študentski list
Ijubljana, 23. novembra 1965 Letnik XVI.              Številka 8
una
OB DNEVU REPUBLIKE
Ob prazniku razmišljam o svojem doživlja-nju revolucije, o odnosu mladih do tega veli-kega zgodovinskega izročila. Tisti, ki danes študiramo, večinoma revolucije nismo doživeli — toda njena prisotnost v našem svetu je sil-na in nepreklicna; to je izvor sedanjosti, izvor in temelj našega življcnja.
Zavest o tej zgodovinski zavezanosti revolu-ciji pa terja, da temeljiteje presojamo svoje vsakdanje delovanje; kaj ne ravnamo včasih, kot da bi se potnirili z danim stanjem, čeprav nas ne zadovoljuje — in potem tiho obupujemo ter iščemo najrazličnejših namišljenih izhodov; ali pa da cinično mešetarimo in skušamo iztis-niti iz te danosti čim večji dobiček! — Večkrat vidimo, da taka ravnanja niso samo trenutna slučajnost, ampak da se odnos do danega kot normativnega stanja za del družbe pojavlja kot zakonitost. S tako degradirano dejavnostjo pa pristajamo na nekatere družbene strukture, ki se upirajo našim zavestnim prizadevanjem za revolucioniranje družbe. V takih trenutkih (pa naj so za celotno družbo še tako kratki) se odrekamo ustvarjanju zgodovine, odrekamo se svoji človeenosti.
Prav zato mora biti naša zavest o revoluciji še bolj živa in še bolj domišljena: ne le, da iščemo v tem zgodovinskem izročilu izvor in temelje sedanjosti in da sedanjost samo iz nje-ga lahko doumemo — ampak nam je revolu-cija tudi vzor človečne in ustvarjalne dejavno-sti, vzor skupnega, tovariškega zgodovinskega napora. Dan republike nam tako ne sme biti samo dan spomina na velike zgodovinske do-godke, ampak tudi čas premišljanja o naših skupnih prizadevanjih za napredek družbe in za človečenje medsebojnih odnosov.
Rastko Močiiik
OSTI TEDNA
NAMESTO VENCA
20. oktobra so strokovnjaM-arhitekti predali investitorju načrte in tehnično dokumentacijo za novo ljubljansko bo-nišnico. Marsikomu se je odvalil kamen od srca: končno se bo začela tudi grad-nja tega prepotrebnega objdkta.
Zaradi negotovosti in neučakanosti pa je množica dopisnikov v Pismih bralcev sprožila idejo »Namesto venca — prispevek za sklad« in ideja je ne-verjetno prodrla. Vse lepo in prav, ob-čudovati moramo humanizem in alttu-izem, ki se kažeta tu, samo i>o sebi pa se nam postavlja vprašanje: kako je organizirano financiranje gradnje bol-nišnice? Mar nimamo skladov, kamor se stekajo ogromna sredstva? Nabira-nje prostovoljnih prispevkov za bolniš-nico, ki kot investicija prerašča strogo lokalne razmere, je za družbo skrajno žaljivo, poleg tega pa tudi z ekonom-skega stališča ni nobena rešitev. Po-glejmo praktično:
Po zadnjih izračunib bo stala nova bobiišnica okoli 19 milijard. Ce vza-memo, da na dan umre deset Ijudi in da njihovi svojci in prijatelji darujejo v sklad za vsakega po 20.000 din, pride mo po petih letih, torej leta 1970, ko naj bi bila bolnišnica zgrajena, do pri bližne številke 360 milijonov dinarjev, kar pa ne predstavlja več kot dobra 2 % celotne investicije.
Ne vem, kaj bi še povedal za sklep; v glavi mi tiči predlog nekega bralca, ki pravi, naj bi tudi pivske druščine po gostilnab začele z nabiralno akcijo. Morda bi lahko politika prostovoljnih prispevkov popolnoma nadomestila družbeno financiranje. Po zdravstvu bi prišla na vrsto kar prosveta ali pa iz-delovalci vencev.
Pepi
PLEŠEMO TANGO
Imenujemo jih sex-bombe oziroma pin-up-girls. Tudi ona je ena izmed njih. Postrani leži na postelji. Lepo oblikovani boki vabijo. Lepe, oble prsi te kljub temu, da so po pariškem vzor-cu diskretno zakrite z dvema rožicama, rahlo vznemirijo. Njen pogled je zvit, saj ve, kaj hoče!
Privabljati. Opisanl osebek ženskega spola se nahaja na panoju ljubljanske Drame, ki naznanja tako vsakodnevne predstave, mimoidoče pa opisani ose-bek vabi na ogled Mrožkove komedije Tango. Pač plešemo tango. Ta ples je tudi pri nas dokaj razširjen. Plešemo ga povsod, od bučnih filmskih plakatov do pralnih praškov in avtomobilov. In končno se je tudi sama Drama poslu-žila tega preizkušenega trika.
Postavlja se samo eno vprašanje. Ali bo umetnik, ki slika panoje za Dramo, dovolj spreten, da bo znal za vsako premiero naslikati dovolj vznemirjajoce žensko bitje, seveda vedno v novi, dru-gačni pozi? Ali pa bi poskusili s pove-čanimi fotografijami različnih deklic iz pariških nočnih zabavišč, ali pa kar iz našega domačega Slona? Obisk Dra-me je namreč eden pokazateljev kultur-nosti in to je treba na vsak način dvig-niti!
Saj se sicer utegne zgoditi, da sploh ne bomo več hodili v Dramo, saj tja hodimo itak samo zato, ker naše mesto ne premore Moulin Rougea.
Milan Smolej
ZAKAJ ZAKASNITEV
Tribuna Cas in svet si je v pre-teklem letu pridobila ne samo ši-rok krog poslušalcev, ampak je v marsikaterem pogledu razgibala študentsko javnost, ki je dosti-krat pasivna. Letošnje leto je idejno vzgojno delo na univerzi prešlo v kvalitativno novo fazo, v organiziranje na ravni univerze in v okviru zelo aktualnih univerzitet-nih problemov.
PRIPOMOCKI  ZA PREBRODENJE  REFORME
Zato je toliko bolj razumljivo, da čas in svet vsako leto zakasni z začetkom svojih razprav, kot se je zgodilo že lani in seveda tudi le-tos. Razlogi, ki govore za to, da bi se delo kontinuirano nadaljevalo iz enega študijskega leta v drugo, so precej jasni. V jesenskem času imamo študentje gotovo dosti več časa kot ob koncu semestra, prav tako pa novinci, ko pridejo na uni verzo, v začetku čutijo večjo po trebo in željo po vključevanju v aktualna dogajanja na univerzi in v družbi sploh.
Približno enaka situacija je tu-di na posameznih fakultetah. Svo-bodne katedre, ki so si že ustva-rile mesto v okviru rednih štu-dijskih programov in ob njem, kažejo, da svoje tnesto iniciatorja angažmaja študentov ne morejo več najti. V študentskih vrstah se v precejšnji meri čuti pasivizacija. Vzroka za to sta lahko dva, oba enako aktualna in verjetno prisot-na. Možno je, da so bili programi kateder, kakor tudi osrednja tri-buna Čas in svet zastavljeni preveč v neaktualno splošnost ali pa štu-dentska vodstva sama ne znajo naj ti pametne oblike dialoga s svojim članstvom.
Celotna situacija spominja na znano anekdoto o konju, ki se hra-ni z oblanjem. Ko se hrane končno navadi, pa crkne.
B.Z.
AFORIZMI
Dvajset let sta potrebovala Revolucija in Napredek za roj-stvo hčerke Reforme.
Ljudje bodo brez rdečih sema-forjev še srečno živeli. Škoda, da nas ne bo zraven.
Dali SMO oblast Ijudstvu v roke. Praksa kaže, da se z ro-kami ne da misliti.
Naši Ijudje mislijo, da z odha-janjem v inozemstvo pospešu-jejo  odmiranje  države.
Cik
UREDNI3K1   ODBOR:
FRANCE   ANŽEL    (TEHNIČNI
IIREDNIK)
IVO MARENK
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR
NI   UREDNIK)
VILIBALD NOVAK (SEKRETAR:
MILAN PINTAR
DIMITRI.1 RUPEL
TRIBUNA - IZDAJA UO ZSJ - UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II - TE-LEFON 21-280 - TEKOCl RA-CUN 503-608-72 — LETNA NA-ROČNINA TISOC DINARJEV POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV - ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISKA GP DELO, LJIJBLJANA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522 - POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI.
PREDVSEM  PA NOBENE PANIKE
V časopisu piše, da se cene ne bodo dvignile, pa sem slišal, da vodilni najemajo kredite.
RAZGOVOR Z VIDO TOMŠIČEVO
O PROBLEAAIH ORGANIZIRANJA, ŠTIPENDIRANJA IN ZAPOSLOVANJA
VPRAŠANJE:
SZDL je v obravnavanju tekočih vprašanj, pred-vsem v zvezi z uveljavljanjem gospodarske reforme, zelo aktivna. Istočasno pripravlja tudi svoj kpngres. Kako vpliva ena dejavnost na drugo?
ODGOVOR:
Ob gospodarski reformi sta se v povečani aktiv-nosti SZDL odražali tako zahteva delovnih ljudi, da se »razgledajo«, kakor tudi težnja odgovornih družbenih sil, da pojasnijo in da vplivajonaodločitve. Gospodar-ska reforma, kot je znano, je postavila večje zahteve do vseh dejavnosti. Ni prinesla le določenih težav, ampak pomeni tudi — že z dosedanjimi ukrepi glede cen in davčnega sistema — da je v neposredno uprav-ljanje delovnih kolektivov in komun prešel zopet zna-ten del njihovega proizvoda in družbenih sredstev, to se pravi nove pravice in dolžnosti. V okviru vseh vprašanj, ki jih je gospodarska reforma sprožila, smo v SZDL posvetili veliko skrb samemu razvoju samou-pravljanja, metodi in odnosom med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi. Ko govorim o meto-di, mislim na nevarnost, da bi v naglici »pozabili« na demokratični postopek. Iz dosedanjih izkušenj vemo, da tiči za tem birokratizem, ki ni samo v konfliktu z nadaljnjim razvojem demokratizma, to je, samou-pravljanja v delovnih kolektivih, komunah itd., ki ne povzroča samo političnih težav, pač pa je tudi v kon-fliktu s samim gospodarskim napredkom. Proti tež-njam, da bi »obtožili« samoupravljanje, je jasna ori-entacija na še večjo javnost, na odločanje delavcev in občanov samih, dala v iskanju poti iz ekstenziv-nega v intenzivno gospodarjenje vsestranske rezul-tate. Izvršni odbor glavnega odbora SZDL pa je obe-nem opozoril, da bi se pri tem zavzeli za pravilno vrednotenje tako imenovane negospodarske sfere, ker bi to področje — sodeč po nekaterih očitnih tež-njah — pri reševanju vprašanj, ki jih je zaostrila gospodarska reforma, utegnilo biti najbolj prizadeto. Mislim predvsem na znanost, kulturo in šolstvo ter zdravstvo. Nepravilno varčevanje ali pa sploh samo varčevanje namesto delovne učinkovitosti je zares lahko največje zapravljanje in razmetavanje.
Po statutu smo že nekoliko v zaostanku s svojim VI. kongresom, ki bo hkrati priprava za kongres SZDL Jugoslavije. Pripravljamo ga kot delovni dogo-vor o glavnih dilemah v konkretizaciji načel ustave in VIII. kongresa ZKJ, to je same gospodarske reforme. Torej gre za tisto delo, ki naj obenem prispeva k raz-pravi o prograrau za razvoj "Slovenije v prihodnjih le-tih. Pri nas namreč -ni več najvažnejše vprašanje, ali smo za socialistično demokracijo, za delitev po delu, za večjo produktivnost, za mednarodno delitev dela, za kulturo itd. Važno je predvsem to, kako moramo sprejeta načela izvajati. Ne gre torej za nov dogovor o načelih, ampak za odločitve v dejanjih, brez katerih vse naše besede in zahteve po boljšem življenju osta-jajo pobožne želje.
VPRAŠANJE:
Koliko bo v pripravah in na kongresu govora o samih družbeno-političnih in družbenih organizacijah, 0 njihovem finansiranju?
ODGOVOR.
