Zato pa zakliče v daljnji Sibiriji, v najhujših stiskah in dneh brez vsake nade:
In se hoče mi, o Bože, hoče se živeti in ljubiti Tvojo pravdo in ves svet objeti!
In zopet:
(Poet 30.)
, , , tu in tam se mi dogaja, da tudi solz mi nedostaja, da smrti prosil bi Boga — toda Ukrajina ta, Dnjepr kruto - bregoviti in ti, druže - brate, ne pustite mi Boga
smrti poprositi!
(Kozačkovskemu.)
In v daljnem pregnanstvu mu vstaja nada na sveto božično noč:
Treba b vmerti, tak nadija,
brate, ne vmiraje!                     (Na Božič,)
In res, Ševčenko ni nikdar obupal. Ko se je po mučnem desetletnem pregnanstvu vrnil domov, so se vsi čudili njegovi vztrajnosti in močni duši. Na smrt bolan si je želel še dolgega življenja, da bi mogel čim več storiti za ljubljeno domovino. In umrl je sredi dela. Vstal je s postelje in šel v spremstvu vojaka-sluge v svoj kabinet (v slikarski akademiji); na zadnji stopnici je padel in umrl,
V Rusiji se je tedaj pripravljal preobrat- Par mesecev po pesnikovi smrti je car »Osvoboditelj«
Aleksander II, objavil manifest, da je kruta panščina odpravljena. Največ zaslug sta si pridobila  za  to  prav  Ševčenko  in  Turgenjev.
Ševčenko je razoral ledino mrtvih src s plugom svojih besedi, pesmi in idej ter vsejal vanje svoje solze-ljubezen. Iz teh solza - ljubezni so »vzklili noži, ki so izločili iz src gnilo kri«: noži spoznanja in ljubezni do naroda so odstranili iz src prevzetnost, samovoljnost, tuji vpliv, malomarnost, preziranje ljudstva i, t, d, ter jih napolnili s čisto, sveto, pravo kozaško krvjo, ki je sto- in stoletja navduševala ir vodila stare hetmane in kozaški ukrajinski narod v boj v obrambo domovine, Ševčenkov vpliv je bil orjaški in čudovit. Pod vodstvom njegovih idej se je od dne do dne bolj probujala Ukrajina in ž njo vred tudi, zlasti od leta 1861, Galicija in Bukovina,   Napredek je  naravnost velikanski,
Nič ni moglo in ne more več ovreti narodnega ukrajinskega preporoda. In naj se, zlasti peterburška vlada še toliko trudi, da ovre in zatre gibanje nanovo oživele Ukrajine, duh Ševčenkov zmaguje in bo zmagal, zakaj
živa pravda u Gospoda Boga!
Pri Bogu je živa pravica,  a mi:
verujemo v Tvojo silo
in besedo živo:
vstane pravda in svoboda
in Tebi edino
poklone se vsi jeziki
na veke in veke,
A dotlej — valile bodo
se krvave reke! . . .                      (Kavkaz.)
DROBIŽ.
Naši dopisi. Prvi: »Vidim, da ,Laibacher Zei-tung' dosledno ne prinaša več vsebine Dom in Sveta, Ali je g. Funtek tako malenkostno osvetljiv? ,,, Po deželi, kolikor čujem, se Dom in Svet ne razume, je malo jeze. Bo Vam pač treba nekaj potrpljenja. Pravzaprav je v nas zdaj sama štenkarija in lenoba, da se ne potrudimo, da bi umeli. Ali pa smo tako vajeni na slovesni patos naših politikov, da literatov res več ne umemo. Glejte, jaz sam včasih začuden gledam mladost, ki raste iz nas!« —
Drugi: »Dom in Svet ne ugaja, a) ker je preveč novostrujarski. Preveč nejasnosti, Futurizem je neumnost, b) List se norčuje iz slovensko-hrvatskega zbližanja.   To nas žali,«
Tretji: »Cleveland, Zelo sem bil vesel Dom in Sveta, ko mi je došel v novi obleki in z nekako novo dušo. Zdelo se mi je, kot da Dom in Svet ni več tisti, ki je bil, a sedaj je zopet dobil novega duha in izvodi tega leta so res krasni po vsebini in po obliki, tako da ga je veselje brati in pregledovati, Ako Vam tedaj čestitke enega amerikanskega Slovenca kaj pripomorejo k nadaljnjemu izvrstnemu delu, tu jih imate in to iz srca. Vem pa, da nisem sam, ampak čestitali Vam bodo  vsi Vaši prav misleči naročniki.«
Četrti: »Zakaj nam pošiljate pod zavitkom Dom in Sveta reči, kakor spis Povestice ,v vlaku', katera nima konca! Sanje ali kaj bi rekel štirim vrstam
