Poštnina plačana v gotovim. Izhaja vsak petek. LOVE Leto IV. St. 20. JA Uredništvo: Ljubljana, Woifova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 17. maja 1955. Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. K odnosu slovenskega razumništva bojevnikov do Zamislil sem se oh čitanju zadnjega uvodnika. Ni ga menda resnega in zavednega Slovenca, ki ne bi živo čutil potrebe, da smo v nekih vprašanjih vsi Slovenci edini, da lahko govorimo o enotni ljudski volji, ki se v važnih zgodovinskih trenutkih uveljavi mimo in proti katerimkoli separatističnim stremljenjem in da imamo tudi neki organ te naše skupne volje. Niti se mi ne zdi dvomljivo, da se ne bi mogii vsi zavedni rojaki glede najosnovnejših pogojev narodnega življenja in razvoja domeniti .in zediniti. Vendar si ne smemo prikrivati resnice, da je lažje postaviti neke končne skupne cilje, ko se sporazumeti in zediniti glede potov do njih. Za narodovo usodo ni samo važno to, da ima neko skupno zavestno hotenje, enako važno je, da si je svest prave poti do cilja, ker prav v boju zanj se oblikuje narodov značaj in etos. Zato bi bilo tako velikega pomena, če bi obstajala med nami neka idejno enotna zgrajena skupina z enotnimi pogledi na celotno življenje, ki bi postavila našo narodno misel v središče vsega svojega snovanja in dela. Take skupine danes še nimamo. Na vsak način si mora »Boj«, če hoče postati pravi predstavnik našega narodnega hotenja, postaviti neka vodilna načela in si idejno odločno začrtati svojo pot. Katera morejo biti načela in ideje, ki naj bi usmerjale njegovo delo? Slovenci si bomo zgradili lepšo bodočnost le v zvestobi do tistih vzorov, ki so nam bili svetli vodniki v boju za našo narodno osamosvojitev in katerim se moramo zahvaliti, da kot narod obstajamo. Vstajenje malih slovanskih narodov je šlo vzporedno z zmago demokratične misli, se je vršilo v boju z imperialističnim nacionalizmom velikih narodov in v boju človečnostnih idej s surovo silo. Nasproti imperialističnemu nacionalizmu, ki si je ustvaril posebno filozofijo o državi, da je lahko opravičeval podrejanje narodnih koristi državnim in svoje postopanje z zasužnjenimi narodi, smo se bojevali za zmago ideje o samoodločbi in enakopravnosti narodov, smo postavili svoje pojmovanje narodne ideje, ki odklanja evangelij o svetosti narodnega egoizma in postavlja sožitje narodov na trdno osnovo nravnih načel ter vidi v državi samo sredstvo za rast in napredek naroda. Od zmage te narodne ideje je odvisen obstoj malih narodov. Gorje nam, če bi zgubili vero vanjo! Z zmago fašističnega nacionalizma bi bila usoda malih narodov zapečatena. Fašistični nacionalizem je negacija narodne misli, je njegova antiteza. Za male niarode pomeni samomor in protinaturen pojav. Vsako izdajstvo vzorov, na katerih smo gradili osnove svoje narodne bodočnosti, se mora maščevati. Pokret, ki hoče pri nas biti res ljudski in vsenaroden, mora zato nujno graditi na neomajnih etičnih načelih, mora biti po svojem bistvu demokratičen, protifašističen i n protinacionalističen, mora zajemati svojo pogonsko moč iz vere v zmago pravice nad nasiljem, iz vere v človečnostne vzore in njih zmago nad nacionalističnimi zablodami. V tem pogledu mora v bojevniških vrstah vladati popolna jasnost. Vera v demokratično misel še ne pomeni, da se moramo oklepati za vsako ceno tradicionalnih oblik ljudske vladavine, pomeni pa v vsakem primeru, da naj ljudstvo o svoji usodi samo odloča; ona nam ne brani, da bi iskali nova pota uveljavljanja ljudske volje, a pomeni, da odklanjamo vsako nasilje nad ljudstvom in vsako protiljudsko obliko vladanja. Proti čemur se moramo boriti, to je mehanično pojmovanje demokracije, ki so mu številke in zunanji videz vse, a si ni na jasnem o odnosu posameznika do celote; kar moramo odločno odklanjati, to so izrodki demokratičnih vladavin in razni njeni surogati, ki jih ponujajo ljudstvu kot slepilo in potem dolže neuspehov demokracijo, ko so neuspehi le posledek njene zlorabe in zlorabe njenih ustanov. Zavedati se moramo, da je treba graditi demokracijo od spodaj navzgor. Zato moramo braniti ljudsko samoupravo najprej v njeni celici, v občini, zahtevati jo moramo za okraje, okrožja in pokrajine, ne samo za državo. Ljudska samouprava je edino poroštvo, da se korupcija ne razpase. Birokracija se je izkazala še povsod za neplodno in kvarno, kjer je izrinila samoupravo ljudstva. Zato se mora vsako resnično ljudsko gibanje zavzeti za soodločanje ljudstva pri vsej upravi od njenih najnižjih do njenih najvišjih enot. Oblike ljudske vladavine se lahko spreminjajo in prila-gojajo novim potrebam in razmeram, pravice ljudstva pa morajo ostati nedotakljive. Naša naloga je, da se dokopljemo preko tesnega mehanističnega pojmovanja demokracije do vedno širšega in globljega, izhajajočega iz pravilnega razumevanja narodne misli. Kjer vlada prava narodna zavest, tam se čuti posameznik odgovornega za vse svoje dejanje in nehanje nasproti celoti, tam čuti tudi celota svojo odgovornost do vsakega svojega člena, tam ni antiteze: individualna svoboda ali korist celote, tam je svobodna rast poedinca, njegov moralni in duhovni napredek pogoj za rast in napredek občestva in obratno. Prava demokracija bo zavladala tam, kjer bo pravilno rešen odnos posameznika do občestva. —rd— Dr. J. R—i: Nova banovinska palača v Ljubljani? Slovenski Narodni muzej in drogo. V Ljubljani mislijo sezidati novo poslopje za banovinsko upravo. Stroški naj bi znesli okoli 20 milijonov dinarjev. Postaviti jo mislijo na Muzejskem trgu, na prostoru med Hranilnico dravske, banovine, Narodnim muzejem, opernim gledališčem in Šubičevo ulico, tam, kjer stoji kip Janeza Vajkarta Valvazorja. Podaljšati mislijo tudi Šubičevo ulico čez uršulinski vrt do Zvezde. Bila sta napravljena že dva načrta. Eden je imel osem nadstropij na strani proti uršulinkam ter je že padel v vodo. Napravljen je bil pa baje že tudi drug načrt, ki ni bil odobren. Naposled so se odločili, da napravijo razpis ter da lahko pred-lože svoje načrte tudi drugi arhitekti. Na vsak način pa hočejo strniti novo bano-visko palačo z že obstoječim muzejem, ki naj bi se preselil v staro banovinsko palačo na Bleiwei-sovi cesti ter z za eno nadstropje vzdignjeno palačo Hranilnice dravske banovine. V sedanjem Narodnem muzeju naj bi bili predvsem prostori za rcprezentacijo. Dr. J. R—i: Pot slovenskega umetnika Toneta Kralja po Evropi Pred nami na mizi leži 10 poročil velikih dunajskih dnevnikov in drugih listov in poročila tedenske revije : Die Weltkunst« (Art of the World — Le Mond des Arts) o razstavi, ki jo je imel v prostorih dunajskega »Hagenbunda« od 14. aprila do 1. maja t. 1. slovenski slikar in kipar Tone Kralj. Tone Kralj se je podal med veliki svet s posebno zbirko svojih del in se je ustavil najprej na Dunaju pri »Hagenbundu«, katerega dopisujoči ud je Tone Kralj že daljši čas. Iz Dunaja bo poslal celo zbirko najprej v Berlin, potem v Pariz in najbrž še v druga evropska velika umetnostna središča. Tone Kralj je dosegel na mednarodnih razstavah v Benetkah že pred leti take uspehe, da ima pravico razstavljati na teh beneških razstavah brez razsodišča. Razstavljal je posamezne stvari tudi že prej na Dunaju, v Pragi, Lipskem, Berlinu, Amsterdamu, Antwerpnu, Parizu, Bruslju, Londonu, Newyorku, Chicagu, v Rimu, Florenci in Padovi — kolektivno, to se pravi celotno svojo ustvaritev in svojo umetniško osebnost, je pa pokazal tujemu svetu sedaj prvič na Dunaju. Slovenci se moremo današnji dan kot narod predstavljati v tujini samo kot kulturna skupnost, ker smo razdeljeni na štiri države. Vsak nastop kot slovenska kulturna skupnost pred Evropo ima pa pomen tudi za Slovence na Koroškem in v Italiji. Če prepričamo Evropo, da je slovensko ljudstvo in njega udje v stanu ustvarjati kulturne vrednote, ki so prav toliko vredne kot dela drugih evropskih narodov in da je zato pogin slovenstva škoda za evropsko kulturo samo, se bo morala zbuditi vest Evrope in popraviti krivice, ki gonijo slovenski narod in s tem soustvarjalca kulture ■ ’ nSlovenska kulturna propaganda je ena izmed naših najvažnejših dolžnosti. Seveda je pa potrebno, da nastopa pred velikim svetom vsak slovenski človek, ki kaj pomeni, nravnost pod slovenskim imenom kot Slovenec. Uspehi, ki jih je Tone Kralj dosegel s kolektivno razstavo na Dunaju, so tako veliki, da jih je treba ugotoviti in imenovati resnično slovensko dejanje. Škoda je le, da se Tone Kralj že v katalog« ni imenoval sam za slovenskega umetnika. Upamo, da bo to napravil v Berlinu, Parizu in drugod. Kralj je razstavil na Dunaju 69 oljnih slik, ujedenk, risb, lesorezov in kipov ter nekaj fotografij cerkvenih fresk. Zraven njega je razstavila tudi njegova žena 22 keramik in akvarelov na svili. Napolnila sta vse prostore dunajskega »Ha-genbunda«. Dunajska kritika je Toneta Kralja sprejela še bolje, kakor je sprejela slovenske impresioniste, ko so pred dobrimi 30 leti prvič razstavili na Dunaju pri Mietkeju. Tudi takrat je pisal znani kritik dr. Haferfeld o Sternenu, Groharju, Jakopiču in Veselu, da je v njih delih odkril novo slovensko narodno umetnost, tedaj slovensko narodno samobitnost. Res ni danes Dunaj to, kar je bil pred 30 leti, vendar je še vedno eno izmed evropskih kulturnih središč. >Wiener Neueste Nachrichten«, »Bundespresse-dienst«, »Wiener Zeitungc, »Neues Wiener Journal« in pa »Weltkunst« opisujejo Toneta Kralja izrečno kot predstavitelja slov. umetnosti in ugotavlja »Bundespressedienst« (2. Hiilfte April 1935), da je Tone Kralj popolnoma zakoreninjen v domači slovenski zemlji z rustikalno močjo, da gre njegov korak v monumentalnost in da je predvsem v presnem slikanju na zid dosegel veliko, najdovršenejši so pa njegovi kipi iz lesa ter da je od njega pričakovati v prihodnosti (Kralj je star šele 35 let) velikih umetnin. »Wiener Neueste Nachrichten« z dne 24. aprila 1935 pravijo, da odkar je razstavil na Dunaju Egger-Lienz, še ni bilo na Dunaju videti toliko umetnostne monumentalnosti kot pri Kralju in tako mogočne umetnostne izrazitosti. V Kralju da je živa prvotna umetnostna moč, Kralj da je mojster ter da ga mu ni kmalu para, zajema pa iz neprestano žuborečih studencev svojega naroda, naroda kmetov in rudarjev, iz njegovih veselih, resnih in tragičnih do-živetkov in iz vzvišenih predstav krščanskega verstva. Poudarjajo, da je Kralj olepšal tudi pet cerkev v Italiji, t. j. med primorskimi Slovenci s stenskimi slikami. »Wiener Zeitung« z dne 26. aprila 1935 piše, da je ljubljanski slikar in kipar Tone Kralj skrajno temperamentna, fanatično čustvujoča umetniška duša z verskimi, socialnimi