Vsekakor mnogo, posebno v luči novih ekonom-skih in samoupravntb. pogojev. Seveda pa bo sama razprava o statutu SZDL ta vprašanja poglobila. V družbi, ki temelji na samoupravljanju, je naloga organizacij, kakršna je npr. SZDL, v tem, da omogo-čajo funkcioniranje družbenega mehanizma, njegovo integriranje, pomenijo torej najširšo oporo družbeno politične aktivnosti in družbenega samoupravljanja, kjer potekajo v demokratični razpravi na bazi socia-lizma nenehna prizadevanja k čim progresivnejši sintezi in osmislitvi. Kot pravica in instrument člo-veka in družbe naj omogoča taka organizacija tiste vrste demokratičnega centralizma, brez katerega mo-derna družba ne more funkcionirati, ki pa ne gre na račun zatiranja posameznika ali nacij. Naša ustava kratko in jasno opredeljuje, zakaj si je pri nas brez Zveze komunistov in SZDL težko zamisliti delovanje našega sistema direktne, nepartijske socialistične de-mokracije. Tako rekoč vsakodnevno odločanje je ne le politično, ampak tudi organizacijsko povezano v delovanju SZDL. Naj omenim samo volitve, zbore občanov in|Volivcev in sploh celokupnost stikov med volivci in pfcslanci ter odbomiki, z eno besedo meha-nizem udeležbe občanov v kreiranju odločitev in nji-hove vsakodnevne participacije v izvajanju sklenje-nega, v kontroli dela itd. Zato je razumljivo, da te vrste »stroški« SZDL za delovanje skupščinskega mehanizma postajajo sestavni del stroškov za delo skupščin samih in so torej del proračuna.
Sicer pa — če sprašujete nasploh o virih finan-ciranja družbeno-političnih in družbenih organizacij — so ti viri — kakor pri ostalih negospodarskih de-javnostih — neposredno v osebnem dohodku ali v tistem delu narodnega dohodka, ki srno ga nanienili za tako imenovano splošno potrošnjo. Ker pa se v teh organizacijah ljudje združujejo prostovoljno, iz svojega prepričarija in interesa, se naj ta prostovolj-nost, to prepričanje in interes izražajo tudi v oseb-nem prispevku k stroškom funkcioniranja, v člana-rini. V mnogih organizacijah smo doslej članarino preveč zapostavljali. V družbi, ki se bori za delitev po delu in v kateri naj bi rastočo produktivnost in produkcijo spremljal rastočd osebni dohodek, je lo-gično, da občani precejšen del teh svojih potreb pla-čujejo sami, s članarino. Vednost o tem, kam se
steka članarina in kako se troši, je vedno bila po-memben činitelj učinkovitosti in kontrole dela teh organizacij. Glede na njeno vlogo in program ob-staja pri vsaki organizaciji posebej možnost in nuj-nost, da samoupravljalska družba za njeno celotno dejavnost ali za enkratno delo prispeva delež iz svo-jih skladov splošne porabe.
VPRAŠANJE:
Ali v SZDL tečejo razprave tudi glede političnega organiziranja mladih?
ODGOVOR:
O tem, ali je to vzgojna ali samovzgojna orga-nizacija, organizacija mladine ali za mladino, od in do katerega leta starosti je lahko kdo njen član, o vsebinah in metodah dela itd., razpravlja predvsem mladina sama. In to je prav. Razvoj samoupravljanja td nujno terja. Pri tem se v luči enega ali drugega pristopa neogibno, tako ali drugače osvetljujejo tudi razna vprašanja, recimo profesionalizma, hierarhično-sti in podobnega. Vse to so važne stvari. Rešili pa jih bomo, oziroma jih bo rešila mladina sama, če se bodo družbeni faktorji — in med njimi po mojem mnenju SZDL — z večjo pozornostjo lotili reševanja tistih družbenih vprašanj, ki sicer tarejo vse mlade ljudi. V mislih imam šolanje, izobraževanje, zaposlo-vanje, itd., skratka, celo vrsto vprašanj mladine, ki jih mora reševati in jih tudi rešuje družba kot celota. Pri tem je aktivna vloga mladinskih organizacij ne-pogrešljiva, toda ta vloga se ne more — kot jjg vča-sih rado dogaja — reducirati na zavzemanje stališč in na akcije glede teh vprašanj. Do tega po mojem mnenju prihaja zato, ker drugi družbenopolitični fak-torji ne kažejo dovolj razumevanja za te probleme, oziroma menijo, naj bodo mladinske organizacije sa-me nosilke celotne družbene skrbi za mladino. Tak odnos obremenjuje — po mojem mnenju — mladin-sko organizacijo in ji pripisuje nekam dvosmiselno,
nejasno vlogo. Od tod tudi toliko »organizacijskih« razprav v njej in o njej ob razmeroma premajhni vlogi mladih Ijudi v raznih družbenih akcijah in pri razreševanju bistvenih družbenih vprašanj. Zdi se, da je čas, da ponovno in konkretno opredelimo vlogo in naloge SZDL in ZK glede na probleme mladine danes in pri nas, s tem bi pa omogočili in lahko terjali, da bi se mladi in njihove organizacije dejavno pojavljali v družbenih stvareh in v vseh naporih k napredku brez generacijskih kompleksov, po kriterijih progre-sivnosti in dela. Torej naj bi SZDL ob vprašanju mla-dinske organizacije predvsem razpravljala samokritič-no, mladinci pa tudi!
VPRAŠANJE:
V letošnjem letu je število štipendij nižje za 30 odstotkov, tako da od vseh študentov prejema štipen-dijo le še 31 odstotkov (lani 43 odstotkov). Kaj bi mi lahko povedali glede materialne osnove študirajočih, izhajajoč morda predvsem iz socialne strukture, in kakšne   so  perspektive mlade   inteligence  pri  nas?
ODGOVOR:
O materialni bazi študirajočih je bilo že veliko govorjenega in napisanega, med drugim imamo o tem tudi nekaj zelo tehtnih prispevkov. Socialistična zve-za sama — kakor je znano — vodi akcijo za štipen-diranje, kreditiranje in za druge oblike, ki naj odpre-jo možnost za študiranje vsem, ki so sposobni in si to želijo, ne glede na materialne pogoje družine, iz katere študenti izhajajo. K temu bi dodala samo še to, da je sedaj predvsem važno te napore nadaljevati, razširiti in morda tudi razčistiti nekatera izhodišča, da bi dosegli trajnejšo, z družbeno-ekonomskim raz-vojem povezano ureditev tega vprašanja. Ali pri tem »boj za boljšo socialno strukturo« še pregnantno iz-raža družbeno-politično in ekonomsko vsebino vpra-šanja? Sami veste, da npr. ne izraža več dejanskih materialnih možnosti. Kar goglejte — v isti sapi govorimo o slabi socialni strukturi in napadarao materialno razvirednotenje nekaterih poklicev, ki pa prevladujejo v socialni strukturi študentov. Mi-slim na učitelje, uslužbence vseh vrst, skratka na de-lavce v tako imenovani negospodarski sferi. Hkrati pa imajo delavci v mnogih drugih poklicih, ki ne zah-tevajo izobrazbe ali strokovnega znanja, visoke do-hodke. V zadnjem času letijo očitki tudi že na preli-vanje sredstev in standarda iz mesta na vas preko višjih cen kmetijskih pridelkov itd. Zdi se, da bi bilo
treba za izhodišče vzeti ne malo »obrabljeni« boj za boljšo strukturo študentov, ampak boj za to, da bi visoko šolanje zajelo ves slovenski inteligenčni po-tencial. Prepričana sem, da se bo ob tem tudi sicer izboljšala socialna struktura v sedanjem pomenu.
Druga stvar, ki se pri tem zdi važna, je ne lej reforma univerze, ampak celotnega šolstva. Pri uve-1 ljavljanju šolske reforme po mojem mnenju preve6-j krat izgubljamo z oči politehniško vzgojo in odpivj tost vseh stopenj izobrazbe vsakomur, ki pokaže do«| ločeno stopnjo znanja. Premalo namreč podpiramo, pospešujemo in organiziramo izobraževanje y samem delovnem procesu in s tem formiranje inteligence iz vrst samih proizvajalcev. Naša praksa kaže, da so ta-ko kvalificirani kadri   izredno  pomemben  faktor  v splošnem  razvoju.  če bi z večjo vnemo sprejeli smer kot sestavni del naše celotne reforme šolst^ njenega demokratizma v smislu odpiranja vsestrs skih možnosti delovnemu človeku, bi ne bilo videt kot da je že izgubljena tudi vsaka perspektiva soke izobrazbe za mladince, ki jih ne moremo rec šolati.
V bodoči ureditvi financiranja šolstva pa bomo morali močneje poudariti vlogo, ki jo mora imeti že osemletka priizbiranju bodočih študentov. SZDLježe priporočala, naj bi osnovne šole kot samoupravne sa-mostojne organizacije v precejšnji meri skrbele za izbor najboljših učencev za štipendiranje, jih predlar gale za nadaljnje šolanje itd. To seveda ni nič novega, toda šolam bi morali dati materialne Ihožnosti za to in obenem javno podporo in priznanje.
Vprašanje o perspektivi mladih strokovnjakov pri nas povezujete z vprašanjem njihove brezposelnosti in odhajanja v inozemstvo. Iz podatkov vidimo, da v inozemstvo prvenstveno odhajajo »zaposleni« stro-kovnjaki, in da šele v sed^anjem času premiki v go podarstvu povzročajo nezaposlenost nekaterih. S svojo zahtevo po intenzivnejši in rastoči produkciji mora gospodarska reforma vsekakor odpreti delov-na mesta ne samo sedaj »brezposelnim«, marveč tu-di sedanji in bodočim generacijam na univerzi. Te bi ostale zares brez prave perspektive, če ne bi bilo re-forme. Intenzivna produkcija namreč ni produkct ja, ki zmanjšuje svoj obseg, marveč tista, ki bo jutri tekla v treh ali štirih izmenah in bo pri tem upo-rabljala vso strokovnost m znanost. Med drugim jo bila reforma nujna tudi zato, ker smo izčrpali moir nosti napredovanja z golim povečevanjem fizičnega dela. Sedanji premiki delovne sile so samo prehoden pojav, zakaj reforma sploh še ni polno zaživela. Pri tem pa hočem opozoriti tudi na to, da pogosto in hitro odločanje posameznih mladih strokovnjakov, da si poiščejo delo v inozemstvu, ni vselej in samo posledica reforme. To dokazujejo tudi mnogi konkretr ni primeri, ko pomanjkanje primeme zaposlitve prav v določenem kraju in samo v njem pripelje do tega, da človek odide dokaj daleč od tega kraja, to-da preko meje, na zahod. Ne gre pa y dosti bližji kraj doma, kjer je delo in so tudi dokaj ugodni delovni pogoji. Sicer to ni samo pojav pri nas — ves svet pozna te vrste migracijo z juga na sever, z vzhoda na zahod. Iz raznih obveštil vičtimo, da so naši mladl strokovnjaki v tujini pripravljeni sprejeti precej tež-je delovne pogoje, kakor pa bi jih imeli, če bi zapu-stili eno naših mest in odšli y tovarno, ki je zrasla v manj razvitih krajih Slovenije ali Jugoslavije (npr-brali smo, kako na švedskem naš zdravnik pomiva posodo, inženir pometa ceste itd.). Ti pojavi nas vse silijo k razmišljanju, ali nismo morda v boju za to, da bi bili strokovnjaki dobro in boljše nagrajeni, da bi delovni kolektivi v višjih osebnili dohodkih stro-kovnjakov videli tudi pot k zvišanju lastnih prejena-kov in k napredovanju celotnega kolektiva, vendarle dosti premalo govorili o moralnih dolžnostih in ob-veznostih mladega strokovnjaka, šolanega na našili socialističnih univerzah. Ta bi moral s svojim zna-njem pomagati, da se izvijemo iz relativno zaostale, še zeio obrtniške proizvodnje, in bi v svojem deležu pri graditvi naše Slovenije in Jugoslavije moral videti veliko nagrado in zadoščenje — precej večje kakor pa je lahko tisti, pogosto zelo dvomljivi občutek ob morda večjem kosu kruha, najdenega na tujih sme« tiščih. če pri rias niso vselej in povsod odprta vrata, jih moramo in moremo odpreti le vsi skupaj.
VPRAŠANJE:
Pričakovali smo, da bo štipendija socializirala strokovno delovno silo, a je ni. Kaj menite o tem?
