739
Šopek,
utrgan na gomili prijateljeve soproge.
(Posvečen dr. F. M-ču. — Zložil F S. Finšgar.)
Trohni po gozdu listje, In veter žvižga skozi veje; Oblak visi na nebu In solnce .zemlje več ne greje.
I.
Molči srce ubogo, Mrtvaška pesem v njem odmeva; Mračna je strta duša, Ljubezen več je ne ogreva . . .
II.
Zakaj razpenjena šumiš po strugi, Oj Nikova, ti kalna voda?
Zakaj mi ob bregove pljuskaš, Zakaj ti pena jezna skale gloda?
Maklen nad tabo suhi list otresa, In list za listom pada vate;
Vrtinec tvoj požira liste,
Drvi jih besen proč od rodne trate.
Ob Nikovi pa tožen nekdo hodi In v kalne njene zre valove. — —
Zakaj si všeč mu, kalna voda, Zakaj tako te zro oči njegove ?
„Zivljenje svoje gleda v mojih valih: Maklen — on sam je na obali,
Drevo brez lista — nadeje zelene, Odkar srca so pol mu pokopali."
III.
Med v reso skrit si, petrov ključek, Zakasnil si se, cvetek drag!
Ne veš, da slana te požanje, Da solnca že umrl je trak?
Zato greš z mano, petrov ključek, Ne bo te slana mi požela!
Doma te z roso bom napajal, Doma se skupaj bova grela.
Oj, petrov ključek, sinje modri, Zakaj nebes ne znaš odpreti?
Da med krilatci n j o bi moglo Oko še enkrat moje zreti!
IV.
„Prijatelj, napolni si kupo, Pozabi usodo gorjupo, Natoči si grozdnega soka, Pozabi, da srce ti poka! Pri vincu se žalost poleže, In zabijo muke in teže.
Zvenite nam polni kozarci! Steklenke srebrni udarci Najlepša so godba na sveti, Kjer mnogo je treba trpeti. Zatorej do dna ga izpijmo In žalost preteklo zabimo!"
„„Oj blagor, ki more prebiti In v vinu bridkost utopiti, Ki lahko nesrečo pozabi In radost na lice privabi! Pozabiti njo pa hoteti Se pravi še gorje trpeti!""
47«

740
F. S. Finšgar: Šopek.
Tako! Nasloni name trudno glavo, Na prsih slušaj vtripanje srca!
Kaj ne, kako je burno in iskreno? Le čuj in znaj, da tebi to velja.
Zato nikar se ne sramuj pri meni, Če rosa tajna stopa ti v oko;
S teboj srce tožilo bode moje, Oko s teboj plakalo bo za njo.
Pred svetom — tam pa kaži vedro lice, Ker glup je svet, brezsrčen in leden:
Ce zrl v očeh bi plemenito roso, Spomin z zasmehom bi oskrunil njen.
VI.
„Pozabi, išči nove si neveste, Neveste lepe in mlade!
Stotera roko bi ti dala, In z roko dala bi srce."
Tako tolažijo ga znanci, Drugo vi pravijo tak6;
On sliši vse — a nič ne sluša In rušo gladi si bradd.
„„Kaj vam, drugo vi, je neznano, Da pol imam samo srca?
Saj pol mi ž njo so ga zagrebli, Ki srečna biva vrh neba.
Kako bi torej drugo snubil, Ker mi srce deljeno je?
A pol srca ti mož ne daje — Srce pa v nas le eno je.""
VIL
Pokazal njeno si nam sliko, Od rok do rok je urno šla; Vsak čudil se je nje milini, Ki ljubko s slike trepeta.
„Ah, morala je biti blaga, To bil je angelček mini! Ljubkost ji sveti iz očesec, Na njej od strasti ni sledu."
Potem še sam si jo pogledal, Pogledal z rosnimi očmi; A ti vse več si bral na sliki, Kot drugi mi smo brali vsi.
In spravil spet si drago sliko, Prav blizu srca jo dejal. Nato za glavo si potožil In zunaj si hladu iskal.
A ni ti bila bolna glava, Bolno je bilo le srce. Hladil se nisi v jasni noči, Nad zvezdami iskal si n j e.
VIII.
In zopet je vseh svetih god! Prijatelj žalno se ogrni In hiti, hiti proč od tod, In hiti tjekaj v dalj nje mesto, Kjer ti srce počiva zvesto Pod tiho rušo v zemlji črni!
In zopet je vseh svetih god! Na grobu posvečenem m61i! Molitev slušal bo Gospod, In slušal bridke bode vzdihe In zrl solzice tvoje tihe, Pozabil te ne bo nikoli.
In zopet bo vseh svetih god! Ne boš več ti na grobu plakal, Na grobu plakal drug bo rod. A združen ti boš spet s soprogo Pozabljal vso bridkost in togo In ž njo vstajenja mirno čakal.