EDVARD KOCBEK
JUTRO
JVaj sije to sonce? Kaj pojejo ptičke? Čuj, v jutru me čakajo nemi predmeti, prišli so pokorno, da sprejmejo službo. Omara je toga in miza je skladna, stare podobe postavljene družno, svetilka razpeta v primerni višini. In knjige stoje kakor sli s poročili, in lončki cvetlic kakor pametne straže.
Ah, bili ste daleč, bili ste predaleč,
da mogel za vami bi v stare jasnine,
utonil sem v zmedenih pravljičnih sanjah.
Zdaj mokre oči so oprane in čiste,
v srcu se dviga napeta mladica,
o klica bohotne agave iz raja.
Le sijaj mi, sonce, le pojte mi, ptičke,
vse stvarstvo se mora na novo urediti.
JOŽE DULAR
POD NOČ
Od nas se je dan poslovil in v goste je noč prišla. Ob oknih so zadnje sence polegle na vegasta tla.
Nekdo je v kotu nad mizo staro svetilko prižgal, da naše obraze iz teme bi v luči na novo spoznal.
17
V  peči polena gorijo, krog nas se je zgostil mir, pogledali smo si v obraze in voščili si »dober večer«.
V  krogu za mizo sedimo, svetilka nad nami gori,
vsi smo se sanjam predali — čemu bi motili tišino noči.
JOŽE UDOVIČ
DEKLICA SMRT
1 o telo kot v obljubljeni čistosti, Bog, hočeš, da hranim za eno samo, ene same vnete deklice ramo mi kažeš, bledo od poželjivosti.
Blesket ostrine je šel čez srce,
večna senca v oči tvoje deklice,
vsa tvoja pomoč je v njenih vezeh,
ko me mami za prve ljubezni sladki greh.
Maziljena, prežeta z dišavo cipres
se mi kaže v mlačni kopeli sveč,
nato vabljivo postilja črni les
in se kiti za uro, ko pojdem k njej leč.
Tisoč ljubezni, ji rečem, ne ene same, nesmrtna gorečnost me jemlje vsega, skrivni ogenj v stvareh, nočem tvoje omame gluhe, pusti, pozabi me, deklica!
Ona pa v svojem stolpu koščenem bedi in ve, da od čiste željnosti vroč le k njej po ljubavno hladilo krenem in že se razgalja za dolgo noč.