ODGOVOR:
šele sedaj, ko z reformo uvajamo enotno vred-nost dinarja (doslej so ga v gospodarskih organiza-cijah različno finančno občutili in zato različno vred-notili glede na to, ali je bil Iz fonda za materialne stroške, osebne dohodke, investicije, devize itd.), se bo v strukturi stroškov gospodarskih organizacij tu-di štipendija začela pojavljati drugače, tako da se zdi, da bo sedaj med štipendiranimi in štipenditorji šele začela nastajati takšna trdna povezanost, ka-kršno smo si želeli že doslej. Razen tega bomo mo-rali tudi sicer v razvoju samoupravnosti šol in pred-laganih skupnosti izobraževanja vzpostaviti močnejšo zvezo med visokimi šolami in gospodarskimi orga-nizacijami. Sicer pa sem bila glede oblik teh odnosov — kot se spominjate — osebno zmerom bolj za raz-širitev kreditiranja. Delovni in nadarjeni človek ob tem lahko izbere poklic svobodneje, zreleje, lahko odgovorneje dela. In končno — sistem odpisov in ugodnosti ima v sebi že tudi stimulacijo za boljše, uspešnejše delo. Obveznosti so obojestranske, kar je pri mnogih štipendijah bilo žal le na videz.
Pripravil Franci Pivec
PRO DOMO SUA
Sean O'Casey, Plug in zvezde, tragedija v štirih dejanjih. Uprizoritev Študentovskega aktualnega gledališča. Na sliki: Dare Valič, Bruno Vtfdopivec in Radko Polič. Režija Dušan Jovanovič, dramaturg Andrej Inkret, scenograf Jaka Judnič, kostumi Anja Dolenčeva.
(Foto: Karpo Ačimovič)
UPRIZORITEV OCASEVEVE TRAGEDIJE
O'Caseyeva igra o irski proletarski zastavi s plugom in zvezdami je pravzaprav tragedija tistega velikonočnega tedna iz leta 1916, ko so Irci prezgodaj in zaman fazglaševali neodvis-nost. Prvič je bila uprizorjena v Dublirtu de-set let kasneje, 1926. leta, in potem je moral avtor, takrat sekretar Irske državljanske ar-made, star šestinštirideset let, izžvižgan ztekati na Angleško, obtožen, da je s PLUGOM JN ZVEZDAMI napadal irsko katoliško cerkev in se zavzemal za komunistične ideje.
Razlogov, ki so narekovali našo predstavo, ta podatek kajpak ne more zaobseči. Iskati jih je treba v kontekstni problemski strukturi te-ksta, vendar ne v idejah, za katere se tu pa tam skoz nekatere junake zavzema avtor, am-pak v situaciji, ki jo njegovi junaki bivajo. Ne gre nam tedaj za dramo teze ali mita, ani-pak za Hsti vitalni Ijudski teater, ki ga pred-vsem zanima, kako se neke avtentične človeške usode opredelujejo do teze ali mita, ki torej hoče reinkarnirati bivanje samo, takšno, kakrš-no je, ne pa samo teoretične zamisli ali vizije bivanja. O'Caseyev dramski tekst potem ni tra-gedija nerealiziranega revolucijskega mita iz irskih dvajsetih let, ampak tragedija Ijudi, ki so se nenadoma morali soočiti s tem mitom, ne da bi se kako v resnici zavedeli njegove neizbežnosti; tragedija Ijudi, ki so živeli mimo zgodovine, čeprav so se bili nanjo pripravljeni vsak čas bahaško sklicevati ter se z njo dekla-rativno indentificirati. Vendar pa so v seoi zi-veli še neke druge vrednote in ko se je bilo treba odločiti, so se vedno odločevali samo zanje, to se pravi, da so se odločevali zase, ne pa za nekaj zunaj sebe, za mit, revolucijo, ne-odvisnost — zanje je vse to bila le »strašna tema nevamosti«, kakor v neki drugi zvezi re-če Bessie Burgess, to je smrt, konec vsega, za-kaj nič ne more odtehtati njihovega majiinega, edino resničnega življenja v tisti stari, najeti dublinski bajti.
O'Caseyeva tragedija je od začetka do kon-ca uglašena v tem temeljnem kontrapostu: ai> tentična človeška subjektiviteta živi v siluaciji, v kateri je ogrožena, in ki se zato z njo ne more po-istovetiti. Revolucionarne in republikanske ide-je o neodvisnosti se takoj, ko postanejo strašna, krvava realiteta boja in umiranja, spremene v absurd in v tem absurdu ne more biti potrje-no nič drugega kakor le subjektiviteta, posa-mezno življenje, intimiteta. O'Casey se kajpa ne izenačuje niti z intimiteto niti z mitom: z velikim karakternim posluhom in z imenitno ostro ironijo reinkarnira bivanje takšno, kakrš-
no je. Gre mu za življenjsko situacijo, za res-nico neke človeške stiske, ki se ne more in ne mara žrtvovati za druge, dokler njej sami v osnovi toliko manjka in dokler je v temelju — nestrukturirana v nekem naprednem skupnost-nem smislu — ogrožena le kot posameznost. O'Casey ve, da njegovi Dublinčani ne zmorejo odkriti integracijske možnosti, ki bi presegla razbitost njihovega sveta v kakšen višji smoter: lačni so, bahavi, pogoltni, tolni, zapiti, republi. kanski boj pa bi moral vse to nkiniti, spraviti na skupni imenovalec, da bi sploh mogel raču-nati na uspeh. Tako pa se stvari postavijo na glavo. Resnice ni v repubUkanskem boju (ko pri-de kapetan Brennan sporočit Nori smrt njenega moža, ji ne zna povedati drugega ko fraze: »žalost gospe Clitheroe se bq spremenila v ra-dost, ko to spoznala, da je imela za moža he-roja.«) niti ni realitete v revoluciji: Mali, ki se je ob vsaki pnložnosti skliceval na pravice in zaheve delavcev, se boja sploh ne udeleži, ampak se dd mirno odgnati angleškemu ofi-cirju, ki ga je skupaj z drugimi zaloijj, pri kvartanju, zunaj pa so isti čas umirali irski prostovoljci — tudi ideje o ostoboditvi delav-cev so ostale le pri besedah, smrt jih ni po-trdila; ravno tako ni resnice v tretji integra-cijski možnosti, v cerkvi: Ijudje se vse preveč čutijo same in vse preveč jim religija pomeni »le toliko, kolikor traja kratka maša v nede-Ijo zjutraj«, da bi mogli skoznjo premagati svoje tujstvo. Vsi integracijski miti so le za-časni, kratki taktični pripomoček, ki se raz-suje takoj, ko ga je treba preskusiti v praksi, ko ga je treba realizirati. In tudi smrt je ja-lova: Mollser umre za jetiko, branjevko Bessie Burgess po nesreči zadene strel 'skozi okno, Nora rodi mrtvorojenca... Iz strahu, tujstva in samote se zatekajo h kompenzaciji, k pijači, ali pa zblaznijo in umirajo, bedasto, nesmi-selno, vse možnosti, ki bi mogle smrti podeliti ceno, so izničene ali pa so preveč zunaj Ijudi. Smrt v imenu mita pa je nesreča za druge, ki je ni mogoče premagati: višji smoter je le zvi-jača, je lepoumna izmišljotina, ki bolečine ne more odtehtati. O'Caseyevi junaki došivljajo to spoznanje že med samim- bojem. O'Caseyu je situacija popolnoma prezentna, zato lahko v njej sproti ukinja sleherno iluzijo, tako da mu ostane le še gola, obupana in razdvojena človeška usoda, ki si ne zna več poiskati boga — niti v svetu niti kje drugod — in ki ji osta-ne samo še propad, samota, konec; spoznanje in nemočno, besno sovraštvo.
Nora:   Ne  morem   si   pomagati,  da  ne  bi mislila, da to vsaka krogla izstreljena v Jacka,
a vsaka krogla ustreljena v Jacka 4e ustreljena tudi vame. Kaj me brigajo drugi! Jaz lahko mislim samo nase... Nobene ženske ni, ki bi dala moža ali sina, da ga ubijejo — in če tako pravijo, se lažejo, lažejo bogu, naravi in sa-mim sebi!... Tam na barikadah mi je rekla neka prekleta neumnica, naj grem domov in naj Ijudem ne jemljem poguma... Da nisem vredna, da rodim sina človeku, ki se bori za svobodo. Zgrabila sem jo z nohti in jo tepla po licu, dokler je niso odtrgali od mene. Suvali so me po ulici in jaz sem jih preklinjala — preklinjala sem uporniške razbojnike, zaradi katerih sem obupana in brez pameti šla po uli-cah iskat svojega moža!
Tu bi Seanu O'Caseyu težko očitali nihili-zem. človeško bivanje je vse preveč avtentič-no postavljeno pred nas, da bi omogočaTčTrai-selno totalizacijo. In tudi resnica, ki jo bivajo drugi, tisti ki se bojujejo, je popolnoma logič-na in nestrpno preuranjena zmota: obe resnici pomenita dva nasprotna, nezdružljiva pola bi-vanja — O'Caseya zanima odnos med njima in posledice, ki nastanejo iz njega in ki morajo razkriti resnico.
„ Vrednost tega razkrivanja je v ironiji in liriki, ki premaguje naturalistične posebnosti dublinskega sujeta in zastavlja antitezo med posameznim in splošnim, resničnim in kritič-nim hkrati še na nekem širšem, totalnejšem ni. voju. Vrednost te antiteze je — kakor rečeno — v analizi nekega avtentičnega človeškega bi-vanja, ki ne najde stvarnih integracijskih moš-nosti in ki ne more prerasti svoje samote, je v tragični sliki razkrojenosti sveta na bivanje in idejo o bivanju, med teorijo in prakso, ki omogoča mahinacije najrazličnejših vrst in ki potem neprestano sproža plazove velikih, skoroda metafizičnih, hkrati pa tako absurdno tragičnih smrti, kakor je naprrmer smrt Bessie Burgessove ali Jacka Clitheroa — smrti torej, ki ne potrjuje ničesar in ki ne odpira nobenih perspektiv. Z njima pa očitno odhaja pozlu tudi mit.
Tu nekje pa je trebd tudi iskati poglavitnih razlogov za našo uprizoritev: ne v nihilizmu ali v ideološki tezi, ampak v nekem avtentič-nem, razgaljenem človeškem bivanju, ki je on-stran mitičnih zgodovinskih pregraj prepušče-no sami sebi, svojim drobnim kompenzacijskim ventilom in okamenelo v brezperspektivnosti, ne da bi uspelo najti pravo eksistencialno zve-zo s svojo resnično zgodovino in z njeno po-močjo novo, adekvatno integracijsko pot.
Andrej Inkret
MIR I
I
HUMANOST
V Slovenjem Gradcu fastili dvajseto oblet-nico Združenih naroda lokaj nenavaden (ali vsaj pri nas malo znan memanja vreden na-čin: z jugoslovansko nost in prijateljstvo pobudo kluba OZN na šoli priredil Umetnos povabili približno trist desetega leta starosti) čanjem, da bo »razpis nove možnosti in insptfsa nove stvaritve, ki naj bi našle svoj vzročl & in kvalitetni odmev na tej prireditvi« in sii osrednjo idejo, v ka-teri se odraža delova ganizacije Združenih narodov: občečloveška i iru, humanosti in pri-jateljstva med narodi«,
bodnega oblikovanja in likovne umetnosti«, reši motivacijo, kakršno je odvisne od ustvarjalne najdljivosti posameznih spodbudnemu vabilu s se je odzvalo čez 70 8
tavo »Mir, huma-ki   jo   je   na ekonomski srednji . K sodelovanju so umetnikov (do tri-republik/ s  prepri-natečaja odprl..
»ne omejuje svo-pega dela na področju naj bi bile z idejno i natečaj, »vsekakor nosti, fantazije in iz-ih umetnikov.« Temu om nagrad na koncu s približno 200 deli
(po katalogu, razstavlja Jrecej manj). Mislim, da bd bilo število istope bi šlo za povsem običajno razstavo brez Idnega natečaja«. Ver-jamem namreč, da jelplemenitega namena razstave  (   ki mora na la odziv pri človeku,
prizadetem in zainteres časa, kar likovnik  moi
ljanja   dovolj    pomenrt odbuda   za   mladega umetnika, ki šele išče   iti za afirmacijo. Pri-
reditelj je s štroko zaa liko  predimenzioniral bi se vabilu odzvalo v
rala žarija zaradi razme kromnega razstavišča opraviti strogo rešetanj il iz tolikšne množine
izločdla   najkvalitetnejša
dobro razstavo. Tako j zgodilo, pa tudi pri veliko skromnejšem štl ispon&tov marsikateri razstavljalec  svojega ('  Dgu reproduciranega)
dela ni našel na steni pa  šele  naslednji   dan
namreč   razstavo   na  i tstavila  v   noči   pred
otvoritvijo, čeprav so
Gradcu ves mesec.
