ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA
UREDIL
1 K. LEVEČ.
v
VIII. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
-«©0®0©xi-
V LJUBLJANI, 1889.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA,"
JOSIPA JURČIČA
ZBRANI SPISI
JURČIČEVIH
ZBRANIH SPISOV VIII. ZVEZEK.
pripovedni spisi
V LJUBLJANI, 1889.
založila in natisnila narodna tiskarna
VSEBINA: CVET In SAD. — BELA RUTA, BEL DENAR,
inv. št. 030018757
KAZALO.
Cvet ili sad. Izviren roman. („Slovenska knjižnica", 1877.).......... 9
Bela ruta, bel denar. Povest. („Slovenski Narod", 1874.)......... 251

Cvet in sad.
Izviren roman.
(»Slovenska knjižnica«, 1877.)
( M 1 a d o 9 t. )
No zmfsli, đfl ilih perve siip'ce hćđc Odne"sel to, kar misli sh si varile, Foza1>i liftj iicsriH: prest;inih škude, In ran, ki šii so k6moj z.neelfln, Dokl&v, de sm6 brez dnA polnili Rudo, "/,iin.; nas v starših l(Stih čftaov sflo.
I' r f š v ren.
Prvo poglavje.
Komtesa.
e se uže prvi oddelek naše povesti začenja z aristokratskim naslovom in se takoj od kraja suče. krog tistih boljših hiš, katerim ljudstvo po krivem pravi gradovi; če se vrti okoli ljudij, ki so bili do zadnjega časa največ sovražniki narodnega našega prizadevanja: upamo, da nas ne bode nihče dolžil ni torističnih in fevdalnih mislij, niti da nimamo poštenega demokratizma in rodoljubja. Upamo to tolikanj trdneje, ker nismo namenjeni blagovoljnega bralca tirati po soparnih visocih sobanah, ni po pre-šeštnih plesih, temveč ga peljemo v prosto, menj spa-čeno prirodo človeškega življenja — ven na kmete. — In če edni trdijo, da ima vsak pisalec nehvaležno nalogo, kateri le nizko seza in hoče iz dejanja in nehanja prostega prirodnega človeka razpletati večno uganko človeškega srca in duševnega bitja, edni pak zopet menijo, da sta le pri izobražencih um in srce toliko razvita, da se utegne preiskovalec in pripove-
— 10 —
dovalec dela lotiti s srečnejšim uspehom — obetamo precej tu, da bodemo izkušali oba ta kroga v malo pohlevno podobo zediniti, kakor bode bralec videl, če z dobrotno prizanašljivostjo hodi za nami. Sicer pa se moramo očito izpovedati, da mi zasebno ne verujemo niti prvi, niti drugi omenjenih mislij, temveč prepričani smo, da smo si vsi ljudje v prvotnem ednaki: povsod tisto nepopisano in nepopisno, nerazumljeno in nerazumno človeško srce z vročo svojo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom, burnim veseljem — in težečo žalostjo, tihim mirom in viharno strastjo. Razloček v življenji seza pač v srce, budi dušo, uči človeka misliti, izpreminja ga v obliki, v bistvu — nikdar.
Gosposko selišče Zabrezje stoji na samoti. Proti jugu je nekaj planjave, zabreško polje, po katerem se vije v čudnih kačjih ovinkih bela proga, okrajna cesta, ki drži mimo Zabrezja na edno stran proti veliki cesti, na drugo v sosedno vas, uro hoda. Tam konec polja na južni strani stoji na ravnini gozdič belih redkih brez, katere, podobne starim devicam, tožno povešajo šibke svoje veje, kakor bi se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene samice sredi polja. Na zahodu, kjer svet nekoliko visi proti selfšču, rase takoj za vrtom gosta praprot mej pritlikavimi brinjevimi grmi tjakaj do porastene smrekove gore, katera, kakor tam brezje, tudi na to stran zapira daljni pogled. Samo na severno stran, kjer po strmem klanci rasto stare bukve notri do zabreškega poslopja, odpira se svet
— 11 —
daleč po dolini, kjer stoje raztrošene posamezne hiše in vasi z belimi cerkvicami.
Samotna naselba Zabrezje je podolgasta hiša z ednim nadstropjem, zarjavelega ozidja, starega dela. Ogli so po čudnem starodavnem ukusu z modro barvo prevlečeni, poludrugi čevelj na široko, in na zidu, ki je proti cesti obrnen, naslikal je Bog ve kdaj umrli umetnik s strahovitimi in vsemi barvami, kar jih premore božja mavrica, podobo Matere božje sedem ža-lostij zraven svetega Florijana, ki drži večjo goiido v roci, nego je goreča hiša, katero poliva. Razven tega „grada" vidi popotni človek še celo vrsto manjših in večjih poslopij na zapadni strani, katera so poluzi dana, polulesena, polu nekdanje stvarnosti, polu nove poprave.
Težko je nam, baš težko, ogniti se zapeljivi iz-kušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodovino selišča Zabrezja. Kajti prilika se nam tu ponuja najlepša in zgodovinskih virov ne pogrešamo. Dasi bi pa radi povedali, kako je za cesarja Maksimilijana I. pregnan vitez tu v divjini prvi jel zidati dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje njegov rod nesrečno poginil, kako je njegovo domovje prišlo v tuje roke, najprej menihom, pozneje nekemu grofu in naposled denašnji posestnici, komtesi Ovsenekovi — a vse to bi nam ostrašilo čitatelja, kateri pričakuje zanimivejšega poročila iz sedanjosti od nas.
2*
— 12 —
Na kameniti mizi pod velikanskim košatim orehom, ki je pred vežo zabreške hiše raste] uže čez sto let, stala je majhna skleda zraven večje svoje družabnice. Po mizi je bil razgrnen bel prt od domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba črnega kruha in nož na njem, ki ni bil posebno majhne, ni priročne oblike.
,Gospa, kosilo je napravljeno!" vpila je precej priletna ženska tjakaj za poslednji ogel hiše, kjer je bilo v skromni gredici zasajeno razno cvetovje.
Toda nihče se na prvi poklic ni oglasil izza ogla.
„Gospa komresa, kosilo bode mrzlo!" vpije ženska drugič z neprijetnim glasom in si briše roke ob svoj ne ravno presnažni prt.
„Uže slišim!" Čuje se slaboten ženski glas in takoj za glasom pride iz gredice ženska postava, ki počasi ob palici korači tjakaj do mize in do skled.
Bila je ta ženska nenavadno visoke in tenke rasti. Zgorenji del hrbtišča se je bil uže ukrivil, kakor velik vprašaj, tako da so se bile prsi uže popolnoma izgubile. Obraza je bila žena suhega; špičasti nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla, da so gube po lici in po čelu prihajale še bolj na videz. Lasje so bili sivi, kolikor se jih je videlo iz proste rute, v katero je bil obezan zgorenji del glave. Po vsem je bilo soditi, da je komtesa zelo stara. —
Sede k mizi, primakne si veliko skledo in žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji. Ce jed ni bila mrzla prej, morala se je ohladiti mej dolgo,
— 13 —
dolgo molitvijo, katero je molila s poluglasnim šepetanjem in z začasnimi globokimi vzdihljaji, sosebno pri glavnih ali začetnih besedah.
Kosilo — ki ni bilo izvrstno, ne posebno ukusno, niti samo po sebi, niti po pripravi svoji — bilo je kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga molitev, s sklenenimi rokami in z zbranim duhom.
„Barba!" zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali ni kaj poškodovana mej jedjo obleka — od navadnega blaga in na videz precej ponošena.
„Kaj ukazujete?" vpraša Barba, pospravljaje posodo in ostanke.
„Prinesi mi bukve, potlej bodi tako dobra in pojdi v klet ter mi natoči vina z vodo."
Barba, hišina, kuharica in prava gospodinja na Zabrezji, bila je uže precej daleč iz tistih let, v katerih človek časih nima pameti, kakor rekajo stari ljudje. Kar je ona ukazala, to je veljalo, če le stari gluhi hlapec Matijec ni ugovarjal. Dokler njega ni bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti — bila je Barba vsemogočna. Kdor je hotel služiti na Zabrezji, ta je moral biti Barbi po godu; kdaj, kaj in kam je katero žito sejati, to je vedela ona in samo ona. Ko je pa prišel Matijec, izkusila je, kar je baje pred njo izkušalo uže več ženskih, da je moški duh in moška moč na svetu hujša od ženske. Dolgo sta se borila za vrhovno oblast; ta ni bil onemu pokoren: Matijec, ker je bil gluh in dostikrat ni slišal, kaj se mu veli.
— 14 —
ampak je delal po svoji modri glavi — Barba, ker ni botela in je imela historično pravico za svojo stran. Ni dvojiti, da bi bil gotovo Matijec padel v tem boji, ko bi bila Barba upotrebovala vse svoje orožje. Iz službe bi mu bila rekla komtesa po Barhinem nasvetu, da bi Matijec še ne bil slišal kdaj in zakaj. Ali če je bila Barba neusmiljena proti drugim ljudem, bila ni proti Matijcu. Ljudje so govorili, da zato ne, ker sta si bila v starodavnem času „malo-tako," česar Barba tudi na stara leta ni nehvaležno pozabila, bodi Matijec gluh ali ne bodi. Tiho sta si tedaj naposled priznala vsak nekaj, in Matijec je gospodoval po polji, v h osti in pri živini, Barba pak v hiši, v gospodinjstvu in kar še ostaje. Morda nam ta dva oblastnika še drugje prideta na misel, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh.
Barba ji prinese bukve in gre še po vino.
Komtesa odpre knjigo. Bila je: Tomaža Kemp-čana „Hoja za Kristom.'1 Z naočniki, kateri so bili veliki kot volovski jarem pred hlevom, kakor je poredni pastir nekdaj trdil resnemu Matijcu, imela je zaznamenovano, doklej je čitala včerajšnji dan. Na-teknila je le-te na konci nosa in čitala. Pri tem delu pak je migala z ustmi in zdaj pa zdaj povzdignila oči. Barba, prinese pijače. Malo je je, toda za gospo menda dovolj, kajti po prvem požirku soditi, ni posebna pivka.
— ir> —
„Barba!" — pravi gospa komtesa dekli — „za drevi zakolji dvoje piščet, in še kaj napravi večerje. Prišel bode mlad gospod."
Barba se prestraši. Dvoje piščet — Bog nas varuj! To je nekaj denarja in škoda velika za nje imetje, kajti do denašnjega dne je Barba kiiretino največ prodajala za svoj žep. To ženica pomisli in vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti edno pišče?"
„Naj jih bo dvoje" — pravi gospa. — „Moje sestre sin je in želim, da se mu postreže. Ce človek pride s pota, mora se okrepčati. Napravi dve."
„Pa vender gospod več časa pri nas ne ostane?-' vpraša Barba.
„Ostane pri nas."
„Joj, pomagaj" — pravi kuharica, „kaj mu bomo dajali! Z nami ne bode hotel jesti, mesti pa nimamo."
„Mesa, nimamo, da, res je, prav praviš. — Pa čakaj, Barba, ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari po mesa?"
„In po belega kruha," dostavi Barba. — „Denar, denar!"
„Res, tudi po kruh, prav govoriš," reče gospa, vstane izza mize in gre v hišo po denar.
Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz veže na levo, družinski izbi nasproti. Ta soba je bila po notranji svoji opravi celo nasprotna zunanji obliki sela Zabrezja in nje lastnice same. Bila je lepo poslikana in pohištvo je bilo umetnega in ukusnega dela,
— 16 —
kakor se nahaja le v bogatejših hišah takoimenovanih višjih stanov. Po stenah je viselo nekaj slik, največ reči iz svetih zgodeb predočujočih, katerim bi pač tudi zvedenec ne bil mogel ničesa očitati.
Stara gospa odpre predal svetle omare, našteje Barbi nekaj srebernine, potem pak se zopet vrne k svoji knjigi. Barbi se je kaj čudno zdelo, kako je to, da komtesa denes rada denarje daje, ker čeravno je vedela, da za kacega ubožca ali za kako cerkveno potrebo rada odpre mošnjo, bilo ji je vender tudi znano, da je komtesa, kar se tiče doma, časih ne dosti menj nego skopa.
Drugo poglavje.
Sestrin sin.
o mali cesti, ki je držala proti Zabrezju, drdral
je pred mrakom tistega dne voziček, na ka-
terem je sedel mlad gospod in se skrbno in radovedno ogledaval po lepi okolici — zdaj na to, zdaj na ono stran. Spredaj je sedel starikav voznik z dolgim bičem v roci, kateri je večkrat zavihtel, da bi udaril po lepem rejenem konji. Toda, če ga je zdaj in zdaj res udaril, bil je udarec le legak, samo položil je skoro bič nanj, da ga je opomnil, naj dirja še bolj.
„Ali je to Zabrezje?" vpraša mladenič in se malo upogne naprej.
„Hi!" rekel je voznik in rahlo udaril — ne po konji, ampak po komatu.
Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime ga za ramo in ponavlja glasneje vprašanje svoje.
„Dober konj je, dober, jaz ga imam rajši od sirca. Pa tudi teče. kakor vrana na nebu," odgovarja
— 18 —
Matijec, misleč, da gospod hvali konja. Šele ko poslednji s prstom pokaže selišče, kateremu sta se bližala, pokima voznik in pravi: „To, to! To je Zabrezje."
Kmalu potem zavije voz s ceste na stranski pot in nekaj trenutkov pozneje obstoji pred gradom.
Matijec se spravi z voza, otepe najprej cestni prah s svoje zašite pražnje obleke in se obrne, da bi gospodu pomagal na tla. Pa ta je bil uže pred njim na nogah in je šel proti veži.
Imel je kacib štiriindvajset let in bil visoke postave. Obraza je bil tacega, kakeršnega srečavamo večkrat v življenji, in ki nas na prvi pogled ne veže, pa nam tudi zopern ni, ker nimamo ničesa grajati — tacega, ki nam prija šele potem, če najdemo, da ima lastnik tudi precej razuma in srca.
Stara komtesa je stala na pragu. Ko je ugledala mladega moža, razsvetilo se ji je obličje, veselo je gledala čvrsto postavo in zdravo, rdečo barvo njegovega lica ter mu podala roko, katero je spoštljivo poljubil.
„Bog te vzprimi na Zabrezji in njega blagoslov pridi s teboj v hišo, Leon!" — dejala je poljubivši ga na čelo in oba sta šla v nje sobo.
Sestra komtesina se je bila možila, in, pozabivši grofovske svoje rodovine, vzela v zakon nekega višjega uradnika z navadnim neplemenitim imenom: Retelj.
— 19 —
S tem važnim korakom, storjenim samo iz vroče ljubezni, zamerila se je bila očetu svojemu tako, da jo je zavrgel in izbrisal iz števila svojih treh hčera in iz zapisnika dedičev svojega ne ravno velicega imetja. Iz tega zakona je bil Leon. Kmalu po smrti deda svojega je izgubil tudi svoje roditelje za vrstjo in edno svojih tet, Edina pomoč in zaslomba mu je bila od tega časa komtesa z Zabrezja, katera je skrbela zanj, kakor mati, in sicer toliko lože, ker je sama ostala stara devica in tako ni imela razven njega nobenega sorodnika. Uže mlad je prišel Leon v neko odgo-jilnico v deželnem stolnem mestu in potem, ko ni hotel pobožni teti izpolniti skrivne želje, da bi stopil v duhovenski stan, izšolal se je na višjem učilišči. Do denašnjega dne svoje tete ni videl nikdar. Poznal jo je samo iz pisem in kaj čuda, če je zdaj našel, da si je bil v domišljiji svoji ustvaril vso drugačo podobo o nji, kakor je bila v resnici. Bil je tedaj večkrat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna žena kmalu po prvem seznanji o rečeh, katerih ni pričakoval. Kmalu je spoznal, kaj se sme komtesi naravnost povedati, kaj ne.
„Pač menda nisi v mestu veliko hodil po plesih ?•' vprašuje teta.
„Prav malo," odgovori Leon; pa rdečica, ki ga je lahno oblila, pričala je, da se ni tako zelo ogibal sveta.
,,A venderle?"
— 20 —
„Nekoliko. Rekli so mi, da je dobro, če človek poznava svet ..."
„Kolikor menj človek sveta pozna, tem lože umije," reče komtesa. — „Upam, da si tudi redno opravljal sv. izpoved, kakor se dobremu kristijanu spodobi — večkrat v letu."
Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepričanji dober kristijan , vender tistega „večkrat v letu" ni izpolnjeval. Nevarno in nepolitično se mu je pa zdelo v tem povedati resnico, in da si mu je bilo težko legati se, zdelo se mu je vender v tem hipu neogibno potrebno. Laž je bila kratka, samo besedica: „datt, pa bila je vender laž, mladenič se je zardel. Sreča, da starka ni dobro videla.
„To je prav" —• rekla je. „Kajti nič bi ti ne pomagala vsa tvoja velika učenost, ko bi pozabil Boga in svete cerkve. Jaz sem molila zate in vedela sem, da ostaneš dober in da bodeš materi svoji podoben. Tvoja mati, sestra moja, bila je dobrega srca in če jo je ljubezen do tvojega očeta zapeljala tako daleč, da je bila svojemu očetu nepokorna na stara njegova leta, to ji je Bog gotovo odpustil, ker je rada molila. Morda je tudi naš oče bil česa kriv v tem razporu, a mi ne smemo soditi. Molimo zanja oba in upajmo, da sta se spravila g6ri nad nami, kjer neha vsak razloček in vsak razpor."
— 21 —
Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu všeč, da si ga je obšla neka tožnost, ko je čul govoriti o roditeljih svojih. Očeta ni poznal skoro nič, le temno se je domišljal ljubega moža, ki ga je polutretje leto staro dete pestoval in ujčkal na kolenih. Šest let pak je bil star, ko so mu zakopali milo mater. Vesel je bil tedaj, da je mogel teto iz-praševati natančneje o svojih starših. Komtesa mu je sicer razkladala in popisovala reči precej na drobno, vender se je videlo, da se ogiblje nekaterih situvacij in dogodkov. Tudi o nje prešlosti bi bil rad kaj zvedel, kakor se je videlo iz nekaterih postranskih vprašanj, a komtesa se je ogibala tudi o sebi govoriti. Mislila je morda, da je Leon še premlad za take reči, ali da je bolje, če domač človek tega ali tacega ne ve, ali pa ni hotela buditi sama sebi spominov, kateri so ji utegnili biti neprijetni in se niso skladali s sedanjim njenim mišljenjem. Ker znano je, da stari ljudje, kakor tudi tisti, ki so se prenasitili uživanja na tem svetu, dobodo v poznejših letih neko mrzlejšo kri in ž njo drugo pamet, katera jim pripoveduje, kako neumno, ničemerno in minljivo je vse, kar mladino giblje, razburja in navdušuje.
Vse prvo nadstropje na zabreškem gradu je bilo prazno. Leon je imel tedaj stanovanj na izbiranje. Izvolil si je sobico na vzhodno-severnem oglu, kjer je bil lep razgled čez gozdati klanec, po dolini in po vinskih gorah, katere so jo v raztegnenem pasu
— 22 —
otočale na levi in zadnji strani. Soba sama na sebi nt bila prijetna. Štiri gole bele stene in velika peč, precej majhne duri in okorna, nekoliko previsoka okna, to so bile vse le dvojbene lepote. Vender je Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večjo sobo na nasprotni strani, takoj spoznala, da je ta gospod svojeglav. Morala je tedaj hlapcu pomagati gospodove reči le-sem znašati, preskrbovati potrebne omare za obleko in knjige itd. Sicer pa menda ne smemo zamolčati, da tej ženski ni bilo Bog ve kako po volji, da je še eden človek prišel pod streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne bode za nobeno ni poljsko, ni domače delo, temveč za samo potrato in škodo. Vender tega ni razodela živi duši kakor Matijcu, ko -sta po večerji tako dolgo obsedela, da je šla vsa druga družina spat.
Predno se je naredila noč, uredil je bil Leon novo svoje stanovanje in razvrstil posebno skrbno knjige svoje male, toda izbrane knjižnice, prve tolaž-nice za bodoče dolgočasne dneve na samotnem Zabrezji.
Pri večerji je imel zopet dolg razgovor a teto komteso. Da si mu je semtertja prav malo ugajal, bil je zato dober, ker je iz njega popolnoma spoznal tetin značaj in njene misli, kar je bilo zanj gotovo potrebno.
Pozno je bilo, ko je šel spat.
Ko je Leon prvič ležal na novi postelji, zdelo se mu je, kakor bj se denašnji dan njegovo življenje
— 23 —
zavilo na drug pot, in ta pot se mu ni videl tako lep, kakor prej; domislil se je svojega dozdanjega neskrbnega življenja mej veselimi prijatelji in svojimi knjigami.
Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz Za-brezja v stolno mesto, v tobakovega dima polno, glasno krčmo, mej tovariše, ki so okrog mize pri pijači sede zabavali se, smeje se 121 dražeč se mej sabo.
Tretje poglavje.
Žagar.
palo je na Zabrezji vse.   Le mlad hlapec je
prišel  tiho, prav tiho s svojega ležišča na
- senu, ogrnil svojo luknjato kamižolo, ki je
ležala pred konjskim hlevom na plugu ter se obrnil proti cesti, tam izpulil debel kol iz meje in ga na rame del kakor za brambovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom, potem pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je stanovala njegova ljubica in mu za nocoj obljubila, da bode skozi omreženo okence nekaj besedij govorila ž njim.
Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po dolini. Le posamezne luči so se videle iz daljave kakor kresnice. In tiho je bilo vse; pač, sova se je časih oglašala s svojim odurnim in nevabnim ukanjem po gozdu, in izpod klanca se je čulo šumenje po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje urnega vretena, ki je gonilo zabreško žago.
— 25 -
Žaga, poslopje leseno, bila je lastnina gospe komtese. V najemu jo je uže več let imel kacih štirideset let star mož, ki so mu kmetje okrog rekali Sepec, ker je imel edno nogo od kolena nizdolu leseno. Sicer pa je bil Žagar krepke in velikanske rasti, širok čez pleča in gorje mu ga je bilo, kogar je s sovražnim namenom dobil v svoje pesti, močne in trde kakor železne klešče. Široki in rdeči njegov obraz se je lehko imenoval lep in po njem ne bi bil možu nihče zaupal štirideset let. Le kadar ga je jeza obsula in je s svojimi belimi zobmi zaškripal in za-škrtal in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga strah tega moža.
Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz naloženega bruna izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in šel zatvornico zapirat. Nocoj je bil menda posebno slabe volje, ker je klel in vedno govoril sam s seboj, ko je železnega mačka z vretena izprožil in potem uprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pravilih in postavah umetnosti svoje porinil na drugi konec.
Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago. Prva na vrsti je bila precej debela smreka. Žagar je šepal trikrat okoli nje s svojo svetilnico in jo dobro ogledal. Tri robate kletve so pričale, da se mu pretežka zdi, da bi jo zmagal san.
Poslopje na žagi je imelo razven potrebne priprave samo streho, tako da je bilo na tri strani odprto, z edno na vodo, z drugo v hosto.   Na ednem
3
— 26 —
konci pak je bila nizka lesena hišica, njegovo stanovanje. Tjakaj se zdaj obrne, odpre okajene črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridita, obe! Ni, da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal! Dolg jezik bi marsikdo imel, jaz pa delal."
„Kaj pa je?" vpraša ženski glas iz izbe.
„Jaz pravim, da ven pojdita, Vi in Cilja; bodete uže videli, kaj je. Vrag vzemi take ljudi", huduje se mož in se zopet vrne k deblu. Potehta je na vsacem konci, nabere nekaj kolov in jame zopet ren-tačiti na babnici.
Takoj potem pride ven stara ženica in ž njo mlada deklica kacih trinajst let, obe samo na pol oblečeni.
„Kaj je pa treba kleti in greh delati? Ali bi naju ne mogel poklicati z lepo besedo", reče stara mati, vide, da se sin z deblom upira.
„Nisem Vas klical, da bi jezik brusili. Pomagajte, če hočete; če ne, pa pojdita in spita, da bosta segnili. še obe vkupe", odgovori Žagar. Stara žena in deklica sta se spravili na drobnejši konec bruna, Šepec pak je s kolom prevagoval debelejši. Bil je močnejši, kakor onidve obe vkupe, njegov del je šel dobro naprej, ženski pa nista zmagali dela, da si sta napenjali vse svoje človeške moči.
„Vrag vaju! Genite se no, mati, genite! Drvena reč in nerodna!"  Bekši se sam bolj v sredi upre in
— 27 —
ropotaje se smreka prevali in dobro pade na žagišče. Kar je bilo še treba, uravna sam.
„Nič več vaju ni treba, le izgubita se."
Hči je šla v izbo nazaj, stara mati pak je sedla na skladanico desak, uprla komolec v kolena in obraz zakrila v dlani. Tako je sedela precej dolgo. Sin je tačas zopet vodo odprl in žaga je urno tekala gori in doli. Bilo je precej hladno, mrzla sapa je vlekla. Vender starka ni mislila, da bi šla v gorko izbo, sedela je tiho in se ni genila.
„Zdaj Vas ni treba, kaj zmrzujete in bolščite? Svoje roke ste menda uže vender videli in ni Vam jih treba na oči držati", zamrmra sin. Zdaj se starka ni mogla več vzdržati, začela je glasno jokati in rekla:
„Le zmerjaj me in reži name! Dolgo ne boš, kmalu me bo Bog rešil in k sebi poklical. Ce bi bilo prej, rajša bi videla; samo za Ciljo, tvojo hčer, skrbi me noč in dan. Še drva boš na nji sekal, kadar mene ne bode. Nobenega človeka ne bode imela, tako boš ž njo ravnal, kakor z menoj."
„To se ve, da se Vam prava krivica godi," reče sin, toda malo pohlevneje, materine solze so imele tudi zanj nekaj moči.
„Godi se mi, godi! Na svetu ga ni človeka, ki bi se mu godilo huje. Bog ve in sveta Mati božja, da jaz nisem tako ravnala s svojimi starši. In vender Bog obeta v četrti zapovedi tacim otrokom, da se jim bo dobro godilo.   Jaz ne vem, zakaj mene tako
3*
— 28 —
kaznuje. On uže ve. — Nikoli ne govoriš lepe besede z menoj, temveč vselej me le z grdo oblajaš. Molči, Bog ti ne bode sreče dal in uže zdaj vidiš, kako ti gre. Zakaj ? Zato ker si Boga pozabil in z menoj tako ravnaš."
„Kdo vraga Vam kaj hoče? Ali Vas ne pustim na miru?"
„0, pustiš me, pustiš! Nikoli mi ničesa ne poveš, če te vprašam; kar zadereš se name. Tega nisem zaslužila, Bog ve. da ne. Ko si bil ti še v zibeli in bolan, nisem spala po vse noči, vsake pol ure sem vstajala, pihala luč in skrbela zate. In potlej, ko si bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in si toliko trpel, kdo ti je stregel noč in dan, kdo je zdravnika plačal, če ne jaz? Ko smo sem prišli in j« bila še tvoja ranjca živa, bil si še, in dobro se nam je godilo. Zdaj pa je vse minilo in tak si, da te ni prebijati. Koliko sem uže jaz prejokala in molitve storila! Pa vse zastonj.   Bog ti meni pomagaj!"
In zopet jo solze oblijo in glasno ihti.
Žagar ne reče ničesa; a poznalo se je na tem, kako je zabijal zagozdo mej zažagano smreko, da so ga materine besede nekoliko genile. Kako bi bila mater potolažila edna sama prijazna, ljubezniva beseda iz sinovih ust! Toda zunanja skorja je bila pretrda, ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti. Mislil je, da bi bilo sramotno materi  pokazati, da so mu
— 29 —
njene besede globlje segle; mislil je, da bi bila slabost, kar je bila njegova dolžnost.   In molčal je.
„Dobro se nam je godilo od kraja. Zdaj pa ni več blagoslova božjega na žagi. Gospe komtesi si prej plačeval vsako leto naprej, zdaj si ji uže za poldrugo leto dolžen najemnino. Žena je dobra, vender te vselej in zmerom ne bode čakala. Pognala te bode po svetu in potem ne kaže meni ni tebi druzega, kakor vreča beraška in hoja od hiše do hiše. O moj Bog! kako mi je hudo, če pomislim, da bi bil vse lehko plačal, ko ne bi pijančeval in zapravljal."
To je sina speklo. Kesal se je skoraj vselej, kadar je več denarja zapil, jezen je bil vselej, kadar se je tega domislil. Jezen je bil tudi zdaj, ko mu je mati to očitala. Srdito je vrgel leseno svoje kladivo ob tla in rekel: „To Vam nič mari! Ce zapijam, za--pijam svoje. Spat pojdite, meni ni nikogar treba, da bi mi gostolel na ušesa."
„Svoje zapijaš?" povzame zopet mati. „Ali ne veš, da si dolžan? Ali ne vidiš, da dekle nima skoro česa obleči v nedeljo, da ji je treba jope, rute, peče in vsega? In da žita kmalu ne bomo imeli za edenkrat v malin dati? Pa vsega tega ti ni skrb, kadar pri vinu sediš in tisto babo napajaš — o Bog mi grehe — tačas ti ni mari, da imaš hčer in mater doma."
„Jaz pravim, da se mi poberite," kriči sin, kateremu je vest sama očitala, in ki je jezo svojo izpustil nanj, kogar je ravno imel pred seboj.
— 30 —
„Ne grem ne!" odgovori ženska. „0d mene bo božji sodnik tudi tvojo dušo terjal. Opominjati te moram, vse ti moram povedati, ker sem uže začela. V nedeljo popoludne, kadar medve s Ciljo ostajava pri krščanskem nauku, zbirajo se pri tebi igralci za denar in ti tudi igraš na kvarte. Zato te pošteni ljudje čim-dalje bolj črte in čimdalje menj dela imaš. In kaj še, križani Jezus, da bi bila prej umrla, predno sem to slišala! Ne zapravljaš zmerom sam denarja, kakor bi ga preveč imel! Štirideset let si star, oženjen si uže bil, hčer imaš, imetja nobenega, pameten bi imel biti, pa — noriš! Noriš za ono grdo babo v vasi, ki se je druzih naveličala in se tebi obesila, ki je povsod znana, da jo je Bog zapustil. Oče nebeški!"
To je bilo sinu preveč. Skočil je po konci, strahovito mater pogledal in z leseno zagozdo, ki jo je ravno v roci imel, zamahnil, morda — po nevedoma.
„Le udari, udari! Ubij me, samo poboljšaj se!" dejala je žena. Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre žago, prekobali naglo nametane žaganice in izgine materi izpred očij.
Kacih štirideset korakov je Šepec šel po stezi, ki je držala v vas, v krčmo. Mislil ni ničesa, tudi v krčmo iti ne; rojilo mu je po glavi; materine besede so ga bodle v srce kakor trnje, stresoval je z glavo, kvišku pogledoval in klel.
Stoj, kaj je bilo to!? Zakaj Šepec zdajci obstane, zakaj se je ustrašil?
— BI —
Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi padla kaka deska. Pa ne samo to, tudi človeški krik se je slišal, kratek, obupen, skozi ušesa zveneč. To je bil materin krik.   Kaj se ji je zgodilo?
Vso svojo jezo pozabivši, tekel je Žagar nazaj, kar je mogla lesena noga meseno dohajati.
Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Šepec izpoteknil, bila je ugasnena. Postane in posluša. Nič se ni genilo.
„Mati!" zakliče.
Nihče ne odgovori. Odpre duri in stopi naglo v izbo; potiplje na postelj. Hči njegova je ležala tam in spala trdno ; matere ni bilo. Strašna misel ga obide, da je morda mati sama v vodo skočila, v jez, kjer je bila globoka, in to zarad njega. Luč je na-pravljal, ali delal je prehlastno, večkrat je zastonj kresal in v ogenj pihal, predno je imel svečavo v roci.
Z lučjo iz izbe stopivši je brž izprevidel, kaj je. Tla na žagi so bila narejena od vegastih desak, izmej katerih je bila edna zlomljena, tako da se ni smelo stopiti nanjo, druge so se dale razmikati, ker so bile le redko razmetane. Stara mati je svetilnico ugasnila in v tistem trenutku pozabila, kod se sme hoditi, kod ne. Tako se je pod njo ulomilo in padla je pod žago, več čevljev globoko, kjer so ležale debele skale.
Šepec posveti doli v luknjo, vidi mater ležati, oglasi se mu pa ne.  Hitro spusti doli lestvo. Ker s
— 32 —
svojo leseno peto ni mogel po lestvi, pomagal si je s koleni in kmalu prinesel staro mater na rami. Zavedala se ni nič. Tresel se je, ko jo je v izbo nesel in mislil, da je mrtva.
„Cilja,  vstani, Cilja!" kliče Šepec svojo hčer.
Deklica plane po konci in zakriči, ko vidi ljubo staro babico krvavo in v nesvesti.
„Vode, vode daj, dekle, in moli!" prosi Žagar.
Da si se je deklica vsa tresla in ni vedela, kje je in kaj je, prinesla je vode, močila staro mater in molila na glas. In tudi oče, katerega uže dolgo ni slišala moliti, molil je zdaj ž njo vred in klical mater.
Stara žena je naposled odprla oči. Videla je, da je sinu v naročaji, da ji prijazno ponuja piti, in pila je vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če ne sočutno, kako ji je, kaj jo boli, kam se je pobila, kaj bi rada in odgovorila je: „Dobro bode, nič hudega ni." In res je bilo kmalu bolje, tako da je na postelji sedla.
Zdaj je šel Šepec ven, odprl zatvornico in zopet začel žagati. Deklica in stara mati sta sami ostali v izbi. Večkrat pak se je stari zdelo, kakor bi se tiho in skrivaj duri majhno odslonile in bi kdo noter gledal, kaj dela. In solza je pritekla stari majki po lici. solza veselja, kajti mislila je: „Saj ima vender še dobro srce, moj sin!   Kako mi je stregel, kako
— 33 —
skrbi zame! Ni napačen človek, le ljudje so ga tacega naredili."
Kako malo je treba marsikomu, da se mu utolaži bridka žalost, ali da se mu izpreobrne v veselje: temu prijazna beseda, onemu nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počeščenja, onemu malo od cunj narejenega popirja, ki se mu pravi denar. In vender toliko je žalosti in toge po tem svetu!
Četrto poglavje.
Dobri nameni.
epo je vstajalo drugo jutro solnce v vzhodu,
kakor bi obetalo srečo vsem ljudem in stvarem
po daljni božji zemlji, kakor bi se veselilo svojih zemeljskih otrok, od berača, ki je vstal s svoje postelje na listji, kjer je spal s psom v tovarištvu, do bogatega meščana, kateremu je skozi veliko okno sijalo na mehke blazine.
Kako ne bi bilo veselo! Videlo je skesanega človeka, človeka, ki je imel dobre namene, lepe sklepe. Žagar Sepec je na vse zgodaj koračil po stezi proti Zabrezju. Sel je gospe komtese prosit, prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po poti pak je premišljal svoje življenje, rotil se je, da ne bode več pijančeval, da bode pridno delal, da si bode vsako misel na drugo ženitev iz glave izbil, da ne bo s svojo izvoljenko več govoril, da bode z materjo in hčerjo lepo ravnal. 0 nameni, koliko je vas mej nami storjenih, koliko pozabljenih!
—• 35 —
Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo molitev opravljala, ko je stopil Šepec prednjo, klobuk pod pazduho in potuhneno upognen. „Gospa žlahtna!" začne Žagar, toda komtesa se ni dala motiti v molitvi. Leon, ki je okoli poslopja ogledoval to in ono nove svoje domačije, prišel je ravno izza ogla. Nanj je komtesa pokazala in rekla Šepcu: „ Onemu gospodu povej, česa bi rad."
Leon je to slišal in počakal moža z leseno nogo. Žagarja pak je mrzel pot izpreletel po hrbtu. Nikdar še ni slišal, daje kakov gospodar na Zabrezji. „Gotovo je hud, gotovo ni tako dober, kakor stara komtesa, ta me ne bode čakal, pognal me bode z žage, če mu brž ne plačam." Ta misel ga tako obsede, da ni mogel izpregovoriti besedice, ko je stal pred Leonom. Šele ko ga je ta prijazno vprašal, česa bi rad, reče na pol tiho: „Gospod žlahtni, jaz sem Vam dolžen."
„Meni?" vpraša gospod.
„Gospa pravijo, da je vse edno, njim ali Vam, menda. Jaz imam Vašo žago tu doli pod klancem v najem, pa — — plačal še nisem, in — prosim, da bi — —"
„Še počakali, ne?"
Žagar pokima in pogleda v tla.
„Kako dolgo?"
Šepec dobi malo poguma, pogleda kvišku in reče: „Samo šest tednov še."
„Ali boste pa mogli plačati v šestih tednih?"
— 36 '—
„0, hočem izkušati. Ljudje so mi še nekaj dolžni, poterjal bodem. In pogorelci v Mali vasi mi bodo dali zaslužka."
„Podaljšajte si rok. Šest tednov je malo. Recite več, pol leta, samo mož-beseda ostanite. Edno leto Vas bomo čakali, ali je dovolj edno leto?"
Šepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi, da bi gospodu roko poljubil. Toda smehljaje se mu ta odmakne in pravi: „Pridem pogledat, kako delate in kakova je žaga."
V mestu vzrejen, Leon ni dobro poznal slovenskega kmeta. Bilo mu je tedaj veselje govoriti z možem, opazovati njegovo boječe vedenje in izvirno stavljane in izgovarjane besede. Izpraševal ga je marsikaj, kako je to, da ima leseno nogo, če lehko hodi in dela ž njo, če ima kaj' družine itd.
Prav zadovoljen sam s seboj je šel torej Šepec z Zabrezja. Edno leto ! Za vse leto je bila velika skrb odložena!
Ali podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv. evangeliji, kateremu je bil odpuščen velik dolg, on pak je svoje male dolge neusmiljeno poterjaval. Mej potom začne namreč Žagar številiti, koliko mu je ta, koliko oni na dolgu za zrezane deske; eden mu ima dati poldrag goldinar, eden dva; eden petnajst, eden nekaj menj grošev. „Vsi morajo plačati!"
In ko tako premišlja, zašegeta ga v goltanci nekaj tacega, kakor žeja, ali ne po vodi, ampak žeja
— 37 —
do vina, cekinastega sladkega vina, kakor je vedel zanje doli v vasi v prvi krčmi. Obstane, izvleče mošnjico iz žepa, in prešteje. Bilo je še nekaj okroglega v nji. Samo eden maselček bi ga pil. To bi se hitro zgodilo in nihče ne bi vedel. Materi bi dejal, da je bil v gradu tako dolgo. — Pa ne, tega ne! Davi je za trdno sklenil, da ne bode več pil, ni vina ni žganja. Izkušnjava se mora premagati, namenov ne prelamljafi. Le domov na delo.' — Pa — saj je vso noč delal nocoj, voda je z jeza močno potekla, naj se nabere; človek samo edenkrat živi, od mesa je, telesu mora nekaj privoščiti. Samo eden maselček denes, potlej ne več. Za denar ni sila, saj je dolg za vse leto odložen, hejo! In poterja lehko v vasi gredoč, ne gre nalašč v krčmo. Popijemo še denes malo vina, naj se pes obesi, naj ves svet vrag pobere!
In Šepec krene proti cesti in po cesti — v krčmo.
Prva hiša v farni vasi je bila krčma. Mlada žena je stala na pragu in z vabečim smehljanjem pozdravila Šepca, ker ta je bil eden najboljših pivcev, in taki so krčmaricam vselej po godu. Šepec je stopil v izbo, sedel za mizo, in takoj je bilo po prvem ma-selci. To ni bilo nič; komaj grlo se je zmočilo. Izkušnjava ga je obhajala, da bi še druzega. A domov se mu je mudilo, izvlekel je mošnjo in počasi naštel nekaj denarja, premišljal in — porinil prazno steklenico. Bil je drugi maselc. Ta prazen, napolnil se je tretji — naj  se vrag obesi, kjer so trije, tam je
— 38 —
lehko četrti. In prišlo je veselje v glavo, in kdo ne bode pil v veselji ? „Naj vse vrag vzame!" pravi Sepec in pije. Proti mraku je bila glava nekamo težka, jezik se je zavaljeval. Sepec se nasloni na mizo in zaspi v miru in pokoji.
Noč je uže bila, ko se vzbudi. Več gostov je sedelo okrog mize. Vsi so ponudili Šepcu piti. Spodobilo se je, da je tudi on dal za poliček, da je vrnil. Tudi je bil malo bolan, glava ga je bolela, treba je bilo ozdraviti se, zbijati klin s klinom.
Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji. Mošnja je bila prazna, a glava polna. Domov ni hotel iti nocoj.   Obrnil se je proti drugemu koncu vasi.
Tam je stala mala lesena bajta. Sepec potrka. Oglasi se ženska od znotraj in mala vrata se odpro. Žagar tava po temi in pride v izbo. Luč se je naredila in videla se je precej velika ženska, debe-luhastega obličja, stara kacih trideset let. Obraz, ki je bil še precej čeden, pričal je po velicih ustnih, po nabranem čelu in neki čudni prikazni v nje nelepih očeh, da je uže veliko živela in poznala skrb in strast.
Čarobno je obsevala užgana trska žensko postavo in Žagarja, ki je sedel na klop in glavo povešal, ter stare stene lesene koče, v vseh kotih polne cunj in razne šare.
„Kaj si pa prišel?" — vpraša ženska osorno. — „Kadar si pijan, prideš, drugikrat ne; pojdi še zdaj kimat in dremat, kamor hočeš."
— 39 —
Žagar vstane, zašepa, da bi skoraj padel, pa se zopet ujame s svojo leseno nogo. Potem pa v sredo stopi in poje:
„Začela se je togotiti; Tobaka ne boš smel kaditi."
„Pojdi, spravi se!" vpije ženska.
„ Ali me nimaš nič rada, hudir! Jaz te bodem vzel, Mreta, za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo! Ali me nimaš prav nič rada?"
„ Pijanec!"
„Tiho, tiho! — Nič pijan! — Kaj pijan, nič pijan!"
In hotel je žensko objeti. Pehnila ga je od sebe. Ne vemo, ali zato, ker je bil pijan, ali iz vestnosti in bogaboječesti. Ker drugi dve svojstvi nista bili znani pri nji, verjemimo, da samo zarad tega, ker se je napil — brez nje. „Ne grem domov, ne, tukaj ostanem pri tebi," pravi Žagar. Toda ženska odpre duri in vrata, vrže gorečo luč na tla in jo pohodi, potem pa prime Žagarja pod pazduho in ga vleče ven rekoč: „Da bi te vsi — bomo videli, če pojdeš ali ne! Pijanca jaz ne maram, kadar boš trezev, pa pridi!"
In predno je Žagar vedel, kako in kaj, bil je na hladnem. Mislil je, da je šele prišel in zopet začel na okence trkati in vpiti: „Mreta, odpri, Mreta!" Pa nihče ni odprl. Šepec se spusti ob vasi proti domu. Po poti pak se na svojo izvoljenko jezi ter ji v ob-
— 40 —
lake kriče daje taka imena, kakeršnih pero ne more zapisati na popir bele barve, barve nedolžnosti.
Da si Jesenonog, trd in vina poln, hodil je Žagar vender še dobro po sredi pota. Kadar se mu je posebno v glavi zavrtelo, postal je malo in potem zopet mahal dalje. Drugače je bilo, ko je prišel v hosto. Tam korenine raso čez pot. Izpotakne se in pade. Vstati ne more, lesena noga je trda. Zadremlje in spi trd, srečen spanec brez divjih sanj, brez zaved. nosti, kakor ga spe otroci v zibeli, pravični ljudje in mrtveci.
Peto poglavje.
Pobožne in navadne reči doma in v cerkvi.
judje pravijo, in verjemimo še mi, da ta svet stoji uže dolgo dolgo let. In veliko ljudstva je bilo pred nami na tem svetu, veliko ga je z nami. Vsi ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrstniki mislijo tudi mnogo. Menil bi tedaj človek po vsi pravici, da smo se vsi pobogali in zedinili v odgovoru na vprašanje, kaj je svet in življenje. Pa žal, da ni res ! Edni pevajo in pravijo, da je dolina solz, ječa polna gnilobe; drugi zopet nasprotno pričajo, da je človek tu lehko srečen, če le hoče, da se mu vse smeje, da je vse življenje vesela komedija, katere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se končava s tragično — smrtjo. Zaupamo čestitemu bralcu, da je sam uže storil sodbo o tem predmetu, torej mu ne vrivamo svoje.
