cena posamezne številke 30 din
2b'o332
v ^ ^ v-...... m
Sia n osti
60/1983
UDK 3
časopis za kritiko ziianosti/60/2
UDK: 301.174.6 (497.1) : 330.111.6
«EKAtBjJ .
MBH4WZ1B.1
«ЧВС*»
ki jih obvladuje birokracija
Bojan Korsika
Gledano produkcijski proces v celoti, kot reprodukcij-
ski proces, nam instrumenti, ki jih obvladuje birokracija
razpadejo na dva pola. Na enem so vse praktične oblike
koncentriranja presežne vrednosti neposredno iz rezul-
tatov produkcijskega procesa; in, na drugi strani, instru-
menti, ki spadajo pod akumulacijo kapitala, tj. spremi-
njanje presežne vrednosti ponovno v kapital. Jasno pa
je pri tem, da vsi ti procesi spadajo v cirkulacijski
proces, se v globalu kažejo že kot gibanje kapitala v
cirkulacijskem procesu.
Torej imamo v reprodukcijskem procesu dve fazi, ki
druga drugo predpostavljata:
-Fazo odvajanja presežne vrednosti iz materialne pro-
dukcije in,
- fazo denarne cirkulacije, gibanje denarnega kapitala
v cirkulacijskem procesu.
è
I. Koncentracija
presežne vrednosti
Poglejmo kako se je konkretno v Sloveniji odvijala
koncentracija presežne vrednosti v obdobju
1976-1980. »Če so točne ocene, da tozdi razpolagajo
trenutno (tj. konec 1. 1980 - op. K. B.) samo s 30
odstotki novo ustvarjene vrednosti, lahko delavec v njih
odloča le v okviru teh odstotkov. Vse drugo pa je že
porazdeljeno z zakonskimi, pogodbenimi, dogovorje-
nimi in sporazumnimi obveznostmi, (podčrt. K. B.) Če k
temu še prištejemo podatek, da je približno tretjina
sredstev na razpolago za investicije - za produktivne
investicije v prihodnjem obdobju le 19. odstotkov -
potem je tako imenovani manevrski prostor samou-
pravnega odločanja resnično majhen. O tem govorim
zato, ker se pogosto zastavlja vprašanje, ali lahko dela-
vec, ki razpolaga s 30 odstotki sredstev, vpliva na reše-
vanje ključnih gospodarskih in razvojnih vprašanj naše '
družbe, ali pa so vzvodi za reševanje teh problemov v
rokah tistih, ki razpolagajo s 70 odstotki novo ustvar-
jene vrednosti.«1
Koncentracija presežne vrednosti, ki ima seveda,, za
posledico nizko lasfno akumulacijo v produkciji, dobi
tako svojo pravno obliko. In takšnega prilaščanja je v
globenem smislu zmožna samo birokracija. Samo biro-
kracija je zmožna zaradi svojega institucionalnega polo-
žaja dati temu prilaščanju zakonsko obliko, tj., da to
presežno vrednost tudi prisilno iztirja. Celoten sistem
odvajanja presežne vrednosti je zgrajen tako, da se že
vnaprej določa količina te presežne vrednosti in ta
količina avtomatično raste (temu se pravi sistemska
rešitev) s povečevanjem akumulacije. Tako je praktično
onemogočen kakšenkoli poskus ali način, da bi mate-
rialni produkciji ostalo več lastne akumulacije.
Birokracija tako drži materialno produkcijo v popolni
odvisnosti. »Ker se sredstva za negospodarske naložbe
oblikujejo iz druge in nadaljnih delitev, in se oblikujejo
na osnovi osebnih dohodkov, rast sredstev za negospo-
darske naložbe sledi rasti osebnih dohodkov in drugih
oblik porabe. Delež sredstev za reprodukcijo v mate-
rialni proizvodnji ima zato težnjo po upadanju, medtem
ko delež sredstev za negospodarske naložbe raste. Pro-
blemi, ki izhajajo iz navedenih razmerij opozarjajo
predvsem na to, da je oblikovanje lastnih sredstev aku-
mulacije tozda iz delitve dohodka možno šele takrat, ko
so zadovoljene že vse druge oblike porabe (osebna,
skupna in splošna). Na tak način postajata lastna aku-
mulacija tozda le manjši vir sredstev za naložbe, zato je
treba za razširjeno reprodukcijo preusmerjati sredstva
iz drugih virov (varčevanje prebivalstva, bančna sred-
stva, inozemska posojila).«2	,
Princip odvajanja že vnaprej določene količine pre-
sežne vrednosti je dosledne izvajan skozi vse oblike, ki
jih ta nova ustvarjena vrednost dobi. Lep primer tega
doslednega prisvajanja je proračun federacije (za njim
pa v doslednosti republiški in občinski proračuni nika-
kor ne zaostajajo). »Ker se z družbenim planom in
zakonom vnaprej za daljše obdobje določajo posamezni
odhodki federacije (njihov obseg je vezan na kazalce
oblikovane po gibanju nominalnega družbenega proi-
zvoda oziroma narodnega dohodka) je praktično po-
vsem nemogoče) tudi zaradi poznejših obračunov in
podaljšanega proračunskega leta (zagotoviti, da bi pro-
računska poraba naraščala počasneje od družbenega
proizvoda podčrt. K. B.), čeprav je bila to ena od
temeljnih zahtev sedanjega srednjeročnega plana.« (tj.
1976-1980). »V strukturi odhodkov proračuna federa-
cije zavzemajo praktično 99 odstotkov vseh odhodkov
tiste obveznosti, ki jih določajo drugi zakoni in akti. V
takem položaju pa so možnosti ta morebitno zmanjše-
vanje odhodkov in bistvenejše vplivanje na zmanjšanje
obsega deficitarnega financiranja razmeroma majhne.«3
Lahko bi rekli, da se birokracija zelo komunistično
obnaša. Vnaprej določa potrebe (da jim seveda zakon-
sko obliko) ne glede na možnosti materialne produk-
cije. Kot smo že omenili je popolnoma nemogoče, da se
to odvajanje zmanjša, ker je ves sistem vezan na nomi-
nalno rast dohodka delovnih organizacij materialne
produkcije. Pravzaprav so še na najslabšem delovne
organizacije, ki najhitreje povečujejo realni dohodek.
Tem se zaradi takšnega sistema še največ odvaja. Pa ne
da bi hoteli zagovarjati pri tem poslovodne strukture, to
poudarjajo zaradi tega,-ker so v tem položaju še na
najslabšem delavci sami (vprašanje nagrajevanja po
delu itd.).
V tej zvezi naj omenimo, da ta monopolizacija presežna
vrednosti nikakor ni posledica uzurpacije oblasti zaradi
individualnih koristi, kot je pri nas zelo razširjeno mne-
nje Takšno mnenje je vulgarizad j a produkcijskega
odnosa v katerega stopajo producenti v razredni družbi.
Prisvajanje presežne vrednosti nikakor ni edini cilj indi-
vidualna konsumpcija, da bi torej ta sredstva birokra-
cija uporabljala za lasten užitek. To ni mogoče že zaradi
tega, ker se že po naravi stvari največji del družbeno
producirane presežne vrednosti nujno pojavlja v obliki
produkcijskih sredstev - presežna vrednost se tako v
največji meri konkretno kaže kot presežen produkt
produkcijskih sredstev in življenjskih sredstev nad vre-
dnostjo, ki je potrebna za enostavno reprodukcijo - in
je zato določen za produktivno konsumpcijo, oz., da
mora funkcionirati kot kapital. Pri tem nikakor nočemo
reči, da se birokracija, finančne strukture in poslovodne
strukture in ves njihov podoficirski kader odpoveduje
kar največjemu luksuzu.
Da je to odvajanje res brezobzirno in da se nikakor ne
ozira na realne razmere, nam potrjuje naraščanje sred-
stev samoupravnih interesnih skupnosti materialne pro-
izvodnje (sredstva za energetiko, železnice, ceste, luko),
V izredno kritični situaciji leta 1976 (industrijska rast je
takrat padla na samo dva odstotka), ko se je »akumula-
cija na ravni TOZD« v Sloveniji skoraj katastrofalno
zmanjšala od 10.861 (v milijonih din) v letu 1975 na
9.376 v letu 1976 (torej 14% zmanjšanje); toda sred-
stva za SIS materialne proizvodnje pa so narasla za
36%! Še veliko huje je bilo v letu 1977, ko se akumula-
cija praktično ni povečala (9.445), toda sredstva za SIS
materialne proizvodnje so narasla za skoraj neverjetnih
78%!! Ob tem pa potem razne analize previdno ugotav-
ljajo, da je v preteklem srednjeročnem obdobju priha-
jalo do odtujenosti teh sredstev od delavskega razreda.
»Tudi v preteklosti«, pravi neka analiza o odvajanju
sredstev za te SIS,« so bile glavne negativne oblike
odtujevanja sredstev prav v tem, da je bila pretrgana
vez med tistimi, ki so sredstva združevali (na podlagi
samoupravnih sporazumov ali obvezno) in odločanjem
o teh sredstvih. Na ta način je prihajalo do kopičenja
sredstev v nekaterih samoupravnih interesnih skupno-
stih in do odtujenega odločanja o teh sredstvih, zlasti
npr. s strani delovnih skupnosti posameznih samouprav-
nih interesnih skupnosti oziroma v organizacijah zdru-
ženega dela - izvajalcev posameznih storitev, oziroma
proizvajalcev posameznih proizvodov.« (4.)
Bolj trdnega dokaza o planiranju »potreb« ne glede na
možnosti res ne bi mogli najti! Leto 1977 bo tako ostalo
v spominu kot »čudežno« leto, ko je birokracija doka-
zala, da se da monopolizirati celo več kot sredstva za
reprodukcijo v razširjenem merilu. Že leta 1976 je bil
»ostanek proste akumulacije za naložbe v TOZD«
zmanjšan zaradi odvajanja in krize za 60%!!Naslednje
leto pa delovnim organizacijam sploh ni ostala nika-
kršna akumulacija (glej tabelo). Se celo več kot to!
Delovne organizacije so morale pokriti obveznosti celo
iz sredstev za amortizacijo (enostavno reprodukcijo).
»Lastna sredstva akumulacije TOZD v tem letu niso
zadoščala niti za kritje vseh obveznosti - za odplačila
posojil za osnovna in obratna sredstva iz preteklih let,
za obvezno združevanje sredstev za dejavnosti poseb-
SREDSTVA ZA AKUMULACIJO, OBLIKOVANA NA RAVNI TOZD V OBDOBJU 1976-1980
ZMANJŠANA ZA %
časopis za kritiko ziianosti/60/3
nega družbenega pomena in za posojilo za kreditiranje
razvoja manj razvitih SR in SAP Kosovo, tako da so jih
morale temeljne organizacije delno pokriti celo iz sred-
stev amrotizacije.« (5.)
Kot temeljno značilnost rezultata produkcijskega pro-
cesa gledano s stališča distribucije presežne vrednosti,
lahko ugotovimo, da se ta odvija v tako ogromnem
obsegu, da je materialna produkcija pri akumulaciji
kapitala popolnoma odvisna od bančnega kapitala. Pri
tem bi vsekakor lahko rekli, da je neizogibno nujno, da
se zbira določen del sredstev za skupne družbene po-
trebe. To je vsekakor res, toda ne smemo »pozabiti«, da
ta sredstva nikakor ne obvladuje delavski razred, am-
pak jih globalno distribuira in nadzoruje birokracija.
Zato nas ne sme začuditi, da se odvaja praktično celotna
novo ustvarjena vrednost v materialni produkciji. Če bi
akumulacija ostajala v večjem obsegu v produkciji na
razpolago poslovodnim strukturam, potem bi se izvršil
kvalitativni premik, ker bi akumulacijo začele nadzoro-
vati poslovodne strukture (tehnokracija), kar bi prak-
tično spodneslo enega od materialnih temeljev gospo-
darstva birokracije kot dominantne frakcije.
S tem prehajamo na drugi del, na fazo gibanja denar-
nega kapitala v bankah. Eno od-splošnih značilnosti
lahko že nakažemo v večkrat omenjenem dejstvu, da se
morajo sredstva za razširjeno reprodukcijo kanalizirati
iz drugih virov (varčevanje prebivalstva, bančna sred-
stva, tuji krediti). Poanta je v tem, da: »instrumentarij
preusmerjanja sredstev iz hranilnih vlog ali bančnih
depozitov v celoti (podčrt. K. B.) sloni na kreditni
osnovi, kar povzroča, da je združeno delo vedno bolj
zadolženo in stalno potrebuje nova sredstva. Z ukrepi
kreditno-monetarne politike se določajo možnosti za
oblikovanje dodatnih sredstev.«6
II. Kreditni kapital
Kot vemo blagovna produkcija predpostavlja pojavlja-
nje kapitala v denarni obliki, oz., iz narave blagovne
produkcije izhaja denarni kapital kot »primus motorja
vsako podjetje, ki se začne na novo, in kot stalen
motor.« Brez denarnega kapitala ni mogoče ponovno
začeti produkcijskega procesa. Že samo to dejstvo daje
kapitalu y denarni obliki izredno pomembno vlogo.
Posedovanje denarnega kapitala (oz. denarja kot la-
tentne oblike kapitala) pa daje seveda možnost odločil-
nega vplivanja na reprodukcijski proces. To dejstvo pa
lahko tako enostavno, kot tudi zelo pravilno izrazimo
tudi takole: »Kdor pa ima denar, ne glede na to, kako
ga je pridobil, dejansko odloča o delu družbenega proi-
zvoda, ki odgovarja nominalni vrednosti denarja s kate-
rim razpolaga. V takem razmerju je tudi njihov vpliv na
tokove družbene reprodukcije in njihova realna moč
odločanja.«7
Ce pa smo ugotovili, da materialna produkcija pravza-
prav sploh ne poseduje denarnega kapitala za svojo
akumulacijo, potem postane logično, da je denarna
cirkulacija ključni člen pri akumulaciji kapitala (repro-
dukciji v razširjenem merilu). Čeprav se seveda ta de-
narna cirkulacija realizira skozi bančni mehanizem, pa
birokracija ne sodeluje neposredno pri tej realizaciji. Ta
-posel opravljajo zanjo finančne strukture. Birokracija
jih prisil j uje prek kreditno-monetarne politike, da izvr-
šujejo v operativnem smislu njene strateške in taktične
cilje v reprodukcijskem procesu - da izvršujejo njeno
koncepcijo ekonomskega razvoja. Skozi kreditno-mo-
netarno politiko se glede na to predstavljajo v pojavni
obliki težnje in vitalni interesi birokracije v celotnem
produkcijskem procesu. Zopet je treba pri tem poudar-
iti, da je popolnoma napak gledati birokracijo kot neko
zarotniško skupino, ki bi npr. skozi spletkarjenje v
zveznem izvršnem svetu in recimo v Narodni banki
Jugoslavije uresničevala svoje interese. Birokracija
sama zgolj pooseblja to specifično gibanje celotnega
družbenega kapitala (in to gibanje je določeno z speci-
fičnim kapital - odnosom, ki zahteva koncentracijo
presežne vrednosti na globalnem družbenem nivoju). Je
zgolj uresničevalec stvarnih tendenc v gibanju kapitala
gledanega s stališča gibanja colotnega produkcijskega
procesa (produkcijskega in cirkulacijskega procesa).
Subjektivno si zato lahko posamezen birokrat predstav-
lja svojo funkcijo poljubno, vendar je odločujoče kaj je
objektivno prisiljen storiti v skladu z svojim položajem,
ki ga ima v produkcijskem procesu.
Emisijski kapital
V okviru kreditno-monetarnega sistema pa nas zanima
mehanizem, ki se mu pravi primarna emisija denarja.
Pri tem ni potrebno navajati različne ekonomske teo-
rije, da se pri nas primarna emisija uporablja »nepra-
vilno«, ter da je škodljiva. Pomembno je, da ima v tem
specifičnem produkcijskem odnosu, ki ga vodi birokra-
cija tudi primarna emisija specifično vlogo.
Primarna emisija se pojavlja v obliki kreditnega kapi-
tala v cirkulaciji.
»Cirkulacija za kapital ni samo zunanja operacija. Tako
kot kapital postane kapital šele po poti produkcijskega
procesa, s tem da se po tej poti vrednost ovekovečuje in
povečuje, tako se tudi pretvarja v čisto obliko vrednosti
- kjer so izbrisani tako sledovi nastajanja kot tudi
njegov specifičen obstoj v uporabni vrednosti - samo po
poti prvega stadija cirkulacije, dočim je ponavljanje
tega stadija, tj. življenjskega procesa kapitala možno
samo po poti drugega stadija cirkulacije, ki se sestoji iz
menjave denarja za produkcijske pogoje in predstavlja
uvod v stadij produkcije. Cirkulacija torej, spada v
pojem kapitala.«8
Vendar pa se cirkulacijski čas pojavlja kot omejitveno
načelo kapitala, kot nezmožnost kapitala, da bi vsrkaval
živo delo, da bi produciral presežno vrednost. Denar v
funkciji cirkulacijskega sredstva zato ne predstavlja
sredstva, ki bi vplival na hitrejšo cirkulacijo kapitala iz
ene določitve v drugo, ker je denar v svoji neposredno
predpostavljeni obliki omejitev cirkulacije kapitala.
Tendenca kapitala je cirkulacija brez cirkulacijskega
časa. Kapital poizkuša spremeniti denar v nek samo
idealen moment svoje cirkulacije in mu dati svojo lastno
odgovarjajočo obliko. In v tej tendenci leži osnovna
opredelitev kredita in kreditnih operacij kapitala. Iz
tega izhaja, da se tudi cirkulacijskemu času kot takemu
skuša določiti vrednost
Tako je kredit oblika cirkulacije, ki jo je direktno
ustvaril kapital, in ki specifično izhaja iz narave kapi-
tala. Za kreditni kapital je značilno, da je prvobitna
točka kapitala - denar - in formula D-B-O zvedena na
njuna oba ekstrema D-D; vsako posredovanje izgine,
ostane samo denar, ki prinaša več denarja.
Na osnovi blagovne produkcije določena vsota vredno-
sti - predstavljena v blagu ali denarju - daje moč, da se
določena količina dela zastonj izvleče iz delavcev, da se
določena količina presežne vrednosti prisvoji za sebe.
Glede na to, logično izhaja, da se potemtakem lahko
tudi denar proda kot kapital, toda kot blago posebne
vrste. Če nekdo proda nekomu denar ali blago kot
kapital, ga s tem usposobi, da si prisvoji za sebe neko
količino presežne vrednosti. In po zakonih blagovne
produkcije je pravično, da dajalec kredita dobi določen
delež te presežne vrednosti. Ta določen delež te pre-
sežne vrednosti dobi samostojno obliko v obrestih.
Obresti torej predstavljajo vrednost gole lastnine nad
kapitalom. Toda v obrestih je popolnoma izbrisan izvor
te vrednosti. Zabrisana je antagonistična eksistenca
presežne vrednosti, ki izvira iz eksploatacije delavcev.
Kajti tisti, ki kredit daje ne stoji v nikakršnem direkt-
nem odnosu do delavcev, ampak se njegov odnos veže
samo na tistega, ki ga sprejema. Prav v tem posredova-
nju pa je dominacija birokracije mistificirana in se na
zunaj kaže kot ravnodušen odnos do produkcijskega
procesa, do produkcije presežne vrednosti in s tem
eksploatacije.
Če primarna emisija fungirá v produkcijskem procesu v
obliki obrestonosnega kapitala, potem mora nujno za-
dobiti kapitalsko obliko. In če je obrestonosni kapital,
kapital na drugo potenco (kot denar j ki se oplaja in se
kaže v formuli D-D) potem je »emisijski kapital«,
kapital na tretjo potenco. To je kapital, ki je dobil svojo
vrednost s samim aktom svojega nastanka. Če se pri
obrestonosnem kapitalu še kaže časovno posredovanje
(D-Ó), pa pri »emisijskem kapitalu« tudi to časovno
posredovanje izgine. Oploditev kapitala doseže tu svojo
idealno obliko, razvije se do svoje absolutne oblike -
vrednost, ki se oplaja sama iz sebe. (Tekst ni lektoriran)
Opombe:
1	M. Kučan: Neučinkovitosti ne gre pripisovati samoupravlja-
nju, Komunist, 28. 11. 1980
2	Osnovni problemi izvajanja družbenega plana SR Slovenije
v letih 1979 in 1980
Skupščinski poročevalec, 30. 10. 1979, str. 22
3	Poročilo o izvajanju Zakona o financiranju federacije
Skupščinski poročevalec, 15. 10. 1979, str. 47
4	Nadaljni razvoj družbenoekonomskih odnosov v SIS mate-
rialne proizvodnje.
Skupščinski poročevalec, 15. 10. 1980, str. 9
5	Analiza uresničevanja družbenega plana SR Slovenije za
obdobje 1976-1980
Skupščinski poročevalec, 25. 6. 1980, str. 5
6	Osnovni problemi izvajanja...,
Skupščinski poročevalec, 30. 10. 1979, str. 22
7	S. Kobal: Družbenoekonomska razpotja kreditno mone-
tarne politike
Naši razgledi, 12. 12. 1980
4 K. Marx: Osnovi kritike političke ekonomije. Drugi del.
K. Marx - F. Engels Dela, Prosveta, Bgd. 1979, str. 21
UDK: 301.174.6 (497.1) ; 330.111.6
reprodukcijski proces, birokracija
Bojan Korsika: Nekateri mehanizmi v reprodukcijskem
procesu, ki jih obvladuje birokracija
Birokracija drži materialni produkcijo v popolni odvi-
snosti zaradi tega, kar je celoten sistem odvajanja pre-
sežne vrednosti pri nas zgrajen tako, da se že vnaprej
določa količina presežne vrednosti. Birokracija je
zmožna zaradi svojega institucionalnega položaja dati
prilaščanju presežne vrednosti zakonsko obliko, tj. da
presežno vrednost tudi prisilno iztirja. Birokracija drži
tako materialno produkcijo v popolni odvisnosti. Vi-
talni interesi birokracije v celotnem reprodukcijskem
procesu se kažejo s kreditno-monetarno politiko. Biro-
kracija sama pa zgolj pooseblja specifično gibanje celot-
nega družbenega kapitala, je uresničevalec stvarnih ten-
denc v gibanju kapitala s stališča gibanja celotnega
produkcijskega procesa.
časopis za kritiko ziianosti/60/4
UDK: 327.3

»socialističnega internacionalizma«
Vlasta Jalnšič
Apologija
protagonistov
Posebne zgodovinske okoliščine so pripeljale do obliko-
vanja neke posebne skupine socialističnih držav, ki se
danes običajno označuje z različnimi imeni (od »Var-
šavskega pakta« do »socialističnega tabora«), same vla-
dajoče sile v teh državah pa jo danes imenujejo »sociali-
stična skupnost (narodov)«.
V zavesti vrhovnih akterjev politike držav, ki sebe
subsumirajo pod kategorijo »socialistična skupnost«,
velja družbeni red, ki je tam vzpostavljen, za udejanjeni
socializem, t. i. »realni« socializem; to je takšen, ki naj
bi »resnično«, v stvarnosti obstajal kot otipljiv vzor in
zategadelj bil »pravi«. Vseboval naj bi vse temeljne,
skupne poteze možnega socializma, bil naj bi praktična
uresničitev socialističnih idej Marxa, Engelsa in pred-
vsem Lenina, zato naj bi tudi služil vsem revolucionar-
nim silam, ki hočejo graditi socializem, za vidno izkuš-
njo »resničnega« socializma, ki jo mora upoštevati vsak,
ki hoče biti revolucionar. Ne da bi si zadajala mnogo
truda okoli citiranja vseobsežnih izjav predstavnikov
vladajočih partij v državah »socialistične skupnosti« o
njeni naravi in vlogi v svetu (oziroma v razvijanju
socializma), bom skušala njihove temeljne trditve, ki se
bolj ali manj modificirano ponavljajo tako v javnih,
mednarodnih izjavah, dokumentih kot v notranjih za-
konih in drugih državnih aktih, pa tudi v znanstvenih
razpravah in študijah, strniti v sklop tez, ki dajejo
temeljno oznako naziranja zagovornikov socializma v
eni skupnosti. Te oznake so naslednje:
1.	»Socialistična skupnost držav« je skupina držav, ki so
v svojem sistemu uspele uresničiti pojem socializma -
do popolnosti razviti splošne zakonitosti razvoja sociali-
zma. Zdaj je na vrsti postopni prehod v komunizem.
2.	Največje zasluge pri tem ima Sovjetska zveza in
njena partija, ki je prva in najbolj razvita dežela sociali-
zma, zato vzor za vse ostale socialistične dežele.
3.	Vodilne sile in popolni zastopniki interesov delovnih
množic so v teh deželah marksistično-leninistične par-
tije.
4.	Znotraj teh dežel je razvita polna demokracija ljud-
skih množic, ki je direktno nasprotje formalni buržoazni
demokraciji kapitalističnih držav.
5.	Med državami »socialistične skupnosti« se uveljav-
ljajo novi principi mednarodnih odnosov, ki izvirajo iz
»narave« te skupnosti. »Proletarski internacionalizem«
je iz principa postal praktično ravnanje, katerega izraz
je »bratska solidarnost«, jedro pa »vzajemna pomoč«.
6.	Poleg »enotnih skupnih interesov« znotraj »skupno-
sti« imajo te države skupnega razrednega nasprotnika -
mednarodno buržoazijo, proti kateri se bore na »enotni
mednarodni razredni fronti«.
7.	Obstoj te »skupnosti« je tudi garant miru in razvoja
socializma v svetu, kajti preprečuje »imperialistično
agresijo« ter zagotavlja miroljubno koeksistenco različ-
nih družbenih sistemov. V tem smislu je »naravni«
zaveznik vseh miroljubnih, naprednih, demokratičnih
sil.
8.	Socializem naj bi se v svetu razvijal kljub nacionalnim
posebnostim preko splošnih zakonitosti, ki so za vse
dežele skupne, njihovo pravilnost pa naj bi potrdili
dosežki v državah »socialistične skupnosti«, zato bi
morale vse socialistične revolucije »upoštevati« izkuš-
nje teh držav.
9. Temeljna načela marksizma-leninizma so vir za pra-
vilno ravnanje in razvijanje socialističnih odnosov. Ta
načela so uspele države »socialistične skupnosti« potr-
diti kot izvirna in jih »ustvarjalno razviti« najprej tudi v
novih meddržavnih odnosih.
V zgodovini so bile predstave in misli ljudi zmeraj izraz
njihovega dejanskega življenjskega procesa, vendar pa
to še ne pomeni, da sta bila njihova vloga in ravnanje v
tem procesu taka, kot so si ju sami predstavljali. Nji-
hova zgodovinska vloga se je izkazala v prispevku k
rezultatu celotnega zgodovinskega razvoja nekega časa.
Tako je tudi z vlogo in prispevkom sil, ki so vladajoče v
državah »socialistične skupnosti«. Zato je treba ugoto-
viti pomen in dejansko vlogo današnjega obstoja teh
skupnosti, ugotoviti torej, kaj »socialistična skupnost
držav« pravzaprav JE, kaj je ta socializem, ki pravi, da
je potrdil splošne zakonitosti razvoja socializma in s tem
uresničil ideje klasikov marksizma. Da bi lahko storili
to, je potrebno pogledati, kakšne so bile zakonitosti
NJEGOVEGA razvoja, kako je zgodovinsko nastal in
funkcioniral v CELOTI svetovnega procesa socializma.
Šele nato bo možno ugotoviti, ali so bile zakonitosti v
NJEGOVEM razvoju SPLOŠNE zakonitosti in poti, po
katerih naj se ravna ves bodoči razvoj, ali pa POSEBNE
zakonitosti NEKE TRAGIČNE FIGURE SOCIALI-
ZMA (konkretne »socialistične skupnosti«), ki je svojo
napredno zgodovinsko vlogo v svetovni areni že zdavnaj
odigral.
Pogoji nastanka
»Poenotenje« Madžarske, Poljske, Romunije, Bolga-
rije, Čehoslovaške in dela nemške države pod vodstvom
Sovjetske zveze v »socialistično skupnost«, njihovo
vklapljanje v taborski socializem ni teklo niti najmanj
gladko in neprotislovno. Nasprotno. Pot formiranja
tega lepega socializma je bila postlana s trupli mnogih
komunistov, delavcev, utrta tudi s tanki in vojaškimi
intervencijami. Pod geslom zatrtja kontrarevolucije,
imperialističnih agentov, sovražnikov socializma so se v
več deželah s tujo vojsko zavarovale »pidobitve sociali-
zma«. Tako je bilo na Madžarskem 1956 in na Čehoslo-
vaškem 1968. Tudi novi poljski vojaški »red« govori z
istim jezikom, čeprav državno varstvo ne izvajajo sile
»bratskih dežel«, ampak sama poljska vojska. V nekem
smislu je razvoj dogodkov na Poljskem 1981 z vzposta-
vitvijo socialističnega Bonaparteja dovršitev procesa
»poenotenja« držav »socialistične skupnosti«. Dovrši-
tev v tem smislu, da je bila izvedena znotraj same
Poljske, da je torej bila potreba po »poenotenju«, po
vztrajanju v »skupnosti« notranja potreba vladajočih
sil, ki so »red«, »ohranitev socializma« uspele uvesti
same. Z vzpostavljanjem odkrite »socialistične« voja-
ške diktature je socializem »realnega« tipa popolnoma
očitno razkril svojo naravo.
Korenine tega razvoja pa segajo nazaj v zgodovino
nastajanja socialističnih držav, ne le po drugi svetovni
vojni, ampak tudi v čas obstoja ene same socialistične
države Sovjetske zveze, v krogu kapitalističnih držav.
Posebni pogoji njenega nastanka in razvoja socializma v
njej so v veliki meri opredeljevali in usmerjali tudi po
vojni razvoj svetovnih razmerij ter razvoj socializma v
povojni Evropi. Predvsem nenehno pretendirana vo-
dilna vloga Sovjetske zveze in s tem pogojeno formira-
nje njenih odnosov z novonastalimi socialističnimi drža-
vami ima globoke korenine v obdobju med obema
vojnama, ko je Sovjetska zveza bila edina država, v
kateri je bila izvedena socialistična revolucija.
Oktobrska
revolucija in
evropska revolucija
Oktobrska revolucija je ostala edina izvršena in uspešna
revolucija. Namerno poudarjam edina in ne govorim o
tem, da je bila prva uspešno izvršena socialistična revo-
lucija. Če je bilo neposredno po oktobrskem prevratu
leta 1917 ter še nekaj naslednjih let prvenstveno za
celotno evropsko delavsko gibanje to, da je bila Okto-
brska revolucija prva, potem je v začetku tridesetih let
bila njena bistvena oznaka edinost. In prav ta edinost
daje temeljni značaj obdobju med obma vojnama.
Revolucija v Rusiji je bila izvršena v času množičnega
vrenja v vsej Evropi. Položaj v Rusiji kot kapitalistično
nerazviti državi je bil posebno težak, v njej so se hkrati
nagrmadila vsa stara in nova protislovja. Kapitalistični
prodor v svetu ni tekel enakomerno, njegov naravni
razvoj je že od samega začetka vzpostavljal ogromne
razlike in izkazalo se je, da se lahko prebija tudi skozi
stare, fevdalne politične oblike, kar je napravilo proti-
slovje med produktivnimi silami in proizvajalnimi
odnosi za še bolj transparentno. Taka situacija je bila v
Rusiji na prelomu stoletja. V nekem smislu je obstajala
podobnost tega položaja s položajem v Nemčiji sredi
19. stoletja, za katero je Marx dejal, da je v njej
»emancipacija iz srednjega veka možna le kot sočasna
emancipacija od delnih preseganj srednjega veka«, da v
njej »ni mogoče zlomiti nobene oblike suženjstva če se
ne zlomijo vse oblike suženjstva«. (Kurziv K. Marx) 1
Hkrati pa za predrevolucijsko Rusijo prav posebno
veljajo besede iz Nemške ideologije o tem, da »ni
nujno, da je to protislovje (med produktivnimi silami in
obliko občevanja - op. V.J.), zato da bi pripeljalo do
kolizij v neki deželi, do kraja zaostreno prav v tej deželi.
Konkurenca z industrijsko razvitejšimi deželami, ki jo
povzroča razširjeno internacionalno občevanje, zado-
šča, da se ustvari tudi v deželah z manj razvito industrijo
podobno protislovje. 2
Revolucionarna situacija je sicer vrela v celotni Evropi,
toda politične organizacije delavskega razreda, oslab-
ljene od kraha II. internacionale, niso uspele spraviti
pisane palete revolucionarnih sil na skupno platformo,
niso uspele analizirati svojih konkretnih pogojev in
izdelati perspektiv. Zapovrstjo so propadli revolucio-
narni poskusi na Madžarskem (Ogrska republika), v
Nemčiji (Bavarska republika) leta 1919, marčna »avan-
tura« nemških komunistov leta 1921 in kot zadnji po-
skus »oktobrska« nemška vstaja 1923. Revolucija v
centru je zatajila kljub obupnim poskusom ruskega
vodstva, da bi ji pomagalo ob rojstvu. Oktobrska revo-
lucija je bila prva in edina, ki se je uspela obdržati. V
nekem smislu se je izvršila »teritorializacija« revolucije
na eno samo deželo. V tem primeru je bila izpostavljena
vsem omejenostim, ki so izhajale iz prostora, v katerem
se je zgodila, kajti ni mogla računati na pomoč kapitali-
stično razvitih dežel, v katerih bi se izvršil socialistični
prevrat pri premagovanju lastnih zaostalih pogojev. V
deželi, kjer je delavski razred uspel prevzeti politično
oblast, so bile podedovane razmere take, da ni bilo
mogoče neposredno zgraditi nove organizacije dela,
kjer bi delavci neposredno upravljali rezultate svojega
dela. Tam pa, kjer so obstajali pogoji za socializacijo (v
razvitih kapitalističnih državah Evrope), delavski razred
ni uspel prevzeti politične oblasti. Protislovna pot raz-
voja Sovjetske zveze je bila tako zasnovana v temeljih.
Situacija socializma v eni izolirani državi, ki se mora
boriti za svojo eksistenco v krogu kapitalističnih držav
in hkrati premagovati svoja lastna notranja protislovja,
je bila očitno zapečatena (vsaj začasno) v letu 1924, ko
so njegovi voditelji tudi razglasili »izgradnjo socializma
v eni deželi«,
časopis za kritiko ziianosti/60/5
Kominterna in
njena vloga (odnos
SZ do
mednarodnega
delavskega gibanja
Zahodnoevropske politične organizacije delavskega
razreda so bile pretresene in razbite od stresa prve
svetovne vojne; analiza novega položaja in zbiranje
revolucionarnih sil okoli njih sta tekla tako razbito, kot
so bile razbite same. Formiranje nove mednarodne
organizacije delavskega razreda, komunistične interna-
cionale, ki bi naj pospešila zbiranje revolucionarnih
množic okoli revolucionarnih partij, je v bistvu teklo
šele kot njihovo formiranje, fromiranje komunističnih
partij na novi platformi - ob jasnem distanciranju od
reformističnih sil socialne demokracije.
Pobudnik za ustanovitev Kominterne je bila Ruska
boljševiška komunistična partija, ki je politično oblast
že imela v svojih rokah, obenem pa ji je možni uspeh
evropske revolucije veljal za zagotovitev lastnega
uspeha in lažje premagovanje lastnih enostranosti. Cilj
ustanovitve Kominterne je bil jasen - doseči revolucio-
narni prevrat v več evropskih državah in to je bila njena
temeljna usmeritev, hkrati pa naj bi včlanjene partije
podpirale Oktobrsko revolucijo in. sovjetsko oblast.
Novi internacionalizem je bil nedvomno potreben,
vprašanje, ki se še zmeraj zastavlja ob formiranju Tretje
internationale, pa je, kakšen, in ali so bili subjekti, ki so
se v njo združili, dovolj zreli in samostojni za tak novi
internacionalizem. Kajti na prvem kongresu Komin-
terne (ki je bil kasneje označen kot pripravljalni sesta-
nek) leta 1919 evropske komunistične paritije še zdaleč
niso bile partije množic. (3) Edina močna partija, ki je
imela za seboj množično podporo, pa je že prevzela
politično oblast, je bila RKP(b). Ob tem, da so bile
ostale partije šibkejši partnerji, da je boljševiška imela v
rokah državno oblast, je imela Kominterna trajni sedež
v Moskvi, od koder je šla tudi finančna podpora za
kominternske partije. Ob nesamostojnih članicah KI je
bila uresničitev temeljnega zastavljenega cilja - revolu-
cije v zahodni Evropi - vprašljiva, kar se je kasneje
potrdilo v vrsti neuspelih poskusov prevzema oblasti.
Močna in centralizirana organizacijska struktura je bila
slaba moč za šibke partije, ki so po tej poti ostale le
podružnice kominternskega centra. (4)
Kominterna svoje poglavitne naloge ni mogla izpolniti,
partije niso uspele prevzeti politične oblasti v nobeni
drugi evropski deželi. Vendar pa se je Oktobrska revo-
lucija skozi dolgo obdobje državljanske vojne uspela
obdržati v veliki meri tudi po njihovi zaslugi, kajti
ogromna podpora množic Oktobrski revoluciji je
krepko omejevala svobodno intervencijo kapitalistične
»alianse«. Toda, ko se je izkazalo, da pogojev za evrop-
sko revolucijo ni več, da se je kapitalizem uspel izvleči iz
krize in hkrati priznal - tudi formalno - sovjetsko
državo, je postala obstoječa oblika internacionalne or-
ganizacije komunističnih partij še bolj vprašljiva. Na-
stali so novi pogoji delovanja - tako za novo sociali-
stično državo, kot za partije, ki niso uspele doseči
revolucionarnega cilja. Za to, da so partije še naprej
izražale solidarno podporo sovjetski državi, gotovo ni
bila potrebna taka močna, centralizirana organizacija,
kot je postala KI v začetku tridesetih let. Toda Komin-
terna je ostala in namesto da bi se partije orientirale v
lastne razmere ter samostojno iskale nove poti zbiranja
sil, so združene v svetovno partijo še naprej služile
»ohranjanju« sovjetske države znotraj kapitalistične
»obkrožitve« in svoj internacionalizem izražale z ubog-
ljivostjo in podporo najmočnejšemu partnerju, vodilni
sili. Kominterna pa je še naprej vodila politiko vzpod-
bujanja revolucij v zahodnih deželah. (5)
»Razcep« med
državno in partijsko
politiko
V taki situaciji se je nujno vzpostavila dvojsnost v
ravnanju sovjetskega vodstva. To dvojnost nekateri
imenujejo dualizem med državno zunanjo politiko Sov-
jetske zveze in revolucionarno politiko, ki jo je ta
izvajala preko Kominterne (vzpodbujanje revolucij).
Sovjetska zveza je ostala edina socialistična država in
niti približno ni kazalo, da bo kmalu dobila kakšnega
socialističnega partnerja - kompromise in odnose z
ostalimi (kapitalističnimi) državami (zunanjo državno
politiko) je torej bilo nujno sklepati, če je sploh hotela
obstati. Druga stran istega problema je ta, da je evrop-
ska revolucija propadla. Vodstvo Sovjetske zveze je
svoj revolucionarni prehod izvršilo in zdaj je bilo na
njem, da v novih okoliščinah skuša s čimmanj zunanjih
konfliktov »urediti« razmere v lastni državi, v novih
pogojih.