Starostna  meja
udeležili likovniki, ki
za probleme našega že možnost razstav-
ikcijo verjetno neko-logljivosti, kajti, če povabljenih, bi mo-
 in ustvarila   izredno
dvečer otvoritve, pač sploh  ne.   2irija  je
ležali v Slovenjem
da so  se  razstave apustili akademijo in
Stanko Jagodič, Vripba 1965
se še niso znebili njenega vonja, pa tudi taki, ki so že našli lastno likovno govorico in so že znanci likovne publike. Kvalitetni razpon eksponatov je zato razmeroma velik, čeprav bolj v formalnem kot v vsebinskem smislu. Marsikatera lepa ideja lahko ugasne, če ustvarjalec razen volje nima nobenih pravih pogojev za delo (če nima grafične stiskal-nice, pač ne more tiskati jedkanic in akvatint z vsem sijajem struktur in slučajnih efektov, če nima primernega prostora, pač ne more slikati olj ali temper, ki zahtevajo svetlobo, če se mora ubadati za kruh, mu pač primanjkuje časa za kvalitetno izvedbo zamisli itd.). Položaj mladega likovnika in likovnika nasploh je namreč danes prav tako nego-tov kot je vedno bil. Nekateri se zatekajo po kon-čanem študiju na speoialke, da se potem spopri-mejo z življenjem bolje pripravljeni, drugi so zapo-slijo kot pedagogi, kar je za človeka, ki v sebi ne čuti pedagoškega poslanstva, prava stranpot, tretji spet poiščejo kruh v jnrlustriji — le ,redki žive od čopiča in dleta (tudi med starejšo generacijo). Od-govora na vprašanje, kakšen je pri nas družbeni status človeka, ki je umetnik po poklicu, ni od nikoder, kljub kongresom, simpozijesm in lepim be-sedam — razen če je odgovor trenutna situacija sama. Diskusije so burne, zahteve precizirane in ozek krog prizadevnih ve, o čem je tekla beseda, javnost pa iz kratkih, pogosto aejasnih notic, ki jih iz dobre volje objavi kakšen časopis, ne razbere veliko in misli, da je umetnik na lovorjevi vejici čepeče bitje, ki hoče, da bi ga delovno Ijudstvo pitalo. Nekoč so umetnika prištevali k »duhovni aristokraciji« in danes je prav tako eden od tvorcev duhovne kulture človeštva (po Preglju »soudeleže-nec pri graditvi svetovne kulture« in ne »drobni obrtnik nekdanjih cehov«) in ker s tem svoj obstoj opravičuje, mu pripada pravica do priznanja in ustreznega socialnega položaja. Mladim, še neformi-ranim umetnikom bi bila v veliko moralno oporo že zavest, da jih družba tudi potrebuje, če jih že šola — in če bi jih še po koncu študija materialno podprla, bi veliko laže prebrodili krizo zorenja in prilagajanja ter ji nato dali to, kar od njih priča-kuje. Doslej so le v Srbiji rešdli to vprašanje: 25 mladih umetnikov bodo štipendirali za dve leti z mesečnim zneskom 35.000 dinarjev!
Slovenjegraška  razstava  je  vsekakor  pomemben dogodek, vendar ni izpolnila vseh pričakovanj. Pri
razstavah z razpisano tematiko Je namreč kaj lahko zaita — bodisi v preveliko prilagojenost (na račun kvalitete), bodisd v špekulaoijo. Ne enega ne dru-gega ni manjkalo — pač pa ustreznih, domiseinih likovnih rešitev na temo miru, humanostd in prija-teljstva. Nekateri razstavljaloi so jo celo salomon-sko obšli in sodelovali z najrazličnejšimi deli iz študijskih let, ki opravičujejo (ne glede na kvali-teto) svojo prisotnost samo s tem, da pač niso bila ustvarjena sredd vojne ali sredi nehumanih odnosov med ljudmi.
Od skoraj že banalnega rekvizita kot je golob miru, ki je marsikomu oslabil izpovedno moč, preko fabulativnih rešitev in nevtralnih tdhožitij do ab-straktnih kompozicij je mogoče opaziti negotovost iskanja in koncesije žiriji, bodisi vsebinske bodisi skrite v naslovih del, ki jih dejansko sploh ne po-trebujejo — v manjši meri pa tudi prave mojst-rovine. Nemara je največja odlika razstave v razno-likosti stilov, kar je pač značilno za likovnike, ki šele iščejo lastno govorico. Lahko bi celo rekli, da je nekako ponazorilo stilnih gibanj od realizma preko fauvizma do pop arta in slogov, ki se šele porajajo. Prav pri abstraktnih kompozicijah je naj-laže apaziti pomanjkanje vsebine, osiromašenje iz-raza in aktualno vprašanje o bistvu in usodi likovne umetnosti nasploh.
Prav tako pestra je lestvica tehnik. Gledalec se sreča s prisrčno nerodnimi pa iskreno občutenimi deli naivcev, v drugi skrajnosti z virtuoznimi gra-fičnimi listi, za katere je bolj značilna estetska, formalna dognanost kot pa vsebinska ustreznost razpisani ideji. Podoben je odnos med plastikami, čeprav je bilo kiparjem nekoliko laže obiti nevarne vplive literarnega. Vendar tudi tu ugotavljamo, da so najkvalitetnejše plastike zvečine formalni ekspe-rimenti.
O pomanjkanju invencije razstavljalcev in tudi o dobrih plateh je pisal že Bogdan Pogačnik v otož-nem in nekoliko jedkem zapisu »Različne dimenzije humanizma« v Delu; dokaj obširno iia dokaj ob-jektivno pisanje. Vendar ne razumem, zakaj se je na priliko lotil prav Meška, ki na svojo nenagrajeno sliko (»v sredo svoje znaoilne kompozicije«) ni nalepil pikovega asa ali Kolumbovega jajca, ni kon-kuriral za opremo igralnice v Mbnte Carlu in ni poslal slike na proslavo odkritja Amerike, ampak v Slovenj Gradec — če je na razstavl veliko drugih, zares nagrajenih eksponatov, zares takšnih, da bi jih lahko porabili za kaj podobnega ali pa celo za popestritev prostorov kluba ljubiteljev izprijene umetnosti?
France Anžel
L^uLL^m___t.
O FRANKFURTSKEM KNJIŽNEM SEJMU
SPREMENJENI SVET KNJIG je naslov uvod-nega razmišljanja priloge tednika DIE ZEIT 6b knjižnem sejmu. O razsežnosti tega sveta, kakor se je predstavljal v Frankfurtu, le nekaj podatkov — 2376 razstavljavcev, 791 nemških in 1585 iz 38 dežel, je pokazalo 150.000 knjig. Iz tega sledi osnovni pro-blem vseh komentatorjev: znajti se v tej množici, ugotoviti in imenovati spremembe, tako na primer to, da danes ni več nekega odločujočega, homoge-nega sloja potrošnikov, da se ni mogoče izogniti spoznanju, da so knjige »medij komunikacije in s tem nekaj, kar zivi v družbenem prostoru in v njem deluje povezano z vsemi procesi«. Tisti, ki bi jih hotel od tega ločiti, »rešiti« jih te povezanosti, je do njih krivičnejši kakor tisti, ki se nespoštljivo ukvarja z njimi izključno kot s predmetom kupčije.
Založbe — berem predvsem p zahodnonemških — so gospodarska podjetja, ki morajo biti donosna-. Toda tudi velike založbe niso velika podjetja in še vedno prihaja do tako tveganih poskusov, kakor je to zalozba Kurta Wagenbacha, ki izdaja izključno ne-komerdalno literaturo, predvsem mlade pisatelje obeh Nemčij. Toda večina založb se je odpovedala te vrste programskim določilom in na različnih nivojih sodeluje v iskanju potencialnih bestsellerjev, v vedno večji povezanosti s produkcijo drugih veli-kih jezikovnih področij, z budnim spremljanjem književnosti manjših dežel in kar je v tem smislu še možno. V takšni situaciji ni usklajenosti med produkcijo in potrošnjo. Kar si želijo, je boljše »poznavanje tržišča«, raziskovanja o delovanju knji-ge v družbenem prostoru — z različnimi nameni — založniki zaradi uspešnejšega poslovanja, ostali pa zato, da bi v mejah mošnega osmislili tudi ta spre-menjeni svet knjig.
Naš slovenski je brez dvoma drugačen. Ne mo-remo se pa teogniti vplivom različnih vrednostnih sistemov, ki nastajajo v tem svetu, pa naj so umet-no ustvarjeni ali pa ne. Deloma zaradi intelektual-nega snobizma, predvsem pa zaradi resnične pove-zanosti sveta. Med knjigami v središču pozornosti naštevam najprej dela, ki so že dalj časa bestsellerji — tako še vedno Sartre z Les Mots, roman Herzog Saula Belloiva, Mora Normana Mailerja, po tudi raz-vpito življenje s Picassom Frangoise Gilot in Carl-tona Lakea. Letos ,nobeno delo ni doseglo tako hrupnega uspeha kakor lani Grupa Mary McCarthy. Namesto Frischovega Gantenbeina imamo Uioe John-sonov novi roman, Bestseller postaja Stodolarski nesporazum Roberta Govera, v nemščini izšel pri Roioohltu, uspehi v Franciji in Angliji, potem šele v ZDA — roman, v katerem pripovedujeta po eno poglavje devetnajstletni Jimmy, ki je v koledžu in štirinajstletna Kitten, črnsko dekle na slabem glasu, nesporazumov pa je nešteto. Kritiki Die Zeita so opazili tudi sicer zelo uspešen prevod Heroja na oslu Miodraga Bulatoviča, tokrat brez govorjenjq o kulturnopolitičnem mučeništvu, samo z opozarja-njem na razlike v odnosu. Piše se o novih knjigah, ki se lotevajo sociologije literature, o knjigah, ki
obravnavajo »nouveau roman«, o dveh nemških an-tologijah — Izmišljeni resničnosti Marcela Reich-Ranickega, nemških povestih od leta 1945 do danes in Atlasu v zalozbi Kurta Wagenbacha, zbirka pri-čevanj nemških pisateljev o svojih rodnih mestih. To niso — kolikor lahko sklepamo — samo repre-zentativne knjige, lahko bi nam približale svet nemških intelektualcev in njihovo situacijo, če že ne vemo veliko o njihovih najrazličnejših poskusih v volivnem boju in nam imena Grass in Ensensberger niso pojmi nikakršne vrste. Kar mogoče ni posebno pomembno, kar pomeni končno tudi to, da ne ži-vimo potegnjeni v vedno bolj brezglavi vrtinec no-vih senzacij, da knjige ne vdirajo k nam, ampak se lahko sami odpravljamo na iskanje... in podobno. Za konec še opozorilo na nesporni kulturni dogo-dek — izšel je prvi zvezek literarnega leksikona založbe Kindler. Do leta 1969 bo izšlo vseh sedem zvezkov »le široko zasnovane, koristno tvegane en-ciklopedije, ene od najpresenetljivejših zamisli na področju duha, humanističnih ved v tem stoletju«, kakor pravi Walter Jens v že omenjenem tedniku Die Zeit, 15. X. 1965.