Leon in komtesa, teta njegova, bila sta, čeravno morda ne v poglavni reči, različnih mislij o tem, kakor smo uže malo opomnili.   In bilo je to umevno. Lehka
— 42 —
mladost na pragu tega življenja in resna starost na pragu večnosti, to so razlike same po sebi. Leon je pač to izprevidel takoj; ne brž stara teta. Kajti kakor se človeku na starost vrne neka otročjost, tako mu priđe nekaj idealne razglednosti iz mladih let nazaj, sosebno, če ga domišljija popušča in mu ginejo čustva burnih let in spomin posvetnega spoznanja • in uživanja, če se je navadil daleč od hrupa živeč le v sebi iskati sveta in gledati v skrivnostno visočino nad seboj. Kakor mladenič v svojem optimizmu misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in kar ga čaka, tako starec časih ne umeje, zakaj drugi ljudje ne mislijo takisto, kakor on.
Leon je bil našel v stari gradski ropotiji puško svojega deda. Da bi si kratil popoludanji čas, zahajal je časih v gozd, da si je bil s svojim ostarelim orožjem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem, štirinogim in perotničastim, precej malo nevaren. In vender to gospe teti ni bilo po volji. „Kako moreš kakor krščansk človek veselje imeti, nedolžne živalce po nepotrebnem zalazovati ?" očitala mu je.
Ali mladost je nepoboljšljiva — še je hodil na lov.
Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu stala stara cerkvica iz predturških časov, posvečena svetemu Vidu. Strop je bil lesen, streha od starih trhlenih desak, stolpec nizek in dva zvona ne veliko večja od doberšnih loncev. Vsako leto se je tu po edenkrat brala maša; poleti je opoludne zvonil angeljsko če-
— 43 —
ačenje, kdor je ravno prišel mimo, po zimi v snegu pak je sv. Vid, zapuščen od molilcev in ljudij, sam čakal pomladi. Tjakaj je hodila komtesa v gorkih popoludanjih poletnih dnevih molit. Tudi Leona je nekoč vabila s seboj. Toda žalostna je bila, ko je videla, da je bila njegova molitev sila kratka in da se je potlej bolj za to pečal, ogledovati starinska zi-dovja, dvojbene umetnosti v oltarji in razpokani strop. „Premalo moliš, Leon!" rekla mu je mejpotoma proti domu. Ali mladost je nepoboljšljiva, več ni šel ž njo k sv. Vidu molit.
Drugikrat je hotela vedeti, kaj čita. Leon je bil pustil knjigo pod orehom. Bil je Prešeren. Teta vzame knjigo in čita; da je to na svetu, tega ni vedela. Tudi Leon se je bil s tem pesnikom in z natančnejšim znanjem domačega jezika in njegovega malega slovstva seznanil šele na tujem, v druščini svojih rojakov in tovarišev.
„Čemu bereš to?" — dejala mu je teta. — „Ali je to potrebno? Ali se česa pametnega učiš iz tega? Pusti tako berilo! Tudi jaz sem nekdaj brala take reči za kratek čas in veselje. A verjemi mi, da več škodujejo, nego koristijo. Človeku ni potem nič mari za to, kar je vzveličalno in kar je za to življenje potrebno.   Beri rajši poučne reči!"
„Jaz pa mislim, da je najbolje oboje. Kajti kdor bi hotel samo resnobne in koristne reči brati in učiti se jih, lepoznanske in prijetne umetnosti pa bi zametal
4*
— 44 —
in zaničeval, ta ne bi delal po božji volji, ni po njegovem vzgledu. Bog ni samo žita na polji ustvaril in ni rasti dal samo jedilnim zeliščem, ampak tudi vijolici je dal življenje in roži "
„Tako? Prijetne umetnosti  denašnji dan ime nujete to, kar je zapeljivo, da mlademu človeku um zmeša in ga ovara? Vijolica je nedolžna in ne smeš je primerjati tacim knjigam.  Le edno je potrebno, da ohranimo dušo Bogii."
„Teta komtesa je stara, nji gre čast, njena beseda naj velja, naj bo zadnja," mislil si je Leon in kakor bi bil rad ugovarjal, ni si upal. Da bi pa teti pokazal, da zna za silo še kaj druzega citati, vzel j(j drugi dan v nje knjižnici debele bukve v latinskem jeziku: „De civitate Dei" in je čital, da ga je komtesa videla. Starka sicer ni vedela, kaj je tam notri pisano, kajti latinskega ni znala, pa vedela je, da je te bukve spisal sv. Avguštin. Zato je bila sama vesela sebe in mladeniča.
Piišla je nedelja. Gluhi Matijec je dobil povelje, naj napreže oba konja in naj izvleče kočijo iz lope. Matijec je sicer mrmral in hudo gledal in ni mogel razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj, kakor za vselej, dober še za to nedeljo. Jezilo ga je pak zato, ker je moral v pražnji svoji obleki pajčevine iz kočije, uže dolgo ne rabljene, snažiti in ometati. Barbi je potožil, drugemu si ni upal, ker le ona je imela srce, ki ga je razumelo.   „Saj sem povedala, da bode tako!" —
— 45 —
dejala je ta žena Matijcu skrivaj. — »Kar se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne vpraša, ali je prav ali ni prav." Matijec, ki ni vedel, kaj ona govori, odkima in gre zopet h konjem. Njegovo jezo sta še konja čutila ves pot do farne cerkve, ker večkrat je bič padal po hrbtu in drdral je voz, kakor božja strela. „Treba je, da te seznanim z gospodom fajmoštrom. On je učen in dober služabnik svete cerkve in vsega spoštovanja vreden", pravi komtesa, ko sta stopila z voza.   Hotel ali ne hotel, Leon je moral k župniku.
Ta gospod je bil majhen mož, post in pomanjkanje vsakdanjega kruha se mu nista poznala. Na hipo-hondriji bolan je bil osoren in zadfren proti svojim farmanom, ali dober pridigar in skrben za čast in lepoto hiše božje. Proti komtesi se je nosil pa posebno prijazno, kajti vedel je bolje kakor marsikdo, da je komtesa žena po božji volji, prava kristijana, da nje desnica rada daje, za kar levica ne zna, bodisi za farne ubožce ali za popravo kacega oltarja pri Mariji devici čistega spočetja.
Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se gube po njegovem čelu in odzdravljaje na: „Hvaljen bodi" pokloni se komtesi in kakor vprašuje pogleda Leona. Komtesa pove, da je to nje pokojne sestre sin, ki ostane na Zabrezji, in gospod župnik pravi: „Lepo, lepo, prav, prav! Zelo me veseli."
Potem pa natakne naočnike na nos, povzdigne tako preskrbene oči in premeri novo svojo ovčico. Menda
— 46 —
mu je bil Leos po godu, kajti kar je mož potem rekel, bilo je podobno frazi, ki jo imenujemo poklon, in se je nanašalo na neko ednakost v obrazih, katere v resnici ni bilo mej komteso in mladim nje sorodnikom.
Mislimo, da nam bode bralec hvaležen, če izpustimo daljni razgovor, ki se je plel o navadnih rečeh. Omenimo le, da je bil gospod župnik tako prijazen, da je po slovesi svoja gosta do cerkve spremil in jima nekoliko povedal, o čem bode njegov kapelan denes pridigoval in kako zadovoljen je s tem pobožnim in pridnim pomočnikom v vinogradu Gospodovem Leonu pak je še posebej pokazal, kod se pride na stranski kor, kjer se dobro vidi k oltarju in na priž-nico in kamor navadno hodijo civilni ljudje njegove fare
Število teh „civilnih" ljudij v fari ni bilo veliko kakor je Leon izprevidel, ko je prišel na omenjeno mesto. Pekarja, štacunarja in vinskega dacarja prištevši, bilo jih ni več kakor dvajset moškega in ženskega spola. Večina mej njimi pa je imela precej greha radovednosti na sebi, kajti ko je Leon prišel po stopnicah gori, obrnilo se je veliko oči nanj, glave so se stikale in izpraševal je pekar dacarja, dacar sodnega adjunkta debelo ženo, kdo je to, tako, da je bilo mladega tujca skoro malo sram in je hitro sedel v zadnjo klop.
Ko so oni ogledovati nehali njega, začel je po-vračati on in je precej naglo storil svojo sodbo. Ta je
- 47 —
bila sicer prav ostra, pa ne rečemo, da bi bila sploh krivična. Tam je davkar široko sedel in prepričan veljave svoje odpiral tobačnico, kakor bi hotel reči: „jaz, cesarski uradnik, vas imam vse okoli pod palcem." In za njim je bila žena, s čudnim neukusnim pokrivalom, glavo pobožno na desno stran drže, da bi se videl po nje misli lepi vrat in molitvene bukvice, z zlatim obrezkom in jeklom okovane, nemškega jezika, visoko pred seboj, da bi še soseda, nevedna pekarica, vedela, da zna nemško čitati. „Filisterstvo in nič druščine!" mislil je Leon.
Pa kmalu je nekoliko svoje ostre obsodbe sam pri sebi oporekel. Ugledal je bil namreč tam prav od spredaj v kotu dve gospodičini sedeti. Obrneni sta bili sicer obe od njega in se nista ozirali ni na stran ni nazaj, tako da obrazov ni mogel videti; ali po rasti in vsem soditi sta bili lehko obe mladi in lepi. Rad bi bil zvedel, kdo sta in od kod. A bil je neznan s svojim sosedom in meni nič tebi nič vprašati ga, ni se spodobilo.
Mej pridigo se je nagnila večja malo na stran in manjši svoji tovarišici nekaj povedala na uho. Leon je videl polovico lepega obraza. V tistem hipu je njegov sosed tobačnico odprl in tudi Leonu ponudil svojega duhana. Da si se mu ni dremalo in sicer tobaka za nos ni mogel trpeti, vzame vender nekaj tega prahu in se staremu gospodu zahvali. Le-temu se je to tako dobro zdelo, da je začel šepetaje poskušati raz-
— 48 —
govor, najprej kritikuje kapelana, kako pridiguje in kako bi moral, potem pripoveduje, da je vroč dan denes. Tako je Leon dobil priliko vprašati, kdo in čegavi sta oni deklici.
„S pošte sta" — dejal je sosed. — „Ta na levi roki, mlajša, ki ima rmene lase, ta je poštarjeva hči. Ta bo imela dote kacih 30,000, kadar pride nje dan. Ona na desni s črnimi lasmi, ona bleda, ni domača. Od žlahte je, nima nič svojih ljudij in je uže več let na pošti."
„Sirota torej, brez matere in očeta, kakor jaz," mislil si je Leon.
„Vi niste v tem kraji doma, ne zamerite, mladi gospod?" vpraša oni, ki je zdaj, kakor za povračilo tudi hotel zvedeti, kako in kaj. Leon mu ob kratkem pove. „A-ba!" odgovori mož zadovoljen.
A pridiga je bila končana in ž njo šepetanje.
Po maši so stali pred cerkvijo možje kmetje v gručah, napravljali tobak in čakali, kaj bo od c. k. gosposke „na znanje dano," ker videli so, da se je biiič posadil na visok zid in je šop popirja premetaval iz roke v roko. Mlajši moški svet pak se je bil prav spredaj postavil ter smeje se in grohotaje ogledoval mimogredoče deklice.
Na strani j« postal tudi Leon in si zažigal cigaro. Ni mu bilo mari poslušati, kaj kriči oznanovalec c. kr. kantonske gosposke v barbarskem jeziku o cesti, davkih
— 49 —
in rubeščini, čakal je le iz radovednosti, kakovšni sta oni dve deklici.
Kmalu sta prišli iz cerkve.
Nobene stvari menda niso večkrat dobri in slabi pisatelji popisavali nego lepo dekle. Vemo, da ima blagovoljni bralec sam kakšen dober popis ali pa — kar je še bolje — original pred očmi; zato prepuščamo njegovi domišljiji, da si po naznačenih črtah naslika dve lepi podobi in razločke mej njima.
Ne more se reči, kateri bi bil dal Pariš jabolko večje lepote, to je pa gotovo, da, ko bi bil Leon dobil tak siten opravek, potegnil bi se bil za večjo. Morda je bil uže po simpatiji podkupljen, ker je namreč vedel, da je sirota brez staršev in bratov, kakor on, da pri sorodnih ljudeh uživa dobroto, kakor on.
Zdelo se mu je, ko sta šli mimo njega, da je malo z očmi trenila na stran in ga pogledala; tudi se mu je zdelo, da so te oči črne, lepe oči. In nekaj vesel je bil, ko sta se s komteso peljala proti domu.
Mej potoma je teto izpraševal, ali mej letom ona obiskuje katero družino, ali narobe. Komtesa je odgovorila, da je na svojo starost opustila vsakeršno svetno navado, da zdaj ona nikamor ne hodi in tudi druga sosedna gospođa malo malo dohajajo na Zabrezje. Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo družino niti natančneje znana ni.
,,To je pač škoda!" rekel je sam v sebi.
Šesto poglavje. Kaj se utegne lovcu pripetiti.
koli Zabrezja se je marsikaj izpremenilo prav v kratkem času. Ta in ona nesnaga in nemarnost se je odpravila, ker je mladi gospod tako hotel. Matijec je večkrat z glavo majal in Barba je skrivaj roke sklepala, ali ni se bilo pritožiti nikjer.
„Za Boga svetega in križanega!   Ali je ta natančen!  Kaj sem pripovedovala, Matija, še od hiše naju požene!" pravi ženica. „Ka-aj?" vpraša Matijec.
»Beračit pojdeva, beračiti Bog se ti mene usmili, človek je vender časih delati znal in kaj poskrbeti. Zdaj pa uže ne storim ničesa, stvarce ne, da bi bila temu gospodu po volji, ki je komaj iz plenic izlezel. Včeraj sem si bila nanesla drv pred prag in brž je rekel, naj jih pospravim, da so napoti, da je grdo! Ti stvar vražja, kje si ti še bil, ko sem jaz imela drva pred vezjo! In stari plot mu ni prav, in trava ne sme rasti po gredi, ampak pesek naj bode po potih! Kakor bi bil pesek mehkejši od trave!"
— 51 —
„Krava mu ni vseč?" vpraša Matijec. — „Krava, ki sem jo jaz izbral in kupil'? Naj jo gre pa sam kupovat, sam. Največje vime je imela" . . .
„Beži, beži! Ti si gluh in neumen. Kdo se meni o kravi ? Jaz pravim: trava."
„Nu, trava lepo rase po loki in v senožeti."
Tako se nista mogla razumeti in razšla sta se.
Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in re-zilnik in kaj popravljal na vrtu ali v lopi. Bilo mu je za kratek čas in veselje. In menimo, da pri lepi čitalki ne bo izgubil veljave, katero bi mu radi ohranili, če je tudi prijemal za dela, katera niso bila ravno zanj. Naj za obrambo omenimo samo to, da je celo ruski car Peter Veliki, ustanovitelj ruske velikosti, svoje dni ladije tesaril in baje celo — zobe drl, katerih dejanj zgodopisci s pohvalo omenjajo.
Tako je ednomerno prehajal teden za tednom prav v samotarskem življenji za živega in druščine potrebnega mladeniča. Veselil se je vselej nedelje. Pa bodisi, da je bil sam kriv, ali je nagajalo naključje, nikdar ni dobil prilike, da bi se seznanil z deklicama ali s poštarjem.
Soparno je bilo neko popoludne, ko je Leon vzel puško, poklical psa in skrivaj, da ne bi ga teta komtesa videla, na drugi strani za poslopji odšel v hosto. Ni vedel, kaj bi počel, tudi zajca se mu ni ljubilo čakati. Sel je dalje in dalje po hosti, tako, da naposled ni prav vedel, kje je in v čegavi lastnini.
Pred njim je bila globoka, podolgasta dolina. Onikraj so bila tla bolj skalnata in le redke grmičaste biikvice so rasle mej mladim smrečjem. Solnce se je uže precej na zahod pomeknilo in prijetna sapa je začela razpihavati sopar in šumeti po zelenem perji starih bukev nad njim. Oglašala se je kukavica od daleč in druge ptice so veselo čvrlele okoli in okoli. Onikraj doline se je slišalo žvenkljanje kravjih in kozjih zvoncev in zdaj pa zdaj ukanje neskrbnega pastirja.
Leon sede na mahovje, položi puško ob sebi in obide ga nekov neznan čut sreče in zadovoljnosti. Saj je bilo vse okrog njega polno življenja; vse je dihalo veselje, in tudi njegova duša se je zlagala s prirodo, ki ga je objemala; tudi on se je veselil bitja svojega in ni poznal še grenkih skrbij, ki glojejo človeka, niti strastij, ki mu trgajo srce. Vse, kar ga je dozdaj doletelo zlega, bilo je za trenutek hudo, pa premalo, da bi bilo želo zasadilo in strup pustilo v njem; prešlo je lehko, lehko bilo pozabljeno.
Kozji pastir, onikraj doline na robu visoke skale stoječ, ugledal je lovca in kakor iz nagajivosti začel peti:
„Pisana ptica •       Jaz sem pa lovec
Lepo mi poje, Paško zavzdignil,
V vejah skaklja. Vstrelil jo bom
Kaj sem storila? Saj sem ti pela Pesmi lepe!"
In ta prosta pesem jasno in glasao s skale peta in od skal odmevajoča, zdela se je Leonu edna najlepših, kar jih je slišal kdaj. „Lepa je priroda, lepša in višja pak je nje krona, človek. In ako ji ostane zvest, ako se more ohraniti v soglasji ž njo, ima vse, ker ima mir." Tako je mislil. Videl je lepo gladko površino, na dno ni videl. Čeravno občuten za vse, kar povzdiguje in dela človeka resnično in edino srečnega, bil je vender še premlad, premalo sam in največ v prelehki druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po katerih se pretekajo vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja. In kdo bi trdil, da ni bil srečnejši nego marsikdo, ki je v svoji in tuji nesreči, po svojem in družili premišljevanji dobil grenki dar spoznanja, in tega vender ne toliko, da bi se mu bila duša umirila, misli izčistile in bi prost vseh strastij in krivih razsodkov stal visoko nad tem mravljiščem, ki mu pravimo svet, in se mu smehljal.
Mej raznovrstnimi mislimi, katere bode bralec posnel po tej kratki karakteristiki njegovega notranjega življenja, prešlo je bilo precej časa, solnce se je bilo precej na zahod preobrnilo in vender Leona še ni bila misel, da bi šel domov. Njegov pes, ki je prej dosti dolgo ležal ne daleč od njega, izgubil se je bil nekam in počakati ga je hotel, da bi kaj iz-podil ali prišel nazaj. Kmalu je čul lajanje, znamenje, da je na sledu, in stal je z napetim petelinom.
— 54 —
„He, gospod! Ali imate kako pravico tod hoditi s puško?"
Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic obrne, ugleda dva lovca. Prvi je bil v precej čedni lovski obleki, z zelenim klobukom in dolgo rdečo brado, drugi pak je bil kmet. Najprej je menil Leon, da se tujec šali. Takoj pa je videl, da je resen, ko je kar molče posegel po njegovi puški in dejal: „Prosim, dajte mi orožje svoje! Kogar jaz dobom na zemljišči svojega gospoda, ta mora za kazen iz rok dati, kar ima nevarnega za zajce in lisice."
„Ni bolj neslovečega na moži, kakor boječost," mislil si je Leon in zajedno sklenil, da ne da svojega orožja kar tako brez brambe iz rok. Ker je bil precej ■trden, potegne za cev in strga tujcu puško iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel.
„Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete pravo za pravo od mene ? Jaz mislim, da stojim na svojem, ali če na svojem ne, vsaj na lastnini, ki spada pod Zabrezje. Ce sem pa stopil čez mejo, stopil sem ne-vedoma, in puške ne boste imeli, dokler jo bodem mogel v rokah držati jaz. Svetujem Vama, da gresta svoj pot, jaz pojdem pa svoj. Pretepa nisem vesel, pa prej dobosta s kopitom po glavah, predno bosta imela puško."
Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje, bil je nekaj prijaznejši, in rekel je: „Ne zamerite, gospod! Prav nerad Vam jemljem puško.  Vem, da ste samo
— 5F> —
zašli čez mejo. Pa gospod Goreč, poštar, ta mi je zapovedal, da morem vsakoga prijeti, kogar dobom na njegovem. Vem, ko bi bil on tu, ne bi Vam rekel nobene besede, ali jaz ne smem drugače. Prosim Vas, udajte se zlepa. Saj to ni nič, prav nič, nazaj jo boste dobili, kadar boste hoteli, samo da ponjo pridete ali pišete.   Iz Zabrezja do pošte ni daleč."
„Nate puško!" pravi Leon, obrne se in odide proti domu.
Da se je tako hitro premislil, ni bilo ravno zarad Iogarjeve zgovornosti, temveč preštel je Leon reči drugače in bil prav vesel, da se je tako naredilo. Saj sta bili na pošti oni dve deklici, kateri je vsako nedeljo videl pri maši, s katerima se pa nikakor ni mogel seznaniti. Zdaj se mu je našla lepa prilika. Lehko je šel na pošto in irnel je vzrok. Ta misel mu je bila prijetna in preudarjal je ves pot, kako bi se dalo napraviti, da bi se ta posel na pošti raztegnil toliko, da ne bi bil samo kratek opravek, ampak da bi potem lehko v hišo dohajal, kajti na Zabrezji se mu je jelo zdeti uže precej dolg čas. Stara komtesa je bila zanj kaj slaba druščina, ker o večni molitvi in pobožnih knjigah ž njo govoriti ni bilo posebno po godu mladeniču, ki je bil preverjen, da je ,,veselega človeka Bog vesel."
Sedmo poglavje.
Neža Rožmarinka.
recej drugi dan se Leon nameni na pošto. Teta ga ni pogrešala, če ga vse dopoludne in po-poludne ni bilo. Zatorej jo je malokdaj vprašal in ji malokdaj povedal, kam gre.
Bližnji pot je bil čez hribec mimo samotnega, zapuščenega sv. Vida.
Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih pokopavali. Bil je nizek zid okrog in okrog, zdaj pa se je zvečine sesul, in le s travo porastena gomila je pričala, kod je držalo obzidje. Le na južni strani, kjer je bil zidič samo od kamena, ni mogel ni dež m veter razmetati skladov, tako, da je bil ohranjen za dva sežnja na dolgo in dva komolca na visoko.
Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena ženska čudne podobe. Bila je silo velika, stara čez petdeset let in čudno pisano oblečena. Zraven nje je stala košarna s polomljenim locanjem in v košarni je bilo veliko raznih cunj,  vrhu njih pak šop kvart, kakor
— 57 —
ciganke prerokujejo nanje. Ruto je bila z glave potegnila, tako da so ji črni kratki lasje mršavo viseli nekoliko po plečih in nekateri kodri po suhem, za-črnelem lici. Ok6 je bilo svetlo in bodeče, usta je vedno nekako zategovala na levo stran; le kadar se je nasmijala, vzrasla so ji tako, da so rekali poredni ljudje, da se hoče v ušesa ugrizniti. Tačas pak se je tudi pokazala vrsta velicih, belih zob.
Da si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska venđer uže dolgo na mestu in vedno govorila sama s seboj, zdaj tiho, zdaj kriče. Polovica tega samogovora so bile kletve.
Ko je ugledala od daleč Leona, stresla je svojo grivo, vzela kvarte v roke, široko pomolila noge od sebe ter začela, prebiraje kvarte, peti z visocim, precej lepim glasom: •
j.Garvaj-dnrdaj, dideldaj! Na čelu je lišaj, lišaj! Na belem lici Sedita bradavici, Oj, dve bradavici!"
„Vrag, to je lep človek" — govori ženska. — „Neža Rožmarinka, ta bi bil zate, primi ga, ta ne sme uiti. Garvaj-durdaj! Lep človek, kakor hudič! Moj košek, kje je moj košek?"
Rekši popade košarno, vzravna velikansko svojo postavo po konci in se nastavi na pot.
5
— 58 —
nKam greste, lepi mlađi moj?" vpraša Leona in ga nekako prežeče pogleda, da se ni vedelo, ali je pogled bolj poželjiv, hudoben ali dobrovoljen.
Leon ni bil boječ in vender mu je bilo čudno, ko je stal tej blazni ženski nasproti. Videl jo je uže prej, vselej je bila pijana in posebno njemu zoperna.
Ogne se ji s pota in pravi: „Kaj ti mari, co-pernica, spravi se mi izpod nog!"
„Jaz copernica? Neža Rožmarinka je poštena žena, lepa žena, prava žena. Vrag ve, da nisem copernica. Oče moj je bil lep mož, Rožmarin je bil mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da si lepši!"
Leon je hotel iti dalje, ali Neža Rožmarinka stopi predenj in mu ne da naprej.
„Daj roko, lepi mladi moj! Povedala ti bom, kaj te čaka. Daj roko, Neža je prava žena, ona veliko ve."
Mladenič ji da nekaj drobiža, katerega Rožmarinka brez vse zahvale vrže v košarno.
„Ne pojdeš ne, lepi moj" — pravi potem in zopet stopi predenj, obe roki raztegnivši. — „Čakaj, da ti iz kvart srečo povem. Ravno tebi hočem povedati, in denes. Ce ne bodeš poslušal, čuvaj se me . . ."
Konec stavka je bilo več kletev.
Leon je bil radoveden, kaj mu bode povedala divja žena; zato je postal.  Rožmarinka sede na tla,
— 59
vzame kvarte in jih jame razmetati po travi v tri vrste. Potem jih nekaj časa ogleduje, ogleduje mladeniča in začne praviti: „Kvarta kaže in pravi, da ste bili v smrtni nevarnosti, ni dolgo tega ..."
»Človek je vsak dan v smrtni nevarnosti, to ni nič, če boljšega ne veš."
„Tiho! — Vi imate nekega človeka, ki mislite, da je prijatelj. Ta Vam je zaviden in bi Vas v žlici vode vtopil. — Bolni ste bili na smrt in kmalu boste zopet, pa bo vse dobro izteklo. Duhovnik je tukaj na kvarti, Vi bi bili kmalu duhovnik, pa precej tukaj je deklica.  Zavoljo deklic niste duhovnik ..."
Rožmarinka se začne smijati, da ni bilo ni konca ni kraja.
„Smrt, denar — ta dva sta vkupe, to pomeni, da boste kmalu mnogo podedovali. Otrok je tu zraven ; to pomenja ljubezen, zakon in dolgo življenje."
„Vse to lehko vsakomu poveš. Jaz bi bolje govoril iz kvart, kakor ti. Ti ne veš ničesa," pravi Leon in odide.
„Jaz sem Neža Rožmarinka,"- vpije baba za njim, pobere kvarte po tleh, spravi jih v košek mej cunje in gre zopet ob zidu sest, kjer je bila prej. Z glavo na rob zida naslonena, tako, da so črni kodri viseli čez vrhni kamen, gleda za Leonom in poje svoj; „Garvaj-durdaj!" Ko je bil mladenič uže precej daleč od nje, jame zopet govoriti sama s seboj.
5*
— 60 —
„Kako je lep ta fant. Ko bi hotel umreti, ali ko bi ga kdo ubil, lepo bi bilo to kot vrag. Rada bi ga videla mrtvega. Škoda bi ga bilo pokopati, na mojo dušo, to bi bil lep mrtvec!"
"V tem hipu ji od zadaj nekdo poseže v lase in kakor za zvonec trikrat udari z Nežino glavo ob kamenit rob. Da si jo je moralo tako trkanje boleti, vender ni dala ni najmanjšega glasu od sebe, temveč za trenutek je zatisnila oči, čudno zvila usta in takoj potem skočila na noge.
„Jaz ti bom uže pokazal, kaj se pravi dobremu človeku smrti želeti. Prej vrag vzame tebe, nego onega gospoda."
Te besede je govoril Žagar Šepec na oni strani nizkega zida.
Rožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa nobene besede. Šele ko Šepec odide po stezi za Leonom, vzdigne baba svojo veliko pest, trese grivato glavo in kriči: „Le počakaj, čakaj, ti krevlja! Snideva se, gorje ti ga b'đe. Uže prav!"
„Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasa!," oglasi se Šepec nazaj.
„Uže prav, krevlja, rogovila! Gorje li ga bodi!" vpije Neža in izgine s svojim koškom za cerkvijo.
„Kaj bode neki sveti Vid rekel tej babi, ki kolne ravno pred njegovo cerkvijo," mislil je Šepec po poti-
— 61 —
Da si je imela Rožmarinka vsa ciganska svojstva nad seboj, vender ni bila ciganka. Vsakdo je vedel, da je doma iz samotne koče v sosedni vinski gori, kjer je sestra nje, popolnoma pametna in navadna žena še ob tem času gospodinjila, čeravno blazne_ sestre svoje ni hotela poznati, kadar sta se srečali. Mej ljudmi ni bilo dognano, zakaj Rožmarinka — to ime si je dala sama — tako živi. Nekateri so trdili, da je blazna, drugi, manjši in pametnejši del, rekali so pa, da je le izprijena in malovredna.
Rožmarinka je strašno veliko pila, bodisi vina ali žganja, dobrega ali slabega. Ne samo, da so ji dajali ljudje, ki so se je nevešči bali kot vedežne in uročne ženske, zaslužila je veliko s svojim prerokovanjem na kvarte. Tako je bila skoro dan na dan pijana, in to ji je moralo nekoliko zmešati možjane in nenavadno predrugačiti nje govorjenje.
Vsakdo, kdor pozna prosto ljudstvo, ve, kako vkoreninjena je vera in vraža; le škoda, da prva poslednjih popolnoma iztrebiti ne more; časih jo celo pospešuje pri tacih, ki s6 slabo poučeni ali ki pouka ne umejo prav. Neža Rožmarinka je bila strah materam, ki so imele otročičke v zibeli, ali — male prasce v hlevu. Prve in druge so matere skrile, kadar je šla uročnica Neža mimo hiše. In ko so otroci malo odrasli, strašili so jih, da jih bo Rožmarinka vzela v »košek".
— 62 -
Tako je bila ta ženska povsod za strašilo tistim ki se dado strašiti.
Vse to pak je bilo dobro za babnico. Mnogo lože je dobivala, česar ji je bilo treba, nego vsak drugi postopač. Delala se je, kakor ne bi nobenega človeka poznala, zraven tega pa si je dobro pomnila, kaj se o tem in o tej govori, kakšen je, itd. To ji je pomoglo, da je lehko prerokovala, da je marsikomu časih povedala iz kvart, kar je mislil, da sam ve; da je večkrat kaj ugenila, kar se je potem res zgodilo. Tako je bila posebno mladeničem in deklicam pogodi, ki so jo, kakor v šali, radi vpraševali za „srečo", na videz smijali se temu, kar jim je pravila za denar ali pijačo, v srci pa dostikrat trdno verovali, da se bode tako zgodilo.
Mej tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi Žagar Sepec. Tega moža je pa tudi sovražila Neža uže od nekdaj, kar ji je bil dokazal, da ona ne ve ničesar. Bila je ta stvar taka:
Sepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar, nabijal je jeseni premožnemu kmetu sode pred hramom v vinogradu. Več mladih ljudij je bilo okrog njega in tudi Neža Rožmarinka je prerokovala za vrstjo vsem. Do Šepca prišedša, hotela je še njemu, on je pa trdil, da ne ve ničesar več o bodočnosti, nego sam. „Jaz celo vem, kaj ti zdaj misliš," pravi Rožmarinka. Šepec je ravno imel obroč napet, tako da je eden konec držal v roci, drugi mu je pa bil v prsi uprt.  „ Ali res veš,
— 63 —
kaj mislim?" vpraša Šepec. „Res", pravi Rožmarinka. V tistem hipu izpusti on eden konec napetega obroča, tako da babnico udari ravno po zobeh. Kri ji je udarila, grozovito je jela kleti in tožiti; Šepec je pa mirno zavezoval obroč in smehljaje se dejal: „Saj si vedela, kaj mislim storiti, zakaj se nisi umeknila!"
Da si je hromi mož naredil s tem nevarno sovražnico, tega mu ni bilo mari.
Osmo poglavje. Prvo znanje.
e prav poludrugo uro od Zabrezja je pri veliki cesti pošta. Samotna, precej velika in obširna hiša je sicer dobro četrt ure od bližnjega trga, vender bi bil lastnik nje, gospod Goreč, rajši imel izgubo, nego da bi bil dal iz rok častno cesarsko službo. Ljudje v okolici se niso pečali mnogo s tujim svetom, zato je Gorčeva pošta vzprejemala in oddajala le posamezna pisma, na primer, če je kak vojak svojim ljudem na vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi, ali pa če je župnik dobil vsako soboto kakov cerkven časopis. Še menjkrat se je naključilo, da bi bil kakšen popoten človek tod hodil in pošti dajal za vožnjo zaslužka.
Pa za vse to se gospodu poštarju ni bilo treba veliko meniti in se tudi v resnici ni menil. Imel je največjo kmetijo v okolici in dovolj veselja do nje. Pošta je bila za nameček, za čast in ime, kmetija pak je polnila mošnjo.
— 65 —
Žena mu je bila umrla, otrok ni imel več, kakor edno hčer. Tako je bilo razven družinčet na pošti samo čvetero glav: poštar, dve deklici, kateri iz cerkve poznamo, in mlad, boječ gospodek, nesrečen genij, ki je v kanceliji sedeval in čakal, če se pripeti, da kdo kaj prinese, ter užival lepo ime „ekspeditor".
Ko je Leon prišel omenjenega popoludne do pošte, videti ni bilo nikjer nobene žive duše, razven velicega psa, ki je pred vezjo na solnci ležal in ugledavši tujca počasno vstal, trikrat debelo zalajal in mrmraje zopet legel. Tudi v veži ni bilo nikogar, da si je bilo odprtih več vrat. Ni se znal kam obrniti. Naposled vender pride dekla mršavih las in mu razloži, da ni gospoda doma, ni gospodičine Matilde, niti gospoda •ekspeditorja.
„Samo Pavlina so gori," reče ženska kazaje po stopnicah. —■ „Ce hočete počakati, gospod bodo kmalu prišli, jaz menim, da niso šli daleč. Gospodičina Pavlina so sami, le pojdite gori."
Ko je Leon prišel vrhu stopnic, slišal je iz poslednje sobe brenkanje na klavir. Igralka je morala biti izurjena. Nje fantazije na instrumentu so mu bile tako všeč, da je nekaj časa poslušal.
Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.
V sobo stopivši je stal pred deklico, katero je poznal uže iz cerkve. Oblečena je bila prosto, črni, gosti lasje so bili ukusno brez umetnega lišpa nazaj
— 66 —
razčesani, okoli belega vratu je sedel nabor črnih koral in iz širocih rokavcev so se videle lepe okrogle lehti.
Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v sobo nenavaden gost. Prvi hip se je malo zardela, v lepih črnih očeh je bilo brati začudenje, takoj pak se je povrnil ženskam v ednacih situvaeijah navadni takt in z neko ljubeznivo, prirodno lehkoto je Leona, katerega je po obrazu spoznala v tem trenutku, pozdravila, ponudila mu sedež in vprašala ga, s čim mu more postreči in kateri srečni vzroki so poštni hiši naklonili čast, da jo obišče. Zajedno mu je povedala, da gospoda strijca, kakor je imenovala poštarja, v tem hipu ni pri domu, da pa ima priti vsak čas.
„A, uže vem, Vi ste tedaj tisti lovski tat?" — pravi deklica, smeje se čez nekaj časa, ko ji Leon pove, zakaj je prišel pravo za pravo na pošto. — „ Slišala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste ravno Vi takšen hudodejec, tega nisem vedela. Mislila sem si tacega moža drugačnega, kakor ste Vi. Gotovo niste star grešnik; tedaj je upanje, da se poboljšate."
„Ce človek po nevedoma pregreši, ni nevaren. Jaz bi bil še štel, da mi boste Vi pomogli opravičiti se pri gospodu poštarji, a vidim, da me ostreje sodite, nego je sploh navada mehkim ženskim srcem."
Ona se zopet zasmeje. „No, da se ne uštejete, in da Vam ne upade dobra Vaša vera o našem spolu,
— 67 —
stopila bodem na Vašo stran, samo poboljšanje morate obljubiti. Obljuba je prva stopinja do storitve."
„To pa iz srca rad obetam."
„Vi ste še malo časa v našem kraji. Šele nekaj nedelj smo Vas videli v cerkvi. Kako Vam je tukaj po volji, če smem vprašati?" reče deklica po nekaterih drugih vprašanjih.
„Sploh prav dobro," odgovori' Leon.
„Samo sploh? Tukaj ostane še jeden posebej ali sicer. Kaj imate ugovarjati proti posameznim rečem ?"
„Jaz sem bil do poslednjega časa vajen mestnemu življenju. Na deželi mi je zdaj vse novo. Ta izprememba ima pač tudi svojo prijetnost, svoje veselje, vender se je človek časih prenasiti. Vsaj meni se časih zdi preednomerna, in prav rad se domišljam prešlosti. Tako mi je, zdaj in zdaj, res malo dolg čas."
„Tako pa uže ne smete govoriti, če nečete, da bi Vas ne sodila napačno. Mlad človek, in dolg čas! To ne gre, to se ne veže. Meni ni nikdar dolg čas, če sem prav po ves dan sama; in jaz sem tudi nekdaj stanovala v mestu."
„Teđaj ste tako srečni, da imate boljšo nrav nego drugi ljudje."
„Ali si ne delamo nravi in značaja najbolj sami?"
— 68 —
„Ne ugovarjam, gospođičina; čutim, da bi imel res nehvaležno nalogo in izpodkopano stalo, ko bi hotel zagovarjati dolgčas."
„Dže prav" — reče ona. — »Zdaj pa jaz poberem jabolko, ki ste je vrgli strani, in ne strašim se celo, če potem mislite, da je v meni duh vednega nasprotovanja. Vi morda to besedo, o kateri govoriva, umevate drugače. Po tem takem bi bili hvale vredni. Lehko je, da kako določeno osebo pogrešamo blizu sebe in neko hrepenenje imenujemo dolgčas. Vidi se mi, da je pri Vas tako."
Leon sicer ni opazil šegavo-porednega njenega pogleda pri teh besedah, umel je, kaj meni, in hitel je z večjo določnostjo, nego je bilo morda primerno, zatrjati, da ni tako. Ali mu je bilo kaj ležeče na tem, da ne bi deklica kaj tacega mislila, ali se je bil samo v razgovoru tako oživil, tega ne vein. Dejal je, da ne pogreša posebne druščine, ampak druščine sploh, da ni izbirčen itd. Komaj pak je to izustil, čutil je rdečico na lici, rekel je preveč, ali beseda je ušla, in čeravno napačna, nazaj se ni dala več poklicati. Pavlina ga je rešila iz te zadrege.
„Pridite večkrat k nam. To se ve, da dobre zabave Vam ne moremo napravljati, a veselje boste nam storili gotovo. In kar mi moremo, da Vam ugodimo, to Vam smem obljubiti v imeni vseh."
Leon je ravno hotel nekaj odgovoriti, ko se odpro  vrata in poštarjeva  hči  Matilda  prihrumi v
— 69 —
sobo. „Pavla. ne veš kaj . . ." Stavka ni končala, ugledavši Leona. Pavlina ji predstavi soseda. Domača hči je le boječe govorila nekaj besedij s tujim sosedom, potem pa šla iz sobe z izgovorom, da pokliče očeta. Res pride stari poštar, gospod Goreč, takoj po tem gori in razgovor se je začel o lovu, o kmetiji in vremeni in ednacih dolgočasnostih. Sicer pak je opravičil poštar ravnanje svojega lovca proti Leonu in temu zajedno zagotavljal, da sme loviti in hoditi po-sehdob po vsem njegovem zemljišči.
Ker so zaporedoma vsi trije, gospodar in deklici, ustavljali in silili mladega soseda, naj ostane čez poludne, imel je zlasti pri kosilu priliko razbrati zunanjo obliko in notranja svojstva poštnih prebivalcev.
Gospod Goreč je bil čezpetdesetleten mož, majhen, debel. Rdeč, poln obraz, okroglo, golo obradje z mesenim podvržkom je pričalo, da si privošči uživanja dobrih darov, katerih mu je Bog obilo podelil, naj se jim pravi jelo ali pilo. Črne, goste obrvi nad malimi skritimi očmi so kazale jezonaglega gospoda, nasproti pak je zopet jamica pod usti manjšala osornost in strogost, razlito po vsi fizijonomiji. To se ve, da je Leon denes videl samo njegovo lepšo prija"zno stran, o drugi strani so vedeli pripovedovati sami služabniki in sovražniki njegovi.
Njega hči Matilda, kacih sedemnajst let stara, ima obraz, podoben glavam,  kakeršne je slikal rad
Rubens, rmene lase, ki se vrhu lepega čela prijetno krive, kakor majhni valovi na stoječi vodi, pravilen nosek, mala usta in rdeče-belo lice; vse obličje pa okroglo, zrcalo nedolžne, vesele duše. Cesar pa iz omenjenih Rubensovih slikarij ni bilo najti na nje obrazu tako popolnoma vpisanega, kar je umetnik s stvarno roko vdihnil podobam svojim, namreč tistih, rekel bi nevidnih potez, ki bolj mislim kakor istinitim črtam podobne, značijo neko vso podobo presevajočo duhovitost.   Tega deklica ni imela.
Lože pak je opazovalec prisodil nje tovarišici Pavlini to sicer zunanjo in vender nematerijalno prednost, čeravno bi bil ta in oni dejal, da je menj lepa. Leonu, to se ve, zdelo se ni poslednje. Zvedel je mej razgovorom od nje same, da je osem let starejša od Matilde. Na prvi pogled ne bi bil tega verjel nihče; kdor pak y. je primerjal, kdor je mej pomenki pazil na besede, ki jih je govorila ta in ona, videl je, koliko razlike je mej mišljenjem obeh in verjel je, da je edna starejša.
Gospod ekspeditor pak, ki sedi na spodnjem oglu pri mizi, on je malo starejši od Leona, pa ne mnogo. Suh mož je, srednje postave, čisto obrit, ima vedno naočnike na nosu, pridno je in pije, pridno posluša, kaj se govori in, kadar ga kdo kaj vpraša, kratko odgovarja z nerodnim jecljavim glasom. Sicer pak Leona časih pogleda po strani, kakor ga ne bi bil vesel na pošti.   Ima zanošeno črno suknjo na
— 71 —
sebi, za vratom rutico žive barve, lasje pak mu uporno in ošabno štrle kvišku. Gospod Komplez — tako se pravi ekspeditorju iz rojstvenega lista — študiral je pet dolzih klasov na latinski šoli osem dolzih let. In ko poslednjega ni mogel premagati ni drugo leto ne, storil je skazo starim svojim in ker je bil preboječ za vojaški stan, uslužil se je najprej k nekemu notarju, potem k poštarju za pisača, in dobro se mu je godilo denašnji dan, da nikdar prej ne tako. Komplez je bil sicer molčeč, neroden — ali kakor hudobno pravijo nekateri: neumen — v družbi, počasen pri delu, neveden, kadar je bilo treba kaj znati, toda imel je takisto lep košek dobrih svojstev. Tako na primer je bil priden in potrpežljiv, s hudim in dobrim zadovoljen, rad se je dal zmerjati, in bil dober domoljub. Večkrat je pokazal, da ima dobro srce v sebi.
Pa da nam kdo ne očita, da smo Kompleza vzeli v posebno varstvo, vračamo se k svojemu junaku. Ta je zraven gospodarja sedel in imel veliko odgovarjati. Kajti gospod Goreč je bil, čeravno c. k. poštni lastnik, sila malo izobražen, kar se tiče sveta, njegovih razmer itd. Radovedno je tedaj izpraševal, kakšno je veliko cesarsko mesto, kakovšni so ljudje tam, velika poslopja, možje pri vladi in ednake druge reči. Hudoval se je na ljudi, ki so visoko postavljeni in delajo cesarstvu dolgove, da davek rase od leta do leta itd.