Toda to vodstvo Sovjetske države se je abstrahiralo od
novih okoliščin. V podobi Kominterne je dobilo podobo
poosebljenja interesov svetovne revolucije in ko je ho-
telo še naprej zastopati interese svetovnega prevrata
(revolucionarne situacije pa več ni bilo), se je njegovo
hotenje moralo nujno sprevrniti. Revolucionarna poli-
tika je postala svoje nasprotje. Vprašanje revolucionar-
nih prevratov bi bilo treba prepustiti samostojnim mno-
žičnim partijam delavskega razreda, oziroma le-te bi
morale po lastni presoji »krajiti« revolucijo v svojih
deželah. In ker tega ni bilo, je nastalo navidezno na-
sprotje med državno politiko Sovjetske zveze in »revo-
lucionarno« politiko KI. Dejansko je bila le ena poli-
tika. Interesi svetovne revolucije so prišli v službo in-
teresov Sovjetske države. Ni bilo torej nobenega na-
sprotja med državno in »revolucionarno« (partijsko)
politiko. Nasprotje je bilo v tem, da je Sovjetska drža-
vana politika kot politika socialistične države nehala biti
revolucionarna, kakor hitro si je partija kot državna
oblast prisodila svetovno revolucijo v svojo državno
lastnino. Na površini se je to pokazalo kot dualizem
med javnim meddržavnim sporazumevanjem in podtal-
nim prevratniškim delovanjem preko Kominternske or-
ganizacije (ali kot razcep med državnim in partijskim
delovanjem). (6) Nekaterim, predvsem tistim, ki nika-
kor ne morejo razumeti, da je revolucija lahko le avto-
htona dejavnost nekega ljudstva, se je zdelo, da Sovjet-
ska zveza »izvaža« revolucijo. Toda v sami naravi revo-
lucije je, da ne more biti niti izvažana niti uvažana in če
se taki poskusi vršijo, je njihov rezultat vse prej kot
revolucionaren.
Vendar so bili prav poskusi »pospeševanja« revolucije s
strani sovjetskega vodstva (čeprav morda dobrona-
merni) eden izmed pogojev, da se je lahko oblikovala še
do danes obveljana trditev, da je bila večina socialistič-
nih revolucij izven sovjetske države izvedena z njeno
pomočjo. (7) Doslej o pozitivni usodi nobene dejanske
revolucije ni odločala zunanja pomoč, če revolucio-
narne sile niso bile dovolj močne, da bi obdržale tok
dogajanja v svojih rokah in to kljubzunanji pomoči. V
nasprotnem primeru, če sile revolucije niso bile dovolj
močne, se je pomoč iz sekundarne, dodatne sile, sprevr-
gla v primarno. To pa ni bila več revolucija, ampak
vsiljevanje tuje oblasti. Povojna zgodovina ljudskih de-
mokracij Vzhodne Evrope je to potrdila.
Podržavljenje in »izvoz« svetovne revolucije preko KI
kot psevdointernationalistične organizacije
Leto 1924 je bilo tista »točka« kristalizacije pooktobr-
skega razvoja dogajanja, ko je sovjetska partija na eni
strani popolnoma privzela vodilno pozicijo v mednarod-
nem delavskem gibanju v Kominterni (na petem kon-
gresu se začne »boljševizacija« partij), na drugi strani
pa se je SZ uveljavila v mednarodni areni držav ter
začela vzpostavljati odnose s kapitalističnimi državami.
Obdržati delavsko oblast v situaciji, ko ni uspel noben
drugi prevzem oblasti, je bilo edino možno in hkrati
nujno stališče. Toda nujni in začasni izhod, posebna
situacija (podpora sovjetski državi) je začela sovjetska
partija sčasoma drugim predpisovati kot edino revolu-
cionarno. Pogoje za tak izhod gre'iskati v omejenih
posebnih zunanjih in notranijih okoliščinah Oktobrske
revolucije, ki je morala začeti graditi socializem najprej
v eni sami, osamljeni, zaostali državi in je zato bila
podvržena enostranskim, izvirajočim iz nujnosti, da v
razvoju proizvajalnih sil doseže šele stopnjo, na kateri
je možna socializacija, Znotraj sovjetske zveze je razvoj
šel po poti popolno dirigiranega dražavnega socializma,
centraliziranega birokratskega upravljanja z ljudmi in s
produkcijo, poistovetenja prejšnje revolucionarne bolj-
ševiške partije z državnim aparatom.
XIII. partijski kongres je označeval začetek tega ob-
dobja znotraj sovjetske zveze, v mednarodnem delav-
skem gibanju je to bil V. kongres Kominterne. Od tod
naprej je dejavnost kominternske organizacije tekla v
neposredni navezavi na razvoj dogajanj Sovjetski zvezi
in njim ustrezno partijsko in državno politiko. V parti-
jah se je vse bolj razpihoval frakcijski boj za prestiž,8
sektaška politika do ostalih potencialnih revolucionar-
nih zaveznikov. Z moskovskega piedestala videna
evropska situacija je veljala za analizo objektivnega
položaja znotraj posameznih dežel. Kljub temu, da so
partije ob ponovni krizi kapitalizma konec tridesetih let
pridobile na masovnosti in vplivu, niso uspele dojeti
glavne nevarnosti, ki jim je obetala neuspeh in poraz v
boju za politično oblast - fašizma. Namesto v strnitev
fronte naprednih sil so izgubljale sapo v boju proti
domnevnemu največjemu sovražniku - socialdemokra-
riji. Zahteva po »čisti« proletarski revoluciji se je po-
krila s strateškimi parolami »razred proti razredu«,
»čim slabše toliko bolje«, in partije vodila v izolacijo v
času, ko so pogoji zahtevali frontno organizacijo.
Partije so po VI. kongresu Kominterne izvajale pospe-
šeno boljševizacijo9. Vzporedno se je v Sovjetski zvezi
začelo obdobje »revolucije od zgoraj«, kot to imenuje
Engels ali tako imenovane »druge revolucije« - na
sporedu je bila neposredna likvidacija (fizična!) kapita-
lističnih elementov, »kulaškega razreda«. Obenem so
imperialistične sile (Velika Britanija) poskusile prepre-
čiti mednarodno priznanje Sovjetske zveze še zadnji-
krat.
Kljub poskusom spr azume van j a z zahodnoevropskimi
vladami je bila ta politika še zmeraj na majavih nogah
(tudi zaradi »specialnega« delovanja Kominterne - taka
je bila prav zaostritev odnosov z Veliko Britanijo po
letu' 1926 - in poudarjana razdelitev sveta na dva
antagonistična sistema). Sovjetska oblast je »prisodila«
razredni boj v svojo last. Najprej ga je »zaostrila« v
lastni deželi, pobila »razredne sovražnike«, »agente
imperializma«, »vohune«, »manjševike«, »kulake«,
nato pa z dekretom uvedla »razredni mir«, torej »usta-
vila« razredni boj. Stalinska ustava 1936 je v nekem
smislu dovršitev tega procesa. V Sovjetski zvezi je »so-
cializem zmagal«, razredne meje so bile »zabrisane«,
proletariat se je »pretvoril v popolnoma nov razred«,
nastala je »moralnopolitična enotnost sovjetskega ljud-
stva«10. Polje razrednega boja je tako »prešlo« popol-
noma na mednarodno raven kot »spopad dveh siste-
mov«. V Sovjetski zvezi je nastal, če rečemo z Roso,
»čudež razredne harmonije, pobratenje vseh slo-
jev...«11 in »... fraza, ki je ustrezala tej namišljeni
odpravi razrednih razmerij, je bila fraternité (bratstvo),
vsesplošno pobratinstvo in bratstvo«12. Toda (če para-
fraziramo Roso, ki govori v svojem tekstu o socialde-
mokrati j i): »Razredni boj kot nam je znano, ni iz-
najdba (sovjetske partije), niti si ga niso oni izmislili,
tako da bi ga lahko poljubno in prostovoljno za dolo-
čena obdobja izklopili... Ni bila (sovjetska partija)
tista, ki bi navajala sodobni proletariat k razrednemu
boju, prav narobe, on sam jo je priklical v življenje...
Ustavitev razrednega boja je bila torej popolnoma eno-
stranski ukrep... Z zanikanjem razrednega boja je
(sovjetska partija - vstavlja V. J.) odstranila samo sebe
kot aktivno politično stranko, kot zastopnico delavske
politike... zanikala osnovo svojega lastnega ob-
stoja...13 Mislim, da v tem leži temelj navideznega
zunanjega dualizma ravnanja Sovjetske zveze v medna-
rodnih odnosih.
Kakor hitro se je sovjetska partija (tudi personalno)
poistovetila z državo in hkrati lastno, pa tudi svetovno
revolucijo, razredni boj prenesla v državno lastnino
Sovjetske zveze, je spodrezala lastne revolucionarne
korenine. Od tu dalje (ko se je SZ proglasila za svetišče
svetovnega proletariata) je njena politika sovpadala z
revolucionarnim bojem (najprej evropskega proleta-
riata, kasneje pa tudi nacionalno osvobodilnih gibanj) le
še takrat, ko se je ta revolucionarni boj vklapljal v
interese sovjetske države (njene varnosti, obrambe...),
ki pa sama ni več predstavljala dejanskih interesov niti
(najprej) »svojega« ljudstva niti interesov svetovne re-
volucije.
Najbolj transparentna situacija, v kateri se je kazala
»revolucionarna« politika sovjetske partije, ki je imela
vodilno vlogo v Kominterni, je bil razvoj strategije
Ljudske fronte v štiridesetih letih. Šele, ko je fašizem s
prihodom "Hitlerja na oblast 1933 jasno pokazal, da
namerava ogrožati tudi fizični obstoj »kominističnega
gnezda - SZ«, se je kominternsko vodstvo usmerilo v
oblikovanje ljudskofrontnega delovanja. Pohod na Rim
je bil že leta 1922! Šele, ko so se partije delno postavile
na lastne noge (množice same so jim pokazale pot z
demonstracijami proti fašizmu), je KI na pritisk nekate-
rih izmed njih sprejela to usmeritev na VII. kongresu.
Še tik pred prihodom Hitlerja na oblast je KI zahtevala
od KPD nespremenjen kurz: glavna smer udarca je bila
socialdemokratija. Do prihoda Hitlerja na oblast je SZ
uspešno sodelovala z Weimarsko Nemčijo,14 ko pa je ta
s Hitlerjem začela ogrožati tudi varnost sovjetske dr-
žave, se je Sovjetska zveza začela obračati proti drža-
vam, v katerih je še vladala meščanska demokracija
(Francija, Velika Britanija), da bi z njimi dosegla bolj
sigurno zvezo.
Hkrati s tem je začela pristajati na politiko ljudske
fronte tudi za Kominternske partije. Da pa je to bil
zanjo le taktičen obrat, h kateremu jo je prisilila po-
treba po zavarovanju lastnega obstoja, ne pa strateška
usmeritev kot produkt analize novih pogojev, se je kaj
kmalu pokazalo.
Najprej z znanim paktom »Ribbentrop - Molotov« (ko
se je izkazalo, da ni možno sigurno zavezništvo z Veliko
Britanijo in Francijo). S tem paktom je Sovjetska zveza
prvič jasno zakorakala po poti hegemonistične sile.
»Prijateljska« razdelitev Poljske je bila uvod v drugo
svetovno vojno.
Obenem je (s tem paktom) tonila politika frontnega
boja za demokratične pridobitve (ki bi morda celo
lahko vodila v revolucijo!) V konkretnem času sovjet-
skim interesom ustrezen taktični obrat zunanje politike
je bil pretolmačen kot obvezno načelo internacionalne
strategije proletariata, ki pa se je ob naslednjem obratu
po tej logiki spet morala spremeniti. To se je zgodilo ob
napadu hitlerjanske Nemčije na Sovjetsko zvezo 1941,
Poziv partijam je bil poziv na vstajo proti fašimu, za
obrambo meščanske demokracije. In hkrati samo to.
Kajti - revolucija zdaj ni bila pomembna, ohraniti je
bilo treba pridobitve socializma v Sovjetski zvezi in če
se bo ta obdržala, bo že kako »pomagala« revoluciji v
ostalih državah.
Toda prav tam, kjer se je politika frontnega povezova-
nja formirala iz lastnih pogojev kot strategija, tam je
lahko iz boja proti fašizmu prerasla v revolucijo. Jugo-
slavija je praktični primer za to,
Tudi sama ukinitev »svetovne revolucionarne partije«,
Kominterne, je sovpadla z neposrednimi interesi Sov-
jetske zveze ob razdeljevanju sveta med zavezniki anti-
hitlerjevske koalicije leta 1943.
Kominternska organizacija partij je preko že opisanih
procesov iz revolucionarne organizacije delavskega raz-
reda postala sredstvo kanaliziranja interesov sovjetske
države v mednarodno areno. 16 Kominterna je bila prva
organizacijska oblika komunističnih partij, v kateri je
postala sovjetska partija kot zastopnik sovjetske države
vodilna, hegemonistična partija. Skozi to obliko podre-
janja tujih nacionalnih intresov lastnim je sovjetska
partija zgradila tisti tip »internacionalizma«, ki ga lahko
s Kardeljem imenujemo »psevdointernacionalizem« -
to je priznanje »enotnosti socialističnega sveta s Sovjet-
sko zvezo, na čelu, to se pravi pod dominacijo SZ
oziroma njene birokratske kaste.« Po drugi svetovni
vojni je sovjetska partija in država nadaljevala s poli-
tiko poveličevanja in vsiljevanja modela svoje revolu-
cije ne le posameznim partijam, ki so se borile za nov
družbeni red, temveč tudi novonastalim državam, ki so
uspele skozi drugo svetovno vojno in usmeritev v ljud-
sko fronto premakniti razmerje sil na revolucionarni
časopis za kritiko ziianosti/60/6
tehtnici v korist socializma. Vse »internacionalne«
oblike sodelovanja komunističnih partij in tudi sociali-
stičnih držav, ki so bile ustanovljene po drugi svetovni
vojni (18) so v bistvu služile istim ciljem kot končna
oblika in vsebina delovanja Kominterne - »posplošitvi«
sovjetskega modela socializma kot edinega možnega in
njegove »cepitve« na vse ostale revolucije.
(se nadaljuje)
%
Opombe:
1 K. Marx: H kritiki Heglove pravne filozofije: Uvod, MEID
1	str. 208, CZ U 1977).
2	K. Marx - F. Engels: Nemška ideologija, MEID 2, str. 77,
CZ L J, 1977.
3	Nekateri komunisti (nemški) so bili ob ustanavljanju KI
protiformiranju take organizacije, češ da je zanjo prezgodaj,
ker so KP še preslabe (prim. V.l. Lenjin - Treća internacio-
nala, Rad B.G. 1951, str. 436.)
4	G. Lukács se je že leta 1920 zavzemal za decentralizirano
izgradnjo KI kot zahtevo sodobnega stanja gibanja, ki zahteva
nenehno spreminjanje postavljanja problema. Principielna
enotnost se lahko izvede šele, ko je doseženo neposredno
zedinjenje proletariata v delovanju, v neposredno žarečih
vprašanjih. (Prim. Organizacijska vprašanja KI - prevod iz
Kommunismus v Praxis 3-4/1973)
5	Usodnost presojanja kominternskega vodstva (IK KI -
izvršni komite Kominterne) je v njej dobil oblastno pozicijo,
znotraj njega pa vodstvo VKP (b) o pogojih revolucij v drugih
deželah se je izkazala za nemško KP, za bolgarsko (KP (oboje
že 1923).
6	Primer bolgarske vstaje junija 1923, ki jo je direktiral ruski
politbiro bolgarskim komunistom brez posvetovanja z drugimi
strankami KI, jasno kaže »podržavljenje« svetovne revolucije
v politične smotre SZ. Ruski politbiro te vstaje ni ocenjeval kot
začetek novega evropskega vala, temveč kot obrambo ruskega
vpliva na Balkanu pred antanto. (prim. M. Britovšek, Boj za
Leninovo dedeščino, MK LJ 76, str. 601)
7 Theodor Schweisfurth na primer v svoji knjigi skuša doka-
zati, da je vzpostavitev delavske oblasti v Gruziji, Azerbed-
žanu, Armeniji 1918 bil »eksport revolucije« iz Ruske repu-
blike - prim. Th. Schweisfurth, sozialistisches Völkerrecht?
Springer Verlog Berlin 1979, str. 77)
Največja in najmočnejša - nemška KP je v svoji deželi,
potem ko je bila že popolnoma razcepljena na več skupin,
morala skloniti glavo pred fašizmom. To je bilo le nadaljevanje
procesa, ki se je začel v začetku dvajsetih let, ko je sovjetska
partija preko KI presojala revolucionarne situacije v drugih
dežalah.
9	Boljševizacija partij, ki je v svojem izvirnem nastanku po-
menila nujno novo usmeritev partij, da iz izkušenj Oktobrske
revolucije preko analize lastnih pogojev delovanja skujejo
svojo pot revolucije, je ustrezala revolucionarni situaciji v
dvajsetih letih, ko je bilo nujno obnoviti strateško usmeritev
revolucije! Distanciranje od reformistične SD je takrat bilo
objektivni pogoj za revolucionarni prevzem oblasti. Konec
tridesetih let pa je to pomenilo poenostavljeno prenašanje
ocene pogojev s konca prve svetovne vojne.
10	prim. Zgodovina VKP (b), CZ U, 1946, str. 331, 339
11	R. Luxemburg - Kriza socialne demokracije, Izbrani spisi
CZ U 1977, str. 636
12	K. Marx - Razredni boji v Franciji, MEID III, CZ U 77,
str. 47
*U23 R. Luxemburg - ibid. str. 634, 637
14 Tu je sovpadel njun podrejeni položaj v stavbi versajskega
miru.
15 Kako naj si drugače razlagamo odklonilno stališče sovjet-
skega vodstva do ustanavljanja proletarskih brigad v okupirani
Jugoslaviji leta 1941?!
16	Vendarle je ob tem treba poudariti njen prvotni pozitivni
vpliv v kolonialnih deželah, kamor je uspela prenesti nekatere
temelje socialistične usmeritve (ne gre pa spet zanemarjati
njenega odnosa do kitajskega revolucionarnega gibanja, ki je
bil v principu isti kot odnos do evropskih partij).
17	E. Kardelj, Problemi naše socialistične graditve III, str. 251.
18	- Tako Informbiro, stalna partijska posvetovanja, Varšav-
ski sporazum, povezovanje v SEV.
UDK: 327.3
»socialistična skupnost«, proces socializma, socialistična
država
Vlasta Jalušič. Iluzorično občestvo »socialističnega in-
ternacionalizma«
Avtorica obravnava pomen in dejansko vlogo »sociali-
stične skupnosti« obravnava zakonitosti njenega raz-
voja in njeno funkcijo v celoti svetovnega procesa socia-
lizma. Formiranje socializma »realnega« tipa, ki je z
vzpostavljanjem odkrite »socialistične« vojaške dikta-
ture popolnoma razkril svojo naravo, ni potekalo ne-
protislovno. Korenine tega razvoja segajo nazaj v čas
obstoja ene socialistične države.
UKD: 141.82 (497.1) : 316.343.654

Slavko Gaber
(prispevek k
razjasnjevanju
spoprijema
marksistične
filozofije v
Jugoslaviji z
dejanskostjo 70.
let)
Tostranskost oz. onostranskost - moč oz. nemoč prin-
cipa brezobzirne kritike vsega obstoječega, ki se je v
marksistični filozofiji v Jugoslaviji v sedemdesetih letih
vzpostavljala skozi spoprijem z vprašanji:
a)študentskega	gibanja, kot hegemona revolucije,
b)	dialektike razredno - nacionalno,
c)	blagovne produkcije in socializma
bomo v tem prikazu razvili v točki spoprijema s t. i.
srednjim razredom.
V kontekstu spremenjene ekonomske politike in spro-
ščene politične klime so se v družbi porajale različne
sile, ki so v tej situaciji videle svojo veliko priložnost.
Izoblikoval se je širok blok protisamoupravnih sil, ki je
bil poimenovan »srednji razred«, »novi srednji razred«,
včasih pa tudi kar malomeščanstvo itd. S samo ustrez-
nostjo oz. neustreznostjo poimenovanja se tu ne bomo
ukvarjali. Zanimalo nas bo predvsem, katere sile so se
združevale v protisamoupravni blok in za kaj jim je šlo?
Povedano drugače, kaj je bilo v vsej njihovi barvitosti
tisto skupno ozadje, ki jih dela v nekem smislu za isto.
Z reformo leta 1965 smo sprostili ekonomske zakonito-
sti, predvsem z namenom, da bi zaustavili in presegli
širjenje odtujene moči birokracije nad ljudmi. Birokra-
cija je bila v tem obdobju predmet splošnega napada.
Toda kljub dejstvu, da smo nanjo streljali z vseh topov
naprednih sil, se ni dala. Pokazalo se je, da je ne bo
mogoče kar tako odpraviti in da bo njeno odpravljanje
steklo šele skozi odpravljanje njene baze (Kardelj).
Marksistična filozofija v Jugoslaviji je bila zelo vnet
nasprotnik naše birokracije. Spor z Informbirojem in
razkrinkavanje stalinizma sta jo v tem boju dodobra
utrdila. Ko je konec 60. let in začetek 70. še vedno kazal
močne znake birokratizacije, krizo predstavniškega si-
stema in skrivanje birokracije za samoupravljanjem, je
bila na birokracijo tudi s strani filozofije uperjena ostra
kritika. Usmerjena je bila predvsem proti poizkusom,
da se decentralizacija na ravni države zlorabi za vzpo-
stavljanje držav na ravni republik.1 Kritiki te težnje so
opozarjali na nujnost, da proces decentralizacije steče v
smeri odmiranja države. Pogosta so bila opozorila na
nevzdržnost trajne koeksistence socializma in birokra-
cije. »,Birokratski socializem' pojmujem kot nekaj po-
dobnega ,lesenemu železu' oz. »okroglemu kvadratu'.
.. .enakomerna mešanica birokratskih in socialističnih
elementov (kot pri krožnici in kvadratu), je v najbolj-
šem primeru, kot trajno stanje, nemogoča. Ali eni ali
drugi elementi morajo prevladati. .. .Ce ključni polo-
žaji ostajajo v rokah birokracije, ki s splošnimi predpisi
zakonsko in administrativno regulira celotno politično
in ekonomsko življenje, ostajajo možnosti za udejanje-
nje družbenega samoupravljanja v posamičnih podjet-
jih minimalne. Zato je razvoj samoupravljanja v sploš-
nem družbenem merilu nujen pogoj dejanskega samo-
upravljanja v podjetjih. To pa se lahko udejanji samo
tako, da se odstrani vladajoča birokracija in da se
družba od spodaj do vrha izgradi kot zveza samouprav-
nih enot.«2.
Iz navedenega je razvidna teza o nujnosti prevladovanja
samoupravljanja nad birokratizmom, kot tudi ideja o
nujnosti samoupravljanja na vseh nivojih družbe. Ta
teza se ujema s prizadevanji, ki so se v tistem obdobju
koncentrirala okrog obravnave delegatskega sistema.
Tako prinaša Anthropos »Posvet o delegatskem raz-
merju in delegatskem sistemu.«3. Na tem posvetu sta*-
sodelovala tudi dva filozofa, ki sta se zavzemala za
uvajanje delegatskega sistema »v tem smislu, da naj bo
predstavnik, delegat oz. odposlanec, čimbolj povezan z
delovnimi ljudmi, iz katerih izhaja, da naj bo njihov
čimbolj avtentičen odsev... V kolikor ima skupščinski
sistem še slabe lastnosti, jih ima zaradi etatizma in
birokratizma, ker je velik del poslancev več ali manj
vnaprej določen v ozkih krogih in podobno.«4. Zdi se,
da je boj proti birokraciji nehote dajal tudi zavetje
drugim protisamoupravnim tokovom. To je delno ra-
zumljivo, kajti z vsemi silami smo se vrgli proti glav-
nemu sovražniku proletariata v socializmu - njegovi
lastni birokraciji. Ob tem pa nam je ušlo dejstvo, da so
se pod krinko novega, drugačnega od birokracije, razra-
ščale tehnokratske in malomeščanske strukture, ki so v
zahtevi po večji produktivnosti, večji racionalnosti pro-
dukcije našle prostor tudi za svoje interese.5. Kako
daleč v protisamoupravne - protiproletarske vode je vse
to šlo, si bomo ogledali na »dosežkih« slovenskega
malomeščanstva in tehnokracije.
Za naše razpravljanje je izredno pomembno raziskova-
nje »čistega« znanstvenika V. Arzenška, ki je »pomo-
toma«6 zreduciral vprašanje perspektive samoupravlja-
nja na bodočnost, ki mu jo pripisujejo slovenski mana-
gerji. S tem je hotel, vrednostno nevtralno, neoprede-
ljujoč se, kot res pravi, dobri znanstvenik, ugotoviti, kje
se nahajamo. Poglejmo si to točko nahajanja, oz. po-
glejmo, kje nas nahaja gospod Arzenšek.
Sto dvanajst slovenskih managerjev in strokovnjakov je
odgovarjalo na vprašanja: »Kaj menite, da je za razvoj
naše družbe najbolj važno?«7 Dali so naslednje odgo-
vore:
večja vloga državne oblasti	0%
nadaljnji razvoj samoupravljanja	10%
večja vloga strokovnjakov	88%
večja vloga političnih organizacij	2%
Še lepši so odgovori na vprašanje: »Kako si predvsem
zamišljate uresničeno samoupravljanje?«
kot prevladujoč vpliv delavskega sveta na dogajanje v
podjetju	5%
kot ekonomsko samostojnost delovne organizacije na-
sproti državni administraciji	47%
kot oblast delavskega razreda 7%
kot enakopravno upoštevanje interesov vseh skupin v
delovni organizaciji 41%
»Ugotovimo, da niti ideja diktature proletariata niti
socialna realizacija institucionalne strukture delovne or-
ganizacije ne igrata nikakršne vloge.« 8
časopis za kritiko ziianosti/60/7
Tako je pač, ker ni več revščine. »Motor (množične
dezintegracije družbe) revolucije je revščina. Zdaj, ko
je ni več, revolucija ne pride več v poštev. Res škoda.
Napaka je bila, za čistega znanstvenika, storjena v točki,
ko za motor ni bila vzeta svoboda. »Če bi bil motor
revolucije svoboda, se načelno ne bi zmanjšala možnost
revolucije.« 10 Položaj je res, kar se tiče vprašanja
revolucije, brezupen. Toda, kaj nam je storiti? Tako so
zaključili managerji, kot ena glavnih sil v naši družbi. Mi
tu nimamo kaj storiti. Revolucija pač ni več možna. Če
ne verjamete, si oglejte še kaj se je zgodilo po svetu.
Res ni čemu ugovarjati. Pozitivizem meščanskega znan-
stvenika je opravil svoje. Da bi prodrl do potenc družbe
in ne samo do managerjev, zanj ni mogoče. Vedno je
namreč tu, da zabeleži zgodeno. Tako je gospod Arzen-
šek leta 1974 vedel, da ni imel prav. To je tudi razum-
ljivo. Sile, na katere je stavil, niso uspele zmagati. To je
bilo takrat »realistu očitno«. 11 Bolj kot obračanje
dotičnega gospoda po vetru in njegovi pogledi na revo-
lucijo, nas tu zanimajo podatki, do katerih pa seveda
nismo znanstveno nevtralni. Govorijo namreč o dejstvu,
da je trehnokracija, pod krinko samoupravljanja, hotela
uveljaviti vladavino tehnične racionalnosti ali pa vsaj
delitev oblasti. Delavski razred bi tako postal ena od
skupin, ki bi se v tovarni »demokratično« menjale na
oblasti. Samoupravljanje je pojmovano, kot krepitev
moči inteligence, ki s svojo racionalnostjo edina lahko
uveljavi Jugoslavijo v svetu, ji omogoči prodor na sve-
tovni trg. Seveda pa ji moramo zato pustiti proste roke,
ne pa jo omejevati z ideološkimi priveski, kot je prole-
tariat in interes proletariata - konec starim ideologijam,
naj živi ideologija znanosti. Ali kot pravi T. Kermauner:
»Sem za nove ideologije... Najprej je to ideologija
znanosti...« 12
Neločljiv del tehnokratske in malomeščanske biti je
nedvomno predstavljalo razmišljanje naših svobodnih,
za obče skrbečih znanstvenikov oz. filozofov. Tem »do-
brim ljudem« so vstajali lasje pokoncu in glas jim je
postajal vreščeč takoj, ko so slišali ali prebrali besedo
marksizem. Marksizem je ideologija, so pogumno vpili.
Ob vsem pogumu pa so si ščitili hrbet in trdili, da ne
enačijo Marxa in marksizmov, kajti »spričo dejanskega
obstoja mnogoterih različnih in celo nepomirljivo navz-
križnih marksizmov v sodobnem svetu se nam med
vsemi temi marksizmi skupaj na eni strani in Marxovo
filozofijo na drugi strani kaže neka odločilna in ostra
razlika, ki je ne smemo in tudi ne moremo prezreti. Ta
razlika je ravno v tem, da je Marxova misel v svojem
jedru pristna filozofija, med tem ko so marksizmi samo
še ideologije...« 13
Poglejte, kaj vse počnejo ti marksisti. Nekako bi še
razumeli, da nenehno citirajo Marxa, toda tisto, kar
gospodu Urbančiču in druščini ne gre v glavo je to, da
Marxa nekateri prevajajo in ga ponatiskujejo. Po mne-
nju gospoda Ivana, Marxa s tem pačijo. (14) Vendar
nam šele nadaljnje branje prav pojasni, v čem je tista
skupna točka marksizmov, ki jih dela za ideologijo. Kot
vsako ideologijo tudi marksizem kot ideologijo oprede-
ljuje njegova delnost, »da zadevajo filozofske postavke
(tu mislimo predvsem na novoveško evropsko filozo-
fijo) vedno človeka kot človeka in kot izraz njegove
subjektivitete dejansko nosijo svet..., medtem ko so
ideološke postavke vedno prirejene določenemu tipu
človeka oz. »kategorijam« ljudi (kristjanom, marksi-
stom, maoistom, komunistom, kapitalistom, proletar-
cem, t. i. svobodnemu svetu...,) in nosijo samo svoj
svet, ne pa sveta kot sveta, t. j. tistega človeku kot
človeku skupnega prostora prebivanja in (sporazume-
vanja. 15
Po gospodu I. Urbančiču Marxova filozofija zadeva
človeka kot človeka in ni kot ideologija prirejena dolo-
čenemu tipu oz. kategoriji ljudi. Gospodu Urbančiču je
mogoče pritrditi, da filozofija vedno zadeva oz. misli
obče. Tudi Marxova misel je usmerjena na ta problem,
vendar pa se Marx od gospoda Urbančiča bistveno
razlikuje v tem, da zanj obče - obči interes ni nekaj
abstraktnega, tudi Feuerbachov človek, ki ga hoče go-
spod Urbančič skriti v človeku kot človeku ne, ampak se
pri njem obče obči interes tako, kot tudi pojem človeka,
vzpostavlja v produkciji življenja kot nenehnem pro-
cesu med naravo in človekom. Tako tudi kategorije, za
katere se zdi, da so nadzgodovinske, zaplešejo svoj
zgodovinski ples. Marx gleda na zgodovino kot na zgo-
dovino razrednih bojev, v katerih se nenehno vzpostav-
lja novo obče in obči interes. Tako je npr. za Marxa
zmaga meščanstva nad fevdalizmom uveljavitev občega
interesa. Vendar pa je bila usoda vse dosedanje zgodo-
vine (in v tem je predzgodovina), da je nosilec in
vzpostavi j alee občega, ko je dobil vlogo hegemona do-
ločene epohe, hotel ta položaj tudi obdržati. Edini
razred, ki ga njegova lastna bit sili, da si, ko postane
vladajoči razred, nenehoma prizadeva za odmiranje
sebe (in vseh drugih) kot razreda je proletariat. Njegova
beda (seveda ne le materialna) ga sili, v nenehno zave-
danje svoje naloge - četudi se zgodi, da se pri določe-
nem konkretnem proletarcu ali celo proletariatu cele
dežele ta zavest sebe kot oblikovalca in nosilca občega
interesa za nekaj časa izgubi. Lahko rečemo, da Marx
prav tako kot gospod Urbančič govori o občem interesu,
vendar se od gospoda Urbančiča razlikuje v vprašanju,
katera pozicija je zanj nosilec občega - kot še posebej
občega interesa, katera pozicija določa, vzpostavlja ob-
čečloveško kot povzetje dosežkov vse dosedanje zgodo-
vine kot tudi njihovo nadaljevanje. Analiza razmišljanj
gospoda Urbančiča in njegove druščine pokaže, da se
tudi pri njih pod človekom kot človekom skriva neki
čisto določeni »tip oz. kategorija človeka« - gre namreč
za slovenskega malomeščana, ki nič kaj ne zaupa prole-
tarski sodrgi, da bi blatila to lepo Človeško, to znan-
stveno itd.
Prav to nezaupanje, ki se kaže do proletariata, kot
nosilca občega, pa je tista točka, ki združuje v »enoten«
protiproletarski oz. protisamoupravni blok birokracijo,
tehnokracijo in malomeščane. Mednje pa spadajo tudi
raznorazni razočaranci iz vrst delavskega gibanja in
njegove avantgarde. Seveda obstojijo med njimi ra-
zlike. Medtem ko malomeščan kar odkrito govori o tem,
da proletariat ne more biti nosilec občega interesa,
birokrat tega ne bo upal nikoli povedati glasno, ampak
se bo nenehno skrival za delavskim razredom in za
proklamiranim delavskim interesom. To bo počel tako
prepričljivo, da bodo celo dobronamerni pristaši delav-
skega gibanja nasedli videzu, da gre res za oblast delav-
skega razreda. Tako se bo zgodilo, da bodo pod vtisom,
krepitve države v SZ krivdo za to pripisali proletariatu
(in s tem nasedli tistemu kar je birokracija ves čas trdila,
namreč, da dela vse v interesu delavskega razreda, da je
njen interes identičen z interesom proletariata), ali pa
na podlagi dejstva krepitve države zaključili: oblast
proletariata ne odmira, torej tudi proletariat ni nosilec
občega interesa. Ta zaključek bodo potegnili, ne da bi
pri tem sploh doumeli, da oblast proletariata sploh še ni
bila vzpostavljena. Ob zaključku o proletariatu kot o
razredu, ki je izneveril svojo vlogo v zgodovini nam
preostane le še iskanje novega vzpostavi j alca, obliko-
valca in nosilca občega. Seveda se kmalu najde cel kup
pripravljenih, da se žrtvujejo in prevzamejo to breme
zgodovine nase. Bivši pripadnik delavskega gibanja pa
se najde skupaj s svojimi donedavnimi razrednimi na-
sprotniki v enotnem bloku, ki daje nezaupnico proleta-
riatu kot potencialnemu rešitelju uganke zgodovine. Ta
blok je v začetku 70. let predstavljal veliko moč tudi v
teoriji. Proti njemu je na področju teorije, s pozicij
proletariata, bila boj t. i. »kritična teorija« oz. »kritika
vsega obstoječega«. Če ostanemo za zdaj še v Sloveniji,
beležimo poudarjanje angažiranosti oz. kritičnosti teo-
rije. »Kritični teoriji se namreč vprašanje dejstev kaže
bistveno drugače (kot mirni spoznavni orientaciji G.
S.): kot momenti realnosti, s katero je v spoprijemu,
katero je v spoprijemu, katero kritizira, kritična teorija
opisuje tako, da razkriva kritično resnico tistega, kar
opisuje.« (16) Za gospoda Urbančiča je ta postavitev
seveda ideološka, ker je vrednostno opredeljena, ker ni
čista. (17) Vsa razlaganja različnih družboslovcev, pri-
sotnih na posvetovanju na temo »Teoretične metodolo-
ške predpostavke empiričnih raziskav«, niso zalegla. Da
so bila na nek način odveč, je razvidno tudi iz že zgoraj
navedenih stališč omenjenega gospoda, še bolj pa je to
jasno danes, ko ista oseba še vedno prodaja opisana
stališča in bo to počela do svojega blaženega konca.
Če si prikličemo v spomin dogajanja iz začetka 70. let
na Hn^atskem in jih ne gledamo ločeno od celotne
Jugoslavije, nam bo laže razumeti izredno ostra in vča-
sih pretirana stališča M. Kangrge v članku »Fenomeno-
logija ideološko političnog nastupanja jugoslovenske
srednje klase«. **v katerem govori o tem, da naš srednji
(meščanski) razred poizkuša revolucijo od leta 1941-45
spremeniti v svojo revolucijo (str. 437), da pa ga pri tem
spremlja ta smola, da mora startati z njemu tujo, celo
nasprotno ideologijo (str. 426). Srednji razred v tem
tudi uspeva. Predvsem zaradi dejstva, da smo se zausta-
vili na nivoju politične revolucije in nismo izpostavili in
udejanjili parole »oblast delavskemu razredu«, zato »že
lepo število let lahko pred našimi očmi spremljamo
pospešeni proces porajanja, rasti, krepitve, situiranja,
etabliranja, prodora in konsolidiran j a srednjega razreda
na vseh področjih življenja. (18) Tako niti ni čudno, če
se je srednji razred infiltriral celo v samo ZK in tudi njo
poizkuša spremeniti v svojo množično partijo (str. 430).
Prav tako naše časopisje v ogromni večini zastopa in-
terese srednjega razreda, vendar pod pritiskom ideolo-
gije, ki jo formalno zastopa, igra dvospolnika, ki se
mora uradno »sklicevati na interese delavskega razreda
in socializma, dejansko pa braniti... interese srednjega
razreda. (19) Ko Kangrga zaključuje, v času, ko se na
Hrvatskem, pa tudi drugod v Jugoslaviji, krepi naciona-
lizem in se na čelo gibanj postavljajo »voditelji na-
roda«, ki bodo najprej rešili nacionalno vprašanje, po-
tem pa še socialno, postavlja proti tem voditeljem na-
roda drugo vodilno silo. »Samo eno komunistično giba-
nje te države (v našem primeru ZKJ), oprto predvsem
na delavski razred in marksistično (levo) inteligenco, je
lahko garant in udejanjevalec socialistične revolucije,
principa samoupravnosti, s tem pa tudi rešitve razred-
nega in nacionalnega vprašanja, če bo v sebi imelo
dovolj notranje moči, da iz svojih vrst odstrani, očisti
(to pomeni, da jih onemogoči v njihovem delovanju)
vse njemu nasprotne in sovražne elemente, ki se rekru-
tirajo iz vrst birokracije, srednjega razreda in tehnokra-
cije, (kar je v bistvu ena in ista pozicija).« (20) '
Če se v tej točki povrnemo nazaj k vprašanju brezob-
zirne kritike vsega obstoječega, se pokaže, da je teza o
obstoječem, ki ga je nujno brezobzirno kritizirati, vsaj
teza, ki je ni moč preprosto zavreči, ne da bi hkrati sami
zapadli v obstoječe ali pa vsaj pod nedomišljenost prin-
cipa.
Opombe:
»Namesto, da bi decentralizacijo in krepitev vloge republik
dojeli kot naravni proces ,odmiranja države', se največkrat
razume kot ,delitev oblasti' na temelju starega sistema...«
(Trenutak jugoslovenskog socializma, Praxis, 3-4, 1971, str.
311. ,
2.	G. Petrovič, »Birokratski socializem«, Praxis, 3-4, 1971, str.
483, 499.
3.	Anthropos, 3-4, 1970.
4.	isto, str. 182.
5.	O vprašanju boja proti birokraciji in o novih kandidatih za
mandat proletariata na mestu nosilca in oblikovalca občega
interesa beremo pri Borisu Majerju naslednje: »Hkrati pa se je
še sredi boja, ki ga je bila Zveza komunistov z borikratskimi
državnoadministrativnimi strukturami, da bi jim iztrgala oblast
nad razpolaganjem s presežno vrednostjo, ter jo izročila nepo-
srednim proizvajalcem..., pojavil nov kandidat za monopoli-
stično prisvajanje ustvarjene vrednosti - tehnokratizem. Kar si
je birokracija lastila v imenu države... - to si je lastila tehno-
kracija v imenu proizvodnje, tehnološkega napredka, na-
predka znanja in poslovnih sposobnosti.« Ob tem se je tehno-
kracija povezovala z nacionalističnimi tendencami. To pa je
»na široko odpiralo vrata meščanskemu liberalizmu, nacionali-
zmu, spravaštvu, vplivom meščanske ideologije na znanost,
vzgojo, izobraževanje in kulturo. Vse močnejši so postajali
glasovi, da je tudi sam marksizem, na katerem je slonela naša
samoupravna socialistična strategija, zastarela, neznanstvena
ideologija, ki se mora umakniti sodobnim nemarksističnim
znanstvenim teorijam in metodam... (B. Majer, Vizija, ki
postaja resničnost, TiP, 3, 1987, str. 205.).