N. C.
POJASNILO
Hermanu Voglu se je zdelo potrebno, da se mi je v pripisu k svojemu poročilu o Topo-rišičevi knjigi (Tribuna 6/XVI) '»opravičil«, češ da nisem razumel zveze o »situaciji, ki se je ovedela« krize sodobne poezije. Opravičilo je bilo odveč. Voglu »in še komu«, ki mu tako. izražanje »ne dela nobenih preglavic«, bi rad pojasnil tole: V okvirček »Vsak teden ena« ne postavljam besedil zato, ker bi bila nerazum ljiva. Navsezadnje se da nekako razumeti sle-herno pisanje, naj bo še tako površno, ali za-motano, ali kako drugače pomanjkljivo. Pišče-vo misel navadno razumemo, tudi če jo je iz-razil nepopolno. Od dobrega pisanja pa priča-kujemo, da bo misli izražalo ustrezno, kar naj-bolje; to bo tudi od bravca terjalo le toliko napora, kolikor je neogibno. Zato so v mojem okvirčku zmerom taka besedila, kjer je piščeva misel povedana pomanjkljivo, dvoumno, ali ce-16 komaj razumijivo, če že govorimo o razu-mevanju. Nekaj podobnega se je Voglu pri-merilo tudi v zgoraj omenjenem poročilu, sicer napisanem zelo skrbno in korektno. Če bi sta-vek, ki pravi, da »odseva pričujoča knjiga tudi dokajšnjo težavnostno neuravnanost«, vtaknil v rubriko »Vsak teden ena«, bi tudi o njem lahko zapisal, da odseva »dokajšnjo težavnost-no neuravnanost«. Menda mi bo H. V., vsaj sam pri sebi, priznal, da bi mu bil lahko dal precej boljšo obliko.
Janez Gradišnik
ŠVICARSKI PLAKAT
Ali je strokovno oblikovana žlica trik za privab-Ijanje kupca žlic? Ali je ta žlica oblikovana, da bi izzvala čutno ugodje jedca? Ali je taka, da bi podži-gala navdušenje sladokuscev za uporabno umetnost? Vilice so orodje za jed. Stvari so.
Mož s čopičem, ki pleska hišo (tisti, ki načrtuje plakat za KOKTO, tisti, ki slika prehod za pešce, tisti, ki formira stavbo, tisti, ki brusi nož, tisii, ki slika sliko), formira vizualni ambient. V tem kaosu vidnega ni boljših ali slabših deležev. Stvari pridejo na svet s svojim videzom.
Izrazito formiran in prečiščeno obarvan promet-ni znak ob cesti povzroči, da kompleks stvari (bar-va, trioglat kos pločevine, železna cev) postane ne-kaj, kar intenzivno oddaja vizualne impulze in s tem konstituira prost(or). Bit, ki jo tke celota vseh stvari skozt vizualno komuniciranje, imenujemo svet. Svet je drugorazredna stvar, ker je nadome-stilo za nenadomestljivo pris(o)tnost stvari.
V formiranju neposredne vizualne resničnosti ima plakat svojo funkcijo, ki jo kar naprej vzpo-stavlja s svojo izrazitostjo, ko se vključuje v fronto stvari, ki sestavljajo vizualni ambient ulice. (Pri tem je njegova gospodarska funkcionalnost drugotnega pomena in od bistva vstran.J
Potem vprašamo, če je smiselno razstaviti švicar-ske plakate 1960/62 v sobah Moderne galerije v Lju-bljani. V odgovor najdemo tri periferne razloge: 1. da gospodarstveniki zagledajo učinkovit plakat, 2. da obiskovalci uživajo kose obarvanega papirja, 3. da navdušujemo Ijubitelje uporabne umetnosti. Uli-ca, kjer se množica giblje iz nuje (in ne iz postran-skih razlogov), pa ostaja neprehodna v svoji neko-munikativnosti.
Marko Pogačnik
UBITI PTICO
OPONA-
ŠALKO
Scenarij je bil napisan po istoimenskem romanu Harperja Leeja. Film je dobil tri oskarje in nagra-do ameriških režiserjev kolegu Robertu Mulliganu.
Film, pripovedovan z besedami šestletne deklice, nam pričara mnogo ganljivo, otroško naivnega doii-vetja, pomešanega z večnim nehotenim humorjem otroka, ki mnogih stvari ne razume, vendar hoče razumeti, ali pa jih razume po svoje. Svet otrok in svet odraslih se prepletata in obenem razlikujeta predvsem po tem, da odrasli že poznajo zlo, otroci pa ga komaj spoznavajo. Fant, ki je nekoliko sta-rejši, že dojema in poizkuša razumeti krivice iz sveta ddraslih, njegovi sestri pa ostajajo samo ve-like vprašujoče oči in otroško zaupanje v dobro, čeprav se že pogosto srečuje s slabim, ki ga tol-mači po svoje, ali pa ga ne more razumett.
Osrednji dogodek filma je razprava proti črncu, ki so ga obdolžili posilstva. To je pripovedova.no na nevsiljiv način, ki ga zmorejo samo otroci. Vsi vedo, da črnec ni kriv. Vsi vedo, da dekle sploh ni bilo posiljeno, temveč samo pretepeno. Tega pa je kriv njen očet toda on je belec. Kljub sodniku in najboljšemu advokatu v mestu Atticusu, kljub mnogim drugim, ki so na črnčevi stram, je le-ta obsojen. Porota ;e storila svoje. V poroti pa so »vsakdanji« ameriški belci.
Otroka gledata očetov (advokat Atticusj boj za pravico in počasi spoznavata, da zna oče nekaj več, kot samo čudovito odgovarjati na njuna vpra-šanja, da je celo več kot dober strelec. To dojame Jant, deklica pa je za razumevanje še premlada in vse tc le instinktivno čuti, ko mora s preprostimi Ijudmi, polnimi spoštovanja do njenega očeta, vsta-ti in tako počastiti očetovo, v tem trenutku gigant-sko borbo za pravico človeka.
Kljub obsodbi je imel Atticus še upanje in ;e hotel vložiti pritožbo. Toda črnec je čutil, da tega, upanja ni. Rešitev je bila nemogoča že takrat, ko so ga sploh obdolžili posilstva. čeprav bi se lahko zgodilo, da bi bil na sodišču oproščen, bi težko pobegnil linčanju, posebno še, ker je imel v tem kraju družino. Zato je poskušal pobegniti na poti v zapor. čeprav brez upanja na uspeh, je bežal kot norec.  Bil je ubit.
Težko st zamislimo otroštvo brez skrivnosti. Brez tistih umišljenih skrivnosti, ki plašijo in bu-dijo otrokovo domišljijo. Takšna skrivnost je bila nettestopna hiša v sosestvu. V njej je bival norec, okoli katerega so otroci spletli niz zgodbic o nje-govt okrutnosti in nenavadni velikosti. Toda ta »strah« otroške domišljije je bil v resnici zmešan mladenič, kateremu sta se oba mlada soseda tako prikupila, da ju je ponoči hodil gledat skozi okno, ko sta spala. V drevesno votlino jima je nastavljal darove, sam pa se, kdo ve zakaj, nikoli ni prikazal. Otroka sta ga spoznala šele takrat, ko ju je rešil iz rok maščevalnega farmarja, pred katerim je njun oče branil črnca na sodišču. Takrat sta spoznala, da to ni bil zmaj, temveč samo ubog, dobrodušen no-rec, s srcem, zmožnim večje vdanosti in Ijubezni koi katerikoli drugi normalen človek.
Malo je filmov s takšno avtentičnostjo Jilmske-ga razpoloženja, filmov, ki bi družili topel otroški humor z grenkobo in neizprosno okrutnostjo družbe.
— dč —
tone kuntner
KNJIZEVNE REVIJE
zgodba I
Nikoli se nista mogla ujeti kakor drevo in senca drevesa. Zaradi sonca.
Potem sta po dolgi ljubezni spoznala,
da morata dva imeti vsaj dve korenini,
vsak svojo,
da sam ne ostane
eden od njiju,
kadar senca v noč preraste.
Tako se je zgodba končala:
ob mostu sta stala
kakor drevd in senca drevesa
in senca je z uro postajala večja.
zgodba II
Morda je ta zgodba brez konca. Bila je ljubezen med njima. Pravim: morda, ker še traja.
Izbirala sta: poljub, pomaranča. Nista bila več otroka.
In sta se šla slepe miši razposajeno vesela, (bila sta sama v hiši), dokler se nista ujela na poti nekje od sanj do resničnosti.
Tako se je zgodba pričela:
sedela sta v postelji
kakor otroka v večerni molitvi
in razdelila sta si pomarančo.
v laseh so ti ostale borove iglice
Bile so hiše           '                          «
v dolini pod Pohorjem z belimi zidovi in rdečimi strehami in bila so drevesa jesensko obarvana.
In vse te barve so se razlile in vse te barve je noč potemnila. Živela sva — (z istimi dih1" in z isto toploto knrH
V laseh so ti ostale borove lglice.
zimska
preklete svinje, o, grenki spomini!
Zdaj je naš čas.
Ob peči sedim, fižolček prebiram in delam dva kupčka za nas in za svinje.
PROBLEMI
29. 30. 31
Z vsako novo številko slovenske književne revije Pro-blemi smo pred večjo in težjo nalogo. Ta naloga se nam ponuja v obliki objavljenih tekstov in celotne uredniške politike Problemov.
Poleg dveh več ali manj uspešnih likovnih prilog (Apol-lonio Zvest in Janez Knez) nam zadnje tri številke prina-šajo'še literarna dela osemnajstih pesnikov in enajstih prozaistov Zadnje strani revije pa so stalno rezervirane za prevode, razne študije, polemike, razprave in ocene.
Ce sem v prejšnji oceni zapisal, da sta zadnji dve šte-vilki Problemov popolnoma normalni, močni in kvalitetni, pa to istočasno še ne pomeni, da sta dosegli tisti kako-vostni vrh, ki bi ga lahko. Tako so prejšnjo drobnjakar-sko prozo (npr. v 27—28. in delno 29. številki) zamenjali daljši in do neke mere tudi tehtnejši teksti, ki pa so vsi brez izjeme ocllamki iz daljših prozmih stvaritev, že na-tisnjenih ali pa tik pred tiskom v naših založbah.
Objavljena proza je povprečna. Smiljan Rozman ob-javlja Pogrebno svečanost. To je odlomek iz njegovega novega romana Ruševine, ki bo izšel pri mariborski založ-bi Obzorja. To bo deveta Rozmanova knjiga, odkar je začel resneje pisateljevati. Vsako letd izda vsaj po en nov roman, kateremu za nameček in boljšo letino priključi še kakšno radijsko igro. Vsa ta ogromna produkcija nas prepričuje, da je Rozman poln idej, ki jih hoče za vsako ceno in takoj spraviti na papir in izdati v knjižni obliki. Za zdaj so slovenske založbe pri izdaji njegovih del izred-no širokosrčne. Pojavlja pa se vprašanje, ali bo ta tempo Rozman zdržal. Kvaliteta njegovih del utegne zaradi hi-perpročlukcije ustvarjanja pasti. Prav te pomanjkljivosti se že v manjši meri pojavljajo v pravkar izšlem romanu Brusač, kjer ni avtor povedal ničesar novega in so mu resnično polno zaživeli le posamezni prizori.
Njegovim romanom bi nedvomno koristil daljši čas ustvarjanja, da bi delo dozorelo in se očistilo vse navla-ke, drobnjakarstva in nedoživetega popisovanja.
Vladimir Kavčič nadaljuje s tretjim delom trilogije o Dimitriju. Naslov novega dela je Onkraj in še dlje. Pe-ter Božič (Na robu zemlje) in Matevž Hace (Sekretar Mo-zoljc odhaja in Biki se selijo) nista v objavljenih delih povedala ničesar novega, kar bi bilo bistveno pomembnega za njuno literarno ustvarjanje.
Ker so dela vseh omenjenih avtorjev le odlomki iz daljših stvaritev, je tako onemogočeno tudi vsakršno oce-njevanje. Pri vsej stvari. moramo biti strpni in počakati toliko časa, da bomo imeli pred seboj celoten tekst, iz katerega bomo lahko povzeli resnično oceno kvalitete knji-ge. Vsako ocenjevanje posameznih izsekov je škodljivo in za avtorje lahko tudi marsikdaj krivično.
Ob teh izsekih pa se mi zdi pomembno še eno vpra-šanje. Kaj vodi uredništvo v to, da objavlja v zadnjem času pretežno odlomke? Ali je to morda reklama za bodo-čo knjigo ali pa strah, da knjiga ne bi izšla in jo tako lepo kar celo natisnejo v nadaljevanjih v reviji. Morda je vzrok tudi v pomanjkanju kvalitetnih krajših in organ-sko zaključenih tekstov? Ta postopek se mi ne zdi pravi-len, kajti revija bi morala prvenstveno objavljati daljše prozne tekste z zaključenimi vsebinami, katerih oblika ne dopušča, da bi jih avtorji objavili v samostojni knjigi.