— 72 —
Tako se je bil Leoa takoj gospodarju tolikanj prikupil, da mu je večkrat ponavljal vabilo, naj se prav dostikrat glasi na pošto, kar je mladenič rad obljubil.
„Vidim, da ste redke vrste lovski tat" — pravi poštar —■ „zato smete še dalje hoditi, koder hočete, po mojem. Kadar bom jaz utegnil, pridružil se Vam bom prav rad, kajti še na stare dni se bom kaj učil od Vas, kakor vidim. Sicer sta moji dekleti obe učeni, sosebno Pavlina, moje pokojne žene sestrina hči, pa Vi ji boste prekosili, kakor se mi vidi. Samo kar pravite o gospodarstvu, to ne vem, če Vam bode veljalo. Jaz ne verujem, da bi se kmetija dala spraviti v bukve. Tukaj velja le izkušnja, dve njivi nista ednaki, človek mora vsaki zemlji posebej vedeti navado in svojstvo. Le tiho bodite, ničesar Vam ne verujem. Kmetujem svojo zemljo uže dober kos življenja svojega in če mi ne zamerite, več si upam pridelati po svoje na ravno tolikšnem prostoru, kakor Vi, ki se boste ravnali po uku tacih kmetovalcev, ki po popirji režejo brazde."
Na tem svojem stalu vseh starokonservativnih kmetov je ostal gospod Goreč trdovratno vrhu vsem ugovorom.
Deklicama je bil takov razgovor malo po godu, molčali sta obe; celo Komplez se naveliča poslušati, vstane in odide v svojo kancelijo. Tudi poštar je imel nekaj opravka zunaj doma, pustil je gosta pri deklicah in šel.
— 73 —
Leon je moral pred odhodom ogledati še vrt. Obe deklici sta ga spremljali.
Mlajša, domača hči, ki se je sprva nekakj ogibala govoriti ž njim, bolj iz boječe sramežljivosti in nenavajenosti s tujim človekom občevati, nego iz druzih vzrokov, bila je zdaj živejša izmej obeh, razkazovala je pridno cvetlice in sadike svoje in več govorila, kakor onadva oba.
Pavlina pak je bila ravno nasprotno zdaj bolj utihnila in če je govorila, ni bil več tisti zabavni veseli glas, s katerim je davi začela z Leonom razgovor, kakor bi bila uže davna znanca. Le zdaj pa zdaj je rekla katero vmes, marsikatera je imela nekaj žela, in na marsikaj je odgovarjala samo s pomembnim smehljanjem.
V skromni gredici konec vrta so rasle majhne, plave cvetke. Bile so Pavlinine odreje. Leon ji izreče željo, da bi rad edno imel.
„Le posezite, dovoljenje se daje z veseljem," pravi ona.
„Sam se ne predrznem. Mislim, da bode delj zelenela, če jo dobom bolj po pravici."
„Tudi tako ovene" — pravi Pavlina, utrga cvetko in mu jo da. Leon nekako radostno poseže po nji.
„Zame bo vedno lepa, četudi vela" — pravi. — n Sicer pa mislim,  da lepota vedno ostane, ako ne
6
— 74 —
v materijalnem bitji, pa vsaj v mislih. Spomin lepe reči je tudi lep, morda lepši od reči same."
»Pa tudi lep spomin človeku ogreni, verjemite!" reče Pavlina.
Po tem se Leon poslovi. Mejpotoma je malo cvetico v roci ogledoval, dekličina zadnja beseda pak mu je vedno bila na uho. Zdelo se mu je, da je prav veliko v nji. Kaj? Kako bi to vedel! Vesel je bil pa denašnjega dne sploh, poštar in deklici so mu bili po godu. Da edna bolj, kakor edna, to je bilo menda umevno, saj je človek uže takšen, da povsod tehta in primerja.
Deveto poglavje.
Križi in težave mladih ljudij.
a večer tistega dne se je nebo pooblačilo in predno je solnce utegnilo skriti se za gorami, naredil se je mrak; zdaj pa zdaj se je zaslišalo tam daleč zamolklo grmenje.
Leon je slonel doma pri odprtem oknu in raz-gledaval sive oblake, kako se zbirajo in raztezajo. Da si je ob tacem trenutku, ko se priroda pripravlja razkazavati grozovite svoje moči, človeku, ki v tem hipu bolj kakor kdaj čuti svojo slabost, navadno nekaj tesno pri srci: bil je mladenič vender veselega in lehkega srca. Oblaki se mu niso*zdeli še nikdar lepši in veličastnejši; sapa, ki je šumela po gozdu in zibala visoke vrhove, zdela se mu je, kakor prijetno hladeči piš, grom ni še nikdar bobnel mogočneje.
„Kaj neki ona dela zdaj? Četudi oblake opazuje? če sem ji jaz v mislih?'
6C
— 76 —
Kaj bi bil dal, ko bi bil vedel to poslednje!
Pavlina je v tem sama sedela v kolibici sredi vrta. Imela je knjigo pred seboj, toda čitala ni, zaprta je ležala ji na mizi. Neko šivanje je imela v naročaji, pa tudi šivala ni; samo sedela je. Da bi ji bil v mislih mladenič, katerega je denes na prvo spoznala ? Težko da! Iz obraza, iz očij se da človeškemu rodu velikokrat čitati, kakšne reči premišlja ta in ta. Na tem obličji pa so bile v tem hipu vse črte tako izražene, da ni bilo ni sledu tistega pomladanskega, deviško-srečnega in osrečevalnega čuta, ki bi obseval deklico v ednacih mislih.
Od hiše semkaj po pesku prikorači počasna, precej plašna stopinja gospoda Kompleza. Pride do deset korakov blizu kolibe. Deklica ga ne opazi. Nekaj časa postoji gospod Komplez, popravi si naočnike potem pa še bolj tiho zavije malo v stran. Motiti neče deklice, naj premišlja, kar hoče. Pa tudi daleč od nje neče iti, sede na klopico za grmičem, podpre glavo in vzdihne, to seveda, tiho, da nihče ne sliši, kakor on sam in Bog. O Bog! saj tudi ti sam veš, zakaj se je ta vzdih, kakor skriven tat, utrgal iz globelij njegovega srca in ukradel se na svetlo.
Kako rad bi vstal s svoje klopi in šel tja v kolibico, da bi sedel Pavlini nasproti. Pa čemu bi hodil? Morda je rajša sama, morda se sama s seboj razgovarja bolje, kakor ž njim.   Pa saj jo od tukaj
— 77 —
tuđi vidi, glej, zdaj je vzela šivanje v roko, zdaj vdeva nit v šivanko, zdaj se je upognila!
Zdaj-le bi lehko šel k nji! Idi! Pa ne; morda ne bi ji bilo ljubo. O, ko bi ji vsaj povedati mogel, kak kamen, težak kamen mu leži na srci! Ni mogoče tega povedati. Beseda bi zastala v grlu. In ko bi si vzel toliko poguma, da bi ji povedal, kaj bi bilo? Nič, nič! Da ni lep, tolikokrat se je uže v zrcalu skrivaj tega prepričal. In govoriti ne more, jezik ne da, ž njo še posebno ne, nje se še rajši ogiblje, kakor druzih ljudij. Čudno je to. Kolikrat si je uže namenil, da bode vesel, kakor so drugi ljudje, da bode mnogo govoril, kakor drugi ljudje, da ne bode samo mislil! Ali dolg most je mej sklepom in dejanjem.
Ti Bog! Ali si res darove svoje dobro razdelil? Zakaj si mu ustvaril srce, neznano hrepenenje po sreči položil v to srce, pomočkov pak, da bi prišel do te dosežne sreče, nisi mu dal! Marsikdo je dobil bogastva, rabi je, da tare bližnjike svoje: marsikoga si visoko povzdignil, da drzno zaničuje boljše, ki so pod njim; marsikomu si dal telesno lepoto in gladek jezik, oboje mu rabi, da zapeljuje svet, izpodkopava srečo nekaterega nedolžnega bitja, Vsega tega pa poštenemu Komplezu nisi dal. Pa, ti uže veš, zakaj je tako.
Čeravno ne tako, vender vsaj ednako je mislil gospod Komplez.   Morda bi se mu bila ta preiskava
razpletala še dalje, kajti ravno so mu na um prišli stihi iz pesnika, katerega je na tanko čital, ker mu ga je dala Pavlina :
„In ne cesti se človek zarad tega, Ker človek je, časti le čast dado, Ki so le zunaj njega in slučajne."
Po sreči ga v tem žalostnem opravilu premoti jasen glas Matildin, ki je tekla od hiše po stezi proti kolibi in klicala Pavlini, da pojde dež, naj se tedaj ob pravem času umakne z vrta.
„Še ti pojdi sem, ne bode dežja tako brž Pri-jazneje je tukaj, nego gori v sobi," pravi Pavlina.
Takoj potem sta deklici vkupe sedeli v hladnici in jeli razgovarjati se. Komplez do svoje klopi ni mogel slišati, kaj se menita, ali rad bi bil slišal. Bilo je uže malo mračno, dež je začel kapati. Toda Komplez se ne zmeni zato, temveč varno se približa do kolibe in tam na zadnji strani stopi za steno, z bršlinom prerastlo, in posluša.
Od kraja sta se menili le navadne reči in ker je Kompleza močil dež, hotel je tiho oditi. V tistem hipu vpraša mlajša Pavlino: „Kako ti je pa ta z Za-brezja všeč?"
Zaslišavši to, Komplez obstane, nastavi uho, da bi čul Pavlinin odgovor, in kdor bi ga bil videl v tem trenutku, priznal bi bil, da mu mora, kakor se kaže, veliko ležeče biti na tem Pavlininem odgovoru.
„Všeč? Kdo bode brž o tem govoril? Saj ga komaj po vrbu poznam," odgovori Pavlina.
Matilda udari v smeh, obrne se plesaje edenkrat okrog nje in pravi s prstom žugaje: „Uže vem, kaj se to pravi, čeprav nečeš povedati. Kaj meniš, da nisem zapazila, kako bi bil vedno le s teboj rad govoril, s teboj hodil Zato sem mu pa nagajala in sem ga večkrat nalašč spravila od tebe. Pa ne smeš biti huda zato."
„Ne govori tega, to niti šala ni. Ko bi veselje imela, lehko jaz tako primem tebe."
„Pa zakaj li šala? Ali ne more biti resnica? 0, jaz sem dobro videla in, četudi tajiš, vem, da si tudi ti spoznala. Saj te je uže poprej, ko ga ni bilo še k nam, vselej pred cerkvijo čakal in pozdravljal."
„Pozdrav je veljal tako tebi, kakor meni."
„0 ne! To pa jaz uže bolje vem," pravi Matilda in smeje se ploska z rokami. — „Dve nedelji tebe ni bilo pri maši, in tačas tudi spodaj ni čakal. Vidiš? Kaj je to?"
„Prav nič, ljuba moja!"
„Res nič, samo nekaj — nekaj se tako začenja, kakor si jaz mislim." „Kaj?"
Matilda se smehljaje sede prav tik svoje tova-rišice. oklene se je okoli vratu in zardela zašepče: „Ljubezen, ali ne?"
— 80
Pavlina ne reče ničesa sprva, pogleda sestričini naravnost v oči, in ta se zardi še bolj ter skrije svoj obraz na nje ramo in se smeje.
„Tebi sem povedala vse, povedala sem ti, kako ravno o tej reči mislim," pravi Pavlina tako resnobno, da sestričini preide smeb. — „Prosim te torej, nikar se ne šali z menoj. Saj veš, zakaj jaz ob taki dobrovoljnosti ne morem biti vesela."
Sestričina se skloni po konci. „Beži mi! Se zmerom si nespametna. TJže tačas, ko si mi povedala, rekla sem ti tako in denes še posebno pravim. Jaz bi tacega človeka, ki je mene pozabil, desetkrat pozabila, in še prav lehko. Bog ve, kje je in kakovšen. Tebe pa gotovo ni vreden. Nikdar te ni resnično rad imel, samo hinavčevati se ti je znal in dobrikati se, da si ni imel ničesar dobrega na sebi. Saj uže to ime: France, to je navadno, vsacemu hlapcu je tako ime. Vendei\ je človeku lepše ime: Leon, ali ne?"
„Na imeni ni ničesa; vprašanje je, kakšen je človek, ki je ima."
„Saj pravim, da tudi človek ni bil nič vreden."
Pavlini se solza utrne iz očesa.
To je sestričina opazila, takoj ji je bilo žal svojih besedij. Oklene se je v drugič in s tresočim glasom pravi: „Pavlina! — ti! — nikar mi ne zameri, nisem te hotela žaliti."
„Saj me ti ne moreš žaliti," pravi ona ter obriše po sili prihajajoče priče srčne žalosti.
— 81 —
„Pa sem te, vem, da sem te. Kaj ne, da mi ne zameriš, nečem več tako govoriti!"
Sestrinski poljub od Pavlinine strani in potem povrnen od Matilde je zatrdil popolno spravo mej njima.
Zdaj nekaj za njima zašumi! Gospodu Komplezu, ki je tam stal, padel je bil klobuk na tla, in ko ga je pobiral, prasnil je po nerodnosti s čevljem po pesku.
„Kdo je?" vpraša Matilda malo ustrašena, kajti precej temno je uže bilo.
„Jaz", oglasi se Komplez.
„Kaj pa hočete?"
Kompleza oblije vroč pot, ne ve, kaj bi rekel, naposled pa se zmisli in pravi: „Vprašat sem prišel, če hočem dežnike prinesti, dež gre "
„Le prinesite," pravi deklica. V diru Komplez odide in kmalu prinese dežnike.
Čudno se je pač zdelo deklicama, kako da je tako moker, ker pot od vrtne hladnice do veže ni bila dolga in deževalo ni tako posebno. Kako bi pa bili utegnili misliti, da je ves čas njiju pogovora na dežji stal in posluške utepal.
Pri večerji se je gospodarju poštarju malo čudno zdelo, da je vse tiho, če ne govori on. Komplez, ki navadno uže ni bil za daljši pogovor, nocoj še odgovarjal ni rad in, kar je bilo najčudoviteje in najne-pravilneje, še večerjal ni tako po redu, kakor drugekrati.
»Ali ste bolni morda?" vpraša gospodar.
„E, ne, malo," odgovori.
— 82 —
„Le ležite in jutri ostanite v sobi, če Vam ne odleže. To je slabo. Vreme se je izprevrglo, lehko do-boste bolezen. Od kraja se mora človek čuvati."
Tako je bil Komplez odpravljen in je kmalu vstal in šel v svojo izbo spat, toda spal ni skoro vso noč nič.
„Kaj je pa vama, ali sta tudi bolni?" vpraša čez nekaj časa oče hčer in Pavlino.
„Medve pa ne," odgovori edna, in zopet je bil
molk.
Stari ji ogleduje, zdi se mu, da je Pavlina ble-dejša in tožnejša videti, kakor druge čase, in misli si brž: uže vem kaj, imata uže kakov prepir mej seboj, kako otročarijo; to se mora odpraviti. — Potem tudi od mize vstane, prej kakor navadno, in odhajaje pravi hčeri: „Predno greš spat, pridi v mojo sobo."
In ko deklica, radovedna, kaj ji ima oče važnega razodeti, takoj gre za njim, naredi ji ostro pridigo in si ne da dopovedati, da ni mej njo in Pavlino ni-kacega prepira. „Jaz sem iz vsega vajinega vedenja spoznal, da je nekaj mej vama. Molči! Ti jo moraš imeti, kakor svojo sestro, da, še lepše. Kar bi sestri lehko rekla, nji ne smeš. Ona ne sme v naši hiši čutiti, da ni doma, ne sme čutiti, da nima očeta ne matere. To ti edenkrat povem, vedi za zmerom. Razumela si me! Pojdi!"
Da si je bila ta očetova pridiga nepotrebna, vender ni bila brez učinka. Deklici se je zdelo, ko je v spal-
■
- 83 —
nico prišla in tam uže našla svojo sestričino, da je res še premalo prijazna proti nji, da ji izkazuje menj ljubezni, nego bi morala in kakor ona zaslužuje. Ni si mogla kaj, da ne bi bila Pavlini nekoliko tega povedala, kar oče misli in kar je dejal, in to jo je prav genilo, ko je slišala ta nov dokaz poštenosti svojega varuha in druzega očeta.
Dolgo še, do pozne noči, šepetali sta deklici v postelji, potem je spanec objel najprej mlajšo in kmalu potem še starejšo, zalotivši jo v molitvi.
Deseto poglavje. Kaj si nekdo prizadeva, da bi se ženil.
težkim srcem se Šepec bliža Zabiezju. Kamen mu leži na srci, debel kamen in čuden, odvalil bi ga rad. Ženil bi se rad, za ves svet bi se rad ženil, naj ljudje govore, kakor hote, naj mati, sitnost stara, mrmra in ropoče, naj hči joče in kar hoče; žena je le žena; če jo človek ima, lepo je to. če se ž njo življenja veseli, lepo je to. Sicer ljudje pravijo, da kdor se ženi, ima križ na glavi, križ, ki ni Boga na njem, pa Sepec tega ne veruje po vsem. Nadloga je res žena pri hiši, ali žena je tudi dar božji.
Tako misli Sepec. Jezi ga pa, da se ubožen človek ne more ženiti tako lehko, kakor bogatin; da mora od Petra do Pavla hoditi in prositi dovoljenja in moledovati. Človek je človek. Vsak si rad kaj dobrega privošči. Kaj more Sepec zato, da je ubog, zakaj se ne bi smel ženiti? Pred Bogom ni razločka mej ljudmi. On skrbi baje za cvetlice na polji, zakaj ne bi skrbel tudi zato, kar bi utegnilo iz Sepčevega zakona priti na širni božji svet? —
Denes je namenjen v grad Zabrezje. Tam se daje prvo dovoljenje. Drugo daje župan, tretje župnik. Vrag vzemi vsa ta dovoljenja, ves svet! Adam ni šel ni-kamer dovoljenja prosit, ko je v raji jemal Evo. Pa tudi ni imel svoje hiše, niti žage v najemu ne. In župniku ni poroke plačeval, vsaj Sepec ni nikdar slišal ni v pridigi ni v pogovorih ne, da bi jo bil.
Stara komtesa sedi pred vežo za kamenito mizo. Stara je, življenje jo je minilo. Ce bode dovolila, ali ne bode. Huda bode, Sepec se boji, počasi, prav počasi se približa, klobuk uže od daleč z glave sname in pravi tiho v srci: „Sveti križ božji, naj bode, kar hoče."
„Kaj bi rad?" vpraša komtesa, sname naočnike, zapre bukve in gleda Žagarja.
Žagar vije klobuk v roci, odkašlja se, glavo pobožno povesi na levo ramo, milo pogleda in pravi: „Gospa milostiva, vaše-gnade! Nekaj bi prav lepo prosil."
„Kaj tacega?"
Žagar postavi leseno nogo malo bolj nazaj, pogleda v tla in reče: „Prosim ponižno, da mi dovolite na pisanje, da bi se na Vaši žagi — ožčniJ. Le-ono Mreto, ki v vasi osobenjkuje, bi rad vzel."
Komtesa se začudi, sklene roke, kakor bi hotela moliti, pogleda kvišku in vzdihne: „Moj Bog!".
Žagar se ustraši, oblije ga rdečica in jezen si misli: „Otep stari, gosposki, da bi te pretrl in bi te!"
— 86 —
„Ljubi moj človek !" pravi stara gospa in iztegne roko proti njemu, „poslušaj me in ubogaj. Pameten bodi in pusti to misel, angelj varuh tvoj bode vesel. Glej, ti si hrom, staro mater imaš in hčer imaš. Za le-te skrbi, to je božja volja. Cemu ti bode žena ? Prileten si uže, pokoro delaj. Glej, koliko lože boš služil Boga, če ostaneš sam. Sveto pismo tudi pravi, da kdor se ženi, skrbi za ženo in otroke; kdor tako ostane, ta lehko skrbi samo za vzveličanje svoje neumrljive duše."
Pridiga je bila še dolga, morda je bila tudi lepa, ali Šepcu ni segla do srca. Potuhnil se je, gledal v tla in klobuk vrtil, tiho klel in naposled dejal: „Vender bi prosil, če je mogoče. Vse edno, Boga bodem tudi tako služil, saj je on postavil sv. zakon v sedmih zakramentih, pravijo. Molil bodem za Vas časih, kadar ne bodem imel česa delati. Uže v grobu boste gnili, jaz bodem pa molil za Vas na čast Materi božji in bodem rekel: Bog ji daj dobro, stari gospe, dobra je bila."
Pravo plat je bil zadel. Starki so prišle skoraj solze v oči. Misel, da bode kdo po smrti zanjo molil bila je zapeljiva.
„Ljubi moj, ali se ne bodeš kesal?"
„0, nikoli ne," pravi Žagar.
„Ali si dobro premislil? Ali si kaj molil, da bi ti dal sv. Duh pravo pamet, da bi po božji volji storil svoj sklep?"
— 87 —
„To je, da sem molil, pa še kako!" reče Šepec in misli: legaj se, kolikor moreš, da le doboš, česar bi rad. — „Molil sem do sv. Vida, sv. Antona in ne vem kam še. Dosti sem molitve storil in še je bodem, samo prosim, da . . ."
„Pojdi tedaj h gospodu župniku. Ce ti dovolijo duhovni gospod, jaz ti ne bodem branila."
Šepec kislo pogleda,
„Gospod duhovni bodo uže dovolili, menim, če dovolite Vi in župan. Ta bode pa najsitnejši. Zato sem rekel sam v sebi, ko bi od Vas pisano imel, da se smem ženiti, ne bi si upal župan ugovarjati kar naravnost.   Lepa pomoč bi bila."
Vender pobožna žena ni vedela, kaj bi storila. Bala se je, da ji ne bi kdaj vest očitala, na drugo stran pak bi bila po dobrosrčnosti svoji rada ustregla prosečemu možu.
V tej zadregi ji pride po sreči Leon na pomoč. Njega vpraša, kaj misli, ali se sme dovoliti, ali bi bilo bolje, da se ne. Tudi ko ne bi bil Leon pred seboj videl ponižno prosečega moža, stopil bi bil na njegovo stran uže po svojem mišljenji o zasebni prostosti, po kateri naj vsak človek ima pravico sam s seboj storiti vse, kar za dobro spozna in se zlaga z načeli boljše nravi njegove. Stara komtesa se je rada dala pregovoriti, odslonila pa je odgovornost od svoje tenke vesti rekoč: „Stori, kar hočeš, Leon, saj si tako za menoj gospodar na Zabrezji."
— 88 —
Šepec je vesel odšel s prvim dovoljenjem za zakon v žepu.
„ Ali pa res ni nič napačnega, Leon, kar sva storila, ali kar si ti storil?" — pravi čez nekaj časa stara gospa. — „Glej, kako bode hrom človek otroke preskrboval, če mu jih Bog da!"
„Za to bode skrbel sam, menda je uže premislil. Bog mu je dal prosto voljo, krivica bi bila od nas, ko bi mu jo kratili, dokler je v načelih napak ne rabi. Zakon pa sam na sebi gotovo ni nič napačnega. Morda bode v njem boljši in nravnejši človek."
„Naj se zgodi božja volja, da bi le nesreče ne bilo iz tega!" pravi žena.
Šepec pak je v tem z dobrim upanjem in zapisanim listom mahal proti županstvu. Oče župan se mu je sicer grozil uže prej, da mu ženitve ne dovoli; a zdaj je bil Žagar preverjen, da se ne bode ustavljal, če mu pokaže pisano, da ne ugovarjajo gospodski gospodarji žage, na kateri živi.
Vaški župan Stremenček je bil mož dolge rasti in suh. Sosedje ga niso izbrali za ta častni stan ni zarad njegove veljave v kmetskem svetu, niti zarad večje imovitosti, temveč samo za tega del, ker je, nekdanji vojak pri kanonirjih, malo pisati znal, nekoliko tujega, uradnega jezika znal in sploh rad hodil okrog gospođe, česar so se drugi radi ogibali. Sicer pak je bil Stremenček precej slab gospodar in
— 89 —
njegovo imetje, mej srednjimi v soseski, šlo je bolj nazaj, kakor naprej. Svojih soseščanov in njih pravic ni posebno zagovarjal in branil, bal se je ostrim birokratom zameriti in bil je pokoren služabnik. Njegova služba, katere je bil v svojem srci ponosen, ob-sezala je zatorej samo to, da je od hiše do hiše pobiral mal davek za vaški spašnik; ukazoval, kdaj naj se okrajna cesta posuje s peskom ali kamenjem, ali pa časih v kancelijah se zglasil na poklic c. kr. okrajnega poglavarja in kako stvar podpisal, o kateri še ni vedel niti vprašal, kaj ukazuje ali prepoveduje kmetom. Zraven teh očito slabih svojstev pak je imel župan Stremenček še nekaj tacih, katere ne vemo, če so dobra, ali se tudi prištevajo naštetim. Edno teh dvojbenih svojstev je bilo to, da je rajši govoril s starimi ženicami, nego z možmi. Vzroka temu nikakor ni iskati v tem, kakor bi kakšen porpdnež mislil, da je očanec župan kako posebno staro žensko rad imel, na primer, kakor imajo drugi ljudje radi mlade ženske, ne, on je imel doma svojo in še ta mu je delala preglavico in mu je presedala; temveč govoril je rad ž njimi iz čistega namena, ker je rad govoril, ženice ga pa niso pikale niti šalile se ne iz njegove osebnosti, kakor možje, ampak pravile mu vse lepe reči iz vasi. Drugo dvojbeno svojstvo je bila njegova gostoljubnost. Pri njem so imeli gotovo nočišče in vernega poslušalca vsi mnogovedoči berači, pohajkoval«, popotni krojači in ednake vrste modri ljudje.
7
— 90 —
Rožmarinova Neža, na priliko, bila je tam pri njem kakor doma.
K temu važnemu možu pride Sepec. Oče župan je ravno gledal v egiptovske sanjske bukve in ugibal, katere številke bi stavil po svojih čudnih sanjah v loterijo, da bi zadel terno ali vsaj ambo. ko Sepec vrata odpre.
„Vi berete, Stremenček?" vpraša Žagar.
„Gledam tukaj v bukve," odgovori župan in vtakne črno, zaprašeno knjigo v poko lesenega trama nad mizo.
„Kaj se bere v takistih bukvah?"
„E, nič tacega, sanje so razložene," pravi Stremenček.
„Sanje? Kako se po njih v loterijo stavi, kaj ne? E, kaj menite, lepo je, če človek zna brati, kakor Vi.   Marsikaj vidi in ve, česar mi še ne umemo."
„To je res," pravi Stremenček in dobro mu je delo, da ga kdo tako hvali.
Sepec je to dobro čutil in da bi ga še bolj omečil, predno s svojo prošnjo stopi na dan, privošči mu še več prikupnih besedij in naposled mu celo pripoveduje čudne sanje iz poslednje noči, iz katerih učeni župan, posvetovavši se iz egiptovskih sanjskih bukev, posname, da bi bilo prav dobro staviti trojko, šestico in petinštiridesetico, katerih sanj pa Šepec, to se ve, v resnici niti nikdar imel ni.
— 91 —
Naposled meni Žagar, da je župan dovolj prijazen in pridobljen ; zato počasi napelje voz na svoje kolesnice, pokaže v gradu dobljeni list in prosi dovoljenja za ženitev.
Zupan Stremenček umolkne. Težko mu je bilo odreči, pa moralo se je.
„Jaz bi uže dovolil," pravi — „ali ne smem."
„Kdo Vam brani ? Vi ste župan, še gospod župan se Vam lehko reče in bi se Vam moralo reči. Vi imate oblast, soseska Vam jo je izročila zato, ker ste mož, pravi mož."
Župan odkima. „Ne morem, ne morem. Iz srca rad bi, pa pomisli, da sem jaz le nekaj časa še župan.   Potlej bodo volili drugega in . . ."
„Koga bodo volili? Vas bodo zopet volili, Vas! Kdo je pa drugi za to, kakor Vi ? Kaj je mari Pikec, ki še ne ve, koliko je številka pri njegovi hiši? Ali pa Trente, ki ne zna druzega, kot kašo pihati doma pri babi? Nihče ni za to, kakor Vi sami, ki veste, kako se mora človek nositi z gospodsko, in ko vemo, da poznate vsako pismo, četudi pride od cesarja ali pa od papeža."
Res je bilo Stremenčku težko, tacega čestilca razžaliti, ali vender je stal neomajen in trden, kakor sv. Petra skala. Tudi žena njegova, ki je ravno s perila prišla in mokre srajce z druzimi neimenljivimi rečmi obešaje na  peč,  slišala,  kako je Sepec moža.
hvalil in prosil, pomagala je Žagarju in rekla: „Napiši,
7*
— 92 —
napiši, kaj se boš!" Ali čudno, denes je bil mož tudi nji nasproti trdovraten in kar naglo se ji je odrezal: „Tega ti ne veš, molči, baba!" Ko Šepec le ni jenjal prositi, rekel je župan: „Kar rečem, rečem! Govori, ali tiho bodi, vse je zastonj. Jaz ne dovolim; če so ti na Zabrezji dovolili, naj ti; jaz ne bodem. Tlaka je odpravljena in desetina. V gradu nam kmetom nimajo več zapovedovati. To je edenkrat amen. Jaz nečem, ko bi ti umrl, ali brez zaslužka bil in bi naša soseska morala rediti tvoje otroke, da bi sosedje mene kleli in dejali: ta je to naredil."
Sepec prosi še malo, videč pa, da ne opravi ničesa, zgrabi ga jeza, udari ob mizo in pravi s svojim najmočnejšim glasom: „Zenil se bodem, če se pes obesi in Vi zraven njega! Kdo pa ste Vi ? Vi še župan niste! Prekleta mevža, baba, kavsa, ropotulja ste! Kamor pridete, imajo Vas za osla, in ste res osel. Če Vi ne dovolite, grem pa h komesarju in k fajmoštru in, če vsi ne dovolite, nič zato. Ženil se bom, če imam za grmom poroko, cigansko. Vi vražja sapa! Čegav in kakšen župan ste Vi, ki sanje razkladate, kakor stare krmežlj a ve babure in copernice!"
Župan Stremenček se, kakor kak Dijogen, ni zmenil za ta Sepčev od prejšnjih različni govor. Več časti pak je imela v sebi njegova žena, kajti jela je strašno ropotati na Šepca, zamahovala nanj z metlo in ga zmerjaje podila iz hiše.
— 93 —
Šepec ji ustreže in odide iz županove hiše ter hudo kolne po poti do krčme, kjer svojo jezo potem do večera z vinom splakuje iz grla doli vase nazaj.
„Zakaj mu pa ne dovoliš? Glej, kako bode zdaj obiral tebe in nas vse; saj pravim, ti imaš toliko pameti, kakor bet na tnalu, prav nič več ne," mrmra mati županja svojemu možu.
„Ti ne veš, kaj bi bilo, ko bi dovolil", odgovori župan.
„Kaj bi bilo?"
„Rožmarinova Neža naj ti pove," pravi župan šepetaje. — „Saj veš, da ta copernica veliko ve in ugane, kaj se bode še godilo. In ona mi je uže večkrat prerokovala, da bode slabo za sosesko in posebno za mene, če dovolim, da bi se Sepec ženil. Zato ne privolim. Pa tiho bodi o tem, ni treba, da bi ljudje vedeli."
To je bil tudi za mater županjo določen dokaz in umolknila je.
„Ce je pa tako, potlej si pa prav storil, da nisi privolil," pravi čez nekaj časa in ničesar več nista govorila.
Ednajsto poglavje.
Kosilo veličin gospodov in drugo seznanje. BBesen se je bližala, bilo je sredi meseca sep-
čas prostosti mladim lelikim glavicam nevšeenega učenja in sedenja v trdih klopeh šolskih za cerkvijo. Bila je po stari šegi preskušnja in šolska veselica, vesela za tiste, ki so se pridno učili, neprijetna za nemarneže.
Gospod župnik je na ta dan povabil vse „višje glave" iz okolice, da bi bili na pričo, kako mlajši del njegovih ovčic napreduje v znanji krščanskega nauka, čitanja in pisanja in čemur se še da naučiti v mali šoli na deželi; zajedno pa se je vabilo tudi še dalje raztezalo, da bi namreč gospoda in veljaštvo iz okraja po otročji šolski preskušnji še poskusili, kako zna župnikova kuharica kosilo napraviti in kako vino se hrani v župnikovih kletih.
Tako nahajamo v malem prostoru farne šole precej   številno  skupšino.    Po klopeh so nagneeeni
tembra.
Vesel čas je prišel farnim šolskim otrokom
— 95 —
otroci, največ bosonogi in ubožno, pa vender praznično opravljeni, na edni strani dečki, na edni deklice. Tiho sede vsi in s strahom in plašno ogledujejo resne duhovne gospode in druge, kar jih sedi na stoleh spredaj. Stari učitelj pak, ki denes z bukvami v roci in v najlepši svoji suknji hodi mej klopmi in zdaj tega, zdaj onega kliče, zastonj opominja vprašauce, naj odgovarjajo glasneje, da bodo tudi slišali gospod nadzornik, oni veliki debeli gospod, ki sede na vzvišenem stolu, sredi gospode, pri zeleno pregrneni mizici in vsacemu, kdor odgovarja, kimajo ali odkimavajo. Da si vsak in vsaka izmej učencev in učenk zna, katera vprašanja bo kdo dobil, ker učitelj jim je to uže teden dnij poprej vtepel v glavo, moti se vender kateri, da na drugo vprašanje odgovarja in tako dobiva od učitelja strašen, kaznovalen pogled, da se mu solze udero po debelem, od splnca zarjavelem lici.
Mej poslušalci je tudi Leon.
Župnik je bil še prav posebno povabil komteso in njega. Kajti stara gospa ni gledala na mošnjo — kakor je uže edenkrat povedano — kadar ji je gospod župnik naznanjal, da je česa posebno potreba za po-vzdigo krščanskega duha sploh; in tudi zadnjo pomlad, ko je bilo treba šolo na novo prekriti, dala je vsega, česar soseska ni mogla ali ni hotela dati.
Ker jo je po vsem tem kakor za majhno povračilo povabil, da bi ona in mladi nje netjak videla, koliko sadu prinaša dobro in po božji volji obrneni
— 9G -
krajcar, in ker je stara gospa župnika, služabnika in namestnika božjega, in tudi njegova vabila imela v velicili čislih, ni si upala reči, da ne pride. Ali po nesreči je prav zadnje dni malo zbolela Tedaj je moral po nje volji Leon nadomestovati sebe in njo, kar je ta storil tem rajši, ker je — da po pravici povemo — upal, da bodo tjakaj prišli tudi njegovi znanci s pošte, s katerimi je bil od poslednjega časa uže kakor domač.
Ali zmotil se je bil. Pač je mej drugo gospodo sedel tudi gospod Goreč, ali deklic njegovih ni bilo, niti Pavline, ni ne Matilde. Poštni gospodar je Leonu na glas povedal, da nista utegnili priti v čestito druščino, na tihoma pak mu je zašepnil, da nista hoteli, pa ne zarad njega, temveč zarad druzih. To seveda ni bilo mladeniču prav po godu, a kar je, to je, človek se mora udati v vse, kadar se mora.
Na edni strani Leonu je sedel star župnik iz sosedne hribske fare. Suh možiček je bil, živih očij in špičastega obradka. Tobačnico in ruto je vedno v roci držal. Tudi njemu je ponujal tobaka za nos vsake četrt ure. Sepetaje mu je zdaj pa zdaj na uho povedal kako prav dovtipno besedo.
Na drugi strani je bil domači kapelan, mlad človek, po vsem soditi, prav dobra duša. Tako se je Leon še precej dobro počutil tukaj, da si ni bilo izpraševanja ni konca ni kraja.
— 97 —
Kar je bilo „civilnih" Ijudij tu zbranih, poznal je Leon skoro vse, več ali menj, vsaj po imenih — samo ednega ni poznal.
Prav tam v kotu pri vratih si je bil ta edini neznanec pomeknil stol malo nazaj in sedel bolj sam, ne pečaje se z nikomer. Utegnil je imeti nekaj več kot trideset let. Bil je srednje rasti, obleka mu je bila, da si ni imela ničesa gizdalinskega na sebi, izborna. Četudi obraz njegov ni imel ničesar, kar bi človeku, posebno ženskam, na prvi pogled v spomin vtisnilo podobo lepega moža, imel je vender ta obraz s črno, pristriženo brado, gostimi lasmi ednake barve, živim in duhovitim očesom in visokim čelom nekaj posebno pridobljivega in zanimljivega. To zanimljivost sta nekov ironičen, skoro bi dejal, zaničujoč posmeh-Ijaj, ki mu je časih zaigral okrog usten, in sploh njegova malopaznost za vso okolico prej pospeševala, kakor kratila. Ne mene se za svoje sosede ni na levi ni na desni je pa skrbno, in kakor se mu je videlo, z veseljem, katero more imeti le pravi prija-jatelj mladine, poslušal otroke, sosebno če je izmej njih kateri odgovarjal, da sta se mu poznala talent in dobra glava.
„Kdo je oni gospod tam v kotu?" vpraša Leon zraven sedečega kapelana.
„Po imeni ga ne poznam", odgovori le-ta še-petaje. — „Profesor je, ne vem uže v katerem mestu. V vinogradih ima baje skromno hišico.   Sicer ga. pa
— 98 —
menda nihče na tanko ne pozna, živi prav sam zase. Nikogar ne obiskuje; kakor za gotovo vem, tudi pri našem gospodu župniku ni bil. Pred ednim tednom je prišel, menda na jesenske počitke, in govore, da se nikoli dolgo ne mudi."
„Skoda, da ga ne moremo pridobiti za družbo," pravi Leon.
„Čakajte, to je prav lehko. Jaz bodem samo gospodu župniku rekel, naj ga povabi k nam na kosilo, in tukaj se lehko seznanite ž njim, če želite."
In takoj kapelanček vstane in po prstih gre tja do župnika ter mu na uho pove, kaj „se spodobi" in kaj želi posebno mladi gospod z Zabrezja. Župnik najprej ogleda osebo profesorjevo, potem pa prikima: „Kadar končamo."
Toda oni, o komer se je plel ves ta zmenek, ni hotel čakati, da bi končali. Bodisi, da se mu je zdelo prevroče v natlačeni izbi, ali da se je hotel ravno čemu tacemu ogniti, kar ga je zdaj v resnici čakalo, vzel je čez nekaj časa klobuk in palico, lehko poklonil se in šel ven.
Gospod župnik, malo nejevoljen, vstane s svojega sedeža in rogačka za njim. Njegov duhovni pomočnik mu gre na pomoč.
Profesor se je precej dolgo zahvaljeval in odbijal vzprejetje župnikovega vabila, dejal, da ima go-<fcov opravek in več druzega, ali naposled ko je videl, da župnik trmoglavo hoče, naj ostane, ko je še ka-
— 99 —
pelan predniku svojemu pritrkoval, moral je obljubiti, da vzprejme.
Bilo je uže precej čez poludne, ko se zbero vsi višji in nižji povabljenci, od čestitega dekana do ubo-zega župana Stremenčka in cerkvenega ključarja v veliki farovški sobi okoli dolge mize, na kateri se je vabeče kadila juha in so še vabneje gostom nasproti sijali gosto nastavljeni poliči in bokali z rdečim vinom.
Kdo pametnikov bi bil zameril temu ali onemu izmej njih, vide, kako zadovoljen, vesel se je po molitvici na odločen sedež ukiril in udomačil, željno pričakuje, da bi skoraj kaj prišlo na krožnik in potem, ko se mu je želja izpolnila, slastno pa počasi jel krotiti slabejši — ali kakor je morda skrivaj mislil, boljši del bitja svojega.
Leon je bil postavljen na sedež zraven profesorja in ker je bila vsa druščina prevelika, da bi se bili udeleževali vsi edne govorice, izkušal je priti s svojim sosedom v razgovor, da bi ga natančneje poznal in pa, za kar se največ razgovor napleta, da bi se zabaval sam.
Tudi drugod okoli sčasoma ožive jeziki in zlasti, ko več bolj ali menj praznih posod odroma in ko so se morali tu pa tam vinski polici drugič napolniti.
Dobro vemo sicer, da je • pisateljeva dolžnost, ljudi, katere privede čitalcem pred oči, obrisati določ-
— 100 —
neje, po njih individuvalnem značaji. Ali pritegnil nam bo morda marsikdo, da smo ravno tu v zadregi, če hočemo vestno delati. Ne samo, da bi se naša povest čez mero in prvotni namen raztegnila, ko bi za vrstjo hoteli po značaji opisovati kacih dvajset osebnostij, moramo še povedati, da se nam o marsikaterem ne bi dalo mnogo poročati. Preverjeni či-talčeve prizanesljivosti v tej stvari in zadregi, prepuščamo mu, kakor uže večkrat drugod, da si sam naslika, kako vesel sedi in pije gospod učitelj, pohvaljen zarad pridnosti in vidnega napredka v šoli, kako prepričan je oče župan Stremenček svoje veljavnosti, ker v taki visoki družbi je in pije, kako si cerkveni ključar privošči božjih darov itd. Naj se samo tjakaj gori ozremo, kjer sede gospod dekan na prvem mestu sredi dveh starih dušnih pastirjev.
Da, velik gospod je to, gospod dekan, šolski nadzornik. To prizna menda vsakdo, tudi mi moramo priznati. Nateknil je naočnike na nos in visoko gleda in mnogo ve povedati poslušalcem, ki zvesto in verno gledajo vanj. Sklenil je mož roke pod prsi in lepo naslonil se na stolu naslanjači nazaj. „No, to me pa veseli, da si tudi ti prišel, Janez," pravi ednemu svojih sosedov. — »Dolgo se uže nisva videla, dolgo."
„Res je dolgo tega ; kar smo Ljubnika pokopali. Koliko je tega, sedem, osem let! In tudi denes sem težko prišel. Daleč je od moje fare do sem, daleč, jaz sem se pa postaral," odgovori oni.
— 101 -
„Uže res, kar smo Ljubnika pokopali. E, ta je umrl, mi smo pa še tukaj. Veš li še, kako smo bili v semenišči v edni sobi — Bolha, on, ti in jaz? On je tako rad spal, midva sva mu toliko prizadela. Tačas smo bili mladi, zdaj smo stari, prav govoriš. Kmalu bode tudi nas Gospod poklical. Kdo ima pa zdaj faro na Vrhnji?"
„GIej, ki res ne vem," pravi oni in začne nižje sedeče mlajše duhovnike povpraševati po imeni, katero tudi naposled zve.
„Dobra fara je menda na Vrbnji?" pravi dalje dekan.
„Majhna kravica, ali dobro molze. Ednajst sto v obligacijah in precej zemlje."
„Kaj pa, Jože, tvoj brat, ali je še živ ?"
„Ne veš še? Predlanskim ga je zima vzela. Cisto sam sem zdaj."
„0, glejte no! Kako zdrav, rdeč je bil videti pred tremi leti, ko si ga bil k meni poslal po tiste bukve! Zdaj pa je umrl, praviš. Je! Janez, tudi mi pojdemo kmalu. — Ali si dobil to pomlad bukvice, katere sem ti bil poslal po potovki?"
„Dobil, dobil. Zahvaljujem se ti. Cisto sem pozabil nazaj poslati jih. Še ta teden jih pošljem."
„Ni treba. Tedaj Jože je umrl? Hm! Kaj pa politika? Pridno bereš vse, kar ti pride, to seveda. Hudo je v denašnjih časih! Sovražniki svete cerke so res zelo nesramni.  Povsod mikastijo in tresejo stare
t
— 102 —
stebre. Sv. Petra stol je v nevarnosti, kaj bode iz tega? Tako beremo zmerom."
Tako je govor prišel na važnejše reči, rešetali so možje sovražnike Petrove skale, liberalne pisune in žurnaliste, demokrate in rovarje in kar je ednacega blaga še hudobni duh zatrosil mej pšenico denaš-njega sveta.