in na- Stavbišče. Banovinska uprava v Ljubljani je vrhovna upravna oblast za vse slovensko ozemlje v tuze-meljstvu ter je v nji združena vsa uprava za to ozemlje. Zato zanima nameravana stavba vse Slovence v tuzemeljstvu in ne le ljubljansko prebivalstvo. Stavba bi morala po legi in zunanjosti biti pomembna, ker bi predstavljala vso tuzemelj-sko Slovenijo. Že stavbišče je hudo odločilno za vtisk stavbe. Pišejo in govore o stavbarskem pomenu Ljubljane, čeprav je ves osnutek ljubljanskega mesta zadnjih 50 let, posebno pa zadnjih 10 ali 15 let bil pokvarjen. Namesto, da bi velike javne stavbe postavljali v sredo mesta, so jih zidali in jih še zidajo na periferiji proti tivolskemu hribu, tako stoji že sedanja banovinska palača, Trgovska akademija, Trgovski dom, Narodni muzej, Opera in Narodni dom na robu mesta, čeprav so že takrat, ko so zidali Narodni dom, zahtevali pametni ljudje, da postavijo Narodni dom vsaj na Dunajski (Tyrševi) cesti na takojmenovanem Frohlihovem svetu. Velike, javne reprezentativne stavbe spadajo v sredino mesta, če naj ima mesto res orga-ničen osnutek. Ljubljana se razteza proti vzhodu, proti Udmatu in Mostam, ne pa čez tivolski hrib. Naravno središče je in ostane Marijin trg. Sedaj pravijo, da bi bilo treba sezidati novo banovinsko palačo na Muzejskem trgu za to, da bi stala bolj sredi mesta! Muzejski trg je pa prav tak« na robu Ljubljane kol je sedanja banovinska palača. Nekaj neverjetnega je tudi, da hočejo še tiste redke in slabo oskrbovane parke in trge, kar jih je še v Ljubljani ostalo iz prejšnjih, bolj kulturnih časov, zazidati. Hoteli so zazidati po vojni Slovenski, sedanji Kralja Petra trg, zazidali so trg Tabor, mislijo na zazidavo Zvezde in sedaj na zazidavo Muzejskega trga! Ali hočete res, da postane Ljubljana zgled Stavbišče, na katerem stoji sedanja banovinska palača, meri okoli 4500 m- brez vrta na vzhodni strani stavbe; ta vrt sam pa meri približno 1500 m2. Muzejski trg je pa dolg okoli 100 m od Narodnega muzeja do Hranilnice dravske banovine, in če vzamemo le širino Narodnega muzeja, meri stavbišče na Muzejskem trgu le dobrih 6000 nr. če so prostori v sedanji banovinski palači premajhni,, ne bo mogoče na Muzejskem trgu postaviti dosti večjega poslopja kot je sedanja banovinska palača, zlasti ker bi bil na Muzejskem trgu kak notranji trakt nemogoč. Ker nameravajo porabiti sedanjo stavbo Narodnega muzeja le za stanovanje bana in za predsedstveni pisarni bana in podbana,, bi za prave upravne urade sedanji Narodni muzej spoh ne štel. V sedanjem poslopju Hranilnice dravske banovine so pa že sedaj banovinski uradi in bi s tem poslopjem ne bilo nič pridobljenega. Če gre tedaj le za večji obseg prostorov za urade, bi bil prav tak uspeh dosežen, če prizidajo sedanji baovinski palači še dva trakta na sedaj nezazidanem vrtu sedanje banovinske palače in postavijo na dvoriščni trakt še eno nadstropje. Da bi pridobili z novo stavbo na Muzejskem trgu znatno več prostorov za urade, bi morali novo stavbo na Muzejskem trgu sezidati v tri, štiri ali pet nadstropij. Taka stavba bi pa že s svojo višino popolnoma ubila vso okolico, predvsem sedanji Narodni Muzej, Opero itd. in bi bila to stavbarska skaza, kakršne celo v Ljubljani dosedaj ni bilo! Stvar bi bila še hujša kot je donebnik zraven Ljubljanske kreditne banke. rodnimi smermi, hvali njegove slike »Moj oče«, »Slovensko kmečko ženitovanje«, »Karnevak, »Bratje« in druge ter kipe iz lesa »Slepa«, »Pa-sion«, »Judežev poljub« itd. zaradi neverjetne za-jemljivosti. »Neues Wiener Journak z dne 14. apriia 1935 piše, da gleda Tone Kralj v svet iz dveh vidikov: iz religioznega in socialnega. Olepšal da je slovenske cerkve z umetnimi freskami in da je v ujedenkah podal revščino velikih mest z usmiljenim srcem. Najmogočnejše in najprvot-nejše pa da vplivajo njegova kiparska dela: iz lesa izrezane, dramatično občutene vizije in podobe iz krščanstva in da je Kralj kot kipar popolnoma samosvoja, neokrnjena natura. Revija »Die Welt-kunst« z dne 15. maja 1935 pa pravi, da je Slovenec Tone Kralj — vzporeja ga s slavnim Hrvatom Meštrovičem — monumentalni slikar in kot tak ena izmed najbolj markantnih prikazni v evropski umetnosti. V svojih nabožnih freskah da je pod vtiskom quattro-centa, če gre za linijo, če gre pa za skupine, pa tekmuje v razporejanju skupin in v tonu z mojsterstvom velikih baročnih slikarjev. Vse Kraljeve umetnine pa so polne globoke notranje muzike, ki se izraža v harmoniji in ritmu, so obdane od tihe žalosti — tudi njegove pokrajine — kot je tiha žalost značilna za vse slovensko slikarstvo. »Volkszeitungc z dne 15. aprila 1935, »Neue Freie Presse« z dne 16. aprila 1935, »Neues Wie-ren Tagblatt« z dne 24. aprila 1935, »Fledermaus-z dne 26. aprila 1935. »Der Erzahler« z dne 3. maja 1935 ne imenujejo Toneta Kralja izrečno Slovenca, ampak omenjajo le njegovo državljan- Prav zadostuje nam v ti okolici pred nekaj leti nad vhodom Opere napravljena streha in pa električna žarnica v roki Ganglovega genija na Operi, ki jo je ta kip dobil v roke prav tiste čase, ko je Francoz Duhamel strmel, ko je videl v Sev. Ameriki po kinematografih odlitke grških kipov z električnimi žarnicami v rokah! Na Muzejskem trgu je vsaka masivna stavba nemogoča! Pred vsako monumentalno javno stavbo spada odprt, velik