6.	Glej Zapisnik sestanka aktiva OO ZK pedagoških delavcev
(FSPN-G. S.) dne 21. 6. 1974.
7.	V. Arzenšek, Slovenija na koncu ideologij, Problemi, julij-
avgust 1970, št. 91-92, str. 40.
8.	isto, str. 41.
9.	isto, str. 41.
10.	isto, str. 41.
11.	Glej Zapisnik sestanka aktiva OO ZK pedagoških delavcev
(FSPN-G. S.) z dne 21. 6. 1974.
12.	T. Kermauner, Problemi, februar 1970, št. 86, str. 11.
13.	I. Urbančič, O ideologiji in filozofiji, Problemi, februar
1970, št. 86, str. 9. (Vse razen ideologije podčrtal G. S. - z
zavestjo, da je to verjetno že »ideološko« početje).
14.	Da gre gospodu Urbančiču za boj proti organiziranemu
idejnemu boju, katerega del je tudi prevajanje, kot segmentu
razrednega boja, ni potrebno posebej razlagati. To je med
drugim razvidno tudi iz njegovih drugih člankov. Tako se npr.
zelo »nevtralno« razpiše ob prevodu Adornovega dela Jargon
der Eigentlichkeit v slovenščino. (Glej Probleme št. 11-112,
april 1972, I. Urbančič, Dvakrat zamujena priložnost). Ob
dejstvu, da I. Urbančič s srdom gleda že na izdajanje MEID-
ov, si lahko mislimo, kakšne nečloveške muke je preživljal ob
sklepu 8. kongresa ZKS, da se pripravi temeljna izdaja del
Marxa in Engelsa v slovenščini. Kot balzam na njegove muke
mu je verjetno lahko odpomogla samo odobritev izhajanja
revije, ki prinaša »dogodivščine in presenečenja«. Tu gospod
Ivan - Človek še vedno nahaja svoj element Človeka.
15.	I. Urbančič, O ideologiji in filozofiji, Problemi, februar
1970, št. 86, str. 10. (podčrtal G. S.)
16.	B. Debenjak, »Dejstva in kritična teorija«, Anthropos, 2,
1970, str. 193.
17.	isto, str. 195-197.
18.	M. Kangrga, Fenomenologija ideološkopolitičkog nastupa-
nja jugoslovenske srednje klase, Praxis, 3-4, 1971, str. 430.
19.	Sledijo stališča o nacionalnem vprašanju, ki jih je treba
razumeti skozi del, ki govori o nacionalnem vprašanju.
20.	isto, str. 445—446
V tekstu smo navedli le nekatere primere obravnavanja biro-
kracije, tu pa dodajmo še nekaj stališč, ki so med seboj različna
a jim je antibirokratska usmerjenost skupna.
1.	»Bistvena značilnost tega novega birokratizma je zraščanje
samoupravnih mehanizmov s tehnomanegerskimi strukturami
znotraj samoupravnega sistema in to kot novega establish-
menta, ki se v sistemu tržnega gospodarstva skriva za parolami
o ,poslovnosti', uspešnosti gospodarjenja itd.« (B. Majer, Ju-
goslovenski marksizam u teoriji i praksi, v Idejne koncepcije u
radničkom pokretu, Biblioteka Naših tema, Zagreb, 1970, str.
352)
2.	»Naša birokracija vlada na veliko bolj prožen način, izogiba
se uporabi brutalne sile in najprimitivnejših oblik ideološke
indoktrinacije, uporablja daleč bolj rafinirano metodo nagra-
jevanja in kaznovanja... Po drugi strani pasivna prisotnost
birokracije, kot utrujenega počasnega dremajočega... veli-
kana zavira nekatere naravne procese ekonomskega in kultur-
nega samoorganiziranja in samoregulacije.« (M. Markovič,
Struktura moči u jugoslovenskom .društvu i dilema revolucio-
narne inteligincije, Praxis, 6, 1971 str. 816
3.	»Šele izhajajoč iz delitve dela lahko racionalno raziskujemo
razredni značaj socialističnih družb, razumemo razredni značaj
birokracije, psevdotehnokracije, tehnokracije in vseh drugih
grup, ki drugim nalagajo izvajanje svojih materialnih progra-
mov in realizacijo svoje racionalnosti.« (B. Debenjak, Dijalek-
tičko poimanje klase i nacije, Filosofija, 1, 1972, str. 22)
**Članek je sestavni del 3-4 številke Praxisa iz leta 1971, ki je
bil sprva prepovedan, prav zaradi tega članka, pozneje pa je
bilo znova dovoljeno razpečavanje te dvojne številke. Ob tem,
da je bila številka najprej prepovedana, pozneje pa ponovno
puščena v prodajo, so se izoblikovala različna stališča. Naj
navedemo samo provokativno stališče G. S. Shera, ki govori o
tem, da je najprej hrvatsko nacionalistično vodstvo Tripalo-
Kučar hotelo za vsako ceno zadušiti Praxis - tako pride do
prepovedi okrožnega sodišča v Sisku, pozneje pa vrhovno
sodišče Hrvatske prekliče njegovo odločitev, pod pritiskom iz
federacije, ker je ljudem na vrhu povsem jasno, da v tedanjem
razmerju sil ni mogoče dovoliti, da se uniči opozicija nacionali-
zmu. »... ne more biti dvoma, da so takšne kalkulacije odi-
grale določeno vlogo pri odločitvi vrhovnega sodišča Hrvatske,
da je leta 1971 razveljavilo prepoved, ki se nanaša na sporno
številko, okrožnega sodišča v Sisku.« (G. S. Sher, Praxis,
Indiana University Press, Bloomington& London, str. 220)
UDK: 141.82 (497.1) : 316.343.654
»srednji razred«, marksistična filozofija, Jugoslavija
Slavko Gaber:»Srednji razred« (prispevek k razjasnje-
vanju spoprijema marksistične filozofije v Jugoslaviji z
dejanskostjo 70. let)
V kontekstu spremenjene ekonomske politike in spro-
ščene politične klime so se v družbi porajale različne
sile, ki so v tej situaciji videle svojo veliko priložnost.
Izoblikoval se je širok blok proti-samoupravnih sil, ki je
poimenovan »srednji razred«. Tekst govori o skupnem
ozadju teh sil, o odnosu do samoupravljanja.
časopis za kritiko ziianosti/60/8
UDK: 378.189.9
Iztok Ilich
Reforma univerze in študija
Univerza producira specializirane idiote (Fachidioten),
ki jih oblikujejo prav tako akademsko specializirani
idioti...
(Iz proglasa berlinskih študentov)
Vrsto vzrokov oziroma povodov (nepripravljenost ozi-
roma nezmožnost za takojšnje reševanje problema
Aškerčeve ceste, represivne akcije organov UJV med
mirnimi demonstracijami ob obisku francoskega pre-
mier j a, zaplemba vrste letakov, vdor milice v prostore
FF, nesoglasje ob napovedanih, a v zadnjem trenutku
razbitih demonstracijah itd.), ki so posredno ali nepo-
sredno pripeljali do samega akta fizične zasedbe po-
slopja ljubljanske filozofske fakultete, smo v prejšnjih
poglavjih veči del že obravnavali. Odprto je ostalo
pravzaprav le še eno bistvenih vprašanj: vprašanje o
reformi univerze in visokošolskega študija.
Ker pa so študentje to vprašanje že pred zasedbo teore-
tično razmeroma najnatancnçje obdelali (nekaj misli
smo mimogrede spoznali že v prejšnjih, zlasti v drugem
- glej Teze za študentsko gibanje - in četrtem poglavju)
in v času zasebne nekatere ideje preizkusili tudi v
praksi, se velja ob tem, pravzaprav osrednjem vpraša-
nju že zdaj posebej pomuditi.
1.
Jean Paul Sartre je ob neki priložnosti dejal:
»Fakultetni profesor je skoraj vedno (to je bil tudi za
mojega študija) gospod, ki je opravil disertacijo neke
teze, in to tezo nato lajna do konca svojega življenja. To
je človek, ki ima v rokah oblast, ki ji je noro vdan in s
katero vsiluje - v imenu akumuliranega znanja - svoje
ideje poslušalcem, ki pa nimajo pravice polemizirati z
njegovimi idejami. Znanje pa, ki ni vedno podvrženo
kritiki - da bi se prek te kritike spremenilo in ponovno
potrjevalo - je znanje brez vrednosti.
Kaj je pravzaprav znanje? To je vedno tisto, kar ni tisto,
kar mislimo, da je. Je nekaj, kar ni trajno, zakaj z
boljšimi metodami in boljšimi sredstvi prihajamo do
novih opažanj in novih izkušenj...
Morda boste rekli, da študentje ne morejo koristno
kritizirati svojega profesorja, zato ker po definicji štu-
dentje še ničesar ne znajo. Predvsem: tisti, ki ne zna
ničesar, zna še vedno več, kot se zdi. Poleg tega pa,
kultura se lahko prenaša le, če ji smejo ljudje v vsakem
trenutku nasprotovali. Edini način, da se nečesa nau-
čimo, je polemika. To je tudi edini način, da človek
postane človek. Človek ni nič, če ne nasprotuje.«
»Mi imamo svojo vizijo sveta,« razlaga neki italijanski
študent kemije. »Pokazal vam bom to na svojem pri-
meru. Jutri bom postal strokovnjak. Vendar pa nikakor
ne želim biti samo mojster formul, samo premetavati
epruvete v laboratoriju in jih potem predati gospodarju
- vseeno'je, kako ga imenujem - in za to dobiti dvesto,
tristo, štiristo ali petsto tisoč lir mesečno. Vedeti hočem,
kam gre moja formula, komu in v kakšen namen bo
koristil rezultat mojega dela: gospodinji za čiščenje
štedilnika ali vojaku za strupeni plin. Hočem biti gospo-
dar svojega dela... In to že v času študija ца univerzi!
Ne pa vijak, ki ga brusijo in pripravljajo za velik stroj,
ki bo brezpogojno in lepo služil...«
In dalje: »Vemo, da je dve in dve štiri. Hočemo pa tudi
vedeti, štiri ali koga česa... Dva generala in dva indu-
strialca je lahko štiristo mrtvih v Vietnamu.. .«(1)
Drugi, nemški študent pa pravi: »Mati država in oče
gospodarstvo se pritožujeta, da akademski naraščaj ni
dovolj kvalificiran. Zato spreminjata visoke šole v učne
delavnice,da bi izobraževali kvalificirane specialiste.
Naš študij je delo, kot vsako drugo. Plačajte nas za to
delo, ni nas sram, da smo mladi delavci, pripravljeni
smo podreti akademsko stanovsko domišljavost! Nikar
venomer ne apelirajte na naš idealizem! Ste sploh kdaj
apelirali na idealizem tako imenovanega gospodarstva?
Za vse imate subvencije: reja prašičev vam je važnejša
kot vzgoja intelekta.«
Ali kot je v svojem spisu »Vloga izobrazbe« povedal
Rudi Dutschke:
»Pridobiti si moramo splošno izobrazbo ne pa postati
idioti, ki poznajo samo eno področje. Vsekakor je to
funkcija univerze...
Potrebujemo družbo, za katero bo značilno, da v njej
posameznik lahko razvije svoje sposobnosti, da lahko
polno razvije svoje individualne fizične in umske zmož-
nosti. V taki družbi posameznik ne bo onemogočen in
oviran v svojem razvoju, ne bo neoseba v rokah strank
in institucij, ampak subjekt v družbi, na katero bo lahko
pristal...
Končno mora (ta posameznik) razumeti, da se mora
izobraževati kot oseba, to se pravi: specializirano izo-
braževanje mora biti vključeno v združeno družebeno
izobraževanje. To kolektivno družbeno izobraževanje
pa ne sme prevladovati, marveč mora tvoriti ogrodje
specializiranega usposabljanja. Dokler bo prevladovalo
specializirano usposabljanje, bodo ljudje objeti za izva-
janje interesov voditeljev...«
Nadvse zanimive so tudi misli francoskega filozofa in
publicista Andréa Gorza kot jih je nanizal v svoji študiji
»Delavci in študentje«:
»Reforma univerze ne sme zajeti zgolj načina nabiranja
učencev in financiranja študija. Objektivna nuja, da se
nabiranje študentov razširi na podrejene razrede, vse-
buje tudi smrtno obsodbo nad metodami in vsebino
tradicionalnega visokošolskega pouka, ki je bil doslej
namenjen oblikovanju »elit« meščanske družbe.
Namesto nápak enciklopedične, mandarinske in okra-
sne kulture, namenjene, da oblikuje »lepe duše« nad
stvarnostjo (ali kraj nje), te pa naj bi oskrbovale s svojo
ideologijo upravičevanja obstoječo družbeno prakso,
nalaga industrija univerzi, naj daje veliko strokovnja-
Ikov, neposredno uporabnih za produkcijo, za uporabno
raziskovanje in upravno delo. Monopoli-pa se dobro
zavedajo, kakšna nevarnost bi grozila vladajočemu
redu, če bi se vzdignila splošna raven znanja. Zares, brž
ko se doseže neka stopnja kulture, občutijo delavci z
visoko kvalifikacijo hotenje po intelektualni, poklicni in
eksistenčni avtonomiji enako živo, kot delavci starih
industrij čutijo nezadovoljenost gmotnih potreb.
Prav zato skušajo monopoli, ko ves čas terjajo pouk, ki
bo »bolje prilagojen stvarnosti«, hkrati omejiti kvali-
teto visokega izobraževanja in kvantiteto študentov, ki
I jim je dostopno,,
Pomenjivo je tudi utilitarno pojmovanje kulture in pa
kulturno maltuzijanstvo, ki ga motivira strah, da ne bi
prevelika razširitev kulture ogrozila »vladajočega
reda«, kar pomeni, kot je videti, kapitalistična produk-
cijska razmerja in hierarhične odnose v podjetjih...
Reforma pouka ima za cilj postaviti vzporedno s tradi-
cionalnim, za »elite« rezerviranim poukom še okrnjen,
utilitaren pouk s posebnim poudarkom na tehniki. Iz
strahu, da ne bi oblikovali ljudi, ki bi spricQ »preboga-
tega« razvoja svojih zmožnosti zavračali disciplinirano
podrejanje izvršilnim nalogam, jih hočejo pohabiti že
kar od začetka: bili naj bi kompetentni, pa omejeni;
dejavni, pa ubogljivi; bistroumi za vse tisto, kar je v
zvezi z njihovo ozko funkcijo, pa neumni za vse drugo.
Skratka, bili naj bi specialisti, to se pravi nezmožni, da
bi svoje vednosti uvrstili v splošno gibanje znanosti,
nezmožni, da bi svojo omejeno dejavnost uvrstili v
globalni proces družbene prakse...«
In še nekaj kratkih utrinkov:
Predsednik generalnega direktorija velike firme Kodak -
Pathé je v propagandnem glasilu »Humanizem in po-
djetništvo«, ki ga izdajajo veliki podjetniki za sorbon-
ske študente, ob neki priložnosti zapisal:
»Ni dobro živeti v deželi, kjer je preveč visokokvalifici-
raniranih oseb, zakaj v krizni dobi pomeni mladina, ki
se je dolgo šolala in se znajde brez ustreznega položaja,
ne samo čisto izgubo, kar zadeva investicije vanjo,
temveč tudi nevarnost za etablirani red.«
H. Tanaka, »Šolstvo na Japonskem«:
»Da ministrstvo za šolstvo tako vztrajno zahteva razvoj
znanj iz naravoslovja, ustreza potrebam monopolov v
etapi tehničnega razvoja. Toda strokovnega kvalificira-
nja ni moč zboljšati, ne da bi zvišali raven splošnega
izobraževanja delavcev, in neogiben nasledek tega je,
da se hkrati zavedo tudi možnosti za svoj boj proti
kapitalističnemu režimu... Vladajoči razred ne more
spregledati tako nevarnega razvoja. Prav zato začenja
uporabljati tako izobrazbeno politiko, ki meri na vcep-
ljanje predvsem takih vednosti, ki so lahko v prid
razvoju produktivnih sil, medtem ko poučevanje drugih
predmetov usmerja tako, da to pomaga ohranjati kapi-
talistična produkcijska razmerja.«
A. Minucci, »O odnosu: delavski razred - družba«:
»Sama struktura šolskega sistema hoče ohraniti razko-
sanost kulture, delitev različnih znanosti na dva bi-
stveno ločena sektorja: sektor humanistične izobrazbe
in pa sektor empirično logične izobrazbe. Kvantitativni
nezadostnosti strokovnega izobraževanja se tedaj pri-
družuje še kvalitativna nezadovoljivost, ki opredeljuje
razcep med znanostjo in produkcijo, med tehniko in
znanostjo, in navsezadnje nerazumevanje zdajšnjih
enotnih procesov. Ne preprečuje torej samo produkcij-
ska razmerja, tudi sama šola preprečuje delavcu dostop
do poznanja in do obvladovanja produkcijskega pro-
cesa, kot ga zahtevajo današnje razvojne tendence
same.«
2
Sorodne, vendar zlasti na naše specifične razmere apli-
cirane zahteve je v »Prispevku k diskusiji o reformi
univerze« postavila tudi skupina za reformo univerze
pri IO SŠ LVZ . Ta skupina je za skupščino o reformi
univerze (16. 4. 1971) pripravila približen prerez pro-
blemov, s katerimi se srečujejo tako študentje kot uni-
verzitetni učitelji pri svojem prizadevanju za spreminja-
nje univerze, šolskega sistema in družbe.
Ob tem povzemamo skoraj v celoti predloge oziroma
zahteve, ki jih je na omenjeni seji sprejela Skupina za
reformo univerze pri IO SS LVZ:
»Naša mnenja, stališča in zahteve so nastale v razpravah
s študenti in pedagoško-znanstvenimi delavci na uni-
verzi. Skupina angažiranih študentov je imela sestanke
na posameznih fakultetah in v neposrednih stikih s
študenti in profesorji zbirala pripombe na sedanji sistem
študija. Pri tem smo se opirali tudi na ankete, ki so jih o
problemih študija na posameznih fakultetah opravili
študentje sami. V okviru raziskave oddelka za pedago-
giko o univezitetni didaktiki, smo zbrali precej kritičnih
pripomb in predlogov najbolj angažiranih študentov.
Manj pa so naša izhodišča in predlogi rezultat preučeva-
nja tujih izkušenj. Za večje raziskovalne projekte o
problemih univerze študentje nimamo možnosti.
Tak način priprave osnutka študentskega projekta za
reformo univerze se razlikuje od dosedanjih metod. V
preteklosti se je že večkrat zgodilo, da je bila univerzi
reforma vsiljena od zunaj, brez sodelovanja študentov
in pedagoško-znanstvenih delavcev, ali celo proti nihovi
volji. Tudi dosedanja študentska prizadevanja za re-
formo univerze so običajno ostajala v ozkih krogih in
večinoma niso izhajala iz kritične analize in pripomb
angažiranih študentov in pedagoško-znanstvenih delav-
cev.
Brezpoloden je vsak študentski projekt o reformi uni-
verze in šolskega sistema, če že v fazi sestavljanja ne
angažira študentov in pedagoško-znanstvenih delavcev
in vseh družbenih subjektov za ustvarjalno in odgo-
vorno sodelovanje.
Projekt, ki nakazuje možnost za spremembo študija na
univerzi, mora nujno povzročiti različne odmeve in
diferenciacijo med tistimi študenti in profesorji, ki jim
sedanja organizacija pedagoškega in znanstvenega dela
na univerzi ustreza, in med tistimi, ki bi radi na univerzi
gojili samostojno, kritično in družbeno angažirano zna-
nost.
časopis za kritiko ziianosti/60/9
Vsak projekt, ki hoče spremeniti univerzo, šolski sistem
ali družbeno ureditev, mora že v fazi nastajanja priteg-
niti k sodelovanju vse zainteresirane subjekte. Široka in
poglobljena javna razprava o teh vprašanjih je osnovni
element demokratične in socialistične politike. Analiza
izkušenj z reformami univerze v preteklosti lahko odgo-
vori na vprašanja: komu koristijo nepolitizirani, nean-
gažirani študentje in profesorji in kdo rabi pozitivistično
in družbene nekritično znanost.
Zahteva po kritični, družbeno angažirani znanosti in
zahteve po takem študiju na univerzi, ki bo omogočal
ustvarjalnost in vsestranski razvoj vsakega posamez-
nika, postavljamo proti željam obstoječe »družbe«, ki
rabi pozitivistično znanost, od šolskega sistema pa samo
»kadre« za reševanje gospodarskih težav. Univerza tudi
ni tehnološki inštitut za potrebe gospodarstva, ampak je
ena od možnosti in oblik za stalno izobraževanje zapo-
slenih strokovnjakov, kar daje možnost za ovrednotenje
in izboljšanje vsebine in organizacije pedagoško-znan-
stvenega dela in študija na univerzi. Sodobna, reformi-
rana univerza je za nas žarišče družbenokritične in
angažirane znanosti ter kovačnica vsestransko razvitih,
ustvarjalnih ter revolucionarnih osebnosti. Hočemo
univerzo, ki osvobaja!
Subjekt pedagoškega dela na univerzi, to so študentje in
profesorji, izvajajo svoje zahteve iz kritične analize
družbe... So edini, ki lahko te zahteve odgovorno in
radikalno postavljajo in se najbolj zavestno borijo za
njihovo uresničenje.
Vsako reformiranje univerze mora vključevati in pred-
postavljati ti dve vrsti sprememb:
1.	Demokratizacija sistema v celoti.
Šolski sistem mora vsakomur omogočiti maksimalni
razvoj njegovih sposobnosti. Naša šola je enotna samo
organizacijsko, omogočeno je vertikalno prehajanje in
horizontalna povezava, ni pa enotna v tem smislu, da
majo vsi, od predšolskih ustanov do stalnega izobraže-
vanja finančne in organizacijske možnosti za šolanje.
Zato zahtevamo, da republika finančno kompenzira
razliko v možnostih za predšolsko vzgojo, za osnovne in
srednje šole, in med razvitimi in nerazvitimi predeli
Slovenije. Zahtevamo stalno izobraževanje vseh zapo-
slenih, ne le zàradi ekonomskih razlogov, ampak zato,
ker je izobraževanje delavcev osnovni pogoj za uresni-
čevanje samoupravljanja.
2.	Sprememba študijskega procesa na univerzi.
Študentje naj postanejo subjekt učnega procesa. Z uva-
janjem novih oblik študijskega dela, s povézovanjem
šolskega dela z znanstvenim delom, postajajo tudi pro-
fesorji subjekti učnega procesa. Profesorji tako niso več
samo posredovalci znanja, ki ga študentje samo spreje-
majo, ampak postanejo v tem smislu najbolj angažirani
tvorci kritične znanosti. Organiziranje univerze v skladu
s sodobno znanostjo pa predpostavlja uresničevanje na
univerzi in v družbi.
Naši predlogi za spremembo načina študija izhajajo iz
že obstoječih prizadevanj študentov in profesorjev na
posameznih oddelkih in fakultetah... Poudariti je
treba, da so nekatere od navedenih sprememb angaži-
rani študentje in profesorji, ki v okviru stare univerze
gradijo novo univerzo in se v okviru obstoječega si-
stema borijo za novo družbo, na nekaterih oddelkih in
fakultetah že uresničili.
1.	Zahtevamo boljše pogoje za delo univerze.
-	Zahtevamo gradnjo novih prostorskih kapacitet.
-	Zahtevamo povečanje kapacitet študentskih in dija-
ških domov.
-	Zahtevamo boljšo finančno stimulacijo pedagoško-
znanstvenih delavcev na univerzi.
-	Zahtevamo več sredstev za študijske pripomočke.
-	Zahtevamo dosledno uresničevanje družbenih dogo-*
vorov o štipendiranju. Družba mora omogočiti nemoten
študij vsakomur, ki je za to sposoben.
-	Zahtevamo večje možnosti za nabavo strokovne lite-
rature.
-	Zahtevamo večje možnosti za tiskanje publikacij za
potrebe univerze.
-	Zahtevamo boljši založniški program za potrebe štu-
dija.
-	Zahtevamo samostojno univerzitetno knjigarno.
-	Zahtevamo ureditev prometa na Aškerčevi cesti.
2.	Zahtevamo izboljšanje kvalitete pedagoškega dela na
univerzi.
-	Študentje in profesorji smo enotna delovna skupnost,
zato moramo najti skupne poti za uspešno sodelovanje
pri reševanju študijskih in družbenih problemov.
-	Vsakega študenta je treba seznaniti s statutom fakul-
tete, s študijskim programom, ga stalno obveščati o delu
fakultetnih organov in pritegniti k uresničevanju in
spreminjanju sklepov in programov.
-	Kvaliteta pedagoškega in znanstvenega dela naj bo
edini kriterij pri nagrajevanju in napredovanju univer-
zitetnih profesorjev.
-	Napredovanje študentov naj bo predvsem odvisno od
aktivnega sodelovanja v študijskem procesu, izpiti naj
bodo samo formalen zaključek celotnega dela.
-	V študiju, predvsem v višjih letnikih, naj bo po-
udarek predvsem na delu v seminarjih, kjer se ob
večjem sodelovanju študentov in profesorjev odpirajo
novi problemi.
-	Študentje naj se v večji meri vključujejo v znan-
stveno-raziskovalno delo na fakultetah in inštitutih...
-	Predlagamo več individualnega dela profesorjev in
asistentov s študenti.
-	Predlagamo večje angažiranje podiplomskih študen-
tov, absolventov in študentov višjih letnikov za pedago-
ško delo.
-	Univerzitetni inštituti naj redno poročajo o svojem
delu študentom in profesorjem na ustreznih fakultetah.
-	Zahtevamo stalno didaktično izobraževanje profe-
sorjev in asistentov.
3.	Novosti v organizaciji univerze.
-	Predlagamo organizirane svetovalne službe v okviru
univerze, ki naj opravljajo organizacijsko, svetovalno in
orientacijsko delo pri vpisovanju študentov na univerzo,
ter seznanja profesorje in dijake na srednjih šolah s
študijem na univerzah... Smo proti sprejemnim izpi-
tom.
-	Predlagamo osnovanje informacijskega centra v ok-
viru univerze, ki bi zbiral, urejal in posredoval informa-
cije (znanstvene).
-	Ker interdisciplinarnost in timski način sodobnega
znanstvenega dela ruši sistem ozko zaprtih kateder in
fakultet, predlagamo povečanje možnosti za interdisci-
plinarni študij..To zajema povezovanje študijskih pro-
gramov, uvajanje izbirnih predmetov, uvajanje interdis-
ciplinarnih kolektivnih seminarskih in diplomskih na-
log, povečanje možnosti za interdisciplinarni podiplom-
ski študij itd.
-	Predlagamo, da posamezne fakultete preučijo mož-
nost za odpiranje novih kateder in oddelkov, oziroma za
ustanovitev novih fakultet
-	Predlagamo osnovanje novega raziskovalnega centra
za preučevanje problematike univerze in študentov.
4.	Nove oblike dela na univerzi, ki jih omogoča večje
angažiranje in sodelovanje študentov in praktikov.
-	Predlagamo več interdisciplinarnih sestankov študen-
tov in profesorjev z različnih fakultet in univerz o
aktualnih problemih teorije in družbene prakse.
-	Predlagamo ustanovitev svobodnih kateder in svobo-
dnih seminarjev za diskusije na posameznih oddelkih in
fakultetah.
-	Predlagamo ustanavljanje delovnih skupin študentov
in profesorjev v okviru posameznih strok za nuđenje
svetovalne pomoči študentom in pedagoško-znanstve-
nim delavcem iz drugih strok (prevajalska služba, lek-
torska služba, pravna posvetovalnica, učenje tujih jezi-
kov itd.)
-	Predlagamo večje sodelovanje že zaposlenih študen-
tov na svobodnih katedrah...
-	Predlagamo večje sodelovanje študentov in pedago-
ško-znanstvenih delavcev pri izobraževanju zaposlenih
na predavanjih in diskusijah v tovarnah, šolah in drugih
delovnih organizacijah.
Konkretizacija predlogov in zahtev bo potekala pred-
vsem z angažiranjem študentov in profesorjev na posa-
meznih fakultetah in oddelkih. Ti jih bodo uresničevali
in tako ustvarjalno spreminjali svoje študijsko okolje in
zavest o delu...
-	»Objektivna« in »nepolitična« znanost je laž. Druž-
beno neangažirani profesorji so predmet manipulacije.
Socialistična politika mora nastopati kot pobudnik za
samostojno angažiranje znanosti pri reševanju družbe-
nih problemov.
Študentska organizacija v svoji borbi za reformo uni-
verze temelji predvsem na sodelovanju študentov in
profesorjev na fakultetah, zato nudi podporo vsem de-
lovnim skupinam, ki si prizadevajo za tako spremembo
študija na univerzi, za tako spremembo šolskega sistema
in družbe, kot jo deklarira v svojih programskih načelih.
Menimo, da brez odločnih akcij univerze v celoti, s
katerimi bi spremenili odnos vodilnih struktur v družbi
do znanstveno raziskovalnega dela in do študija, ne
more uspeti nobena, še tako dobro zamišljena reforma
univerze.
Študentsko gibanje postavlja reformo univerze kot
svojo bistveno zahtevo. Vendar ne gre le za reformo
univerze v Ljubljani, za spremembo šolskega sistema v
Sloveniji, za revolucioniranje jugoslovanske družbe, gre
nam za ustvarjalno vključevanje v gibanja v svetu, ki
gradijo novo družbo.
Studij kot osvobojeno delo predpostavlja uresničevanje
samoupravljanja na univerzi; to omogoča uveljavljanje
ustvarjalnih pobud, družbeno angažiranje in revolucio-
narno prakso vsakega delavca na univerzi in tako omo-
goča vsestranski razvoj vsakega posameznika.
Študentje smo pripravljeni sodelovati pri ustvarjanju
prihodnosti slovenske družbe. Zavedamo se, da je po-
trebno še veliko študijskega dela, široke diskusije in
borbe v inštitucijah in izven njih, preden se bo uresničila
nova univerza v novi družbi.
Ljubljana, 16. 4. 1971
Skupina za reformo univerze pri IO SŠ LVZ
3
Mnenje skupine, ki se je z vprašanjem o možnostih
oziroma o nadaljnjem delu za reformo univerze teore-
tično (pa tudi praktično) največ ukvarjala, je torej
takšno. Kljub temu pa v tem trenutku ne moremo mimo
mnenja nekaterih drugih študentov (predvsem »akcio-
nistov«), ki na to vprašanje oziroma na možnost spremi-
njanja univerze in visokošolskega študija sploh, gledajo
drugače. V tem smislu je značilna reakcija' na rezultate
konference ministrov za prosveto evropskih držav članic
UNESCO-a o visokošolskem študiju, ki je bila ob
koncu novembra 1967 na Dunaju.
Na tej konferenci so se zbrali ministri za prosveto 27.
držav zahodne in vzhodne Evrope in predstavniki iz
Avstralije, Brazilije, Kanade, ZDA, Hondurasa, Irana,
Izraela in ZAR. Razpravljali so o problemih visokošol-
skega študija z vidika »trenutnih potreb razvoja skup-
nosti«. Jugoslovanska delegacija je bila ena najštevil-
nejših.
»Glede na potek in zaključke lahko navedemo tele
sklepe konference:«
A
1.	Visokošolski študij mora zagotoviti formiranje »kva-
lificiranih« kadrov za potrebe gospodarstva.
2.	Pedagoška funkcija pouka na visokih šolah mora biti
podrejena rentabilnosti in profitu gospodarstva.
3.	Zato morajo visokošolski zavodi prilagoditi program
in raziskave gospodarskim interesom oziroma in-
teresom tistih, ki razpolagajo s proizvodnimi sredstvi in
s kontrolo proizvodnje.
4.	Funkcija univerze je tudi formiranje kadrov, ki imajo
vpliv na »ekonomski, politični, socialni in kulturni raz-
voj družbe«.
5.	Konferenca poudarja nujnost selekcije na vseh nivo-
jih, zlasti pa ob sprejemu na visoko šolo...
B
Različni načini in sredstva selekcije med srednjimi in
visokimi šolami:
1.	Orientacijske službe z uporabo testov: »Izbira kandi-
datov z lastnostmi, ki jih zahtevajo njihovi položaji po
končanem študiju.« Ta naloga združuje psihologe, pro-
fesorje in tiste, ki so odgovorni za politiko šolstva.
2.	Sprejemni izpiti s psihološkimi in sociološkimi te-
sti...
4. »Treba je usmeriti politiko šolstva v smislu ekono-
mije in učinkovito disciplinirati različne socialne in eko-
nomske sile, ki sodelujejo v procesu vzgoje, torej pre-
gledati in uravnati te metode z upoštevanjem socialno-
ekonomskega stanja.«
Zato je treba sestaviti program štipendiranja, ki služi
kot ekonomski in politični regulator, »da bi premagali
miselnost kandidatov, ki so nagnjeni k pojmovanju
visokega šolstva kot osebne investicije.«
... Isti ministri so zaskrbljeni nad »odporom univerz«,
da bi aplicirale znanstvene metode za analizo delovanja
univerz. Ti ministri istočasno izražajo nezadostnost šol-
skega aparata v primerjavi s potrebami kapitalistične
ekonomije in v zaostajanju v aplikaciji svojih lastnih
načrtov. Ta aplikacija se ne more dosledno izvajati
zaradi odpora delavcev, mladine, učiteljev in znanstve-
nikov. Zbrani ministri apelirajo torej na centralizacijo
in sodelovanje v naslednjih točkah:
1.	Ekonomske, sociološke, pedagoške raziskave, ki se
tičejo višjega šolstva.
2.	Raziskave o metodah selekcioniranja kandidatov za
visokošolski študij in seveda tudi o službah in svetih
šolskega usmerjanja.
3.	Raziskave o metodah, ki se uporabljajo za povečanje
vrednosti predvidevanja sprejemnih izpitov in ostalih
sredstev vrednotenja.
4.	Metode odkrivanja, spodbujanja, razvoja in uporabe
mladih, ki so izjemno nadarjeni.
5.	Metode in načini visokošolskega izobraževanja za
odrasle delavce.
Stvari so jasne. Pregrade med ideologijami padajo.
Treba je vzpostaviti evropsko-zvezo. Treba je prevzeti
kontrolo nad delavskim razredom, nad študenti. Smer-
nice so postavljene, razvoj univerze je začrtan. Ves
visokošolski študij je potrebno podrediti trenutnim po-
trebam ekonomije. Mit o socialistični univerzi se je
dokončno zrušil...«
In v drugem prispevku:3
»Spremembe v sistemu izobraževanja terjajo kvalitetne
spremembe v družbi. Univerza sama ne more biti izvor
nobenih temeljnih družbenih sprememb. Univerza je
situirana v družbi. Vse težave: starostne strukture, po-
manjkanje profesorjev in asistentov, pomanjkanje sta-
novanj in študentskih domov itd. rezultirajo iz splošne
situacije v družbi in iz političnega odnosa do preteklosti
in prihodnosti, ki naj bi bila boljša in bolj socialistična.
Pa vse kaže, da bo mañj socialistična, kot smo si pred-
stavljali. Iščemo in najdemo vse mogoče vzroke za slabo
univerzo: slabe srednje šole, izgubljanje talentov že v
osnovni šoli, pomanjkanje otroških vrtcev, demotivira-
nost in diskriminacija, pri tem pa pozabljamo, da je
naša družba deklarirana in zgrajena na principih sociali-
stične blagovne produkcije. Zle duše temu enostavno
rečejo: dobičkarski socializem...
Kaj je bolj socialistična, demokratična in človeška pra-
vica, kot pravica do kulturno-strokovnega izobraževa-
nja? Kdo sploh skrbi za človeka v reformi univerze?
Govorimo o večji učinkovitosti, o večjem autputu -
drugače pa denarja ne bo!
Naša uradna stališča do izobraževanja in reforme uni-
verze so totalno apolitična in si nadevajo obleko »mak-.
simalne« strokovnosti. S kriterijem strokovnosti se ve-
dno zoži krog poznavalcev in odločitve pripadajo manj-
šemu številu tehnokratov in birokratov. Zato naš nivo,
študentski nivo ne more biti drugačen kot nivo neposre-
dne akcije in neposrednega vmešavanja tudi v »stro-
kovne« zadeve.«
Gre torej za dva povsem različna pogleda na možnost
oziroma sploh verjetnost postopnega reformiranja uni-
verze v tisti smeri, kot si jo tako eni kot drugi vsaj v
osnovnih točkah približno enako predstavljajo. Gre za
»optimističen« in »pesimističen« pogled. Oba se opirata
na svoje argumente, predvsem pa predlagata za sproži-
tev procesa reformiranja drugačne »recepte«.
Zato bo v nadaljevanju zanimivo spremljati oba kon-
cepta v njunem medsebojnem prepletanju, kako sta
sodelovala pri uresničevanju »prave« svobodne uni-
verze v tednu, ko je bila zasedena ljubljanska filozofska
fakulteta.
Opombe:
1	Gledišta št. 1, 1969
2	Tribuna št. 17 (marec 1971)
3	isto
UDK: 378.189.9
študentsko gibanje, reforma univerze
Iztok Uich: Reforma univerze in študija
Eno bistvenih vprašanj, ki ga je zastavilo študentsko
gibanje je vprašanje o reformi univerze in visokošol-
skega študija.
■
časopis za kritiko ziianosti/60/10

3. nadaljevanje
Uvod
V tem poglavju bomo bežno kritično pregledali teorije
tradicionalne kriminologije in poskusili določiti, do
kakšne mere nam lahko pomagajo pri razumevanju
vzrokov prestopništva in do kakšne mere so nezadostne.
Težko je napraviti izvleček iz tako obširnega pisanja.
Naš poskus ima obliko zgodovinskega pregleda. Mnenja
smo, da je potrebno kriminološke teorije obravnavati v
zgodovinskem kontekstu, kot proizvode ekonomskih,
socialnih in političnih sil specifičnih družb v specifičnih
zgodovinskih okoliščinah. Klasifikacijo teorij in snov za
svoj kritični pregled povzemamo v glavnem po delu
New Criminology, Taylorja Waltona in Younga (Nova
kriminologija, Routledge in Kegan Paul, London
1973).
1.	Klasična kriminologija
2.	Neoklasična kriminologija
3.	Pozitivizem
4.	Durkheim
5.	Zgodnja sociologija prestopništva
6.	Teorija označevanja (Labelling Theory)
7.	Fenomenologija
8.	Teorija konflikta
Nazadnje bomo poskusili pojasniti stališča Jetniške ak-
cijske skupine v zvezi z vprašanjem o vzrokih prestop-
ništva.
1. Klasična teorija
Klasično kriminologijo si najlaže razlagamo kot reak-
cijo vzpenjajočega se srednjega razreda proti nezmer-
nostim starega sistema aristokracije v Evropi 18. stol.
»Kaznovanje je bilo samovoljno in divjaško in ,pripada-
jočega sodnega postopka' sploh ni bilo ali pa ga niso
upoštevali, definicija kaznivega dejanja pa je bila neja-
sna in obsežna.« (Taylor Walton and Young, str. 1).
Taylor Walton in Young tako povzemata klasično teo-
rijo:
1.	Vsi ljudje, po naravi egoisti, so nagnjeni k prestopniš-
tvu.
2.	V družbi obstaja konsenz o potrebi po zaščiti privatne
lastnine in osebnega blagostanja.
3.	Da bi preprečili vojno vseh proti vsem, ljudje prosto-
voljno sklepajo sporazum z državo, ki ščiti mir po
določilih tega sporazuma.
4.	Potrebno je uporabljati kazen, da bi odvrnili posa-
meznike od ogrožanja interesov drugih. Kazen je izk-
ljučna pravica države, ki si jo le-ta zagotovi tako, da s
posamezniki sklene družbeno pogodbo, da bodo nasto-
pali proti prestopnikom.
5.	Kazen mora biti v sorazmerju z interesi, ki jih kaz-
nivo dejanje ogroža, ne sme biti prekomerna in tudi ne
rabljena kot rehabilitacija, kajti to bi ogrožalo pravice
posameznikov in prestopalo meje družbene pogodbe.