O vseh teh pogovorih nista slišala Leon in njegov sosed ne veliko več, kakor posamezne reči. Profesor, ki je bil precej dolgo nekaj malobeseden, podal se je sčasoma, bodisi, da mu je bil Leon čimdalje bolj po godu, ali pa da je tisto malo dobrega župnikovega vina, kar ga je pil, imelo toliko močij, da je bil boljše volje. Zabava se je od kraja plela o tem, kar je bilo najbliže in o čemer je Leon prav presodil, da bode učitelj odrasle mladine gotovo rad govoril: o šoli. Začetek razgovora je bil pri farni šoli, razsnoval se je potem na pedagogiko sploh, prišel naposled do velicih mož in mislecev, do filozofije in poezije. Leon je kmalu izprevidel, da ima pred seboj učenega, pametnega moža, ki z natančnim znanjem mislij in trditev literarnih veljakov raznih velicih narodov, strinja svojo razsojo in tej zna dajati prosto, lehko ločno, a primerno zunanjo podobo. In če je ta mož Leonu uže takoj na prvi pogled ugajal, če se mu je dozdevalo, da ni tak človek, kakor so „da jih je več," rekel je vender sprva s Prešernom sam v sebi:
— 103 —
.De je lepo, bi sodil, visoko celo, vsak, Ak bil bi nekakovi zapustil ga oblak; Bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, Ak bil bi nekakovi preč nejevolje sled."
Zdaj pa je videl z veseljem, da je novemu znancu mej govorjenjem čisto prešel tisti „mrak" s čela in „nejevolja" z obraza, da sta se umeknila nekemu znamenju zadovoljnosti in miru, ki dobro deje na oba kraja, pripovedovalcu in njegovemu poslušalcu, tiste zadovoljnosti, ki jo utegne imeti le mož višje stoječega, več obsezajočega duha, ako dobo koga, ki ga posluša in o katerem je preverjen, da ima zdrave pameti, dobrega srca in omike dovolj, da ga umeje. Marsikaj, kar je profesor izrekel, zdelo se je Leonu preostro, marsičesa drugemu ne bi pritrdil: kakor je pa o n povedal te reči, videlo se je, da se ne dado oporekati, ni ometati. In če se je Leonu to in ono zdelo drugače, če je izrekel svojo bolj ali menj nasprotno misel, izgubil je vero na nje istinitost uže, predno je izgovoril, kajti neka dobrovoljnost, nekov dobrohoten in prijazen smehljaj njegovega nasprotnika bilo je uže precej pol dokaza, tako, da je moral umolkniti, hotel ali nehotel.
Francoska revolucija, pravijo, da je podrla marsikatero misel, katero je evropski svet imel prej. Kakor je potrla plemstvo ali aristokracijo po rojstvu, tako je, vsaj v načelu, razveljavila tudi aristokracijo človeškega   duha.   Denašnji  dan se uže malokdo rad
— 104 —
uklanja avtoriteti tega ali onega takoimenovanega ge-nijalnega človeka, skoro vsak hoče naposled imeti svojo poslednjo sodbo.
Zdelo bi se tedaj čudno, da v denašnjih časih, ko smo po velicih učiteljih tako nekako preverjeni osebne svoje veljave, vender ne moremo te v vseh stvareh tako ohraniti, da ne bi zdaj pa zdaj povprek Horacijevi prepovedi „prisezali na besede učiteljeve," in s tem spoznavali, da so mej nami ljudje, katerim dobrovoljno pritrjujemo, ali moramo pritrjevati večjo veljavo, nego si jo prisojamo sami. Nečem tu pre-iskavati, je li to prav ali ne, to naj bode zatrjeno, da je tako, zlasti da je naš gospodič Leon novemu svojemu znancu nasproti čutil to stvar.
Ravno zarad tega si je želel, da ne bi bilo znan-stvo s tem novim prijateljem — če se sme to imeno-novanje tako zgodaj rabiti brez pregrehe — takoj iz začetka tudi končano. Razven tega, da se je hotel od njega učiti, kar se tiče znanstva, misli o človeškem življenji in sploh, česar se še more učiti mlajši od starejšega, menj izveden od izkušenejšega, mislil, ali morda bolje, slutil je, da je našel človeka, kateri se mu je vreden zdel vsega zaupanja, spoštovanja in ljubezni. Znano je pa, da iz teh treh izvira prijateljstvo v najlepšem pomenu.
V vinu je veselje doma. Vesel je uže bil farni učitelj, ki ni bil vajen vina piti, glasnejši in glasnejši so že bili manjši in srednji prvaki in celo visocim
— 105 —
gospodom na konci omizja se je jelo srce tajati. Še gospod poštar Goreč, od kraja precej ponižen in tih v sredi druščine, začel se je smijati in ves živi svet grajati, tega ali onega pikati, zdaj pa zdaj poredno čez mizo pogleduje do Leona in nekaterih druzih, kakor bi hotel reči: „Kaj ne mislite Vi ravno tako?"
Precej pozno popoludne je uže bilo. Profesor se poslovi pri gostilniku gospodu fajmoštru, kateri pravi, naj bi čakal še „črne kave", sicer ga pa ne zadržuje posebno, niti za drugikrat ne vabi, potem pri drugi druščini in odide.
Tudi Leon se odpravlja za njim, toda veliko teže se odpravi, poslavljanje je od župnikove strani in od dekana veliko prijazneje, ker sorodnik komtesin je venđer nekaj več, kakor pol neznan profesor iz mestna gimnazije. Mnogo priporočil in spoštljivih pozdravov: do gospe tete se mu naroča.
Pred farno hišo uže ni bilo profesorja nikjer videti. Leon, katerega je voz čakal, ukaže hlapcu, naj brž napreže in pride z vozom za njim. Hitro stopaje doide profesorja, ki je polagoma in počasi peš koračil.
„Ali ste tudi Vi domov namenjeni?" vpraša profesor.
„Tudi", odgovori Leon. „Tiho mej temi možmi sedeti je pusto, govoriti pa za istino nimam kaj ž njimi. Duhovni gospodje imajo svoje reči in svoje po-menke, svoja stališča, kakor ste videli sami."
8
— 106 —
„Prav govorite. Človek se najlože peča in druži s svojo priliko. Tu mu ni treba ni fraz ni poklonov."
„ Ali Vi stanujete daleč od tukaj, če smem vprašati?"
„Dve uri je daleč. Ko bi hitro hodil, prišel bi poldrugo uro," odgovori profesor.
Mej tem razgovorom ja doide hlapec z vozom. Leon povabi svojega sopotnika, naj prisede k njemu; toda ta se mu zahvaljuje rekši, da na kmetih ni nikdar prijatelj vožnji, ker njegovemu bolehnemu životu bolje ugaja počasni peš-pot. Preprositi in zlepa prisiliti se ni dalo in poskušati ni bilo. Tedaj hlapec prazen vozi dalje, Leon pak, ki je mislil videti, da profesorju ni neljuba njegova druščina, ostane pri njem.
Mej potem ga Leon vabi, naj bi kdaj prišel v Zabrezje.
„Da Vam kar naravnost povem, obetam ne. S tem pa ne odbijam prijazne Vaše ponudbe, temveč mogoče je, da Vas prav kmalu obiščem na Vašem domu. Jaz sem malo čuden človek, storim to, ono opustim, kakor sem ravno pri volji. Zato, prosim, ne zamerite! Da sem denes semkaj šel, skoraj sam ne vem, kako je to. Nekdaj sem tudi jaz tukaj kacega pol leta hodil v šolo. Spomin teh mladih srečnih let me je tudi denes privedel sem."
„Tedaj ste tukaj porojeni?"
„V rojstveni hiši stanujem."
— 107 —
„Ne zamerite mi, to se mi čudno zdi, da nisem do denes ničesa slišal o Vas niti o Vaših starših, da si poznam uže precej ljudi tod okrog ali vsaj čujem praviti o njih."
„To je prav lehko tako, mladi moj prijatelj! Roditeljev mojih ne morete poznati, ker — žal — ne živita več. In njiju edinega sina, mene, tudi niste mogli poznati, ker me veliko let ni bilo v tem kraji, Vi ste pa tudi, kakor pravite, šele v poslednjem času prišli sem. A da niste čuli o meni" — reče profesor s smehljanjem — „tega vzrok je nekoliko, ker so me ljudje uže izgrešili, nekoliko, ker v tem kratkem času, kar sem tu, samotno in zase živim, tako, da malokdo ve, sem li doma, ali ne."
Iz tega, kar sta se menila dalje, povzel je Leon, da je profesor neoženjen in da o tem ne govori rad. Zato zavrne govorico na prejšnjo reč, nazaj vprašuje: „Kje pravo za pravo stoji Vaša hiša?"
„ H i š i c a je samo. Ali ste uže obhodili vinograde tukajšnje gorice?"
„Močno vse."
„ Tedaj ste morda videli samotno nizko hišico sredi sadnega vrta ravno vrhu vinogradov? Tam stanujem in tam sem se porodil. In če se Vam bode prav morda zdelo čudno, verjemite mi, da te uboge koče ne bi zamenil z nobeno palačo v stolnem mestu, kajti
8*
— 108 —
nobena hiša mi ne more tistih spominov vzbujati in dati tiste zadovoljnosti, kakor ta skromni kraj, kjer je ljuba mati zame skrbela in oče s pošteno svojo preprostostjo gospodaril."
„Ali Vas smem j a z obiskati, gospod profesor?" vpraša Leon in pristavi: „A bojim se, da se bodem Vam zdel s svojim vprašanjem, po tem, kar Vas zdaj poznam, da ste namreč radi sami — precej vsiljiv in siten, ali kako bi rekel. Zato Vas naravnost prosim, da brez vsacih ozirov tudi tako odgovorite in čeravno bi mi bilo srčno žal, ko bi se znanje moje z Vami končalo precej z začetkom, spoštoval bodem vender Vašo odločbo in ni se Vam bati, da bi me razžalili, če rečete, da bi Vam bilo neljubo."
„0, prosim Vas, ne sodite me prehudo. Tako se zopet ne zapiram pred svetom. Čeravno sem Vam dal slab vzgled, mislil sem ravno vabiti Vas. Besedo ste mi vzeli z jezika. Odkritosrčno Vam povem, da bom vesel, če pridete. Posedela bova malo pri bučelah mojega najemnika — hišo z zemljo vred sem namreč takoj po očetovi smrti nekemu možu dal v najem, samo izbico v eden konec sem pridržal zase, da imam stanovanje, kadar utegnem priti domov. V posebni sobani Vas tedaj ne bodem mogel vzprejeti in tudi na mehki zofi ne boste sedeli."
„Kar se tiče mene, vsega tega ne bodem težko pogrešal, ker ..."
— 109 —
„No, bode uže kako, malo potrpežljivosti prinesite s seboj in naredilo se bode samo ob sebi, da Vam ne bode ravno posebno dolg čas. Zdaj pa gre moj pot v stran, lehko noč! Kmalu pridite. Ni hinavš-čina niti ne gola etiketa, če Vam rečem, da me veseli seznanje z Vami. .Zdravi!"
Rekši seže Leonu v roko in oba gresta vsaksebi.
Dvanajsto poglavje.
Pred ulnjakom.
ep in prijeten jesenski dan je; solnce, čegar žarki uže nekaj dnij slabevajo, nagnilo se je proti zapadnim sivim goram. V vinogradih je živo gibanje — trgatev. Trta, s skrbjo, strahom in veselim upanjem spomladi obrezana, okoljena prignojena in okopana, ni prevarila kmetica, obrodila je obilo. Brdke, polno-lične deklice nabirajo lepo, dozorelo grozdje v svoje posode, šegavo zdaj in z glasnim smehom odbijajo nagajivosti in strižejo nepremišljene besede mladeničev sobiračev; zdaj zopet s tiho besedo ukrepajo mej seboj skrivnostne reči o tem in tem ne baš pregrdem fantinu, o oni prijateljici. Zadovoljen stari možek tira in nosi z grozdjem nadeto brento; upognen pod težkim bremenom leze mej obranimi brajdami navkreber proti vinskemu hramu. Poje in uka vesela mladost, oni starec pak se veseli zimske nedelje, ko
— 111 —
bode s ključem in malo lodrieo v roci gazil po snegu iz vasi semkaj gori v hram pokušat zlato kapljo.
Vrhu vinogradov stoji majhna kmetska hiša, ne daleč od nje na vrtu ulnjak, skoro poln bučelnih panjev. Na sprednji strani ulnjaka je kakor podaljšek na oglu narejena prosta, klop od hrastove klade. Moža, ki sedi na tej klopi, spoznal bi čitalec takoj, tisti je, ki smo ga v prejšnjem poglavji ž njim seznanili, ki ga je Leon po njegovem zunanjem značaji poznal kot mladega profesorja.
Knjigo, v kateri je menda prej čital, odložil je na stran in zdaj počasno in polagoma vleče dim iz dolgocevne pipe. Zamišljeno opazuje zdaj bučele, ki so uže dokončale jesensko svojo biro in le še pored-koma letajo iz panjev in v panje; zdaj ogleduje hrumeče čivkajoče vrabce, ki se pode in vrvrajo v bližnji živi meji od veje do veje, od grma do grma in se brez dela in skrbi za zimo vesele življenja; zdaj zopet posluša petje, ki se čuje iz vinogradov pod njim.
Po stezi za mejo vidi človeka bližati se. Takoj spozna Leona. V tem času, kar sta se bila v prvič sešla, obiskal ga je bil Leon uže večkrat, in naredila se je bila mej njima neka ožja vez prijateljskega seznanja. S premislekom pravim : prijateljskega seznanja. Kajti prijateljstvo v idealnejšem, drugačnem pomenu, kakor to imenovanje svet sploh rabi, mej njima ni bilo brzo mogoče. Prijateljstvo je naglo skle-neno le ondukaj, kjer je v dušnem življenji, vsaj v
— 112 —
skrajni podlogi vzajemnega mišljenja, edinost in harmonija. Da pa teh dveh ni mej mladeničem, ki neizkušen, z dobro vero v svet in človeštvo stoji tu, in mej dozorelejšim možem, ki je morda uže izgubil osrečevalni vid v srečo in čuda obetajočo prihodnjost, ki se je navadil ločiti človeštvo od človeka, da edno sovraži in le druzega ljubi, to se mi zdi prav prirodno, sosebno pa, če jima je priroda podelila različne talente in odgoja različne značaje.
To je Leon tudi čutil, čeravno je vzrokov iskal v neednaki starosti. Nekaj posebnega ga je vleklo do tega moža; mislil je, da bi zanj vse storil, lehko bi mu vse zaupal, kar je kdaj želel in premišljal. In vender ni mogel ž njim biti tako, kakor z druzimi vsakdanjimi ljudmi; marsikaj bi ga bil rad časih povprašal, pa si ni upal, da, celo imena njegovega ni vedel.
„Bučelam ste poseben prijatelj! Skoro vselej Vas najdem pri njih. Od Vas sem se jih uže tudi jaz navadil ljubiti in precej spomladi napravim doma ulnjak in nekaj te pridne živalce," pravi Leon potem, ko po navadnem pozdravu sede zraven profesorja.
„To je prav pametno," pravi ta. — „Mravlje in bučele so človeku, ki se v svojem egojizmu imenuje gospodarja vsemu stvarjenju, najbližje. Ptica pod nebom, podlasica v meji in večina druzega, kar živi, brezskrbno zaupava materi prirodi. In res se mi zdi, da jim je ta boljša mati, kakor nam in bučelam. Človek
— 113 —
in bučelica morata trdo delati za zimo, in če se primeri slaba letina, hudo je obema. Jaz bi mislil, da imamo to živalco ravno zarad tega radi, ker smo tako nekako povsodi v rodu ž njo."
„Ta sorodbina se da razvajati še dalje, gospod profesor; celo v politiko pridemo od bučel."
„To pa rajša pustiva, o tem jaz ne govorim rad. Človeka denašnji dan mora srce boleti, če misli na politiko," pravi profesor.
„Jaz ne mislim tako. Morda nisem prav povedal, namesto na p o 1 i t i ko bi bolje dejal na zgodovino , na ustavo človeške družbe."
„A; tako mislite? Monarhija pri bučelah, kaj ne?"
„Da, to sem mislil."
Ees je, temu se moramo čuditi. Tudi jaz sem uže to premišljal, kako je to, da tako pridna živalca ne more brez matice ali kraljice živeti. Prav mislite, tudi v tej reči ima panj bučel s človeško družbo nekaj ednacega."
„Prihaja mi še edna misel, gospod profesor! Videl bom, kaj boste rekli na to . . ."
„Tako je prav! Začeta reč se mora do konca dognati," pravi profesor smehljaje se in v drugič tlači pipo.
„Eden mojih učiteljev je trdil, da se vsa zgodovina suče okrog vprašanja: ,kaj je ideja države,' in je pristavil, da se še denašnji dan vsa filozotična politika peča samo s tem: katera oblika države je najboljša:
— 114 -
ali monarhična, republikanska, ustavna itd. Če je to res, in pa če je tudi res, kar se dostikrat izgovarja, da je človek najsrečnejši, če se ne ođtuji prirodi, tedaj bi tisti, ki bi hotel zagovarjati monarhijo, prav dobro pogodil, ko bi dejal: po analogiji s prirodo se da opravičiti samo monarhija, kajti kjer je priroda postavila vlado, to je pri bučelah, tu je monarhična."
Mladenič, tacih pogovorov ne veliko vajen, bil je te svoje izpeljave vesel, kakor se mu je videlo na obrazu.
Profesor kake tri pote potegne iz pipe in reče smeje se: „Pravi svobodnjak  ste,  če  tako mislite!"
„Ne pravim, da jaz tako mislim; ali logično se bi mi zdelo, ko bi kdo tako sklepal," odgovori Leon.
„To je le navidezna logika," pravi profesor. „Predolgo bi govorila o tej reči, ko bi hotela pre-iskavati vso podlogo, na katero ste Vi svoj sklep oprli in sestavili. Pustiva tudi to z nemar, ali Vas je Vaš učitelj, katerega izrek ste omenili, prav učil ali ne; samo tisti Vaši analogiji s prirodo, katera Vam je rabila za kol, da ste ž njim sklep svoj spesnili, morava malo v oči pogledati, ker se mi zdi, da je slepa vsaj na edno oko. Zdi se mi — ne zamerite, da Vam naravnost povem — da Vam razmera mej prirodo in človeštvom ni popolnoma jasen pojem. V prirodi vidimo vedno ednake večne zakone, po nji se ednomerno, pravilno vse poraja, razvija in umira. V prirodi ni nobenega napredka, bučele bero med kot pred tisoč leti, jablan leto za letom ednako cveteva:
— 115 —
v prirodi je mir. Človeštvo pa rije vedno naprej ; tukaj je hrepenenje po določnem namenu, in v središči tega namena odpre se še daljši obzor, zopet nov cilj si postavljamo. Tukaj ni mira, tukaj je napredek. Morda bodesa kdaj to misel razpletala dalje. Za zdaj naj bodo te črte dovolj. Nekdaj, ko je človeški rod stal še na najnižji stopinji omike, ko je bil prirodi bližji, ali celo takorekoč zrastel ž njo, naložil si je jarem, ki mu pravimo država, po prirodni potrebi. Država je tedaj, ker je nastala iz potrebe, le pomoček, da se doseza namen. Ta namen je razvoj posameznika in tako tudi skupine posameznikov, človeške družbe. Država ima nalogo, svobodo posamezniku omejevati ali ustavljati le ondukaj, kjer je svobodi, splošnosti na poti. Če Vi pijete grenka zdravila, pijete jih samo zato, da bi od bolezni ozdraveli in, kadar ste zdravi, ne pijete jih več. Ravno tako tudi človeški družbi kdaj, kadar bo pravo izobražanje splošno, kar moramo upati, kadar bo ta namen dosežen, tudi pomočka, države, ali vsaj take države, kakor jih imamo denes, ne bode treba. Zato mislim, da ne bi prav sklepal, kdor bi monarhijo za vselej po Vaše branil z bučelami."
„Kako je pa to, da naši pradedje, stari Sloveni, ki so bili gotovo na nižji stopinji izobraženja, kakor smo mi, niso imeli sprva nobene države, temveč so kar tako živeli po rodovinah in majhnih zadrugah? Ali ne govori to zoper Vas?" pravi Leon.
— 116 —
„Prav veseli me, da to opomnite" — odgovori profesor. — „Da se naši nekdanji očetje niso po vzgledu druzih narodov zedinili v državo, to se meni zdi najlepša in največja pohvala njih človečanstva. To kaže. da niso čutili potrebe, kaže, da je njim bilo prirojeno zakonstvo , da so poslušali glas svojega srca da so bili sami svobodni in drugim niso kratili svobode."
„Ce je bilo to lepo zanje in za njih značaj, kar Vam pritrjam tudi jaz, bilo je pa gotovo slabo za njih naslednike. Odtod, da niso v veliko državo stopili in se ne združeno branili, izvira, da se ne moremo Sloveni ponašati z veliko prešlostjo, da nimamo zgodovine."
„To pa prav govorite. Od velicega razširjenega naroda smo samo ostanek. To je res žalostno, naša prešlost in sedanjost. Ne ostaja nam druzega, kakor da se tolažimo z upanjem v prihodnost. Pa govoriva o čem drugem. Predaleč sva prišla od bučel. Slišal sem, da se boste oženili?"
„Jaz?" čudi se Leon.
„Da, tako mi je bilo povedano, in čudil sem se, da me niste vabili na svatovščino. Morda zato ne, ker sem tako neuljuden, da Vas na domu do denes še nisem obiskal. Jaz sem poln dobrih namenov, storil bodem kmalu svojo dolžnost."
„Pa kdo Vam je to povedal? Jaz o nobeni ženitvi ne vem ničesar," pravi Leon.
— 117 —
„No, Vi sami ste gotovo verjetnejši vir, nego tisti, iz katerega sem jaz zvedel. Mož, ki stanuje v tej moji hišici, pravil mi je, da ste nekje na pošti, ali kako — jaz imam slab spomin za take reči — ubrali svojo nevesto."
Leon se zardi in na smeh drže se pravi: „To ni druzega, kakor prezgodnja zveza vsakdanjih razmer, vse brez vzrokov."
„Še bolj prav, da je tako. Vsaj mi ni treba čestitati Vam, kar bi bil storil prav prisiljeno. To izvira iz edne mojih slabostij. Nisem namreč posebno dober pravovernik, kar se tiče ženskih krepostij."
„Kako da ne? Življenje bi bilo nesrečno, ko bi ne bilo ljubezni. In ljubezni beseda in skrivno razo-denje je ženska."
„Poznam to pesem! Stara je, tudi lepa in resnična za tiste, ki jo morejo poslušati z vernim srcem. Dokler ji boste verjeli, boste srečni in za tega del Vam iz srca želim, da bi vedno tako mislili. Jaz sem nekdaj ravno tako pel, kakor Vi."
„In zakaj ste pustili misel, ki je po besedi Vaši osrečevalnejša od nasprotne?" vpraša Leon radovedno.
Profesor, ki se je morda nalašč ognil njegovemu vprašanju, pravi šaljivo: „Glejte, prej sva govorila o bučelah in sva jih primerjala človeški družbi. Ako hočem jaz hudoben biti in upirati se Vaši idealni misli o ženstvu, menim, da lehko poberem orožje, katero ste morali Vi prej vreči strani, namreč analogijo,
— 118 —
in se ž njim morda z večjo srečo borim z Vami, kakor ste se Vi prej."
„Jaz bodem edno zagovarjal, kakor Don Kižot."
„Vi se prezgodaj umičete."
„No, naj velja, splošnost!"
„To je uže bolj moško. — Ali ni pri bučelali čudna prikazen, da imajo ženske, in samo ženske bučele strupeno želo? Trote, može svoje, imajo rade nekaj časa, ali ta ljubezen ne traje dolgo, ženice se jih kmalu naveličajo, izneverijo se jim in jih celo zavratno pokolj ej o. Kaj pravite Vi nato, če niste pozabili, da sva prej oba potrdila neko ednakost v dejanji in nehanji bučelic in ljudij ?"
„Če mi daste malo premisleka, vem, da se bodem izkopal ..."
„Nič pomisleka. Le priznajte, da ste tepeni, potlej sva pa spet prijatelja," pravi profesor smeje se. Takoj pa dostavi: „Bojim se, da Vas pohujšujem, in po svetem pismu bi bilo bolje, da bi si malinski kamen na vrat obesil in se potopil v globočino morja. Torej me ne poslušajte več. — Glejte, ravno mi moja gospodinja nekaj nese."
Starikava ženica je prihajala po vrtu od hiše semkaj in nesla na belem ploščeku nekaj grozdov in v drugi roki velikanskega pol hleba. Ugledavša Leona se nekako preplaši, skrije kruh za hrbet in obstoji za ulnjakom.
— 119 —
„Gospod Franc, ko bi hoteli malo sem stopiti," pravi proseča profesorju.
„Kaj imate skrivnega?" vpraša le ta, stopivši
k nji.
„0 jej, tako me je sram, da bo gospod iz Za-brezja videl, da jeste črn kruh. Mislil bo, da Vam belega ne znam ali pa nečem speči", pravi šepetaje ženica.
Profesor jo utolaži in, ko je ženica mizico iz ulnjaka postavila pred klopico, kruh in grozdje tjakaj položila, prinesla še vina in dva kozarca in odšla, rekel je : „Zdaj bodem pa sam nekoliko oporekel svojo prejšnjo trditev. Ta starka, na primer, je prav poštena in dobrosrčna ženica. Da si mi še v rodu ni in me le malo pozna iz mojih studentovskih let, ima me vender tako rada, da se sramuje namesto mene, in še jedla bi namesto mene, ko bi se dalo. Kar si more misliti, da bi mi ustrezalo, znese mi vkupe, in skoraj se mi smili, kako je časih v skrbeh, če mi jed ne diši. To je res žensko v vsacem stanu in človeka gane."
Leon zapazi knjigo, katero je profesor prej bral, predno je on prišel in tako se jima navede razgovor na berilo in splošno literarno umetnost.
„Meni se je časih čudno zdelo" — pravi Leon — „in še zdaj si ne morem razlagati, odkod izvira in kako je to, da nas veseli poezija in umetnost."
„To kaže, da Vi uživate brez preudarjanja, brez refleksije,  in to je po edni strani prav dobro," od-
— 120 —
govori profesor. „Kadar boste svet poznali bolje, boste si tudi to razlagali, boste vedeli, kar zdaj samo čutite. Svet in resničnost na tem svetu sta tako ubožna, da nam ne moreta dajati, česar si poželi naš duh, ki se ne čuti domačega. Zato si naš duh ustvari svoj svet, to je umetnost. Ta nas iz blatnega povzdiguje v jasne višine lepšega, navideznega sveta. O tem videzu se veselimo, ker se o bistvenosti ne moremo. Tako, dejal bi, pootročimo se nekako. In kdo se ne veseli nedolžnih svojih otročjih let, ko je tudi lep videz imel za resnico! Tako vsak dober človek ljubi umetnost in poezijo."
Te in ednake predmete sta razpletala še dalje v pogovoru. Leona je naposled mrak jel opominjati, da se je čas posloviti.
Trinajsto poglavje. Na poti iz vinogradov.
olnce je zašlo. Zrak je bil hladnejši in hladnejši. Ognji, katere so po vinogradih tu in tam kurili otroci, dobivali so počasi rdeča in čimdalje svetlejša plamena. Delavci so popuščali vinograde in odhajali tropoma v dolino domov, ali pa so posedali v travo okrog hramov in majoliko z lanskim vinom vrstili iz rok v roke.
Kake četrt ure od kraja, kjer smo pustili naša dva znanca, bil je vinograd poštarja gospoda Gorca ravno pod potom. Trgalci so bili uže odšli in le trije bosonogi majhni dečki so bili ostali pri ognji, ki je gorel pri poti, in pekli kostanj. Kaka dva koraka strani sta stali dve deklici, in sicer nam znani: — Pavlina in Matilda. Ekspeditor gospod Komplez jima je bil veren molčeč tovariš.
,.Midva z gospodom ekspeditorjem ideva domov, ti pa tukaj ostani, če se ne daš preprositi. Noč se dela," pravi Pavlina.
9
— 122 —
„0h, počakaj še malo. Zdaj je ravno najlepše in najprijetneje. Glej, kako se ognji lepo vidijo po vsi rebri in doli v dolini migljajo lučice iz vsake hiše. Jaz ne vem, da denes nimaš oči za vso to lepoto. No, gospod ekspeditor, Vi morate z menoj potegniti. Se pol četrti ure, ali vsaj nekaj minut ostanimo tu, da bodemo videli, kako bodo ti fantički kostanj spekli."
Tako pravi mlajša sestričina in poredno potegne Kompleza od Pavline. Ta je bil v veliki zadregi, ker ni vedel, na katero stran bi potegnil, da bi se drugi ne zameril.
„Ali daleč imamo domov in kaj bode pameten človek mislil, če naji vidi po noči tod hoditi!" ugovarja starejša.
„Saj nam pride hlapec z vozom nasproti."
Zdaj se jim nasproti zasliši prav blizu petje:
„Garvaj, dihur, dihur Pod streho je smrdel, Pa Neži Rožmarin Vsa jajca je pojel."
„Rožmarinova Neža gre, bežimo!" pravijo dečki, popuste ogenj in kostanj, primejo kape v roke in zbeže.
Tudi deklici se napotita. Ni bilo moči ogniti se Neži. Komplez, ki je videl, da se deklici malo bojita, stopa hrabro naprej, sestričini tik za njim.
Po hoji se je poznalo, da je babnica pijana. Izpod rute, ki je imela glavo zvezano ž njo, viselo
— 123 —
je nekoliko las čez nos, suhi rjavi vrat je bil raz-goljen in v pregibu na komolci ji je visel košek s polomljenim locanjem.
„Glej, glej, gospodske prepelice, hinder-hander! * dejala je babura ugledavši deklici.
Stopi sredi ozkega pota. Ko pridejo do nje, pravi: „Dve sraki pa eden srakoper! Daste kaj piti?" —
„Umekni se, copernica, da gremo naprej," reče Komplez pogumno.
„Kaj !" vpije Rožmarinka razkačena. „Kdo je copernica?!" Položi svoj košek naglo na tla, razpne roke, rdečica jo oblije, svetlo gleda in kaže velikanske svoje pesti.
„Ti grivina ti! Jaz copernica, lepega očeta hči! Jaz? Da te ne pograbim in zatočim po dolini, gnmpec! Reci še edenkrat, pravim."
Komplezu upade pogum, Neža z zobmi škriplje, deklici se od straha treseta.
„Neža, pridi jutri k nam, dali ti bodemo žganja in belega kruha. Zdaj se nam pa umekni, da gremo domov," pravi Matilda.
„Zganja? Kje ga imaš? Pokaži!"
„Tukaj ga nimam. Na pošto pridi, pa ga bo-deš dobila."
„Ali ga bodeš res dala?  Veliko?" vpraša Neža zdajci potolažena. „Res, res!"
9*
— 124 —
„0 ti ljuba veverica ti, mala! Daj se pobožati. Tako-le! Glej, nemara da si še lepša kakor jaz sama. — Kaj se pa ti tako držiš, kakor bi jesih prodajala?" pravi Pavlini, ki je bila boječe oklenila se sestričini pod pazduho. „Da, hudiči in hudičevke, odrla te bodem in požrla.   Dosti kož imam uže doma, ha-ha!"
»Dober večer!" pravi deklicama znan glas za hrbtom. Bil je Leon, ki je šel od profesorja domov. Še bolj kakor se je čudil on, da ji nahaja v mraku tukaj, bili sta ga onedve veseli v tem trenutji.
„A, ljubček moj je prišel, lepi mladi moj!" zavpije Rožmarinka, spoznavši Leona.
„Kaj je tukaj? Ciganka Vas ne pusti naprej? Spravi se s poti!"
„Precej, precej, vse, kar ti hočeš, tebi pa tebi," reče Neža, pobere kar more hitro košek in sede tik meje.
Oni štirje odidejo.
Rožmarinka maje z glavo, poluglasno govori s seboj, kolne in gleda v tla. Vino, ki se ga je denes napila po vinogradskih hramih, razvnema in meša ji menda čimdalje bolj možjane. Zdajci povzdigne glavo, ozre se okrog in ker onih štirih uže ni bilo več videti, zavpije: „Kam je pa šel! Vzela mi ga je edna. Čakaj, čakaj, ubila jo bodem, ubila!"
Rekši pobere kamen, zamolklo zatuli in teče po poti.   V desetih korakih se izpotakne in pade. Nekaj
— 125 —
časa leži, potem godrnjaje vstane s krvavim nosom, mirno, tiho in počasi odide proti oni strani, kamor je bila od kraja namenjena.
Mej tem časom so bili oni štirje prišli iz vinogradov in so se obrnili nizdolu proti cesti.
Ta pot nizdolu je bil prav slab za vožnjo in hojo. Večkratni dež je bil splavil prst in pesek in naredil velike kotanje in kupe rjavega kamenja, tako da je moral človek pazno stopati in vedno predse gledati, da se ni spotikal.
Umevno je bilo tedaj, da je Pavlina takoj na vrhu prijela Leona za pod pazduho. Saj veste, da slabotna ženska potrebuje večkrat v življenji podpore moške, da se rada naslanja nanj, kakor se šibka vinska trta oklepa trdnega, dobro v tleh stoječega kola. In če še pomislimo, da se vsak dober človek iz hvaležnosti nekako približanega čuti tistemu, ki mu je ravno pomagal iz kake neprijetne situvacije, ne moremo se ni za trenutek čuditi, da je bila tako nekako bolj domača ž njim. Utegnil bi še kdo izmej nas pristaviti, da bi ji bil moral ta Leon, če kaj umeje, kaj se spodobi in kako svet pelja, ponuditi sam svojo roko in pomoč toliko bolj, ker bi ga bil imel z dobrim svojim vzgledom opomniti tega uže gospod ekspeditor Komplez, ki je z Matildo stopal kaka dva koraka pred njim.
„Bali ste se tedaj te babe? No, jaz menim, da nikomur ničesar zalega ne stori," dejal je Leon, četudi bi bil rajši govoril kaj zanimljivejšega ž njo.
— 126 —
„Jaz imam uže sprva, ko sem to žensko videla, neko stujenje pred njo. Kadar sem ji kaj dala, ko je prišla k nam, dala sem ji najbolj zato, da je odšla. Vem, da je to prav nelepo in kaj malo ljubeznivo na meni; kajti človek je človek, ljubiti bi morali vse, kakor terja Vzveličar od nas in nam veleva svoje srce. Pa neke zopernosti, ki mi jo naudaja ta divja žena, res ne morem premagovati."
„ Jaz jo pa vidim prav lebko; meni je nenavaden predmet, originalna podoba. Bog je tudi tacim ljudem dal življenje, da je svet pisanejši in mnogovrstnejši. Menda morajo uže biti tudi take ženske. Dolgočasno bi bilo na tem svetu, ko bi bili vsi ednaki."
„Jaz sem nevedna, morda je prav, kakor Vi mislite. Ko bi ta Neža ne bila ženska, morda bi bila tudi meni samo predmet — kakor pravite Vi —; ali tako pa vidim v nji nekaj neprirodnega, nečloveškega, ali če je to prehudo reči — neženskega. Vsaj po tem, kar si jaz mislim o ženstvu."
„Ali mi ne boste zamerili, če povem, da sem jako radoveden, kako Vi mislite o tisti polovici človeštva, katera Vas mora s ponosom šteti v svojo sredo?" vpraša Leon.
„Ker začenjate tako govoriti, kakor ne bi hodili po tem spotičnem poti, temveč v visoki druščini po mestnih drevoredih, kaznovala bi Vas pač lehko, da Vam ne bi odgovorila.  Ali Vas hočem?"
— 127 —
„Tega ne storite, ker pomisliti morate, da so ljudje, ki tuđi v srci mislijo to, kar govore "
„Nehvaležno bi bilo tudi od mene, kaj ne, ko bi Vam odgovarjati ne hotela ravno nocoj, ko ste mi storili dobroto? Zato Vam povem, da, če kake posebne misli pričakujete od mene, motite se prav zelo. Terjatve, ki bi jih jaz stavila sebi in vsem svojega spola, izrečene so gotovo tisočkrat. Ženska ima svoj krog v tihi domačnosti; tam naj dela in pomaga po svoji moči. Me moramo misliti bolj s srcem, kakor z glavo. Zato se ne smemo riniti v javnost. Marsikatero napačnost bi jaz rajši odpustila moškemu, kakor svoji vrstnici."
„Zakaj ? To se meni zdi prevelika odpoved. Ta misel gotovo ni navadna. V marsikaterem krogu mej prijateljicami bi ostali sami. Človek rad zase terja tisto svobodo, ki jo imajo drugi. Vidite, zdaj sva menjala uloge. Jaz bodem zagovarjal tiste, ki ste se jim Vi izneverili," pravi Leon smeje se.
„Svoboda je res lepa beseda, ali tukaj jo le pustiva. Ločiti se mora od razuzdanosti. Človek naj premisli in pregleda svoje moči in po njih naj se ravna, pravijo. In me ženske smo slabe; če izgubimo višek, ne moremo se nikdar zopet tako povzdigniti. — Pa z Vami bi skoraj ne smela tega preudarjati."
„Zakaj ne? Večjega veselja ..."
„Tiho, Vi ste me zapeljali, da sem storila, kar na svojem spolu sploh grajam: mešanje v reči, ki
— 128 —
so zunaj našega okrožja. Čudno sva začela. Kakor se govori, da prava ljubezen ne premišlja odkod in zakaj, tako bi morala tudi ženska svojo nalogo bolj čutiti in dopolnjevati, bolj v srci nositi, kakor na jeziku. — Hitreje morava hoditi, Matilda in gospod ekspeditor bosta mislila, da pešava', glejte, kje sta uže."
Leon je do zdaj nalašč hodil počasneje. Mogoče je, da je tudi Matilda to opazila takoj od kraja in je zato ekspeditorja vzela s seboj, da sta šla naprej.
Gospod Komplez, ki je večkrat skrivaj nazaj pogledoval, moral je, hotel ali nehotel, govoriti in braniti se svoji tovarišici, ki ga je neusmiljeno dražila, kako bi bil tepen, ko ne bi bila ona in prišedši Leon utolažila razkačene Neže. Akotudi je zvesto branil svoje moštvo in se je naposled videlo, da mu je tega draženja uže preveč, razslikala mu je poredna deklica vse nastopke tega po sreči odvrnenega tepeža, kako bi bil bolan ležal in milo ječal in morda še jokal se, kako bi mu bila morala ona streči.
Pridejo tako do ceste. Tam je čakal voz.
„Ali hočemo še do vrhu klanca peš iti? Za štiri ni prostora na vozu, tedaj spremimo gospoda Retlja še nekaj časa, če nisi trudna, Pavlina!" pravi Matilda.
„0 jaz ne. Meni je ljubo, čemu bi konje mučili navkreber, ker lehko hodimo," odgovori ona, Hlapec odide z vozom naprej do vrhu klanca. „Jaz imam pa z gospodom ekspeditorjem še edno dokončati. On se
— 129
mi neće udati, da je tisto lepo pesem naredil, ki sem jo včeraj našla. Pa ne mirujem prej, da se mi bo izpovedal in še ime tiste srečnice mi bo razodel, na katero je ta oda narejena," reče Matilda.
„Sonet je, ni oda," pravi spozabivši se Komplez.
„0, Vas uže imam; če veste, da je sonet, po tem ste se udali. Zdaj boste pa povedali še drugo. Pojdite, ta dva ne smeta slišati. Sama jaz znam skrivnosti hraniti.'
Rekši ga potegne s seboj. Moral je ž njo. Kakor sem zvedel, držal se je hrabro proti ostremu izpraševanju.
Leon morda sam ni vedel, da je levico tova-rišice svoje malo živeje pod pazduho stisnil, kakor je bilo na gladki cesti treba, kjer nje nožica ni bila v nevarnosti spotekniti se. Ubogi mož ! Tako nekaj tesneeega mu je bilo leglo okrog srca, da nekaj časa ni govoriti ni mogel. In v hudobnem grlu je bilo tudi nekaj nepravilnega, tako, da niti sapa ni hotela lepo po stari navadi v pluča in iz pluč, niti odgovori, ki jih je dajal na navadna nje vprašanja, niso bili zadosti dolgi, niti povoljni. In vender je bil dovolj star in ne baš, da bi dejal, neumen. Sicer je vender še vedel časih kako pravo besedo na pravo mesto postaviti. Čudno!
„Glejte, kako lepo se vidi Vaš dom od tukaj," reče Pavlina med drugim.
— 130 —
„Res lepo," odgovori on.
„Veselje mora biti za delavnega moža, ko tako stoji in okoli in okoli sebe vidi lepo rodovito zemljo in lehko reče: ,to je moje! Vse, kar tod rodi mati priroda, daruje meni ! Tako se človek čuti gospodarja na tem svetu; to ga mora povzdigniti. In Vi boste lehko tako rekli. Ali niste srečni in veseli?"
„ Ali bodem srečen in vesel, to mora nekdo drug določiti," reče Leon z mehkejšim glasom in ji pogleda v obraz.
„Določba je uže gotova," pravi Pavlina.
„Res?!" vpraša Leon z nekakim hlastnim veseljem.
„Vaša teta komtesa gotovo ne bode drugemu pustila svojega imetja kakor Vam. Vsaj ljudje ne dvojijo."
„Ne, ne. Vi me niste razumeli. Jaz sem mislil, da bi bilo to vse tako lepo in še neizrečeno lepše, nego ste Vi dejali, ko bi lastnik ne bil sam pri razgledovanji, ko bi imel ljubljeno družico zraven sebe in . . ."
To je križ z ženskim svetom. Nekaj človeka nečejo umeti, nekaj mu pa še izgovoriti ne dado. Bog ve, kako lepo, navdušeno-poetično podobo sreče na kmetih bi bil razvil Leon, ko mu ne bi bila Pavlina prestrigla govora z mrzlo besedo: „To je gotovo, kar pravite, in kdo bi dvoji!, da si boste lehko na-
pravili tako srečo. Povsod okoli cveto lepe in bogate deklice. Celo visoki aristokratski svet se je dandanes izpametoval, da zabija boljše svoje krvi; tako volite lehko okoli po gradeh, koder hočete, četudi nimate kacega: baron, grof, ali kar si bodi kot nepotreben privfsek in podaljšek k svojemu imenu. Za vzgled boste kmalu slišali nekaj iz okolice. Nekov baron snubi ravno te dni hčerko čisto neplemenitaškega očeta."
Da se je bila Pavlina, pričenši ta govor, naglo majhno zardela, tega Leon ni bil opazil. Navadnost pa, s katero mu je govorila, težila ga je prav zelo. Ko je čul poslednji stavek, obide ga neka misel in z drugačnim glasom, kakor je govoril dozdaj, vpraša: „Ali bi se smelo vedeti ime tiste neplemenitaške hčerke, katero baron snubi? Meni se zdi, da ni daleč od tukaj — od mene."
„Morda res ne."
Ta odgovor je Leona zadel več kot neprijetno. „ Tedaj tako je! Nekov baron jo snubi in on je zastonj gojil upanje. Oh, kako neusmiljeno človeka usoda meče z lestve, po kateri bi rad plezal v nebesa svoje sreče!"
Naj je vede ali nehote izpustil Leon nje roko izpod pazduhe, gotovo nam bode vsaka čitalka potrdila, da je bilo to negalantno kakor tudi to, da je do vrha ž njo šel, ne da bi bil črhnil edno besedo.
Tam je stal voz. Deklici sta posedli, gospod Komplez si je sedež ubral zraven kočijaža.
— 132 —
„Lehko noč!" To poslovilo je bilo od Leona denes tako kratko, suho in poluglasno, in poklon tako površen in odhod po stranskem poti tako nagel, da je Matilda, ko je voz zdrdral po cesti, vprašala Pavlino:
„Kaj mu pa je?"
„Jaz ne vem," odgovori Pavlina.
Pač praviš brez premisleka tako, deklica, sicer bi vedela, da ne govoriš resnice in zardela bi se, ker bi te bilo sram laži, ki ti je sicer tuja.
„Morda si ga ti razjezila?" vpraša Matilda.
„Mislim, da ne," odgovori sestričina.
„Kaj pa sta govorila zdaj naposled?" vpraša Matilda.
„No, prav naposled sem mu zatožila tebe, da se možiš, ali bolj prav, da te baron Bremern snubi. Saj menda ne bodeš huda zato, tem menj, ker ravno tvojega imena nisem imenovala, temveč je sam ugenil, da bi mogla biti ti."