trg, ki bi ga na Muzejskem trgu ne bilo! Že to je zadosten vzrok zoper nameravano palačo! Nova banovinska palača spada res v sredo mesta. Stavbišče je pa treba poiskati. Na oglu Trga Kr. Petra in Miklošičeve ceste je, če bi podrli hišo Vzajemne hranilice, stavbišče, ki meri blizu 7000 nr. Na tem stavbišču bi se dala sezidati monumentalna palača z velikim parkom spredaj. Bila bi pendant sodnijske palače in bi stala v sredi mesta. Na to stavbišče, ki v veliki večini ni še zazidano in ga je treba zazidati, spada vsekakor velika javna stavba, čeprav bi bilo treba podreti stoječo Vzajemno posojilnico, ker je ta prostor eden izmed redkih prostorov, ki s stavbarskega stališča kliče za velikim monumentalnim poslopjem. Na kazinskem vrtu ob Zvezdi in na zadaj ležečih parcelah je že prof. Plečnik v svojem regulacijskem načrtu pred 7. ali 8. leti vrisal nova javna poslopja. To stavbišče, za katerega prireditev bi bilo treba podreti nekaj starih stavb v ozadju in mogoče tudi del Kazine in Ovijačeve hiše, bi bilo nekaj manjše kot stavbišče na Kralja Petra trgu, dala bi se pa po Plečnikovem načrtu vsa okolica stavbarsko dobro oblikovati. Blok med Sv. Petra cesto, Kolodvorsko ulico, Resljevo cesto in Komenskega ulico obsega kakšnih 25.000 nr. Na njem stoje po večini manjše stare hiše, leži pa prav sredi mesta. Ta prostor bo v prihodnjosti, če postane iz Ljubljane res kaj poštenega, treba na novo zazidati in stara brezpomembna poslopja podreti. Bilo bi to za naše razmere sicer širokopotezno dejanje, dobila bi pa Ljubljana s tem res novo podobo, pa vendar še ne toliko drugačno in boljšo kot jo je dobila na koncu 18. stoletja, ko so podrli staro mestno obzidje. Na tem prostoru bi sezidali ne le novo banovinsko palačo, ampak tudi veliko banovinsko zbornico in pa še kaj drugega. Nastal bi nov, reprezentativni del mesta v sredi Ljubljane. Sodobna velika mesta dobivajo stavbišča vsaj za javne stavbe tako, da podirajo stare brezpomembne mestne dele. Stroški za taka stavbišča ne smejo nikogar strašiti, in ne bi znesli za nobeno izmed navedenih prostorov več, kot kakšno polovico stroškov za stavbo samo. Miselnost malega branjevca je pri večjih stvareh škodljiva. V Trstu podirajo celo staro mesto, Ringa na Dunaju ne bi bilo, če bi se bili bali podirati stare stavbe, ki so doslužile. Sicer pa bi morala ljubljanska občina šteti nad tri milijone dinarjev za svet za podaljšanje Šubičeve do Šelenburgove ulice, če bi zazidali Muzejski trg, tako da bi stavbišče na Muzejskem trgu nikakor ne bilo zastonj. Podaljšanje Šubičeve ulice pa je sicer popolnoma nepotrebno in ni potrebno zaradi prometa samega; bolj potrebno bi bilo podaljšanje Knaflove ulice v Wolfovo ulico, da bi bila razbremenjena Prešernova ulica. Plečnikov načrt je nekaj drugega. Prof. Jože Plečnik je v regulačnem načrtu pred 7. ali 8. leti res narisal na Muzejskem trgu dve sporedni poslopji, s katerima je zvezal stavbo stvo. Pišejo pa vsi ti listi o Kralju kot velikem slikarju in kiparju ter omenjajo njegovo »nacionalno paleto«, moč njegovih barv in poudarjajo, da je Kralj tudi iz evropskega stališča gledan velik umetnik, »Neue Freie Presse« omenja tudi njegove freske na Primorskem ter poudarja Kraljev neukročeni talent, »Neues Wiener Tagblatt« njegovo monumentalno simboliko, globoko religioznost, plemenito in doseženo mojsterstvo. Vse dunajske kritike omenjajo pohvalno tudi dela Mare Kraljeve. Tone Kralj je priredil dunajsko razstavo s svojimi sredstvi. Tudi drugod po velikih evropskih mestih bo razstavljal sam na svoje stroške. Če bo nastopal pod slovenskim imenom, bo koristil ne le sebi, ampak predvsem slovenskemu imenu, svojemu narodu, ki je razkosan in razbit in mu bo po svoje pomagal Potrebno pa je — in to bi svetovali tudi Tonetu Kralju — da razstavljajo slovenski umetniki v tujini samo taka dela, ki so tudi po vsebini slovenska, ne pa drugih, ker samo tako lahko pokažemo svojo samobitnost. Kdor hoče slovenstvo predstavljati z drugimi stvarmi kot z bistveno slovenskim v tujini, ne koristi slovenstvu. Čehi so prodirali s svojimi glasbeniki med svet in so si ustvarili ime kulturnega naroda. Ali bomo Slovenci s svojo oblikujočo umetnostjo dosegli to? Vsaj poskusiti moramo s tako slovensko kulturno propagando. v Sirite in naročajte naš tednik! Hranilnice dravske banovine in Narodni muzej. Obe novi sporedni poslopji sta pa bili zamišljeni lahkotno in tako, da bi tudi z višine ne kazili ne Hranilnice, ne Muzeja in seveda tudi ne Opere. Na sredi vseh štirih traktov bi bil Trg modric. Stranski krili naj bi služili za povečanje Muzeja, namesto da bi nanj postavili še eno nadstropje, in pa za razstave Obrtne zbornice ter za arhive. Bila bi to le nekako muzejsko-arhivska skupina. Hranilnica dravske banovine bi pa bila sedež oblastne samouprave. Kdor hoče zaradi Plečnikovih misli postaviti na Muzejski trg novo banovinsko palačo, je udaril s kladivom po glavi človeka namesto žebelj. Slovenski narodni muzej pa hočejo spraviti v sedanjo banovinsko palačo, . kar je naravnost nemogoče! Sedanja banovinska palača je zidana za urade in to po preskušenem načrtu, ki je bil v prejšnjem avstrijskem uradnem stavbarstvu v navadi in je popolnoma odgovarjal potrebam. Potrebe muzeja so pa čisto nekaj drugega! Treba je drugačne razdelitve prostorov in drugačnega