi starši (predvsem očetje) ne živijo več
skupaj s svojimi otroki, je pomembno, da se tega dejstva zavedamo.
Oče, ki izgubi stike s svojim otrokom, izgublja tudi stik s svojo
starševsko identiteto. Kar pomeni, daje ne le za odnos, temveč tudi
za razvoj identitete starša in otroka njuno, da vzdržujeta stike, ki ju
zadovoljujejo.
Bolj koje roditeljstvo poudarjena lastnost, bolj bo roditelj dejaven
v tej specifični vlogi in poudarjal bo potrebe in zahteve vloge v
primerjavi z drugimi, glede na čas in energijo, kiju ima.
Pomembno vprašanje je, kako moški razvijajo dojemanje očetovske
__Olga Poljšak Škraban: Očetovstvo in razvoj očetovske identitete_ 479
vloge znotraj svoje identitete. Verjetno je, da so pri tem precej
pomembne kulturne predstave kot tudi specifične očetovske vloge, s
katerimi je posameznik v stiku. Raziskave kažejo (npr. Daly, 1995),
da očetje ne posnemajo modela očetovstva, ki so se ga naučili od
svojih očetov, ker ponavadi z njim niso bili zadovoljni, temveč
združujejo slike več modelov, ki jih integrirajo na svoj način. Pri
oblikovanju njihovega pristopa igrajo pomembno vlogo modeli
starševstva njihovih mater in partnerk. Sodobni očetje imajo potrebo
po tem, da postanejo svojim otrokom model, česar od svojih
tradicionalnih očetov niso dobili. Marsiglio (1995) ugotavlja, da sta
tako doživljanje vloge očeta kot zavezanost tej vlogi pomembno
povezana s kakovostjo partnerskega odnosa. Poleg tega je dojemanje
očeta v vlogi roditelja pomembno povezano z njegovo percepcijo
delovne identitete. Npr. oče, ki čuti prvenstveno odgovornost sebe
kot očeta za preživljanju družine, bo imel drugačen odnos do dela kot
tisti oče, ki bo poudarjal v svoji očetovski vlogi tesen, prijateljski
odnos z otroki, saj jim bo pripravljen nameniti več časa (verjetno tudi
na račun službe) kot prvi oče. Oba sta lahko visoko zavezana svoji
roditeljski vlogi, pa zaradi različnega dojemanja odgovornosti vloge
roditelja tako različno ravnata. Očetje pogosto doživljajo težave pri
združevanju svoje očetovske in delovne vloge.
Minton in Pasley (1996) povzemata rezultate študij, ki ugotavljajo,
da imajo očetje potencialno enake možnosti postati pomembni svojim
otrokom in enake kompetentnosti za vzgojo kot matere. Skratka, oba
starša imata pomembno vlogi v socializaciji svojega otroka, ki pa se
kaže na različen način. Očetje vzpostavljajo manj in drugačne vrste
interakcij z otroki, so manj vpleteni v nego in bolj v igro ter izražajo
manj čustev do otrok kot matere.
Zaključek
že Erikson je govoril o pomenu usklajevanja treh temeljnih vidikov,
pomembnih za obdobje odraslosti: skrb za druge, produktivnost in
zavedanje in zadovoljevanje lastnih potreb. Ob močnih družbenih
pritiskih po produktivnosti in spreminjajoči se očetovi vlogi v družini
postaja usklajanje in zadovoljevanje teh treh vidikov odraslosti vedno
težje.
420
Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, s t r. 413 - 422
Očetje potrebujejo za izgradnjo svojega modela očetovstva, s
katerem bodo zadovoljni, čas in podporo ter zaupanje bližnjega
socialnega okolja (predvsem partnerke). Pri tem je nujna tudi podpora
širšega okolja, ki sicer na deklarativni ravni vzpodbuja večjo vlogo
očeta (z novim zakonom, ki omogoča očetom več starševskega
dopusta). Dejansko pa v vedno večjih pritiskih po učinkovitosti na
delovnem mestu te podpore gotovo ne nudi.
Da se razbremenijo konflikti vloge in konflikti med vlogami očeta,
se zdi pomembno odpreti prostor za zasebne in javne pogovore o
temah očetovstva, med drugimi tudi o odgovornem očetovstvu (glej
Doherty, Kouneski in Erickson, 1998). Tudi zato, da ozavestimo
dejstvo, da je pri izgradnji, sprejemanju in zavezi očetovski vlogi
pomembna njegova zavestna odločitev za prevzemanje skrbi in
odgovornosti za druge. Frykman(1996, str. 180) trdi, da "si mora
sodobni moški s pomočjo mitov ustvariti prostor za očeta in moškega
znotraj meja in mejnikov, ki jih postavlja dom". Avtor v zaključku
svojega eseja z naslovom "Prostor za moškega" razmišlja, da se bo
	Olga Poljšak Škraban: Očetovstvo in razvoj očetovske identitete
 479
moškost v prihodnosti gotovo usmerjala k večjemu sprejemanju
osebne odgovornosti, h globlji čustveni navezanosti in k večji
zasebnosti, skratka k večji refleksivno sti.
Literatura
Cačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
Daly, K. J. (1995). Reshapinh fatherhood: ñnding the models. V
W. Marsiglio (ur.). Fatherhood, contemporary theory research, and
social policy (str. 21-40). London: Sage publications, inc.
Doherty, W. J., Kouneski, E. F., Erickson, M. F. (1998). Respon-
sible fathering: An overview and conceptual framework. Journal of
Marriage and the Family, 60, 2, 277-292.
Erikson, E. H.(1980). Identity and the Life Cycle. New York: W.
W. Norton & Company.
Eysenck, M. (ur.) (1998). Psychology. London: Longman.
Frykman, J. (1996). Prostor za moškega. V G. Bergstrand (ur.).
Prostori moškosti, str. 160-189. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Hawkins, A. J., Christiansen, S. L. Sargent, K. P. in Hill, E.
J.(1995). Rethinking fathers' involvement in child care: a develop-
mental perspective. V W. Marsiglio(ur.), Fatherhood, contempo-
rary theory research, and social policy (str.41-56). London: Sage
publications, inc.
Ihinger-Tallman, M., Pasley, K. in Buehler, C. (1995). Develop-
ing a middle-range theory of father involvement postdivorce. V W.
Marsiglio(ur.), Fatherhood, contemporary theory research, and
social policy (str. 57-77). London: Sage publications, inc.
Marsiglio, W. (1995). Fatherhood scolarship: an overview and
agenda for thefuture. V W. Marsiglio(ur.), Fatherhood, contempo-
rary theory research, and social policy (str. 1-20). London: Sage
pubhcations, inc.
Minton, C., Pasley, K. (1996). Fathers' Parenting Role Identity
and Father Involvement. Journal of family issues, 17,1, 26-45.
^ J
Socialna pedagogika, 0 00 1 v o 1.5, št. 4, str.413-422
Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana:
Znanstveno inpublicistično središče.
Stryker, S. (1982). Identity salience and role performance: The
relevance ofsymbolic interaction theory for family research. V
M.Rosenberg in H.B. Kaplan(ur.), Social psychology of the self-
concept (str. 200-208). Arlington Heights: Harlan Davidson, inc.
Tomori, M.(1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.
Pregledni znanstveni članek, prejet junija 2001.