„Da ne moreš ti molčati!?"
„Napak je bilo, da sem govorila, to spoznavam; zatorej ne zameri. Saj bi bil tako v teh dneh barona pri nas dobil in vse zvedel."
„Pa to se meni vender čudno zdi" — pravi Matilda — „ nekaj nejevoljen je šel od nas. Ko bi bil slišal, da se bodeš t i možila, potlej bi si jaz to lehko razlagala."
„Prosim te, bodi tiho!"
Deklici nekaj časa molčita.
„Kaj ne, Pavlina, da se bodeš potlej k meni preselila, če jaz barona vzamem — kar ni še tako gotovo ? Brez tebe bi v sreči svoji nečesa pogrešala. Najlepšo sobo v gradu boš imela in vsak teden po dvakrat obiščeva očeta, časih se bodemo peljali na Zabrezje, po zimi poj demo skupno v mesto —"
„Ne, ne, to ne more tako biti. Kadar ti zapustiš hišo svojega očeta, vrnem se jaz v mesto in poiščem svojo staro teto. Kadar boš srečna, domisli se časih mene, ki nisem in ne upam, da bi še kdaj bila."
„Tako ne bode, potem se rajša jaz ne možim," pravi Matilda ter stisne svoji sestričini roko.
„Ce me imaš rada, ne govoriva zdaj več o tem," reče Pavlina.
Štirinajsto poglavje. Pred spanjem.
B5pB|lovek brez srca malokdaj pozna svojega bliž-fr&9J|| njega in notranjo njegovo vrednost. Vajen je - soditi po sebi, in blažjih čutov nesebične ljubezni, prizanašljive potrpljivosti, dobrotnosti itd., ki so njemu samemu tuji, tudi pri druzih ne išče in ne nahaja, ali, če se mu jasno pokažejo, ne priznava. Kar je večno lepo na človeku, ima izvor in začetek svoj v srci, v domu ljubezni. Ljubezni nima, ki ne pogublja vsakoga, kdor ne misli, kakor misli on, ne govori, kakor govori on, ne dela, kakor dela on, in vsacemu nepovoljnemu dejanju podtika najhudob-nejše, premišljeno v pogubljenje vodeče namene.
Sploh smo edini menda v tem, da ženstvu prisojamo mečje srce kakor sami sebi. Mnogo je morda, kar ustopamo s tem. Vender bi samoljubje svoje utegnili utešiti s premislekom, da, kar one pridobodo z notranjim bogastvom, odtehta mož z razširnostjo. Skrivne žile, po katerih se ženski  pretaka kri no-
— 135 —
tranjega dušnega življenja, drže od srca proti razumu, pri možu pak narobe.
Zatorej vidimo, da mož prej goji velike, človeštva se tičoče in je obsezajoče ideje, da se lože postavi na vrhunec človeškega spoznanja in z bistrim vidom predre meglo, ki se razteza po daljni širjavi pod njim — lože kakor ženska, ki zopet prej razvidi notranjost posameznega človeka.
Pavlina je videla po tem prirodnem nagonu svojega spola, in morda tudi, ker je človeka bolj poznala, kakor marsikatera deklica na nje stopinji, Leonovo vedno večje približevanje. Splošno dekliško svojstvo bi bila morala zatajiti, da ne bi bila videla uže takoj od kraja, ko ji je bil Leon še na pol neznan, da pozdravi njegovi veljajo naprej nji in ne sestričini. In ko bi tega ne bila videla, morala se je sčasoma, ko je Leon vedno pogosteje zahajal na pošto, do dobra preveriti.
Pa slepila je sama sebe. Kar ji je bilo popolnoma videzno, zdelo se ji je neverjetno. Človek se kaj lehko moti. Podoba, ki mu je pred očmi, je — Bog ve — le prikazen, dozdevnost, dete prežive domišljije; in naše oči, ki to in to vidijo, ušesa naša, v katera to in to zveni, morda so v nepravilnem stanji — v spanji in sanjah.  Kdo ve!
Ali denes, denes je spoznala. Več ni bilo dvojbeno. Iz njegovih besedij, po glasu, po vedenji, po marsikateri   malosti ji je bilo do cela jasno, da mladenič,
— 136 —
kateremu je mogla ponuditi odkritosrčno prijateljstvo, čuti zanjo več, neizmerno več. In ona?
Kadar je na pošti uže vse potihnilo in pozaspalo, podpira ona v postelji na vzglavji slone glavo in premišlja: „Moj Bog! Ali sem morda jaz s svojim vedenjem proti njemu sama vzbujala to čustvo? Morda je iz mojega vedenja posnel več, kakor mu morem in — smem jaz vrniti? Kako zdaj, posehdob? Ali bi ne bilo bolje, da bi ga bila nocoj poslušala in mu naposled kakor prijatelju odkrito povedala, da ga spoštujem, ali ljubiti ne morem ni njega ni nobenega več."
Priznati je morala, da je Leon veliko boljši kakor marsikateri, kar jih pozna. Ni eden tistih, ki brez vse misli žive tja v eden dan, gotovo je, da ima precej veliko čuta, pošteno srce. Osrečil bode edno deklico, in sam je vreden sreče in ljubezni.
Ali nje — ne more osrečiti. Take ljubezni, ki bi mu jo bila dolžna, ne bi mu mogla dati, oddana je bila davno uže drugemu in sicer — zastonj. Idealu vroče ljubezni vrednega moštva, katerega je nekdaj imela, ljubila, temu se ji Leon ni zdel ednak.
Prihodnost se je razprostirala pred njo samotna, žalostna. Brez matere in očeta, celo brez večjega imetja, navezana je bila le na sorodnike. Neveselo stanje! In Leon, bogat dedič, dober človek, mogel ji je pokloniti brezskrbno, morda celo lepo prihodnost.
— 137 —
Nekatera deklica bi bila prijela lepo priliko z obema rokama. Kaj je lože od hinavščine! Ali ona take sebičnosti ni poznala, kaj tacega je bilo zoper nje vest.
In vender je bila nje ljubezen skoro uže brez upanja. Moža, kateremu je bila posvečena, ni videla uže leta in leta, ni slišala o njem, ni vedela, kje je. Gotovo jo je uže pozabil, ne domišlja se je več — sirote. Ce je on mogel takšen biti, če je on mogel pozabiti, more vsak, tudi Leon bode v nemar pustil to morda — prenaglo nagnenje.
Solze se ji udero po lici. — Tecite iz očij, sol-zice, ve grenke bridke tolažnice skrivnega gorja! Noč je, nobeno neprijazno oko vas ne vidi, tecite po belem lici in tolažite!
V zgodnji pomladi se obleče bela breza z omlad-nim, srce razveseljujočim zelenjem in ponosno stoji, kakor prvi kras novo vzbujene prirode, sredi druzih še golih dreves. Pa od severja dahne hladna sapa, mrzla burja potegne, kakor tat pride ledena slana prenočit v log — in žalostno pozebejo zgodnje mladike z lepim zelenjem. Res, da solnce poznejše pomladi in vročega poletja brezi podari drugo opravo, ali posušene mladike ostanejo žalosten sled nesreče do pozne jeseni.
Tako človeku. Kolikor veseleje se razvija prvi cvet v mladostnem srci, toliko rajša, toliko ostreje iztegne usoda okorno svojo roko in razdene prijetno
10
— 138 —
soglasje. Davno je, kar je njena roka zadela, pa vedno še lahno zvenče glasovi bolečine po vsem organizmu.
Ce Dante pravi, „da ni večje bolečine, kakor spominjati se srečnih dnij v nesreči," izgovarja, kar čutimo vsi.
Bolj kakor kdaj se je Pavlina nesrečno čutila
nocoj.
Komtesa je ležala nekaj bolna. Leon ji je moral, kakor večkrat, tudi nocoj nekaj poglavij iz ne vem katere svete knjige čitati, predno je šel spat.
Zdaj v jesenskem času, ko mu je bilo zunaj na polji, v travnikih in vinogradih gospodariti in razgledovati, ni bil mnogo s teto vkupe. Ker se je kom-tesina pobožnost raztezala tako daleč, da je, hrepene po popolnosti, uživala najnavadnejša jedila, tudi kosila in večerjala nista vkupe, ko je bila še zdrava.
„Amen. Hvala ti, naj bode dovolj za zdaj," reče komtesa, in Leon je prav rad nehal citati. Da za to delo nocoj ni bil, umeje se lehko. Stara žena je tudi poznala, da je nekako žalosten.
,,Kaj ti je, ljubi moj? Bled se mi vidiš in glas ni navaden. Ali si bolan?" vpraša ga skrbno.
„Nič mi ni," odgovori Leon.
„Morđa se motiš sam. Čuvaj zdravja ! Ne hodi zdaj jeseni prelehko oblečen v večernem hladu okrog. Kdor ne varuje zdravja, greši zoper peto zapoved božjo.   Prosi Barbe,  da ti skuha čaja.   To ti bode
— 139 —
dobro storilo. Eeci ji, naj k meni pride prej, da ji povem, kako naj ti ga napravi."
,,Jaz sem popolnoma zdrav, teta, mislim da ni potreba."
,,človek sam sebe ne pozna. Le slušaj, dobro ti želim. Kaj bi bilo, ko bi zbolel. Le pojdi v posteljo."
Kmalu potem je Leon po svoji sobi hodil gori in doli in na mizi se je kadil čaj, ki ga je bila stara Barba v hipu napravila.
Ubogo usiljeno zdravilo! Ne zaupamo, da bi pomagalo temu bolniku! On sam menda ne zaupa, ker se ga ne pritakne. In da bi se dvema starkama ne zameril: teti in Barbi, prime čašo in izlije dar božji skozi okno na vrt, ker ga piti ne more.
Po nravi svoji je bil precej mirne krvi. Zatorej se je njegova notranja razburjenost denes, ko je na prvi pogled menil, da mu je najslajše upanje splavalo po vodi, kazala bolj kakor neka pobita tožnost, nego kot strastna razjarjenost. Lože bi se bil natihoma zjokal, kakor mlad deček osmih let, katerega je v šoli tovariš prekosil, kakor strastno prisezal maščevanje in jezo tistemu, ki je bil vzrok, ali ki je mislil, da je vzrok njegovi nesreči.
Iz poslednjih besedij Pavlininih je posnemal, da njo snubi nek baron — menda baron Bremern, o katerem je slišal govoriti, dasi ga osebno ni poznal. Tedaj zato njega ni hotela razumeti!
10*
— 140 —
Sede h knjigi. Ali kadar je duh poln svojih mislij, ne more se udati drugim, ne more prisvajati in spremljati tujih. Odloži bukve. Ko bi se vsaj razmisliti mogel!
Dolgo hodi po sobi.
„ Tedaj barona bode rajša poslušala. Zakaj V Ker je baron. Ne, to ne more biti. Ona misli o plemstvu kakor vsi pametni ljudje. Snubi jo šele Morda ga bode odbila. In morda njega res še razumela ni? Kako okorno in samo na pol ji je razodel ljubezen! Beseda, katero je drugod za šalo, za kratek čas tolikokrat izrekel, bila je tukaj tako težka. ,Ljubim te': to sta le dve besedici. Gotovo, verjetno, najbrž tako, da ga ni umela.
Kdor se hoče tolažiti, kmalu najde tolažbe. „Ni še vse izgubljeno," mislil je Leon, in če je hitreje hodil gori in doli, to je gotovo nekaj pomenilo.
Ponavljaje si vse nje besede, domisli se še nečesa tolažnega. Morda pa ni mislila sebe, temveč Matildo. Tudi ona je bila „ne daleč" od njega. O da bi bilo to! Pozvedeti se mora takoj jutri.
Leže precej upokojen spat. Kaj se mu je sanjalo, tega ne vem.
Petnajsto poglavje. Baron.
a dne je bila stara Barba po konci. Zmerjaje je sklicala nemarne dekle in tekla potem v hlev gledat, če Matijec, kralj hlapcem, še smrči, da bi ga vzbudila in bi on potem svoje podložnike v konjskem in kravjem hlevu spravil na noge in na delo.
Ali Matijec jo je bil prekosil. Kislo drže se, kakor zmerom, v petek in svetek, imel je z ednim hlapcem uže konje naprežene in je ravno plug nekaj popravljal.
„ Ali te ni sram, grajski hlapec si, pa pojdeš k cesti orat v tistem luknjastem klobuku, da te bodo ljudje gledali!" jezi se Barba.
„Za praho grem orat na Krivo njivo," odgovori gluhi Matijec.
„Ti moj Bog! Ali si nocoj pamet zapil? Kriva njiva je skoraj najbolj gnojna. Za praho na Krivi njivi !"
— 142 —
„Gospod so včeraj ukazali," pravi mlajši hlapec.
„Kaj kriči baba?' vpraša Matijec.
„Gospod ne vedo nič, vidva tudi nič, pa je !•' pravi Barba in se obrne proti svinjskemu hlevu pogledat, če je vse čez noč pridno pojedeno.
Prašiči jo uže po hoji poznajo in ji ednoglasno, ne da bi dejal posebno harmonično, krulijo jutranje pozdravljenje. Barba pak za vrstjo odpira vratca pri plemenjakih: dalje predel naprej, takoj zraven pri prašiči z mladiči, potem naposled pri rejenih, ki bodo to jesen za kolino in za prodajo. Povsod se kaj pomeni s prašiči in sicer veliko prijazneje kakor z Matijcem. Tega malo po ščetinah počehlja in pravi: „Piijsek, pujsek, zakaj se ne rediš?" Druzega lehko udari po uhlji in reče: „čajne, ti grdi čajne, zakaj prepasanca od korita odrivaš? Ti požrešnež ti!" In prašiči dvigajo rilce in Barbo ogledujejo. Ona pak misli, da so ravno tako pametni, kakor smo mi ljudje, in vedo, kaj se jim reče, samo govoriti ne morejo. „Kmalu boste dobili jesti, le potrpite," pravi in zapre vrata hlevna.
Kokoši so jo začutile. Cela tropa z ošabnim petelinom v sredi, prileti ji naproti. Počasneje za njimi pridejo težkonoge race in gosi. Golobje pritrče s streh in izza ogla pripelje koklja neizkušeno svojo mlado rodovino
Ko Barba korači čez dvorišče, spremlja jo vsa ta drhal. „Ominej, ominej! ka je taka lakota?" pravi
— 143 -
Barba, stopi v vežo in, ko perotnina hoče za njo, zastonj pođi: .,všš!" — in maha s svojim prtom. Vezna vrata mora zapreti pred „spakom". Kiiretina uže ve, kaj bode in se ne premakne izpred veže. Vrata se namreč takoj spet odpro in Barba prinese velik pehar zmesnega žita, grabi s pestjo in suje mej kiire, ki grozovito hite kavsati in pobirati vse edna pred drugo.
Ko se Barbi zdi zadosti, odloži pehar na lino, povzdigne svoj suhi prst kazalec in majaje ž njim po taktu jame šteti drage svoje, da bi vedela, ali ni katere kokoši vzela lisica, ali kragulj odnesel piščeta. Večkrat se zmoti in mora začeti še edenkrat od kraja.
Zdaj se tudi beli maček z visoko zasukanim repom in navzgor ukrivljenim hrbtiščem priplazi ob zidu semkaj. Rad bi se Barbi malo pridobrikal in po-drgnil ob nje obleko. Ali kure se potuhnenca straše, zato je Barba huda in ga kar zapodi: „Greš v kraj, spak ti mačji!" Da bi ne bil tepen, mora muc na-gloma pobrati pete.
Z dvorišča se Barba vrne v kuhinjo. Tam uže gori velikanski ogenj, dekla kuha jutranje kosilo za družino, in v velfcem kotlu, napolnjenem za svinje, ravno začenja vreti voda. Barba pograja, kar se ji ne zdi storjeno prav, in potem z umeteljno svojo roko pripravi zajutrek za gospo komteso in za mladega gospođa.
— 144 -
»Kako je to, da gospod ne vstanejo denes! Sicer so ob tem času uže vselej na nogah," pravi Barba, ko je bil zajutrek uže davno napravljen za Leona, in domislivši se, da je bil sinoči nekaj bolehen, tiho stopa po stopnicah gori in pokuka v njegovo sobo. Vide, da še spi, misli si starka, ki ga je venderle rada imela, dasi je časih skrivaj malo poropotala čez njegovo gospodarstvo: »Menda je sinoči pozno zaspal. To so čudni ljudje, ti gospodski: po dnevi hodi okrog, po noči gleda v pismo, zjutraj se pa ne vzbudi! Bog ve, kaj zmerom in zmerom bero! Saj morajo znati uže vse iz glave."
Stalo je tega jutra solnce uže precej visoko, ko je Leon od zajutreka vstal. Stara komtesa je bila prav vesela, ko ga je pred seboj videla zdravje ozna-nujočega lica, veselejša, nego da bi bila ozdravela ona sama.
Proti deseti uri je bil Leon ravno namenjen pogledati v vinograd k delavcem, ko ugleda, da je majhen koleselj z dvema konjičema po cesti pridričal in zavil proti Zabrezju.
To je bilo nekaj nenavadnega. Leon ni mogel ugeniti, kdo bi bil. Celo ko je voz na dvorišči postal in je mlad gospod dal vajeti ednemu zabreških hlapcev v roke, Leon ni vedel, koga pozdravlja.
Tujec se mu predstavi. Baron Bremern !
Blizu tridesetih, bil je ta mož videti mlajši. Pripomoglo je k temu videzu čisto obrito, rdeče polno
— 145 —
obličje in pokončna ponosna hoja, ki je izkazovala ravno iz službe izstopivšega lajtnanta. Obleka, naj-ukusneje po najnovejši šegi ukrojena, oprijemala se je kaj lepo ugibčnih, nekaj nagona do debelosti naznanjujočih udov, tako, da bi bil primerjevalec zunanjih postav mej njim in Leonom, ki je bil po vsakdanje preprosto opravljen, našel precej velik razloček. Dvojno okoli vrata sezajoča zlata verižica, na kateri je bila menda privezana žepna ura, več dragocenih prstanov na rokah, in še marsikaj je bilo na tem baronu, kar se je vse rado videti dajalo, in kar bi bil kakov prekupčevalni Žid ogledoval s srčno poželjivostjo. Najhudobnejša kritikarica ne bi bila imela kaj reči drzno na skrbno razčesane rmene lase nasajenemu klobučku; in kar se tiče lepih očij in čednih brkic moralo bi se pritrditi, da ni vsak lajtnant tako srečen, da bi imel podobne.
Će je bilo Leonu posebno prijetno ali ne, da ga ta novi sosed ravno to jutro obišče prvi, naj čitalec sodi sam. Sreča je naposled vender še, da si je veliki svet izmislil šege, katere zvedenemu človeku ponujajo toliko navadnih lepih oblik in fraz, ki mu pomagajo, da „z veseljem" vzprejme tudi koga, ki mu je na sumnji, da je njegov tekmec in napotje njegovi sreči.
Baron Bremern je precej mnogo govoril in kom-plimentoval: kako si je za dolžnost štel obiskati ed-nega izmej naj ljubezni vej ših sosedov; kako neizrečno
— 146 —
veselje mu je, da mu je čast seznaniti se z mladim možem, katerega izvrstna svojstva je v tem kratkem času, kar je pustil vojaštvo in se doma naselil, povsod in večkrat slišal slaviti; da mu bode svobodo, ki si jo je vzel, da ga je nepovabljen obiskal in ga morda tako v važnih opravilih motil, gotovo odpustil itd. itd.
Konj ni pustil izpreči rekši, da se mu mudi, da mora opoludne biti na pošti, ker je za trdno obljubil.
V daljnem pogovoru, ki se je vrtel čisto o navadnih rečeh, pride baron tudi na svojo ženitev. V veliko veselje je Leon zvedel, da snubi Matildo, ne Pavline.
„Jaz sem vojak skozi in skozi. Naglost, to jaz ljubim. Prišel, videl, zmagal kakor Julij Cezar. Dolgo hoditi okoli ženskih, poskušati in vzdihovati kakor delajo dolgočasni poetje, to ni bilo nikoli veselje moje. Naravnost v sredo trdnjave, in zmaga je vselej gotova. Zenstvo se mora le poznati. Vse so take, kakor edna. Tukaj mi je ugodila deklica, ženiti se mi kaže, stari nje ne ugovarja in tako mislim, da je bolje, če je reč hitro pri kraji."
Tako je baron govoril o tej stvari.
„Pa jaz menim, da se iz Vaše posebne sreče ne bi dalo postaviti neovržno pravilo za druge, gospod baron !* reče Leon.
„Dovolite mi, gospod Retelj, morda se pregrešim zoper skromnost, če opominjam, da imam precej izkušnje v teh rečeh.   Veste, da človek v tem stanu,
— 147 —
katerega ud sem jaz imel čast biti, spoznava mnogo sveta. In jaz brez prevzetnosti smem reči, da sem to lepo priliko dobro porabil. Iz ljubezni za kratek čas se mož nauči, kako mora postopati, kadar poprime reč v resnici."
„V tej stvari moram reči, da sem še malo storil," odgovori Leon smehljaje se.
„Da ne pozabim," pravi baron, „na pošti sem obljubil, da Vas privedem s seboj. Gospod Goreč Vas pozdravlja in pričakuje, da mu denes opoludne izkažete čast in se udeležite naše družbe. Tudi meni bi bilo prav zelo prijetno, če izvolite kar k meni na voz prisesti, in peljeva se tja."
„Prav žal mi je, toda mislim, da denes tega prijaznega povabila ne morem vzprejeti, ker je teta moja nekaj bolna in se ne bi spodobilo, da bi jaz . . >
„Gospa komtesa? Res! Mislil sem, da je ni doma. Ali me ne morete predstaviti nji?"
„Težko, ne verjamem, da bi mogla govoriti z Vami.   Vsekako pa ji naznanim, da ste nas počastili."
„Prosim, prosim. Veselilo bi me, ko bi mogel poznati izvrstno ženo, ki je bila, kakor vem, prijateljica materi moji. Bodite tako dobri in naznanite me. V tem dovolite, da to Vašo knjigo malo pogledam."
Leon pride kmalu nazaj in mu pove, da bi ga komtesa drugikrat rada vzprejela, da ji pa zdaj ni
— 148 —
mogoče.   Zajedno pak Leon naznani, da je dovoljenje dobil in da gre ž njim na pošto. Takoj potem se odpeljeta.
Mej potem je bivši cesarski lajtnant baron Bremeni bil čimdalje zgovornejši in pravil je Leonu več epizod iz svojega vojaškega življenja, ki so bile pa take, da se jih ne upam ponavljati poštenemu čitalcu. Ne more se reči, da bi bile Leonu posebno po volji. Baron jih je zagovarjal z dvojbeno moralo: „Dokler je človek sam svoj in mlad, naj uživa svet in svobodo. Kadar si pa zakonski jarem naloži na vrat, mora biti drugačen."
Na pošti najdeta uže nekaj druščine. Okrajni sodnik z ženo, dvanajstletno hčerko in kake dve leti starejšim sinom bil je tu.
Pri mizi je Leon sedel mej sodnikovo gospo in Pavlino, novemu svojemu znancu in Matildi nasproti.
Pavlina se je največ pečala z mlado sodnikovo hčerjo, boječo, precej mrtvo stvarco, in je z Leonom govorila le malo. Tolikanj več mu je prizadela njegova soseda na levi, gospa sodnikova, ki ga je vabila, naj pride kaj v nje družino, in mu je, sicer ne naravnost, pa vender umevno hvalila redka svojstva starejše svoje hčere, ki je denes, žal, morala zarad bolnega zobii ostati doma. Tudi je moral potrpežljivo poslušati dolgo jeremijado gospe sodnikove, kako malo višjega izobraženja imajo deklice civilnih staršev tukaj na deželi,  da je vse posuroveno in pokmeceno. da
— 149 —
malokatera kaj izdatnega umeje o muziki itd. Vse to pak se mu je pripovedovalo bolj natihoma; in če je bilo gospe verjeti, koliko se je trudila, kako se ni strašila nobenih troškov, da je starejšo svojo hčer odgojila po terjatvah denašnjega časa, morala je biti ta sodnikova hči res pravi ženski ideal. In vender je bil Leon tako nehvaležen, da ni nikake želje izrekel, še kazal ne, poznati to dete dovršene popolnosti.
Zmerom vesela in zgovorna Matilda je zraven svojega ženina barona Bremerna nekaj le bolj tiho sedela, rdeča čez in čez po lici. Govoriti ji po sreči ni bilo treba mnogo, kajti uljudni baron je govoril konci za dva.
Sodnik in gospod Goreč sta tudi ukrepala važne reči.
In gospod Komplez naposled, na svojem spodnjem sedeži, imel je denes tudi tovarištvo z gimnazijcem, sodnikovim sinom. Dobil je v njem človeka, ki je bil po umu in izkušnji nižji kakor on. O taki priliki se vsakomu razveže jezik in tudi gospod Komplez je govoril. Pravil je mlademu učencu četrtega latinskega razreda, kako je bilo tačas, ko je on v šolo hodil, kako se je z učitelji kregal, kake težke naloge so njega dni imeli in več ednacega. Ne vem, ali je pravil vse po resnici, ali je tudi kaj več rekel vmes; mogoče je, ker semtertja je tudi sam sebe hvalil. Česa nekateri človek ne stori, da bi pri druzih vzbudil dobro misel o sebi!
— 150 —
Za trdno si je bil Leon namenil denes govoriti s Pavlino resnobno besedo. Ali ves čas ni bilo prilike. Vse popoludne ni bila nobenkrat sama. Kar se je navadnega menil ž njo, bilo je malo. Opazil pa je, da se ga nekako ogiblje, da je tožnejša, kakor sicer, da ga ne ogovarja več s krstnim imenom, kakor poprej, sploh, da ni tako domača ž njim.
To je bilo žalostno.
Ali, morda pa tudi kaj dobrega pomenja vse to! Ta misel je imela nekaj tolažbe zanj, ko se je vračal domov.
Šestnajsto poglavje.
Divji zakon.
ekaj dnij pozneje je Žagar Šepec hodil s kolom na rami okrog jeza in ogledoval, kako je uže tu in tam voda prejedla zagrajo, in si je belil glavo, kako bi in s čim bi te luknje zapazil, da ne bi voda drugod uhajala, kakor na zatvornici, kadar jo on odpre. Preračuni] je, da mu ta vodna nepokornost škodi konci za šest grošev na dan, in šest gro-šev, to je nekaj denarja. Ce jih človek zapije ali vbo-gajme da, gotovo je bolje, kakor da jih vzame voda.
Ko tako premišlja, zakliče ga nekdo tam na žagi. Kdo je neki? Mati in hči Cilja sta ravno odšli v vinograde paberkovat, težko da bi se bili uže vrnili. In to je bil ženski glas. Obrne se in pogleda tja. Bila je Mreta, tista ženska, katero je mislil Šepec v zakon vzeti, a mu je branila občina in župnik in mati in Bog ve kdo še vse.
Vesel se Šepec napoti čez brv na ono stran k žagi, kjer je stala Mreta. „Ka si prišla?" vpraša jo z veselim obrazom.
— 152 —
„Zdaj pa še vpraša, kakor ne bi smela! Okoli ušes ti bodem založila edno, da bodeš videl devet solnec," Imduje se mlada ženska.
„Nič se ne jezi, nič! Le tukaj na hlod k meni sedi, pa se bova kaj pogovorila," pravi Žagar.
Sedeta.
„Imaš kaj denarja? Daj! Jaz moram tudi kaj imeti," pravi baba.
„Nimam ravno zdaj; mati so mi vzeli vse, kar sem te dni zaslužil," taji Sepec.
„Zakaj lažeš? Vsega ti stara ni vzela. Brez denarja nisi nikdar.   Samo dati nečeš," rohni ženska. „Res nimam."
„Kakor hočeš! Bodeš videl!"
Rekši jezna vstane in hoče oditi. Šepec jo zadržuje in pravi: „Nikar ne hodi tako od mene. Ka nisva prijatelja! Nekaj malega imam, dal ti bodem. Kaj bodeš pa potrebovala?"
„Bodem uže kaj. Daj!"
Šepec odpre mošnjo in ji našteje nekaj krajcarjev, počasi ednega za drugim. Videlo se je, da mu neradi gredo iz rok. Precej dolgo se prepirata, koliko je dovolj. Šepec bi bil rad dal prav malo, ona bi bila rada od njega dobila kolikor največ mogoče.
„Kdaj me bodeš za ženo in k sebi vzel? Kdaj vender?" vpraša ga čez nekaj časa.
„Menda nikoli," odgovori Sepec žalosten.
— 153 —
„Saj veš, kako je!"  pravi z nekim neprijetnim posmehom ženska. ; „Vem, vem, Bog pomagaj!" vzdihne Šepec. „K sebi me   bodeš  vender moral  vzeti, kadar
bode."
„Jojmene! Kaj bodo ljudje rekli, kaj bode moja mati počela in hči moja in gospoda na Zabrezji! O!" Šepec podpre glavo s komolcema v roke.
„Pa bi se bil potrudil, da bi ti bili ženite v dovolili."
„Kaj nisem vsega sveta oblizal in prosil in moledoval ? — Greh, greh je tudi, in še velik. Tako me časih vest peče, če premišljam, da ne vem, kaj bi storil.   Kaj bode!"
„E, kaj!" reče ona nestrpno.
„Matere se še najbolj bojim."
„Ta stara copernica. tvoja mati, kriva je največ, da me nisi uže vse edno k sebi vzel, vsaj tako."
Ko Šepec to sliši, zardi se, vstane in reče : „Veš kaj, Mreta! Tega pa ne trpim! Tako se ne govori o materi moji. Kaj je to: stara copernica? Mati se reče in nič drugače. Glavo ti bodem ubil, če te še kdaj slišim tako govoriti. Veš!"
„Bodi tiho, bodi!"
„Ni takisto. Ne starka, ampak mati je moja. Vrag, da ti nisi nikoli take imela. Lepo se mora govoriti o nji, ali pa nič. To ti povem edenkrat za vselej.
u
— 154 —
Naj pravi, kar hoče, meni venderle dobro misli moja mati."
Bekši sede zopet k nji in govorila sta raznovrstne reči dobro dolgo.
Sepec zapazi, da po stezi iz hoste prihaja njegova stara mati.
„Beži, umekni se, mati gredo!" prosi preplašen svojo Mreto.
„Zakaj ?" reče kljubuje Mreta.
„Da ne bode vpitja, ropotanja in prepira. Pojdi
brž!"
Mreta vstane in se takoj skrije za oglom žage proti drugi strani. Sepec se oddahne, pogleda tja proti materi in videč, da zre v tla, meni: „Hvala Bogii, da le videli niso, da je bila pri meni!"
S težko canjo prisopiha starka. Breme svoje postavi na tla; sina ne ogovori nič. To je slabo znamenje. Sepec se boji. Zatvornico odpre, voda zašumi, ropotaje se začne vrteti vreteno, žaga jame rezati, on pak sede s kladivom in zagozdo v roci na žagiščni voz. Mati sede ne daleč od njega na hlod in podpre suho brado. Tako se vselej drži, kadar ga hoče izpovedovati in zmerjati.   Gotovo je videla Mreto.
Tako dolgo molčita, mati neče začeti govorjenja, sin ve, kaj misli, zatorej si je ne upa pogledati naravnost. Le izpod kape po strani se časih ozre. Vidi, da si starka briše solze. To je prav sitno zanj, tesno mu je okoli srca.   O, da bi se dalo vse popraviti v
— 155 —
eđni uri, v tej uri, vrniti se za tri leta nazaj, on bi se precej vrnil, Mrete ne bi poznal, pijančeval ne bi, mater bi ubogal, hčeri ne bi dajal pohujšanja in vse, vse, dober bi bil in pošten, kakor so drugi ljudje. Ali kaj se hoče! Kar je, pa je. Jezno zabije zagozdo v poko, ki jo je rezna žaga puščala za seboj, kakor bi hotel ž njo zabiti vse svoje grehe v les.
„Kdo je bil zdaj-le pri tebi?" vpraša venđer čez nekaj časa starka in nje glas je bil žalosten.
Žagarja izpreleti ta glas kakor vročnica; nekaj časa pomišlja, kaj bi dejal; hoče se zlegati, da ni bilo nikogar tukaj, pa čemu bi legal, utajiti se ne da. Molči. In mati tudi molči. — Da bi le tiho bila, da bi mu ne očitala, naj bode uže kar in kakor hoče!
Pa ne. Cez nekaj časa začne na ves glas jokati. To Šepca reže po vsem mozgu in po vseh kosteh. Hudo mu je in jezen je.
„Glej!" — začne starka — „ko bi bila jaz temu kamenu, ki iz zemlje rase, toliko pripovedovala, tako prosila ga na mogoče, kakor prosim tebe, usmilil bi se me bil in se omečil in bi me bil ubogal. Ti pa ne! — Kar mi je uže solz na starost iz očij izteklo zate in zarad tvoje nepoboljšljivosti, to vreteno bi zavrtele, ko bi jih Bog vkupe stočil. Tebe pa ne omeče! Mene je sram, če me kakov človek vidi in ve, da sem tvoja mati, tvoja, ki se z ono grdo babo pečaš, sram, da bi se v zemljo udrla. Tebe pa ni nič sram!  Po kolenih bi obhodila vsa božja pota in bi
11*
— 156 -
molila Boga in prosila Mater božjo, da bi se spametoval, ko bi le vedela, da se da še kaj opraviti zate."
„Le sebe Bogii priporočajte, sebe! Mene pa nikar zmerom ne glodajte! Nemara, da je res vse zastonj," odgovori Sepec.
„Zastonj, zastonj! če te župan ni mogel pregovoriti, da, če te deželska in duhovska gosposka ni mogla k pameti spraviti in vtepsti ti v glavo, da je prav, če pustiš to babnico na miru: kako te bodem pregovorila jaz uboga sirota, ki ne vem, kaj pravim ! Saj človek nisi ti, in sin nisi moj, ampak klada si lesena; kakor si se zatrkljal, valil se bodeš noter v peklensko dolino."
„Vi bi kaj dobro pridigovali, ko bi Vas za pridigarja postavili," pravi Žagar.
„Le delaj se norca iz mene! Dolgo se ne bodeš. Kesal se bodeš še, to ti pravim. Le dobro pomni!"
Žagar nekaj nerazumnega zagodrnja.
„Kadar jo bodem prvič tukaj našla pri tebi, zalučim ji najdebelejše poleno v glavo,"  reče starka.
„Ne vem, če jo boste ustrahovali, mati!" — reče hudobni Sepec.
Zdaj pride hči žagarjeva in neprijetnega pogovora z materjo je bilo konec.
čez pol ure zopet obe odideta. Sepec je bil sam. V misli vtopljen, ni mogel paziti na svoje delo in žaga je rezala zdaj debelo zdaj tenko desko. Torej jo ustavi in gre na travo — leč.  Založi pest tobaka
— 157 —
v usta in ležeč gleda v oblake. Veliko misli, in vender ne ve, kaj misli, če kaj misli, ali ničesa, vse je zmr-šeno, temno in čudno po glavi. Zdaj se ga loti pohlevna tožnost, da globoko vzdihne, zdaj ga pograbi srdita jeza, da stiaka pesti in meni: „Ves svet bi pre-drobil ! Raztrga), razmetal in pretrl vse, kar živi!"
V tej svoji jezi, v kateri je ponevedoma tudi sam s seboj govoril, ni videl, da ga precej od blizu nekdo ogleduje in posluša.
Zasliši zasmeh.
Kdo bi si upal smijati se mu? Zdaj-le? Kje je tak človek in kdo je? Gorje mu!
Srdit skoči po konci: ugleda Rožmarinko. Zasmeje se mu še drugič, ta grda baba. Šepec stopi za njo, baba mu pokaže jezik in zbeži Sreča zanjo, da je Šepec s svojo leseno nogo ni mogel doteči. V tem trenutji bi jo bil gotovo, prav gotovo vrgel v vodo, kjer je bila najglobočja. Velik kamen, ki ga je s strašno kletvijo zagnal za njo, padel je tikoma zraven nje s tako težo, da bi jo bil nedvojbeno za vselej podrl na tla, ko bi jo bil zadel. Tudi je menda žena spoznala, da z vragom ni dobro lešnikov brati, in tekla je, kar so ji pete dale, tako dolgo, da je prišla do ceste in se je preverila, da je Šepec res ne podi več.
On pak je še podil ni, vedoč, da je ne ujame, da bi svojo jezo ohladil na nji, ki jo je sovražil še posebno.
— 158 —
Kmalu je zopet mirno ležal, pozabil Rožmarinke in prišle so mu druge misli.
Kako lepo je bilo nekdaj, ko je bil še mlad. Ko je desetleten deček hodil v faro k nauku za prvo izpoved, sedel je mej svojimi vrstnici prvi. Kar je duhovnik edenkrat povedal, to je on s tistimi besedami za njim znal ponoviti. Kako srečen je bil, ko so ga stavili drugim tovarišem za vzgled, ko si je bil v svesti, da ima najboljšo glavo mej vsemi! In ker je bil močen, bal se ni nobenega na poti domov. Vsak se mu je prikupoval, vsak ga je imel rad, bil je kralj vaški mladini. In pozneje, v cvetfr mladeniške svoje starosti, ko je pri trdnem kmetu za hlapca služil, bil je, dasi lesenonog, glavar mej odraslimi fantini, ki so se zvečer zbirali na vasi. Če je zapel on, zapeli so vsi; kogar ni mogel videti on, ta ni smel fan-tovati; kamor je šel v krčmo on, tjakaj so šli vsi. Povsod je imel prvo besedo.
In zdaj! Ljudje se ga ogibljejo, kakor nespametnega nečistnika, pogledujejo za njim, v krčmi ne-čejo ž njim v eden račun piti; če govore ž njim, pikajo ga: če molče, ve uže, kaj mislijo. Kako se menja svet!
Možjani bi mu zavreli, ko bi premišljal, kako ga nesreča tare. Ali drugače ne more biti. Zdi se mu zastonj, prepozno! Mrete ne more pustiti, naj se svet podere.
Sedemnajsto pog
•lavje.
Slovo.
ri
ovolite, da Vas nekaj pota spremim," pravi Leon, ki s profesorjem stopi iz veže na Za-brezji.
„Dasi mi je ljubo, moram vender opomniti, da me s tem nekoliko osramotite; kajti, kadar ste Vi obiskali mene, nisem imel nikdar toliko uljudnosti, da bi bil Vas spremil," odgovori profesor.
„Tega jaz od Vas še v mislih nisem mogel zahtevati, gospod profesor!" pravi Leon, ko čez dvorišče koračita proti cesti. — Tudi pravite, da se letos ne bova več videla, ker jutri odidete, kar je prav škoda. Zatorej tudi samoljubno ravnam, če druščino z Vami podaljšam, katere bodem prav živo pogrešal, verjemite mi."
„Čuden mož sem, da se Vam za vse lepo, kar mi poveste, niti ne zahvaljujem, kaj ne?"
Rekši ga prime profesor z desnico za podpazduho in to znamenje zaupne prijaznosti je bilo Leonu ljubše, kakor vsaka besedna zahvala.   Počasi gresta
— 160 —
po stezi, ki je držala proti vinogradom. Leon je tega moža spoštoval in sicer je to spoštovanje izviralo bolj iz srca, kakor iz razuma. Nobenemu svojih prijateljev ne bi bil tako srčno podal roke, kakor njemu. Ali povedati mu tega ni mogel. Glas, mrzel, oster, skoro osoren, s katerim je profesor o najnavadnejših rečeh govoril ž njim denes, na dan slovesa, vzbudil bi bil komu druzemu misel, da mož morda še nima veliko srca. Ali Leon je bil preverjen, da ga umeje, da je ta trda zunanjost le odeja, ki krije notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nekoliko usoda grenke prešlosti, nekoliko morda tudi navada potegnila čez lepo, dobro dušo. Zdelo se je Leonu, da duh vednega zanikanja, protislovja, ki ga je opazoval na njem, ni resničen, da profesor sam sebi ne veruje. In vender zopet ni mogel reči, da le kaže take misli. Ne, res mora čutiti, kar govori. In njegova črnogleda vedna sodba o vsem — ali ni bila samo idealnost na poslednjem konci, izvor predobrega srca, sad neizpolnjenih — želja, ali ni bila samo najbolj vroča ljubezen, ki je razžaljena iskala in nahajala tolažbo v tem prepričanji, da splošni svet te ljubezni ni vreden?
„Kdaj zopet pridete?" vpraša Leon.
„Ne vem Vam povedati," odgovori profesor.
„0 veliki n6či, ne ?"
„Ne bode mogoče. Morda prihodnje leto." „Morda?   Gotovo morate priti.   V najlepšem letnem času imate praznike.   O veliki noči, ko je pri-
— 161 —
roda v cvetu, in jeseni, ko se veselimo sadii. Presledek, zorenje, to je precej ednoobrazno."
„Nekaj resnice je v tem, kar pravite. In ker ste tako še mladi in navdušeni, lehko še kako deklico v misel vzamete, primerjate in pravite: v prvem otročjem cvetu radi brbljamo z nedolžnim nevednim petletnim detetom, razvijajoče se nam ni mari, razvita nam je sad, za kateri zastavimo srečo in kar imamo. Ali nisem Vam iz srca govoril?"
„Gotovo. Ali sebi ne?"
„Pravo za pravo mene uže ne more veseliti nobeden letni čas. Pomladi sem se časih veselil bolj kakor po otročje. Spominjam se, da mi je bilo časih na samem, kakor bi se mi možjani hoteli zmešati od neznanega hrepenenja, ko sem videl zeleneti prvo bukev. Zdaj je ravno narobe. Srce me boli, če vidim prvo vijolico ali ptiča, ki gnezdo znaša. To je starost, spomin na mojo pomlad : mladost. Jesen — plenjena, veneča in mreča priroda — povsod smrt, ta me tudi žali. Zima je mrzla, in poletje, no, kaj hočete, pekoča vročina človeku še tiste dobre misli, ki mu jih rode možjani, pari in sežiga; — tako nam ne ostaje nič."
„Mene prav žalostite s tacim govorjenjem, ker . . ."
„Verjamem" — seže mu profesor v besedo. — „Ne govoriva več tacih žalostnih rečij."
— 162 —
„Ne, nikar me ne umejte napak. Jaz sem le hotel reči, da vem, da ne bi smelo tako biti, kakor Vi prayite, in vender čutim, da je res tako. Jaz bi nekaj dal, da bi Vas videl veselega."
Profesor mu smehljaje se roko poda.
„Vi ste dober človek in dobrega človeka sem zmerom vesel, tolikanj bolj, ker jih je malo."
„Vsak človek ima nekaj dobrega na sebi," odgovori Leon nekako zadovoljen.
„Resnično! Ali celo na velikem belem prtu ugledate najprej črn madež, če je prav majhen. Oskrunjena je belota."
„Rajša vzemiva drugo primero. Mej desetimi grdimi deklicami najprej ugledamo in najrajši gledamo edno, ki je lepa," pravi Leon.
„Ce prideva do deklic, potem pustim Vam veljavo," reče profesor.
„Prisvajati  si  je  ne  morem.   Nimam posebne : sreče, kakor sem videl," odgovori Leon.
„Temu se moram čuditi. Saj ste bogati, ali vsaj boste! Ali je bogatejša Vaša izvoljenka? Ali jo snubi mož lepše postave, kakor jo imate Vi?" vpraša profesor.
„Brez imetja je in ne snubi je nihče."
„Potem stavim z Vami, da bo tisoč priseg, ki jih je storila drugim, prelomila in se obesila Vam. Ženske so praktične, le verjemite.  Če Vam pravi, da
— 163 —
može sovraži, misli sama v sebi, kakor dekle v neki Burnsovi pesmi:
„0 Bog mi odpusti, da lažem'."
In če ji Vi obetate, da boste v vodo skočili, če Vas neče ljubiti, in ona pravi: „le skoči!", dobro ve, da tega ne boste storili, temveč, da se Vam bode ogenj še bolj raznetil in da ga Vam bode pogasila, kar bi neznano rada storila takoj, pa se ji ne zdi praktično."
„Ko bi jo Vi poznali, izprevideli bi, da pregrešno govorite, gospod profesor!" pravi Leon.
„Mislite, da nisem nikdar nobene poznal?"