6.	Zakonov naj bi bilo čim manj, njihovo izvajanje pa
naj bi bilo natančno določeno z ustreznim postopkom.
7.	Posameznik odgovarja za svoja dejanja in je v očeh
zakona enak ne glede na svoj položaj. Zaradi tega niso
dopustne olajševalne okoliščine ali opravičila.
Lahko vidimo, da je klasična kriminologija povedala
malo o vzrokih prestopništva. Njen glavni namen je bil
uzakoniti sodni postopek, obrzdati korupcijo in uzako-
niti kazen.
Če je vključevala kakšne vzročne predstave, so le-te
temeljile na teoriji družbene pogodbe in utilitarizmu.
Ljudje naj bi bili po naravi pohlepni in sebični. Vendar
imajo tudi svobodno voljo in razum. Pristopajo k druž-
beni pogodbi. Kazen je lahko uglašena natanko tako, da
ljudi odvrača od prelamljanja družbene pogodbe. Če je
kazen takšna in jo ljudje poznajo vnaprej, ne bodo
zagrešili prestopka, ker bodo racionalno pretehtali
enačbo kazni in prestopka in uvideli, da se jim ne
splača.
Takšnemu mišljenju se dozdeva vse prestopniško obna-
šanje po svojem bistvu patološko ali iracionalno. Obsto-
ječe družbene uredbe, še zlasti obstoječa porazdelitev
lastnine, so prikazane, kot da ustrezajo vsem ljudem,
kot da so podrejene konsenzu. Razpravljanju o motiva-
ciji kaznivega dejanja se klasična kriminologija izogiba.
Klasična teorija še zdaleč ni opuščena dogma. Oblikuje
osnovo našega današnjega pravnega sistema. Njeni po-
sebni predstavniki so odvetniki in sodniki. Jasno se
odraža v zakonsko utemeljenih kritikah rehabilitacij-
skega ideala, kajti še najmanj je v njej prisotna ideja
regulacije kazni, ki pravi, da obstajajo z zakonom dolo-
čene meje pravice kaznovanja.
V klasični teoriji obstaja temeljno nasprotje, ki izhaja iz
njenega sprejemanja ideje družbene pogodbe/kon-
senza, ki pa je, kot smo žo poudarili, mit.
Če revni kradejo bogatim, ker so revni, če obstaja jasen
razlog za krajo, namreč neenaka porazdelitev lastnine,
potem kraja ni iracionalna.
»Sistem klasičnega prava bi lahko deloval le v družbi, v
kateri bi bila lastnina enakomerno porazdeljena.« (Tay-
lor, Walton in Young, str. 6)
2. Neoklasična
kriminologija
Struktura sistema kazenskega prava klasične teorije je
vodila v dokaj mehanično ravnanje, v odločanje o kazni
brez premisleka o individualnih značilnostih.
To slabo stran je odpravila neoklasična kriminologija.
Njeni predstavniki so se zavedali, da:
1.	ima kazen različen učinek glede na individualne
lastnosti prestopnika in da
2.	prestopnika s tem, da ga zaprejo, postavijo v okolje,
ki bo samo po sebi vplivalo na njegovo prihodnjo
nagnjenost h kriminalu.
Osrednja posledica te spremembe stališča je bila, da se
je začelo vse več razpravljati o kazni, ki bi bila primerna
za rehabilitacijo. Ti popravki klasičnega modela so se
osredotočili na nepravilnosti v njegovih osnovnih ciljih.
Niso se posebej ukvarjali z vzročnostjo kaznivih dejanj,
razen v precej obrobnih omembah elementov, kot je
vpliv institucionalizacije.
3.	Pozitivizem
Pozitivistična kriminološka šola se je pojavila obenem s
splošnim filozofskim pozitivizmom, s priznanjem sta-
tusa znanosti in z naraščajočim odobravanjem in presti-
žem, ki so ga bili deležni njeni zagovorniki (zdravniki,
psihologi, psihiatri in znanstveniki).
Pozitivizem si je zadal za nalogo zatrtje prestopništva z
uporabo znanstvene metode, ki se je osvobodila nerele-
vantnih filozofskih idej izravnave in etičnoreligioznih
prepričanj (Taylor Walton in Young, str. 10).
Tako so sredstva in metode, ki so jih uporabljali v
prirodoslovnih znanostih, brez razmisleka o njihovi
uporabnosti pri drugačnem predmetu raziskave, prev-
zeli za raziskovanje človeškega sveta. To je pripeljalo
do vrste osrednjih značilnosti pozitivističnega pristopa.
Pozitivizem je zahteval, naj se človeška družba razi-
skuje z uporabo znanstvenih sredstev, ki so se razvila pri
raziskovanju fizičnega sveta.
Od znanstvenika je zahteval objektivnost. Trdil je, da v
družbi vladajo družbeni zakoni, ki se jih da odkriti in ki
bi jih lahko določili s kvantifikacijo človeških dejavnosti
in obnašanja.
Mnogi zgodnji pozitivisti so na področje kriminologije
uvajali biološke razloge. Takšne teorije imajo opazen
političen prizvok, ker nam vsiljujejo domnevo, da je
prestopek posledica nekakšnega prirojenega biološkega
nereda v posamezniku, in tako odvračajo pozornost od
družbe nasploh in še zlasti od družbene neenakosti.
Lombroso je leta 1876 zagovarjal teorijo ,rojenega
prestopnika'.
»Atavistično bitje, ki v svoji osebi ponavlja divje in-
stinkte primitivnega človeštva in manj vrednih živali.«
(Lombroso, cit. po Taylorju Waltonu in Youngu, str.
41)
Prestopnike so imeli za ataviste, ki naj bi se jih dalo
prepoznati po telesnih znakih (obliki glave in lobanje,
velikosti ušes, zob, obliki čeljusti, črtah na dlaneh itd.).
Danes se Lombrosu smejimo, toda generacijam zapor-
nikov so premerili lobanje in popisali obliko ušes. Pri-
merjaj npr. delo Victorja Serga: Men in Prison, str. 32.
Pokazalo se je, da so Lombrosove ugotovitve nepo-
membne, saj so telesne značilnosti pogosto neposredna
posledica vpliva družbenega okolja, na primer slabe
prehrane. Na podlagi telesnih znakov so označevali in
izrekali samozadostne domneve. Lombrosova teorija
nam ne koristi pri razlagi sprememb v številu zločinov.
Poznejši teoretiki so v istem duhu povezovali prestop-
ništvo z obliko telesa (Kretschmer in Sheldon) in pred
kratkim s posebno razvrstitvijo kromosomov, npr.
XYY.
Različni avtorji so te teorije povsem zavrgli. Ne zdi se
nam potrebno govoriti o njihovih jasno razvidnih po-
manjkljivostih in idejni izkrivljenosti. Sodoben, poglob-
Ijenejši predstavnik biološkega pozitivizma je profesor
Eysenck. Njegova teorija pravi, da smo v otroštvu nag-
njeni k ugodju, ko pa smo kaznovani, ta kazen priza-
dene naš avtonomni živčni sistem, s čimer pridobimo
,notranjega redarja' ali vgrajen kaznovalni sistem. De-
lovanje tega sistema je odvisno od občutljivosti našega
avtonomnega živčnega sistema.
Eysenck je mnenja, da imajo prestopniki pomanjkljiv
avtonomni živčni sistem, njihove reflekse je težko urav-
navati in hitro ugasnejo. Ta misel se ujema z njegovim
razlikovanjem introvertiranosti in ekstrovertiranosti,
pri čemer ima prestopnike za ekstrovertirane.
Taylor Walton in Young ter mnogi drugi, ki jih navajata
v svojem tekstu, učinkovito zavrnejo Eysenckovo teo-
rijo. Ta teorija je osnovana na nenavadni in moralno
nesprejemljivi predstavi človeške narave, zanika člove-
ško kreativnost in voljo, spregleduje družbene pomene
in je metodološko sumljiva (celo v lastnih okvirih). Glej
avtorje Christie, Hoghughi, Forrest. Kot pravita Taylor
Walton in Young: »Ljudje ropajo banke, ker hočejo
obogateti in ne ker bi jih nekaj biološkega usmerjalo
skozi vrata bank.« (str. 61)
4. Durkheim
Durkheim je trdil, da se je klasična šola »bolj ukvarjala
z etjčno filozofijo kot z družbeno znanostjo.« (str. 74,
Taylor Walton in Young)
Ena izmed njegovih osrednjih idej, ki jo še danes veliko
uporabljajo, je bila ideja »prisilne delitve dela«. Durk-
heim je trdil, da ljudje še zdaleč ne živijo v svetu proste
izbire in svobode, temveč v okoliščinah, v katerih ne
morejo izkoristiti svojih naravnih sposobnosti in spret-
nosti, v okoliščinah prisilne delitve dela.
V	nasprotju s to delitvijo se vzpostavlja zahteva po
spontani delitvi dela, toda ta bi bila po Durkheimu
mogoča le »v družbi, ki bi bila urejena tako, da bi
družbene neenakosti natančno odražale naravne neena-
kosti«.
V	družbi, Osnovani na spontani delitvi dela, bi bila
poklicna sestava v skladu z individualnimi človeškimi
nagnjenji. V družbi, v kateri bi bile vloge porazdeljene v
skladu z biološkimi sposobnostmi, ne bi bilo nezado-
voljstva, kajti le-to izhaja iz prisilne narave delitve dela.
.Ne bi bilo anomije, egoizma in nereda in tudi kaznivih
dejanj bi bilo znatno manj. Durkheim je, čeprav so ga
pogosto konservativno razlagali, trdil, da je podedovana
lastnina bistvo problema, da »ustvarja nepravične ra-
zlike med ljudmi, nepravične, ker so osnovane na moči
in bogastvu bolj kot na naravnih zmožnostih« (str. 81,
Taylor Walton, Young). Zaradi tega je zagovarjal od-
pravo dedovanja in podobnih nepravičnih delitev boga-
stva. Zagovarjal je stališče, da »pri rojstvu ne more biti
bogatih in revnih, če ne obstajajo krivične razlike.«
(Taylor Walton in Young, str. 88)
Durkheim je gledal na posameznikove zmožnosti kot na
nespremenljivo biološko danost. To seveda zavaja. Na-
darjenost je v veliki meri družbeno pogojena. Kljub
časopis za kritiko ziianosti/60/11
temu je PAG mnenja, da je v Durkheimovi teoriji o
tem, da obstaja prisilna delitev dela, še zlasti pa v
njegovem prepričanju, da iz nje izhaja zatiranje narav-
nih sposobnosti, kar da je poglavitni vzrok prestopniš-
tva, mnogo sprejemljivega. Statistika Zvezne policije
Novega Južnega Walesa, opravljena na podlagi vzorca
1000 jetnikov, jasno kaže razredno naravo zaporov. V
zaporniški populaciji so nesorazmerno številni nekvali-
ficirani delavci (teh je 3x več kot ostalih).
Tudi če ne omenjamo, v kolikšni meri je sama definicija
in izvajanje kazenskega zakona naperjeno zoper revne,
smo prepričani, da sta glavni vzrok prestopništva priza-
detost in občutek prikrajšanosti, ki sta se razširila med
ljudmi, ki se zavedajo nepravične porazdelitve lastnine
in nimajo možnosti, da bi razvijali svoje naravne spo-
sobnosti in človeške zmogljivosti.
5. Zgodnje
sociologije prestopka
Zgodnje sociologije prestopništva so izšle iz krize 30. let
in iz razlag grobe in brutalne narave konkurenčnega
kapitalizma. Začele so se v ZDA, natančneje na liberal-
nih univerzah, kot na primer na chicaški, kjati postalo je
jasno, da so razlage prestopništva na osnovi patoloških
pojavov v posamezniku neprimerne in neuporabne v
družbi, v kateri pustoši depresija in zaostrena družbena
in gospodarska neenakost,
a) Merton
Mertonova teorija se je ukvarjala z razmerjem med
kulturnimi cilji in institucionaliziranimi sredstvi za do-
sego teh ciljev. »Ameriške sanje« (The American
Dream) je prikazal kot stalno kulturno poudarjanje
uspešnosti, še zlasti finančne in potrošništva. Mit »ame-
riških sanj« je slikal pot iz koče do Bele hiše, pot k
uspehu, kot da je odprta vsem. Seveda je postajalo vse
bolj jasno, da je to samo mit in da velik del družbe nima
dostopa do institucionaliziranih sredstev, brez katerih ni
mogoče doseči uspeha
Tako je Merton videl nezakonitost, ki jo povzroča
razdor med vsiljevanjem kulturnih ciljev (uspeha) in
dejstvom, da se institucionizirana sredstva za dosego teh
ciljev odrekajo.
Iz takšne situacije so se ljudje reševali z različnimi
adaptacijami, od katerih po Mertonu 4 izstopajo:
a)	inovacija: adaptacija nezakonitih, neinstutucionalnih
sredstev za dosego uspeha.
b)	ritual: cilji so pozabljeni zaradi ritualne vdanosti
sredstvom.
c)	umik: zavrača se tako sprejete kulturne cilje kot
institucionalna sredstva (duševno bolni, izobčenci, kla-
teži, narkomani itd.).
d)	Upor: Poskus modifikacije ciljev in spremembe insti-
tucionalnih sredstev.
Merton sam je bil naklonjen adaptaciji upora. Zavze-
mal se je za družbo, v kateri bi bile odprte možnosti za
vse, ki so dovolj sposobni, da 'lahko uspejo, za merito-
kracijo, v kateri bi se po njegovem mnenju zmanjšal
obseg prestopništva.
Mertonova teorija je vključevala sprejemljivo formula-
cijo razdora med kulturnim vsiljevanjem tekmovalnosti,
uspeha, bogatenja (ki ga utelešajo tako imenovane
ameriške in lahko bi rekli tudi avstralske sanje) in
situacijo neizenačenih možnosti. Toda glavno po-
manjkljivost te in sploh katere koli meritokratske teo-
rije je dobro prikazal Laurie Taylor z anologijo igral-
nega avtomata:
»Zdi se, kot bi posamezniki v družbi igrali na ogro-
mnem igralnem avtomatu, toda avtomat slepari in do-
sledno nagrajuje le nekatere igralce. Oškodovani igralci
pričnejo uporabljati tuje kovance ali magnete, da bi
povečali svoje možnosti v igri (inovacija) ali igrajo brez
premisleka" (ritual), se igri odrečejo (umik) ali pa pred-
lagajo povsem novo igro (upor). Toda v analizi se ne
pojavi nihče, ki bi vprašal, kdo je namestil igralni avto-
mat in kdo si prisvaja dobičke. Kritika igre je omejena
na zahtevo po spreminjanju vrstnega reda izplačil, tako
da bi oškodovani lahko prišli do boljšega deleža.« (Lau-
rie Taylor: Deviance and Society 1971, London, Mic-
hael Joseph).
V družbah, kot sta avatralska in ameriška, nagrada ne
izvira iz vloženega napora, ker ljudje pri rojstvu niso v
enakem položaju. Obstaja temeljno nasprotje (kot v
klasični teoriji) med obstojem privatne lastnine in mož-
nostjo liberalne enakosti. Otroci bogatašev v glavnem
uspejo ne glede na svojo sposobnost.
»Z drugimi besedami , ameriške (avstralske) sanje slu-
žijo za prikrivanje neenakosti. Lahko bi delovale le v
družbi, v kateri bi bilo odpravljeno dedno bogastvo.«
(Taylor Walton, Young, str. 103)
b) Chicaška ekološka šola
Skupina sociologov s chicaške univerze, med drugimi
Shaw in Mackay, je uporabila ekološke analize, ki so
izvirale iz njihovega neposrednega opazovanja samega
mesta Chicaga, še posebno pa njihovih sosednjih etnič-
nih mej. Tudi študija Newcastle in Sydneya, ki jo je
opravil Tony Vinson, v veliki meri temelji na podobnem
ekološkem modelu. Mnogo uporabljene terminologije
je vzeto direktno iz bioloških ekoloških razprav (inva-
zija, prevlada, ravnotežje, simbioza...) Taylor dobro
oriše to teorijo: »V jedru ekološke teorije se nahaja boj
za prostor, ki se lahko spočne bodisi v primarno eko-
nomskih ali v primarno bioloških razmerah. Posledica te
borbe so določeni jasno razvidni vzorci urbanega ra-
zvoja, pojavljajo se določeni tipi sosesk, vzpostavljena
je hierarhična ureditev. Na vrhu hierarhije je osrednji
poslovni predel, glava telesa (biološke analogije, se ne
omejujejo na opis boja). Ta predel je bil prvotno obdan
s stanovanjskimi soseskami premožnih meščanov. Ven-
dar se je poslovni del začel postopno širiti na to ob-
močje. Prebivalci so se začeli preseljevati na obrobje in
pri tem so prepuščali svoja ogrožena in vse manj zdrava
prebivališča skupini, ki ni imela možnosti, da bi se
preselila kam drugam, namreč revežem, v chicaškem
primeru novim prisiljencem. Tako je nastal naslednji
vzorec: osrednja poslovna četrt, obkrožena z razpada-
jočo stanovanjsko sosesko, poleg katere so vrste delav-
skih hiš in predel s stanovanji ter hoteli. Na obodu
mesta leže ugledni okoliši. Etnologi so se ukvarjali
predvsem s cono okrog poslovne četrti, kajti prav v tej
prehodni ali vmesni coni naj bi bila koncentracija de-
viantnih oseb največja.«
Kot pravijo Taylor, Walton in Young: »Zaradi rabe
bioloških analogij v razlagah razvoja stanovanjskih pre-
delov mesta in naravnih predelov prestopništva se po-
javi domneva, da prebivalci teh predelov žive prav tu
zaradi nekakšnih osebnih lastnosti ali zaradi nekega
naravnega (ali neizogibnega) pojava človeške selek-
cije.« (str. 116)
Na ta način so teoretiki ekologi povezovali veliko zasto-
panost prestopništva z določenimi .prehodnimi' predeli.
Profesor Morris o njihovem pogledu pravi, da je »pod
pritiskom dezintegracijskih sil... skupnost ne zastopa
več učinkovito družbenega nadzora in odpor proti pre-
stopniškemu obnašanju se manjša, ne le da ga prena-
šajo, ampak ga včasih celo sprejemajo.« (Taylor, Wal-
ton, Young, str. 124)
Te teorije imajo nekaj bistvenih pomanjkljivosti. V prvi
vrsti so v bistvu tavtološke, saj je zastopanost prestop-
ništva "V nekem predelu glavni kriterij za družbeno
dezorganiziranost le-tega, to pa spet uporabljajo za
razlago zastopanosti prestopništva.
Poleg tega »boj za prostor v mestu ni neodvisen od boja
za oblast, prestiž in materialno blagostanje v celotni
družbi. Stanovanjski trg ni neodvisen od borze dela in
posameznikove možnosti v boju za stanovanje so delno
funkcija njegove uspešnosti na borzi dela«. (Taylor,
Walton in Young, str. 119)
c) Diferencialno združevanje
Ta teorija po besedah njenega utemeljitelja, Edwina
Sutherlanda trdi, da »človek postane prestopnik zaradi
prevlade mnenj, naklonjenih kršitvi zakona nad tistimi,
ki so kršenju zakona nenaklonjena.« Skratka, nekateri
ljudje postanejo delikventi, ker se seznanijo s specifič-
nimi prestopniškimi spretnostmi in spoznajo motive in
mnenja, ki so prestopništvu naklonjena, v običajnem
učnem postopku druženja z drugimi ljudmi, še posebno
v posameznih zaupnih skupinah.
Glavni pomislek proti tej teoriji je, da jemlje ljudi kot
pasivne spre jemalce près topniških ali neprestopniških
motivov, kot bi se v njih zgolj zrcalila v njihovem
družbenem okolju prevladujoča stališča. 'Ne upošteva
človeške izbire in volje.
6. Teorija označevanja (Labelling Theory)
Teorija označevanja, imenovana še šola družbenega
odziva ali transakcijska analiza, se je razvila v zgodnjih
šestdesetih letih, posebno v ZDA. Njen nastanek je
zgodovinsko povezan s posameznimi gibanji, ki so delo-
vala v 60-letih (študentsko protestno gibanje, gibanje
kontrakulture, boji zatiranih manjšin).
Glavni teoretiki te teorije so Becker, Lemert in Schur:
Njeno osrednjo tezo vsebujejo sledeči stavki Beckerja
in Lemerta: »Družbene skupine povzročajo prestopniš-
tvo tako, da oblikujejo zakone, katerih kršenje je pre-
stopništvo in tako, da uporabljajo te zakone v zvezi s
posamezniki in jih označujejo kot prestopnike. S tega
stališča prestopništvo ni lastnost dejanja, ki ga oseba
zagreši, ampak prej posledica rabe zakonov in sankcij,
namenjonih prestopniku. Prestopnik je tisti, ki mu ta
oznaka ustreza, prestopniško obnašanje je obnašanje,
ki ga ljudje kot takšno označijo. (Cit. po delu Howarda
Beckerja: Outsiders, 1963, str. 9.)
»To je velik odklon od starejše sociologije, ki se je
opirala na misel, da prestopništvo povzroča družbeni
nadzor. Prišel sem do spoznanja, da je nasprotna misel,
, namreč da družbeni nadzor vodi v prestopništvo, enako
sprejemljiva in potencialno obetavnejša predpostavka
za ukvarjanje s prestopništvom v moderni družbi.« (Cit.
po delu E. M. Lemerta: Human Deviance, New York
1967, str. V)
Teoretiki označevanja potemtakem ne prepoznavajo
kaznivega dejanja z ozirom na kakšne nespremenljive
koncepte vedenja, temveč kot posledico procesa druž-
benega odziva. Trdijo, da poskusi, da bi odvračali,
kaznovali in preprečevali prestopništvo pravzaprav vo-
dijo do prestopništva.
»Teoretiki te skupine se v glavnem ukvarjajo z nači-
nom, po katerem posameznika to, da ga družba označi
kot prestopnika, pogosto vodi v »negativno predstavo o
lastnem jazu (Erikson) ali v simbolično preureditev jaza
(Lemert), človek začenja gledati nase kot na prestop-
nika in postopoma reagirati na prestopniški način.«
(Taylor, Walton in Young, str. 141)
Ta teorija je torej dala velik poudarek na ,sekundarno
prestopništvo,' tisto, ki je posledica oznak, kot je pre-
stopniški ipd., ki jih ljudem dodeljujejo organi družbe-
nega nadzora. Zdi se, da takšne oznake večajo posa-
meznikovo nagnjenost k prestopništvu, ker vsak posa-
meznik gleda nase vse bolj v smislu teh oznak in temu
primerno tudi ravna. Tako se prestopništvo utrjuje in
širi.
Mnogo raziskav tega stališča je bilo opravljenih v pre-
delih, kjer je pogosto uživanje mamil, duševne bolezni,
prostitucija, mladinsko prestopništvo, in kjer je druž-
beni pomen, ki ga pripisujejo posameznim dejanjem,
problematičnejši. Raziskave so se osredotočile na na-
čine, po katerih organi družbenega nadzora nižje stop-
nje, kot npr. policija, določajo prestopniške oznake.
Očitno je to stališče manj zadovoljivo, če poskušamo za
njim razložiti osrednejša področja prestopništva, npr.
prestopke zoper lastnino. Tukaj je družbeni pomen
dokaj razviden. Kot pravijo Taylor, Walton in Young:
»Kje bi našli prestopnika, ki bi sodeloval pri ropu banke
in se ne bi zavedal, da sodeluje pri družbenem dejanju
kraje.« (str. 146)
Prevelik poudarek na sekundarnem prestopništvu, ki se
pojavlja kot posledica družbenega odziva ali opredelje-
vanja (označevanja), na račun kakršnekoli resne analize
izvora, funkcije ter virov in pomena ,primarnega pre-
stopništva' ali samega originalnega dejanja, je pripeljal
do izredno enostranskega gledanja.
Takšno enostransko gledanje se je osredotočilo na kaz-
nive dejavnosti nosilcev oznak nizke stopnje in se izog-
nilo širšemu strukturalnemu razmisleku, natančneje šir-
šim družbenim neenakostim v moči in oblasti, ki vpli-
vajo tako na formulacijo in uporabo oznak prestopniš-
tva kot na družbeni položaj, v katerem se prestopniško
6bnašanje pojavlja.
Teorija oznak je uporabna, če hočemo poudariti defini-
cijsko naravo prestopništva, pogrešamo pa pri njej ana-
lizo države in njenih institucij. Kot opažata Taylor in
Taylor: »Seveda obstajajo označevalci in označeni, toda
kaj označevalci zastopajo? Čigave interese ščitijo?
Kako njihovi ukrepi krepijo obstajajočo naravo kapita-
listične družbe? Ne najdemo odgovorov na takšna vpra-
šanja. Označevalci nam ostajajo skrivnost.« (Politics
and Defiance, Penguin 1973)
Predstavniki teorije oznak niso uspeli »razkriti struktu-
ralne neenakosti v moči in vplivnosti, ki podpirajo
'postopke, v katerih se oblikujejo in izvajajo zakoni«.
(Taylor, Walton in Young, str. 168)
Praktično sporočilo njihovih dognanj se glasi: »Roke
proč - vse boste samo poslabšali.« (Glej zlasti Radical
Non-Intervention: Rethinking of Deliquency, Edwin
Schur, Prentice Hall 1973.)
Ta teorija je v osnovi liberalna zahteva po večji strpno-
sti in naklonjenosti ter manjši meri zgrešenega ravna-
nja: Kot takšna je seveda nezmožna, da bi razložila
vzroke prestopništva v družbi, ki jo razcepljajo struktu-
ralne socialne in ekonomske neenakosti in ogromne
neenakosti v moči in življenjskih možnostih različnih
skupin njenih prebivalcev.
7. Fenomenološke
teorije
Sodobnejši pristop h kriminologiji, ki se je razvil v
zadnjem desetletju je fenomenološki ali etnometodolo-
ški pristop. Ozira se nazaj k Husserlovi filozofski feno-
menologiji in daje glavni poudarek na način, po kate-
rem posamezni ljudje sestavljajo mnenja (meanings),
kako se oblikujejo, izvajajo in vzdržujejo pravila ravna-
nja. Poudarjena je ideja ,vsakdanjega življenja' in to,
kar imenujemo ,zdravi razum', vsakdanje, brez premi-
sleka sprejeto znanje. Pri tem so povsem zanemarjeni
širši strukturalni dejavniki.
Najboljši primer za takšno perspektivo na kriminolo-
škem področju je delo Cicourela: Social Organisation of
Juvenile Justice, v katerem razkriva način, po katerem
se izoblikujejo dejanski pokazatelji postopka ali od-
klona kot posledica posameznih ključnih primerov, s
katerimi se srečujejo in jih povzročajo policija, sodišča,
socialni delavci itd.
Toda spet moramo takšne vpoglede povezati s širšimi
strukturalnimi dejavniki v resnični naravi družbe in
njeni socialni ekonomski in politični ureditvi.
»Če se ukvarjamo z eno ravnijo družbene resničnosti,
posamezno zavestjo... lažno skrčimo celotno stališče
na stališče posameznikov.« (Taylor, Walton, Young, str.
206)
Takšen atomističen, mikrosociološki pristop ne more
pojasniti družbene resničnosti prestopništva. Kajti
družbena resničnost prestopništva mora biti utemeljena
v analizi same družbe, njenih družbenih odnosov ter
njene politične in ekonomske ureditve. Utemeljena
mora biti z analizo temeljne družbene resničnosti av-
stralskega življenja in ne na atomističen način, po kate-
rem posamezniki dajejo pomen družbenemu fenomenu.
V	sledečem poglavju bomo prikazali PAG-ovo analizo
vzrokov prestopništva. V prvem delu smo prikazali naše
razumevanje narave prestopka, pokazali, da je prestop-
ništvo odvisno od političnega zakonodajnega postopka,
ki določa njegovo definicijo, komentirali njegovo po-
javno obliko v družbi s kapitalistično politično ekono-
mijo, pokazali, kako je zakonodajni postopek zagotav-
lja družbeni nadzor in moč elitam, kako s svojimi defini-
cijami deluje proti revnim in nepriviligiranim, opozorili
na selektivno naravo izvajanja zakonov, ki je spet na-
perjeno proti revnim, sledili različnim stopnjam, skozi
katere se njegova selektivnost še zaostruje in zaključili z
analizo učinka kazensko-pravnega sistema (in zapora
kot njegove prednje straže) in njegovih funkcij.
Drugi del se je ukvarjal s pregledom tradicionalnih
kriminoloških teorij o prestopništvu in njegovih vzro-
kih. Poskušali smo osvetliti tako obseg uporabnosti
določenih ugotovitev posameznih teorij, kot preko
lastne kritike teh teorij, tudi obseg, do katerega so vse
temeljno pomanjkljive iz cele vrste razlogov, še najbolj
pa zaradi tega, ker ne premorejo natančne analize in
opisa resnične narave družbe.
Skratka, niso utemeljene v družbeni resničnosti.
V	tretjem delu bomo opravili lastno analizo narave
prestopništva in njegovih vzrokov, pri čemer bomo, če
bo potrebno, posegli v oba prejšnja dela o dualistični
naravi naše družbene ureditve in nepopolni ter zavaja-
joči sliki naše družbene ureditve, kot jo podajajo tradi-
cionalne smeri kriminologije.
(Alternativ Criminology Journal, številka 3, vol. 3, julij
1980)
Prevedla Jana Unuk	se nadaljuje
časopis za kritiko ziianosti/60/12

E. H.
Tradicija teoretičnega boja v časopisih in časnikih, revi-
jah in drugih periodičnih publikacijah predstavlja tisti
del marksistične tradicije, s katerim se običajno sreču-
jemo le po raznih zbranih delih eminentnih avtorjev.
Večji del te teorije v spopadu pa zapade pozabi in
nabira prahu po policah nacionalk in po institutskih
depojih. »Časopis za kritiko znanosti« namerava na-
črtno obujati ta del marksistične tradicije. Člankom iz
»Neue Rheinische Zeitung« bo sledilo nekaj besedil iz
slovenske marksistične revije »Književnost«. Članek
»Temeljna vprašanja nove vzgoje« je izšel v prvem
letniku leta 1933, in sicer v zadnji, dvanajsti številki, na
straneh 446-452. Revija, ki je z marksističnih pozicij
načenjala mnoge za naš prostor nove teme, razkrivala
že znane vsebine-^z novo metodo in prinašala vrsto
prevodov marksističnih avtorjev, je spremljala tedanjo
aktualno situacijo v razmerah, ki so se po uvedbi šesto-
januarske diktature v Jugoslaviji in po prihodu nacizma
na oblast v Nemčiji hkrati pregibale v možnost svetovne
katastrofe in v možnost revolucionarnega izhoda iz
krize. Slovenski sodelavci revije so nastopali pod različ-
nimi izmišljenimi imeni, razen redkih izjem.
Vprašanjem vzgoje je »Književnost« posvetila dovolj
pozornosti, saj je razen pričujočega besedila objavila
tudi »Reformo šolstva« Ivana Kosca v 6. številki 1933.
leta in »Družbo in vzgojo« Katarine Sršen v poletni
dvojni številki leta 1934.
Temeljna vprašanja nove
vzgoje
Na vprašanje: Kaj je vzgoja? daje meščanska pedago-
gika celo vrsto odgovorov, ki jim je vsem skupno eno
dejstvo, da postavljajo namesto konkretne, zgodovin-
ske ugotovitve, kaj je bila vzgoja do danes, torej na
mesto dokazljivih dejstev, kakršnekoli metafizične in
teologične spekulacije, tako zvane »ideale«, ki jim je
baje služila vzgoja ali ki bi jim naj bila.
Prav nikjer drugod ne operirajo bolj z lepo zvenečimi
frazami, kakršne so »Človeštvo«, »Osebnost«, »Kul-
turna dobrina«, kakor prav na vzgojnem področju. To
razmetavanje z lepo zvenečimi frazami je za nas marksi-
ste svarilo, ki nam izdaja, da je na tem področju namen
buržoazije prav posebno nevaren in da ga želi zakriti
proletariatu. Tem bolj je naša naloga, da izluščimo
realno, historično vsebino pojma »vzgoja«, da tako
pripravimo tla, na katerih bomo mogli zidati temelje
nove, revolucionarno-proletarske vzgoje.
Buržoazija se pri svojih varljivih manevrih sklicuje na
velike klasike meščanskega duhovnega življenja v sploš-
nem in na klasike meščanske pedagogike pa posebej.
Herder in Lessing sta videla v »humaniteti« vzgojni cilj
svoje dobe, Pestalozzi v »harmoničnem razvoju člove-
ških sposobnosti«, Jean Paul v »osvoboditvi idealnega
človeka«, Immanuel Kant v »prilagoditvi v bodoče mo-
gočemu boljšemu položaju človeške družbe«, Herbart
je zahteval vzgojo »naravnega karakterja«.
Medtem ko so te besede tedaj, ko so jih izgovarjali
meščanski klasiki pred 100 in 150 leti, imele določen,
povsem prijemljiv pomen, kajti bile so bojna gesla
revolucionarnega meščanstva proti fevdalnemu, cehov-
skemu in verskemu zatiranju, ne pomenjajo pa te be-
sede, če jih izgovarjajo nasičeni epigoni, prav nič dru-
gega, kakor poizkus, zakriti reakcionarni in ljudstvu
sovražni značaj današnje šole in meščanskih vzgojnih
ustanov za klasično opremljeno kulturno kuliso.
Nasprotno pa izjavljamo marksisti z vso nedvou-
mnostjo, da v razredni družbi, vse do današnjega dne
vzgoja ne služi niti »Kulturi«, niti »Človečanstvu«, mar-
več je, kratko in naravnost povedano, razredna vzgoja,
ki jo uporablja vladajoči razred zato, da bi ohranil pri
delovnih množicah pokorščino in konzerviral obstoječe
produkcijske razmere, oziroma da bi jih nadalje izgradil
v interesu posedujočih.
Tudi zgodovina vzgoje odgovarja oni temeljni ugotovi-
tvi Karla Marxa v manifestu, po katerih je bila zgodo-
vina vse dosedanje družbe zgodovina razrednih bojev.
Stara šola je zatrjevala, da je njen smoter vzgoja vse-
stransko naobraženega človeka, da poučuje znanosti v
splošnem. Vemo, da je bila vseskozi zlagana, kajti vsa
družba je bila zgrajena na delitvi ljudi v razrede, v
izkoriščevalce in zatirane. Povsem naravno je, da je
stara šola, kjer jo je popolnoma preveval razredni duh,
nudila znanje le otrokom buržoazije. Sleherna njenih
besedi je bila potvorjena v interesu buržoazije. *
Tudi vzgoja ni nič drugega, kakor funkcija družbe in v
notranjosti razredne družbe je funkcija vladajočega raz-
reda. Tako dolgo je izključna funkcija vladajočega raz-
reda, dokler se zatirani ne branijo in ne ustvarijo v zvezi
s svojim bojem za gospodarsko in politično osvobojenje
nove in razredne vzgoje, ki bo odgovarjala njihovim
razrednim interesom. Boj med dvema vzgojnima siste-
moma je vedno spremljajoč pojav boia med dvema
razredoma za oblast.
Toda, tako pravijo meščanski reformistični pedagogi, to
morda velja za vzgojo, kakršna je bila popreje in ka-
kršna je žalibog po večini še danes. Vendar to ni »na-
loga« vzgoje. Prava vzgoja mora biti nad bojujočimi se
razredi in nad političnimi strankami. Da, glavna naloga
vzgoje je prav ta, da premosti nadležna razredna na-
sprotja, da omiluje razredne boje in jih polagoma od-
stranjuje. Ali ne vidite, vzklikajo, da je ravno v tem
ono, kar je veličastnega in krasnega v našem vzgojnem
poklicu, da stojimo nad razredi, da porajamo »iz
otroka«, ko nas vodi le človeški razum in visoki ideali
popolnega človečanstva, novo obliko družbe?
Pedagoški idealisti, ki tako govorijo, izhajajo iz nazira-
nja, da se nahaja nekje za realnimi, zgodovinsko nasta-
limi produkcijskimi razmerami še poseben svet duha,
tako rekoč čiste ideje, iz katerega lahko vzgojitelji
posnemajo svoje vzgojne cilje in ideale, da bi s temi
idejami prekvasili in preoblikovali človeštvo. Razredni
boji jim niso zgodovinsko dane, nujne oblike razvoj-
nega gibanja človeštva na osnovi privatne lastnine, ve-
rujejo v možnost, da bi s pomočjo »racionalne vzgoje«
odpravili razredni boj, ki je zanje le zabloda ali nepri-
jetna postranska zadeva.
Celokupna malomeščansko-socialistična reformistična
pedagogika je prepojena s tem »idealističnim svetovnim
nazorom«. Internacionalna pedagoška konferenca, ki jo
je priredil »internacionalni delavski krožek za vzgojno
obnovo« avgusta leta 1925. in ki so se ga udeležila
najslavnejša imena moderne pedagogike iz Amerike,
Anglije, Francije, Belgije, Čehoslovaške, Nemčije itd.,
je bila en sam slavospev domnevnemu pedagoškemu
poklicu, ki bo privedel popolnoma novo dobo s po-
močjo »vzbujanja tvornih sil v otroku«, ki bo vzbudilo k
življenju »človeško bratstvo«. Prav gotovo tem pedago-
škim utopistom ni manjkalo visokega idejnega poleta,
finega psihološkega razumevanja za »otrokovo dušo«,
volje za boj proti kapitalističnemu guljenju in zasužnje-
vanju mladega duha. Spregledali so le malenkost, da
namreč današnja vzgoja in njene ustanove niso slučajen
pojav, marveč globoko koreninijo v razrednem gospo-
stvu buržoazije in v kapitalističnih produkcijskih razme-
rah, da guljenje, proti kateremu se borijo avtoritete s
kasarniških dvorišč, ločitev teorije in prakse, niso samo
izrastki in pomankljivosti institucije, ki je sicer zdrava,
marveč neizbežna pritiklina zaključenega sistema, si-
stema, ki je nastal na tleh kapitalizma v teku desetletij
in stoletij skupno s kapitalizmom.
Najradikalnejši meščanski reformistični pedagogi daleč
zaostajajo s svojim »apelom razuma« za spoznanjem
velikega utopističnega socialista in vzgojitelja Roberta
Owena, ki je že pred 100 leti zapisal v svoji avtobiogra-
fiji:
»Moj veliki eksperiment naj bi dokazoval, da bedno
okolje, v katerem živi človek od rojstva do smrti kvari
ljudi, da nova, dobra in višja okolica nujno izpreminja
njihovo življenje v dobro, razumno in srečno življenje.«
Napaka Owenova je bila le ta, da on, kakor vsi utopisti
njegove dobe - predvsem tudi Charles Fourier - niso
razumeli pomena, ki ga ima razredni boj in da je
poizkušal, da bi gojil novi milje, ki naj bi ljudi izpremi-
njal eksperimentalno v laboratoriju in ga je hotel obe-
nem v majhnih dozah vcepljati kapitalističnemu telesu.
Meščanska družba pa se je tudi kaj kmalu znebila
Ovvenovega vcepljenega telesa. Owenov nauk o osnov-
nem pomenu socialnega miljeja za oblikovanje človeko-
vega značaja, pa je prevzel Kari Marx in tvori danes
osnovne principe progresivni pedagogiki.
Na pedagoškem področju ni mogoče izvesti prevrata, ne
da bi obenem izpremenili socialni »milje«, t. j. ne da bi
izvedli ekonomsko politični »progres« proletariata in
medsebojno učinkovanje politike in vzgoje. Le v
ozračju proletarskega razrednega boja, le v okolici de-
lovnih množic, ki se bojujejo za socializem, le v najožji
povezanosti s šolo in gibanjem množic, morejo nastajati
nova vzgojna vodila in ustanove, novi vzgojitelji in
učenci, ki jih potrebuje socialistična družba. V ognju
proletarskega progresa se po Marxu ne izpreminjajo le
razmere, marveč tudi ljudje, ki jih te razmere oblikujejo
in obratno zopet sami oblikujejo te razmere.