obsega dvoran (ne sob in sobic!) ter drugačne razsvetljave kot pri poslopjih za urade. Vsega tega pa v sedanji banovinski palači ni in tudi ne osrednjega reprezentativnega stopnjišča. Sedanja banovinska palača bi bila le skladišče, ne £a muzej. Slovenski narodni muzej, katerega področje bi imelo obsegati vseh 25.000 km2 slovenskega ozemljil, ne pa le samo sedanje dravske banovine in bi moralo biti res slovesna slovenska kulturna stavba, bi bil ponižan in pomaličen, če bi ga zrinili v sedanjo banovinsko palačo. Slovenci nimamo zadostnih in reprezentativnih stavb za svoje vrhovne kul" turne ustanove že sedaj ne, če bi pa zmašili še Slovenski narodni muzej v stavbo, ki je sezidana in prirejena za uradne potrebe, bi dali sami sebi spričevalo uboštva in pa posebni pečat sedanji dobi! Oprava, vitrine in omare, ki so sedaj v Narodnem muzeju, so prirejene za sedanje prostore in bi bilo treba skoraj vso opravo napraviti drugo, če bi preselili Narodni muzej v sedanjo banovinsko palačo. Šle bi za novo opravo velike vsote denar ja, ki bi bil naravnost proč vržen. V sedanjem Narodnem muzeju bi morali preurediti stopnjišče, če bi ga hoteli porabiti za stanovanje bana in predsedstvene pisarne. Tudi to in druge prezidave v sedanjem Narodnem muzeju bi stale toliko, da bi ostalo za novo stavbo za urade same, če vzamemo še stroške za podaljšanje Šubičeve ulice in za novo opremo za muzej, le samo kake tri četrtine namenjenih 20 milijonov dinarjev in bi torej šlo kakih pet milijonov dinarjev v nič. Za dobro dvojno to vsoto pa bi se dalo prirediti pripravno, veliko stavbišče (eno izmed zgoraj imenovanih treh) za novo zadosti veliko banovinsko palačo sredi mesta! Kar nas še tolaži pri ti stvari je to, da bodo sedaj delali arhitekti vseh sort nove načrte za novo banovinsko palačo. Upajmo, da bo načrtov toliko in takšnih, da bo njih kopica podrla misel samo, da bi zazidali Muzejski trg. Vse to pišemo pa samo zato, da čez nekaj let, ko bodo prišli drugi časi, ne bodo rekli ljudje, da se nihče ni uprl postaviti masivnega poslopja na Muzejskem trgu in maličenju Slovenskega narodnega muzeja. Še nekaj je pa treba upoštevati. Če je resnica, da je znesek 20 milijonov dinarjev za zidavo nove banovinske Slovenska grafika — Miha Maleš Mlajši rod slovenskih oblikujočih umetnikov je večstranski. Tudi Maleš je slikar, grafik in fre-skant. Starejši naši slikarji delajo navadno le v eni tehniki, mlajši pa poskušajo na vse načine. Maleš je že dosegel vsaj prvo stopnjo svojega umetniškega razvitka in je napravil že nekaj stvari tudi po cerkvah v Sloveniji in pa na Hrvaškem. Kolektivno razstavo Maleševih grafičnih del, ki je pravkar v Ljubljani v pritličnem trgovskem prostoru v Šelenburgovi ulici nasproti glavne pošte, je treba vsekakor omeniti. Maleš je razstavil blizu 200 grafičnih stvari. Grafika je bila pred leti moda, sedaj ni več toliko. Vse kaže, da bo v prihodnosti, ko se bo otreslo stavbarstvo same smotrnosti in začelo spet iskati olepšav, oživelo monumentalno slikarstvo in z njim črta sama. Takim bo Maleš gotovo v prvi vrsti freskant, za kar ima talent. Pisana vrsta lesorezov, monotipij, črnih in poharvanih risb in akvarelov, ki jih je Maleš sedaj v Ljubljani razstavil, pa daje pregled sodobne grafike enega izmed slovenskih grafikov. Predvsem je Maleš dosegel visoko stopnjo v pobarvanih risbah, v različnih figuralnih stvareh v ti tehniki. Prav zanimivi so tudi živalski motivi: gazela, tiger, gorila, pingvin itd. Pogledi iz Berlina, Ntirnberga itd. gredo v monumentalnost. Malešu mogoče sedaj še manjka umerjenega pojmovanja črte in oblike, ima pa notranjo moc izraza, večino svojih del je doživel. Najvišja umetnost je pa skladnost oblike in vsebine. — l- palače na razpolago, pa dandanes ni čas za to, da bi zidali palače za urade, ki za silo le še kako prebijejo v sedanjih prostorih. Bolj potrebno je popravljanje in napravljanje cest, ki so v Sloveniji v prav slabem stanju. Stopiti je treba le čez mejo pri Rakeku ali na Jesenicah, da človek vidi, kakšne so ceste pri sosedih. Pri nas se pa duše podeželski prebivalci ob večjih cestah v prahu. 0 higijeni ni mogoče govoriti; ljudsko zdravje trpi zaradi slabih cest bolj kot zaradi česarkoli drugega. Ljudstvo je brez dela in zaslužka tudi po deželi ter sili v mesta. Na Koroškem, ki ima dve tretjini manj prebivalcev kot dravska banovina, so za ceste porabili lani nad sedem milijonov šilingov. Pri stroških za delo na cestah zuažajo mezde nad dve tretjini vseh izdatkov, pri stavbah pa le pičlo eno tretjino in pri cestah zaslužijo skoraj sami nekvalificirani delavci, ki so v največji stiski. Tudi ljubljansko mesto naj bi tiste milijone, ki bi jih moralo dati za nepotrebno podaljšanje Šubičeve ulice, če bi zazidali Muzejski trg, raje dalo za vzdrževanje in čistenje vsaj tistih cest in ulic, ki so v sredi mesta, da bi mogli občani v mestu prestajati in bi bil odpravljen prah iz cest, ki je sedaj neznosen tudi v sredi mesta. 