„ Morda ste bili nesrečni in ste le takšnih našli, po katerih splošnost krivo sodite."
„Ce eden tolar dobro ogledate, veste, kakšen je ves kup v blagajnici."
„S tem hočete reči, da so vse ednake. Jaz ne verujem, dasitudi sem ravno ta izrek slišal te dni iz ust nekega človeka, ki Vam je čisto rreednak."
„Dobro! Mislite si, da sem jaz neumen, oni pa pameten, ali kakor hočete. Kar pa neumniki in pa-metniki vedo, mora imeti nekaj istinite podloge, ne?" —
Leon se posmeje. Ali ta posmeh je bil prisiljen. Profesor je to videl.
„Čudno boste mislili o meni, kaj ne?" pravi profesor resnobneje. „Ne vem, kako je to, pa verjemite, da uže precej časa nisem z nikomer toliko go-
— 164 —
voril tacih porednostij, kakor z Vami. Sklepam iz tega, da bi se naposled prav dobro pobogala in da Vas imam rad, kar ..."
„Kar mene prav veseli," prestriže mu Leon besedo.
„Ker mislim, da se ne. znate legati, verjamem. — Vidite, meni je časih kakor potreba, da malo zabavljam vsemu svetu. Ker se denes ločiva, morda za vselej, kdo ve . . ."
„Za vselej! ?"
„Naše življenje, in posebno moje, visi na lasu. — Ker se ločiva in ker ne bi rad, da bi me Vi imeli za budobnejšega, kakor sem res, povem Vam, da se časih sam sebi zdim nehvaležen proti človeštvu. In če me Vi vprašate, ali nisem terjal in ne terjam še zdaj preveč od sveta, ponavljate le vprašanje, ki sem je uže sam sebi stavil. Kadar pojenja vihar, vidim v daljavi za sabo svetlo luč, ki me je nekdaj veselila, in prva polovica spomina nanjo je lepa, tako da bi morda biti moral sam sebi pravičnejši in misliti: kaj pa hočeš še več, koliko jih je, ki tega niso užili, kar ti ! To je bila ljubezen. Ce je kdo bil srečen, bil sem jaz, nekaj časa. Neprijetno je, to se ve, da ta moj spomin v poslednjem delu svojem obseza reči, ki so začetku popolnoma neednake, ali, da Vam naravnost povem: jaz sem se iz svojih sladkih sanj vse drugače vzbudil, kakor se boste na primer Vi."
„Tedaj ste nesrečno ljubili?" vpraša Leon.
— 165 —
Profesor se glasno zasmeje.
„Vaše vprašanje," reče Leonu, „me opominja, da bi Vi utegnili na meni iskati kaj romantike. Žal mi je, da Vam moram morda v svojo škodo to misel podreti, kajti ker ljubim resnico, brani mi vest, da bi v Vaših očeh nosil sveti odsev nesrečnega zaljubljenca okrog glave. Jaz ne skočim v vodo, če me prevare vse ženske na svetu, in prej bi roko podal Angležu, ki se strelja, ker nima iz dolgega časa kaj početi, nego tistemu, ki si zarad malovredne nezveste ljubice zauda, dasi sta oba neumna. Tudi imam uže za seboj tisti poetični stan v temi tavajoeega hrepenenja, ki ne najde, česar išče. Jaz ne iščem; domišljam si, da imam precej ravan pot pred seboj, vem, kaj me utegne srečati, kaj me ne more. Kadar pa v ženskih govoriva, vlečem jaz s Prešernovim „godeem" in jim dam le edno hvalo:
,De one same nam lirjo roke, De one same nam glave vedre."
Pred kacimi osmemi leti sem mislil, da  ima katera' značaj. Zdaj vem, da ga ne moie. imeti, če je ženska, in ga tudi ne terjam."
„Pred osmemi leti?" vpraša Leon, ki bi bil rad zvedel kaj več.
„Ne vem na tanko, zdi se mi, da bo toliko. Sram me je povedati Vam, da sem bil celo zbolel, ko sem slišal, da dekle ni vredna ljubezni."
„Ali še živi?"
— 166 —
„Ne vem."
„To ni dobro," pravi Leon čez nekaj časa, „Yi se morate zaljubiti in oženiti, pa boste vse drugače sodili. Brez veselja ni življenja, in . . ."
„Br6z mladostne pijanosti ni veselja," pristavi profesor.
„ Tedaj se upijanite!"
„Pretrezen sem, prijatelj! Kadar ste se od zdravega spanja vzbudili, silite se zastonj zopet zaspati, in sladke sanje morajo priti baš same: priklicati, narediti si jih ne morete. Ko bi se po Vašem svetu ženil, storil bi kakor kakov filister, ki gre več ur daleč snubit nevesto, ki je še videl ni nikdar. Tega bi pa Vi gotovo ne hvalili, in ker nečem, da bi me poleg drugih ljudij grajali še Vi, menda je najlepše, <3a se ne ženim."
„Vi sami sebe ne poznate.   Jaz upam učakati, da Vas bom videl ..." Smešnega ! ?"
„Ne, tacega po mislih, kakor ste nekdaj bili, in to ni smešno, prosim Vas, gospod profesor!" pravi Leon.
„Pri meni bi bilo. Star sem, star, ne pozabite."
„Da, stari ste — morda edno čez trideset."
„Matuzalem jih je pri svojih sto morda imel menj. — Pa Vi boste imeli predaleč domov. Dalje me nikar ne spremljajte."
Seže Leonu v roko.
,,Tedaj šele k letu ob tem času se vidiva zopet?" vpraša Leon.
,,Da, če ostanemo živi in zdravi. Jaz sem sicer uže več let bolehen, pa te praznike sem se precej okrepčal, tako da zlepa menda še ne pojdem s tega lepega sveta, kjer mi rožice cveto, kakor veste. — Pišite mi kaj! Na primer, če se boste oženili, naznanite mi, da Vam bom po slabi svoji navadi malo po-nagajal. Kako je ime Vaši nevesti ?"
,,Neveste še nimam. Katero bi pa želel, da bi bila, imenuje se Pavlina," odgovori Leon.
„Pavlina? Res?" — čudi se profesor. —' „No, na imeni ni nič ležeče. Zdravi ostanite!"
Leon ga domisli, naj mu da svojo adreso. Da mu karto in poslovita se, profesor proti vinogradom — Leon nazaj proti domu.
Mejpotoma pogleda Leon karto. „Franc Vesel, c. kr. gimn. profesor." „Nomen est omen — kakšna laž!" pravi Leon sam v sebi in premišljuje moral je reči naposled, da tega moža vender popolnoma ne umeje. Morda se bo to, kar povem bralcu, otročje zdelo, ali jaz, vesten poročevalec, ne smem ničesa za-molčati: Leon je uže zdaj premišljal in skladal, kako bo temu prijatelju, Francu Veselu, pisal dolgo dolgo pismo, kadar in če se nekaj — pripeti. „Pavlina! Ali je v vsem rimskem koledarji katero ime, ki bi bilo lepše in prijetnejše za uho?" misli si. „In vender profesorju to ime ni bilo všeč. Čuden mož je to, res!"
Osemnajsto poglavje.
Znano ime.
h, moj Bog, poglej Pavlina, kaj se je naredilo! Da moja glava vse pozabi!" Tako je vzkliknila Matilda, na vrtu čez gredico pripognivša se.
„Kaj se ti je pripetilo?1- vpraša Pavlina in pride
bliže.
,,Moj ljubi rožmarinček se suši!" toži v otročje-žalostnem glasu mlajša sestričina. „Mrzla slana ga je zadušila, predsinočnjim menda. Glej, kako so peresca vela in povešena. Da se nisem domislila izpuliti in v lonec presaditi ga!"
„Morda se še prime! Takoj ga iziuj in presadi."
„To je škoda,'; pravi Matilda in s svojimi belimi prstki, o katerih bi bil še marsikateri drugi rekel, da niso za prstena tla razkopavati, razbrska okrog korenin rožmarinovih in ga naposled na lahko izpuli.
Vsadita potem pozabljeno rastlino v rožnico in jo zalijeta, da bi se gotoveje prijela.
,,Ali veš, da je to pomembno, da ti rožmarin ravno to jesen pozebe ?" pravi Pavlina šaljivo, ko sta sedeli potem vkupe na klopi pred hišo.
— ]69 —
„Zakaj ?"
„Le pomisli malo."
Matilda se zardi in se posmeje: „Od tebe pa res ni lepo, da na vraže veruješ. Ti, ki se znaš časih tako vstopiti, kakor kakšen mož modrosti. Dže vidim, da nimaš — no, tako posebno velike pameti, kakor sem mislila."
,,Rožmarin ima mej ljudstvom simboličen pomen. Le vprašaj našo Miciko ali katero drugo dekle, pa ti pove, kaj rožmarin pomenja."
,,Ti bi me rada v strab pripravila. Le čakaj, vrnilo se ti bode."
,,Kako v strah?"
Matilda, ki je nekaj premišljala, ne odgovori.
„Ti, Pavlina, povej, me li imaš kaj rada, potlej te bom nekaj vprašala," pravi čez nekaj časa res-nobneje in svoje pletivo, pol dodelano nogavico, položi v naročaj.
„Tako vprašuješ kakor kralj Lear, jaz bom pa tako odgovorila kakor Kordelija; ali ti je všeč?" reče Pavlina.
,,Naj bo! — Povej mi, zakaj mi nečeš razodeti, kako sodiš mojega Alberta, barona?"
„Ljuba moja, v svoji reči si sama najboljša sodnica, ne? Ti ga najbolje poznaš."
„Jaz hočem pa slišati, kaj ti praviš, če tebi ugaja?"
12
— 170 --
„Ali ne bi bila ljubosumna, ko bi se ti jaz kar hvalila, kako zelo in zelo mi ugaja?" „Nikoli."
.,Bog ve. Sumnjivost je večna izpremljevalka ljubezni, le verjemi."
,,Jaz se ne šalim, res mi povedi!"
„No, gospod Albert, baron, ženin Matilde Gor-čeve, je lep, uljuđen, prijazen mlađ mož; kaže se, da ima dober ukus, zna se v družbi galantno vesti, ima lepe bele zobe, bogat je, zna ..."
„To so zunanjosti. To vidim sama. Jaz hočem vedeti, kako ti ceniš njegovo notranjo vrednost, njegov značaj."
,,Preveč terjaš. Kako morem o človeku naravnost izrekoma soditi, ki ga le po vrhu poznam! Morala bi govoriti brez trdne zavesti ali pa brez krščanske ljubezni. Saj veš, da je z menoj še prav malo govoril."
„Zakaj pa druge ljudi tako hitro poznaš!"
„Morda se motim večkrat. — Glej, to je prav dobro, da sta z očetom odrinila zoper baronovo željo zakonsko zaročbo. Opazuj ga mej tem časom in spoznala ga boš še natančneje. Jaz ti v tej rćči ne morem veliko druzega svetovati. Ko bi ti rekla, da ga nikar ne jemlji, morda bi te odvračala od sreče, s prigovarjanjem morda bi ti slabo ustregla za prihodnost. Povprašaj za svet svoje srce, pa oči imej odprte."
— 171 —
Matilda je gledala v tla, okoli usten ji je nekaj genilo kakor na jok.
„Ti nečeš govoriti odkritosrčno z menoj, kakor si sicer," reče.
To očitanje je morda bilo na pravem mestu Pavlino je zbodlo v srce.
„Naravnost ti povem, da bi jaz z baronom ne bila srečna. Ti pa, kakor za trdno mislim, bodeš."
„Veruješ, da bom?"
»Da.!"
„Kar ti veruješ, jaz tudi," pravi po precej dolgem molčanji Matilda zopet vesela.
Dekla pride iz veže in nese v roci majhno drobno knjižico. Da jo Matildi in pravi, da je to stvarco našla na vrtu.
„To je zapisnik, dnevnik menda. Uže vem, kdo je to izgubil. Gospod Retelj z Zabrezja. Včeraj je bil tukaj, ko tebe ni bilo doma," pravi Matilda.
„Spravi in daj mu nazaj, kadar pride," reče Pavlina.
„Malo moram pogledati, kakove skrivnosti ima zapisane."
„Ne, to ni pošteno. Čitati ne smeš, kar ni tebi pisano. Nikar ne odpiraj!"
„Zakaj pa izgublja? če neče, da bi kdo videl, kaj ima tu notri, naj bi bolje spravil."
„Tako indiskretni ne smeva biti. Jaz še pravim, da je najbolje, če daš dekli nazaj, naj mu ona izroči,
12*
— 172 —
kadar priđe, da še mislil ne bode, da sva brali. Morda bi mu bilo zelo neprijetno. Človek marsikaj zapiše, kar ni namenjeno za tuje oči."
„Samo majhno bom pogledala, čitala ne bom," pravi Matilda in odpre zapisno knjižico. Na prvi strani je bilo res Leonovo ime, dalje pa so bili listki razven treh še vsi nepopisani.
„Glej, nekaj je palo na tla," pravi Pavlina.
Sestričina pobere karto in jo pogleda. „Franc Vesel, c. kr. gimn. profesor" — je bilo zapisano.
„Tu je karta; menda tistega puščavnega profesorja, ki Leon zmerom govori o njem in ki bode te dni odšel."
„Spravi, kaj nama mari!" pravi Pavlina in ne pogleda od svojega dela.
„Onidan neko nedeljo sem ga videla v cerkvi. Še precej lep človek je, nekaj ponosnega ima na sebi in prav ljubeznive oči. Zato se čudim, kako more res biti, kar mi je pravil gospod Retelj, da namreč ženske sovraži in nam zabavlja, vsem od kraja. Jaz bi bila prav rada videla, da bi ga bil Leon z Zabrezja edenkrat k nam pripeljal, sosebno zato, ker pravi, da ima mnogo duha. Ali razumeš ti, kako more mlad pameten človek, in Leon trdi, da je ta prav pameten (česar pa jaz ne verjamem) iz ljubezni in vsega lepega delati resno šalo ? Ko bi bil prišel k nam, jaz bi si ga bila upala prav dobro obdelati."
„Ta človek je lehko prav razumen."
■
— 173 —
„Prav neumen je. Ime ima pa prav znano, le poglej!«
„Kako se piše?
„Franc Vesel," rekši poda Pavlini karto.
Ali si uže kdaj v lepi poletni noči samoten pre-mišljevalec zrl v jasno nebo, kjer je migljalo nešte-vilne tisoče zvezd, ljubi moj bralec? In ker si, ali si videl, kako se zvezda utrne, kako se čudovit žarek vlije čez nebo, pa le za eden hip, za eden trenutek? Gotovo si videl. In če te vpraša človek, ki tega ni še videl na svoje oči, ali mu moreš to prikazen popisati tako, da si jo bode mislil, kakor si jo misliš ti? Ne, tega ne moreš.
Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srci, ki pridejo in izginejo kakor blisek. Kadar jih čutimo, ne moremo imeti očij odprtih, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za sabo, njih samih ne moremo gledati. Doma so z višjega, nam tujega sveta. Pomembno misel ima tedaj vera naroda slovenskega, ki zvezdne utrinke imenuje: „svetinje", katere pridejo z neba v skromne zapuščene cerkvice in kapelice svetnikov obiskat. —
Po tej opombi lehko tvoji domišljiji in dobremu srcu prepuščam razložbo, kako je bilo Pavlini, ko je slišala znano ime, ko je v roci imela in spoznala podpis tistega moža, katerega podobo je v spominu nosila leto in leto.
Tedaj še živi!
— 174 —
Pa v nje obližji je bil! Gotovo je vedel zanjo, slišati je moral o nji, in ni je poiskal! Alije mogoče, da se je še domisli ?!
Obledi, karta ji pade iz rok.
„Tebi je slabo, pojdi, greva v sobo," pravi Matilda in jo skrbno prime za podpazduho.
Molče se da sestričini včsti v sobo. Tam se zgrudi na kanape in solze se ji udero.
Devetnajsto poglavje.
Nekaj dogodeb iz prejšnjega časa.
a tem mestu se moramo ozreti  nekoliko let nazaj in nekatere dogodke iz prešlosti povzeti v pojašnjenje in večjo razumnost nekaterih prizorov in opomb v prejšnjih odstavkih.
Pred kacimi osmemi ali devetemi leti je v tretjem nadstropji precej velike mestne hiše stanovala vdova Zlatovčeva s sedemnajstletno svojo hčerjo Pavlino. Nje mož, doslužen cesarski okrajni predstojnik, umrl je nekaj let potem, ko se je bil v mesto preselil.
Penzija, katero je dobivala vdova zase in za svojo hčer, ni bila velika, in ker ranjki gospod Zlatovec ni znal na stran devati, bilo je tudi nje gotovo imetje komaj imenovanja vredno. Vender ženica se ni hotela seliti iz stanovanja, v katerem je nje mož umrl, dasi so drugi hišni ljudje po pravici rekali, da je stanovanje s štirimi sobami za dve neimoviti ženski neumna baharija, in čeravno je sama videla, da preveč nje gotovih prihodkov gre samo za prebivanje in kur-
— 176 —
javo. Ali kraj, kjer se je za vselej ločila od moža, bil je ženi svet, tukaj je hotela umreti tudi sama. Da bi se pokrila kvar tega preobilega potroška, delali sta mati in hči za neko prodajalnico. Zraven tega pak je vdova oddala v drugi najem tretjo sobo, ki je spadala k nje stanovanju, pa imela svoj poseben vhod.
Stanovala sta tu dva mlada človeka, prvi je bil nižji poštni uradnik, drugi učenec poslednjega latinskega razreda.
Spočetka se s svojo gospodinjo in nje hčerjo nista pečala več kakor toliko, kar je moralo biti, to je: ob meseci na plačilni dan in sicer časih s staro, ki je pogledat prišla, če jima dekla vse redno snaži in prinaša, česar je treba. Mlajšo je bilo mogoče le zjutraj časih pozdraviti; čez dan sta tako morala po svojih opravkih in sta bila malo doma. Eden je moral sedeti v kanceliji, eden v učilnih klopeh poslušati učitelje in potem v imovitih hišah otrokom učitelj biti sam.
Baš ne vemo, kako je počasi prišlo, da se je mlajši mej njima, student, bolj seznanil s staro materjo Zlatovčevo. Vemo pa, da je bilo ženici všeč, če je pozimskih večerov večkrat k nji in nje hčeri v sobo prišel in jima kaj lepega čital ali pomenkoval se ž njima o tej in tej reči. Nosil se je spodobno, spoznala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo je bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben ob pravem času in, kar se dostaje njegove zunanjosti, ni mu bilo
\
— 177 —
ničesa reči, skratka: čuda ni, da je bila ženica vesela njegovega tovarištva, tembolj ker je bila največ s svojo hčerjo sama, in ker je vsacega dobrega človeka rada imela.
Hči njena, Pavlina, govorila je malo ž njim. V delo zamišljena je pa vender vedno pazno poslušala, kaj govorita gospod "Vesel in mati. Če jo je kaj vprašal, pogledala ga je, odgovorila, pa naglo zopet oči povesila. Kadar je zvečer prišel v sobo, bila je vesela, dasi se to veselje ni drugače kazalo, kakor morda v neki hitrosti, s katero je vasovalcu pripravila stol. Kadar ga ni bilo, morala jo je mati kako reč po dvakrat vprašati, predno je odgovorila.
To je bilo pa le sprva. Pozneje namreč, poleti, ko je deklica bila časih na vrtiči za hišo, kjer je od stare meščanske hišne gospodinje imela nekaj gred prepuščenih v svojo porabo, govorila in brbljala bi bila ž njim, dokler bi bila smela, in pogledala ga je časih, kadar se mu je nasmijala, s tako ljubim očesom, da ni čudo, če se je zaljubil v krasni obrazek nje in v nje srčno dobroto.
In katera sedemnajstletna deklica bi ne bila hvaležna, če vidi, da jo ljubi dvaindvajsetleten, čvrst, pameten in priden mlad mož? Pavlina je bila na večjo družbo malo vajena, le z materjo občujoča.
Kmalu sta imela prvo človeško veliko sladko skrivnost mej seboj, ki sta si jo pripovedovala, kadar sta bila sama, ki sta si jo pisala ob kaki na pol
— 178 —
ukradeni ponoćni uri, ako jima zavoljo matere ni bilo možno na samem govoriti — skrivnost, katero sta si mejsebojno znala z očij citati, s pogledi pripovedati, s skrivnim brzim stiskom mehke roke pretočiti drug v druzega.
Od kraja je bilo vse tako, da starka mati ni ničesa opazila, ali se vsaj videlo ni, da bi bila. Toda zaljubljenci skrivnosti svoje baje ne znajo dolgo za-Čuvati in zakrivati; tudi sem slišal, da imajo zlasti matere dobre oči za hčerine skrivnosti, kadar odpro oči, tiste svoje izkušene.
Materi Zlatovčevi ni bilo nič kaj po volji, ko je opazila, da student „gleda" po nje hčeri. Rada ga je imela, to je res, kakor sina skoro, ali hčer pa vender še rajša, ker je bila nje hči.
Računjala je pa pametna stara majka tako-le: Vesel je res dober človek in bi bil tudi zet . . . Ali zdaj je še mlad student. Predno dovrši vseučilišče, traje še tri leta in več. Potem predno službo dobi, Bog ve koliko! In dalje, saj se ve, vidi in sliši, kakovi so moški. Sosebno čimdalje po svetu priđe takov mladenič in toliko vidi, saj mu skoraj zamere ni, če pozabi, kaj je prej obetal drugje.
A doli na ulici, tri hiše dalje, ima gospod Dobre-poljec svojo prodajalnico beline in platna. Mlad res ni več, ker je vdovec in ima uže celo devetletno hčerko. Ali večkrat je uže slišala mati Zlatovčeva govoriti, da mož ni nikdar prestar za ženitev. Gospod
— 179 —
Dobrepoljec tuđi res nima nič čez štirideset let, čeprav se v bradi njegovi uže prikazuje kaka siva dlaka. To ga pa še dela interesantnejšega. In potem je tudi hiša njegova last, ne le prodajalnica.
Ta tedaj je zadnjič prav jasno razumeti dal, da bi Pavlino vzel. In vselej je zdaj nekaj časa uže sam prišel plačat kako delo, ki sta ga marni dami vzeli pri njem. Celo platna ni dal po svojem dečku nesti v njiju stanovanje, nego uže trikrat ga je osebno sam prinesel, potlej nenavadno dolgo posedel in mnogo pripovedoval. Ni bilo dvojbe, da hoče kmalu reci odločilno svojo besedo.
Mej tema dvema ženinoma voliti ni nobeni materi težko.
A da bi le tudi deklice mislile tako pametno. Pa baje da navadno ne. Zatorej se je tudi Pavlina nasproti gospodu Dobrepoljcu vedla tako nerodno, da materi nikakor ni bilo prav. Tega je bil oni student kriv. Brzo je narejala odslej starka resnejši obraz, ni ga vabila več, in če je sam prišel, čutil je, da materi ni mil gost. Najrajša bi mu bila kar stanovanje odpovedala, da ne bi bil blizu. Ali prvič je bila predobra žena in je mladeniča pravo za pravo rada imela, drugič pa je dejala: „Ce uže tako dolgo pri meni stanuje, naj še ta dva meseca kar je pred svojim koncem, saj potem pojde strani in iz mesta." Vender starki ni dalo drugače, nego da je šla k sosedu po dobre svete.
— 180 —
Sosed, ki je stanoval po hodniku na dvorišče nasproti v kotu, bil je knjigovodja firme Stol & Com., gospod Krt. Bilje tudi vdovec, živel samec, stanoval v tej hiši delj nego Zlatovčevi in bil prijatelj uže pokojnemu Pavlininemu očetu. Ves dan do sedmih popoludne je pisal svoje številke v pisarni, potem pak je vedno doma po vso uro mučil staro svojo vijolino in vadil ušesa okoli stanujočih gostačev, popušil dve pipi tobaka skozi okence na dvorišče, potem pa kesno v krčmo odhajal večerjat in obilo pit in redno ob polupolunoči prihajal spat. Ker je za vsacega človeka znal šaljivo ali modro besedo, imeli so ga vsi radi, zlasti pa gospa Zlatovčeva in mladi student Vesel.
Temu gospodu Krtu je tedaj Zlatovčeva potožila svoje skrbi zarad hčere in ga prosila sveta, kaj hoče storiti.
On je rekel: „Meni prepustite stvar, jaz uže tako naredim, da bode prav in tako kakor Vi želite."
Pozval je tedaj Vesela nekdaj skozi okno čez ozko in globoko dvorišče, naj pride k njemu v sobo. Vesel je takoj šel in dobil Krta, dolzega, koščenega šestdesetletnega moža s črnimi lasmi, zanemarjeno malo brado, jako iskrimi očmi in precej obilim ostrim nosom, ko se je bil mož baš po zofi iztegnil in prižgal pipo.
„Denes sem jaz pri volji, da se kaj pogovoriva, utegneš li ?" vpraša stari.
— 181 —
„Silnega dela nimam," odgovori Vesel. „Tedaj sedi!«
Krt je mladega svojega prijatelja najrajši tikal.
Previdno in mnogo vprašuje: kdaj odide, kam, kako si misli o prihodnosti svoji, pripravil je stari prijatelj mlajšega kmalu do tega, da mu je povedal vse, celo vse o svoji ljubezni do Pavline, kar je mlajši storil tem rajši, ker je uže prej premišljal, po kom bode iz daljine ljubici svoji pisma pošiljal ter dobro znal, da boljšega posrednika ni bilo mogoče najti, nego bi bil Krt, ko bi si ga le upal prositi. In evo, denes se je to kar samo naneslo.
Stari samotar se je glasno zasmijal, ko je na konci slišal, zakaj ga namerava mladi prijatelj porabiti.
„No," reče, „ako drugače ne bode, v božjem imeni, pošiljaj pisma po meni. Vender najprej ti moram povedati, da se hočem malo potruditi, da ti sploh pisal ne bodeš."
„Zakaj?" vpraša mladenič v strahu in najivnosti prve svoje ljubezni.
„Zato, ker bi najboljše bilo za tebe, če si nekoliko lehkomislen in kakor brž prideš iz te hiše ven, da tudi pozabiš ono dekle, ki je tam na oni strani. Bolje bode za tebe — in za njo."
„To sem jaz uže vse premislil; Vi ste v tacih rečeh ..."
„Pameten človek, verjemi mi! — Ti si vse premislil ? In do sklepa prišel, „da ona, ali nobena druga,"
— 182 —
kaj ne ? Kajti: tebi je za nje dobro srce, za vse drugo ne vprašaš in se ne zmeniš! Ni li res?" oponaša Krt.
„Res je," odgovori Vesel trdo.
„Prav! Tudi jaz sem tako govoril, ko sem bil dvajset let star. Ali veš, kaj je bilo potlej ? Oženil sem se bil. Vzel sem bil tako tisto malo ljubo stvarco, ki mi je pod milim Bogom najbolj ugajala. Ali kaj kmalu potlej ? Ko mi jo je Bog vzel — umrla je po desetih letih dolge muke za mene in sebe — govoril bi bil skoro kakor tisti Ribničan v pripovedi: „Bog mi jo je.vzel — sedem let sem jo jaz imel, on naj jo ima pa sedem, videl bode, kakega vraga si je na glavo nakopal." Skoro bi bil tako govoril, ali molčal sem, in čez dolgo let s teboj, prijatelj mladi, govorim o tem, ker te imam rad, in ker vidim pred seboj človeka, kakeršni so vsi dobri. Poln zaupanja v prihodnost misliš, da bode sad pričakovanja tvojega podoben cvetu, ki ti ga dela mlada fantazija. Ba! Poslušaj izkustva druzih in prihranjenega ti bode mnogo bridkega, kar smo mi drugi morali izpiti. Pameten bodi! Ce češnja na pomlad, po zgodnjih toplih solnčnih žarkih privabljena, rano začne cvesti, verjemi, da sadu ne bode, zobati ne bode kaj, slana pobere drevi vse, in za drugi razcvet je pa navadno uže prekasno. Kar počasi rase, traje dolgo. To je sicer nemšk pregovor, ali vender je resničen. Kar si devetkrat premislil, desetič stori.  Težko ti bode sicer
— 183 —
verovati, kar boš slišal, težko ravnati se po starčevem svetu, ki sad mladostnega cvetja pozna, ali glavo mi izpuli čez deset let, če mi ne bodeš pritrdil. Ti uže gotovo. Vsak, to seveda, ne. Ti se mi zdiš iz prave krvi. To se ve, neumnih ljudij, ki nič ne mislijo, ki nimajo nobene življenske filozofije, teh je večina. Teh pa jaz ne mislim. Ti ne brojiš mej nje, uže zdaj ne več, kesneje boš pa še menj.  Kaj staviva?"
„Vi krivo mislite, če po sebi sodite vse. Vi ste imeli nesrečo, zato ni treba, da bi jo imel tudi jaz," odgovori mlajši.
„Tako odgovarja prav vsak mlad neopečenec, vsak. Ali jaz pravim, kaj nesreča! Svinčnik v roko vzemi in računi. Koliko je ta tvoja deklica stara, koliko potrebuješ še ti let, da do česa prideš; priloži računu svojemu brez skrbi še dve ali tri leta, potem utegne šele biti prav. V tem je še mogoče, da se ti kaj pripeti. Deklici pak, ki bi tebe čakati imela, izpridiš sedanjost."
Gospod Krt pove zdaj, kar mu je mati nje zaupala glede Dobrepoljca.
To je bil težak udarec. Mladi Vesel je povesil glavo. Stari je morda mislil, da je železo zdaj gorko, izpremenil je svoje temno  lice, omečil glas in dejal:
„Jaz tako govorim s teboj, prijatelj, ker te imam rad. Schillerjeva beseda „prostora je v najmanjši koči za dva, ki se srečno ljubita," je v dejanskem življenji gola neumnost.  Jaz sem prepričan, da za omikance
— 184 —
zgodnja ženitev ni dobra; drugače je za kmeta, ki potrebuje delavke v hišo bolj od žene. Glej mene 1 Kaj meniš, da bi mi ne bilo ljubše, ko bi na starost ne bil tako brez svojega človeka, kakor sem? Ko bi bil meni kdo tako govoril, ko sem bil dvajset let star in bi ga bil jaz poslušal, tudi z menoj bi bilo zdaj drugače."
Ne da bi ta dvogovor še dalje popisovali, uge-nila je bralka uže gotovo, da Vesel starega, muhastega sitnega pridigarja v tem ni sluša], da bi bil odpovedal se deklice svojega srca. Trpeti je pač začel od tega hipa, ali zdaj jo je stoprav tudi prav ljubiti začel in menil bolj nego prej svoj „ona ali nobena!"
Pri prvi priliki, ko sta bila mlada človeka sama, povedal ji je vse, a ji z velikim samozatajevanjem tudi razložil, kako ga ona more in sme pustiti in lepo svojo priliko ženitve porabiti, ki se ji ponuja, da se ne bode morda kdaj kesala. Mogoče je, da je on uže, ko ji je takov predlog stavil, vedel, da pojde deklica čezenj na dnevni red. In res mu je obetala z vso odločnostjo in gorečnostjo ženskega srca, da ga je pripravna čakati, če treba še tako dolgo; dokler on hoče.  Iti on ji je storil svojo sveto obljubo.
Oba sta bila resnega značaja, obema je bilo istina, kar sta si govorila, oba sta imela trdno voljo, besedo držati. Nobeden izmej njiju si ni mogel misliti, da bi ju kaka navadna, prirodna sila mogla razdvojiti.
— 185 —
Zlasti potem, ko sta se ločila, ko sta le še z dopisi bila v zvezi, spoznali sta se še bolj dve glo-bokočuteči duši. On je bil do dna preverjen, da je čisto nemogoče, da bi se to tako srčno in tesno udano mu žensko srce kdaj moglo od njega odvrniti. Ona je preživo čutila iz vsake njegove vrste moževsko ali vender otročje ljubo istinitost prave in cele ljubezni.
Kako bi si bil torej kdo mislil, da se bode ta razmera razbila ?
In vender se je! Vesel v stolno mesto, kamor je bil šel, zdajci ni dobil nobenega pisma več! Pisal je zaporedom gospodu Krtu, kaj je vzrok, morda li on, morda ni pisma oddal. Pisal je potem celo naravnost deklici. Ali ves odgovor, kar ga je dobil, bil je kratko pismo od starega bivšega stanovanjskega soseda g. Krta:
„Le pustite vso stvar, bolje je tako! Vaša dekle „je vedno pametnejša in vzame soseda. Z Vami, Bog „ve kdaj bode še kaj. Domislite se, kaj sem Vam rekel „tačas o cvetu in sadu in usodi, ko ste mi neumno „svojo ljubezen prvič povedali. Učite se, pa drugje se „zaljubite, če mislite, da je treba."
Bilo je zanj hudo. Uže sam ob sebi resen in torej bolj pesimističen človek, morda tudi po Krtovem vplivu, občeval je v dobi, ko je človek najdovzetnejši za vse duševne vtiske, z ljudmi, ki so imeli vzrok? ogledavati življenje od temotnejše strani. Umevno je bilo torej, da je iz velike vere v svojo srečo in ljubezen naglo
13
padel v brezuvetno nevero. Vse črne besede Krtove so mu vstale pred dušo, vse resnične zdele se in gotove^ Ona, ta deklica, je taka, kakor so vse druge, sramota zanj, da je kdaj verjel v njo sam pri sebi, da je boljša od družili. Jedva je on odšel od nje malo dalje strani, premislila se je.
Zadnja dvojba, da se morda vender moti, morda ga ni pozabila, podrta mu je bila, ko je na svoje pikro pismo Krtu, naj mu ona vsaj piše, kdaj se omoži, dobil odgovor, da je vse naročeno, kar želi. Torej tako se je mogla izpremeniti, da se je na tak način šalila ž njim?
Bolelo ga je to spoznanje, ali prebolel je je. Česa človek vsega ne potrpi? Srca pokajo več v slabih liričnih pesmih, nego v pravih in zdravih človeških prsih.
Odtod pak je izvirala ona pikrost in ostrost v njegovem značaji, ki smo jo videli na njem kesneje kot profesorji, znanci Leonovem.
Ko je čez leto prišel v malo svoje gimnazijalno mesto, čul je, da je Krt umrl. Vdove Zlatovčeve ni hčere uže v tisti hiši ni bilo. Več vprašati ponosno ni hotel.   Bal se je — uže svojega spomina.
Dvajseto poglavje. Svidenje.
j]o je pet clnij po svojem razhodu s profesorjem Leon mimo vozeč se po nekem poslu prišel na pošto, ogovoril ga je poštar Goreč, usta-vivši mu pred vežo konja:
„Vi ste predvčeranjem trdili, da je oni Vaš znanec profesor uže odšel, a ni res. Denes je prišlo pismo z denarjem zanj in ko sem davi poslal Štefana z recepisom, našel ga je še tam gori v njegovi koči."
„Doma?" vpraša Leon.
„Da, in denes popoludne sam pride po svoj denar, rekel je," pristavi Goreč.
„ Potem ga počakam, saj mora kmalu priti, če ga dosedaj še ni bilo," reče Leon, ki bi se bil gotovo tudi brez tega ustavil, kajti precej je vprašanje pristavil :
„Sta li gospodičini doma?" „Menim, da sta gori," reče stari.
13*
— 188 —
„Ako pride profesor, privedite ga k nam gori," reče Leon in skoči potem v vežo ter brzonog po stopnicah navzgor, kjer sta bili gospodičini.
Deklici najde obe pri šivanji, Pavlino pri oknu na vrt, Matildo pri mizi. Na jeziku mu je bilo, da bi napovedal dohod svojega prijatelja in da ga bode imel najbrž še denes čast predstaviti gospodičinama.
Ali takoj po prvem pozdravu je pozabil izvršiti ta svoj namen. Prestrašil se je namreč, ko je videl, da je bila Pavlina vsa bleda in bolestnega videza, kar se je tem bolj kazalo, ker jo je ravno večerno solnce pri oknu obsevalo. Matilda ga je hitro vprašala nekatere vsakdanje reči, na katere je prav kratko odgovoril, potem pa se k Pavlini obrnil in z glasom, iz katerega se je treslo in balo njegovo ljubeče srce, vprašal:
„Vi ste morda kaj bolni, gospodičina ? Ne zamerite mi, vem, da so sitni in neuljudni ljudje, ki tako izprašujejo, ali meni smete odpustiti, in mislim, da smo uže vender vsaj toliko prijatelji ... Vi ste bledi, nekoliko dnij uže niste več zdravi."
„Hvala za Vaše sočutje, gospod, ali bodite uver-jeni, da pretiravate, ni tako zlo," reče ona in se prisiljeno zasmehne.
„Je, je!" oglasi se Matilda. „Ne veste, kako je čudna zdaj nekaj dnij. Jaz vem, da ji je nekaj, ali nehče povedati, kaj; glejte, še meni ne. Dajte jo Vi, ali močno jo pripnite, naj govori'.'1
— 189 —
Pavlina jo proseče in očitajoč pogleda.
„Gospodičina, jaz se vozim denes mimo zdravnika, glejte, kakor za šalo povabim ga s seboj, ko pojdem nazaj tod mimo."
„Jaz ga ne potrebujem, verjemite, da ne," reče Pavlina in v mehkem glasuje bilo tudi prav majhno znamenje nejevolje, tako, da si ni upal več tiščati v njo. Tudi nji je bilo tega malega izraza ostrosti, izvirajočega le iz velike razdraženosti nje trpečih živcev, takoj žal in pohitela je razgovor na druge misli spraviti z vprašanjem:
„Ste li bili zadnje dni kaj z gospodom baronom vkupe?"
„Ne, zakaj vprašate?"
»Mari ne veste, tujec, da se vender pri nas zanimamo zanj nekoliko," rekla je s pogledom na Matildo in se silila nasmehniti.
„Ne zanimamo se tako posebno," reče Matilda lahkomiselno, in prav ljubeznivo malo kvišku napne češnjevo-rdeče spodnje ustno.
„Ali malo venđer," reče on.
»Prav malo. — Pa kaj Vaša teta, je li uže bolj zdrava?" vpraša sedaj Matilda, ki je tudi hotela pogovor od svojega ženina spraviti na drug predmet.
Leon je pripovedoval, da je teta, stara komtesa, vedno bolehna, da ga uže nekoliko skrbi.
V tem se zunaj čujejo hitre stopinje, vrata se na ves iztezaj odpro, gospod Goreč napotuje profesorja Vesela v sobo, rekoč:
— 190 —
„Tu najdete svojega prijatelja z Zabrezja, pa moje dve punici sta, dobro se imejte!"
Rekši se gospod Goreč obrne, odide in vrata zapre za seboj. Leon profesorja predstavi deklicama. Predstavljanee se pokloni najprej bližnji si Matildi, potem se obrne k Pavlini. Ona je stala od okna obr-nena po sobi proti njemu, od svita strani, držala se je krčevito za stol in prejšnja bledota na nje lici se je bila umeknila neprirodni rdečici.
Morda se je bila vender nekoliko izpremenila, morda ni stari vtisek brž predrl, morda je bilo stu-diranemu mlademu možu uže nekoliko oslepelo prej bistro oko, morda ga je vstop iz svetlejše veže v menj svetlo sobo tudi prevzel: Pavline profesor ni spoznal takoj.
Zahvalil se je Matildi za stol, potem sedel in razložil Leonu, da je čul o njegovi navzočnosti in da se lahko ž njim vozi domov, kar mu je po godu.
Leon mu odgovori, da samo pol ure naj počaka tukaj, ta čas opravi on svoj posel v bližini in se pripelje nazaj ter ga vzame s seboj.
Vedno prostosrčna Matilda je temu precej jako odločno pritrdila. Vender gost profesor je odbijal rekši, da rajši hodi peš, če ni kmalu, ker ima nocoj še opravek.  To je morda bil sam izgovor.
V tem hipu vstopi zopet gospodar G6rec in kuharica za njim z vinom in kruhom. Ko je po šegavi  svoji navadi govoril  s profesorjem, karajoč
— 191 -
ga, da, bližnji sosed, ne prihaja več blizu, nihče ni bil zapazil, da je bila Pavlina priliko porabila in smuknila iz sobe.
Profesor je pripovedoval, da dobiva pisma največ iz sosedne, onikraj hribov ležeče pošte.
Pogrešila sta Pavlino Leon in Matilda. Obema se je ta nje nenavadna neuljudnost zdela čudna, ker je ni bilo nazaj. Naposled je gospod Goreč tudi zapazil in naravnost vprašal:
„Kam je šla Pavlina?"
Matilda vstane, da bi šla gledat po nji.
„Le glej, da se še ti izgubiš," reče oče in natoči čaše na mizi. „Naposled bode gospod mislil, da sta obedve boječi, kakor samosrajčni hribovski otroci."
Matilda pride nazaj z vestjo, kateri se je, kakor se ji je znalo z obraza in glasa, sama najbolj čudila, da „Pavline ni nikjer."
„TJže pride," reče Goreč malomarno in pripoveduje dalje, kod je boljši pot, ki ga more profesor iti: ali čez Suhi brod, ali mimo Zabrezja.
„Mari sem jaz prepodil Vašo gospodičino sestro," vpraša profesor Matildo potem.
Ta jo naprej zagovarja, potem pa pove, da ni sestra nje.
„Iz rodovine je po ženi moji," dostavi Goreč, „in z očetom njenim sva bila dobra prijatelja. Pila sva nekdaj vkupe, kakor sva znala le midva, jaz pa Zlatovec."
— 192 —
Pri tem imeni se profesorju zbere čelo, najprej debelo pogleda, potem se nasloni počasi na edno koleno in z navidezno lahkomišljenostjo vpraša:
„Kako mu je bilo ime, Vašemu prijatelju?"
„Zlatovec."
Profesor potegne počasi z roko preko obraza. Na nekovo Leonovo opombo ne odgovori ničesa. Obledi, izpije pol čaše vina, potem pa vpraša:
„Koliko časa je uže pri Vas ta gospodičina, če dovolite vprašanje? Zdi se mi, da sem poznal . . . mater nje."
„Koliko? Vsaj pet let uže."
„Več," oglasi se Matilda in začne natančno šteti, koliko je, kar je umrla Pavlinina mati, ki je bila vdova.
Profesor gleda v tla in potem prav neuljudno molči. Naposled brzo vstane, popije svojo čašo do dna, zahvali se poštarju za gostoljubnost, Matildi pa reče:
„Storite mi dobroto, in povejte oni gospodičini, da, ker je zarad mene bežala, tega drugikrat ni več treba, tudi ji ne bode prilike, ognil se je bodem odslej gotovo daleč v stran. Tudi zdaj nisem vedel, da je tu, na mojo vero da ne.   To ji recite, prosim."
„Ne mislite, da seje Vas . . ." hoče odgovoriti prestrašena Matilda, ali ne more stavka dovršiti. Ali je zdravega uma ta gospod?
— 193 —
Ali profesor je bil uže odšel s poklonom : »Priporočam se. gospoda!"
»Kaj mu pa je?" vpraša Goreč Leona.
»Ne vem," odgovori ta v zadregi sam. „ Čuden človek se mi je uže večkrat zdel."
„Drugikrat se bodem čuval, vabiti ga," pristavi hišni gospodar.
Ednoindvajseto poglavje.
Pisma.
a jnžno-vzhođni strani samotne poštne hiše se je svet toliko vzđigoval, da se tam s steze, ki je zavijala okoli hriba, ni nič videlo poslopje, niti ni bil odprt vid na vrt. Tam na jarku je raslo nekaj starih hrušek drobnic s češminovim in drugim divjim grmovjem podrastlih.
Ko je profesor šel tu mimo, zamišljeno v tla gledaje, stopi mu nasproti ženska.   Bila je Pavlina.
Ko ga je v sobi pred seboj videla, skoro malo izpremenjenega v zunanjem, z istim glasom, vso isto celo postavo, pa je niti spoznal ali videl ni, bala se je za sebe, ni mogla iztrpeti tam. Strani je morala bežati, sicer bi bila pala predenj in — ker ne ve, zakaj jo je on zapustil — bila bi odbita od njega, osramočena pred ljudmi. Zato je bežala, a misliti ni mogla svojega položja. Tam na vrtu je stala in trepetala. Kaj bi? V tem hipu je ugledala, da je stopil iz velikih vrat, šel na cesto, zavil na južno
— 195 —
stran; znala je pot; vedela je, kje se mora oviti na stezo mimo onih hrušek na konci. Od nje do tja je bil čez njivo vprek skoro pol krajši pot! Da! Morala je govoriti ž njim, na samem, ne pred ljudmi. Nič ni več premišljala, kaj bi storila, nje obleka je za-šumela skozi debelo, redko, golo, strmečo koruzno slamo in precej prej je pritekla na stezo pod hruškami in za grmovjem zadaj ovinka s ceste.