Ko reformistični pedagogi odklanjajo to povezanost
pedagogike s proletarsko politiko, odkrito podajajo
roko meščanskim šolmoštrom, ki prav tako zatrjujejo,
da nima vzgoja s politiko niti najmanj opravka in da je
treba proletarske otroke obvarovati slehernega dotika z
razrednim bojem proletariata. S tem poizkušajo, da bi
napravili iz pedagogike, ki je družbena funkcija, pri-
vatno zadevo posameznih staršev ali poklicnih vzgojite-
ljev; tako zakrivajo značaj meščanske šole, ki je orodje
razrednega gospostva buržuazije in kažejo zato masam
v ta namen blestečo kuliso humani tete. Zato se naš boj
prav tako odločno obrača proti pedagoškemu reformi-
zmu, kakor proti pedagoški reakciji.
Že Karl Marx je strgal meščanski vzgoji lažno krinko z
obraza, ko je pisal:
»Toda, pravite, da uničujemo najdražje razmere, ko
postavljamo družbeno vzgojo na mesto domače. Ali ne
določa tudi vaše vzgoje družba? Ali je ne določajo
družbene razmere, v katerih notranjosti vzgajate, ali je
ne določa direktno in indirektno vmešavanje družbe na
vzgojo: izpreminjajo le njen značaj, iztrgavajo vzgojo
vplivu vladajočega razreda.«
Po Karlu Marxu je torej vsa vzgoja družbena vzgoja;
dokler se izkoriščani razredi temu ne upro, jo ima
izključno v rokah vladajoči razred. Prva naloga prole-
tarske vzgoje je torej ta, da to spozna in na podlagi tega
sklepa, da je tudi proletarska vzgoja razredna vzgoja, in
sicer mora biti politična razredna vzgoja.
Mnogi nam očitajo, da smo iz šole napravili razredno
šolo. Toda šola je bila, kar obstaja, taka... Trdimo, da
je tudi naša šola razredna šola, vendarle pa bo zasledo-
vala izključno interese delovnih ljudskih plasti.
Kratek pogled nazaj v zgodovino vzgoje, tako vzgojne
prakse kakor vzgojnih teorij, bo pokazal pravilnost te
teze.
Že pri prirodnih ljudstvih, na stopnji najprimitivnejše,
še samoraslo komunistične gospodarske ureditve, naha-
jamo bolj ali manj smotreno družbeno vzgojo nara-
ščaja. To upravičeno trdimo nazaj na podlagi sklepanja
v prastaro dobo, ki nam je možno na osnovi precej
kompliciranega in do posameznih malenkosti urejenega
reda pri pridobivanju in razdeljevanju hrane, kakor ga
nahajamo pri najrazličnejših najprimitivnejših ljudstvih
Avstralije, Amerike, Afrike in Indije. Brez nekake
smotrene in družbeno organizirane vzgoje bi ta red
sploh ne bil mogel prehajati od roda do roda.
Pri avstralskih črncih je »načrt produkcije« izredno
kompliciran in do potankosti izdelan. V tako zvanih
Totemskih skupinah lahko vsakdo na prvi pogled
spozna izoblikovano organizacijo družbene produkcije.
Vse skupine skupaj tvorijo urejeno, smotreno celoto, in
tudi vsaka posamezna skupina dela popolnoma organi-
zirano in smotreno pod enotnim vodstvom. Dejstvo pa,
časopis za kritiko znanosti/60/13
firirsrviJTi^-^i-Mimtfrii «! ! « mrtaavtiMn— -i—-MOTI
da nastopa ta sistem v religiozni obliki, v obliki najra-
zličnejših prepovedi uživanja jedi, ceremonij, le doka-
zuje, da je ta produkcijski načrt prastar, da je ta organi-
zacija že pred mnogimi stoletji, da, tisočletji obstajala
pri avstralskih črncih, tako, da je imela dovolj časa, da
je lahko okostenela v negibne oblike, da je to, kar je
bilo prvotno priprosta smotrenost iz stališča produkcije
in pridobivanja hrane, postalo predmet vere v tajin-
stvene zveze.
Potemtakem je moralo obstajati v primitivni družbi
precej mehansko podajanje znanja, ki je bilo pridob-
ljeno z izkušnjo, nadalje pridobljenih ročnosti in otrplih
»čarovnih izrekov« od generacije do generacije, kjer so
otroci spremljali odrasle pri nabiranju sadežev, črvov,
školjk, pri nabiranju drva za ogenj in deloma tudi že pri
lovu, dalje pa so se tudi udeleževali razkosavanja, pri-
pravljanja in razdeljevanja plena, pripravljanja ležišča
in izdelovanja orodja. V svojem spisu o »sorodstveni
organizaciji avstralskih črncev«, pravi Heinrich Cunow
(Dietz, Stuttgart, 1894»:
»Ko je otrok star pet, šest let se začenja za otroke
obojega spola učna doba. Deklice se morajo naučiti
zidanja koč, pletenja, iskanja koreninic itd., medtem ko
se vadijo dečki v plavanju, metanju kopja, uporabljanju
sekire in v lovu. Za svojo oskrbo morajo v tej starosti že
deloma sami skrbeti.«
Torej je bila že najstarejša vzgoja nedvomno družbena
vzgoja in je bila sestavljena iz kombinacije pouka in
družbeno potrebnega dela, pri tem pa je obstajala naj-
strožja delitev dela med možmi in ženami, vendar pa ni
bilo nikake podrejenosti. Obliko in metode so tej vzgoji
določale produkcijske razmere.
Ker ta vzgoja še ni bila nikaka razredna vzgoja, kajti
primitivno krdelo (horda) še ni poznalo niti privatne
lastnine, niti razrednega razčlenjevanja, prav tako ni
poznalo nikakega zatiranja otrok in žena. To nam
izrecno potrjujejo številni raziskovalci. Tako poročajo o
avstralskem plemenu Chepara: »Zgodaj zjutraj zapu-
stijo taborišča možje, žene in otroci, da bi poiskali
hrano. Ko so dovolj nalovili, nesejo možje in žene svoj
plen do bližnjega vodnjaka, kjer napravijo ogenj in
pečejo divjačino. Možje, žene in otroci pojedo hrano v
prijateljski skupnosti, ko so jo starešine razdelili med
vse enako.«
In angleški raziskovalec Howitt, ki je raziskoval južnov-
zhodna avstralska plemena, izjavlja: »Za otroke v vseh
primerih dobro skrbe (stari) starši.« O drugem plemenu
poročajo: »Žene dobijo prav take deleže kakor možje,
za otroke oboji vestno skrbijo.« Mac Gee pripoveduje o
indijanskem plemenu na obali Kalifornije:
»Dolžnost prve osebe je, da pri jedi skrbi zato, da
ostane dovolj za one, ki so nižji od nje in ta dolžnost se
nadalje tako stopnjuje, da je poskrbljeno celo za in-
terese nebogljenih otrok.«
Starostna stopinja pomenja torej toliko, kakor dolžnost
skrbstva! Znano je, da različni indijanski rodovi ne
pretepajo svojcih otrok, marveč jih oskrbujejo s skrajno
pazljivostjo.
Ko se je na neki poznejši stopnji, na podlagi napredu-
joče tehnologije in produktivnosti dela pojavila, čeprav
neznatna privatna lastnina, nahajamo tudi prve začetke
nekega družbenega razčlenjevanja, t. j. nad - in podre-
janja različnih plasti v notranjščini ene in iste plemen-
ske zveze. (Prim. Eildermann: Urkomunismus und Ur-
religion,) S tem nastajajo tudi prve kali avtoritativne, s
prisiljevanjem zvezane vzgoje otrok. Sedaj šele nasta-
jajo »zveze mož«, ki se zdijo meščanskim zgodovinar-
jem tako zelo skrivnostne (ki prvotno niso bile nič
drugega kakor lovska tovarišija) in ostra ločitev med
starostnimi razredi z različnimi pravicami in dolžnostmi.
Sedaj šele oddelijo osebam, ki imajo prednost, večji
delež lovskega plena in pri nabiranju dobljenega živeža
razglasijo prepovedi uživanja določenih jedil za mlajše.
S prvimi kalmi privatne lastnine se pojavlja tudi oblast
mož nad ženami, redkeje oblast žena nad možmi in
gospostvo odraslih nad otroci. Prav jasno in očitno pa se
kaže novi, avtoritativni vzgojni način v svečanih, često
cele tedne trajajočih, po večini prv bolestnih in vedno
po tajinstvenih ceremonijah spremljanih preizkušnjah
dozorelosti, ki se jim mora podvreči mladenič, preden
ga spoznajo za vrednega, da stopi v vrste starostnega
razreda, ki ima prednost in vlada, oziroma, v tajinstveno
zvezo mož.
V prej omenjeni knjigi piše Heinrich Eildermann:
»Tako so torej doraščajoče lovce ostreje preizkušali
stari možje in jih niso uvajali le v porabljanje lovskega
in bojnega orožja, marveč so jih poučili tudi o pravil-
nem vedenju naspram starejšim članom krdela kakor
tudi o jedilih, ki so jim ali jim pa niso koristne; da
morajo oddajati one kose, ki jih ne smejo dobivati
vedno taborišču in, da morajo dobivati stari ljudje
vedno največje in najboljše kose... Med njihovo učno
dobo so mučili mladeniče z bolečimi preizkušnjami (tkz.
preizkušnjami poguma), plašili in krotili so jih z grož-
njami.
Tudi ženske zveze nastajajo. Namesto primitivnega ča-
rovnega izreka se pojavljajo v tej dobi diferencirane
horde, umetelne ceremonije, tetoviranja in obredna
kultična dejanja, ki so zvezana z zaklinjanjem duho-
vom, žrtvovanji, obrezovanjem, morda tudi s skoplje-
njem manjvrednih. Tako vstopa religija v vzgojo. Vi-
dimo: privatna lastnina, razredno gospostvo, religija so
notranje povezane, določajo odslej bistvo družbene
vzgoje, ki zadobi avtoritativen značaj in ji je podrejanje
otrok odraslim, ženš možem, pogoj.«
časopis za kritiko ziianosti/60/14

Leto 1939
Vprašanje, katerega se tu dotikamo, je bilo že ponovno
osvetljeno, tako v naših listih (Akademski glas, 1551),
kakor tudi na neštetih zborovanjih in ob drugih prilož-
nostih. Če ga skušamo ponovno zajeti, in to v celoti, nas
opravičuje za to dejstvo, da je bilo v smeri uresničenja
naših zahtev na socialnem polju doseženega tako bore
malo, da je zato nujno, da vstopamo v novo šolsko leto z
jasno začrtano smerjo. Zlasti pa nas pri tem prikazu
vodi želja, da seznanimo z njimi naše mlajše tovariše, ki
čutijo iste probleme, tovariše, ki vstopajo v naše vrste.
L
Težko protislovje občuti danes naša mladina, ko si utira
pot do poklica. Formalni pravici, da je pot do izobrazbe
prosta vsakomur, se postavlja nasproti trda resničnost
življenja, ki ne dopušča veliki večini slovenskih otrok,
da bi kdaj vstopili v srednje šole ali na univerzo. Ne le
naše ankete (leta 1935. in 1936.), ampak tudi uradni
podatki (Statistični godišnjaki, Statistični pregled šol-
stva in prosvete v dravski banovini, 1938.-39) nam
dokazujejo danes že splošno znano dejstvo, da je število
kmečkih in delavskih otrok v gimnazijah le ena četrtina
od vseh, na učiteljiščih malo nad eno petino, a na
univerzi no dosega niti ene petine, čeprav je na drugi
strani več kot tri četrtine vsega prebivalstva v Sloveniji
delavcev in kmetov in doseza število njihovih otrok v
ljudski šoli devet desetin. (Glej diagram o socialni in
ekonomski strukturi šol v Sloveniji). Po ljudski šoli pa
sega relativno znaten procent delavskih otrok (36%) le
še do meščanske šole ter precej manj (10%) do obrtnih
šol. Kmečki fantje si morajo v večini primerov takoj po
ljudski šoli iskati dela, a dekletom so odprta vrata edino
še v podeželske gospodinjske tečaje. Za temi šolami pa
stoji močan zid, ki ga otrok iz našega delovnega ljudstva
ne more prekoračiti. A vendar, kje so zakoni, da sme
tak otrok le sanjati o izobrazbi, ki mu je ta družba ne bo
nikdar dala in o poklicu, ki ga v njej ne bo nikdar
dosegel? Kje so določbe, ki ne dopuste, da vzrastejo
gimnazije tudi v Trbovljah, Jesenicah in v Beli Krajini?
A prav naše ljudstvo je v sedemdesetih letih, v dobi
taborov vstavilo v svoj narodni program zahtevo po
slovenski univerzi. Upravičeno je gledalo v izobrazbi
silo, ki mu bo koristila, in v izobražencih pomočnike, ki
naj bi mu kazali izhodov iz težavnega položaja ter stali
skupno z njim in v prednjih vrstah v boju za dosego
njegovih pravic. To svojo zahtevo je naš preprosti člo-
vek pozneje še neštetokrat ponovil. Z delom svojih rok
vzdržuje on svojo univerzo in ko je stiska najhujša, se
ozira nanjo. Ali redki so bili primeri, da mu je bila v
oporo. V večini slučajev pa je bil kruto prevaran; izo-
braženec se mu je kot uradnik, ki izvršuje slepo povelja
gospodarjev, kot advokat, ki stiskava iz njega zadnje
pare, kot inženjer, ki služi podjetniku za priganjača
delavcev - predstavljal v vlogi, nasprotni njegovim in-
teresom. Zakaj visoka zavest je potrebna človeku, ki ni
rasel v kmečki hiši ali delavskem predmestju, da občuti
njihovo bolečino.
Ker se zavedamo, da pripadajo tudi preprostemu člo-
veku iste pravice kot drugim, in si moramo predstavljati
vlogo izobraženca le v priključenosti v delovni proces
širokih ljudskih množic, a poslanstvo kulture v službi
delovnega človeka, bomo vedno terjali ODPRITE
VRATA NAŠIH SREDNJIH IN VISOKIH ŠOL
NAŠI DELAVSKI IN KMEČKI MLADINI!
Z nasprotovanjem bo morda marsikdo prebral gornje
geslo. V času, ko brezposelnost ni več privilegij delav-
skih revirjev, bo ugovarjal, da je treba omejiti dotok v
višje šole, tako se preprečuje hiperprodukcija inteli-
gence. A pogled po naši zemlji nam odkriva vso relativ-
nost tega pojma. Kdor je prebral publikacije uradne
kmetijske ankete, bo spoznal strahotno sliko našega
podeželja, vso zaostalost zdravstvene službe na kmetih,
široko in čudovito lepo polje dela za množice zdravni-
kov; videl bo stisko našega poljedelstva in potrebo po
inženjerjevih rokah pri melioracijah tal ali regulacijah
rek. Brošura brezposelnih učiteljskih abiturijentov (leta
1937.) in resolucije brezposelnih filozofov nam s števil-
kami dokazujejo propadanje našega šolstva radi po-
manjkanja učnih moči in zato preobremenjenosti zapo-
slenih. Članki železniških, poštnih organizacij so to
prikazali za svoja področja. Široko polje dela se nudi
vsem poklicem, le treba, da si ga osvojimo. S tem, da
terjamo, da se naše vrste pomnože še s tisoči izobražen-
cev, si ne ustvarjamo konkurence, ampak zaveznika, ki
nam bo pomagal, da se rešimo suženjske vloge današ-
njih inteligenčnih poklicev: službe interesom gospodu-
jočih slojev. Šele tedaj bomo iz orodja postali zavestni
tvorci.
Pri pregledu te strani našega vprašanja pa zadevamo ob
drugo protislovje: ogromne so potrebe našega ljudstva
in zemlje po izobražencih, a nasproti se nam dviga zid,
ki zaustavlja množice inteligence, da bi stopila na polje,
ki jo kliče. A temu zidu, ki zavira, da bi se krog delavcev
razširil in poglobil, in jih obratno peha med brezposelni
proletariat, tvori temelj današnja družbena ureditev,
katere bistveno in vrhovno načelo je: ne v korist širokim
ljudskim množicam, ampak vse za dobiček določenih
posameznikov.
Kljub dejstvu, da sicer neproduktivno, a potrebno po-
klicno delo izobražencev, pojmovano v obliki, ki ga
edina opravičuje, namreč kot služba ljudstvu, nosi druž-
beni značaj, je vendar skrb za njegovo dosego in poz-
nejše izvrševanje popolnoma prepuščena individualnim
silam. Iz občutka te neskladnosti smo zapisali v ,»1551«
v uvodu »Naše mecene«. »Iz spoznanja družbenega
značaja dela pa se pojavlja ne le zahteva po družbenem
uživanju sadov dela in ureditvi pogojev za to, ampak
tudi po družbeni skrbi za izobrazitev za delo.
UREDITI DRUŽBO TAKO, DA BO ONA PREV-
ZELA ZA SVOJO NALOGO SKRB, DA SE MORE
VSAKDO IZOBRAZITI ZA DELO, KI GA VESELI
IN DA MU POZNEJE DA MOŽNOST UDEJSTVO-
VANJA V DELOVNEM PROCESU, JE GESLO MI-
LIJONOV IN POSTAJA TUDI GESLO SLOVEN-
SKE MLADINE!«
Šele v tako urejeni družbi bo mladina zaživela polno in
svobodno. A ustvarjati novo življenje, zaživeti v svo-
bodi, pa pomeni priboriti si jo! Z nujnostjo se takoj
vsiljuje tudi akademski mladini potreba politične akcije,
in to na strani onih, s katerimi jo vežejo isti interesi in
isti smotri.
TU SE NAM POJAVLJATA KOT ZAVEZNIKA
DELAVEC IN KMET IN NAJNAPREDNEJŠI DEL
AKADEMSKE MLADINE VE, DA SE VEŽE
NJENA USODA Z USODO TEH MNOŽIC.
Tako pa prehajamo že do točke, ko spoznavamo odtis,
ki ga pušča ta družbena ureditev izoblikovanega v so-
cialnem vprašanju. Človek, ki ustvarja bogastvo za dru-
gega, ne more poslati svojega otroka v šolo; kmetic, na
svoji parceli, daleč zaostaja v produkcijski tekmi za
tehnično izpopolnjenim velebratom, ki mu na trgu dik-
tira svoje cene; a poleg tega iztiskavajo iz njega še
previsoke davke in obresti. Zato ostane njegov otrok
doma, zato strada oni, ki se je vendar upal v mesto.
Kriza na vasi in v revirjih, propadanje male obrti in
trgovine, obubožanje uradništva, vsa ta socialna stiska,
poglobljena z nerešenim narodnim vprašanjem se kot v
zrcalu odraža tudi na naši univerzi.
Res je, da večji del akademske mladine izhaja iz vrst
uradništva, oziroma pravilneje iz krogov državnih in
privatnih uslužbencev. Vendar njih očetje, po veliki
večini ne pripadajo uradniški aristokraciji, temveč so to
preprosti služitelji, srednji uradniki, poštarji, progovni
čuvaji, orožniki itd. Lepšo bodočnost, kot je bila nji-
hova, žele otrokom; ker so vrata v vse službe zaprta, si
trgajo od ust, da študira otrok, ali pa mu vobče ne
morejo nuditi nobene podpore. Velik del študentov se
zato»vzdržuje popolnoma ali deloma sam. Po anketi iz
leta 1936 na filozofski fakulteti 65%, na pravni 44%
itd. - Vpogled v zdravstveno stanje slušateljev je zaradi
pomanjkljivih pregledov slab; na osnovi preiskave pro-
tituberkuloznega dispanzerja v 1. 1937 siedi, da je bilo
pri 21% pregledanih ugotovljeno, da bolehajo za zaprto
tuberkulozo, a 21,8% za drugimi boleznimi, torej sko-
raj pri polovici pregledanih je bila konstatirana bolezen.
Kalašno reakcijo ustvarjajo v duševnosti mladine
grozna protislovja našega časa, na to ne odgovarjajo
zdravstveni pregledi. Od časa do časa se posveti vsa
razbolela duševnost mladega akademika, ko si vzame
življenje, a na zunaj nikjer otipljivega razloga za ta
korak.--Nimamo številčnih podatkov, a gotovo bi
marsikateri študent vedel dosti povedati o slabi prehrani
in nemogočem stanovanju, o borbi za instrukcije in
službe. - Prav tako si radi revščine večina slušateljev ne
more izbrati poklica, ki bi ga želela. Ugotovitev Aka-
demske Akcije v tem oziru je objavil »1551« s slede-
čimi besedami: »Študij na medicini in tehniki zahteva
največ stroškov; samo tu se pojavi stan podjetnikov;
odstotek akademikov, katerih starši pripadajo svobo-
dnim poklicem j. akademsko izobrazbo ali so uradniki z
akademsko izobrazbo, je tu največji odstotek delavskih
in kmečkih staršev je tu najmanjši. Jus in filozofija sta
še revnejša.«
Ko pa se dokoplje slušatelj do diplome, se postavlja
socialno vprašanje pred njega znova v vsej ostrini.
Vržen je v vrste brezposelnih, s trpkim občutkom, da je
odveč, da ga družba ne potrebuje. Edina sila, ki mu tu
more dajati moč, da vztraja, je spoznanje enakega
položaja delavske in kmečke mladine, pa tudi množice
brezposelnih vseh starosti. Tu se mu zopet spletata
usodi izobražencev in delovnega ljudstva!
Preje označeni novi socialni red, ki bo mesto protislovij
ustvaril soglasje zahtev in potreb družbe, nam ostane
ideal. Pot do njega je politična. Življenjski interes na-
šega naroda kliče zato močnih in političnih generacij, ki
naj izidejo iz naše univerze.
časopis za kritiko ziianosti/60/15
»Študirati in boriti se z narodom, v zbuditi mu zavest in
ga preroditi, se pojavlja kot naloga teh generacij. A
kakor berači in lumpenproleteri ne morejo izvršiti veli-
kih dejanj, tako jih tudi bolni, sestradani in zlomljeni
izobraženci ne bodo. Oni morejo le anarhično poseči v
družbeni proces, konstruktivnosti jim manjka.« (»Naši
meceni«, »1551«).
Iz tega spoznanja se odpirajo pogledi na nujnost so-
cialne politike našega akademika in na njeno usmeritev.
Izhodišče nam je pri njej, da naj služi socialna skrb
idealu, da pritegne tudi v teh razmerah čimveč socialno
zapostavljenih študentov na univerzo in nudi podporo
vsem, ne glede na njih politično ali svetovno nazorsko
opredelitev. Zato se nam pojavlja zahteva, da bodi
šolstvo brezplačno za revne. Zato bomo vedno zavrnili
vsak poskus zopetne uvedbe starih šolnin, zato odkla-
njamo vsako uredbo, ki bi zmanjševala možnost študija
(n. pr. s postavitvijo terminov, kakor v tehnični uredbi,
ali drugače), odklanjamo takse na posameznih oddelkih
in zahtevamo, da se mesto tega zvišajo dotacije; zahte-
vamo, da se vzpostavi popolna medicinska fakulteta in
strojni oddelek, ter zopet vrne tehnični fakulteti kult.
geod. oddelek, da se na ta način omogoči študij doma.
Vsak poizkus takega reševanja vprašanja »nadproduk-
cije« inteligence, da se prizadene socialno šibke, bomo
vedno zavrnili! Prav tako odklanjamo tradicionalno raz-
dvajanje študentskih vrst s kupovanjem mladih ljudi za
skorjo kruha in toplo sobo, da služijo politični reakciji,
a da istočasno zataje glas svojega srca in otope svojo
misel.
Na višjo raven postavljamo svoje reševanje socialnega
vprašanja. Neodvisne institucije naj skrbe za telesno in
moralno zdravje vse potrebne akademske mladine! Da
bo to načelo zajamčeno, naj vodijo te institucije pred-
stavniki vseh slušateljev v zvezi z univerznimi oblastmi.
Danes bi mogli šteti sem le Akademsko podporno druš-
tvo. Dom visokošolk, Dr. Oražnov Dijaški dom in dr.
Turnerjeve štipendije, a delali bomo neumorno, da jim
pridružimo še nove.
Pot, da to dosežemo, izhaja že iz vsega doslej poveda-
nega. Skupna je beda vsem slušateljem, pa čeprav ne
izhajajo iz naše skupine. V skupnosti interesov gledamo
osnovo solidarnosti. Z dosledno poštenim nastopom jim
hočemo dokazati, da smo lojalni zavezniki. Vemo, da
spričo svojih idealov to vedno moremo!
II.
V	prvem delu članka označena načela nam ostan
izhodišče za naše delo. Zato moramo skrbeti za vsakega
človeka, ki vstopi na našo univerzo. Nujnost splošno
akademskim interesom služeče socialne politike se nam,
kot rečeno vsiljuje sama od sebe. Vidiki, ki se nam
odpirajo ob analizi današnjega stanja, naj nam služijo
kot delovni program.
V	naslednjem hočemo preiti delo ustanov: Akadem-
skega podpornega društva, Doma visokošolk ter Dr.
Oražnovega doma. (Splošne podatke o teh ustanovah
glej v informacijskem delu). Ustaviti se hočemo le ob
drugih perečih nalogah, ki terjajo od nas, da jih razvo-
zlamo!
SPLOŠNA AKADEMSKA NÍENZA tvori poleg vsem
slušateljem namenjenega AKADEMSKEGA DOMA
osnovno zahtevo širokih krogov slušateljev. Ne postav-
ljamo zahteve prvič. Od začetka naše univerze se pojav-
lja vedno kot klic svobodoljubnih akademikov.
Že pred leti smo upali, da se bo uresničila splošna želja
študentov po menzi, ko je hotela univerzitetna oblast v
zvezi z Akademsko akcijo dobiti posojilo iz osrednjega
zdravstvenega fonda. Kljub temu, da je bilo s strani
univerze ustreženo vsem zahtevam Beograda, s posoji-
lom ni bilo nič. Na drugi strani pa so se že od tedaj
pojavljale s strani študentov reakcije, predhodnice
»Stražarjev«, težnje, da se menza izroči organizaciji, ki
je sicer znana po svoji dobrodelnosti, a je bilo jasno, da
bi morala tudi ona slediti namenom tega malega dela
naših študentov in njihovih pokroviteljev. - Načrt APD
pred štirimi leti je bil, da se v njegovem okviru ustanovi
menza kot samostojna sekcija, ki bi jo vodili slušatelji in
profesorji. Tudi Dom visokošolk je hotel na sličnem
načelu ustanoviti menzo. A vsi načrti so se razbili prav
ob vprašanju denarnih sredstev. Šele v letu 1938/39 so
bili v državnem proračunu določeni krediti za zgradbo
in opremo akademskih menz ter izdano pooblastilo, da
se izdela uredba o organizaciji in upravi istih. Glavni
načrti na menzo v Ljubljani so bili izdelani in odobreni
od prosvetnega ministrstva šele letos maja; stavbišče pa
je bilo določeno poleg nove šolske poliklinike. Z naše
strani je bil v Akademski akciji izdelan načrt pravil
društva Akademske menze v smislu že ponovno izraže-
nih osnov. Ta osnutek je bil v načelu sprejet od vseh
strokovnih klubov in bo predložen kot predlog študen-
tov univerznim oblastem. Skrbno bomo pazili, da se čim
prej uresniči naš sen po splošni menzi in da bo ona
resnično akademska.
SPLOŠNI AKADEMSKI DOM, namenjen visokošol-
cem in novi DOM VISOKOŠOLK za slušateljice naj bi
nudili primerno stanovanje kakor ga potrebuje človek
pri študiju, vsem slušateljem brez razlike. Današnji
prostori tudi Dr. Oražnovega dijaškega doma in Doma
visokošolk gotovo niso primerni za uspešen študij, še
slabša so v tem pogledu razna študentovska stanovanja.
Splošni akademski dom si zamišljamo kot moderno
stavbo s sobami za enega ali dva slušatelja, z nasadi,
igrališčem in kopališčem. Ta dom naj naredi konec
umazanim kupčijam in vrne študentu dostojanstvo člo-
veka!
Tudi Jegličev akademski dom, ki ga obetajo in bo imel
prostora za 200 do 300 slušateljev, ne bo namenjen
vsem akademikom. »Kdo bo morda vprašal: zakaj pa
akademski dom samo za katoliške akademike? Odgo-
vor je čisto jasen: Zato ker. je vsako resnično oblikova-
nje človeka možno samo na določenem svetovnem na-
zoru. S to osamosvojitvijo ne maramo nikogar žaliti, ki
tega nazora ne priznava, a tudi čisto jasno poudariti
svojo voljo po katoliškem oblikovanju sodobnega izo-
braženega rodu« (»Slovenec«, 11. januarja 1937).
Upravičeno je k tem besedam napisal naš tovariš v
»1551«: »Preveč, veliko preveč se je pod imenom kato-
liški na Slovenskem grešilo, veliko preveč, da nam ne bi
naraščalo nezaupanje in se nam ne bi utrjevala skrb.«
Višje, moralnejše je naše načelo, ko hočemo dati streho
vsem revnim študentom in bližje smo Kristovemu
nauku, ki v zapovedi o ljubezni do bližnjega ni poznal
nobene omejitve ali razlike. Še nekaj moramo k zidavi
Jegličevega doma pripomniti. Ta dom se bo gradil tudi
iz prispevkov velikega števila slovenskih občin. Denarja
torej niso darovali samo oni, ki žele, da služi dom le
enostranskemu namenu; ni prav, ta denar uporabljati za
dom, kjer bodo zavrnjeni vsi, ki bodo dovolj pošteni, da
bodo izpovedovali svoj nazor, različen od nazora gospo-
darjev doma.
Danes ima Akademska Akcija v svojem programu
zgradbo splošnega akademskega doma. Njena naloga
je, da čim prej izbere prostor, si pridobi znesek za
njegov nakup, da skrbi, da se določi denar za izdelavo
načrtov. Tako bi stopila akcija v realno fazo in dom bi
bil zasiguran.
Težka bo gotovo ta pot, a z vso žilavostjo se bomo
borili, ker vemo, da nas bodo spremljale simpatije
večine študentov in večine našega ljudstva.
Za zdravstveno skrb naših slušateljev naj bi se brigal
UNIVERZNI ZDRAVSTVENI FOND (UZF). Ven-
dar on danes to nalogo le v majhni meri izpolnjuje. Ta
prvotno popolnoma samoupravna dijaška ustanova je
postajala leto za letom vedno manj dijaška in danes je
to urad, odtrgan od slušateljev. Akademskim organiza-
cijam se ne zdi več vredno določati svojih delegatov v
UZF, širše seje se skoro več ne vrše. Danes je to le še
bolniška blagajna, ki mehanično izdaja nakazila za
zdravljenje lažjih slučajev in cenena zdravila, a odbor
pretresa prošnje in vodi finance. A pravila (čl. 2 in čl. 3)
določajo, da je namen UZF, da skrbi za zdravstveno
izobrazbo slušateljev s predavanji in izdajanjem spisov,
da pospešuje in podpira telesno kulturo z ustanavlja-
njem telovadnih in športnih krožkov, da širi treznost, da
išče možnosti za osnovanje in vzdrževanje ustanov za
socialno higiensko zaščito slušateljev z ustanavljanjem
dijaških kuhenj, okrevališč in kopališč in končno, da
daje pobudo za odpravo higienskih nedostatkov v dija-
ških stanovanjih, zlasti pa v dijaških domovih. Za vse to
se UZF skoro nič ni brigal, vsa ta pereča vprašanja so
ostala nedotaknjena!
Prav UZF bi bil v prvi vrsti poklican, da pridobi delež
slovenskih slušateljev iz osrednjega sklada za zdrav-
stveno zaščito učencev, ki se že leta in leta steka v
Beogradu. Že leta 1933 je ta sklad dosegel vsoto 10
miljonov dinarjev, višino, ki je potrebna, da se razdeli.
Vse pravice imamo slovenski akademiki, da tir j amo
svoj znesek iz Beograda! Okrevališče bolnih študentov
naj zrase iz tega denarja!
Iz prispevkov, ki jih slušatelji ob vpisih vsak semester
plačujejo, se vzdržuje UZF. Zato so slušatelji upravi-
čeni, da s to ustanovo sami razpolagajo! Naša dolžnost
je, da reorganiziramo UZF iz birokratskega aparata v
avtonomno dijaško organizacijo, ki naj v zvezi s profe-
sorji vodi skrb za zdravje slušateljev v soglasju z zgoraj
označenim namenom. Z racionalnim gospodarjenjem in
pridobitvijo še novih sredstev naj novi UZF razširi
delokrog zdravljenja; osnuje naj splošno športno in
telovadno organizacijo, organizira naj zdravniški pre-
gled slušateljev, pregleda naj študentovska stanovanja
in prehrano; išče naj možnosti organizacije posvetoval-
nice za duševno higieno slušateljev; preskrbi naj mesta
v zdraviliščih in okrevališčih za bolne študente; a v prvi
vrsti naj stori vse, da si pridobi naš delež iz Beograda.
Prav tako nujna bi bila organizacija že nekoč obstoje-
čega AKADEMSKEGA URADA DELA (AUD).
Ustanovili naj bi se kot posebno društvo ali pa kot
odsek APD. Skrbel naj bi za možnosti preskrbe dela
(inštrukcij, priložnostni zaslužki itd.) potrebnim slušate-
ljem, zastopal naj bi njih interese v splošnem pa tudi v
eventualnem sporu z delodajalci (organizacija akadem-
skega pravnega zastopstva) in se brigal za popuste pri
hrani, stanovanju, obleki, obutvi, študijskih potrebšči-
nah, ter vodil evidenco prostih stanovanj, primernih za
študente.
Enako naj bi se organiziral, najbolje kot odsek APD
EVIDENČNI URAD, ki bi uredil kartoteko o stanju
slušateljev, o njih potrebah, o uživanih podporah in
temu odgovarjajoče predlagal potrebno ter preprečil
event, zlorabe.
Tudi misel ustanovitve AKADEMSKE POSOJILNICE
IN ZASTAVLJALNIICE ni nova. Tudi ti bi bili lahko
priključeni APD. One naj bi s kratkoročnimi posojili
majhnih vsot rešile akademike pred stradanjem ob
koncu meseca, ter z dolgoročnimi posojili, ki bi se vrnila
ob končanih študijah, po vstopu v službo, omogočila
marsikateremu slušatelju vobče študij.
Posebna komisija, ki bi bila navezana na najtesnejše
sodelovanje z univerznimi oblastmi, pa bi morala nado-
mestiti sedanji referat v Akademski Akciji za USTA-
NOVE IN ŠTIPENDIJE.
Ona bi morala dajati univerzni oblasti pobude, da se
pobriga v Beogradu, kakšne štipendije vobče eksistirajo
in da skuša pridobiti iz njih primerno število za nas.
Znano je namreč, da prejemajo naši tovariši v Beo-
gradu množico štipendij, o katerih mi niti ne vemo. Ne
zavidamo jim, le želimo, da dobimo tudi mi svoj pra-
vični delež. Dr. Turnerjeve štipendije, ki jih podeljuje
univerza, so edine, ki poleg štipendij nekaterih držav
(Francija, Anglija, Češka, Italija) omogočajo našemu
študentu pot v svet. Leta 1924 je zapustil dr. Turner, ta
slovenski kozmopolit, vse svoje premoženje za usta-
novo za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobra-
zbe doktorjem modroslovja in prava. Omogoči naj jim
enoletno bivanje v tujezemeljskih kulturnih in znan-
stvenih središčih (Pariz, London) »da nadaljujejo stro-
kovne študije in da si obenem pridobijo tiste splošne in
družbene omike, ki je znak omikanega in kulturnega
človeka«.
Večmilijonsko premoženje predstavlja na Dunaju hiša,
pripadajoča Knafljevi ustanovi. Ta 260 let stara zapu-
ščina plemenitega župnika, namenjena kranjskim štu-
denotm, je omogočila pred vojno večini akademikov
Kranjske izobrazbo. A vendar niso merodajni faktorji
še do danes rešili tega, za našega študenta tako važnega
vprašanja. Čeprav je po konvenciji iz leta 1927, skle-
njeni med državo SHS in republiko Avstrijo, upravi-
čena za prevzem te ustanove naša država, vendar je biia
vsa zadeva do leta 1934, ko jo je prevzela v svoje roke
Akademska Akcija, na mrtvi točki. Pred dvema letoma
je avstrijska vlada priznala Jugoslaviji lastninsko pra-
vico in zahtevala imenovanje pravne osebe, ki naj bi
prevzela objekt te ustanove. Rešitev problema je s tem
postala odvisna od nas, toda namesto imenovanja naše
univerze kot edino upravičene, da upravlja ustanovo, so
se pojavila stremljenja z ene strani Belgrada, a z druge
strani banske uprave, da oni prevzamejo ustanovo. Pri
tem pa je pomagalo še tedanje Stražarsko vodstvo АЛ,
ki je namesto da bi se pobrigalo za ustanovo, pričelo
ozkosrčno tolmačiti ustanovno pismo v tem smislu, ka-
kor da je ona namenjena le tistim, katere bodo določile
od Stražarjev izbrane osebe. Pri nas je torej krivda, da
stvar ni bila rešena pred Anschlussom. Edino ustreza-
joča rešitev tega vprašanja je, da naša univerzna oblast
čim prej prevzame to ustanovo. Nam priznane lastnin-
ske pravice do ustanove, pa tudi novo politično stanje
na Dunaju ne more, v saj v pravnih mejah, izbrisati.
Zato je treba storiti vse korake, da nam ta ustanova
prične služiti.
Vprašanje Švegljeve zapuščine, obstoječe iz hiš na Blei-
weisovi in Levstikovi ulici je najmanj pojasnjeno. Naša
naloga je zato, da preko univerznih oblasti dosežemo,
da nas merodajni faktorji seznanijo o ustanovi in si
priborimo svoj delež.
Dr. Mundovo ustanovo, končno predstavljajo hiši v
Gradišču (hišna številka 12. in 14.), hiši na Cesti 29.
oktobra (št. 10 in 12) ter imetje v gotovini. Kot »dr.
Mundov dijaški fond«, namenjen v prvi vrsti štajerskim
akademikom, bo to premoženje pričelo služiti svojemu
smotru šele, ko bodo izplačana volila dedičem; danes je
še v štadiju pravdarske borbe med dediči in bodočim
prevzemnikom ustanove, podpornim društvom »Rado-
gojem«. Ker je gotovo, da je volilo univerzna ustanova,
je v interesu slušateljev nujno, da se pobriga zanjo
univerzna oblast, ki naj vodi nadzorstvo, ko bo ustanova
prišla v roke omenjenega društva, da bo resnično služila
slušateljem brez razlike z ozirom na politično in svetov-
nonazorsko opredelitev, kakor to določa oporoka.
Druge ustanove, n. pr. Kolenčeve itd. so bolj lokalnega
značaja in se jih zato obširneje ne dotikamo.
V vse te socialne ustanove (APD, UZF, AUD, Splošni
Akademski dom, menza itd), naj bi volili vsi slušatelji
svoje delegate; vsi ti bi skupaj tvorili SOCIALNO-
EKONOMSKI SVET, ki bi bil vrhovni organ za vod-
stvo akademske socialne politike, predstavljal bi sluša-
telje v tem področju pred javnostjo, zbiral bi sredstva,
vodil akcije v korist socialne zaščite slušateljev, koordi-
niral zahteve posameznih društev, - vobče, bil bi forum,
ki bi se mogel z vse večjim uspehom brigati za socialno
ekonomske zahteve slušateljev kakor pa to morejo vr-
šiti posamezne ločene organizacije.
Z zgoraj označeno organizacijo akademske socialne
politike bi mogli razbremeniti zlasti Akademsko Akcijo
in ji vrniti njen prvotni značaj.
Obširneje kakor bi bilo mogoče na prvi pogled po-
trebno, smo prinesli te probleme, vodila nas je pri tem
želja, da se vsak naš študent seznani z njimi in pomaga
pri delu. Zavedajmo se važnosti socialnih ustanov! One
so nam, študentom, nujna opora, da si priborimo naro-
dno svobodo in socialno pravico!
MORAMO SI PRIBORITI IN ZAGOTOVITI
OSEBNO IN DUHOVNO SVOBODO NE KOT
PRAVICO, TEMVEČ KOT DOLŽNOST V DELU
ZA SLOVENSKO SKUPNOST, KI JI PRIPADAMO.
ZATO VELJA NAŠA BORBA PREDVSEM
OBRAMBI UNIVERZNE AVTONOMIJE IN AKA-
DEMSKIH SVOBOŠČIN (»1551«, št. 8.)
PRED JASLI, KDER SE DOLGOUHA REDI ŽI-
VAL, DA REZGETA. IZ POLNEGA KRIČI TRE-
BUHA: »KDOR TU NE ŽRE, TA DOM IZDA!«
(LEVSTIK)
Opomba:
•Ponatis »Iz problemov slovenske akademske mladine« iz
arhiva CK ZKS (prevzeto iz Leo Šešerko, Socialni izvor inteli-
gence, Center za razvoj univerze, Ljubljana, 1976)
časopis za kritiko ziianosti/60/16
IZPITNI
SISTEM
kot odsev protislovij v družbi
Franci Požgan
(po S. Kvaleju:
Izpiti in gospostvo)
v
V okviru priprav na reformo visokega šolstva, kot po-
membnega dela usmerjenega izobraževanja, se po-
dobno kot v prejšnjih reformah ukvarjamo v glavnem s
sistemskimi rešitvami in zunanjimi vidiki reforme (npr.
program in sistem visokega izobraževanja idr.), a vzpo-
redno se premalo razpravlja o »notranji« reformi, ki
zadeva bistvo vzgojno-izobraževalnega dela in njenih
razsežnosti. Zgodi se lahko, da bomo v nekaterih pogle-
dih menjali samo okvir. Ta sestavek bi naj prispeval k
razmišljanju tudi v tej smeri.
Kvalitativno ocenjevanje študijskih dosežkov daje vpo-
gled v lastno učenje in vpogled v lastne sposobnosti.
Vendar pa izpit ob koncu semestra ne daje diagnostične
informacije (še manj prognostične vrednosti), ki bi (po-
večala) več prispevala k samospoznavanju in opozorila
na napake, ki bi jih lahko študent popravil, saj običajno
zanje ne zve (npr. testnih listov idr. z obrazložitvijo
napak ne vidi). Ocenitev vseh dosežkov (z vrednotno
presojo) tekom študija, če je tako naravnan v obliki
kvalitativne utemeljitve, daje informacije o dobrih in
slabih straneh učenja za kompenzacijska učna prizade-
vanja in pospešeno nadaljnje učenje. Omogoča namreč
oceniti samega sebe, kontrolo, kritiko lastnega in tujega
ravnanja, a (zaključni) izpit je bolj »formalni« preiz-
kus.« Organizirati kaže študij tako (s seminarji, vajami
idr. aktivnimi oblikami dela), da zna študent postopno
vse bolj samostojno reševati probleme in hkrati dobi
tudi povratno informacijo o svojem delu in navodilu za
nadaljnje še uspešnejše delo ter smernice med delom in
kritiko lastnega dela. Naloga izpitov je, da se ugotovi,
ali so študenti osvojili učno snov neke stroke in kako so
jo osvojili. Učitelj lahko oceni tudi svoj prispevek in
ugotavlja, v kolikšni meri se je študent približal kriteri-
jem študija; tu izpiti služijo za pedagoško orientacijo.
Za večjo študijsko učinkovitost in spodbujanje aktivno-
sti je pomembna demokratična oblika študija in ne zgolj
enosmerna izmenjava informacij, ki vodi k pasivnosti
študentov. Na mnogih področjih se pedagoška teorija in
praksa močno razhajata, kar je pogojeno z avtoritarnim
in tehnokratičnim pojmovanjem izobraževanja, kate-
rega sestavni del je tudi ocenjevanje.
I
Izobraževanje se pojmuje kot »industrija«, ki z meto-
dami poučevanja (oz. študija) obdeluje oz. oblikuje
bodočo delovno silo do »produkcijskega sredstva«, ki je
primerno za »trg«.
Težiti kaže k interakciji z manjšimi skupinami, a eno-
smerno komunikacijsko strukturo spremeniti v dialog o
strokovnih temah. Pomembno vlogo imajo lahko študij-
ski krožki pod vodstvom študentov, ki lahko privedejo
do integriranega, problemsko orientiranega in kritič-
nega stališča do učnih vsebin neke stroke. Študenti se
uče samostojno študirati, kar vodi k enotnosti med
študijem in poklicno orientacijo, med študenti in učitelji
in med univerzo in družbo. V začetku študija (pa tudi že
na pedhodnih izobrazbenih stopnjah) naj se študente
uvede v študij; študenti naj se uče, kako uspešno študi-
rati. Po mnenju učiteljev in študentov imajo študenti
težave (najbolj očitne so v prvem študijskem letu) za-
radi pomanjkanja (ob motivaciji) osnovnega znanja o
učenju oz. študiju, saj mnogi niso ustrezno usposobljeni
za uporabo različnih virov znanja in še manj za samo-
stojno reševanje danih nalog. Študenti (iskreni) izjav-
ljajo, da imajo velike težave pri študiju, ker jih niso
navajali k samostojnemu študiju, ne poznajo uspešnih
študijskih metod; redki vedo, kako doseči boljši študij-
ski uspeh. Študenti ugotavljajo sami, da imajo te vrzeli
že iz srednje šole in da je mnogim velik problem (eden
od vzrokov za prekinitev študija, ponavljanje prvega
»kritičnega« letnika itd. začetno obdobje študija), ker
ne obvladajo osnovnega študijskega instrumenta - ve-
ščine učenja - študija.
Cilje učnih programov naj bi določali učitelji skupno s
sodelovanjem študentov. Dosega ciljev pa je odvisna
med drugim od interesa študentov za določeno stroko
(poudarjajo Kidričevi nagrajenci za 1. 1983 v Mariboru)
in predvsem od motivacije za učenje oz. študij. Motiva-
cija za šudij je lahko intrinsična, temelji na interesu do
študija (notranja), in ekstrinsična (zunanja), ki temelji
na nekih pričakovanjih za nagrado oz. nekih pridobitev.
Intrinsična motivacija za šudij se kaže lahko kot želja po
znanju zaradi znanja samega in se kaže v stalni priprav-
ljenosti za razkrivanje problemov, uporabo znanstvenih
dosežkov in poglobljen smisel za metodično in smotrno
spoznavno delo. Predmet interesa postane študentu
hkrati spodbuda za njegovo prizadevanje (znanstveno
delo - cilj po sebi).
1»
Pri ekstrinsični motivaciji študij poteka bolj za izpite.
Obe obliki pa se lahko bolj ali manj prepletata. Motiva-
cija za študij je tesno vezana tudi na obliko izpita oz.
sistem ocenjevanja in vrednotenja znanja. To je lahko
le »guljenje« neke snovi in prezentiranje le-te, ali pa je
to (kot del študijske obveznosti in izpitne ocene) samo-
stojna seminarska naloga, študija itd., ki študenta glob-
lje zanima in je zanjo motiviran, saj se kaže kot produkt
njegove lastne vrednosti. Še zahtevnejše je diplomsko
delo, ki je pogojeno s samostojnim raziskovalnim delom
in ne zahteva le reprodukcije znanja, ampak samo-
stojno in kritično obdelavo nekega konkretnega pro-
blema, ki pogojuje sposobnost za sintetično obravnavo
strokovnega področja. To pa je povezano s tesnim
sodelovanjem študenta z mentorjem. Kvaliteta diplom-
skih nalog je zelo različna, saj so le-te često neovrgljiv
dokaz in produkt, ki ga izraža protislovje med pasivnim,
prisvajanjem dejstev, ki je bila lahko glavna študijska
pot, in samostojnim načinom dela, ki ga pa »naenkrat«
zahteva diplomsko delo. Študentu je treba dopustiti
določeno svobodo v tem svojstvu, da izbira in obrav-
nava snov po lastnih spoznavno-vodečih interesih in da
sam definira smisel svojega dela, kar je pomembno za
razvoj avtonomne osebnosti ter čut za odgovornost in
predvsem za znanstveno kreatvnost. Študijska svoboda
postane tako pogoj za globlje motiviran študij; lahko pa
sproža bojazen (pri manj samostojnih), ker ni voden
proces.
Izpostavlja se vprašanje, kje in kako lahko študenti
dejansko soodločajo o svoji lastni delovni-študijski si-
tuaciji, saj se ne teži dovolj k odprti in kontinuirani
razpravi med študenti in učitelji o ciljih njihovega skup-
nega dela. Cilj visokošolskih izpitov pa se kaže tudi v
tem, da se naučiš akceptirati avtoriteto, se znaš podre-
jati, če nisi v vlogi subjekta. Statistične metode opozar-
jajo na več virov napak pri ocenejvanju, kot npr. ra-
zlična strogost pri uporabi lestvice ocen, na različne
kriterije uvrstitve; neskladne dimenzije ocene j van j a,
možnost interakcije med spolom izpitnih kandidatov
ipd. Vzroke za neuspehe učiteji pogosteje navajajo v
pomanjkanju nadarjenosti, slabi pripravljenosti idr.; a
študenti jih vidijo v neugodnih študijskih pogojih in
izpitni proceduri, ki izzove bojazen pred izpitom.
mr
s
Študent naj bi v izpitu videl le pripomoček za doseganje
lastnih ciljev. Zunanja oblika izpitov se je zelo malo
spremenila, čeprav se bližamo 21. stoletju. Tudi učitelji
običajno ignorirajo rezultate raziskav visokošolskih iz-
pitov in redki so pripravljeni v celoti uporabljati nove
poizkusne metode in se znajo izogniti vsakemu videzu
samokritike.
Univerze (z VDO) so še vse preveč zaprte konserva-
tivne institucije, ki se zelo težko in nerade ločijo od
tradicionalnih oblik in obeležij, ki kakorkoli posegajo v
njihovo institucionalno formo. V tej smeri bi kazalo
pridobiti in pritegniti učitelje in asistente za preizkuša-
nje novih oblik in metod študija (študijski sistem) in za
empirično raziskovanje na tem področju. Izpitno delo je
za večino visokošolskih učiteljev obvezno (»nujno zlo«)
delo na račun njihovega znanstveno-raziskovalnega
dela (izpiti so »mukotrpno« delo), ki ga razumejo kot
svojo prvenstveno nalogo (glede na vrednotenje tega
dela v primerjavi s pedagoškim in možnosti napredova-
nja v nazive). Pogosto spraševalec v izpitni situaciji
fungirá kot tožilec, branilec in sodnik v eni osebi, a
pravica do ugovora je redko sprejeta. Izpitna procedura
poteka brez jasno formuliranih pravil. Izpitne komisije
naj bi delale po nepristranskih in enakih metodično
potrjenih normah in standardih. Kazalo bi empirično
raziskati, koliko je ocenjevanje in ocena dejansko za-
nesljiva. Tradicionalni izpitni sistem namreč podpira
hierarhični izobraževalni sistem (družbene antagoni-
zme). Vprašanje je, kolikšna je zainteresiranost in pri-
pravljenost študentov za metodično in pedagoško bolj
utemeljen ter družbeno bolj sprejemljiv izpitni sistem,
ki ga pogojuje študijski sistem, dopuščanje enakoprav-
nega položaja in samoupravnih odnosov, ampak le pri-
lagajanje in podrejanje »poslušnega hlapca«, ki bo znal
ceniti avtoriteto. Študenti praktično nimajo velike mož-
nosti vpogleda v izpitne akte oz. pismene utemeljitve
ocenjevanja in ugovora proti izpitni oceni. Širša javnost
nima prave možnosti vpogleda (za zaprta vrata) o tem,
kako je zagotovljena ustrezna metodična utemeljenost
nepristranskega ocenjevanja, (npr. za diplomske na-
loge) in javne kontrole ocenjevalnih procedur.
TJ
Upravičena bi bila pismena utemeljitev ocenjevanja, ki
bi dala študentu kritično spoznanje o dobrih in slabih
straneh, drugim (prisotnim) študentom pa orientacijsko
pomoč o izpitnih zahtevah in več jasnosti o študijskih
ciljih. Kazalo bi empirično raziskati, ali izpraševalci
lestvico ocen uporabljajo enotno in kako ocene v posa-
meznih strokah posredujejo sliko o različni sposobnosti
študentov oz. kandidatov. Vprašaljiva zanesljivost oce-
njevanja govori zoper demokratizacijo izpitov in v pro-
tislovju z znanstvenostjo in pedagoško funkcijo izpitov.
Neizogibnost izpitov se običajno upravičuje s tem, da
izpiti merijo in ocenjujejo poznejšo poklicno izobrazbo,
potrebno znanje, sposobnosti in zmožnosti. Raziskati bi
kazalo, v kolikšni meri se kaže prognostična vrednost
izpitnih numeričnih ocen. Zgodi se, da se utemeljuje, da
časopis za kritiko ziianosti/60/17
kandidat ni zadel teme, če je njegov prispevek zelo
radikalen ali če odstopa od kriterijev ocenjevalca ali od
zaželenih študijskih virov. V konkretni šolski praksi se
še kažejo elementi pozitivistične pedagogike (cilji in
metode pedagogike).
Duševna obremenitev (psihični pritisk, izpitna bojazen)
v situaciji presojanja - trajno najbolj moti izpit (zlasti,
če je dan kot »enkratna« možnost samodokazovanja)
kot merilni industrument, ker se reducirajo dosežki in
ovirajo intelektualne funkcije. In vprašljivo je, če se
lahko realno reprezentirajo dejanske sposobnoti štu-
denta. Študenti sami ocenjujejo (po rezultatih ankete),
da je ocena odvisna velikokrat od razpoloženja izpraše-
valca, ki je spremenljivo. Psihična napetost (v izpitni
situaciji, še zlasti pri študentih ob delu, glede na so-
cialno pripadnost in jezikovne zmožnosti idr.) se ne
kaže le po telesnih in fizioloških indikatorjih, ampak
vpliva tudi na miselne procese. Npr. blokira miselni
blok, povzroči nesposobnost koncentracije, spominsko
blokado. Skratka, zavrti in moteni so zlasti najvišji
miselni procesi, kot sposobnost kritičnega mišljenja,
divergentnega mišljenja, sposobnost analize in sinteze,
indukcije in dedukcije, zmanjšana sposobnost abstrakt-
nega mišljenja. Če je intenziteta motenj bolj izražena,
je vprašljiva dejanska zmogljivost, in vprašanje je, ko-
likšna je potem dejanska zmogljivost in dejanska »vre-
dnost rezultatov doseženih v t. i. »stres-situaciji«, saj je
možnost raznolikih subjektivnih vplivov (na študijske
rezultate) precejšnja. Bistveni vidiki bojazni so neve-
dnost, nemoč ter negotovost, saj nebogljenost vpraša-
nega dopušča, da iz podzavesti zažive bojazni iz otroš-
tva, v strahu pred kaznijo. Izpitna situacija je lahko, še
zlasti za študente ob delu (starejše) »mučna predstava«,
ki lahko rezultira bojazen zaradi neuspeha, ko se poka-
žeš, da si manj sposoben kot drugi; lahko trpi tudi
ponos, socialni prestiž in ugled. Vendar pa je bojazen
(ki ni potencirano poudarjena in izražena) lahko pogoj
(in rezultat) spoznanja, saj se študent lahko sooči z
lastnimi dosežki ter sposobnostmi, z mejami svoje
zmožnosti in stopnjo ustvarjalnosti. Ko se presoja nje-
govo delo, samospoznanje omogoča hkrati tudi sprošča-
nje bojazni. Dehumanizacijo izpitne situacije bi lahko
bistveno omilili, če bi študijski sistem omogočil štu-
dentu, da se potrjuje v celotnem študijskem procesu in
bi izpit predstavljal logično (in ne usodno) posledica in
sintezo doseženih študijskih rezultatov.
1
Izpitni rezultati (pot do diplome) odločajo tudi o poklic-
nih in življenjskih možnostih, o karieri, o socialnem in
družbenem položaju ter ugledu. Posameznik lahko na-
preduje v različnih pogledih in zadovolji različne po-
trebe. Umestno bi bilo, glede na številne probleme
študentov - od socialnih do študijskih, uvesti ustrezno
svetovalno-strokovno službo na visokošolskih organiza-
cijah, ki bi reševala problematiko - svetovala in razisko-
vala to področje dejavnosti. Večjo skrb bi morali posve-
titi vzgojni komponenti - oblikovati lik »doživljenj-
skega« študenta, t. j. lik človeka, ki se bo permanentno
izobraževal in vzgajal.
V smeri prizadevanj za odpravljanje socialnih razlik, je
treba ustvarjati pogoje za bolj enakopravne možnosti
izobraževanja. Zagotoviti pa je potrebno tudi bolj flek-
sibilne, svobodne in izbirne študijske programe. Inte-
lektualne sposobnosti se namreč razvijajo, če jih razvi-
jamo v funkciji (in možnostih) svobodne ustvarjalnosti
in jih ne dušimo ter zaviramo, ampak dajemo pogoje in
inpulze za njihov pospešen in optimalen vzpon, kar naj
zagotovi študijski sistem.
K
Kaže se vse večji pomen znanja (in izobraževanja) kot
produkcijske sile, kar pa mora biti usmerjeno k odprav-
ljanju protislovij, ki jih odseva izpitni sistem in k uve-
ljavljanju študijskega sistema, ki bo noveliral tudi iz-
pitni sistem za dejansko uresničenje vzgojno-izobraže-
valnih smotrov in dosego družbenih ciljev.
časopis za kritiko ziianosti/60/18
UDK: 159.92
i • • i
« H	B Ш Ш	ш Ш	iÈL /
ali kaj Лаћко pod
tem razumemo
Zoran Pavlovič
Temeljna težava, s katero se soočimo, ko želimo zapi-
sati nekaj asociacij na verbalni dražljaj »individuum« in
slediti tem asociacijam skozi nekaj stavkov, je v tem, da
nas te asociacije vodijo v različne smeri, ki so potem
komaj še uredljive.
Na eni strani se tako veže individuum na avtonomnost,
svobodo, njene meje, družbo, naravo; na drugi strani na
celost, zrelost, nedeljivost, samostojno funkcionalnost,
njene meje, odvisnost, simbiotičnost; potem spet po
kontrastu individualnosti - v dobesednem pomenu ne-
deljivosti - deljivost, konfliktnost, razcepljenost; pa na
razmerje subjektivnega in objektivnega; na relacije in-
dividuum-skupina-kolektiviteta, individualna zavest
-skupinska zavest-kolektivna zavest, individualna za-
vest-individualno nezavedno, individualno nezavedno
-kolektivno nezavedno. In tako najprej.
Acociacij ni možno izčrpati, ne da bi izčrpali slovar v
najrazličnejših povezavah. Tako bomo, ko si bomo pri-
zadevali obvladati entropijo, nujno podlegli nekaterim
redukcijam, in ne moremo zagotovo vedeti, ali ne bodo
med njimi tudi kake za naš predmet ključne.
Zdi se, da lahko »individuum« obravnavamo, znotraj
psihologije, vsaj iz treh izhodišč:
-	kot (predpostavljeno) empirično danost,
-	kot koncept,
-	kot vrednoto.
Individuum:
posameznik
Izhodiščno vprašanje bo torej: Ali kaj takega, kot je
individuum, resnično obstaja?
Ne gre za to, da bi hoteli dokazovati ali zanikati fizični
obstoj posameznika (kakor nam sploh ne gre za to, da bi
tu razčiščevali temeljna filozofska vprašanja, za kar se
ne čutimo niti pristojni niti nam konec koncev ne gre za
to, da bi podali nekaj velikih odgovorov - želimo pa
ponovno odpreti nekaj starih vprašanj). Možno, in niti
ne posebno heretično, pa bi vendarle bilo dvomiti tudi o
obstoju od okolja fizično ločenega posameznika. Zado-
stovalo bi spraviti v disharmonijo dinamiko spoznav-
nega aparata opazovalca z dinamiko opazovanega - kot
vzemimo, če zavrtimo film hitreje ali počasneje - in se
nam bo pri zadostnem razkoraku »posameznik« zdel
integralno povezan z okoljem preko izmenjave mate-
rije, v nasprotnem primeru pa nam bo pred očmi
zmrznil v negiben kip. Predmet opazovanja je odvisen
od subjekta opazovanja, njegovega spoznavnega aprata
in interesa, ki žene sam proces opazovanja.
Fizični obstoj posameznika bomo torej predpostavili in
v nadaljevanju tudi prihranili oznako »posameznik« za
to fizično ločeno družbeno entiteto. Upam, da imamo
konsenz v tem, da se pojem »posamezniku«, kakor smo
ga opredelili, pomensko ne prekriva povsem s pojmom
»individuuma«, katerega omenjanje nam sproži vrsto
prej naštetih asociacij, in še druge. Posamezniki smo vsi
ljudje v enaki meri, medtem ko za ustrezajočo indivi-
dualnost tega ne moremo kar tako zatrditi. V kolišni
meri in na kakšen način je konkretni posameznik indivi-
duum, je odvisno od tega, kaj »individualnosti« pripi-
šemo.
Predno pa nadaljujemo z asociiranjem na vprašanje, ali
lahko govorimo o individuumu kot empirični danosti, če
nam torej ne zadošča fizična diskontinuiteta posamez-
nika, se moramo pomuditi pri individuumu kot kon-
ceptu.
Koncept je proizvod
zgodovine
Russell Jacoby je bil v svoji Družbeni amneziji (1981,
prevod) modrejši kot mi in se je temu zoprnemu vpraša-
nju izmaknil, oziroma je odgovor pustil v polju mitolo-
škega - čeravno se sicer skozi vso knjigo z individuu-
mom intenzivno ukvarja. Uporablja pa pojem indivi-
dualnost sinonimno še z nekaterimi drugimi. Tako pravi
v predgovoru: »Naravnost rečeno: individualna psiha
zahteva pozornost natančno zato, ker prestaja proces
fragmentacije in okamnitve; živa substanca, tisto, kar
nam je znano kot individuum (podčrtal Z. P.), se str-
juje. Pokaže se, da - vselej problematični - avtonomni
jaz (podčrtal Z. P.) ni več kos družbeni skupnosti, ki po
izbiri razpolaga z grobo silo, delom, televizijo ali lokal-
nim časopisjem. Ne gre za nekakšno zaroto, pač pa je
samo to stanje vtkano v družbena razmerja, ki hkrati
gojijo in zastrupljajo človeške odnose« (str. 21) In
kasneje: »(...) subjektivnost se razkraja pod vplivom
množične družbe. Jaz - ali sebstvo, individualnost, sub-
jektivnost - se v psihološkem mišljenju pomakne v
ospredje, prav kadar se dejansko pripravlja, da izgine.«
(str. 104) Zal nas knjiga končno pusti na cedilu prav na
področju, ki ga najtemeljiteje obdela. Kaj je indivi-
duum, »nam je znano« (živa substanca), v sodobni
množični družbi je poškodovan in razpada, sicer ga pa
tako ali tako nikoli ni bilo (»Svoboda in individualnost
nista nikoli bili kaj več kot olepšava krutega okolja, v
katerem preživijo najsposobnejši« - str. 136), treba ga
je šele udejanjiti (»Seči jima za hrbet pomeni lahko
edinole, da ju udejanjimo, sicer se le še globlje pogre-
zata v družbo, ki ju že od vsega začetka zvaja na laž.« -
prav tam). Vendar pa na ta način Jacoby doseže prav
tisto, za kar mu gre: v vseh razsežnostih pokaže popolni
manko substrata individualnosti in ga prestavi v utopijo,
oriše vrednostno komponento pojma, zaradi katere ta
tudi lahko funkcionira v konstrukciji meščanske ideolo-
gije. Ko kritizira pofreudovce, to tudi reflektira skozi
Adorna: »Vtem ko (revizionisti) neprestano govorijo o
vplivu družbe na individuua, pozabljajo, da je ne le
individuum, marveč že kategorija individualnosti pro-
dukt družbe.« Hipostaziranje individuuma se izkaže kot
povsem zgodovinsko umeščen proces.
Če sploh kje, najdejo družboslovci individuuma, kot
tudi izvor psihološkega individualizma, v liberalnem
kapitalizmu. »Na določeni točki zgodovine so postali
ljudje individuumi,« pravi Trilling (1971, po Haney,
1982). Pozni sodobnik tega dogajanja, Sir Henry Maine
je leta 1861 zapial: »(____Videti je, da smo se od stanja
družbe, v kateri so bile vse relacije Osebe zbrane (sum-
med up) pod relacije Družine, postopoma premikali k
fazi socialnega reda, v katerem vse te relacije izhajajo iz
svobodnega (free) strinjanja Individuumov.« (prav
tam). Haney (1982) piše dalje: »To pomeni, da prav-
nega položaja osebe ni več določal njegov prostor v
hierarhiji socialnega statusa, pač pa je namesto tega
postal odvisen od njegove osebne učinkovitosti in
zmogljivosti v kapitalistični ekonomiji. V Mainejevem
znanem aforizumu pomeni »gibanje naprednih družb«
transformacijo h kapitalizmu in spremljajoča spre-
memba »od Statusa k Pogodbi« pomeni postopno indi-
vidualizacijo vseh oblik družbenih odnosov.«
Individualnost potemtakem pomeni funkcionalno neo-
dvisnost posameznika, ki kot »neodvisen« vstopa v
družbena razmerja. Gre v prvi vrsti za ekonomsko in
pravno kategorijo, ki pa je podstavljena z ideologijo
psihološkega individualizma. Koncept individuma kot
vzročnega vira posameznikovega obnašanja da uspeš-
nemu podjetniku iskani etični temelj upravičevanja
lastnega položaja, neuspešnemu pa podtakne indivi-
dualno krivdo za lasten neuspeh. Ideologija enakoprav-
nega izhodiščnega položaja zamolči, da na cilju ni pro-
stora za vse. Individualnost se izkaže kot luksuz oblasti.
Novi družbeni red je v svojem zgodnjem liberalnem
obdobju proizvedel individuuma, zato da ga v mono-
polni fazi izniči. Adorno pravi, da »predmeščanski svet
še ne pozna psihologije, ta, ki je totalno podružbljen, pa
je ne pozna več« (cit. po Jacobyju, str. 88). »Individuu
»klasične« psihoanalize se je posrečilo preživeti ob rela-
tivno nerazvitem trgu; v tem je bila resnica o svobo-
dnem individuu in o svobodnem ter konkurenčnem trgu
zgodnjih meščanskih teorij - resnica, ki je bila seveda
omejena na srednje razrede. Za proletariat je bila pred-
stava o svobodnem individuu zmerom prevara.« (str.
89) S časom in razvojem monopolnega kapitalizma pa
postaja ekonomski individuum nepotreben in ovira:
»Za razliko od liberalizma finančni kapital »mrzi anar-
hijo konkurence in hoče organizacijo.« (str, 89). Revo-
lucionarna težnja mladega meščanstva^ ki je odpravila
spone feldalizma in vzpostavila nov družbeni red, je tudi
prav s tem postavila temelje neprimerno pretanjenejši
formi eksploatacije, temelječi na »enakosti, bratstvu in
svobodi« in ponotranjeni ideoloških formulacijah, kot
je bila katerakoli poprej, hkrati pa je postavila tudi
temelj odprave taistega svobodnega podjetništva, saj
vse bolj stopa v ospredje resnični subjekt družbenega
procesa: imanentna logika kapitala. Ideologija indivi-
duuma pa perzistira: po eni strani podkrepljena s hrepe-
nenjem posameznika po odpravi vseh omejitev, domi-
nacij, po nadzorovanju pogojev lastnega življenja, na
drugi strani pa jo vzdržuje gospostvo, ki ji je instanca
individuuma več kot idealen adresant manipulacij in
nadzorovanja. (»Individualizem srednjih in zgornjih
razredov je služil različnim interesom družbene kon-
trole, ko je »naložil« kriminal v karakter spodnjih raz-
redov in tako opavil njihovo kaznovalno segregacijo.
»Haney, 1982). Nasproti glomazni mašineriji civiliza-
cije nemočnemu posamezniku lahko zelo prav pride
misel, da si lahko tudi v zaporu (notranje) svoboden,
mašineriji pa tudi koristi, če posameznik tako misli. Itd.
»Torej je vera v moč in avtonomijo individuuma, zaradi
mnogih razlogov, bila tako koristna kot vplivna« (Ha-
ney).
S tem smo nekoliko nakazali vsestransko uporabnost
koncepta individuuma, tako v namen ideološke mani-
pulacije s strani gospostva, kot v namen samoprevare, s
strani posameznika. S tem pa še nismo veliko povedali o
tem, kako je z individuumom kot empirično danostjo.
Človeška
sestavljenka
Poskusimo razmišljati o Jacobyjevi enigmi (indivi-
duuma nikoli ni bilo, zdaj se razkraja, treba pa ga je
uresničiti) na nekoliko poenostavljen način takole:
Poskusimo si predočiti razliko v psiholoških kvalitetah
življenja znotraj zaključene vaške skupnosti in znotraj
sodobnega mestnega okolja. V prvem primeru je eko-
nomska struktura življenja vsakomur pregledna, v dru-
gem nima nihče pregleda nad celoto. V prvem primeru
se z istimi osebami srečujemo pri vseh opravilih, po-
znamo jih z vseh plati, lahko bi rekli, v njihovi »kom-
pleksni celovitosti«, v drugem so odnosi sploščeni, ve-
čino posameznikov, s katerimi se srečujemo, poznamo
funkcionalno - v luči samo ene funkcije, ali enega tipa
relacije, ki jo s posameznikom uresničujemo. V prvem
primeru ne moremo govoriti o individuumu, ker eko-
nomsko enoto predstavlja družina, v drugem pa se
individuum razkraja, ker je parcializiran na vrsto funk-
cij. V njihovem presečišču najde samo osamljenega
sebe, »repotarnico imaginarnih identifikacij«, ki pa
pred družbo nastopa kot »odgovorni in racionalni indi-
viduum« in zato porabi veliko psihične energije, da se
organizira in svoje delovanje osmisli. Stari mizar (tisti,
ki je bil vsaj ekonomski individuum, ki je obvladal
pogoje svojega proizvajanja miz in njihovo prodajo na
trgu, dokler ni trg obvadal njega in ga končno črtal) je
mizo izdelal in prodal; pohištvena industrija ne zapo-
sluje celovitega podjetnika, pač pa tekoči trak in njemu
pripadajoče delavce. Še najlx>lj individualo delo opravi
tisti, ki mizo nariše, pa če je nikoli več ne vidi. Pravi
subjekt, motor, ki stoji za tem procesom, pa je vprašaje,
kako mizo čim ceneje izdelati in čim dražje prodati,
četudi je delu posameznika s tem odvzet ves smiseln
časopis za kritiko ziianosti/60/19
osebni pečat. Pri tem ne gre za svobodno voljo, pač pa
za objektivne, Vsekakor nadindividualne zakonitosti, ki
so ji množice podrejene, ne da bi jih kdo kaj vprašal.
Ker so množice, kot vedno, nezadovoljne, se stvari pač
nekoliko spreminjajo, a navadno le po modelu »bolj ko
se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste«, ali kot pravi
Jacoby, »statični moment je dinamiki lahko inherenten:
struktura družbe. Očitno pospeševanje produkcije in
konsumpcije v ekonomski sferi ter histerije in blaznosti
v samem življenju ne izključuje tega, da se toga družba
preprosto hitreje vrti...« (str. 22) »Kapital in trg vla-
data. »V mehanični ali industrijski paradigmi ki je imela
sporočilo vztrajno vsebovano: v imenu instrumentalne
učinkovitosti mora biti vzrok sleherne dejavnosti načr-
tovan preprosto tako, da proizvede zaželeni učinek.«
(Haney)
Ideja, da je človeška sestavljenka učinkovitejša od se-
števka posamičnih ljudi, je že zelo stara in preverjena
na področju vojaške taktike; stoletja preden se je zavle-
kla tudi v ekonomijo.
Ravno na področju bojevanja pa je nasproti temu še
posebno razvit mit individualizma. Prototip heroja je
osamljeni kavboj, ki se s pištolo v roki (vodi jo Pravič-
nost), vedno v okviru Law and Order bori proti zlu. Ta
sme po opravljenem poslanstvu tudi odjezditi. V filmih
o sodobnih borcih za svobodo individuuma izpod strogo
urejene družbe in njenih ritualov, ki se oboroženi z
motorji, avtomobili in kamioni, včasih tudi z vročim
orožjem, včasih pa samo z neugnano impulzivnostjo in
spontanostjo, spopadejo tudi s strukturo gospostva.
(McMurphy v Letu nad kukavičjim gnezdom, sicer pa
Easy Rider, Konvoj ipd.), pa se zgodba končuje s tako
ali drugačno smrtjo heroja. Film v gledalcu podžge željo
po svobodi, ojačuje »avtonomni ego«, navidezno spod-
buja k uporu, navsezadnje ti pa le pove, nikar gojiti
praznih upov. Iz kina pridemo ponosni na pogum in
dostojanstvo, »ki ga čloVeku ni moč odvzeti«, drugače
pa smo čisto tam, kjer smo bili: še bolj trdno prepričani,
da imamo opraviti z mračnjaško mašinerijo, ki se z
vsako intervencijo samo še ojačuje in trdneje struktu-
rira, medtem pa se hrani z energijo, ki jo množice
investirajo v svojem iskanju socialne in psihološke var-
nosti. Pri tem je izbira zadosti borna, da se včasih zvede
samo na »take it or leave it«, dostikrat pa še tega ni, o
čemer pričajo nožice nezaposlenih po vsem naprednem
svetu, in množice podhranjenih in lačnih v manj napre-
dnem svetu. Logika »vzemi ali pusti«, ob nemoči posa-
meznika, da bi dejansko kàj, kar bi presegalo lastni
prag, tudi spremenil, v sebi skrivaj ponuja poslednjo
odločitev avtonomnega individuuma: da dejansko zapu-
sti, svet namreč. Samomor pa je še vedno v večini držav
inkriminiran, kar nam da slutiti, da ni tako samo po sebi
umevno, da posameznik lahko vsaj z golim življenjem
razpolaga po svoji lastni presoji.
Individualnost kot
atribut družbene
moči
Vrnimo se še za hip k bojevnikom. Mit »čistega« indivi-
duuma je absorbiran v samotnem kavboju, samuraju,
karateistu, ki ga vedno vodi čast, nikoli denar. Najetega
morilca, ki ga vodi denar, profesionalna dolžnost, ne
moremo v polnem smislu šteti za avtonomnega indivi-
duuma, saj je subjekt umora pravzprav tisti, ki ga
finansira, morilec je zgolj eksekutor, inštrument. Toda
ali je možno reči, da obstoja individualna etika? Če je
denar zunanji motiv dejanja, ali je etika notranji?
Lahko odkrijemo sploh kaj notranjega, kar ni bilo prej
zunanje? Ali ni kavboj tudi samo inštrument, le da nam
subjekt mora - struktura gospostva - ostaja zakrit?
K vprašanju zunanjega in notranjega se bomo morali še
vrniti, zdaj pa vzemimo bojevnike, tokrat organizirano
armado, kot ilustracijo za nekaj drugega, kar nam bo
morda pomagalo razmejiti tri različne aspekte indivi-
dualnosti (kot empirične danosti).
Ob predpostavki, da vemo, kaj je individuum, in da mu
pripišemo atribut vplivanja na družbene procese, se
bomo strinjali, da navaden vojak ni v isti meri niti na isti
način individuum kot general. Tega ni potrebno po-
drobneje pojasnjevati. Ponuja pa se ugotovitev, da je
individualnost atribut družbene moči. Ne ponujajo vse
družbene pozicije enakopravnosti v svoji vplivnosti, niti
nimata general in vojak enakega števila stopenj svo-
bode pri odločanju o svoji dejavnosti (Spomnimo se
Jacobyja: »Za proletariat je bila predstava o svobo-
dnem individuumu zmeraj prevara.«) Tudi mit indivi-
dualizma se jima prilega različno. Generalova indivi-
dualnost je determinirana z občim stanjem na bojišču in
je znotraj tega (ter seveda v okvirih številčnosti, organi-
ziranosti in opremljenosti armade) svoboden v svoji
kreativnosti. Njegova odgovornost je seveda ogromna,
njegova vloga pa tudi predpostavlja, da je osebno odgo-
voren in da je lahko odgovoren. Vojak je prav tako
osebno odgovoren, od njegovega delovanja je odvisen
uspeh generalove zamisli. Zato se ga obravnava po
dvojni poti. Apelira se na njegovo (individualno) za-
vest, kajti vojak naj bo prepričan, da je izvrševanje
povelja individualno najboljše, kar lahko naredi za občo
upravičeno etično stvar. Če pa navdušeno sodelovanje
ali zavestna disciplina, ali tudi nejevoljno pristajanje
odpovedo, preostaja vedno še druga pot, katere (poten-
cialna) prisotnost razkriva, da v vojaku ne moremo
videti svobodnega individua. Individualizacija v funkciji
koncentrirane družbene moči je torej en apsekt, ki pa se
kaže bolj pripaden vlogi v družbeni hierarhiji kot pa
osebi, ki to vlogo zaseda.
Individuum kot vrednota, se pravi vprašanje realizacije
individuuma, je torej vprašanje demokratične družbe, v
kateri bi bila družbena moč enakomerno porazdeljena,
oziroma sploh ne bi bila posamezniku odtujevana. Libe-
ralni kapitalizem, kot prvi tak poskus, v tem ni uspel.
Marcuse pravi v Boju proti liberalizmu v totalitarnem
pojmovanju države:«... Soglasje splošnega in privat-
nega interesa naj bi v nemotenem poteku privatne
prakse nastopilo samo od sebe, a vendar, »manjka
ravno racionalna opredelitev in pogoj tistega »obče-
stva«, v katerem naj bi končno bila ohranjena »sreča«
posameznika... struktura in red celote sta nazadnje
prepuščeni iracionalnim silam... liberalizem sam je ta,
ki iz sebe »poraja« totalno-avtoritarno državo: kot
svojo lastno dovršitev na višji stopnji razvoja. Totalno-
avtoritarna država prinaša organizacijo in teorijo
družbe, ki ustreza monopolnemu stadiju kapitalizma «
Monopolni kapitalizem predstavlja tisto silo in koncen-
tracijo ekonomske in družbene moči, nasproti kateremu
je, v svetovnem merilu, posameznik povsem nebogljen
v oblikovanju globalnih pogojev lastnega življenja. Kot
partner mu lahko (kapitalu) stoji nasproti v dialogu
samo vzhodni državni kapital in morda, če bi se uspel
trdneje povezati, ves tretji svet skupaj. Preživijo lahko
samo glomazne konglomeracije, z veliko koncentracijo
moči, velike organizacije pa predpostavljajo tako struk-
turo vlog, ki reproducirajo »male« in »velike« ljudi,
individuume in množico. Zlasti življenje malega člo-
veka, po vsem svetu, je neprestano na kocki, kadar
krize pretresajo strukture moči.
Tudi barantajo na primer samo veliki. Mali človek in
mali trgovec nimata tega privilegija - mali človek kupi
in mali trgovec proda po ceni, ki je bila zbarantana
nekje drugje. Na ta način je potrošnik sicer zaščiten -
pred goljufijami malega trgovca - obema pa je odtujen
tisti center moči, kjer se cene vendar zbarantajo, odtu-
jeni so nadzorni mehanizmi in odtujen je košček indivi-
dualne življenjske prakse in avtonomije - odtujena
družbena moč, zato se kopiči nekje drugje.
Individualizacija lastne družbene vloge je lahko za ma-
lega človeka tudi naravnost nevarna. Odpor do odtuje-
vanja družbene moči, do prepuščanja družbenim inšti-
tucijam, da v njegovem imenu izvršujejo zmeraj več
funkcij, ki sodijo v totaliteto človeške prakse, ga lahko
zelo hitro potisne v inkriminirano pozicijo, ali vsaj na
področje deviantnega. Pričenši pri tem, da si človek sam
prične kreirati svoja oblačila (kar se nujno zvede na
drugačnost oblačenja, in na drugem koncu do skrajno-
sti, ki je nobena država ne tolerira - do jemanja pravice
v svoje roke in nasploh individualnega nasilja in nasilne
reakcije na nasilje.
Različnost, sebstvo,
vloga
Če je en aspekt individualnosti individualizacija druž-
bene vloge v funkciji družbene moči, je drugi aspekt
vprašanje, kako se posameznik v vlogi obnaša. To je
tisti aspekt, ki ga psihologija običajno obravnava kot
človeško individualnost. Njeni atributi so predvsem ra-
zličnost ljudi, celovitost organizacije posameznikove
osebnosti in pa relativna svoboda in avtonomija glede
na vlogo.
Glede različnosti se nam zdi, da je zadeva podobna
vprašanju obstoja fizičnega posameznika. Nimajo je
namena zanikati, v kolikšni meri pa jo je moč ugotav-
ljati, je odvisno od položaja opazovalca. Tudi snežinke
se razlikujejo med sabo, če pa hočemo to ugotoviti, jih
moramo pogledati zelo od blizu. Najbrž sta si dva
najrazličnejša človeka še vedno bolj podobna, kot pa je
človek podoben katerikoli drugi stvari ali bitju na svetu.
Če se nam zdi, jia smo si ljudje vendarle nekako različni
drugače, je to "najbrž zaradi tega, ker je subjekt, ki to
lahko ugotovi, tudi človek. Temeljna razlika je razlika
med mano in drugim, je razlika dveh koncev odnosa. Ni
mogoče ugotoviti razlike, preden je ugotovljena podob-
nost. (In vice versa.) Vsaka definicija kateregakoli feno-
mena v našem spoznavnem procesu zajema v prvem
delu nadredni pojem, vzpostavlja odnos kot podobnost,
v drugem delu pa še njegov diferencialni aspekt.
Kakor je morda res, da je obstoj entitete, ki v odnos
vstopa, osnovni predpogoj odnosa, tako je gotovo res,
da se entitete šele v odnosu diferencirajo, kadar pa
vstopajo v odnos kot definirane entitete, se v odnosu
redefinirajo in kopičijo nove atribucije. Diferencialna
psihologija to dobro ve. Ni pametnega brez neumnega,
introvertiranega brez ekstravertiranega itd.
Da bi spoznali človeka, oziroma njegovo različnost,
moramo stopiti z njim v odnos, v katerem se formira
tudi lastna identiteta. V odnose lahko vstopamo tudi
nehote, učinek na identiteto ne izostane. Na ta način je
osebna individualna identiteta že vseskozi podružb-
ljena. Osebnost se reproducira, posameznik je skozi
odnose sam sebi posredovan. »Je sočlovek, še preden je
tudi individuum.« (Adorno, cit. po Jacoby, str. 83). V
nekem smislu je stoodstotni individuum samo bitje brez
čutil, ki tudi ne izmenjuje materije z okoljem. Samo na
ta način bo preprečil, da zunanje postane notranje, da
postane bitje odnosa, samo na ta način bo ostal »svobo-
den družbe«. Živ človek ob rojstvu nima te izbire. Rodi
se, ne da bi vedel v kaj se spušča, in nauči se govoriti, še
preden razmisli, ali je to pametno; usvoji primarno
identiteto v odnosu do primarne skupine, ne da bi vedel,
da je na ta način izdelal adresanta, na katerega lahko v
nadaljnjem družba naslavlja svoje zahteve, pričakova-
nja in manipulacije. V tem seveda sodeluje aktivno,
toda ob tem, ko deluje, da bi dosegel nekaj, k čemur ga
žene njegova generična motivacija, dobi vedno vsaj še
nekaj drugega. Njegova lastna aktivnost je že od vsega
začetka vprežena v njemu tuje smotre. Ne da bi se
poglabljali v strukturo genetične motivacije, si ilustri-
rajmo situacijo s primerom iz biologije (po Ericu
Bernu): obstaja mnenje, da se kokoši, ko zvali jajca in
ko nastopi čas, da bi morala valiti, silno segrejejo neka-
tere žleze v zadnjici. Na jajca se usede, zato da si jih
ohladi, in jih občasno obrača, ker so se pač na eni strani
že segrela. Da po določenem času pričivkajo iz jajc
piščanci, nima, vsaj kar se kokoši tiče, z njenim prejš-
njim početjem nobene zveze. Čisto človeška interpreta-
cija je, če se nam zdi, da kokoš počenja stvari zavestno
in z namenom, ki ustreza končnemu izidu.
Ni posebno pomembno, ali primer ustreza stvarnosti.
Vsekakor je ilustrativen.
Človek ni »svoboden« niti samega sebe, niti tistega,
»preddružbenega«, kar prinese s sabo na svet. Po neka-
terih nazorih je subjekt, motor evolucije, »sebični gen«
in ne žival, ki ga nosi. Preživele so pač samo tiste vrste,
katerih speciesi so imeli vprogramiran gon po ohranitvi
posameznika in po reprodukciji, samo tisti geni, ki so k
temu usmerjeno vedenje pogojevali. Človek prav tako
ni »svoboden« pri odločanju, ali bo jedel ali ne (če se je
odločil preživeti), jesti mora. Ali pa bo ta imperativ
doživel kot tujo silo ali kot motivacijo, integrirano v
»sebstvo«, je v prvi vrsti odvisno od tega, ali ima kaj
jesti, ali je dejstvo lakote trpljenje, ki se ga ne da
odstraniti, ali prijetna anticipacija zadovoljstva hranje-
nja.
Procesi se dogajajo skozi posameznika, bolj kakor izha-
jajo iz njega. Pri tem je človek konfliktno bitje, z
obsežnim območjem nezavednega. Tako imamo pred
sabo situacijo, ko gonski motiv zahteva nekaj, soočen z
zahtevami in možnostmi fizičnega in socialnega okolja
pogosto ostane potisnjen in se v nezavednem konfliktu
predela v nadomestni motiv, prelomljen skozi zavest
posameznika in njegov označevalni aparat (ki ga je tudi
razvil v odnosu) se formira v nekaj tretjega, kar končno
rezultira v nekakšni dejavnosti, ki je nekaj četrtega,
dejanski učinki v socialnem prostoru pa so nekaj pe-
tega, kar se nikakor ne prekriva nujno niti z zavestnim
namenom, niti z ambicijo razreševanja nezavednega
konflikta, še manj nujno z generično motivacijo. Kaj je
pri vsem tem dejansko individualnega, je težko ugoto-
viti. Dejstvo, da ima človek zmožnost procesiranja in-
formacij in aktivnega predelovanja sveta, ko pa je po-
men dejavnosti končno razviden šele v kasnejšem iz-
teku, in je usoda stvaritve nepredvidljiva, produkt dobi
svoje avtonomno bivanje in se pogosto stvaritelju
povzpne čez glavo? Individualna zavest, tako podložna
samoprevari in tako rekoč objektivnim zakonitostim
obrambnih mehanizmov? Zmožnost doživljanja nas-
ploh in še zlasti ugodja in trpljenja, ko pa so ravno ti
mehanizmi podlaga in gibalo, ki ga potiskajo v socializa-
cijo, individualna identiteta adresant manipulacije, indi-
vidualna zavest in sposobnostni predpogoj eksploata-
cije?
Zabloda
psihologizacije
_Greh psihologizacije ni toliko v tem, da se ukvarja s
posameznikom in različnimi mehanizmi, ki jih ta zdru-
žuje, ampak ta, da pri tem producira abstraktnega indi-
viduuma, si na vse kriplje prizadeva individualizirati
tudi vse silnice, ki ga predirajo, in ga videti kot samo-
stojno entiteto. Figurativno rečeno, pri tem, ko razi-
skuje, kako posameznik hodi, vztrajno pozablja pogle-
dati, kam gre. Ignorira obče pogoje bivanja in v tej
redukciji izgublja bistveno: vsebino bivanja. Izjava, člo-
vek je družbeno bitje, je za psihologizacijo floskula, ki
se jo uvodoma omeni, zato da se potem nanjo pozabi.
Zaradi duhovne delitve dela in lastne znanstvene identi-
tete izoblikuje umetni predmet in na njem vztraja. Meri
dolžino, širino, višino in globino posameznikove zavesti,
ne pa tudi njene vsebine, ki je simptom vpetosti posa-
meznika v svet. Psihologizacija deluje na osnovi mita
individualizma, ki ga tudi znanstveno legitimira (torej se
podpirata vzajemno) in verjame v inštanco indivi-
duuma, neodvisno in nedotakljivo, posameznik vloge
sicer igra, ni pa z njimi identičen. Kadar se biolog
ukvarja z mravljami, mu je jasno, da resnica mravlje ni
v posamezni mravlji, pač pa v celem mravljišču in
njegovem okolišu. Resnica človeka je njegova družbena
praksa.
O psihologizmu in sociologizmu Jacoby pravi: »Obema
težnjama je skupno, da zgladita antagonizem med
družbo in individuom, prva v prid abstraktne predstave
individua, druga pa v prid abstraktne predstave družbe.
Res pa je, da je psihologizem v vseh svojih podobah
lažen, medtem ko za sociologizem velja vsaj to, da
družbo upošteva kot določujočo strukturo.« In citira
Adorna: »Spričo zdajšnje nemoči individua - vseh indi-
viduov - imajo pri pojasnjevanju družbenih potekov in
teženj prednost družba in z njo ukvarjajoči se znanosti,
sociologija in ekonomija.« (str. 150)
Kritična teorija družbe je tudi opravila temeljito kritiko
humanistično - psihologističnega pojmovanja avtono-
mije vloge in resničnega sebstva: Jacoby: »Kritična
teorija gre dlje od pofreudovcev. Priznava tisto, kar
humanisti v svoji nestrpnosti, da povsod odkrivajo hu-
manost, zanikujejo: vloge niso samo varljive, marveč so
tudi realne. Subjekt teh vlog ne sprejema zgolj kot
fasado, ki se jo da z malo volje odvreči, narobe, so
odtujeni način vedenja, ukrojen po meri odtujene
družbe, Jasna delitev na vloge in sebstva zvede družbo
. na maškarado. A tudi plastična kirurgija je nemočna pri
psihičnih izobličenjih. Družbeno zlo zajema vsako živo
časopis za kritiko ziianosti/60/20
vlakno; ne gre samo za to, da ljudje privzemajo vloge,
narobe, sami so te vloge.« (str. 132)
Psihologizacija tega ne želi videti, raje prikazuje željeno
stanje kot realno.
Subjektivni občutek identificiranja ali zavračanja vloge
nam tu ne nudi globjega vpogleda v stvarnost odnosa
posameznika in njegove vloge, saj ne moremo predpo-
staviti, da bi moč determinacije, ki jo vloga ima, in pa
stopnja, do katere je posameznik z vlogo kot delom
svoje družbene biti dejansko prežet, bila v neposredni
zvezi z identifikacijo. Podobno kot z lakoto in hranje-
njem - vloga, tudi ponotranjena, se pravi moje lastno
bitje - mi lahko nudi več ali manj satisfakcije. Z vlogo
se identificiram toliko, kolikor se mi prilega. V svetu, v
katerem sodobni človek igra v enem dnevu vrsto vlog, v.
katerem se institucije v delitvi dela drobijo in specializi-
rajo in posameznik uresničuje vedno manj funkcij zno-
traj ene vloge in v eni skupini ljudi in razvija tudi vrsto
delnih identitet, je zlasti možna subjektivna distanca do
posamičnih identitet, oziroma vlog. Vedno je možno s
stališča ene identitete zreti z razdalje na drugo, vendar
ves manever rre razkrije nobene instance, ki bi ne bila
obremenjena z nekakšno vlogo, odnosom. Če ni to
noben sinhrono aktualen odnos, pa govorijo skozi posa-
meznika pomembni drugi iz preteklosti. Zlasti v svetu,
kjer so vloge razdrobljene, in z njimi subjektiviteta, so
široko odprte možnosti za vdor nostalgije kot prevladu-
jočega duha časa.
Igra
Zdaj smo povedali že skoraj vse tudi o tretjem aspektu
individualnosti, ki smo ga napovedali v zvezi z vojakom
in generalom. Gre za to, da sta oba vpeta v isto igro,
čeravno na drugem koncu. Pravila igre so nadindivi-
dualna. Čeravno je vloga enega in drugega različno
individualizirana, pa je logika te individualizacije od
individuuma neodvisna.
Če je sploh kdaj produkcijski proces bil zadosti preprost
in globalna skupnost zadosti majhna, da je bila celota
i produkcijskih in medosebnih odnosov posamezniku
pregledna (čeravno vedno filtrirana skozi strukturo
mita), je najkasneje v trenutku, ko je produkcija po-
stala preveč kompleksna in globalna družba prevelika,
da bi bila celota pregledna komurkoli in situacija zrela,
da so stvari šle svojo pot. Zavedna in nezavedna vlaga-
nja posameznikov v učinkovitejšo in bogatejšo kulturo,
ki naj v končni konsekvenci tudi povrne posamezniku
vloženo, v obliki varnejšega in prijetnejšega življenja,
so rezultirala v tem, da se je »družba« avtonomizirala in
- zlezla posameznikom čez glavo individua pa izničila,
oziroma ga spremenila v ne-subjekta, izvršni dejavnik
logike, ki mu je tuja. Odtujena družbena moč suvereno
gospoduje planetu in ni strahu, da bi ji zmanjkalo
energije. Negotovost in strah pred neznanim, obenem
pa odvisnost od udobnih množičnih produktov te maši-
nerije, s katerimi nas za nagrado kapital »zasipava«, nas
vežejo na njene mačehovske seske, kar plačujemo z
izdatnim deležem življenjskega soka. Reforme se vršijo
stihijsko, pač na področju, kjer notranjâ protislovja
civilizacije odprejo razpoko in razgalijo pomankljivost.
Na ta način ta struktura ni toga, nasprotno, živi svoje
avtonomno življenje in se razvija. Živa substanca, sub-
jekt družbenega dogajanja, je dosegu posameznika po-
vsem odmaknjen. In zmeraj bolj mu cinično dopove-
duje, da ne ve, kaj dela.
Če je za človeka za razliko od čebele značilno, da zgradi
satovje najprej v glavi, to prav gotovo ne velja za vsa
področja človeške kreacije. Oziroma, za razliko od če-
beljega satovja (dokler ga uporabljajo samo čebele) ima
človeška podružbljena kreacija tudi to posebnost, da je
njena prihodnost povsem nepredvidljiva. Najpamet-
nejši možgani Amerike so med II. svetovno vojno skrei-
rali atomsko bombo, nedvomno ugleden dosežek člove-
škega duha, njen namen je bil (vsaj v zavesti ustvarjal-
cev) pokončati nacizem. Nacizem je kapituliral preden
je bila bomba narejena, kreativni zagon, inštitucionalna
inercija in še nekoliko prikrite temne sile pa so vendarle
pripeljale projekt do zmagovitega konca. Kaj se je dalje
' dogajalo z bombo, vemo, ogorčeni Oppenheimer se je
pričel ukvarjati s politiko, bomba pa visi nad glavo
vsemu človeštvu, kot simbol moči mreže svetovne obla-
sti in negotovosti malemu človeku v tujem svetu.
»Ne gre za nekakšno zaroto,« pravi Jacoby, »pač pa je
to stanje samo vtkano v družbena razmerja, ki hkrati
gojijo in zastrupljajo človeške odnose.«
Stanje družbe, v katerem je vse več stvari v rokah
inštitucij, v katerem je mreža inštitucij vse gostejša in
vse bolj temeljito prekriva vsa področja družbenega
življenja, zelo zožuje »svobodni prostor, ki je individuu
na razpolago za psihične procese« (Marcuse, cit. po
Jacoby, str. 165). »Vse več je družbe v svetu.« Posa-
meznik je dejansko potisnjen v minorno vlogo. Ob tem
je psihoanaliza pokazala tudi na drugo plat medalje, ko
je spregovorila o neizrekljivem: o libidu, potisnjen ju,
subjektivno netransparentni spihiki, nezavednem. Pro-
stor za individuuma ostaja samo še v mitu in utopiji.
»Freud spodkoplje, je pisal Marcuse, eno izmed naj-
močnejših ideoloških trdnjav sodobne kulture, namreč
predstavo o avtonomnem individuu.«
Individuum kot vrednota pa ostaja samo neuresničena
in nepreverjena predpostavka. Ni mogoče dokazati, da
je individualnost najbolj blagodejno stanje človeške
duševnosti. Pač pa se poraja kot želja v svetu, kjer se
I druženje z ljudmi izkaže prej kot grožnja poškodbe,
_ -__
izkoriščanja, prevare v nadaljevanjih, kakor pa pogoj
uresničevanja generične motivacije.
Stari mit
v novi režiji
Mit individualnosti je v bistvu soroden stari »humuncu-
lus« teoriji psihe. Neodvisni možiček, vzorčni izvor
obnašanja, sedi notri in vleče nitke... Posodobimo si
ilustracijo in v nekoliko SF obliki zarišimo bistvo »av-
tentičnega avtonomnega individua.«
Predstavljajmo si nekje pod vsemi lupinami psihe in
some, neodvisno od napornih sfer dela in interakcij,
nekje za solarnim pleksusom, točko popolnega ravno-
vesja, resničnega sebstva. Iz te točke zremo s suvereno
distanco že na lastne telesne meje, na lastne psihološke
mehanizme in manipulacije, na instumentalno psihofi-
zično celoto, kaj šele na zunanji svet in njegove tre-
nutne nagibe, identitete, ki nam jih pripisuje, vloge, v
katere nas postavlja. V tej točki je osredotočeno naše '
najglobje prepričanje in vera, trdnost in vedenje. Iz nje
se seveda zdijo naše telesne meje, in tudi sicer meja
med jazom in nejazom, kot obsežen plašč. Stopimo za
eno dimenzijo globje in ta plašč razgrnimo... Zdaj se
zdi meja kot nekak obsežen zid, iz katerega štrlijo ven
roke, noge in ostalo, in v katerem sta dve odprtini, skozi
kateri moje resnično bistvo zre ven v svet. Glejmo še
malo ven, pogovarjajmo se, komunicirajmo, delujmo,
počivajmo, spet samo malo glejmo, kontemplirajmo
ч razliko med »seboj« in vsem onstran zidu ko pa se
naveličamo vsega skupaj, pustimo svet, in zid in vso to
navlako, obrnimo se okrog svoje osi in poglejmo v
nasprotno smer...
л Viri:
1.	Jacoby Russell: Družbena amnezija, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1981;
2.	Haney Craig: Criminal Justice and the Nineteenth-Century
Paradigm (The Triumpf of Psychological Individualism in the
»Formative Era«, Law and Human Behaviour, 6/1982, št. 3/4,
Plenum Press, New York and London, 1982;
3. Marcuse Herbert: Boj proti liberalizmu v totalitarnem
pojmovanju države (Kritična teorija družbe, izbor tekstov
Slavoj Žižek in Rado Riha), Mladinska knjiga, Ljubljana 1981
UDK: 159.92
individuum, psihologija
Zorna Pavlovič. Individuum - ali kaj lahko pod tem
razumemo
Tekst se spoprijema s različnimi koncepti »indivi-
duuma«, izpostavlja njihovo zgodovinsko sproducira-
nost in ideološko funkcijo.
UDK: 167.7

Matjaž Potrč
Pojem prakse je v filozofiji tradicionalno povezan z
osnovno etično dilemo, slednja pa se navezuje tudi na
temeljna entološka načela. Ob takem izhodišču je polo-
žaj razpravljanja o praksi paradoksalen, saj praviloma
zahteva podrejanje nečemu, kar ni udeleženo na (empi-
ričnem) svetu pojavov (kako slednje velja za moderno
filozofijo nas bo spomnil Kantov pristop, ki dopusti
možnost vznika apriornega-praktičnega načela in s tem
Zakona natančno na točki izbrisa vsakršnega pred-
meta), obenem pa teren prakse ravno zajema naravna-
nosti dejavnika (subjekta, zmožnega praktične dejavno-
sti) pri njegovem soočanju s svetom (empiričnih) pred-
metov, kolikor slednjim pripade vpliv na stanja subjek-
tove aficiranosti. Marksizem dialektiko subjekta in ob-
jekta obravnava s stališča praktičnega kot zlatega reza
njune združljivosti in tako povzema tradicionalno pro-
blematiko sinteze telesa-z-dušo, ko pač govorimo o
posamičnem dejavniku, v tem okolju pa je ta seveda
izhodišče. Skoraj odveč bo menda pripomniti, da je
dilema revolucije oziroma revolucionarnega subjekta v
temelju etična.
Materialistično načelo, po katerem je vsak napredek
pogojen z nazadovanjem, nam dovoljuje zastaviti vpra-
šanje položaja praktičnega pri Aristotelu. Pri Aristo-
telu, kakršen se, malo manj Mojster kot pred nekaj
stoletji2, pojavlja v interpretacijah anglosaksonske ana-
litične tradicije .
Nekaj ne more biti spornega: tudi pri Aristotelu je
vprašanje praktičnega povezano z individualnim dejav-
nikom, pri katerem se zastavlja odnos med občimi,
preverljivimi načeli na eni strani, ter med individualiza-
cijo teh načel v vsakokratnem kontekstu. Praktično je
torej prehod med splošno veljavno shemo ter med
njeno aplikacijo, presek tega prehoda pa je v dejavniku.
Končno pri tem prehodu vtisek subjekta (s kasnejše
perspektive lahko ta vtisek poimenujemo z dejavniko-
vimi duševnimi stanji) obeleži odnos do predmeta, apli-
kacije. Dejavnik tako zavzema vmesni položaj fer-
menta, ki pridaja splošnim načelom okus po realnem,
seveda lahko prikrit s svojo4 prisotnostjo.
Od tod interes analitične filozofije prakse za Aristotela:
saj te filozofije ne zanima niti makro - (npr. sociologi-
stični teleskopski pogled na realnost) pa tudi ne mikro-
struktura (npr. fizikalizem) izkustva, ampak področje,
kjer so splošna načela vključena v operativno. Drugače
povedano: področje konkretnega, na podlagi katerega
lahko izvajamo nelinearne splošne zakone. Kar seveda
ni tolikanj daleč od začetkov (oz. temeljev) Marxove
analize.
To najbolje vidimo, v kolikor izhajamo od opozicije
med deduktivnim teoretskim in praktičnim védenjem:
praktičnega védenja iz deduktivnega ne bomo mogli
neposredno izvesti, saj se nanaša na posamično, vendar
lahko tisto individualno v praktičnem spoznamo s po-
močjo vsaj tako »idealnih«, torej splošnih predmetov,
kakršni so geometrijski liki (Stagiritev primer).
Problem praktičnega odločanja in sklepanja, od tod pa
L
časopis za kritiko ziianosti/60/21
tudi vzročnosti, se je na novo zastavil v neposredno
preteklem obdobju, ko je bila dodobra izdelana meto-
dologija na področju logike (za naravoslovne znanosti),
pa tudi matematične in psihološke študije glede odloča-
nja in človeške akcije, ni pa bilo med njima pravne
povezave. Teorija praktičnega sklepanja je nastopila s
takšno povezavo.
Kar z drugo besedo pomeni, da načeloma lahko povza-
memo in rekonstruiramo niz praktičnega sklepanja s
prav takim uspehom kot to lahko stori matematična
logika pri izvajanju deduktivnih dokazov. To bi nas na
prvi pogled vodilo k misli, da sta postopka v temelju
tudi metodološko identična, vendar pa s tem ni tako, saj
postopke dejavnika ni mogoče vključiti v zaprti deduk-
tivi sistem. In zopet vse to ne more biti pokazatelj
omejenosti dejavnikovih akcij (katerih bistvena lastnost
je, da se opirajo na nasprotujoče si ter celo protislovne
zahteve), temveč prej spodbuda, da izdelamo drugačen,
seveda pozitivni pristop k njihovemu preučevanju.
Izhodišče k takemu pristopu nam nudi tale opazka:
»Čemu bi aksiomatski sistem predstavljal boljši temelj
za prakso, kot pa je na primer dolga, nepopolna in
odprta lista (končno vselej med seboj nezdružljivih)
ieljá?« (Wiggins, str. 85, op. 4). Takšno presojanje je
po teoriji posledica dejstva, da nimamo opravka z enim
samim dobrim kot smotrom dejavnosti, ampak imamo
pri praktičnih dilemah (ki se vmeščajo v področje med
absolutnim dobrim ter povsem empiričnimi zgolj-red-
metno-teleološkimi cilji dejavnosti) množice človekovih
dobrih kot smotrov.
Ravno zaradi mnoštva človekovih smotrov oziroma
mnoštva tistega, kar je zanj dobro, je na eni strani
človek lahko opredeljen kot svobodno bitje. Vendar pa
mu ta svoboda zaradi svoje odprtosti nudi neskončnost
naključnih točk oziroma stanj stvari, med katerimi se
mora odločiti, in za praktično bitje bo človek lahko
veljal v tem večji meri, kolikor večji odsek možnosti
oziroma stanj stvari, med katerimi se mora odločati, bo
vključil v dejavnost svojega odločanja (seveda je bi-
stveno za praktičnost prav to, da bo sekvenca vselej
končna v nasprotju z neskončnostjo možnosti nasploh).
Pri tem je pomemben tudi kontekst odločanja, ki na-
knadno modificira pomen elementov oziroma stanj
stvari, vključenih v odločitve - tako da lahko govorimo
ne o aksiomatskem ampak o dialektičnem postopku
(kar se ujema z Aristotelovo opredelitvijo dialektike v
okviru raz-govora, kakršnega zasledimo tudi v osnovi
situacij, s katerimi se ukvarja teorija praktičnega skle-
panja).
Obstajajo pa, kot že rečeno, vzporednice med aksio-
matsko teorijo in modelom, ki naj pojasni akcijo. Tako
lahko govorimo o silogizmu praktičnega sklepanja, ki
pa je navezan na kontekst, in katerega gornja premisa
vključuje čimveč in čimbolje ocenjenih možnosti, ter je
spodnja premisa njen rezultat.5
Celotna problematika preučevanja človeške akcije se
torej metodološko navezuje na razliko med razlago v
eksaktnih in v družboslovnih znanostih, preizkusni ka-
men slednjih pa je zgodovina - kot vemo, je ta tudi za
marksizem poenotojoča, edinstvena znanost, oziroma
znanost kot taka (bralcu so nedvomno znana ustrezna
mesta klasikov). V tej smeri zasledimo več poskusov,
med katerimi velja omeniti Drayovo sintezo pojasnitve
človeške akcije in zgodovinske racionalnosti (Laws and
Explanation in History, 1957 (6), ki je radikalna v
svojem sklepu, da zgodovinskih dogodkov ni mogoče
pojasniti s pomočjo splošnih zakonov. Med najnovej-
šimi deli naj omenimo zgolj stališče, ki s pomočjo
striktno kavzalnega referencialnega aparata nastopi
proti epistemološkemu relativizmu pri obravnavi zgo-
dovinskih pojavov (7) (Hilary Putnam: »Reason, Truth
and History, Cambridge U. P., 1981): po najnovejših
predlogih je torej mogoče pristopiti k preučevanju zgo-
dovine z zagotovljeno znanstveno aparaturo, ki ima stik
z realnim (z realnim, ne pa toliko z realnostjo: kar
postane jasno, če upoštevamo podgraditev stroge kav-
zalne teorije reference z mitom, npr. Donnellan,
Kripke: o čemer smo obširneje pisali na drugem mestu,
in česar še nismo objavili).
Teorija akcije je nedvomno bliže začetku kot pa koncu
navedene poti ob pristopu k razlagi zgodovinskih poja-
vov. E. Anscombe (»Intention«, 1957) je razlago akcije
simptomatsko vezala na opisno aparaturo. Pri njej tudi
zasledimo združitev praktičnega in akcije, praktični si-
logizem služi za pojasnitev akcije, tako da se pojasnitev
vrši na vmesni, bliže mikro - kot pa makro-ravni. V prvi
premisi praktičnega silogizma je naveden cilj akcije,
naslednja premisa povezuje akcijo s ciljem, sklepni del
silogizma pa meri na uporabo akcije pri izvedbi cilja
(Kron, op.cit.). V okviru analitične filozofije je takšen
model razlage deloval kot odpor proti pozitivističnemu
ideologemu: izdelati je mogoče model razlage, ki ne bo
sledil deduktivnim aksiomatskim načelom. Kar posre-
dno pomeni pripoznanje drugačne racionalnosti, kot pa
je tista, ki jo je v temelju predlagal empirizem (vemo,
da se ta ukvarja z mejnimi primeri, izmed katerih
trenutno ne bomo navajali svojega standardnega pri-
mera, ugank russellovskega tipa, ampak se bomo za
trenutek dotaknili fantazmatske zakladnice deviacij,
odklonov naravnega reda, kometov na ravni vesolja, ter
spačkov, volčjih ljudi in Turkov na ravni družbenosti
(8))-
V kolikor je marksizem teoretski dolžnik aristoteljan-
ski tradiciji (bralec se bo nedvomno zopet spomnil
stališč klasikov), nas bo moralo zanimati dejstvo, da se
je odpor proti pozitivizmu v analitični filozofiji odigral
na podlagi vrnitve k Aristotelu. Anscombova poudarja,
da je Aristotel razlikoval med registroma znanstvenega
in praktičnega sklepanja. Presojanje, ki preučuje re-
sničnost sklepov in presojanje, katero vodi k dejavnosti,
sta torej v temelju metodološko (oblikovno) različna. V
tej smeri je zanimivo pogledati radikalizacijo Anscom-
bove glede na Aristotelova praktična oz. etična sklepa-
nja. Stagirit namreč v določenih primerih še vedno
zadrži univerzalno obliko praktičnega silogizma, za ka-
tero pa Anscombova trdi, da jo lahko delno uporabimo
le v veščinah, ki jih ta poimenuje z vzdevkom »tehnai«
(aritmetika, ples), nikakor pa ne v primeru, ko imamo
opravka z željo (ki je privilegirano izhodišče praktičnih
sklepanj): slednji v praktičnem silogizmu ne more pri-
pasti vloga standardne premise. Paradoksalni položaj je
že v tem, da praktični silogizem ne more veljati na
področju etike (kot jo npr. v svojem kategoričnem
imperativu univerzalno podgradi Kant): po znanem ari-
stoteljanskem načelu je vezan na posamično. Praktično
razsojanje obenem v sebi vgrajuje delovanje, akcijo:
pogoj zanj je v tem, da se stvar, ki jo hočemo, nahaja v
distanci od neposredne akcije, ta akcija pa je vračunana
kot način, da storimo ali si zagotovimo to (stvar), ki jo
hočemo, želimo. (Anscombe, op. cit.). Na tej podlagi ni
težko videti, da imamo opravka z bistveno drugačnim
načinom racionalnosti, kot je že prej omenjana racio-
nalnost deduktivnega aksiomatskega sklepanja. Ali, z
drugo besedo, odkrili bomo materialističnega Aristo-
tela, ki ga je tradicionalni pozitivizem prezrl zaradi
enostavnega dejstva, ker ni upošteval minimuma druž-
bene posredovanosti sklepanja (kar je Aristotel storil).
Če na drugi strani vzamemo za osnovo našega sklepanja
maksimum družbene posredovanosti, v nasprotju z do-
mnevo vulgarnih materialistov ne bomo pristali nikjer
diugod kot v inačici vsem dobro znanega absolutnega
duha: tako bi onemogočili celo obstoj sociologije, ki kot
znanost operira z empiričnim materialom. Kar ni slaba
ilustracija položaja povezave sodobnih razprav o praksi
in akciji: tudi tu metodologija ustreza zgolj, kadar
imamo opravka s posamičnim, na podlagi preučevanja
tega lahko izpeljemo zakonitosti, ki pa ne bodo nikoli
mogle slediti linearnemu zaporedju sklepanj na podlagi
enega osnovnega aksioma ali aksiomatskega sklopa.
Več o taki metodologiji nam povedo teksti o teoriji
akcije, zbrani v zadnji številki reške revije »Dometi«.
(9)	Ker smo s tem dobili dokaj reprezentativen prevo-
dni prikaz teorije akcije, tega vse bolj pomembnega, pri
nas pa doslej premalo znanega dela analitične filozofije
(10),	bomo povzeli nekaj misli iz uvoda v tematski
sklop, ki bi utegnile bralca zanimati.
Teorija akcije se ukvarja s filozofskimi zornimi koti
pojma akcije (postopanja), zlasti razumevanja akcije
ter našega običajnega govora o postopkih. Novost te
stare problematike je najprej v njeni današnji samostoj-
nosti, ta samostojnost pa je ravno v centriranju proble-
matike na vmesnost zakonitosti med občimi (etičnimi)
načeli ter med različnimi empiričnimi, izvedbenimi obli-
kami dejavnosti: predpostavka je torej, da je mogoče
izdelati racionalni pojasnitvèni postopek zakonitosti in-
dividualne ravni dogodkov, ki so seveda kot zakonitosti
višje od svojega empiričnega substrata, na drugi strani
pa je jasna tudi predpostavka, da teorija ne namerava
izdelati aparature za pojasnitev najsplošnejših struktur
(npr. globalnega zgodovinskega oz. sociološkega giba-
nja). Teorija akcije se poslužuje v filozofiji doslej ne
toliko upoštevanih znanstvenih metod, ki jih obeleža na
eni strani abstraktnost pristopa, katera pa seže le do
tiste meje, ko lahko obča načela še s pridom operirajo z
empiričnim materialom, ne da bi pri tem skušala udeja-
niti teoretske avtonomnosti kot take. Pri tem gre za
logiko, za teorijo odločanja, pa zopet za psihologijo,
ekonomijo in sociologijo. Vzvratno gledano imamo to-
rej opravka z operacionalizacijo navedenih znanosti, z
določitvijo njihove prave mere, tako pa končno še z
opredelitvijo njihovega predmetnega področja, kljub
šibkejšim zahtevam po natančnosti obdelave.
Kar seveda kaže na to, da je teorija akcije filozofska
disciplina. Njen empiristični izvor pa zopet dokazuje že
ukvarjanje z vsakodnevnim izkustvom pri dejavnosti.
Pri tem teorijo zanima pojasnitev s pomočjo razlogov,
ki seveda niso apriorno dani. Verovanje in želja sta dve
sestavini pojasnitve s pomočjo razloga. Prva sestavina
pri razložni dejavnosti je eksplicitna (dejavnik želi ne-
kaj doseči, npr. ugasiti svojo žejo), druga implicitna
(dejavnik seže po kozarcu, ker je prepričan, predpo-
stavlja, da je v njem pijača).
Na vmesnem terenu zakonite racionalnosti med brezra-
zložnostjo občega zakona ter slepo spontanostjo indivi-
dualnega dogodka (te dve mejni možnosti - Kant ali
Sade - teorije akcije ne zanimata), ko smo tako oprede-
lili njene okvire, pa nam teorija akcije vendarle nudi več
možnih različic: govorimo lahko o treh teorijah, katerih
predmet je pojasnitev delovanja z razlogi. Prva zvrst
teorij se zanima za vlogo razlogov pri osmišljanju indi-
vidualnega dejanja, drugo, tej nasprotno teorijo, zani-
majo splošne zakonitosti pri navajanju razlogov, tretja
teorija pa skuša prejšnji dve sintetizirati, tako da upo-
števa dve ravni pojasnitve dejanj.
Najprej imamo teorije v neowittgensteinovski tradiciji,
ki jih zanima opisni sklop, kot ga zagotove razlogi, s
katerimi pojasnjujemo dejanja. Bistveno pri tem je, da
je vzrok dejavnosti obravnavan kot odvisen od dejavni-
kove namere. Zakonitost vzročnosti pri pojasnitvi de-
javnosti je pri tem plod posplošitve posameznih oblik
dejavnosti, in je kontekstualno ter normativno vezana.
Tem teorijam stoje nasproti one, ki trdijo, da je poja-
snitev s pomočjo razlogov pojasnitev s pomočjo sploš-
nih zakonitosti, in slednja je v marsičem podobna
vzročni pojasnitvi. Če se spomnimo naših začetnih dolo-
čitev, bomo vedeli, da to še ne pomeni znanstvene
pojasnitve v tradicionalnem smislu, ampak da je sistem
interpretacije odprt v vzročni kontekst.
Tretja zvrst teorij skuša odgovoriti na vprašanje, ki ga
je pustila odprtega druga: pojasniti je treba dejstvo, da
lahko s pomočjo razlogov pojasnimo dejanja, ne da bi
mogli pri tem trditi, da obstajajo npr. psihofiziološki
zakoni, ki bi se nanašali na delovanje (kar je seveda
dejstvo, ki ga lahko izrazi kvečjemu negativna trditev
tipa »Ni splošno znanega recepta za pot v komuni-
zem«). Treba je pojasniti, da obstaja povezava med
določenim verovanjem, željo, itd., ter dogodkom, ki je |
rezultat dejavnikove dispozicije (verovanja, želje), ven-
dar da je to povezava - kolikor že realno obstoji - ki ji
ne pripada položaj naravoslovnega zakona. Teorija si
pri rešitvi tega oslovskega mostu pomaga s kombinacijo
na prvi pogled nezdružljivih predpostavk: da so želje in
verovanja vzroki dejanj; da ne obstoje pravi vzročni,
kavzalni zakoni, ki bi pojasnili delovanje; da so psihični
dogodki fizikalni.
Poskušajmo še za kakšno ped razložiti postopek te
tretje zvrsti teorij. Videli bomo, da je zelo podoben
kantovskemu vzpostavljanju izhodiščnega preseka med
zakonitim in empiričnim, pri čemer obe ravni metodolo-
ško obdržita določeno avtonomnost. Pri tem si bomo
pomagali z že omenjenim primerom sociologije. Slednja
lahko pojasni obče oblike dogajanj in obdrži teleskop-
ski pogled kljub temu, da ima opravka z mikroskopskim
materialom. Tako lahko govorimo o splošnih zakonih
recesije, ki prisili ljudi na različne individualne po-
stopke (da s pomočjo aktivnosti mišic roke napišejo
formular za dvig denarnih prihrankov, da izvrše dolo-
čena dejanja, ki pokažejo njihovo prepričanost o ogro-
ženosti delovnega mesta zaradi prisotnosti sedaj neza-
želene tuje delovne sile itd.), ki so na mikro-ravni
racionalni (lahko jih vzročno pojasnimo), še dodatno
globalno pojasnitev pa pridobe na makro-ravni eko-
nomsko-socialnih gibanj Potemtakem imamo na eni
ravni opravka s povzročenostjo dogodka, ki je lahko
zgolj empirična posplošitev, na drugi strani pa lahko
trdimo tudi, da gre za določene vzročne povezanosti
splošnejšega (torej ne zgolj empiričnega) tipa. Na tak
način pravzaprav posamični individualni dogodek
ohrani svojo empirično avtonomnost, obenem pa je
vključen v splošnejši niz zakonitosti.
Seveda je ta zvrst teorij zanimiva ravno v primeru
vmesnega prostora med splošnim (znanstvenim) zako-
nom ter posamičnimi dogodki, pri katerih morano pred-
postaviti drugo zvrst zakonitosti (glede na željo, prepri-
čanje dejavnika itd.) - tak primer pa teorijo akcije še
posebej zanima. Ob tovrstni kombinaciji je mogoče
združiti dve na pogled nezdružljivi zahtevi: da na po-
dročju delovanja ni splošnoveljavnih (naravoslovnih)
zakonov ter da so želje in prepričanja vzroki naših
dejanj in ta dejanja z njihovo pomočjo lahko tudi
pojasnimo. Združiti je torej mogoče dva načina pojasni-
tve, in sicer tako, da dobimo nov, avtonomen model
racionalne pojasnitve dejavnosti.