0 zidanju in razširjenju bolnišnic niti ne govorimo ne. Pilsudski Dne 13. t. m. je umrl maršal Jožef Pilsudski, poljski vojni minister in dejanski neomejeni vladar poljske države. Še leta 1920. je podpisal poznejši diktator Pilsudski vladni razglas, da bo Poljska republika tradicionalne svobode, in nimamo razloga, da bi dvomili nad odkritostjo njegovih besed. Toda njegova usoda je bila usoda tolikih drugih revolucionarjev. Pravi revolucionar, revolucionar iz prepričanja, sloni duhovno le prerad na pojmovni teoriji, zgoščeni in prilagojeni stvarnim namenom. Možje, kakor Masaryk, so bili vedno izjeme. Tudi Pilsudskega revolucionarni duh se ni znašel v zamotanosti političnega in strankarskega življenja. Zato so največji revolucionarji prav radi tudi največji despoti. Ljudje ne dohajajo njihovih preveč pojmovnih nazorov in misli: torej so protirevolucionarni, torej so nevarni, torej jim je treba vzeti besedo. Če pa bo podoba državnika Pilsudskega v ljudski zavesti nejasna, bo zato tem bolj jasen lik revolucionarja Pilsudskega. Res, da je poljski narod v •• . večji * v, » ali med velike narode sveta kljub temu ne šteje. In ta neveliki narod so si razdelile pred poldrugim stoletjem tri velesile, ki so bile že takrat med najmogočnejšimi: Rusija, Prusija, Avstrija. Tri velesile, pozneje tri cesarstva, združene v Sveti zvezi, katere poglavitna naloga je bila, vzgajati poslušne podložnike in vsako nepokorščino zadušiti v krvi. 150 milijonov Rusov, 50 milijonov Avstrijcev, 60 milijonov Nemcev, oboroženih do zob, z vso močjo vladnega aparata za seboj je čulo in pazilo, da ostane Poljska razdeljena, mirna, pokorna. Poljak pa, ki bi bil kljub temu upal, da dobi v revolucionarnem vstanku njegova domovina svobodo, je bil nepoboljšljiv fantast — se je zdelo. Tak človek je bil Pilsudski. Za ljudi, ki »uva-žujejo praktične razmere«, nerazumljiv, nerealen, torej naravnost škodljiv pojav. »Kako le more misliti, da bo na ta način kaj dosegel ta človek! Še na slab glas nas bo pripravil, da smo slabi podložniki, to nam utegne škodovati pri gosposki, in vlada nas bo po strani gledala. Raje bodimo zvesti carjevi služabniki, morebiti najdemo tako milosti v njegovih očeh, dal nam bo doma več svobode in v kaki vojni bo še od Nemčije in Avstrije ugrabljene poljske dežele združil z nami.« Tako so mislili tisti ljudje, ki so vedno zvesti vsakteri vladavini, če le smejo zadovoljevati svoje zoologične nagone in potrebe, tako so govorili, tako tudi delali. Pilsudski ni bil podložniška natura. Postal je upornik zaradi svojega zasužnjenega naroda in vse svoje sile in napore je posvetil enemu samemu namenu: osvoboditi svojo domovino. Postal je socialist, ker je videl, da je edino delavsivo res revolucionarno, toda socialist z omejitvijo in določenim ciljem: »Poljski socialist se mora truditi najprej za svobodo svoje domovine!« Družil se je z revolucionarnimi Rusi, ki so hoteli ubiti carja, ker je čutil in videl, da je rusko samodrštvo med poglavitnimi ovirami za poljsko svobodo. Bil je zato pregnan v Sibirijo, ki ga pa ni upognila, narobe, samo povečala je njegovo uporno voljo. Ko se je vrnil, je osnoval skrivno tiskarno in izdajal v njej list »Robotnikc. glasilo poljskih socialistov. Spet zaprt, je pobegnil v tujino, v Krakov, kjer ga je zalotila svetovna vojna. Takoj je začel zbirati poljske prostovoljce in se bojeval z njimi zoper Rusijo, ker sta mu osrednji sili obljubili svojo pomoč, ne iz ljubezni do poljske svobode, ampak ker sta ga hoteli izrabiti. Pa se ni dal izrabiti, izrabil je raje sam avstrijsko in nemško pomoč. Prepozno so se zavedli Nemci, da se Pilsudski ne vojskuje zato, da bi zamenjal rusko podložništvo za nemško. Prepozno je bilo, ko so ga zaprli v magdeburško trdnjavo. Takrat je bila že zasejana v srca Poljakov trdna vera v vstajenje stare poljske države. Tri cesarstva so se morala zrušiti v prah, da je vstal poljski narod k svobodi. Tri cesarstva, vsako zase mnogokrat močnejše, kakor bi mogel biti močan tudi svobodni poljski narod. Samo človek. ki je upal in verjel, da se bodo zrušila ta tri cesarstva, je mogel upati in verjeti, da bo svoboden poljski narod. Živa vera v pravičnost lastne stvari, ki je gorela v njem, živa vera, ki jo je znal vcepiti tudi svojemu ljudstvu, samo ta živa vera jo premaknila gore sij in posilstva. V Sirite in naročajte naš tednik! Revolucionar Pilsudski se je učil iz lastne in tuje zgodovine. Spoznal je, da je trhla moč, ki sloni na posilstvu. A spoznal je tudi, da se še tako trhla sila ne sesuje sama od sebe. In po tem spoznanju je uravnaval svoje delo. OPAZOVALEC Doslednost, načelnost in „Prelom“ V ' Prelomu-" razlaga neki Janez Čuček svoja politična načela. Najprej seveda zatrjuje, da spada med mlade, kar nam je sicer povedal že nekajkrat in kar naj menda opravičuje miselno zmes, ki jo predstavlja kot plod svojega političnega premišljevanja. Pravi, da se razlega (to je, jugoslo-venski Čuček pravi, da »ori«) bojni klic po Evropi: fašizem in hitlerizem na pohodu. In se razpisuje, ko da bi bil med njima bogve kakšen razloček. Škoda, da nam ga vsaj samo oddaleč ne občrta — pač, ker sam ne ve zanj. Nazadnje prihaja globokoumno spoznanje, da nam fašizem ni simpatičen, ker je v Italiji doma, hitlerizem pa da je v nemški obliki nemogoč. Logičen sklep torej, da bi bil mogoč fašizem v nenemški, recimo jugoslovenski obliki? In kakšen je ta hitlerizem? I, no tak, da ga je samo malo! »Pri nas bi bilo potrebno nekoliko hitlerizma«, jo ugane. Ne preveč, ker je očitno g. Čuček za zmernost. Samo toliko, da bodo jugoslovenski nekolikohitlerjevci lahko rekli: »Glejte, taki smo«, in ko jih bo kdo prijel za jezik, pa hitro pristavili: »Prav za prav pa le nismo taki, obsojamo .. .