Prav ustrašil se je je, modri mož, ker zardel se je, kakor bi bil zopet znova osemnajst let star. Precej, ko jo je ugledal na poti pred sabo, šinila mu je misel v glavo: „Aha, ona je nevesta tega mladeniča z Zabrezja, pa me hoče pridobiti, naj ji ne kalim računov, egoistka.   Izplačal te bom."
Ona je obledela. Oba obstaneta. Nobeden ne more prvi hip najti besede. Lehko je ugeniti, kateri je prej prišel do nje.
„A, gospodičina, vender me niste hoteli tu počakati, ko ste tam v hiši zbežali pred menoj ? Pomirite se, jaz nisem maščevanja željan. Ne bom Vas izdajal. Vem sicer vse na tanko, da ste nevesta in čegava in kako, a ne bojte se, da bi mu pravil kaj, da sem Vas malo uže sam poznal. In sicer bi ne bilo menda nič hudega, gospodičina, ko bi tudi to povedal. Življenje je življenje, praktični bodimo! Ni se Vam bilo treba truditi tu semkaj. Glejte, še v nevarnost ste se postavili, da Vas kdo vidi govoriti na samem s tujim človekom.   To ne gre, saj veste.
— 196 —
Le brez skrbi bodite.   Če hočete, "Vam še po vrhu zagotovim, da nisem niti v sanjah mislil tu najti Vas, drugače bi me morda ne bilo ..." „Franci" vzklikne ona.
„Ne! Prosim! Ta sem Vam bil nekdaj. Zdaj je minil čas, da bi se klicala po krstnem imeni. Minil, saj veste kako. Ker Vas tu nahajam, menda Vam je prvi „pametni" korak izpodletel. Ali nisem radoveden, gospodičina? Sicer je pa prav, da je tako prišlo, kakor je. Kaj ne, kako sva nekdaj neumno govorila? Ali, oprostite mi, tačas nisem poznal ženske. Le omožite se; jaz sem mislil, kakor rečeno, da ste se uže. Pa — dobro, da sem se domislil — Vi morda hočete pisma svoja od mene nazaj ? Imam jih še, in sicer še celo tukaj doma. Morda ste te hoteli, kot priče . . . ?"
„Da!" odgovori Pavlina. Ona je bila sem prišla notranje prisiljena iz vse druzega razloga. Ali, kaj je na takšen govor hotela odgovoriti ? To ni bil več oni mož, ki ga je nosila v srci.   Ta je govoril drugače!
„Po sreči imam še vse vkupe. Pošljem Vam jih pred odhodom še. Po kom? Vi, to se razumeje, sami ne morete ponje. Izkušal Vam jih bodem poslati po kacem zanesljivem človeku. Ali, čakajte, kaj zato, naposled Vam jih prinesem sam, in dobro ovite lepe besede izročim, komur ukažete."
„Meni, tu!" reče ona kakor mehanično, a vre ji po glavi.
— 197 —
„Jutri zvečer ob mraku. Naj bo še to! Vidim, da imate za veliko važnost to stvar. Jaz ne. Jaz niti ne terjam, da mi prinesete moja, če jih niste še požgali."
„Ne!" pravi ona.
„Nu, pa jih požgite," seže ji on brzo v besedo, „ali vrzite jih na cesto, naj jih čita, komur se bode zljubilo pripogniti se, da jih pobere. Vidite, človek se izpremeni. Pred malo leti še me je neprijetno pretresala misel, da bi še kdo moja čutila bral, črna na belem, razven — Vas. Zdaj se smejem. A Vi?" Ona ga srepo gleda, pa ne reče nobene besede. „No, Vi ste uže pametna bili sama ob sebi. Mi ne! Nas nekoliko se mora šele izpametovati s samoizkustvom . . . Torej, jutri večer, gospodičina, dobite pisma svoja, ker mislite, da imajo vrednost za Vas pred možitvijo. Saj ste me za pisma hoteli terjati, ali še kaj ?"
„Ničesar druzega!" odgovori.
„Dobro! Zame nimajo nobene vrednosti."
„In vender ste imeli spravljena?" reče ona, ki je bila po pikrem  govoru njegovem sama hladnejša.
„Spravljena, da! Iz navade. Ha-ha! Meni se zdi, da so še zmerom s tistim modrim trakom ovita, veste? Pač sem jih ob času, ko sem Vas — oprostite mi, saj to je uže prešlo — ko sem mislil, da sem Vas sovražiti začel (pravim mislil, zdaj imam tako veliko spoštovanje do Vas, gospodičina, kakor do vsake vrstnice Vašega spola), v tistem času sem jih hotel
nekoč uničiti. A prišel mi je humor, in mislil sem si, zakaj se ne bi premagal in za stare dni prihranil materijal, da se bom časih sam smijal na svoje troške."
„Odpustite mi, da sem se izpozabila in Vam se tako na pot postavila. Imela sem še drugo podobo o Vas, drugo, drugo ! Nisem vedela, da znate Vi tako napadati," reče obledela deklica, s težavo besede iz sebe suje, in hoče oditi.
On ji zastavi pot in reče naglo:
„Odpustite mi, če sem rekel kaj, kar se morda ne sklada z boljšim tonom. Žaliti Vas nisem hotel. Domislite si, da na forme uže nekdaj nisem dovolj držal. To je napaka, ah človek se je težko odvadi, kadar mu je prigojena."
„Z Bogom !" reče ona in se obrne na odhod.
„Teđaj jutri pridete vender sem po pisma ?" vpraša on še na mestu stoječ.
„Ne!" hotela je ona zavpiti iz vse iznenađene, strašno prevaljene duše, da ga je našla čez tako dolgo — pa tacega!
Ali nobenega glasu ni mogla dati od sebe. Težko je stopala, počasi; toda z vso eneržijo se je držala po konci.
Ko se ozre, ni ga uže bilo. Izginil je bil za grmovjem okoli hriba. V glavi se je deklici vrtilo. rađa bi bila sela, rada bi bila obraz v travo zakrila. Ali po cesti tam pred njo so šli baš ljudje. Ljudij pa je človeka sram. kadar bi jih najbolj trebal. Pre-
— 199 —
magovala seje tako dolgo, da seje privlekla zopet na vrt, v samotno hladnico. Tam je sela in pala je nje glava na mizo.
Za solzami je prišlo tožno premišljevanje, in premišljevanje.
In tu je videla, da vsega razgovora, vsega svidenja ne razumeje, kakor ne razumeje njega. Je li pač res on to bil ? Zakaj ni ona skoro nič govorila ? Zakaj on toliko in tako in kaj? — Da, Bog zna, koliko vprašanj ji je v duhu ostalo, katerih si odgovarjati ni vedela.
Sklene jutri zvečer iti po pisma, a vesti se vse drugače, hladnokrvneje, ponosneje, kakor izobražena ženska, ki zna imponirati, če hoče . . . Pojasniti se stvar mora . . . Pisma so njena svojina . . . On sam jih je ponudil. Kako jih sme v rokah puščati človeku, ki ni več vreden, da bi hranil zapisane nje najblažje misli iz srca, izražene dozdaj še samo njemu.
On pak tudi ni bil zadovoljen sam s svojim vedenjem, kakor brž je bil nekoliko hladnejši. Čemu je bilo tako treba? Omikan mož se zna zatajevati; in on je vender do denes se imel za omikanega! Zakaj je pustil, da se je iz vsega njegovega vedenja videla vsa njegova trpkost? In to za žensko, o kateri je vender uže davno bil pri njem sklenen račun, da njegovih najblažjih čustev ni bila vredna!
Mari pa ne dokazuje to, da je v tem prvem svidenji toliko očital ji, kar ji je prej tolikrat v mislih, da jo . . . da jo . . . še zmerom ljubi?
— 200 -
Postane na poti in vroče mu pride. V samo-spoznanji je prišel korak dalje. Da, še zmerom jo ljubi! „Nekaj koreninic prve . . . bedarije (on je tako zopet dejal v tolažbo sam sebi) ostalo je v meni in varam se, ako hočem tajiti sam sebi. Vender je človek čuden. Sovraštvo in ljubezen sta si nasprotnika, in jaz ne vem, katerega jaz nosim v sebi. Treba se bode še zdraviti. Jutri se moram nositi pametneje. Naposled bi me še ona izpazila, kako je pravo za pravo z mojim sovraštvom do nje, in — prekleto — to bi bilo vender preveliko in neprenosno ponižanje za me."
Dvaindvajseto poglavje. Tatica.
lo je bil profesor  odšel proti severu-vzhodu,
IH^VU Pavlina pak na drugo stran, vstala je tam nad stezo izza češminovega grmovja pod hruško na vrhu jarka dolga postava Neže Rožmarinke. Zadela je na laket svoj košek s polomljenim locanjem, in na palico opiraje se nejevoljno mrmrala mej zobe ter zlezla z višine na stezo doli. Tu je otresla svojo sivolaso grivo s čela nazaj, pa začela: „Hi-i-i! Jaz ti bom dala pisma! Pa, kakšna pisma so to ? Povedi mi! Pisma! Z modrim trakom so ovita. Ni li dejal? Pisma, z modrim?"
Stori tri stopinje, potem pa zopet prestane , piplje s palico po tleh, tiho poje in govori: „Pisma, pisma, pisma!"
Sede in zopet nekaj minut premišlja. Kar naglo po konci skoči, zakolne, oči se ji svetijo, košek svoj skrije v grmovje in od vseh stranij ogleda, če je dobro pokrit, da se s poti ne bi videl. Potem pa pravi:
„Vzame naj me devet lisic, in naj me raztrga v devet kosov in naj  me devetim kokošem pozobat
14
— 202 —
vrže, če ne bo teh pisem prej oče Stremenček bral kakor ona. Bomo vsaj videli, koliko so vredna. Prakelj žganja uže . . . Kod bi šla? ... On je šel čez Suhi brod, jaz grem kar počez vse na splav, da vidiva, kdo bode prej na gorici."
Baba nabere svojo obleko nad suha ogoljena stara kolena in začne teči proti hosti v ono mer, kamor je bil prej odšel profesor.
Profesor je v tem po razhojeni stezi skozi hosto počasi korakal in še časih celo postal. Premišljal je sam sebe in vidi, da se sam prav ne pozna, ali se neče. On je mehak, otročji, kakor je bil nekdaj. In, če se je kazal sebi in druzemu drugačnega, osor-nega, malomarnega, nasičenega, razumnega — vse to je bilo leganje samemu sebi, sicer morda neprostovoljno, nezavedno, ali vender neresnica.
Tu okoli mu je bilo vse znano iz otročjih let. Brinje, kjer je rezal nekdaj bičevnik, skala ona, kjer je oče njegov izganjal lisico iz luknje, steza, koder je še ubog dijak vrečo oprti v v malin nosil, obrežje potokovo, koder je kesneje komaj prizoreli mladenič o vročem dnevi sence iskajoč s seboj nošeno knjigo stisnil pod pazduho in se udajal sladkim fantazijam.
Denes, čez toliko let. ko je bila „dnij lepših polovica" uže minila, bila bi lahko uže životna in dosežena resnica te lepe fantazije. Kajti njega ideali o življenji niso bili postavljeni Bog ve kako nepri-stopno visoko, njegove želje so bile samo lahko iz-
— 203 —
polnive. A še tega malega ni dosegel, kar je nekdaj želel.
Mnogokrat je zadnji čas rekel, in tako govoreč sam sebi tudi verjel, da ne pogreša ničesa več, da mu znanost, izkustvo, filozofija zadoščuje, da je re-signiral na vse, da ni potreba, da bi vsak srečen bil, da sicer menda sreče niti ni. Zdaj se mu je zdelo, da je vse venderle tako, kakor si je slikal v mladosti.
Pa so zopet misli povrnile se mu na prizor, ki ga je baš denes imel, in obide ga neprijetni čut, ki ga imamo, kadar v spominu sami s svojim vedenjem nismo zadovoljni. Neprijetno mu je bilo, da je bilo to njegovo denarno pismo, ki je je šele denes prejel, krivo, da uže ni bil odšel pred nekaj dnevi, čemu si je dal baš zadnji dan duh vzburiti? Zato izkuša kaj druzega ali nič misliti in nekoliko podviza korake proti domu.
Komaj stopi na vrt, ko zasliši izza svoje hiše čudno in grdo večanje in kletev. Okrenivši za oglom vidi Nežo Kožmarinko, na tleh sedečo in režečo na njegovega najemnika, ki je v roci držal veliko palico in ji pretil.
„Kakor se mi ganeš in nisi tiho, pa te bom še, tatica ti grda! Ubil bi te!" vpil je najemnik, ki je bil sicer najpohlevnejša duša.
„Pusti me, ti suša, ti ječmen, ti vrag! Če me še edenkrat udariš, pa ti bom zacoprala, da ti bodo miši kosti snele,  v trebuhu se ti bodo žabe zaredile
14*
— 204
i do komolca boš roke sklepal, in smrti Boga prosil, ti lišaj ti! Piisti me!" Tako tuli Neža Rož-marinka in do lebti krvavo koščeno roko kakor za ščit drži pred se v zrak. Vidno je bilo, da je palica uže močno  padala  po nji.
„Kaj je to ? vpraša profesor jezno.
„Gospod, gospod, gospod, recite mu, da me naj pusti, ta suhokostec grdi, kaj me tepe?" tuli Neža in videč, da je nje mučitelj od nje strani obrnil svojo pozornost proti prišlemu gospodu, skoči naglo na noge in beži kacih deset korakov, tam se pa ustavi in žuga obema nazaj s krvavo roko:
„Bosta videla, kaj se pravi tepsti Nežo Rožma-rinovo, hčer lepega očeta!"
„Krasti je mislila," pripoveduje najemnik.
„Kje in kaj?"
„Pri Vas notri. Bog vedi, kako je vrata odprla. Ali izpazil sem jo bil od daleč uže, ko je v hišo kobacala. Dobil sem jo, ko je Vaše reči premetavala. Vse bukve in pisma je prebrskala. Potlej pa palico v roke, in učil sem jo krasti, da ne bode kmalu več poskušala."
„Hu, ti! Oba bosta še izkušala, kaj se pravi mene tepsti, mene, lepega očeta hčer," vpije baba.
„Čakaj me no!" pravi mož in palico zavdigne, da bi zopet šel nanjo.
„Pretepati je Vam ni treba. Naznanite jo županu ali sodišču."
— 205 —
„Mene sodišču? Mene zapirati? Iz kmeta gospod, najhujši birič! Ali le počakaj me tudi ti, našla te bom, ti. .
A predno je prišla vrsta psovek, katero bi bila Neža vsula na profesorja, udere njegov najemnik s palico za njo, in ona se spusti v beg.
„Kaj da se baš k meni napoti krasti ? Na samoti smo," misli si profesor in sklene pred odhodom s še edno ključanico zajDreti svojo sobo. Ni sicer imel mnogo vrednostij v nji, ali bile so venđer njemu drage knjige, zanj zanimivi popirji in razne stvari, katere je prinesel bil tu sem shranit na svoje počivališče, kjer jih je imel tudi še student. Na tist način je tudi pisma slučajno sem zanesel.
„Tako zna bežati, kakor zajec," pravi gostač, ko se sopihaje vrne od kratkega pregona.
„Pazite, da zopet ne pride!"
„Ne uide mi živa, če jo še edenkrat dobim," roti se mož, in menda mu je bila živa istina, kajti kmet sovraži najbolj skrivnodelujočega tatii in zalaznika
<—w^g||@*«—>
Triindvajseto poglavje.
a Podbrezji je bila komtesa čimdalje bolj bolna. Govorila je Leonu vedno o svoji smrti, naročala mu to in ono oporočbo, ali trdovratno se je branila pustiti zdravnika k sebi.
„Jaz nisem bolna, moje ure dotekajo, gospod Bog me kliče k sebi," rekla je pobožna žena in vzklonila se, tako da bi bil človek res veroval, da ni bolna, temveč da jo moti samo starost.
Tisto noč po dogodkih, katere smo pripovedovali v zadnjih dveh poglavjih, bilo je gospe tako slabo, da ji je stara Barba uže svečo držala in celo Matijec ni spal, dekle so pa v strahu in trepetu gledale v veži edna drugo in klicale Jezusa na pomaganje, ker groza jih je bilo pred smrtjo, če pride po noči v hišo.
Proti jutru ji je odleglo in čeravno se je bila uže večkrat izpovedala in je bila uže prejela svete zakramente za umirajoče, menda se je še česa tacega domislila, da je bilo vredno povedati. Zato pošlje Leona po župnika, če utegne, naj pride k nji.
Župnika Leon ne dobi doma. Sel je bil po svojih duševno-pastirskih  potih  nekam dalje in pričakovali
— 207 —
so ga čez dobro uro ali poludrugo. čakati tu tako dolgo ni hotel, pustil je voz in hlapca tam, a sam je šel peš nazaj. Ni menda čuda, da je naredil ovinek na pošto. Hotel je gredoč slišati gospoda Gorca svet.
Prišedši do tja, našel je Gorca baš odhajajočega po poslih, ali svet mu je dal: „Za stare kosti ni nobenih zdravil. Kadar pride, pa pride. Testament je v redu, za dušo je zmerom skrbela, pride pa pride, denes ona, pojutrišnjem jaz, potlej pa še vi, mladina." Rekel tako, gospod Goreč, pa o lepem vremeni nadaljeval.
Leon zve, da sta deklici na vrtu. Pusti starega in gre ji iskat. Najde Pavlino samo, v kolibi na vrtu sedečo. Zdi se mu baš prav, ker zdaj je imel priliko pritožiti se in jo pokarati, da se včeraj niti posloviti ni mogel od nje, ko je odhajal, in da je nje nenavzočnost rodila sitno nesporazumljenje pri profesorji, pri tem čuđneži. Pa kakovo je našel! Bledo v lice, in na očeh se ji je poznala prečuta in prepla-kana noč.
„Kaj Vam je, gospodičina?" vpraša Leon in v tem hipu je bila pozabljena bolna teta.
Ona ga s trudnimi očmi pogleda, hoče se ohrabriti in pravi s prisiljenim nasmehom:  „Kaj bi mi bilo?"
„Da ste popolnoma zdravi?"
„Vi bi me radi zopet bolno naredili?"
„Vi se izogibljete naravnost odgovoriti, zato mi toliko kakor pritrjujete."
— 208 —
„ Nisem bolna," reče ona resno.
„ Potem imate nekaj druzega na srci, kar Vas teži. Gospodičina, ali ne verujete, da . . . sem jaz Vaš najboljši prijatelj, prijatelj, ki bi vse, pa vse storil za Vas? Zakaj mi torej ne zaupate?"
„Verujem, da ste moj prijatelj, druzega prijatelja nimam; razven gospoda strijca, to se ve, ki mi je pravi oče," reče ona mehko.
„Ne le prijatelj," govori on ognjeno, „to mi je premalo za Vas, jaz ..."
Ona je bila po konci skočila, lehka rdečica ji je pobarvala lepo lice in oči so zopet vzplamenele.
„Stojte. denes tega ne govorite, meni ne!"
„Zakaj denes ne? Vsako uro! Zakaj mi prepovedujete denes?"
Ona sede in mirna, morda prisiljeno mirna, reče : „Potrpite nekoliko trenutkov, potem boste videli, cla Vam vse zaupam."
In pripovedovala mu je potem naravnost povest prve svoje ljubezni, in da ga je včeraj čez več let zopet videla, ko prej ni niti znala, kje je, da pa je njegov spomin vedno čist nosila s seboj, dokler se včeraj ni skalil popolnoma, ko ga je srečala v tej hiši, kjer ni mogla prebiti ž njim v družbi, ali ko je odhajal, ni mogla drugače, nego da ga je počakala, da bi bila morda zvedela vzroke njegovega vedenja. Zvedela jih ni; vender so jasni, on je zdaj ves drug
— 209 —
človek; oni, ki ga je ona ljubila, zanjo je umrl in ga sploh ni več.
Strmeč je slišal Leon to razkritje. Kako bi si bil mogel misliti, da sta si bila dva človeka, ki ju je on tu našel blizu vkupe in ju oba spoštoval in ljubil, v razmerji, ki seza v vse njegove misli in upe? Kako hipoma se je izpremenila vsa podoba onega moža pred njegovo dušo! Ni ga mogel spoštovati z onim srčnim prijateljstvom, katero se mu je bilo tako naglo vzbudilo do njega. "Vender mu skoro ni mogel zameriti, da je tako ravnal, kakor je, kajti Pavlina je bila zdaj prosta. In dasi se je v mladi njegovi duši hitro stvarila nekoliko neprijetna egoistično - mladeniška misel, da ni on prvi, katerega bode ali je ona ljubila, imel je vender z mladostno hitrostjo svoj gotov sklep, da je zadovoljen odpustiti in pozabiti vse prešlo, samo, da je v zdanjosti in prihodnosti njegova.
Velika zaupnost srčnih stvarij mej dobrimi ljudmi prijateljstvo in ljubezen vzbuja ali utrjuje. Tudi njega je veselilo in mu je bil dokaz, da ga deklica rada ima, ker mu je povedala, kar tako po vsem še nikomur ni, notranje svoje življenje, in razkrila mu vse svoje veliko, blago, zvesto srce, zvesto, to se ve, dozdaj druzemu.
Ali denes ji tega ni hotel govoriti. Čuti) je zdaj, da ni pravi čas. Vprašal jo je le po nekolikem molku :
„In pojdete li drevi po pisma?"
— 210 —
„Pojđem," odgovori ona.
„Jaz bi Vas prosil: ne hodite! Pustite mu jih, pišite mu, naj jih požge, ali naj jih ima; kar hoče. On ni zaslužil, da storite še edno stopinjo."
Tako je rekel; ali morda je tudi mislil: „Bolje je in rajši vidim, če se ne snide več ž njim pred njegovim odhodom. Izbrisala si ga bode tem lože iz spomina."
„A jaz pojdem ! On je včeraj v sobi — Vi ste bili zraven, jaz ne več — naročil Matildi, naj mi pove, da se mi ga ni treba ogibati. Naj vidi, da se mi ga res ni treba, kakor se mi ni treba in se nehčem nobenega človeka."
Ta nje ponos je bil Leonu zopet skoro po volji.
Morda je bilo prav, da je baš v tem hipu prišel hlapec Leona klicat. Prišel je bil njegov voz z župnikom in mladi mož je živo deklici roko stisnivši spomnil se — bolne tete ter odšel, to seveda, ne pozabivši pred izhodom iz vrta pogledati še edenkrat nazaj.
Štiriindvajseto poglavje. Zapeljivka.
jubo je jesensko solnce sijalo na žago. Vode je bilo dovolj, dan lep, ali žaga je stala in Šepec je sedel na žagišči ter je bil tako pobit in potrt in nesrečen, da bi bil tako strašno zatulil kakor stari sivi volk v gori, kadar sluti, da ga zalazuje bridka smrt.
In kako ne bi bil nesrečen! Vse hudo je bilo naedenkrat prišlo nanj : mati je bolna ležala, hčer je bil v službo dal, pa so mu rekli, da za začetek ji mora kupiti obleke, dolg za najemnino je bil vedno večji, tista Mreta je bila v nekem stanji, v malin ni imel česa dati, moke ni imel niti za edno miško pri hiši, zabele niti za eden ocvirek, soli ne, kruha ne — a gladen je bil tako, da je čutil v trebuhu tako silovito praznoto, da se mu je zdelo : vsa graščinska peka hlebov zabreške gospodinje Barbe bi imela v njem dovolj prostora. Zaslužka ni bilo zadnje dneve nobenega. Morda so ljudje, ko so vedeli, da ima opraviti z ono zloglasno Mreto tudi bolj ogibali se ga
— 212 —
in mu niso več toliko žagat vozili. Takisto se ni smel drzniti, da bi bil šel kam prosit kake stvari; vsaka gospodinja bi ga bila odgnala. Kmetice namreč imajo sveti zakon v čislih, zlasti pri druzih ljudeh in pri svojih moževih. Mati Sepčeva pa, ki bi bila smela iti kaj k ljudem z dobre roke iskat, ležala je tu notri zelo bolna in denes ji ni mogel uže kaj hrane ponuditi. Ko bi umrla, niti pokopati je ne bi imel s čim ! Nobenega denarja! Nobene ljube stvari za prodajo! Na upanje nikjer nič dobiti! „0 Jezes, Jezes, in sam Bog ti meni pomagaj!" molil je Šepec v svoji silni nadlogi in bedi.
„Kaj ti je?" oglasi se mu nekdo tri korake za hrbtom.
On se ozre in ugleda Nežo Rožmarinko. Jeza ga obvzame, da po svoje zarolini in reče potem:
„Boga sem klical, pa je hudič prišel, in njegova popolusestra."
„Da bi te vzel? He-he! Beži, beži! Ne, on ne mara zate! Njegova popolusestra tudi ne. Ona ima rada mlajše kakor si ti, popolubrat vrag pa ima rajši mlade deklice, copernice, bogatine in polhe. Slišal?"
„Reci mu, naj ednega bogatina k meni pošlje, s6va!"
„Po kaj?"   vpraša baba,   stopi bliže,   sede in ovije roke okoli svojih kolen. Šepec ne odgovori ničesar. „Hočeš denarja?" vpraša Neža poluglasno.
- 213 —
Šepec jo veselo osupel pogleda in reče: „Saj ga nimaš? Daj ga! Posodi mi, če imaš le eden groš, dva, tri, kolikor je!"
„Hu, ka je taka sila?"
„Ce me devetkrat na glavo postaviš in tako dolgo na glavi stoječega pustiš, da bodo sodnemu dnevi zvonili, ne pade ni vinar od mene. Posodi mi, če imaš kaj, Neža. Gotovo in gotovo ti povrnem s prvim, kai' bom le zaslužil. Mati so bolni, a nimam jim česa dati, in sam sem tudi potreben, prekleto! Tako se mi še nikoli ni godilo. Vrag ve, da ne! Daj! Ti vem, da imaš. Ti od ljudi j pricopraš in priprerokuješ zmerom kakšen krajcar. Daj mi!"
„Kar eopernica priveka, to nima teka," reče glasno zategneno Neža in se nazaj in naprej zaguga na svojem pritlikovem sedeži, pa potem poje svoj : „Garvaj, drndaj, lišaj, lišaj!"
„Ce je sam vrag privekal tvoj denar in so mu vsi njegovi bratje in vsa hudičevinska žlalita pomagali, sem ga daj, denar, če ga imaš, pravim."
„Sama ga nimam, nimam, nimam/' momlja Neža pa v streho gleda.
Šepec, ki je bil dobil uže upanje, razjezi se zdaj, ko mu je izginilo, in vpije:
„Ti, kisla nedelja babja ti in vragova, kaj pa govoriš! Li greš od tod! Ali bi te utronil!"
In udaril bi jo bil,  ko bi Neža hitro ne bila
rekla:
— 214 —
„Ćakaj, čaj, čaj, čaj ! Jaz pa vem, kje denar dobiš, če hočeš," in bolj tiho pristavi, „če si trd mož?"
„Povedi, kje? Jaz sem tak, da pojdem ponj, če je treba vragu v brlog."
„Pa boš molčal?"
Šepec se zaklinja, da bode.
„Znaš li še udariti, če je treba?"
„Kolikor hočeš, treh se ne ustrašim, če jih predse dobim in če nisem golopest."
Neža se nagne k njemu in mu pripoveduje, da nocoj pojde oni gospod izza gorice, ki mu pravijo profesor, skozi Suhi brod, tu-le gori mimo, ne daleč od žage. T;im je na obeh straneh poti taka gošča, da je skoro po dnevi tema, posebno pa popoludne, ko se solnce umakne nizdolu. Gospod ponese s seboj neka pisma, ki bodo z modrim trakom povita. Tista imajo veliko denarja v sebi. Pa tudi gotovih penez je dobil včeraj na pošti, sam vrag ve, koliko. Tega naj gre Šepec počakat, naj mu založi edno gorko preko glave, da se bode zvalil po tleh ter nikogar poznal, in naj mu potem vzame denar. Gospođa imajo uže tako preveč denarja. Ubiti ga baš ni treba; tisto ne. Le edno mu založiti čez glavo gospodsko, da bode nezavesten, več ne. Toliko, da ne bode vedel, kdaj mu jemlje denar in pa tista pisma. Denar bode ves njegov, pisma pa bode ona vzela. Kolikokrat si ljudje malo krvi puščajo, ko je menj treba, in on
— 215 —
sam se je uže krvavo prebijal, ko vse vkupe ni bilo pol krajcarja vredno.
Sepec se vender prestraši na prvi mali. Kar je bilo v njem dobrega, to se vzbudi: „Ne, ne, pojdi mi, copernica, tolovaj pa nehčem biti, ne!"
„Kakšen tolovaj, saj ga ni treba ubiti, edenpot ga česni, pa je! Veš, zasluži, ni prida človek."
„Tega pa ne," odpoveduje on, a uže je bil zamišljen. Hudič je imel uže mezinec njegov.
„Kakor hočeš. Prej si pa dejal, da pojdeš vragu v brlog po denar. Glej, zdaj se pa bojiš ednega go-spodka. Jemati neb češ ? Pusti! Gospoda pa ljudem zmerom jemlje, kjer more. Le pusti! Od lakote umri, pa zapodili te bodo z žage, ker nimaš štanta s čim plačati, in potlej boš staro mater oprtal na pleča in pojdeš od praga do praga, in lakota ti bode edno uro daleč pred tabo visela iz ust. ti tele neumno!"
Tako govoreč, bila je Neža vstala in se je delala kakor bi hotela z vplikim zaničevanjem oditi.
„Stoj no, stoj I" reče Sepec. Sila in lakota podira v njem vse dobre duhove. „Kdaj pojde tam mimo, praviš?"
„Difcvi pred mrakom, čakati bi ga imel."
„Pa kako smem ? Spoznal me bode po moji leseni nogi in zatožil, kadar vstane."
To je bilo res. Tega Neža ni pomislila. Morda ji tudi nič ni bilo za Sepca, če ga spozna in zatoži. Da, morda je to cbIo želela, ker ljubila ga pač ni še
-   216 —
od časov tistega slovečega obroča sem ne, ki ji je bil nos razbil. Ali nekaj je morala svetovati, če je hotela imeti pisma in po Šepci do živega priti onemu gospodu, ki ji je s sodiščem žugal. Sede zopet in po kratkem premolku reče:
„Veš kaj ? Za žensko se obleci, potlej te ne more spoznati, ker se lesena noga ne bode videla."
„Kje bi dobil kaj obleči ?"
„Jaz ti prinesem. In dve buči žganja imam spravljenega, edno ti tudi prinesem, če bodeš ona pisma meni dal. Denar naj bode tvojP
„Prinesi obe buči žganja," reče Šepec, ko je cul o pijači. Hotel se je prej opiti, da bi svojo vragu prodano vest utolažil.
Zdajci je bil slišati iz žagine izbe sem stok stare bolnice. Šepec vstane, gre gledat, kaj je, in nazaj zašepne Neži:
„Počakaj me še."
Ko je odšel v izbo, raztegne Rožmarinka svoja usta skoro blizu do obeh ušes, vrat podolži naprej, in sama v sebi vesela zatuli poluglasno: „Pa ga imam! Edenkrat zamahnem, dva zadenem! Bu-ii !"
Petindvajseto poglavje. Ranjenec.
avlina edno vso noč ni spala. Sinoči ga je čakala namreč na zmenjenem mestu, ali — ni ga bilo, ni prinesel pisem, ki jih je bil sam ponudil. Tedaj še tu se je norčeval iz nje, vodil jo za nos, celo poslednji hip. To je bil vender zadnji in dejanstveni dokaz, kako grozno je sebi, srcu svojemu in svoji domišljiji delala krivico, če je tako dolgo hranila lepo misel o njem, lepo podobo, če je tako dolgo čuvala še nekoliko nadeje, da bode zdajci prišel zopet k nji v nekdanji ljubi otročjosti in sladkosti.
Denes to noč je umirala, kakor si je deklica dejala, zadnja iskra njegove ljubezni v nji, in taka noč mladim ljudem ni čas počitka.
Poleg te duševne bolesti, ropotali so nocoj skoro vso noč po hiši tako, da bi bila Pavlina drugikrat vselej gotovo vstala in šla gledat, kaj je.
Ali nocoj je bila gluha za ves drugi svet. Pač je slišala govoriti hlapce, dekle, gospoda Gorca, ali poslušala ni, kaj imajo, sama s seboj je imela dovolj
16
— 218 —
opraviti, đočim je nje tovarišfca spala trdno spanje zdrave mladosti in brezskrbnosti.
Poslednji je v spanji pač tudi zunanji lirum bil na ušesa, ali ne tako močno, da bi jo bil popolnoma prebudil. Zatorej je zjutraj vprašala sestričino:
„Kaj pa so imeli nocoj zunaj, da je bil tak ropot?"
„Ne vem, pojdi vprašat," odgovori Pavlina.
In res se Matilda brzo obleče ter gre po stopnicah nizdolu. Kmalu pa pribeži nazaj in vsa preplašena pripoveduje:
„Nekaj groznega se je zgodilo!"
Pavlina ni mogla vprašati kaj, ali otrpnila je od strahu prvi hip na vseh udib. Slutila je, da se to, kar bode zvedela, tiče tudi nje.
B Sinoči je nekdo pobil onega gospoda, ki je bil predvčerajšnjem pri nas, veš? Zdaj leži pri nas spodaj."
„Mrtev?" zavpije tako silno Pavlina, da se Matilda prestraši še bolj.
„Ni mrtev, ali ne zaveda se nič, pravijo, da ima glavo prebito," odgovori Matilda.
Hlastno dovrši Pavlina svoje oblačenje in hiti po stopnicah doli.
Nasproti veliki družinski izbi je v manjši sobi na postelji ležal profesor Vesel nezavesten. Dekla mu je devala mrzle ohladke na glavo. Po postelji je bilo še okrvavljeno od predno ga je bil zdravnik obezal, ki je bil po noči prišel sem.   Sinoči je bil namreč
— 219 —
nekov kmet, ki je nesel iz malina, prišel uže kesno na pošto povedat, da pri Suhem brodu nek gospod mrtev leži čez pot, naj gredo z vozom ponj. Goreč je bil precej poklical hlapce in ž njimi šel sam. Našli so profesorja v nezavesti ležečega. Glavo je imel prebito in krvavel je. Bliže je bilo pač v Zabrezje, blizu tudi je bil dom ranjencev, ali Goreč ga je vender s seboj dal nesti in poslal precej po zdravnika. Ta je rekel, da ni videti še, da bi rana sama na sebi bila smrtno nevarna, da pa utegne še biti, ali pokazati se. Govoril je, kakor vsi njegovi tovariši, tako, da ni rekel belo, ni rekel črno, povsod si je puščal kaka vratca, skozi katera bode mogel smukniti, če pojde tako, ali če pojde inako. Zabičeval je mir in zopet mir, da se pretreseni možjani upokoje, ukazal ne pustiti mu govoriti in vstajati, kadar se zave itd.
To se ve, da Pavlina ni zvedela tega vsega v eden hip. Nje duh tudi vsega ni poslušal, niti ne razumel. Razumela je le edno, da mora vse storiti, da ga reši smrti. Umreti ne sme, le umreti ne.
In v tacih prilikah je ženski duh močan. Prevlada in premaga živce in vso telesno svojo slabost in ima samo svoj smoter pred očmi, dokler ga doseže, ali dokler je nemogoč; potem šele se oglasi zopet slabost.
Tako je tudi Pavlina spravila družino iz izbe, prevzela precej vso skrb za bolnika sama, močila ga je, preobezovala, nepremično bila pri njem, skoro očesa ne od njega odmeknila,
15*
— 220 -
Proti poludne ranjenec odpre oči, začuden jo gleda, nasmehne se ji tako prijazno, da ji seže v vso dušo, pa se trudi tudi izpregovoriti.
„Tiho, tiho, zdravnik je ukazal mir," šepeče ona z glasom, ki mu je izdajal vso nje dosedanjo ljubezen.
On je molčal, bodisi, da ni hotel, ali da ni mogel izpregovoriti, samci gledal jo je nepremično tako dolgo, da je zopet oči zatisnil, zopet nezaveden.
„Le umreti ne, o Bog!" molilo je iz nje vse. In upanje je v vsem svojem strahu imela trdno, da ne bode umrl, ker se ji je zdelo, da ne sme in ne more, če ona prav močno Boga prosi.
Zdravnik je popoludne zopet prišel, tipal žilo in dejal, da dozdaj ni slabše, če bode božja volja, njegova zdravila in dobra postrežba bodo ga kmalu na noge spravile.
„Ce more pomagati postrežba, potem je dobljeno," reče Pavlina.
Gospod Goreč je bil ta slučaj šel naznanit sodniku. Nesel je s seboj tri stvari, katere so na mestu našli. Obeljen smrekov kolec, s katerim je moral biti profesor udarjen in ki je ležal dva koraka od njega, dalje pa moder trak, zvezan še, in malo pismo, podpisano „Krt". Gotovo je napadalec to izgubil. Zlasti pismo je bilo čudna prikazen na tem kraji, v tej pus-tini, kjer ni [še nikdar ležal noben popir; zato je vzbujalo v gospodu Gorci vero, da mora poboj nik biti kakšen tujec, ne domač človek.   Vse to pa je
stvari dajalo nekaj skrivnostnega, tembolj, ker so našli v žepih profesorjevih ves denar, kar ga je včeraj na pošti vzdignil, in še nekaj več. To je dokazovalo, da napad ni imel tolovajskega namena. A kdo bi bil? To je bila stvar sodnikova in ta je zlasti trak in izgubljeno pismo ogledoval z veščim očesom, potem pa dvema žandarjema dal svoje ukaze.
Šestindvajseto poglavje.
Kaj je v pismih.
|azgrnil je bil mrak črne svoje peruti po vasi in županja je stala pred pečjo in pristavljala z burkljami k ognju velik velik lonec, v katerem se eden del večerje kuha. Za njo so stali nje otroci in ji delali napoto, tako, da je pravi svoj rod klela, rekoč : „Vender te spak ! Človek se še geniti ne more, poberite se mi izpod nog ! Marš v hišo, k očetu!"
Oče Stremenček je namreč v hiši pri peči sedel in grel roke za hrbtom. Videti ga ni bilo nič, ker okoli njega je bilo vse temno; škoda se mu je zdelo luč žgati. Videli je bil le ogenj iz njegovo kratke pipice in slišati je bilo žurenje starega mačka na peči pa rahlo grgranje neosnažene Stremenčkove grče, iz katere je s tako težavo dim žulil in ga z usti cmakaje izpuhaval, kakor bi bil zakrpan meh, ki težko lovi sapo.
Tako premišljuje vse novice, ki mu jih je povedala denes stara Hojka, ko je iz laza šel domov, čuje, da
— 223 —
je nekdo v vežo prišel in da žena pravi: „Le v hišo pojdi, notri je."
Hitro vstane in poseže na peč, da bi dobil kako žeplenfco in upraskal luč. Pa je uže zlodej, kadar človek kake stvari potrebuje, ne najde je, drugače se mu ob nogah opleta, sitnost vražja.
„Luč užgi!" reče znan glas, ko zalopne vrata za
sabo.
„A, ti si, Neža?" pravi župan ter zopet sede. „Ti lehko sediš v temi."
„Nič, nič! Bašte! Užgi, da mi prebereš! Prinesla sem ti tacih pisanj, kakeršnih nisi še nikoli bral, še ne vem, če jih boš znal, gospodska so."
nPojdi, pojdi! Kaj meniš, da so gospodska pisanja z drugimi znamenji pisana ?" poučuje župan, ali vender uže iz velike radovednosti, kaj je Neža prinesla, vstane, uprasne luč in prižge mastno in starega prahu sito oljnato svetilko na črvojedi stari mizi. Neža sede za mizo in vrže predse kupček popirjev. Stremenček poseže za zrcalo, izvleče tam iz pratike naočnike, natakne jih na suhi nos, vzame prvo pismo in čita.
„Kaj se bere in kako se govori tam notri?" vpraša Neža radovedna in zija na njegova usta, kakor bi iz njih tihih gibanj hotela ugeniti, česar čitati ni znala.
Toda Stremenček se muza, muza, odloži prvo pismo, vzame drugo, bere dolgo in preide k tretjemu pa se smeje.
— 224 —
„Tako zini! Ne boš goblje odprl?" jezi se Neža.
„Kje si pa to dobila," vpraša župan.
„Kaj ti mari? Kjer hočem! Ti povedi, kaj tam notri zapisano stoji in kaj so ta pisanja vredna, to hočem vedeti, potlej si pa zobe grej!"
„Vredna niso nič, več ne kakor edno pipo tobaka," odgovori župan. „če ne vemo, čegava so".
„Kdo pravi, da ne vemo?" vpraša Neža.
„No, čegava?"
„Povedi, kako se bere."
Stremenček ni znal gladko čitati; temveč jecljal je močno, zato reče: „No, take reči so, vse vkupe nič; tako neumno, tisto, ki smo časih, ko smo bili dvajset let stari, in smo sleparili pod okni, de-kličem pripovedovali, saj veš! Vse vkupe nič. Samo previto je bolj po gospodsko, pa še druge neumnosti. Kje si pa vender dobila to, in kdo bi bil neki izgubil?"
Predno je Neža mogla odgovoriti, potrka! je nekdo na malo okno. Stremenček se vzpne in pogleda na okno. Pozna pokrivalo in bajonet se zasveti v temi.
„Zandarm," reče župan, ki je bil vajen, da so se ti čuvaji javne varnosti pri njem oglašali. Vzame luč, da bi mu šel vrata odpehnit in mu po veži v izbo posvetit. Neža pa smukne za njim in odhaja skozi nasprotna vezna vrata v istem hipu, ko žandarm vstopi. Ona je bila od nekdaj neprijateljica biričem in žandarmom, torej ni hotela ni hipec biti s tacim človekom pod edno streho.   „Na svislih bom v slami
— 225 —
pri vas čez noč; če vam bo kaj večerje ostalo, prinesi !" šepne še materi županji, ko smukne mimo nje.
Na mizi so ostala pisma. Žandarm videč jih takoj prime edno in čudom vpraša S tremenčka: „Kaj je to, kje ste dobili?" Župan pove, da je bila Rož-marinka tu, ona je prinesla to brat, ali ni nič posebnega: ljubezen in take mladinske otročjosti.
Žanđarm pisma kar spravi in vpraša: „Kam je šla baba? Moram jo imeti še nocoj!"
Stremenček skoro obledi, kajti Nežo je on spoštoval kot veščo žensko in bal se je torej pomagati pri delu proti nji.   Zato je rekel:
„1, Bog ve, kje uže bo!"
„A vender veste, kam večkrat hodi spat?"
Stremenček imenuje več hiš. In naposled mora, dasi silno nerad, ali vender iz pokorščine do sodnika in do — žandarma (on je bil večji in oblastnejši mož nego Stremenček, župan sem ali tja) vzeti kapo s police in iti kazat žandarmu, kje bi utegnila Neža ležati.
Toda komaj sta bila žandarm in vredni vaški načelnik zapustila prag zahodnih veznih vrat, ko je mati županja po prstih tihotapila čez prag na vzhodno stran, tam pa čez gnojišče in dvor tekla in gori na svisli zamolklo klicala:
„Neža, Neža!"
Nihče se ne oglasi, pač pa se čuje glasno hrkanje. Babnica je bila zaspala v slami. Stremenčkovka torej leze po lestvi gori, tiplje in kliče, da Nežo dokliče.
— 226 —
„Brž vstani pa beži, žandar te išče, vsa tista tvoja pisma je vzel."
Neža skoči po konci, mane si oči, in ko ji mati županja še edenkrat z zamolklim glasom nevarnost pove in da ne sme tu biti, ker v vasi bode gotovo kdo povedal, da večkrat tu pri njih spi — zakolne Neža prav po svoje surovo in išče lestve tako hlastno, da se ji spesne in pade na tla. Samo eden stok je bil slišati, kajti po sreči in po gospodarski nemarnosti je bilo tudi zdolaj vse polno gnile slame, torej je bila Neža na mehko pala.
„Ali si se pobila?" vpraša Stremenčkovka.
„Lačna sem, lačna," odgovori Neža. „Prinesi mi dva krompirja."
„Ni še mehak krompir," odgovori županja, ki je bila pa le skopa.
„Naj bode, kakeršen je," zadere se Neža, in da bi jo brž spravila od svoje strehe in v varnost, steče gospodinja res v vežo, odstavi lonec s krompirjem in nekaj vrelih nese v predpasnem prtu Neži. „Av!" rekla je ta, ko se je opekla, potem pa spravila jed v svoj košek in se izgubila preko vrta v temi. Stremenčkovka je šla gledat zopet v peč in potem radovedna na pragu poslušala. Tam od bližnjega gozda se je kmalu čulo ukanje, edenkrat, dvakrat, potem ne več. Vsak človek bi bil mislil: to je sova! Ali mati Stremenčkovka je rekla: to je Neža. Zdaj naj jo pa le iščejo!
K; S: V- RSIffBSn -v:. / ■/ v.\: ,\  :v v      v; :y :v'.     v: ' v^ '/. V .Vr '^p^T^r^J ^f^^j
Sedemindvajseto poglavje. Pred mrličem.
rtvaški zvon je bil odpel. „Kdo je umrl?" povpraševale so se tri babe na vasi s tako prestrašenimi obrazi, kakor bi se vsaka bala, da je morda ona sama izdihnila dušo v sredi vseh svojih grehov.
„Komtesa je umrla," zvedelo se je kmalu potem in regljale in ropotale so babe in ugenile:
„Bašte je je škoda. Dobrih rok ženska je bila. Molila je več kakor vsak duhovnik, če ni morda škof ali papež. Pa saj je tudi utegnila; ni imela toliko dela kakor človek, ki mora gospodinjiti in vse v roko prijeti, kakor žena nas katera, ki ima toliko dela, da še umreti ne bode utegnila, kadar pride nanjo vrsta, česar nas Bog obvaruj. Jelite, ona je šla gorka v nebesa? Če ona ne, pa ne pojde nobena, prav nobena ne."
Ko so bile babe tako ugenile in potrdile, hotele so se raziti, ali v tem hipu se zopet zasliši mrtvaški
— 228 —
zvon iz zapuščene samotne cerkvice sv. Vida. Kakor bi bil strelo mej nje izpustil, bile so zopet v vseh straheh. Po sreči pride Jamarjev pastir in jim pove, da je umrla Sepčeva stara. Žene pa so se zopet ustanovile v odbor in sklepale o nje vzveličanosti. Posledek posvetovanja je bil ugoden.
„Če je ona molila, ta je trpela kakor sama sveta nadloga, ves živ dan; večkrat je bila lačna kakor sita, ali pa še sita morda nikoli. Oni nje Sepec, ta grdio, ta jo je spravil v grob. Ali se mu bode uže še vtepalo. A stara je uže tudi bila, kaj menite, koliko? In kaj menite, ali ni to strašno čudno, da sta obe eden dan, obe edno popoludne umrli: najbogatejša in najubožnejša ženska v fari ? Res je to čudež božji, da nikdar tacega."
A glej! Kakor bi bil denes ta dan posebno velicih novic bogat, trešči zdajci še tretja mej vaš-čanke in vaščane zabreške. „Čujte! Nežo, Rožmarinovo Nežo je žandarm uklenil, ima jo pri Stremenčkovih in jo žene v ječo, zato ker je onega gospođa z gorice skoraj ubila in mu strašno mnogo denarja vzela. Kdo bi si bil mislil, da je taka! Pa jim bode ušla, še po poti bode žandarmu ušla, ona je ptica, take ni!"
Ko je stari Grahovec slišal drugo izmej teh novic, domislil se je, da bode tu njega treba. Stari Grahovec je bil dolg, močnopleč mož, ki je navzlic svojim osemdesetim letom še skoraj tako po konci hodil kakor njegov vnuk, ki je bil najmočnejši fant pri do-
— 229 —
mačih pretepih na cerkvenih shodih, semnjih in pri ponočnem vasovanji. Gospodar ni bil uže petindvajset let več, temveč imel je izgovorjen „kot", drugi konec hiše, in jed pri skledi, če ni hotel toliko in toliko si dati odmeriti. On je bil „stari". Zato je pa delal kolikor in kar je hotel. Grahovčeva hiša je bila bogata, to je, v hlevu in v kašči je bilo polno, dolga niso poznali in za sol je bil vselej denar. Stari Grahovec je rad vince pil, če ga je imel, pa poleg tega tudi prej nikoli ni gospodarstva zanemarjal. Zdaj je bilo teže denarca dobiti, zato je po strani iskal kaj zaslužka, tesaril in mizaril samouk razn» stvari sosedom, nabijal sodčke, golidam in keblom al obroče, pa tudi vsem vaščanom delal zadnje h,-^Skadar so ta svet zapuščali, namreč mrtvaške krst* $U'i je Grahovec našteval, kolikim vaščanom je uže i- zadnje stanovanje: šest čevljev dolgo in čevelj v. k
Stari Grahovec se domisli, da je umrš ' ^pčeva mati pred kacimi petdesetimi leti, ko je on gospodaril, služila pri njem, in bila prav pridna. „Hent, če Se||ec denarja nima, sram ga bode pome priti," misli si vrli starina, zapne za ogorelim nagubančenim vratom gomb debele svoje hodnične srajce, koraca v hišo in prepričavši se, da skope snahe ni bliz^ odgrne iz prta na mizi ležeči hleb in ga silen kos odlomi pa izpusti v nedrije pod ohlapno srajco, misleč si o Sepci: „Denes ne bode kuhal, zato je lačen." Potem oprta leseni kovčežič, v katerem je imel teslo, balto, dleta,
svedra in drugo; nasadi na desno laket žagico, sivo glavo pomoli malo naprej in potuje po stezi preko vrta na žago k Šepcu, krsto delat za umršo njegovo mater.
Stari Grahovec je dovolj sveta izkusil v svojih osemdesetih letih, da je ljudi poznal. Tudi o Sepci se ni motil. Našel ga je glupo čepečega pred vrati izbe, v kateri je mati mrtva ležala. Od samega premišljevanja, kaj bi storil, ni storil ničesar.
Grahovec mu da najprej kruha, potem ga izpraša in mu ukazuje: „Pojđi tja in tja, stori in prosi to in to, da bode mati pokopana." Sam pa je izbral iz malega kupa desak najprimernejše in je začel svoje delo.
Omračilo se je bilo, ko je bil Grahovec, počasen mož, gotov s svojim tesanjem in zbijanjem, in je ravno od oblanja delal mrliču mečje vzglavje. Ob istem času je tudi Šepec domov prišel in oba sta dela mrliča v krsto. Grahovec je začel svoja orodja pobirati in se je pripravljal na odhod.
„Tako Vas prosim, kakor se Bog prosi, oče, bodite še nekaj časa pri meni; Vi ne veste, da me je res strah." reče Sepec.
„Koliko si pa star?" smeje se vpraša stari Grahovec ter sede na hlod. „Strah? Toliko in toliko mrličev sem uže pomagal spravljati, ali nobeden me ni še strašit prišel, verjemi mi, da ne, nikoli nisem še strahu videl, in ne slišal."
— 231 —
„Zato, ker ste mož, oče, mož po volji božji, zato ga niste videli; jaz sem ga pa slišal na svoja ušesa in zato mi je mati umrla, zato!" šepeta Sepec.
„Kje si ga slišal?" vpraša stari, ki je vender tudi vsem vražam verjel.
„Na Suhem brodu. Nekaj sem storil, nekaj strašnega! Slišali boste še; kadar bode mati v grobu, pojdem sam zatožit se, ali pa bežim tako daleč, da me ne bode nikoli noben človek več videl."
„Na Suhem brodu? A ne da bi bil ti onega gospoda pobil, ki zdaj na pošti leži?" vpraša Grahovec.
„Jaz, jaz. In — ko sem ga udaril — tačas — sem slišal samega hudiča iz gošče tako strašno name zavriščati, da sem bežal do semkaj. Jezus! Kaj ta-cega nisem še slišal in vem, da sem pogubljen, če se ne izpovem. Ali ste slišali, bode li živ ostal, ali umrje? Jaz bi dejal, da ni sile zanj, če ga je sam hudi duh branil in me prepodil."
Ko je Sepec to izgovoril, skočil je naglo po konci. Pred sabo je ugledal žandarma z nataknenim bodalom. Hotel je preko žage na drug kraj vode skočiti in bežati, ali komaj se je obrnil, zavpil mu je tam uže drugi „stoj!" in udal se je. Žandarma ga ukleneta in mu ukažeta iti ž njima.
BKdo bode mater pokopal? Vsaj tako dolgo bi ga pustili," reče Grahovec, ali čuvaja javnega miru
— 232 —
in reda sta imela svoj ukaz, po katerem sta se ravnala.   Kaj je njiju brigal mrlič v hiši.
Pred odhodom reče Šepec starcu: „Oče, prosite ljudi, naj mater pokopljejo. Kadar me bodo izpustili, storim Vam vse, kar boste hoteli za ljubo."
Stari Grahovec se zasmeje na ves glas, kakor bi bil čul kaj veselega, in reče:
»Bom uže, bom uže, le brez skrbi bodi, pokopana bode. Ali kadar bodo tebe izpustili, bodo ti ljudje" povedali, da je tudi stari Grahovec nže pokopan, tudi, tudi, ha-ha-ha!"
To se je menda zdelo starcu veselo, ker smehljal se je še, ko je uže sam sedel na hlodu, kadar sta bila žandarma Sepca odvela.
Potem pa je stari vstal in šel v izbo k umrši ženi. Dotipal je tam oljnato svetilko in prižgal luč. A videl je, da je jako malo olja v nji, doliva pa nič. Iskaje poslednjega, najde dve buči, edno izprazneno, drugo še polu polno žganja.
»Zdaj bom pa uže lože vasoval," reče mož zadovoljen, sede na nizki stolec ob steni, nastavi bučo in se nagrgra žgane pijače. Ko odstavi, hvaleč prikima z glavo, pa, bučo s silnimi svojimi prsti objemajoč, zacmaka.
Ko je dve uri kesneje vzhajala luna in posvetila v izbo, bila je oljnata svetilka dogorela, samo mesečina je razsvetljala izbo: skozi edno okno svit upirajoč na bledo upalo lice mrtve stare  Šepčeve ma-
— 233 —
tere, skozi drugo pa osemdesetietnega deda Grahov-čevega, ki je bil na svojem stolci zadremal, vedno z glavo cincal in hrbet krivil, pa ga zopet vzpostavljal. In ko bi bil ta ali oni izmej nas ta prizor videl, pa čul otlo ukanje sov nad žago, lajanje lisice z bližnjega Suhega broda, koža bi se mu bila zježila in bežal bi bil, ne čakaje Grahovea, ki se je bil baš vzbudil, ker bi bil skoro s stola omahnil in mu je bila pala prazna buča z rok. Ni se domislil, kje je. Tipajoč je storil tri korake in dotipal v temi — mesec je haš za oblačkom plaval — mrliča in krsto, katero je bil naredil pred mrakom. Zdaj je znal, kje stoji.
„Kam sem neki prislonil svojo škatljo in žago?" to je bila edina misel, katera je v tem prizoru ob-vzela moža. Začne torej — ker je bil pozabil, da je zunaj izbe ostavil svoje orodje — ob steni tipati, ali pri tem opazi, da ga noge ne nosijo prav trdno.
„Hudika," razjezi se, „poiščem pa potlej, kadar se bo dan naredil ... Še olja nima pri hiši, pa umrje!"
Rekši leže po trdi ozki klopi, dene komolec pod glavo in uže spi.
16
Osemindvajseto poglavje.
Bližanje.
ranjencem je šlo hitro na bolje, hitreje nego je zdravnik sodil. Prve dni je bila Pavlina noč in dan pri njem, potem pa, ko se je okreval, prihajala je bolj po redko vprašavat po njegovi želji, drngo postrežbo je imel od poslov.
Kako je bil ranjen in zakaj, vedel je Vesel zdaj sam. Sodnik je bil nže prišel k njemu, naredil protokol ž njim in pri tej priliki je Vesel zvedel, da ga je na prigovor Neže udaril Šepec, katerega je zopet Neža, ob tisti uri v hosti skrita, prepodila, da je dobila nekova pisma, katera so mu obljubili nazaj poslati.
Da so ta pisma v tujih rokah, to se mu je zdaj zdelo močno sitno. Zdaj —■ rečemo. Bil je namreč kar ves drug človek, mehak, dober z vsacim človekom, prijazen, hvaležen. Lehko bi se bil uže prenesti dal v svoje stanovanje, zdravnik je bil uže dovolil,  vender se je dal   od  gostoljubnega gospođa
— 235 —
Gorča, dasi v prvič ni bil dobrega vtiska naredil nanj, rad pregovoriti, da je ostal še na pošti.
In tako nahajamo Leona pri njem, kateri ga je izvzemši one dni, ko je imel posla s pogrebom stare tete komtese, obiskaval vsak dan.
„0, hvala Vam, da ste prišli! Dobro ste mi storili, kar sem Vas prosil," reče Vesel Leonu, ko ga zopet vidi pred sabo, podpre obezano glavo in pripoveduje, kako je dobil dopust za celega pol leta, več nego je treba, da se ozdravi, da bode torej mogel ostati do predpusta in tedaj navzočen biti pri Leonovem svatovanji, če ga le-ta ne bode zarad smrti stare tete na kesnpje preložil.
„Tudi brez smrti tete moje ne bi bilo mogoče," reče Leon hladno, ker bralec bode ugenil, kaj mu je prišlo na misel, namreč ono, kar mu je bila' zaupala Pavlina.
„Vi časih o tej stvari niste tako hladno mislili,* ugovarja profesor s smehom. „ Morda se me zdaj zato izogibljete z ogovorom, ker sem Vam tudi jaz časih preosorno govoril o tem predmetu. Sram me je skoro malo, ali resnici na ljubo Vam moram povedati, da sem zadnje dni svoje bolezni nekoliko izpremenil misli."
„Kar se tiče ženskih?"
„Tuđi. A poleg tega tudi sploh sem se začel svojega pesimizma skoro sramovati. Zdi se mi, da filozofija o slabosti sveta vender ni prav zdrava. In
10*
— 236 —
če je, ne mara da, meni v mladosti starejši prijatelj vlil nekoliko tega mišljenja, ne bi hotel, da bi Vi meni kesneje za ednacega kaj imeli zahvaliti se."
„Prav veseli me, ko Vas slišim tako govoriti, ali . . ."
„Ne veste zakaj? No, spominjam se, da ste mi nekoč, ko sem mislil, da se to jesen vidiva zadnjikrat, govorih o svojem ženitovanji. Vem, kako sem Vam odgovarjal. Tačas Vaše neveste še nisem poznal. Pozneje sem . . . slišal več in ngenil . . . Zdaj. ko me je ta čudna usoda doletela in sem tu ležal bolan, videl sem, kaj premore dobra ženska. Obe deklici, sosebno starejša . . . Vam namenjena . . . stregli sta mi, kakor bi jima bil brat, in to s tako ljubeznivostjo, kakeršne je vender res zmožna le sama ženska. Povem Vam, da boste srečni ž njo. Blago srce mora imeti. Ce ima tudi kako napako, no: meni se zdaj zdi, da dobrota odtehta vse drugo po dvojno."
Tako je govoril profesor, mehko in nenavadno, pa Leona nič pogledal, nego v strop zrl in si nazaj položeno glavo objemal z obema rokama. Leonu je bilo baš prav, da ga profesor ni gledal. Kajti on je imel jako različnih čutov in mislij na kopo. Videl je, da se prijatelju povrača stara ljubezen in mladost, slišal pa, da mu svojo ljubezen ponuja, videl, da izgubi svojo nadejo, a zopet radoval se, da v tem prijatelji nahaja vender blago dušo. — To so bili vtiski lepi, veseli, pa tudi — smešnosti jim ni manjkalo.
— 237 —
„In, ne vem, če sem Vam uže povedal, ali ne," nadaljuje profesor „jaz sem to deklico poznal uže prej, student, pred osmemi leti. Človek bi ji ne poznal, da je mogoče toliko let."
„Vem dobro," odgovori zdaj Leon glasno.
„Veste? Kaj veste?" vpraša profesor in se skloni v postelji.
„Da ste imeli prej znanje ž njo," odgovori Leon in se nehote nekako pikro nasmehne. „Kdo Vam je to povedal?" „Ona." '
„Sama? A kako je pripovedovala?"
„No, da sta si dopisovala nekdaj, Vi in ona, toda Vi ste potem umolknili, in do letos ste bili izginili zanjo."
„T,iko!" reče profesor, leže na vzglavje nazaj in molči. Molči tudi potem, ko Leon začne govoriti druge reči, tako da poslednji zapazi, da je dobro oditi.
Zunaj sreča Leon gospoda ekspeditorja Kom-pleza, ki hoče po površnem, malo prijaznem pozdravu iti mimo. Sploh je bil gospod Komplez še malobesed-nejši in nezadovoljuejši tu na pošti in je svojemu prijatelju lovcu razodel celo misel, da pojde strani, drugam.
Leon ga vpraša, kje sta gospodičini.
„Kaj jaz vem?" odgovori Komplez neuljuden.
— 238
Ti p li Leon je stavil uže večkrat to vprašanje z večjim zanimanjem nego denes in odšel bi bil brez iskanja gospodičin in slovesa od njiju, ko ne bi bila stopila dva nova gosta v vežo in ga pozdravila kakor stara znanca: sodnik in baron Bremeni.
„A, gospod Retelj, on mora tudi slišati tisto mesto, pokažite!"
Tako govoreč se baron obrne k sodniku in ta mu s smehljanjem izroči nekaj popirjev.
.,A to se more in sme le mej prijatelji pokazati; pojdimo tu notri h Gorcu," reče sodnik in vsi stopijo v veliko pritlično izbo. Tam je bila slučajno Matilda. Baron je, pismo v rokah držeč, niti ugledal ni bil, temveč na sredi izbe stoječ, z zavzdigneno roko, klical: „Poslušajte, klasično!" In zdajci je začel čitati visokoleteče, hladnim in nezanimanim ljudem — kako bi rekli — malo „pametno" mesto in se je na konci branja na glas smijal ter vprašal: „Ali ni lepa pisma dobival ta kislo-obrazni profesor?"
„Meni se ne zdi tako smešno, kar ste čitali," reče Matilda vsa rdeča od nejevolje in odide.
Tudi Leon je bil nejevoljen. On je vedel, kdo je pisal ta pisma.
„Jaz menim, da se morajo ta pisma gospodarju nečitana dati nazaj," reče on.
„Res, res," izpregovori sodnik, čegar indiskret-nost je bila vsega kriva, in baron si je brez ugovora
— 239 —
dal pismo iz rok vzeti, ker ni mu bilo prav, da je Matilda jezna nanj odšla.
V tem hipu pride Goreč. Njemu sodnik pisma izroči, naj jih da profesorju. Goreč pogleda pisma, odstavi od očesa in zopet primakne bliže, pa vzklikne Pavlini, katera je bila baš po stopnicah doli prišla:
„Deklica, pisava teh pisem, katera je prinesel gospod sodnik, ravno taka je, kakor tvoja, vender ni li?"
„Prav moja!" odgovori Pavlina odločno ter mu vzame pisma iz rok in se vrne po stopnicah, sicer silno zardela ali s ponosom.
Vsem so se potegnili obrazi. Goreč je obrvi stisnil vkupe, ali takoj obrnil se in klical vina, vabeč gospodov, naj sedejo. Sodnik in baron sedeta, Leon pak se poslovi. Nihče ga ni zadrževal, ker položaj je bil vsem nevšečen. Baron je bil dvakrat osramočen, Gorcu je bila vsa reč neprijetna uganka, sodnik je pa videl, da je nediskretno ravnal.
Leona je imela po poti domov le eclna misel. Ona je bila zanj izgubljena. Poleg vsega druzega, kar je prej in denes slišal in videl — priznala je ona sama denes ognjene one besede ljubezni, pisane dražemu, za svoje, in kako priznala! Nanjo ni bilo več misliti mu. Ne moremo reči, da bi bil obupaval in se grizel, za to je bil sploh prezdrave nravi. Tudi mu vsa
— 240 —
stvar ni prišla prenanagloma: Ali toliko, kakor vsakdo nas, imel je tudi Leon samoljubja in sebičnega samospoštovanja, da ga je propadanje njegovih upanj vender peklo.
Ko je tako razmišljal po poti domov in doma, prišel mu je tudi prizor na misel, kako odločna in lepa je bila denes Matilda, ko je svojega — ženina, barona, tako zavrnila.
r
Devetindvajseto poglavje. Sporazumljenje.
jjrofesor je bil vstal in se izprehajal po vrtu. Skozi okno je ves čas pazila nanj Pavlina in srce ji je silno bilo. Prečitala je bila nekoliko svojih pisem in to jo je razburilo. Mej pismi je bilo tuđi edno ne od nje roke. Ni ga prečitala, dasi jo je radovednost vlekla. Hotela mu je je dati nazaj, a ni imela poguma, stopiti predenj. Tako jo je strah pred svojo slabostjo in premagovanje same sebe zadrževal ves ta dan in večer v nje sobi. Tudi se je bala srečati strijca Gorca in biti izpraševana ali morda celo grajana. Zato je rekla, da je bolna in da hoče biti sama.
Drugi dan zjutraj nekdo potika na nje duri. Profesor vstopi.
„Rekli so mi, da se sme in more k Vam, in zato sem prišel pred svojim odhodom zahvaljevat se Vam za skrb in potrpljivo postrežbo, katere nisem zaslužil od Vas."
Ona se zardi pa se obrne strani in, na mizici iskaje, govori: „Včeraj sem dobila od Vas pisma."
— 242 —
„Slišal sem, žal mi je, da iz družili rok . . ."
„To mi je vse edno ... Ali edno pismo ni moje, tu je imate nazaj."
Vesel pogleda. Bilo je malo Krtovo pismo.
„Ste je li čitali? Tiče se Vas," reče profesor in ji, v zadregi kako? mladenič, ponuja list nazaj.
„Mene se tiče?" vpraša ona, vzame list in ga bere.
»Krt?"
„Tišti, ki je stanoval Vam nasproti." „In to je o meni pisano? Vam?" „0 Vas."
„In ... Vi ste verjeli, Vi . . . verjamete to?" sopne ona prebravši.
„ Nisem li prav storil, ko sem veroval, ni li denes treba verovati, Pavlina?"
Ko je slišala to mehko vprašanje, svoje ime iz njegovih ust, zvrtilo bi se ji bilo skoro v glavi, list ji je pal na tla, ona pa je z vzklikom: „Ne! Ne! Franc!" skočila k njemu in se ga oklenila, položila mu glavo na rame in se zjokala.
Kdo bi bil verjel?
Prej tako resna človeka dva, sedela sta zdaj dve uri vkupe kakor otroka dva.
Tako mnogo sta si bila uže povedala, ali še vedno sta imela neizčrpen vir pripovedovanja.
Vse veliko in usodno nesporazumljenje, nastalo iz morda dobromišljene ali bridke intrige pesimistič-
— 243 --
nega prijatelja in morda (kakor so kazala različna znamenja deklici stoprav zdaj jasno) materinega privoljenja v to intrigo — bila sta si uže pojasnila, odskočila na druge stvari, pa zopet vračala se.
A kadar je bil otročji jezik mej njima na videz pri kraji, našla so se usta: prav kakor dela mladina.
Potem ji je on povedal, da je v nje sobo prišel uže z nejasnim namenom govoriti ž njo, tudi ko bi ono, slučajno v nje pisma izgubljeno pismo, ne bilo dalo povoda razjašnjenju.
Ona pa je rekla, da se ji je zdelo, ko mu je stregla, da je se nekaj ljubezni v njem ostalo do nje, zato ji je bila duša tako polna veselja, pa tudi polna bridkosti. Ona bi bila odrekla se vsemu, vsi sreči, nikogar bi ne bila mogla več ljubiti, zdaj ne, ko ga je pred sabo videla trpečega in ne razumela, itd.
„Odrekla?" poprime on. „Jaz sem bil uže odrekel. Edno ni za vse, ni vsakdo porojen, da bi bil srečen, ni vsakomu usojeno, da bi ga razumelo ednako srce, mislil sem, in se bil vsemu odpovedal, ko sem mislil, da si se mi ti odrekla. Vem še, kako me je tačas prijela mala primera v nečem spisu. Cital sem, kako ima nekatera jablana na tisoče cvetov, ki so vsi od prirode namenjeni, da se rodi iz njih sad. Ali pride slana čez noč in na jesen stoji drevo brez sadii. Tako sem mislil, da sem uže jaz, in povem ti, da sem imel uže časih v tej misli tako nekako bolestno radost, dasi me je uže ondanšnje srečanje s
— 244 —
teboj preverilo, da je v tej moji misli malo zrnate resnice, temveč samovaranje. Glej, in zdaj mi je srečen slučaj pomagal, da sem se spokoril. In zdaj ko te zopet imam, čutim tisočkrat, da je treba srečo doseči, ne le dosezati. In moja sreča je le imeti srce v lasti, kakeršno nosiš ti, kakor si mi je ohranila, deklica zlata! In meni se zdi, da bi te zdaj ljubil z vso strastjo srca, katero te je tako dolgo pogrešalo, tudi ko bi ne bila taka, kakor si. In ti?" '
A ona se je  doteknila ognjeno govorečih ust njegovih in v tem je bilo odgovora dovolj za zdaj.
Trideseto poglavje. Konec.
luhi Matijec na Zabrezji je izpod velicega kozolca, kjer je vozove premikal, škiljavo pogledoval po mladem gospodu, ki je denes nosil sila jezen obraz. „Kaj mu je?" gre vprašat Barbo. A stara dekla mu pripoveduje, da je bil gospod baron tu, ž njim sta se menda sprla. „Ti gospodski ljudje, ki toliko učenosti požro v se, in znajo še na sveto pismo brati, kakor sam gospod fajmošter, kregajo se mej seboj tako kakor mi, to sem uže večkrat slišala." Matijec sicer ni razumel, kaj je rekla Barba, a odgovoril je pb svoji šegi, tako kakor kdo, ki dobro sliši: »Sem dejal, ka-je, da se drži, kakor bi mu bila mačka mlade snela."
Vender denes Barba ni bila dobro poučena. Gospod se z baronom ni prepiral. Njega slaba volja je pa pač res bila nasledek razgovora z baronom.
Ta je bil namreč prišel na Zabrezje in prosil Leona, naj mu obljubi storiti neko dobroto. Leon mu
— 246 —
obljubi z uvetom, če mu bode mogoče. Potem mu baron govori:
„To ste gotovo uže slišali, da se tisti Vaš profesor na pošti ženi, da jemlje ono sestričino moje neveste. Ker njegov dopust bitro izteče, bode, kakor sem čul, poroka prav skoro. Vidite, to meni prihaja jako ugodno. Prilika je, da tudi jaz prej k svojemu namenu pridem. Kolikor sem potipal, tudi stari nima mnogo proti temu ugovarjati. Deklico pregovoriti — no, tega me ni strah; vsaka misli, če je prej, bolje je ;• uže poznam ta svet. Ali prej mora vender uravnana biti glavna stvar. O tej pa se nisem še razgovoril s starim in tu bi Vas pomoči prosil, ker ste najboljši njegov hišni prijatelj, in moj, kakor upam."
„In kaj Vam je glavna stvar?" vpraša Leon. „No! Denar! Jaz nisem poet, temveč realen mož, veste, ki se ne ženi na ljubezen in srečo in tista brbljanja. Denar! Jaz vem, da ga stari ima in da je hčer njegova edinica. Ali, prijatelj, prvič jaz denarja precej potrebujem, ker imam nekaj dolgov in me manihejci uže preganjajo, da se jih bojim; drugič pa, če se nič ne dogovorimo, ali če stari premalo obeta, kdo mi je porok, da se potem, ko mu hči odide iz hiše, stari osel še ne ženi in mene oslepari za moj denar? Zato hočem jaz varno hoditi. In zakaj bi ne? Socijalni moj položaj v svetu uže toliko velja, da tiste groše odtehta, zatorej mi Goreč niti zameriti ne sme, če ga vprašam: Stari, koliko mi šteješ s hčerjo ?"
— 247 —
Leon odločno odbije prošnjo, da bi v tem kaj posredoval, skoro malo osorno. Baron nekoliko osupne v obraz in reče, da bode storil to sam, kar mu on neprijateljsko odreka, in odide na pošto.
Prej, ko je Leon slišal, da se moži Pavlina, do katere je vender imel najtoplejše simpatije, ni bil tako protiven, kakor zdaj, ko je slišal, da bode tudi Matilda tako brž stopila v zakon, in s kom ? S tem brezsrčnim, sebičnim človekom, ki tako naravnost pripoveduje, da jemlje bolj nje denar, nego njo! Izkušnjavo je v sebi čutil, tja iti in ubogo, dobro deklico svariti, poučiti, naj ne vrže poštenega nedolžnega srca človeku, ki je znotraj brez duše in brez vsega blažjega, le zunanji videz in prevara.
Ali vender je zopet videl, da nima pravice, vtikati se kakor svetovalec v tuje stvari, pa tudi da ne gre in da je nevarno. Ničesa mu ni ostalo nego deklico milovati. Poleg tega pa mu je bilo tako čudno, da se več dnij ni mogel odločiti iti na pošto h Gorčevim.
Naposled pa venđer ni mogel drugače, ubral je pot pod noge, dostikrat Lojeni pot na pošto. Pred hišo je dobil Matildo.
„Bali smo se uže, da smo Vam kaj naredili, tako dolgo Vas več ni bilo. Končno bi bili imeli še Pavlinino možitev praznovati brez Vas," reče ona.
— 248 —
„In Vašo? Slišal sem, da bode zaedno. Vaš ženin sam mi je to povedal," odgovori Leon.
„Moje ne bode. Ni zaedno, ni kdaj, in ženina nimamo nič, da boste vedeli," reče ona odločno in se obrne strani.
„In baron?"
„Čujte! Če nehčete, da Vas nikdar več ne pogledam, ne imenujte mi nikoli več tega človeka."
„Zakaj ?«
„Vi ste sitnež; bodo Vam uže drugi povedali, ali mene naj tačas ne bode zraven, da veste."
Preko dvora pride Goreč in isto tako kakor hči okara mladega soseda, da ga tako dolgo ni bilo. Vajen je bil prej vedno videvati ga. Matilda je bila v tem odšla v hišo in Leon je dobil priliko vprašati, je li res razdor mej baronom in Matildo. Stari mu potrdi in pristavi, da je prav vesel, ka je tako prišlo, ker zdaj, ko ga je bolj spoznal, ne bi ga rad imel za zeta.
„Hotel je z dekletom vred tako veliko vsoto denarja, kakeršne res nimam pripravljene in je zdaj tudi ne dobim drugače, nego če posestvo zadolžim. To mi je pa vender hudo. Do starosti sem gospodaril brez dolga, ali zdaj naj bi na stare dni dolgove delal za hčer, ki tako vse dobi, kadar me ne bode več, ker s seboj tudi jaz ne ponesem ničesar, nego kar mi
— 249 —
bode sama pod glavo dela. Tako sem njemu odgovoril in tako sem tudi razložil deklici, katero sem bil poklical k najinemu razgovoru. Vem, da bi se bili tudi veselili, ko bi jo bili videli, kako mu je vrata pokazala za vselej, ko je slišala, kake pogoje mi stavi. Vesel sem je bil, da se je vse v meni smijalo. Prav kakor kakov dečko. Ne bi bil mislil, da je tako pametna." -
Tako je pripovedoval Goreč, ko sta šla v hišo k drugim.
Leon je to poročilo poslušal z velieim veseljem. Po noči pa potem ga je obšel nekov trden sklep, kateri je z vršil takoj drugi dan, ko je zopet prišel na pošto.
Izpazil je namreč Matildo, ko je bila sama. Prijel jo je za roko, da mu ni mogla uiti, in ji rekel s šaljivim glasom, ki je bil pa nekoliko neroden, ker se je tresel in je prihajal z zardelega obraza:
„Gospodičina, meni se zdi, da bi bilo vender dobro, da se Vi s Pavlino vred možite. Nič se ne hudujte, jaz ne mislim onega, jaz mislim druzega, ki od očeta želi samo Vas. Če ste zadovoljni, dajte mu desnico, pred Vami stoji, prav res."
„Jutri, denes sem še na onega prehuda," odgovori ona in mu da zahtevano desnico.
„Denes, denes!" sili on.
17
— 250 —
„Jutri," trdi ona, iztrga se mu in ta dan je ni bilo več videti.
Drugi dan je bil Leon zopet tu, in pripovedovali so mi, da ne zastonj. Tudi Barba je morala nekaj tacega slišati, ker pripovedovala je svojim prašičem, da jih ne bode več dolgo pitala, ker pride nova gospodinja v Zabrezje, pod novim ukazovanjem pa ona ne služi, kratko ni malo ne.
li.
Bela ruta,, bel denar.
Povest.
(„Slovenski Narod", 1874.)
17*
•t
1
GTjSSred nekoliko leti smo bili prijatelji na Bledskem BTgS« jezeru. Trije izmej nas so imeli „žensko svojega srca" na strani, jaz sem bil sam in svoboden. Moj prijatelj iz stolnega mesta, naj ga imenujem Vrelca, naslanjal se je zaljubljeno na svojo iz-voljenko, gospodičino Jovanko, ki je mnogobesedna govorila, pripovedovala in vpraševala njega, mene, svojo teto, sebe in vse. Vrelec ni imel očij niti za lepoto jezera, niti za romantiko otoka in grada, niti za veličanstvo jezero objemajočih gora — on je videl le svojo Jovanko in gledal le njo. Zenirati se ni imel koga; razven mene sta bila druga dva prijatelja v čolnu pre-skrbena vsak po svoje, nista torej utegnila opazovati in delati opazek o človeških ljubezenskih neumnostih, katere sta sama v sebi imela — jaz pak sem bil njegov dober prijatelj, kateremu je vse zaupal, posebno kadar sva zvečer več pila in sama domov hodila. Pri neki taki priliki mi je pravil, da je na božjem širnem svetu ni ženske, ki bi mu mogla zvestejša,
— 254
ndanejša, srčnejša, sploh boljša biti nego je njegova Jovanka. „Res je" — tako mi je rekel dalje — »da ima nekatera svojstva, ki jih ne vidim rad na nji, a to se bo na dobro izpremenilo, kadar bode žena moja, oh, srečen človek bom, tega sem prepričan." Tako je govoril in jaz mu nisem ugovarjal, vedoč, da zaljubljeni ljudje verjemo le to, kar jim v priklad hodi, zamerijo pak vsakomu, kdor se jim predrzne govoriti resnico. Jaz namreč — mej nami rečeno — nisem bil preverjen, da je ta Jovanka, poleg vsega uže triindvajset let stara, tak ideal ljubezni in sreče.
Pa vse to ne. spada k stvari. Mi smo se tedaj po jezeru vozili. Spominjam se še, da baš predno smo stopili iz čolna na otok, zabavljal sem jaz, menda iz same razposajenosti nekaj na ženske, kakor je to navada in kakor zaslužijo. Rekel sem, da jih je mej sto le deset dobrih. (Dandanes bi svoj cenzus še znižal.) Gospodičina Jovanka me je iz čolna stopaje nemilostno pogledala, nje teta je s šteharjem nalašč gledala Stol in uže sem si po kamenitih stopnicah navzgor na otok k cerkvicigre.de utrdil dober namen: „nikoli več na ženstvo zabavljati," ker človek od tega nima ničesar nego tujo jezo. Cemu?
Po otoku smo okoli cerkve hodili, originalne podpise na zidih načarkane studirali, razgled občudovali, hudo vali se na oblake, ki so se nad nami zbiral', in naposled v cerkev šli. Tam je, kakor veste vsi, ki ste bili na Bledu (in kateri niste bili, glejte,
— 255 —
da pojdete v ta „raj" slovenske zemlje, pređno storite smrt), tist zvon, katerega greš zvonit in ti bo Mati božja izpolnila, česar si pri zvonjenji želiš, ali kaj li. Jaz nisem hotel zvoniti — ali iz pomanjkanja „vere" ali iz srama pred samim seboj, da bi se ta-eega humbuga udeleževal, tega vam menda nisem dolžan povedati. Zvonili so pa vsi dragi iz moje družbe. Prijatelj Vrelec, Bog mu te neumnosti ne štej v zlo, molzel in molzel je ono vrv, da ni mogel končati; gotovo je želel, da bi ga spreljubljena, dragomila Jo-vanka ljubila do „zelenoga groba". Delal je pri tej operaciji tako resne obraze, da se je moja hudomušnost morala nasmehljati. Za njim, to se ve, prišla je gospodičina Jovanka; ona se je na smeh držala in nekako lisičje, tako, da sem v hudomušnosti svoji (kaj hočem, če uže imam to svojstvo) zopet sodil: „Vrag me vzemi, če si ona ne želi bogatejšega ženina, nego je moj prijatelj Vrelec, ki ima le toliko, kar se je naučil, t. j. kar sproti duševno pridela. Ženska ..." pa ne smem ničesar hudega govoriti, meni se zdi, da nismo sami.
Ko stopimo iz cerkvice, čakal je uže naš čolnar (vozil nas je star dedec, kateremu je mlad dečak, menda sin, pomagal), ki je dejal, da se moremo precej odpraviti, ker bode nastala huda sapa in dež ter bi kesneje, kadar je jezero nemirno, ne mogli voziti se. — „Jezes!" vzklikne lepa Jovanka vsa obledela, „pojdimo brž!"
In šli smo v čoln ter odrinili.
Jezero je delalo one lehke valčke, ki se tako lepo krožijo, kadar veter popiha. Raztezali so se ti valčki vedno bolj in ko smo prišli v sredo, bil je čoln nže precej nemiren. Jaz sem sedel tik veslača in Jovanke. Dekle je bilo nenavadno prestrašeno, dasi nobene nevarnosti ni bilo. Ogovarjal jo je prijatelj Vrelec in jaz, a kar govoriti ni mogla. „Kaj Vam venđer je, gospodičina ?" vprašam jo, toda ona ne odgovori ničesar, nego bel robec, ki ga je vzela iz žepa, izpusti v vodo. Jaz sem mislil, da ji je padel sam, zato hitro s svojo kljukasto paličico posežem ponj in ga res ulovim v vodi. V tem hipu mi ona v roko seže in vzklikne vsa v strahu: „Pustite!" Tako mi še paličico z rok izbije, in robec in paličika sta odplavala. Začuden jo pogledam Ona ne odgovori ničesa. A naš stari veslač se nekako bridko nasmehne in pravi: „Bela ruta, bel denar."
Gospodičina se stresne, pogleda Vrelca, kateri pa ni nobene gube svojega obraza izpremenil, torej ničesar ne razumel.
„Kaj je to ,bela ruta, bel denar?'" vprašam jaz, a veslar se mi samo smeje, ne reče ničesar.
Priveslamo li kraju in Vrelec je bil jako vznemirjen, ker je njegovi nevesti bilo prav slabo. Stoprav v krčmi se zopet bolj zave.
II.
eta mene čas in človeka, kakor veste. Tako sva se tudi midva z Vrelcem izpremenila, t. j. skoro sva menjala vlogi. On se je počmeril in je bil nezaupen, izgubil je doberšen del idealov, posebno vero v ženstvo a visoki poklic in v divno vrednost teh krasnih potomk moževega rebra, kajti z Jovanko sta bila uže dolgo časa sem na dvoje. Jaz pak sem skoro oživel in — kaj bi se boljšega delal nega sem — še veseli me, ako morem kaki lepi stvarci malo po-nagajati. Dasi sva ločena s prijateljem Vrelcem, ker mi ga je opravek potegnil iz mesta na kmete, vender prideva vsako leto vkupe. Tako sva bila čez dolgo lani zopet na Bledu. Bilo je soboto popoludne. Slabo smo bili naleteli; dež je lil vse popoludne in namesto uživanja krasne okolice, sedeli smo v kolibi pri Pe-tranu, pili dolenjsko vino čez potrebo in tiste ljubeznive ribice, ki so privajene, da hodijo h kraju jezera, krmili s kruhom ter se zabavali nad ribjim prekopi-
18
— 258 —
eevanjem. Bilo je baš ob času volitev iu burne slovenske volilne agitacije. Umevno torej, da smo — bilo je večje slovensko društvo zbrano — tudi na politiko prišli in privrženci liberalno-narodne stranke ne posebno ljubo in respektno obdelavah ono naše duho-venstvo, kateremu je svoja črna suknja in kar k nji spada prva, a narodna politika druga, če ne zadnja stvar. Mlajši mej nami so jih obirali, morda še preveč, ne ločivši poštenjakov mej duhovenstvom in fanatikov. Tako je bil nek prirođen prehod, če sem kar zdajci slišal nekovo vražo, da se ne sme nobena deklica, ki se je z duhovnikom (moj vir se je izrazil ro-bateje) spečala v stvareh, katerih celibat ne odobrava, po Blejskem jezeru voziti, ker se vznemiri in se taka ženska more samo rešiti, ako v jezero vrže „ali belo ruto, ali bel denar". — Nanagloma sem se domislil one scene pred leti na jezeru, pri kateri sem bil izgubil svojo paličico, in jasno mi je bilo, česar tačas niti slutil nisem.
Vrelec ni poslušal in ni slišal one vraže.
Drugo jutro je bil krasen dan. Z Vrelcem sva bila sama na jezeru. Morda boste imenovali, da je bilo precej breztaktno od mene, ali vse edno sem se moral do-tekniti rane, ki se v Vrelcu ni bila še zacelila.
„France", rekel sem mu — „ti si vse zaupal, vse povedal, samo edne reči nisi hotel niti meni niti komu druzemu povedati, namreč vzroka, zakaj se je tvoja
— 259
ljubezen z Jovanko raztrgala. Od denes naprej pa se mi zdi, da jaz oni vzrok vem."
On se zardi, ostro me pogleda in reče: „Ako ona brezznačajna oseba ni sama svoje sramote na jeziku nosila, ne veš; kajti jaz nisem še o tem govoril in oni, ki tudi ve, ima vzrok molčati bolj, nego jaz."
Jaz mu povem slišano vražo, da tako deklico, ki se je s eelibatarjem pregrešila, jezero požre, ako mu ne žrtvuje za odkup „belo ruto, ali bel denar" — in ga zaedno spominjam na prej pripovedani prizor. On se je dobro spominjal, da je bilo deklico strah, a bele rute se ni domišljal — tembolj še pa jaz. Iz obeh stvarij sem jaz naredil svojo kombinacijo: „tako-le je s tvojo bivšo „nevesto" bilo uže tačas; samo da si ti to vse kesneje zvedel."
„Dobro si kombiniral," vzdihne Vrelec s komolci v kolena uprt in čelo v dlani skrivaje.
In zdajci mi je pripovedoval dolgo povest, ki se da ob kratkem povedati: Ljubil je deklico, ki je bila pripravljena njega vzeti, ki mu je ljubezen govorila in pisala, a imela tako veliko in prostorno srce, da je zložno mogel notri biti tudi lep kapelan, kateri ji je dopisaval in h kateremu je skrivaj tudi hodila. Prozaično, resnično, ali žalostno! —
„Vidiš, ko bi bil vedel pomen te vraže prej, mogel bi mi bil uže tačas povedati svojo kombinacijo, in prihranil bi mi bil dve leti, kateri me je potem še
— 260 —
za nos vodila, da me je uprav sram pred samim seboj" — končal je prijatelj moj.
„Od vola se ne sme več zahtevati nego govedine, od sveta ne več nego dati more, prijatelj; bodiva filozofa, glej, kako je dan lep, misliva si, da je tudi življenje lepo — in bodiva vesela!" Rekši začnem z najlepšim glasom, ki ga imam na razpolaganje (in to ne pomeni veliko), peti:  „Po jezeru bliz' Triglava!"

A00000375472A