Kako naj razložimo to svojo bežno predstavitev zad-
njega modela pojasnitve teorije akcije? Menimo, da
lahko s pridom uporabimo Marxov primer: Balzac je
podal boljši in bogatejši opis anatomije meščanske
družbe kot katerikoli izmed političnih ekonomov. V
njegovih romanih namreč ni nikakršne neposredne po-
vezave z ekonomsko-socialnim dogajanjem v družbi in
to je ravno prednost njegovega pristopa, ki pazljivemu
bralcu omogoča kombinirati vzročnost posameznih do-
godkov v okviru pripovedi s striktnejšo, globalnejšo
vzročnostjo ekonomskih in socioloških zakonitosti, te
pa osebe v romanih vselej na drug način, a z nezmotljivo
strogostjo ženo v individualne akte, dejanja. Sporočilo
Balzacovega romanesknega opusa je torej natanko v
tisti sredini, ki v bralčevih očeh porodi novo kvaliteto
pri dojemanju dogodkov. Če bi zgolj naturalistično,
faktografsko opisovali dogodke, ali pa če bi jih predsta-
vili zgolj s suhoparnimi številkami oziroma s pomočjo
občih zakonitosti, tega učinka ne bi bilo. Zato je akcija,
pa tudi vsaka nje vredna praksa, konec koncev pove-
zana s poetskim, bahtinovskim elementom - smeha.11
Brez tega fermenta končno zamre tudi osvobajajoči
vzgib vsake revolucije. Od tod naša vzpodbuda k na-
daljnjemu razmišljanju, ki pa nas že vodi iz doslejšnjega
okvira: napisati velja razpravo o revoluciji kot prehodu
k dejanju (kar menda ne bi bil tako slab ključ za
anatomijo postrevolucionarne družbe).
Opombe!
1 Idealistom v nelagodje povejmo, da je natančno ta točka
»unheimlich« revolucije (vulgarnim materialistom v nelagodje
pa moramo opozoriti na astronomski zorni kot etimologije
besedice revolucija, tistega kar se zavrti okoli določenega
središča).
: Primer praktične Filozofije smo svojčas v makroperspektivi
analizirali natanko tam, kjer si to zasluži, pri ženskem vpraša-
nju, kakor je z njim rokovala Tradicija (»Podoba ženske«,
Problemi-Razprave 1979, št. 1-3). Aristotel je Filozof, ki je
zakoličil meje tega vprašanja z neposredno (tod je seveda še
tomizem) incidenco na kazensko pravo (v zvezi s tem glej
prevod odlomkov Institoris-Sprenger: »Malleus maleficarum«
v Vladimir Bayer: »Ugovor s davlom«, Zagreb 1953). Celotna
problematika nam kaže, da je perverznež obsesivnež, ki si ne
okleva delovati.
3	To priložnost nam nudi blok tekstov z naslovom »Praksa,
akcija«, objavljenih v reški reviji »Dometi«, 1982, št. 8-9. V
tem bloku nas bosta tu zanimala prevodna teksta D. Wiggins:
»Odločevanje in praktični um« ter G. E. M. Anscombe: »O
prktičnem razsojanju«. Sorazmerna novost teh tekstov v na-
š6m prostoru je razlog, da se pri predstavitvi usmerjamo ravno
nanju, ne pa na predhodne sestavke Mirkoviča, Veljaka, La-
busa, Žvana in Erjavca (neki mladi marksist je na naše prese-
nečenje zatrdil, da ga ti teksti ne zanimajo, ker v njih ni
zaslediti kritike politične ekonomije, sami pa smo mu odvrnili,
da je preučevanje temeljnih kategorij, kakršna je praksa, za
slednjo verjetno vendarle zanimivo).
4	Danes bi morda dejali »intencionalno«.
5	Donald Davidson je (po Wigginsovih navedbah) preučil ra-
zliko med sodbo in verjetnostjo (glede na dokazni material) ter
med odločitvijo (kjer meri vprašanje na oceno ustreznosti
delovanja glede na določena kontekstualna dejstva). O David-
sonu govorimo v končnem delu članka, v okviru obravnave
tretje zvrsti teorij pojasnitve akcije.
6	Opiramo se na uvod A. Krona v A. Nagel: »Struktura
nauke«, Nolit, Beograd 1974, str. XV. Glej še naš (vsaj po
časopis za kritiko ziianosti/60/22
obliki nedvomno) barthesovski prispevek »Je li moguće znan-
stveno zasnovati red u povijesti?«, »Dometi« 12, Rijeka 1981,
str. 57-62 (ponatis v »Tribuni« v slovenščini). Preučevanje
zgodovine je ne le zgolj naključno bilo eden izmed preizkusnih
kamnov ideologema strukturalizma - o tem glej Lévy-Straus-
sovo »Divjo misel«, ter razprave Borisa Majer ja v revialnem
tisku pred nekaj leti.
Na nekem drugem mestu smo zapisali, da gre za epistemolo-
ški relativizem foucaultovskega tipa. Imena tu končno ne
pomenijo preveč, problematiko pa shematično lahko prika-
žemo ravno na področju naravoslovja. Vzemimo skrajni pri-
mer: flogiston je nedvomno teoretski pozit (Tomažu Mastnaku
se moramo na tem mestu zahvaliti, ker nam je usmeril pozor-
nost na ključno mesto iz Engelsovega predgovora v drugi
zvezek Marxovega »Kapitala«, MEW 24, str. 22, kjer je
Lavoisierovo odkritje kisika primerjano z Marxovim odkritjem
presežne vrednosti glede na predhodne teorije; opozicija med
teorijama je »weggehen/verbinden«), ki omogoči konsistentno
teoretsko razlago, vse do mejnih točk, ko je treba uvesti druge
pozite, npr. kisik, da bi ustrezno razložili dogajanje v naravi.
Po takem pazi ran j u je naša razlaga realnosti vselej vezana na
določeno prevzeto teorijo, je vselej teoretsko-odvisna. Radi-
kalno rečeno pa nam tak pristop (cf. tudi Feyerabend itd.) ne
zagotovi referencialnega aparata oziroma stika teorije z real-
nostjo. Foucault in Kuhn torej korakata z roko v roki.
N. Miščevič nas je opozoril na radikalno dodatno vlogo zgodo-
vinskega dogodka ob primarnosti, ki jo antično zgodovinopisje
odmerja retoriki.
8 Vloga russellovskih ugank in npr. volčjih ljudi je seveda v
empiristični tradiciji podobna: teorija je trčila ob prizkusni
kamen, ki naj jo utrdi, saj je uganke mogoče z njeno pomočjo
razložiti, volčjemu človeku pa dati osnovo za socializacijo.
(Spačka premerimo z merilom naše fiziološke zgradbe, Turka
pa - z našo dušo). A. Grosrichard je objavil vrsto študij o tej
problematiki, ki nas nehote zadeva tudi dandanes, npr. (čemu
ne?) pri nacionalizmu. Ali pa - pristavljamo - v ženskem
vprašanju. Trdimo, da bi vestni zbir prikazni kot jih proizvede
teorija na svoji meji prikazal izginjujočo točko empirističnega
modela normalnosti (tolikanj prisotnega v določenih še danes
prevladujočih vejah konjunkturnih znanosti - po lepem Alt-
husserjevem izrazu znanosti brez predmeta — kakršna je napr.
psihologija).
Blok »Sto je teorija činjenja?« v »Dometi« 10, Rijeka 1982,
str. 35-121. Poleg Uvoda N. Miščeviča zasledimo še tekste Ch.
Taylor: »Pojasniti akcijo«, A. Danto: »Temeljne akcije«, D.
Davidson: »Psihologija kot filozofija«, R. Jeffrey »Etika in
logika odločitve«.
10	Masikatero poglavje teorije akcije je bralcu seveda do-
stopno, npr. v starih letnikih beograjske »Theorie« ter v prevo-
dih, kot je Kotarbiñski (poskus sinteze z marksizmom, opozo-
rilo L. Krefta).
11	Kot je znano so o smehu pisali Rabelais, Bataille in
Nietzsche. O tem, kako lahko konsistentno interpretiramo
Nietzscheja kot teoretika akcije, glej izvrsten komentar N.
Miščeviča v reviji »Theoria«, Beograd 1982 (prvi nam znani
poskus tovrstne interpretacije Nietzscheja).
UDK: 167.7
praksa, teorija akcija
Matjaž Potrč: Praksa in akcija
Članek skuša predstaviti nekaj pogledov na dve doslej
manj znani področji sodobne filozofije: teorija prakse
in teorija akcije. Kljub temu, da v našem prostoru o teh
dveh terminih pogosto govorimò, pa ne poznamo na-
čina, kako se pojavita v anglosaksonski interpretaciji.
Temeljne nastavke je oskrbel že Aristotel, in z njim je
mogoče potegniti vzporednico »zlate sredine« med ma-
kro in mikro ravnijo, na kateri preučujemo družbene
danosti. Na tej sledi teorija prakse in teorija akcije
izdelata metodologijo, ki jo lahko uporabimo za preu-
čevanje področja konkretnega, ki jo metodologije posa-
mičnih znanosti vse pogosteje uporabljajo. Tudi Marx
je dal podobne napotke, ko je pisal o preučevanju
literature.
Ivan Bernik
I.
Vsako sociološko raziskovanje mora vsaj implicitno
računati z dejstvom, da sta prostor in čas dimenziji, v
katere je »ujet« sleherni družbeni proces ter sleherna
oblika družbenosti. Raziskovanje kateregakoli družbe-
nega pojava se torej ne more izogniti vprašanju o
pomenu prostora in časa za njegovo razumevanje,
hkrati s tem pa tudi vprašanju, kako sploh sociološko
koncipirati prostor in čas. Zaradi tega bi bilo mogoče
trditi, da kolikor toliko temeljito sociološko raziskova-
nje nujno vključuje določena spoznanja o družbenem
pomenu prostora in časa. Vendar pa s tem sociološka
problematika prostora in časa nikakor še ni izčrpana;
posamične obravnave te problematike ne izključujejo
potrebe po monografskem preučevanju družbenega po-
mena prostora in časa. Pomen monografskih preučevanj
je prßv v tem, da povežejo in posplošijo ugotovitve o v
prostoru in času, do katerih prihajajo raziskave posa-
mičnih družbenih pojavov.
Že bežen pregled relevantne literature bi pokazal, da je
dimenzija prostora deležna znatno več raziskovalne po-
zornosti kot dimenzija časa (glej npr. Mlinar, 1980;
Yaker in sod., 1972). Tudi v pričujočem zapisu se bomo
osredotočili na vprašanja, ki zadevajo predvsem pro-
storsko dimenzijo, pri čemer pa bomo skušali opozoriti
(s pomočjo kategorije družbenega razvoja) na nekatere
povezave med obema dimenzijama. Naša pozornost bo
zlasti usmerjena na odnos med teritorialno diferencia-
cijo družbe (oziroma diferenciacijo družbe na terito-
rialne enote) ter družbeno neenakostjo. Namen tega
zapisa je formulacija nekaterih splošnih raziskovalnih
vprašanj, zaradi tega bo analiza bolj ali manj deduk-
tivne narave, pri čemer bomo izhajali iz nekaterih ele-
mentarnih spoznanj o pomenu prostora v družbenem
življenju.
Najprej smo torej dolžni opredeliti ključna izhodišča
naše obravnave. Pri opredelitvi prostora kot sociološke
kategorije kaže najprej razlikovati med fizičnim prosto-
rom ter družbenim prostorom (Mlinar, 1973; 43). Ko je
govor o fizičnem prostoru seveda ne mislimo na ta
prostor sam po sebi, temveč na njegov vpliv na struktu-
riranje družbenih odnosov. Za pojasnitev tega vpliva sta
pomembni predvsem dve ugotovitvi: prvič, da fizični
prostor (razdalja) predstavlja bariero pri navezovanju
družbenih stikov ter pri širjenju družbenih procesov ter
na ta način prispeva k oblikovanju teritorialno družbe-
nih enot, ter drugič, da se družbeni pomen fizičnega
prostora korenito spreminja z družbenim, zlasti tehno-
loškim in ekonomskim, razvojem. Takšno razumevanje
fizičnega prostora je bolj ali manj identično s pojmom
ekološke strukture, ki označuje »povezanost med pro-
storsko porazdelitvijo ljudi ter njihovo razporeditvijo
med različne družbene položaje« (Blau, 1977: 155).
Pojem fizičnega prostora je torej izrazito sociološki
pojem.
Ob takšni opredelitvi fizičnega prostora se samo po sebi
zastavlja vprašanje, kaj označujemo s pojmom družbeni
prostor. Tudi fizični prostor - kot smo poudarili -
dobiva v sociološki konceptualizaciji karakteristike
družbeno določenega prostora. Vendar pa ne gre za
pomensko identična pojma, kajti s pojmom družbeni
prpstor se običajno skušajo opredeliti (oziroma ponazo-
riti) nekatere značilnosti družbene strukture, Kot ele-
mentarni karakteristiki družbene strukture se v tej zvezi
navajata zlasti horizontalna družbena diferenciacija ter
(vertikalna) statusna diferenciacija (glej npr. Heller,
1969: 4; Mlinar, 1973: 47), pri čemer se s horizontalno
diferenciacijo razume razporeditev družbene populacije
med različne vloge (oziroma položaje) v družbeni deli-
tvi dela, s statusno diferenciacijo pa neenako razporedi-
tev družbenih dobrin (premoženja, družbene moči,
ugleda) med različne družbene položaje. Družbeni pro-
stor torej oblikujeta dimenziji horizontalne in verti-
kalne diferenciacije, ki v medsebojni povezanosti pred-
stavljata temeljno strukturno determinanto družbenih
odnosov. Bolj sta razčlenjeni ti dve dimenziji, večja je
kompleksnost družbenega prostora.
V sintagmi družbeni prostor ima prostor povsem druga-
čen pomen kot tedaj, ko je govor o fizičnem prostoru.
Niso mišljene dejanske dimenzije prostora, temveč se
skuša - kot smo že poudarili - s tem izrazom le ponazo-
riti določene karakteristike družbene strukture. V tem
primeru torej nastopa koncept prostora kot metafora,
oziroma kot »pomožno sredstvo« pri razlagi družbene
strukture. Enako naravo in funkcijo imajo vsi koncepti,
ki dopolnjujejo takšno razumevanje prostora, kot so
družbena razdalja, družbena gostota, družbena mobil-
nost, itd.*
Upoštevati je treba, da smo povzeli le nekatere elemen-
tarne značilnosti razumevanja družbenega prostora.
Opredelitve, ki težijo k večji preciznosti, zlasti ugotav-
ljajo, da sta tako vertikalna kot horizontalna dimenzija
družbenega prostora navznoter razčlenjeni. Zaradi tega
se često poudarja, da je treba družbeno strukturo konci-
pirati kot multidimenzionalni prostor. To pa seveda
omogoča veliko pestrost oziroma številne variacije pri
razumevanju družbenega prostora.
Omeniti velja, da se tudi marksistična družbena teorija
v nekaterih primerih poslužuje prostorskih metafor. V
manjši meri to velja za marksistično razlago razredne
strukture, bolj očitno pa so te metafore pri obravnavi
strukture družbenih formacij. Pojma družbene baze in
nadgradnje imata izrazite »prostorske« konotacije. Na-
men uporabe prostorskih metafor je tudi v marksizmu
podoben kot v drugih primerih - čim bolj nazorno
izraziti odnose v družbeni strukturi. Neupoštevanje dej-
stva, da gre pri pojmih baze in nadstavbe ter konceptih,
ki se nanju navezujejo, le za metafora, je v marksizmu
pogosto vodilo v poenostavljeno in vulgarno razumeva-
nje družbene strukture. To ne pomeni, da kaže te izraze
opuščati, temveč le zahteva posebno pozornost pri
opredeljevanju njihove dejanske vsebine.
II.
V prejšnjem razdelku smo že navedli ugotovitev, da
fizični prostor (oziroma družbeno določeni fizični pro-
stor) vpliva na oblikovanje teritorialno družbenih enot.
Seveda je prostor le izhodišče, ne pa tudi zadostno
merilo za določitev razsežnosti in značilnosti dejanskih
družbenih enot; na njihovo oblikovanje vpliva še vrsta
drugih družbenih okoliščin. Vsaka globalna družba je
razdeljena - bolj ali manj izrazito - na več teritorialnih
substruktur. Sociološko raziskovanje je dolžno upošte-
vati tako ločenost in specifičnost posameznih enot kot
tudi njihovo medsebojno povezanost, oziroma vključe-
nost v širši družbeni kontekst. Ločeno obravnavanje
posameznih enot ni smiselno niti tedaj, ko imamo
opravka z relativno samozadostnimi in nepovezanimi
enotami, kajti nepovezanosti ni mogoče pojasniti zgolj s
pomočjo karakteristik posameznih enot.
Znano je, da družbeni razvoj sovpada s progresivno
horizontalno diferenciacijo (delitvijo dela) znotraj po-
sameznih teritorialnih enot. Naraščajoča horizontalna
diferenciacija prispeva (skupaj z ostalimi dejavniki, zla-
sti tehnološkimi in ekonomskimi) k preseganju meja
dane teritorialne enote ter omogoča povezovanje v
širšem prostoru. Integracija v širšem prostoru predpo-
stavlja notranje visoko diferencirane teritorialne enote.
Po Durkheimu (1972:207) je »splošni zakon« družbe-
nega razvoja, »da postaja individualnost ožjih skupin, ki
so sestavni del širše skupine, vse manj izrazita«. Vendar
pa splošnost tega zakona ni nesporna, kajti funkcio-
nalna integracija ne vodi nujno k uniformnosti, oziroma
k odpravljanju teritorialnih specifičnosti. Prav povezo-
časopis za kritiko ziianosti/60/23
vanje v širših prostorskih okvirih ob visoki delitvi dela
omogoča uveljavljanje specifičnosti posameznih enotih
in njihovih komparativnih prednosti. V tem smislu kaže
tudi razumeti regionalistične težnje, ki se vse pogosteje
pojavljajo v razvitih družbah; te težnje praviloma niso
usmerjene k fragmentalizaciji globalnih družb, temveč k
ohranjanju (ali oživljanju) regionalnih specifičnosti ob
siceršnji način integracije v globalno družbo.
Za našo obravnavo je pomembnejša druga dimenzija, ki
konstituira družbeni prostor vsake teritorialne enote,
torej dimenzija vertikalne oziroma statusne diferencia-
cije. Pojem statusne diferenciacije kaže - kot smo že
omenili - na dejstvo, da so družbene dobrine neenako
razporejene med nosilce posameznih položajev (v druž-
beni delitvi dela), oziroma da imajo ti nosilci neenake
možnosti dostopa do družbenih dobrin. Količina druž-
benih dobrin ni le pokazatelj posameznikove pozicije v
hierarhiji družbenih statusov, temveč pomembna deter-
minanta družbenih odnosov. Družbene dobrine namreč
ne služijo le neposredni konsumpciji, ampak se lahko
pojavljajo kot sredstvo menjave, predvsem pa kot sred-
stvo kontrole dostopa do drugih družbenih dobrin. Sta-
tusna diferenciacija rojeva družbeno distanco (podoben
položaj v statusni hierarhiji ljudi »približuje«, različen
pa »oddaljuje«), hkrati pa vpliva tudi na interesno
členitev družbe, pri čemer imajo večjo možnost uvelja-
vitve tisti interesi, katerih nosilci razpolagajo z več .
družbenimi dobrinami.
Marksistična družbena teorija razkriva temeljne vzroke
neenake porazdelitve družbenih dobrin v razredni
strukturi družbe, torej v takšni razdelitvi pogojev pro-
dukcije, ki ob ustrezni »pomoči« politične in ideološke
prisile, omogoča enemu delu družbe da razpolaga s
presežnim delom drugega dela družbe. V tej teoretski
perspektivi je obravnava statusne diferenciacije (druž-
bene neenakosti) neločljivo povezana z analizo razred-
nih odnosov.
Te ugotovitve implicitno opozarjajo, da raziskovanje
statusne diferenciacije v teritorialno družbenih enotah
lahko pomembno prispeva k razumevanju družbenih
odnosov in njihove dinamike znotraj teh enot. Treba je
upoštevati, da se celo v samozadostnih enotah z nizko
stopnjo delitvé dela lahko pojavlja izrazita statusna
diferenciacija z veliko družbeno distanco med elito in
ostalim delom populacije. V tem primeru je družbeni
prostor teritorialne enote bolj kompleksen, kot bi se
zdelo na prvi pogled.
V procesu povezovanja posameznih teritorialnih enot v
širše celote pa dobi razredna struktura in z njo povezana
statusna diferenciacija dodaten pomen, saj omogoča v
veliki meri pojasniti odnose med posameznimi enotami
ter način njihove integracije. S tern pa se poveča pomen
družbene neenakosti (statusne diferenciacije) za razu-
mevanje teritorialne diferenciranosti družbe.
Če upoštevamo dejstvo, da so posamezne teritorialne
enote navznoter diferencirane ter da za posameznimi
interesi »stojijo« neenake količine družbenih dobrin
(torej neenake količine sredstev za njihovo uveljavitev
ter reprodukcijo njihove dominacije). Ni težko ugoto-
viti, da o načinu povezovanja in stapljanja teritorialnih
enot ne odloča le stopnja delitve dela znotraj enot in
med enotami. Tista enota, v kateri nosilci dominantnih
interesov razpolagajo z relativno večjo možnostjo
(sredstvi) za njihovo uveljavitev svojih interesov, kot
nosilci dominantnih interesov v drugih enotah, bodo
nedvomno odločilno vplivali na naravo odnosov med
enotami ter njihovo integracijo v širše celote. Integra-
cija v tem primeru ne pomeni »enakopravnega« pove-
zovanja teritorialnih enot, ampak dominacijo enot nad
drugimi. Zaradi tega stopnje razvitosti, ter s tem »brisa-
nje« slehernih teritorialnih meja (kot to nakazujejo
Durkheimova stališča). Celo nasprotno integracija
skozi dominacijo (dominacija nima le ekonomskih raz-
sežnosti, ampak tudi - kot nakazuje marksistična
opredlitev razredov - politične in ideološke razsežnosti)
- po eni strani predpostavlja neenako razvitost, po
drugi strani pa prispeva k ohranjanju ter celo povečeva-
nju razkoraka v razvitosti. To vodi do svojevrstnega
protislovja: medtem ko se zaradi funkcionalnega pove-
zovanja meje med teritorialnimi družbenimi enotami
vse bolj zabrisujejo, pa se dokaj jasno zarisujejo meje,
ki so posledica odnosov dominacije enih teritorialnih
enot nad drugimi (odnos center - periferija). S tem pa
je determinirana - kot smo že nakazali - tudi narava
teritorialne delitve (in integracije) dela, saj odnosi do-
minacije določajo kakšno mesto bo v sistemu družbene
delitve dela zavzela posamezna teritorialna enota. V
svoji analizi »sodobnega imperialističnega sistema« S.
Amin na primer ugotavlja, da razredna struktura tega
sistema (ki jo karaktetizira dominacija buržoazije in
centrov) določa »neenako mednarodno delitev dela«
(Amin, 1978: 1372).
Seveda ne kaže spregledati, da odnosi razredne domina-
cije, ki se pojavljajo med teritorialnimi enotami niso
enostavna preslikava razrednih odnosov (in z njimi
povezane statusne diferenciacije) znotraj enot. Analiza
za prostorske razsežnosti odnosov dominacije mora nei-
zogibno upoštevati obe ravni, če noče zapasti v simplifi-
kacije: Tako kot nimajo vsi razredi in sloji v dominantni
teritorialni enoti enakih koristi zaradi privilegiranega
položaja enote, tako tudi različnim delom populacije
podrejene enote pripadajo različni deleži bremen, ki
izvirajo iz podrejenosti (pri čemer lahko posameznim
delom - npr. kompradorski buržoaziji - prinaša podre-
jenost celo določene prednosti). Gre torej za komplek-
sne in protislovne odnose in procese. Hkrati pa analiza
odnosov dominacije v prostoru prepričljivo opozarja na
spoznavne pomanjkljivosti tistih analiz, ki se omejujejo
le na oris karakteristik posameznih teritoriralno družbe-
nih enot. Brez dvoma je izogibanje kompleksnejšim, na
globalni nivo usmerjenim raziskavam, tudi interesno
pogojeno, kajti »če povezovanje v širšem okviru po-
meni tudi razkrivanje dolgoročnejših razvojnih per-
spektiv, iz tega tudi sledi, da je v interesu tistih, ki želijo
predvsem ohraniti dano stanje, da usmerijo vso pozcpr-
nost-na najožje možne okvire« (Mlinar, 1980:47)
III.
Samo po sebi se postavlja vprašanje v kolikšni meri so
te splošne in dokaj elementarne ugotovitve relevantne
za preučevanje vloge regij v razvoju slovenske družbe.
Splošnost in enostavnost ugotovitev ne omogoča, da bi
iz njih neposredno deducir ali vprašanja in domneve za
preučevanje značilnosti teritorialne diferenciacije slo-
venske družbe. Formulacija konkretnih raziskovalnih
vprašanj ne more biti rutinsko logično opravilo, temveč
zahteva upoštevanje vrsto specifičnih spoznanj in po-
datkov. Zaradi tega lahko na tem mestu opozorimo le
na nekatere okoliščine, ki jih je potrebno - z vidika naše
dosedanje analize - upoštevati tudi pri preučevanju
ekološke strukture slovenske družbe.
Preučevanje regionalne diferenciacije slovenske družbe
se mora najprej spoprijeti z analizo procesov, ki obliku-
jejo regionalne enote (ki vzpostavljajo specifičnost po-
sameznih regij in jih hkrati integrirajo v širšo družbeno
celoto). Mejo regij, ki so določene z upravno-politič-
nimi potrebami, niso nujno identične z mejami, ki jih
določajo dejanski družbeni procesi. Nadalje je treba
upoštevati, da je preučevanje regionalne diferenciacije
le eden izmed možnih nivojev obravnave. Le na ta način
se lahko izognemo nevarnosti, da regionalnemu nivoju
vnaprej pripišemo ključno determinacijsko vlogo pri
pojasnjevanju procesov teritorialne diferenciacije (inte-
gracije) slovenske družbe. Takšen pristop nas tudi zave-
zuje, da upoštevamo spreminjanje pomena regional-
nega nivoja v teku časa; če so v določenih obdobjih
preteklosti regije igrale pomembno vlogo v razvoju
slovenske družbe, nikakor ni nujno, da se ta vloga
avtomatično podaljšuje tudi v sedanjost. Ne nazadnje je
treba tudi kritično obravnavati relevantnost podatkov
zbranih na ravni regij, saj ti podatki često prikazujejo le
splošne (agregatne) značilnosti regije, ne upoštevajo pa
njene notranje diferenciranosti (več o tem Mlinar, 1980
a: 227). V prid tem opozorilom (lahko bi jim dodali še
marsikatera druga) govore tudi rezultati empirične razi-
skave, ki je pokazala, da so nekatere slovenske regije
(kot upravno-politične enote) relativno zelo heterogene
glede na razvitost občin, ki te regije sestavljajo (Ferli-
goj, 1981: 43-44).
Analiza v prejšnjem razdelku je vsaj v osnovnih pote-
zah nakazala, da so prostorske razsežnosti odnosov
družbene neenakosti (s tem pa tudi razredne domina-
cije) ključnega pomena za razumevanje procesov terito-
rialne diferenciacije in integracije v sodobnih družbah.
Vrsta indikatorjev opozarja, da te ugotovitve ne kaže
podcenjevati tudi pri preučevanju slovenske družbe.
Raziskave slojevske strukture (statusne diferenciacije)
slovenske družbe kažejo na dokaj neenako razporeditev
družbenih dobrin ter na očitne distance med posamez-
nimi sloji (glej na primer Klinar, 1979), hkrati pa
analize opozarjajo tudi na potencialne razredne vire
družbene neenakosti. Sistematičnih raziskav o terito-
rialni dimenziji družbene nee-nakosti v slovenski družbi
sicer ni, vendar pa že podatki uradne statistike opozar-
jajo (npr. podatki o številu kmečke populacije v posa-
meznih občinah, o deležu posameznih izobrazbenih ka-
tegorij po občinah, itd.), da je lahko tudi v naših razme-
rah družbena neenakost pomembna determinanta inte-
gracij e-dezintegracij e med posameznimi teritorialnimi
enotami. V kolikor v določenih teritorialnih enotah
dominantne skupine razpolagajo z več sredstvi za uve--
ljavitev svojih interesov kot v drugih (kot rečeno -
nekateri indikatorji dokazujejo to možnost), potem tudi
v slovenskem prostoru integracija ne teče kot koopera-
tivno približevanje posameznih enot, temveč predvsem
kot dominacija centralnih teritorialnih enot nad perifer-
nimi (pojma centralnosti in perifernosti se seveda nana-
šata predvsem na družbeni prostor). To pa pomeni, da
nekatere ugotovitve o posledicah dominacije v pro-
storu, ki smo jih zapisali v prejšnjem razdelku, niso brez
pomena za razumevanje slovenske družbe.
Seveda pa ni mogoče - kot smo že nakazali - meha-
nično »uporabljati« splošnih ugotovitev pri analizi slo-
venske družbe. Med eventualnimi specifičnostmi kaže
posebej upoštevati zavestno prizadevanje za enakomer-
nejši ter bolj usklajen družbeni razvoj posameznih teri-
torialnih enot ter za »enakopravnejšo« integracijo.
Vendar pa se sociologija ne more odreči kritični presoji
sredstev in učinkov zavestne regulacije odnosov med
teritorialnimi enotami. Takšna presoja je ne nazadnje
smiselna tudi zaradi tega, ker je utemeljena domneva,
da na izbiro načinov in sredstev regulacije družbenega
razvoja v večji meri vplivajo tiste teritorialne enote
(natančneje - dominantne grupacije v teh enotah), ki
imajo prevladujočo vlogo v širših družbenih okvirih,
znantno manj pa tiste enote, ki so jim ti ukrepi dejansko
namenjeni. (Tekst ni lektoriran)
♦S. Ossowski (1979: 7) ugotavlja, da pri razpravah o družbeni
strukturi tako pogosto uporabljamo metaforične izraze, da »se
običajno niti ne zavedamo njihovega metaforičnega karak-
terja«.
Citirana literatura:
Amin S.: 1978 Razredna struktura sodobnega imperialistič-
nega sistema, Teorija in praksa, št. 11-12 (XV)
Blau P.: Inequality and heterogeneity, New York, 1977
Durkheim E.: O podeli društvenog rada, Beograd, 1972
Ferligoj A.: Razvrščanje v skupine z omejitvami (raziskovalna
naloga), Ljubljana, 1981
Heller C.: Structured social inequality, New York, 1969
Klinar P.: O življenjskem stilu na Slovenskem, Teorija in
praksa, št. 1 in 2 (XVI), 1979
Mlinar Z.: Sociologija lokalnih skupnosti, Ljubljana, 1973
Urbanizacija, urbanizem in sociologija, Ljubljana, 1980
Študijsko gradivo za predmet teorija razvoja, Ljubljana, 1980
Ossowski S.: Class structure in the social consciousness, Lon-
don, 1979, Yaker H. (ed.)
The future of time, New York, 1972
Zlodretova žlobudra
Andrej Pogačnik
Andrej Pogačnik
Fakulteta za arhitekturo,
gradbeništvo in geodezijo
Jamova c. 2
61000 Ljubljana
Spoštovano uredništvo!
Prosim, da v skladu z zakonom o tisku objavite celotno
besedilo mojega prispevka, ki je odgovor na neakadem-
ski in žaljiv članek J. Zlodreta v prejšnji številki.
S tem mi je bila povzročena dokajšnja osebna škoda -
še toliko bolj, ker je bil časopis neokusno zastonj vsiljen
kot reklamni primer na najrazličnejših mestih, ki so
blizu tudi mojim okoljem.
V	kolikor objavo odklanjate, bom le-to terjal po pravni
poti.
izr. prof. dr. Andrej Pogačnik
Ljubljana, 11. 5. 1983
Mojemu razmišljanju ob knjigi Braca Rotarja »Pomeni
prostora«, ki je bilo objavljeno v »Delu« pod naslovom
»Različni pomeni prostora« sta sledili dve srditi reak-
ciji, Gantarjeva v »Delu« in Zlodretova v tem listu.
Nobenega namena nisem imel odgovarjati; kdor je po-
zorno prebral Rotarjevo delo in moje mnenje o njem,
kdor je neobremenjen, odprte glave in srca, je dobro
razumel, kaj sem imel povedati. Zato niso potrebni
dodatni posredniki, razlagalci in polemike s tretjimi
osebami. Histerični članki in protičlanki v časopisju se v
projekciji časa izkažejo za jalovo mlatenje prazne
slame, ki jih hitro prerase plevel pozabe in prekrije prah
nepomembnosti. Ostajajo le resnično izvirne stvaritve,
temeljne raziskave, iskrena prizadevanja. Vse, kar sem
zapisal ob Rotarjevi knjigi, sem povedal premišljeno in
prepričano ob vedenju, da si bom nakopal kup nevšeč-
nosti. A premnogi urbanisti so me dobro razumeli - pa
ne tako, kot bi si želela Ganter in Zlodre. Verjetno pa
so prav tako mnogi komaj čakali, da se jim ponudi
priložnost bruhati ogenj in pepel na toliko osovraženi
institucionalizirani urbanizem ali na urbanizem skrit za
namišljenim slonokoščenim stolpom akademskih naslo-
vov.
Dregnil sem v sršenje gnezdo nepotešenega dneva (ver-
jetno gneva op. red.) do urbanistov, pa tudi v kompleks
nemoči oblikovati prostor, spreminjati mesto in krajino.
Oglašam se pravzaprav samo zato, ker je poskus diskva-
lifikacije mojega članka Gantar opravil še na kolikor
toliko dostojen način, Zlodre pa na žaljiv na najnižji
možni ravni, zreli za sodno tožbo. Pri tem očitno izkori-
šča svoje članstvo v uredniškem odboru lista in mu dela
medvedjo uslugo s spuščanjem časopisa na raven oseb-
nih žalitev. Pa nič zato.
Kljub vsemu trudu, konstrukcijam, mletjem istega, kar
je že Rotar premlel, obračanju misli ali celo iskanju
mojih pravopisnih napak, niti Gnatar niti Zlodre nista
postregla z nobenim resnim argumentom in tako v tem
mojem prispevku ni o čem pisati. Nikjer nista odgovo-
rila na bistveno tezo mojega članka, da urbanizem, da
mesta niso samo odsev političnih, ekonomskih, social-
nih, tehničnih, ekoloških in drugih družbenih razmer,
temveč tudi inkarnacija umetniškega hotenja posamez-
nika ali kolektiva, plod znanstveno-tehnične urbani-
stične misli in sebi lastne razvojne logike.
Podtika se mi izražanje legitimiranih, institucionalno
verificiranih stališč; ravno obratno je res, ko sem »si
upal« postaviti se v bran za vse krivega grešnega kozla
urbanizma in urbanistov in napasti uradno hvaljeno in
nagrajeno delo. Ob vseh napakah v zemljiški in lokacij-
ski politiki, dosedanjih zablodah v kmetijstvu in pro-
metu, prestižnih industrijskih in reprezentančnih grad-
njah, namišljeno cenenih stanovanjskih silosih, ekolo-
ških stranpoteh, gospodarski nemoči, ki botruje marsi-
kateremu osiromašenemu bivalnemu in delovnemu
okolju - si je pač najlažje pilatovsko umiti roke češ
urbanizem in urbanist nista mogla ubežati pritiskom.«
Smeši se moje poudarjanje naše samoupravne poti v
urbanizem. Kot da je z zapisom te fraze že vse od boga
dano, kot da se za družbeno participacijo ni potrebno
stalno in naporno boriti bodisi ob zbiranju elementov
nosilcev planiranja, bodisi ob delu na terenu. Naj mi bo
dovoljeno poudariti, da smo v naših urbanističnih načr-
tih v zadnjih letih za južni predel Nove Gorice, za
Logatec, Hrastnik in Postojno vedno s širokimi javno-
mnenjskimi anketami in fotoanketami zbirali mnenja,
želje in izražene potrebe ljudi ter jih vgrajevali v urba-
nistične zasnove. Zlodreta osebno niti najmanj ne po-
znam. Če pa je morda arhitekt, mu svetujem, da se
poskuša kdaj lotiti kakega urbanističnega načrta ali
prostorskega plana, tedaj bodo njegovi pogledi bolj
umirjeni, kompleksni in zreli, kot pa zgolj zvarki citatov
drugih - kakršne je sem pa tja objavljal v »Arhitekto-
vem biltenu«.
V	našem konfliktu vidim nasprotje, ki je tako staro, kot
sta stari znanost in umetnost: nasprotje med ustvarjalci
časopis za kritiko ziianosti/60/24
in kritiki, med tistimi, ki urbanizem delajo in med
tistimi, ki o njem pišejo, najčešče pa kar kombinirajo že
zapisano.
Pravzaprav naj bi imeli z Gantarjem in Zlodretom iste
cilje - bolj humano, ekološko, enakopravno, majhno,
ozelenjeno, participarujoče mesto. Le da so naše poti,
kako spremeniti svet različne - jaz verjamem v moč in
voljo urbanizma.
Pa še nekaj; v zadnjem času se je razpasla navada, da
novopečen avtor prebere eno, dve, morda tri tuje knjige
po svojem okusu in vnaprejšnjem prepričanju. Napiše
članek - kompilacijo, jo opremi z opazkami in citati iz
teh del - in že je znanstveno delo tu! Ob tem je vsakdo,
ki med stotinami ali tisoči knjig iz zadevnega področja
teh del slučajno ne pozna, beden ignorant. Avtorja ne
zanima lastna izvirna izkušnja in kreativno stališče,
temveč v paraznanstveno, komaj komu razumljivo »slo-
venščino« oblečena poza.
Resnica o mestih ima brezštevilno obrazov in pomenov
tako za posameznika kot za družbo; mesta kot umet-
nina, kot »velika hiša« govorijo vakomur drugače, so
koncentracija kulture, znanosti in spominov ter kot taka
za slehernega drugačna življenjska izkušnja, kakor je
raznoliko življenje sámo. Zato so različne, celo diame-
tralne tudi razlage urbanizma. Kako različne so misli
kakšnega Vitruvija, Ruskina, Howarda ali Saint Elia!
Ali, če gremo med novejše avtorje, v kakšnih nasprotjih
so si Lowry in Alexander, Lefebvre in Mc Harg! Ali pa
med našimi avtorji, med kakim matematikom Zakraj-
škom ali kiparjem M. Pogačnikom, med ekonometri-
stom Rupnikom in postmodernistom Koželjem!
Le malo je pisecev - kompleksnih sintetikov med katere
prištevam, recimo, Mumforda, Gideona, Hauserja, na-
šega Marjana Mušiča. Zato je najbolje ob poznavanju
temeljnih piscev, teorij, metodologij in tehnik, izobliko-
vati si lastno izkušnjo, spoznanje in strokovno pot - ter
na njej vztrajati, ustvarjati in pisati. Sam sem obiskal in
študiral skoraj vsa najstarejša mesta sveta, da o mestih
zahodne Evrope in Amerike ne govorim. Z veseljem
sem pripravljen diskutirati o fizični podobi in lastni
izkušnji iz teh mest, ne mislim pa polemizirati na tako
nizki ravni, kot mi jo ponuja Zlodre.
Naj še enkrat ponovim, da sem Rotarjevo knjigo kritizi-
ral, ker je politično sociološki vidik ekstrapoliral na
celotno vedo, znanost in umetnost gradnje mest.
V svojem članku sem Rotarju kot nepoznavalcu arhi-
tekturnega vidika urbanizma dobrohotno spregledal ne-
kaj očitnih strokovnih spodrsljajev in se lotil le tistih
splošnejših, obče znanih. S tem je vsaka nadaljnja pole-
mika z moje strani zaključena, pa saj itak govorimo
drug mimo drugega.
Kazalo
2 Bojan Korsika
Nekateri mehanizmi v reprodukcijskem procesu, ki jih obvladuje birokracija
4 Vlasta Jalušič
Iluzorično občestvo »socialističnega internacionalizma«
6 Slavko Gaber
»Srednji razred«
8 Iztok Uich
Reforma univerze in študija
10 Alternative Criminology
*
12 E. H.
Temeljna vprašanja nove vzgoje
14 Socialno vprašanje slovenskega akademika
16 Franci Požgan
Izpitni sistem kot odsev protislovij v družbi
18 Zoran Pavlovič
Individuum - ali kaj vse lahko pod tem razumemo
20 Matjaž Potrč
Praksa in akcija
22	Ivan Bernik
Prostorski in družbeni procesi
23	Andrej Pogačnik
Zlodretova žlobudra
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Trg osvoboditve l/II, YU-61000 Ljubljana, uradne ure
(torek in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/214-372
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UK ZSMS,
Predsedstvo, Trg osvoboditve l/II / (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek -
Naslov__
Podpis___
Datum -