« itd. ReS je ... ampak ...! Prihodnjič naj nam g. Čuček še razodene, da je tudi za nekoliko fašizma, namreč tistega, ki ni doma v Italiji. Tudi to razodetje ga ne bo vezalo, ne politično ne moralno. Potem naj pa še doda nekoliko boljševizma, da bo krog njegovi »izmov bolj zaključen, in vse to brezidejno polovičarstvo naj razglasi »Prelom« za svoje politično vodilo. Slovensko ljudstvo se je že davno naučilo jasno gledati. Zato Ljubi ravno pot, zato hoče imeti jasna načela, zato mu je v načelih nerazumljivo popu- ščanje, zoprno pa zlasti vsako kompromisarstvo. Načela pri premomiselnem človeku sploh ne prenašajo utržkov: če bi jih, bi pač ne bila več načela. Kdor pri njih utrguje in popušča, dokazuje samo, da mu v svoji neokrnjenosti, torej v svoji biti ali^ niso jasna, ali da mu ni zanje. Torej v najboljšem primeru vsaj praktična breznačelnost. Ni čuda, da je slovenski človek na bojevniškem zboru kakor tudi pri volitvah to miselno godljo tako odločno odklonil. Kajti spoznal je dobro, da za tistim »nekolikohitlerizmom ; preži celi stanovski fašizem. Za samozvane voditeljčke pa slovenskemu ljudstvu res ni, Pilsudski njegov zgodovinski pomen Osebnost^ pokojnega Jozela Pilsudskega, poljskega političnega voditelja, je zapadla zgodovinski presoji, ko je zapustila bojni metež vsakdanjosti. Bil je narodni revolucionar velikega obsega. Poljaki so se vztrajno pripravljali že dolgo za obračun z Rusijo. Njih vojaška književnost je imela značilne naslove, n. pr. »Vojaški zemljepis Poljske«, »Poljska kot strategični teren«, »0 uničenju ruskega orožja«, »Kako onemogočimo rab-nost mostov in železniških tirov« itd. Povsod so bila vojaška društva, ki so pripravljala Poljake za splošen upor. Njih udje so bili visokošolci, meščani, kmetje, delavci. Povsod so imeli vojaške vaje, vojnih priprav so se udeleževali posebno rezervisti, ki so že v rusko-japonski vojni pobegnili v desettisočih. Med glavnimi organizatorji tega vojaškega gibanja je bil Pilsudski, ki je potem med svetovno vojno nastopil tudi proti Avstro-Ogrski in Nemčiji — načelen nasprotnik, dosleden bojevnik za svobodo svojega naroda. Zgodovinska krivica Poljske je morala biti maščevana. Zgodilo se je končno, kar je bilo potrebno in pravično; toda ne v okviru narodnih meja, ampak v obliki nekdanje zgodovinske države Poljakov. In to ni bilo prav! Poljski publicist Gizbert-Studnicki je priznal 1913. leta, da je prebivalo na ozemlju med Poljaki in Rusi 30 milijonov ljudi, od katerih je bilo 40% Poljakov in 30% drugih katoličanov, a zanašal se je na poljsko veleposestvo in industrijo, ki sta v zvezi s katoličanstvom asimilirala ostalo prebivalstvo (glej: Naši zapiski, 1913, str. 212—216). Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine! Mladi in stari jugosloveni Kakor že večkrat, se je zadnji »Pohod« spet spravil nad »starejšo generacijo«, to je nad jutranje generale, in smeši njih kratkovidnost in nemoč: »Tagikomično obliko pa dobiva za nas ta skupina bivših voditeljev, ko skuša s svojimi, v teku treh desetletij uporabljanimi frazami, navezati na sebe mlado dušo. Ko bi vedela, kakšna je videti v takih trenutkih, bi tega nikdar ne delala. Kot da je solnce ves ta čas stalo, kot da je bilo vse to en sam dolg dan, vsaj tako se mora zdeti tistim, ki se, kot je videti, še vedno ne zavedajo, da je v množicah mladih pognala že dolgo negovana kal novega mišljenja, da je na pohodu novo pojmovanje javnih nalog in delovanja.« Ko bi človek le vedel, v čem se ločita »mlado pokolenje« okoli »Pohoda« in staro okoli »Jutra«. Nacionalna sta vendar oba na enake načine in prav tako socialna. In praktični program nacionalnosti, , rr,*f'V?v »vi #' ^v. in so- cialnosti, ki se izživlja v pretakanju bridkih solz nad usodo trboveljskih rudarjev, se prav tako krije pri enih in drugih. Celo v tisti slavni jugoslovenski nacionalni stranki sede skupaj in si kljub vsem »načelnim« razlikam izrekajo zaupnice. Zakaj torej ta boj med njima? Morda odgovarja na vprašanja »Pohod« sam v istem sestavku: »Res je, da smo mi mladi bolj materialistični, kot pa je bila naša predhodna generacija.« Radi pripuščamo to stopnjevanje, čeprav bi nam menda ne mogel zlepa kdo kaj povedati o manjši materialističnosti starejše. Morda bi se dal zgostiti spor med mladimi in starimi v jedrnato zahtevo: »Vi stari, dovolj ste se že nalezli denarja pri svojih opravilih kot upravni svetniki, državni opravitelji, narodni borci. Odmaknite se, tudi mi bi hoteli priti na vrsto!