z naslovom ,Slutnja', Pod naslovom ,Tragika' je tudi nekaj, kar menda nihče ne razume. Spis ,Izpoved' nima konca, zato se ne more razumeti. Edino kar je v št. 7. Dom in Sveta, da se da razumeti, je opis (Kontrolorja Skrobarja'. Prav hvaležen Vam bom, ako bode Dom in Svet manjši, pa tisto vsaj razumljivo, kajti sanj sem svojih sit, zato ne maram plačevati in brati še sanje drugih,«
Peti: », ,, Kdo ne vidi, da je n, pr, Velikonja (»Izpoved,« Op, ur,) kalen mož, ves hipen in neutrt, kdo uživa Lovrenčičeva dva ekstrakta v zadnji številki (»Slutnja« in »Tragika,« Op, ur.) tako, kakor bi užival n. pr. celo, naturno, nezindustrializirano jed? Za to ni treba bralca starega kalibra, da to vidi. Kdo ne ugane, da je n, pr, V vlaku začrtana samo miselna krivulja, plod možgan, brez ,žlahtnega' krvnega napoja? Poleg vseh teh več ali manj izpodletelih poizkusov pa stoje v Dom in Svetu — in to je moja neomajna vera — stvari, take, da tistemu, ki jih je čital, ne hodi na misel, izgovarjati se na slabe.«
Šesti: ». . . Ne jamraj! Po 400 letih slovenskega pisanja smo vendar enkrat prišli do lista, ki zasluži pridevek umetniški. Kaj to pomeni, bodo prav umeli pozneje, ko bodo pod zaglavji stoletij registrirali posamezne faze našega literarnega razvoja. Sedanji rod je vajen grapastih kolovozov, in za ovinke ne ve, tudi misli ne, kaj bo za njimi. In umetnost je moral biti voz
«s»    279    <*=>
•   -
na tej poti. Voz je šel počasi in škripajoče naprej, ustaviti se ni smel, ker narodni bič — ponos bi zažvižgal. Tako je bila rodoljubivna vožnja veselje in dopada-jenje vseh.
Iz zgodovine našega oranja vemo tudi, da je še vsak zadel na odpor, kdor je zasadil plug globoko. Desetletja so morala mimo naše zakrknjenosti, da je bila sodba enoglasna: Dobro je oral! Za Dom in Svet velja isto sedaj. On je zdrav in močan in dokler je na tem, mu ne išči receptov!«
Klopotec. Slovenski klopotec je lahko ponosen, Prvi je, ki je pri Bartschu stopil med nemško prozo v romanu »Das deutsche Leid«. Pogermanil se je seveda in porenegatil v nemških ustih in postal .Klapotez'. Odprla se mu je pot tudi v nemško poezijo in v njej se je zopet izpremenil. Moderni mladi poet Julius Franz Schiitz ga je v zbirki ,Erbe, Eigen und Liebe' (Im Xenien-Verlag zu Leipzig 1914) vpeljal v nemško literaturo str. 47. takole: ¦
Becher du vom Heimatsegen, Hast mich selig schon betort, Wenn wir durch den Sommerregen Die Klapoteza gehort. (In der Fremde.)
Str. 50. v pesmi Weinlese je pa prišel do te časti:
is.imge, Klapoteza, klinge, Funkle, du goldiger Wein, Windisches Madel und singe in deine Sonne hinein!
Dežela Wastianov, Dobernigov in drugih nemških kul-turnobojnih pijonirjev se ti klanja v poetu, klopotec! Ti pa brezčuten klepaš, klepaš v vetru, v solncu, v temi, kakor v dnevih davnih naših dedov. In si in ostaneš klopotec. Ali si simbol vsega, kar se potuj-čiti ne da?                                                               L   R.
Nekaj iz časnikov. Slovenec: »Domača pravilno kletarjena vina se dajo meriti z najbolj renomi-ranimi vini dežel, ki so na glasu vinskih proizvodov.«
Slov. Narod: »Treba se je podvreči kuri osamljenja.« — »Izvrševati moram kuro v vsi njeni strogosti,« — »Razmerje se presoja po policijskih merah s strani ogrskih organov.« — »Policijske mere na meji škodujejo  v gospodarskem oziru,«
Dan: »Klerikalci zaspavajo narod,« — »Pijanci so za državo molzni koštruni, da jih z davki na pijačo laže dere.«                                                                   j).
,-H:^*l9R.efč*)ft;

OiaS&S3Bffi
«sp>    280    <®=