Kvalitetna teža del je v vseh treh številkah na poeziji. Dela šestnajstih pesnikov (od katerih so nekateri objavili prispevke celo v dveh številkah zapored) nam dajejo za-nimiv pregled sodobne slovenske poezije Ustvarjalci si prizadevajo najti popolnoma nov izraz, ki se kaže pred-vsem v tako imenovanem topografskem načinu pisanja (npr.: Zagorčnik, šalamun tn v zadnjem času celo Vo-gel). Vsi pesniški umotvori pa niso pisani v tem stilu in so tako več ali manj konvencionalni (Miškot) in tradicio-nalni lirični zapisi (Zagorski).
Večina mladih ustvarjalcev se bori proti ustaljenim in priznanim pesniškim oblikam ter jih zamenjuje z nekon-vencionalnimi oblikami, ki se ponavadi končujejo v naj-ekstremnejših pesniških zapisih. Danes ni potrebno več poznavanje starih pesniških oblik, norm in zakonitostL Dovolj je, če zna mlad pesnik uspešno razglabljati o filo zofskih in ontoloških vprašanjih ter na zanimiv način pri-kazovati svoje asociacije.
Franci Zagorčnik nas v Zgodnjem obleganju popelje v svet tipične topografske poezije. Besede razstavlja na posamezne znake, s katerimi skuša na poseben, potenciran način prikazati bralcu odlitek pesnikove vizije na pregle-den in kratek način.
Pesmi Toneta ,Kuntnerja nas ponovno prepričujeta, da je avtor pri ustvarjanju vse preveč nediscipliniran in da svojega talenta ne zna pripeljati do konca. Obstane sredi zastavljenih nalog in tako je pesem nujn^ neenotna, njeno učinkovanje pa manjše kot ob polni in dosledni an-gažiranosti. Boljša je prva pesem čudno, kjer avtorju na preprost, pregleden, kratek in skromen izrazni način uspe doživeto izpovedati delček tiste tematike, ki je nje-mu tako blizu: tematike kmečkega življenja.
Presenečenje pomenijo pesmi Hermana Vogla v 31. številki. Medtem ko sta prvi dve pesmi napisani na nivoju prejšnjega literarnega ustvarjanja (lepe metafore, skrbno izbran jezik, oblika pa nekje v sredini med standardnim verzom in moderno, prosto obliko), pa je zadnja pesem V mesto grem po poezijo prelom v Voglovi poeziji. Tu se poslužuje drugačnih oblikovnih prijemov. Pesem je pono-ven dokaz nenehnega in vztrajnega Voglovega prizadeva-nja, da izpove v pesmi tisto, kar čuti. To pa lahko izpoveš ali vsaj dopolniš tudi z obliko, ki je vsebini Voglove pe-smi dodala kanček tistega, kar je pesem naredilo dobro, zelo dobro.
Franček Rudolf se v svojih pesmih poleg ostalih zna-čilnosti avantgardne poezije poslužuje tudi zapletenih pa-rabol in posebnih estetskih oblik (npr.: No 40). Pesmi Bra-ca Rotarja izpričujejo nedvomno avtorjevo nadarjenost, ki pa se še vedno drži poti iskanja. Evald Flisar objavlja iz zbirke Symphonia poetica, ki bo izšla prihodnje leto pri koprski založbi Lipa, fragmente iz tretjega stavka Tat-janine pesmi, ki so polne filozofije, doživete in jasne. Tomaža šalamuna Slike so zanimiv eksperiment, ki bo-do prav zaradi svojega že skoraj pretiranega pdsega v vsakdanje življenje (navajanje imen oseb, ki so še danes v središču pozornosti), gotovo pritegnile zanimanje bral-cev. Izredno prečiščena in v izrazu lepo izbrana je poezija Jožeta Snoja Gneča.
Pesmi so objavili še I. G. Plamen, Irena Pučnik-Maja Tul, Doro Hvalica, Valentin Cundrič, Jože Olaj in Saša Vegri.
Uredništvo Problemov je konec julija organiziralo po-govor o sodobni poeziji, na katerem so ugotovili potrebo, da o svojem delu in o odnosu do poezije nasploh sprego-vore za širšo javnost sami pesniki. Rezultat te hvalevred-ne poteze sta bila samo dva zapisa: Jože Snoj je napisal Osnutek poetike za lastno uporabo in I. G. Plamen Zivo pesem. Predvsem je tehtnejši prvi zapis, ki na dokaj pre-gleden način uspešno »secira« problem avantgarne poezije v Sloveniji, njen smisel in odziv pri bralcih. Škoda, da se ta pojasnjevanja o sodobni poeziji niso nadaljevala tu-di v zadnji številki, saj bi z organizirano in strokovno po lemiko lahko mnogo pripomogli k samemu razumevar-i sodobne poezije in s tem vzporedno k večjemu odziv-zanimanju pri bralcih. Ta negativni odziv med slove mi pesniki  lahko samo škoduje  slovensfld poemji,  V bodo   še   naprej   neusmiljeno   bičala   mnenja   strok neusposobljenih amaterjev bralcev.
Tone Vrabl
Vsakdanjost, foto Ljubomir Pucar.
TRIBUNA STRAN 6
PRLEŠKI ŠTUDENTSKI KLUB
Preteklo sredo, 10. novembra 1965, so se kot vsako leto na Stari tehniki v Ljub-ljani zbrali prleški študentje na svoji 12. redni letni skupščini, da bi obračunali s svojim dosedanjim delom in si postavili nove naloge za tekoče študijsko leto. Skup-ščini je prisostvoval republiški poslanec tov. Rado Pušenjak, predstavniki občdn-skih forumov iz Radgone in Ljutomera ter nekaterih sosednjih študfentskih klu-bov.
Na skupščini se je največ razpravljalo o socialno-ekonomski problematiki študen-tov, idejno-političnem delu ter finansdra-nju kluba. Novi odbor si je kot prvo zadal nalogo, razširita in poglobiti delo na teh področjih. Vsem nam je dobro znano, da štipenddje zelo počasi »capljajo« za stalno naraščajočimi življenjskimi stroški. štipen-dije v klubu se gibljejo med 16.000 in 29.000 dinarji. Za lansko leto so izraču-nali, da znašajo minimalni zneski meseč-nih potreb študenta okrog 24.000 dinarjev. Letos so se ti stroški znatno dvignili in znašajo okrog 34.000 dinarjev, realni živ-ljenjski stroški študenta pa približnb 45.000 ddnarjev. Nasploh opazimo tudi v prle-škem študentskem klubu, da število šti-pendij pada, da je poleg nizke povprečne ravni tudi velika razlika med štipendija-mi. In če omenim, da je veliika večina študentov v klubu kmečkega in delavske-ga porekla, je slika popolnejša. Cesar smo se v preteklih letih še bali, je sedaj re-snica; namreč. materialna žmožnost za štu-dtj postaja sredstvo za selekcijo študen-tov, ne pa zraanje, sposobnost ipd. Eden od vzrokov zmanjšanja števila štipendij je nedvomno razformiranje občinskdh štipen-dijskih komisij v Ljutomeru in Radgoni.
Razumemo decentralizaci(jo, občinski skup-ščini štapendirata le za lastne potrebe. Maraj pa se nam zdi razumljivo za delov-ne organizaoije, ki so pred reformo še imele potrebe po šolonih kadrih, danes jih pa več ntmajo, ker na čuden naoin iščejo skrite rezerve. To je vseikakor na-pačno. še vedno se premalo zavedajo, da je štipendija investicija in sicer investici-ja v človeka, v njegovo znanje in da štu-dent ne študira samo zase, ampak tudi za skupnost. Zadnje ča-se je veliko prime-rov prekinitve štipendiranja. Na našem teritoriju kaj takega še nismo zasledili, pač pa neke mahinacije s preusmeritvijo štipendistov. Na mnogih delovnih mestih, nič manj na teriboriju naših dveh oboin, še primanjkuje strokovnjakov z ustrezno kvalifikacijo. Zavzemajo jih ljudje, ki ni-majo ustrezne strokovne izobrazbe. Koli-kor ti niso sposobni za svoje delovno me-sto, se bodo morali umakniti in dati me-sto mladim, šolanim strokovnjakom. Da gospodarske organizacije letos ne štipen-dirajo toliko, je to izhod v sili, ki bo ško-doval, ne pa koristil. Strokovnjakov bomo potrebovali vedno več, s srednjo in viso-košolsko izobrazbo. Spoznatd bomo mora-li, da produktivnost dela dvigajo v prvi vr&ti strokovno usposobljeni in visokokva-Lificirani delavci, moderna tehnologija in raoionalna organizacija dela, ne pa samo nove zgradbe in stroji. Tudi naša podjet-ja bodo spoznala gospodarnost in začutila potrebo po preudarnem in stimulativnem štipendiranju, če bodo hotela pridobiti ali obdržati mesto med konkurenčnimi pod-jetji na tržišču.
Večina podjetij  tudi  niima pravilnikov o  štipendiranju, pa četudd imajo nad  15
ali 20 štipendistov. štipendisti teh podjetij ne prejemajo variabilnega dela štipenddj, ki mora biti odvisen od študijskega uspe-ha in po možnosti tudi od družbenega  udejstvovanja. Nobeni delovnd organizaciji najbrž ni vseeno, kakšnega strokovnjaika dobi. Ravno variabilni del pa odpravlja razliko med slabim in dobrim študentom, ker nagrajuje dobrega, slabega pa stimu-lira. Med redkimi delovnimi organizacija-mi, ki imajo vzorno in stimulativno ure-jeno štipendiranje, je zdravilišče Slatina Radenoi. Zaradi pomanjkanja pravilnikov o štipendiranju, kjer so urejene oboje-stranske obveznosti in zaradi nestimulira-nega štipendiranja, vlada v večini prime-rov slaba povezanost med štipendisti in štipenditorji. Verjetno so tudi zaradi tega pogoste fluktuacije študentov po konča-nem študiju. Naloga študentskega kluba je, da čimbolj utrdi in poglobi vez štipen-dist—štipenddtor in odnos klub—gospo-darska organizaoija. V ta namen bo klub tudi v bodoče prirejal razgovore z zastop-niki gospodarskih organizacij in predstav-nikd oboinskih odborov SZDL in ZMS. Boleče pa je*če vedno sodelovanje z mla-dino na domačem teritoriju.
V preteklem študijskem letu so v okvi-ru ideološko - političnega programa imeli nekaj debatnih večerov o kmetijstvu na domačem podrodju in razgovor z republi-škim poslancem Radom PuSenjakom o aktualnostih v republiški skupščini. Celot-nega programa ni bilo moč realizirati, ker niso dobili predavateljev. še naprej pa si želijo povabil na pomembnejše seje občin-skih skupščin. V programu dela je zajeto tudi družabno življenje in rekreacijska dejavnost. OrganiziraM bodo ekskurzije po
domačih podjetjih in še naprej prirejali izlete v pomembnejše kraje ter tako zdru-ževali prijetno s koristnim. Tudi letos bo-do v semestralnih počitnicah priredili za-bavno-plesno prifeditev »Vesela Prlekija«. športno dejavnost, ki se je preteklo leto nekoliko zataknila, bodo ponovno pope-strili in uvedli nove oblike. Klub vsako pomlad organizira naraiznoteniški turnir med pokrajinskimi klubi v Ljubljani. če bo na razpolago dovolj sredstev, bodo pri-pravili smučarski tečaj za člane. Nekateri so zopet izraJlli željo, da bi obudili fol-klorno skupino, kot je bila tista, ki je en-krat pred leti že nastopala po pomurskih krajih.
Za izvedbo začrtanega programa so po-trebna tudi denarna sredstva. Po ukinitvi mariborskega okraja se delno postavlja vprašanje finansiranja kluba. S tesnejšim sodelovanjem z delovnimi organizacijami bodo skušali premostiti tudi to težavo.
S tem pa program dela še ni izčrpan. Že vrsto let se klub pripravlja na izdajo Prleškega zbornika. Največ časa je šlo za zbiranje prispevkov, zadnje leto pa tudi sredstev in založnika. Sedaj je gradivo v tisku in upamo, da bo Prleški zbornik po novem letu zagledal beli dan.
Na skupščini so sprejeli v svoje vrste novince -bruce, jim zaželeli prijetno počut-je v novem okolju in jih povabili k aktiv-nemu delu. Izvolili so 11-članski odbor kluba. Za predsednika je bil izvoljen Al-fred Supej, študent 4. letnika ekonomske fakultete. S prizadevanjem vseh članov in globljim sodelovanjem z domačo Prlekijo si bo klub skušal obdržati svoje mesto med najboljšimi slovenskimi študentskimi klubi                                   Marta Dolamič
ekaj jugoslovanskih listov iz nemške popotne beležnice
1. Miinchen — železniška postaja. Ne vem, kje so bila včasih balkanska vrata (če so sploh bila), ali vrata v Sredozem-lje. Danes so tu, v Miinchnu, na postaji. Bolje rečeno — vrata iz Balkana in iz Sredozemlja. Danes dela v Zahodni Nem-čiji precej čez milijon delavcev z Juga — največ Italijanov, pa špancev, Grkov, Tur-kov in Jugoslovanov. Preko MUnchna se preliva dobršen del tega toka, ki teče iz »nerazvitega« Sredozemlja proti »razvite-mu« Severu.
Nič čudnega torej, če se prišlec z Bal-kana tu počuti že nekoliko doma. Proda-jalna tujih časopisov je skoraj bolj bal-kanska kot so prodajalne domačih časopi-sov na Balkanu. Samo jugoslovanskih ča-sopisov je tu verjetno več kot v kioskih v Beogradu ali Ljubljani. Točneje rečeno
—  časopisov v jezikih južnoslovanskih na-rodov, kajti polovica omenjenih listov no-če ničesar slišati o Jugoslaviji. Tako vsaj sklepam po tistih nekaj listih, ki sem jih prebral.
Motil bi se, kdor bi pričakoval, da bo osrednja tema vseh listov naše politične emigracije napad na sedanjo družbeno politično ureditev SFRJ v imenu »demo-kracije«, »svobode« in podobnih klasičnih parol. Ne, listi poznajo tudi dosti važnej-še teme. JTrenutno (ali morda že ves čas
—  tega nisem mogel presoditi) je izredno pomembno  vprašanje,   čigava   je   Bosna: srbska ali hrvatska. Neki ustaški list zma-goslavno priobčuje neovrgljiv zgodovinski dokaz, da je  hrvatska:  na nekem bosan-skem nagrobniku, menda  iz   13.   stoletja, piše »knez ta in ta biše...« in ne srbsko
—  ekavsko »beše«.
Za vse, kar je danes v Jugoslaviji, toč-neje na Hrvatskem — Jugoslavija jih po-polnoma nič ne briga — narobe, niso kri-vi toliko »komunisti«, »vlada«, ali »režim« kot tak, temveč enostavno Srbi, ali kveč-jemu »serbi-komunisti«. Izključitev Hajdu ka, Trešnjevke in željezničarja iz prve li-ge je bila zahrbtna srbska spletka proti Hrvatskim moštvom. šele odpor Hrvat-skega Naroda v Splitu in drugod je prisi-lil Srbe, da so si premislili. (Vse, kar je v zvezi s Hrvatsko, s hrvatskim narodom, vero itd., se dosledno piše z veliko začet-nico, pa naj zahteva pravopis karkoli.)
Tako ustaši; srbska in slovenska na-cionalistična emigracija za njimi seveda nič ne zaostajata!
2. Pogovor z berlinskimi študenti o na-ših sezonskih delavcih. Zdaj jih bo v Za-hodni Nemčiji že menda okrog sto ti-soč. Nekateri dobronamerni oboževalci zahodne demokracije z naivnimi predsta-vami o svetu onkraj »železne zavese« pou-darjajo, da je to najboljši dokaz, das se Jugoslavija resnično demokratizira: ljudje, navadni ljudje, lahko gredo delat v tuji-no in, pomislite, skoraj vsi se tudi vrača-jo v Jugoslavijo; v Vzhodni Nemčiji ali na Madžarskem kaj takega ni mogoče, pa tudi tisti, ki pobegnejo, se ne morejo ali nočejo vrniti. Levi, socialistično usmerjeni študentje pa imajo to, da morajo naši ljudje na delo v tujino, za največji madež na jugoslovanskem socializmu. Kaj odgo-voriti na vse tx>?
»Objektivno«, gospodarsko—geografsko so stvari dokaj jasne. Jugoslovani srno se preprosto vključili v tok, ki teče od ju-ga proti severu: iz južne Italije v severno, iz Andaluzije v Katalonijo, iz Bosne v Zagreb in Slovenijo — ter nato dalje v Nemčijo, Svico, Belgijo. (Geografska smer — sever — je seveda slučajna; gre za eksodus iz nerazvitih kmečkih predelov v mesta in industrijo.)
Že, toda socializem?!
Vendar je kljub družberii lastnini na področju s tremi tovarnami še vedno manj delovnih mest kot na področju z desetimi, pa čeprav so v privatni lasti; samoupravljanje sicer lahko ustvarja bolj-še odnose v podjetju, lahko zainteresira delavce za proizvodnjo, lahko celo poma-ga k »dezalienaciji«, toda delovnih mest ne more ustvarjati. Ce temu dodamo še krvavo potrebo gospodarstva po tuji va-luti in konec politike zaposlovanja ne gle-de na dejanske potrebe delovnega mesta (ki je nujno vodila do nižkih dohodkov), niso za razlago in opraviLenje potrebni prav nobeni globoki razlogi.
Biti se moramo, da bomo kot običajno tudi ob tem primeru slišali »teorije«, ki bodo skušale iz enostavnih in razumlji-vih, čeprav včasih tragičnih dejstev, nare-diti »ideologijo«. In sicer iz starega in zna-nega motiva, da je zlo, ki se ne da od-praviti, treba posvetiti, ga proglasiti za nekaj, kar je v svojem bistvu nekaj po-vsem drugega kot po svojem videzu, nekaj, kar je pravzaprav dobro.
Možnosti za to so različne. Na primer varianta, ki bo operirala s človekom. »Nam gre vendar za človeka, ne pa za nek abstraktni socializem. Zakaj ne bi na-šemu delovnemu človeku omogočili, da si pridobi večji in boljši kos kruha«, in po-dobno. Ali bolj ekonomistična inačica: »Naši ljudje se bodo v tujini navadili de-lovne discipline, se kvalificirali, spoznali moderno proizvodnjo in po vrnitvi pre-nesli vse to v naše tovarne.« Skratka, pra-va brezplačiia (še več — devize prinašajo-ča) šola za višjo produktivnost, tako rekoč za socializem, saj le-tega ni brez višje pro-duktivnosti.
Oboje — da nima smisla preprečevati ljudem, da si poiščejo (boljši) zaslužek onkraj meje, ali da delo v tujini lahko ugodno vpliva na delovne navade — lah-ko drži. Toda pravjahko postane megle-na (»ideološka«) koprena, ki odvrača po-zornost od analize konkretnih vzrokov in od konkretnih akcij: običajno nas pojav, ki ga štejemo za dobrega, ne moti, ne vznemirjamo se zaradi - njega, mirno ga pustimo »živeti svoje življenje«.
Koliko v resnici mislimo na to, kakš-ni bodo ti ljudje, ko se bodo vrnili? Kaj-ti vrnili se bodo, oziroma vsaj vračali se bodo; Nemčija jih ne bo nikoli sprejela za svbje. Za italijanske delavce, o katerih se je v domovini in v Nemčiji že dosti pisalo, je nekdo rekel, da bodo po vrnit-vi domov vsi komunisti. Hotel je s tem povedati, da bodo ljudje, ki so se v Nemči-ji navadili na red, — v katerem sicer ga-raš, a ti za izpolnjevanje trdao določenih dolžnosti pripadajo tudi trdno določene pravice — nujno postali radikalni do (južno)italijanskih razmer, kjer še vedno vlada zakon džungle, splet familiarnosti, drobne korupcije, inertne birokracije, očit-nega odiranja in »krščariske dobrodelno sti«.
Težko je delati neposredne primerja-ve. Lahko bomo zadovoljni, če bodo tu-di naši delavci po vrnitvi pomenili v na-ših podjetjih radikalni element, ki bo si-cer hotel za svoje delo visok dohodek in bo pripravljen zanj tudi dobro delati ter bo zahteval_ tako organizacijo dela, ki bo vse to omogočala. To pa pomeni: take ljudi, ki bodo to sposobni izvesti, na vo-dilna delovna mesta, konec lažnega huma-nizma in sentimentalnosti, ko je treba 7"^ovarjati nedelavnost in nesposobnost itd.
Toda ali bodo to postali? Ali so sploh sposobni videti, kaj je botrovalo nem-škemu gospodarskemu čudežu? Večina jih Je iz zaostalih področij, nekvalificiranih, polpismenih. Njihovo življenje je ujeto med nekvalificirano ali polkvalificirano delo, med delavske barake in gostilne. Od »prave« nemške družbe jih doseže v glav-nem blišč izložb in reklam. Ali bodo sploh opazili, da se npr. prav zdaj nem-ški sindikati bore za večjo udeležbo de-lavcev pri upravljanju podjetij, za »Mit-bestimmungsrecht«? Ali bodo dojeli, da po-meni ta »Mitbestimmung«, o kateri bo-do morda slišali, ista prizadevanja, kate-rih (vsaj formalno) popolno realizacijo predstavlja naše samoupravljanje (o ka-terem so mogoče tudi slišali nekaj govo-riti)?
Kdo bi se morai zanimati, kako žive naši delavci v Nemčiji in kakšne nazore si bodb ustvarili? Ne smemo se varati, da se zanje nihče ne zanima. Ne morem ocenjevati obsega njene aktivnosti, toda naša fašistična in nacionali&tična emigra-cija se zaveda, da je zdaj njen veliki čas. In kam usmerja ona njihova razmišlja-nja, ni težko uganiti. Naj bo njena pro-paganda še tako primitivna, med ljudmi, ki imajo nizko izobrazbo in ki nimajo nobenlh razlogov, da bi bili posebno navdušeni nad razmerami doma, lahko obrodi sadove. Saj »udba« se trudi, po pritoževanju emigrantskih listov sodeč. Na primer: baje podkupuje gostilničarje, da ne dovolijo političnega agitiranja po gostilnah. Toda z metodami podtalnega delovanja v tuji deželi se težko kaj doseže.
Ali ni zdaj morda čas, da dobi na primer Izseljenska matica še druge nalo-ge poleg ohranjevanja folklore in ljiibezni do rodne grude med našo staro ekonom-sko emigracijo? In končno sindikati! Na ši in nemški pogosto sprejemajo reso-lucije o mednarodni delavski solidarno-sti. Ali ni zdaj v interesu enih in drugih, da ne postanejo naši delavci orodje v ro-kah protidelavske reakcije, reakcije, ki ima zvezo s tisto nemško reakcijo, s ka-tero so se tudi organdzirani nemški delavoi neposredno borili in se še bore. Glavni in-teres pa je seveda na naši strani in po-buda bi morala priti z naše strani..
Marko Kerševan
Zanimanje in pogled gotovo slehernega študenta sta danes usmerjena v medna-rodno dogajanje. Vsak želi biti vključen v njegov krog. Želi biti ob samem jedru, da je stalno »na svežem« z dogodki, ki izpo-stavljajo mir na svetu na nevaren rob kocke. Potreben je samo rahel dotik, nepre-mišljena izjava, prehitra poteza in ogenj bo tu.
Problematika mednarodnih odnosov je tako pestra in aktualna, da nehote privlači slehernega, kdor noče biti zavestno ločen od najbolj perečih in značilnih problemov sodobnega sveta.
KRIZA ŠTUDENTSKEGA UDEJSTVOVANJA
Na vseh fakultetah, višjih in visokih šolah se že več let študentska organizacija bori z reševanjem neprijetnega vprašanja, kako bi po-živila, aktualizirala in približala študentom de-lo svojih skupin, klubov itd. Vedno znova in povsod slišimo že večkrat pregrete rezultate, da je zanimanje študentov za delo v omenje-nih skupinah enako ničli. Vse životari. Ne mo-rejo najti oblik, ki bi študente zagrabile, jim vzbudile zanimanje in »vpregle« v sodelova-nje in zavestno, spontano delo. Isti problemi se do neke mere pojavljajo tudi pri Akademi-kovih umetniških skupinah in pri komisijah UO ZSJ. Vsa študentska organizacija se naha-ja v dolgi in neprijetni krizi. Prizadevanja od-govornih, da premaknejo študentski voz s sle-pega tira, so nezadostna, pomanjkljiva in ne-izvirna. Ne rodijo pravih rezultatov.
Marsikdo bo vprašal, zakaj je takšno stanje.
Vpraševalca bomo zadovoljili, če povemo, da zveza študentov nima dovolj modernih, pri-vlačnih in predvsem koristnih oblik dela. štu-dentje so vse manj zavzeti za prostovoljno delo. študijski programi so taTco zdostreni in natrpani, da študentu ostane zelo malo časa za neštudijsko sodelovanje. Poleg tega pa je neskladje med materialnim položajem študen-ta in povprečno življenjsko ravnijo takšno, da je študentska aktivnost potencirano usmerje-na v pridobitvene dejavnosti, ki mu dajo ma-terialni ekvivalent, da bo z njim ublažil ne-skladje. (Nekateri to poenostavljajo, da štu-dentje niso več ideaUsti!)
SO ZDRAVILA PROTI KRIZI?
Eden redkih klubov, ki pri svojem delova-nju nima problemov, je klub za proučevanje mednarodnih odnosov na v;soki šoli za politič-ne vede. Ta klub ne pozna krize in ne slepega tira. študentje se zanimajo za njegovo delo. V njem sodelujejo z veseljem in prizadev-nostjo.
Kje je skrito pojasnilo za ta pojao, ki je za današnje razmere študentskega udejstvova-nja tako presenetljiv?
Morda v dejstvu, da klub deluje na šoli, ki se že sama po sebi ukvarja s temi problemi v okviru študijskega programa. Klub je torej izrazito specifičen; je dopolnilo študiju in or-ganizirano združuje tiste mlade Ijudi, ki fih sodobni mednarodni problemi zanimajo, ne najdejo pa nanje zadovoljivega odgovora v ra-diu, televiziji ali časnikih. študentje s sodelo-vanjem v klubu ne izgubijo svojega prostega časa, ker jim pomeni dopolnilo k predava-njem in istočasno razvedrilo.
V mednarodnem zivljenju pa niso samo politični problemi, ki bi bili in tudi so povod za delovanje nekega kluba. Studentom na VšPV, njihovemu študijskemn programu in bodoči poklicni usmeritvi, je ukvarjanje z med-narodnimi političnimi problemi najbližje.
Kaj pa na ostalih fakultetah?
Mednarodno življenje ni sestavljeno samo iz političnih problemov, temveč še iz cele vr-ste zanimivih področij, ki bi tudi zaslužila ne ko načrtnejšo in študijsko obravnavo: kultura, tehnika, medicina itd. Rešitev je kaj prepro-sta. Vsaka fakulieta naj bi imela svoj specifičen klub (npr.; medicinci naj imajo klub, v kate-rem se bodo sistematično seznanjali s sodob-nimi medicinskimi problemi, znanstvenimi ra-ziskovanji itd.; na pravni fakulteti bi v klubu večjo pozornost posvečali mednarodnemu pra~
vu itd.), ki bo dopolnilo študentom pri njiho-vem študiju. Vsak študent bo z veseljem so-deloval v takšnem klubu, ker bo vedel, da lah-ko v njem najde potrebno dokumentacijo za izdelavo svoje seminarske ali diplomske nalo-ge. V klubu se bo lahko organizirano pogovar-jal o dogodkih, ki jih v okviru študija ne mo-rejo obdelati, medtem ko so za izobraženost bodočega strokovnjaka neogibno potrebni. štu-dent s takim načinom udejstvovanja ne bo po nepotrebnem izgubljal svojega skopo odmerje-nega prostega časa. Skupek celotnega delova-nja vseh, po obravnavanih področjih tako raz-ličnih klutov pa bo lahko dal zanimivo sliko prerojenega študentskega udejstvovanja.
Prav v ideulni združitvi študija z neštudij-skim delom, torej v združitvi nujnega s pri-jetnim in koristnim, vidim rešitev krize štu-dentskega udejstvovanja. Takšno delo bi ak-tualiziralo, popestrilo, dopolnilo in poglobilo študij. Nudilo bi tudi ogromno možnosti za specializacijo in teamsko delo, ki ga pri nas še skoraj ni. Z raziskovanji se ikvarjajo po-samezniki. Knjige pisejo po več let in ko jih izdajo, so njihove študije že zastarele, ker so nekje drugje v svetu uspeli v dveh letih s te-amskim delom iznajti že nekaj novega, kar prejsnji študiji jemlje vrednost. Danes ne mo-re več nobenega problema dosledno obdelati en sam človek. Zato je nujno in pametno, da se že študente navaja na teamsko delo.
DEJAVNOST KLUBA
ZA PROUČEVANJE MEDMARODNIH
ODNOSOV
Poleg osnovnega namena, da posarneznim članom pomaga pri študiju posameznih vpra-šanj, ki jih najbolj zanimajo, je klub razvijal naslednje dejavnosti.
študijsko delo je poiekalo predvsem v ok-viru treh študijskih skupin. Dve skupini, ki sta delovali že od obstoja kluba dalje, sta letos prenehali z delom: za proučevanje problema-tike dežel v razvoju in za proučevanje afri-ških, vprašanj. Z novim študijskim letom pa so začele delovati študijske skupine za mednaro-dno delavsko gibanje, za politične sisteme in mednarodne ekonomske odnose. Cilj vsake študijske skupine je še povezava seminarskih nalog članov kluba s študijskim programom skupine. S tem je bilo skupini zagotovljeno, da bodo posamezne teme analitično dobro ob delane. člani skupine si z neprestanim sode-lovanjem drug drugemu pri delu pomagajo.
študij posameznih vprašanj je teamski. Vsak član študijske grupe, ki obdeluje svojo temo, ki je običajno tudi njegova seminarska naloga, je v stalnem stiku z ostalimi sodelavci skupine, katere mentorstvo prevzamejo preda-vatelji katedre za mednarodne odnose na VŠPV.
Klub organizira predavanja, razgovore, se-rhinarje in druge oblike zunanjepolitičnega iz-obraževanja, člani pa predavajo posamezne teme s področja mednarodnih odnosov v šo-lah J. in II. stopnje, na fakultetah ter v klu-bih OZN. Klub publicira študijsko gradivo (prirejene seminarske naloge, samostojne štu-dije itd.J v svojem biltenu, ki ima dve poseb-nosti: objavlja tekočo bibliografijo in povzet-ke vseh člankov v dveh tujih jezikih (angle-ščina in ruščina). Za maturante srednjih šol, ki delajo za končni izpit nalogo iz področja, za katerega irna klub na razpolago ustrezno gradivo, pa zbirajo gradivo. Sistematično ima-jo urejen tudi študij tujih jezikov in to v treh oblikah:
—  zbirajo tujo literaturo in revije s svoje-ga področja ter s tem spodbujajo člane k si-steviatičnemu študijn tujih jezikov;
—  organizirajo   razgovore  in  predavanja  v enem  izmed svetovnih   jezikov   in   intenzivne jezikovne tečaje.
DOKUMENTACUA IN ARHIV
Malo je klubov, ki bi imeli urejeno svojo lastno dokumentacijo in arhiv, kljub temu, da si skoraj ne moremo zaraisliti kakršnegakoli študija in znanstvenega dela, ne da bi razpo-lagali z ustrezno dokum.entacijo, bibliografijo, manjšo spedalizirano knjiznico in arhivom.
Klub ima bibliografsko kartoteko, ki zaje-ma knjige v domači in tuji periodikt Redno zbirdnje bibliografije je del obveznosti vsake-ga člana študijske skupine, ki je zadolžen za spremljanje domačih in tujih revij. Drugi del obvezne šhidentove dejavnosti v klubu pa predstavlja pisanje izvlečkov te   pomembnej-
ših člankov v knjigah, revijah in ostalem štu-dijskem gradivu, na osnovi katerih člani šu-dijskih skupin pripravljajo svoje seminarske naloge. Danes ima njihova bibliografska karto-teka že več kot tisoč bibliografskih listkov. študentje v blok bibliografsko notirajo članke s študijskega področja svoje skupine. Biblio-grafija se iz blokov prepiše na kartončke, ki se vlagajo v bibliografsko kartoteko. V njej so razdeljeni po ožjih tematskih področjih in vprašanjih, ki so zajeta v letnem raziskoval-nem pojektu študijske raziskovalne skupine. Te kartoteke uporabljajo razen vseh članov kluba fza delo seminarskih in diplomskih na-log, študij, razprav itd.) tudi ostali študentje šole ter vsi tisti, ki štndirajo mednarodno problematiko.
Izvlečke delajo študentje po izboru iz raz-položljive in tekoče periodike. Ti izvlečki so metodološko ustaljeni in se vlagajo v registra-torje in sicer po tematiki, ki jo izvlečeni članki obravnavajo. Izdelava izvlečkov pred-stavlja že sicer nujno fazo dela pri seminar-skih in diplomskih nalogah članov kluba, za ostale, ki morajo za katertkoli namen preštu-dirati isto literaturo, pa predstavljajo obstoje-či izvlečki često velik prihranek časa, ki ga lahko porabijo za globlji študij ožje literature. Izvlečki so prepisani v štirih izvodih in si jih lahko izposodi vsak. ki jih potrebuje.
RAZISKOVALNI PROJEKT
Celotni študij posameznih študijskih sku-pin je zajet v raziskovalnem projektu, ki je sestavljen na osnovi dispozicij seminarskih na-log in drugih študijskih prispevkov (študije, analize, monografije itd.) ostalih članov kluba, ki so študij že končali ali pa so študentje osta-lih fakultet ter zato ne delajo seminarskih nalog.
Osnovna funkcija raziskovalnegd projekta je zajeti študijsko problematiko v povezano in zaključeno celoto ter na osnovi delitve dela in teamskega sodelovanja strniti delo posa-meznikov in teamov v okviru študijske skupi-ne v homogeno raziskovalno prizadevanje. Tak sistem dela navaja člane kluba na sistematič-no teamsko delo, ki jim zagotavlja pomoč mentorja in njihovih kolegov. Letošnji raziskO' valni projekt. ki ga bo izdelala študijska skti-pina do konca meseca, bo zajel nekatere po. membnejše dmzbeno ekonomske in politične probleme dežel v razvoju. Omenjena štndij-ska orientacija se navezuje na simpozij »Jugo-slavija in gospodarski razvoj dežel v razvofu«. ki ga bo klub organiziral v marcu 1966. Nd-men simpozija je kompleksno analizirati go-spodarsko sodelovanje Jugoslavije ter še pose-bej Slovenije z deželami v razvoju in na tej osnovi oblikovati konkretne predloge za iz-boljšanje. Namenjen je gospodarskrm in teh-ničnim strokovnjakom v delovnih organizaci-jah ki sodelujejo z deželami v razvoju, druž-beno političnirn delavcem, ki neposredno de-Jajo na mednarodni problematiki, strokovnja-kom v strokovnih zdruzenjih, novinarjem zu-nanje-političnih in gospodarskih redakcij itd. Glavne in najpomembnejše teme simpozija predstavljajo obsežne analize, ki jih bodo pri-pravile skupine strokovnjakov. Koreferate in pripravljene diskusije bodo imeli strokovnja-ki, ki so na teh vprašanjih praktično delali v deželah v razvoju ter predstavniki podjetij, ki s temi deželami sodelujejo. Uvodna refe-rata (Mesto in vloga dežel v razvoju v sodob-ni mednarodni skupnosti in Pomen gospodar-skih odnosov med razviti?ni deželami in deže-lami v razvoju za hitrejH in skladnejši gospo-darski razvoj v svetu) bosta imela Vlado Ben-ko in Janez Stanovnik
Ta simpozij je nedvom.no ponoven dokaz re-sničnega prizadevanja, ki bo rodilo takšne re-zultate, da bodo pomembni tudi za širše po-dročje in za daljši čas. Klub se s svojo dejav-nostjo ni zaprl v ozek krog, ampak je razširil področje svojega delovanja daleč naokrog. En-tuziazem študentov, prizadevna pomoč profe-sorjev in šole, vse to so tisti poroki, pri kate-rih upravičeno iščemo izvirne niti za tako uspešno delovanje kluba.
Velikokrat gledamo na nekatere pojave s pridrškom in ironičnirn nasmehom. Ta ironija in pridržek sta samo rezultat jeze in nevoščlji-vosti. Že od nekdaj je bilo tako, da smo uspehe sobivajočih zemljanov težko prenesli. Odvrzimo masko, ki nas veže in dela grde. , Recept je preizkušen in uspeh ne rnore izosta-ti. Potem tudi ne bomo več mogli za vsakim vogalom ali kavarniškim pultom razglabljati o tem, da je študentsko udejstvovanje enako ničli.
Tone Vrabl