« Temu se pa pravi v nacionalnem jeziku načelnost. V nacionalizmu prerojena morala Trije mladi fantje, trije študentje vseučilišča v Rostocku, so prišli nedavno tega h katoliškemu prelatu Wilhelmu Leffertsu, tudi v Rostocku. Spodobno so se prekrižali pred njim in mu začeli pripovedovati o težavah svoje vesti. Dobri katoličani so, pa so prebirali zadnje čase Rosenbergov »Mit 20. veka«.,; ki uči Nemce novo germansko vero in ta jim je vzela dušni mir. Koga naj poslušajo: krščanski nauk ali nauk nove nemške države? Duhovnik je razumel, pa tudi poznal svojo dolžnost. Zaupali so se mu ti mladi ljudje v svoji stiski. In prosili so ga, naj jim pove resnico po svoji vednosti in vesti. In povedal jim je: da je Rosenbergov politični nauk eden izmed mnogih, da ga odklanja ne samo katoliška, ampak tudi vsaka druga znanost, da je papež označil vero v germanskega boga Wotana za krivo in da stoji nad bajko o plemenu nauk krščanske vere o ljubezni do vsega človeštva in do bližnjega. Zahvalili so se fantje vernemu prelatu za nauk in mu obljubili, da njegovih besed ne bodo pozabili. In da bi jih vsaj res ne pozabili, so sestavili takoj zapisnik o njih. Ta zapisnik pa so poslali vodju narodno-socialističnega napadalnega oddelka. Pot od njega čez pravdništvo na sodišče, in pot preveč zaupljivega duhovnika v ppldrugo-letno ječo je bila kajpada nujen, neogiben po-sledek. \ Ovajanje, laž, zahrbtnost — to so trije bistveni atributi vsake totalne države. Samo da doslej š^ niso nobenega naroda prerodile, nobene države rešile. Naše narodopisne meje Pariški tednik »Ta Tribune des Nations , ki ga izdaja bivši francoski ministrski predsednik Paul Boncour, je priobčil narodopisni zemljevid Evrope. Nas seveda zanima pred vsem, kako je začrtana slovenska narodna meja na severu in zahodu. Na zahodu je začrtana meja tik do srede Trsta in prav do Gorice — v zadnjem primeru torej nekoliko nepopolno. Na severu je pa za toliko napačna, da je vsa leva in skoraj vsa desna Ziljska dolina označena kot nemška. Sicer se pa vidi, da se je list potrudil podati našo narodno mejo pravilno, napake imajo svoj izvor gotovo v nezanesljivih informatorjih. Treba bo, da se izda izčrpen in popoln slovenski narodopisni zemljevid, in dopošlje vsem uglednim listom in politikom, sicer se bodo vedno ponavljale zmote, sicer malotne, a kljub temu nad vse škodljive, saj ne dajejo jasnosti tam, kjer je najbolj potrebna: v egroženi narodni meji. Spominjajte se našega tiskovnega sklada! Pot navzdol V »Akademskem glasu« beremo, kako nazadujejo naši študijski in znanstveni zavodi na vseučilišču, ker se že tako nezadostni krediti krčijo in zmanjšujejo od leta do leta. Posebno nazorno je zmanjševanje kreditov za juridično knjižnico in seminarje: knjižnica seminarji skupno leta Din Din Din 1928/29 100.000 100.000 200.000 1929/30 75.000 120.000 195.000 1930/31 80.000 195.000 275.000 1931/32 100.000 100.000 1932/33 , 30.000 30.000 1934/35 26.505 26.505 K temu pripominja pravilno »Akademski glas«: Da ni mogoče z vsoto 26.505 Din kriti niti naj- nujnejših potreb seminarjev in knjižnice, je jasno. Danes se še morda ne zavedamo prav, kaj pomeni za tak znanstveni zavod, kot je juridična fakulteta, in za znanstveno višino njegovega dela, tako zanemariti njegovo knjižnico. Vrzeli., ki so nastale v zadnjih štirih letih, se morda ne bodo mogle izpolniti nikdar. Hudo pa je še danes spoznanje, da je ob takih vrzelih nemogoče resno znanstveno delo ne samo slušateljev, temveč zlasti tudi profesorjev, ki si vendar ne morejo s svojimi dohodki nabavljati vse potrebne strokovne literature in tako izgubljajo potrebno zvezo s sodobnim znanstvenim svetom. Zdi se, da se tega zavedajo tudi profesorji, ki so hoteli odpomoči nastali bedi s sklepom, da plačuj vsak slušatelj knjižnični prispevek 20 Din vsak semester. Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“ n-g. Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega (Nadaljevanje.) Dva svetova — dve naziranji. Dosedanje nepomirljive borbe v Bolgariji, katerih se »Zemljoradniška zveza' živo udeležuje s peresom, z besedo in s trpljenjem, so prinesle novo odkritje, da predstavlja »Zemljoradniška zveza nov poseben in samobiten svet, ki se korenito razlikuje od sveta ostalih stanov. Ta dva svetova se bitno razlikujeta med seboj. Imata svoje posebne običaje, svojo miselnost, svoj poseben način mišljenja, svojo posebno narečje in svojo posebno nravnost. Med obema svetovoma se nahajajo globoki prepadi, ki se ne morejo premostiti s prav nikakimi kompromisi. Vse to do tedaj, dokler bo »zemljoradniška zveza« neupogljiv predstavnik stvarnih, razumnih in upravičenih koristi kmečkega prebivalstva, ne bo mogoče obstoječih prepadov zasuti. Ta dva svetova občujeta med seboj, se borita med seboj, vendar pa bo ostalo med njima trajno in neizpremenljivo to: da bosta ostala na vse večne čase medsebojno razklana in nasprotna, ker sta ta dva svetova, zgrajena na dveh različnih osnovah. Prvi svet, kmečki svet, raste in živi v naravi; on je njen otrok, a narava njegova mati. Ta svet je podrejen odlokom narave in se vlada po njenih zakonih in skrivnostih. On jo ljubi, kadar mu daje svoje darove, in jo ljubi tudi, ko ga trpinči. Dan in noč, v času rodnih in nerodnih let, po tihem in burnem vremenu — on, kmečki svet, vedno obrača svoj pogled k njej, k — prirodi. Zemlja, voda, sonce, nebo, gozdovi, trava, rastline, živali — to so življenjski stebri in podpora kmečkega sveta. Kd« je pravi predstavnik demokracije v Bolgariji? Po teh pozitivnih odkritjih, se zopet vračamo na vprašanje: kje tiči vzrok, da ima »Zemljerad-niška zveza« toliko nasprotnikov in da so ti nasprotniki tako nebrzdani in tako brezmejno zlobni? Na to vprašanje bomo dali popolnoma kratek odgovor, poln prepričevalnosti, stremeči, da ga podkrepimo z dokazi. Ta vzrok je: ker je »Zemlje-radniška zveza« po svojih idejah in težnjah ter po »Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečili po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju našili sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo,