84 ZGODOVINA ZA VSE tivnim manjšinskim ukrepom. Nasprotno: Beo- gradu so bili simpatični celo nacisti, ki so bili od- ločni nasprotniki Dollfuß-Schuschniggovega re- žima (jugoslovanski konzul v Celovcu Anton Novačan je v svojem znanem bombastičnem slogu zatrjeval, kako se je v Berlinu s samim Goebbelsom dogovoril, da Avstrija pripade Nemčiji, Koroška pa Jugoslaviji!). Suppan tudi nadrobno popisuje dejavnost jugoslovanskih oz. slovenskih iredentistov (vsaj občasno so uži- vali določeno podporo oblasti), medtem ko so v Avstriji ozemeljske zahteve do južne sosede po- stavljali le protidržavni (proto)nacistični veliko- nemški krogi (od uradnih organov so bile le ne- katere obmejne občine za "ozemeljske korektu- re"). Avstrija skratka leta 1938 v Jugoslaviji ni imela nikakršne opore za obrambo neodvisno- sti. Še več: jugoslovanska uradna politika je bila bolj naklonjena nacistom kot stanovski državi (slednjo je doživljala kot Mussolinijevo sred- njeevropsko lutko). Glede tega se Stojadinovi- čeva vlada ni razlikovala od svojih JNS-jevskih predhodnic (ena izmed njih je bila zelo koope- rativna do nacističnih beguncev, ki so se v kra- ljevino Karadjordjevičev zatekli po propadu po- skusa državnega udara leta 1934). Seveda tudi nemška manjšina v Jugoslaviji ni stavila na Av- strijo, temveč na Hitlerja: njen tisk je bil že pred Anchlußom vsaj deloma tako nacificiran, da po- samezni časniki niso mogli čez severno mejo v alpsko republiko. Močno pozitivnega vtisa v Suppanovi knjigi tudi nekaj tiskarskih napak (denimo pri navaja- nju tujejezičnih naslovov v originalu) in pomot (podpredsednik Narodnega sveta v Zagrebu dr. Ante Pavelić ni bil odvetnik, temveč zobozdrav- nik - str. 55) ne more izbrisati. Nobenega dvoma ni, da je Arnold Suppan v knjigo o jugoslovansko-avstrijskih odnosih vlo- žil veliko svoje energije. Od prve ideje do natisa je minilo kar dvajset let. Rezultat kaže, da svoje- ga časa ni vrgel vstran. Napor ni bil zaman, če- prav je jasno, da njegov spis zaradi ozko specia- lizirane tematike ne bo mogel postati medna- rodni bestseller. Avtor bi lahko svoje delo skle- nil z znamenitim posvetilom iz Stendhalove Parmske kartuzije: "To the happy few." Kdor se bo poslej ukvarjal z zgodovino jugoslovansko-av- strijskih odnosov med "obema vojnama", mimo Suppanove obsežne študije ne bo mogel iti. In lahko bo zadovoljen, da ima ob sebi tako temeljit in izčrpen priročnik. Za tematiko, ki jo obravna- va, bo knjiga Jugoslawien und Österreich 1918 - 1938 nedvomno postala klasično delo. Igor Grdina O ŽLAHTNIH KAMNIŠKIH PURGARJIH Zora Torkar, Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Kamniku gliha nič ni. Najpremožnej- ši meščani Kamnika v drugi polovici 19. stoletja, Kulturni center Kamnik, Kranj, 1996,188 strani. Pisana Loka, črn je Kranj, Z močnikom Kamnik je ves ocmokan Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Kamniku gliha nič ni. Tak je začetek zabavljice po večini kmečkega okoliškega prebivalstva Kamnika nad tamkajš- njimi prevzetnimi, samovšečnimi, vzvišenimi in pretirano varčnimi "purgarji", za katere bližnja in tudi bolj oddaljena (vele)mesta in njihovi meščani niso nič, pa čeprav imajo sami v pri- merjavi z njimi na svojih mizah v najboljšem pri- meru kvečjemu močnik. Kakor vsi stereotipi tu- di ti poudarjajo le del resnice. Kdo in kakšni so bili torej najpremožnejši kamniški meščani v drugi polovici prejšnjega stoletja? Odgovor na to samo na prvi pogled enostav- no vprašanje nam prinaša knjiga Zore Torkar, kustosinje zgodovine v Kamniškem muzeju, s simpatičnim naslovom, ki ga je prevzela iz zgor- nje zabavljice. Najosnovnejši problem pred ka- terim se je znašla avtorica, je bila določitev sloja najpremožnejših. V nasprotju z Dunajem, Grad- cem in delno celo Ljubljano, to niso bili bankirji, veletrgovci in veleindustrialci, ki so stanovali v novejših, elitnejših predelih mesta, temveč veli- kosti, se pravi majhnosti provincialnega meste- ca primerni trgovci, gostilničarji, tovarnarji, obrtniki in potrebam mesta in okolice primerno manjše število intiligence, ki so po tradiciji stare- ga meščanstva stanovali še kar naprej v starem in s tem elitnejšem središču mesta z večinoma enonadstropnimi hišami. In ravno za takratno Avstrijo lahko s pomočjo volilnih imenikov za deželnozborske volitve, v tem primeru za mestno kurijo Tržič - Radovljica VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 - Kamnik, določimo najpremožnejše (in seveda tudi manjpremožnejše) meščane. Volilci so bili namreč glede na direktni davek, ki so ga plače- vali, razdeljeni na tri volilne razrede. V prvem so bili tisti, ki so plačevali največ davkov in jih je bilo temu primerno tudi najmanj in volilci inteli- genčne volilne skupine, v katero so spadali ljud- je zaradi svojega položaja, poklica ali izobrazbe, in to ne glede na višino plačanih davkov. V dru- gem volilnem razredu so bili tisti, ki so plačevali drugo tretjino vseh davkov, v tretjem pa vsi osta- li davkoplačevalci. K najpremožnejšim mešča- nom torej lahko štejemo volilce prvega (brez ve- like večine inteligence) in drugega volilnega razreda in sicer tiste, ki so bili to najmanj dvakrat (se pravi več kot šest let) in so imeli v Kamniku stalno prebivališče. Avtorica je tako dobila šest- deset najpremožnejših Kamničanov, torej neka- ko 30% volilcev, od katerih pa jih je bilo le 5 do 8 odstotkov zares bogatih. Po višini dohodkov so bili nekako na ravni takratnega provincialnega višjega meščansta in so bili glede tega kar precej oddaljeni od elit velemest, čeprav tudi med nji- mi najdemo nekatere posameznike, ki so precej, vendar pa še vseeno ne kričeče izstopali. Teh šestdeset pa je avtorica glede na različen čas nji- hovega bogatenja razdelila na tiste, ki so bili na vrhuncu svoje uspešnosti do osemdesetih let 19. stoletja in so bili še močneje vezani na tradicijo kot tisti, ki so bogateli po tej časovni prelomnici. Le osem družin pa se je v najpremožnejšem slo- ju obdržalo skozi vse obravnavano obdobje. Kot vse je torej tudi bogastvo (določene družine) minljivo. Najpremožnejši meščani Kamnika so se seve- da glede na ostale someščane odlikovali z njim ustreznim velikim premoženjem, politično močjo in visokim družbenim statusom. Lahko rečemo, da so prav ti trije dejavniki tisto, kar ne- kako označuje vsakršno elito katerega koli oko- lja. To seveda še ne pomeni, da je vsak pripad- nik elite, torej vsak najpremožnejši Kamničan, razpolagal s pravšnjim odmerkom tako bogas- tva kot moči in statusa, temveč le, da pri veliki večini lahko zasledimo prav te tri značilnosti. Ker med to šestdeseterico avtorica ni prištela meščanov po izobrazbi, ki so kot volilci inteli- genčne skupine imeli politično moč in tudi vi- sok status, ne pa tudi (razen nekaterih notarjev, odvetnikov in zdravnikov) velikega premože- nja, lahko rečemo, da je njihova glavna značil- nost prav ta, da so bili meščani po premoženju. Pri tem pa nas ne zanima le množina njihovih denarcev, temveč tudi njihov izvor. Najpremož- nejši Kamničani tako kot ostali takratni bogataši svojega premoženja ponavadi niso črpali le iz enega vira, čeprav je bil ta v primerjavi z drugimi lahko glavni izvor denarnega (vele)toka. Največ jim je tako prinašalo trgovanje, gostilničarstvo in nekatere obrti. To torej niso bili velebogataši z veleobrati, temveč malemu podeželskemu me- stecu primerni mali bogataši, ki pa so kljub temu bili "naj, naj" in "oh in sploh" svojega kraja. Med njimi seveda spet najdemo nekatere, ki močno izstopajo kot lastniki manjših tovarn, močnejših obratov in donosnih dejavnosti in se kot po pra- vilu ukvarjajo z množico različnih poslov. Ena glavnih vrednot ljudi, ki niso prejemali stalno odmerjenih dohodkov, je bila seveda po- leg močne želje po uspehu tudi prav takšna želja po varnosti, se pravi skrb za negotovo bodoč- nost. Pridobljeni kapital zato niso vlagali samo v svoje temeljne pridobitvene dejavnosti, temveč tudi tja, kjer so v primeru poslovnih neuspehov ali starosti pričakovali varno naložbo in s tem gotov denar. To pa niso bili državni ali podobni "nerizični" vrednostni papirji, temveč po stari "kmečki" logiki predvsem različne nepremični- ne. Na prvem mestu je bila zemljiška posest, zla- sti gozdovi, medtem ko so njive, travniki, pašni- ki in tudi vrtovi za "zelenje in kuho" imeli pred- vsem vlogo postranskega in dopolnilnega za- služka, s čimer se je še podkrepil izgled Kamni- ka kot na pol kmečkega mesta. Vendar je ta zna- čilnost po osemdesetih letih začela pojemati in meščani so se vse bolj specializirali le v eno de- javnost. Druga pomembna vrsta nepremičnin so bile hiše, ki so jih nekateri imeli tudi po več v lasti in so tako z najemninami še dodatno zaslu- žili. Zlasti cenjene so bile takoimenovane kor- poracijske hiše, ki so njihovim lastnikom vsako- letno prinašale določene količine drv in lesa iz gozdov meščanske korporacije. Meščanska korporacija je bila skupnost meš- čanov, ki je po letu 1866 od občinskega odbora prevzela v upravljanje gozdove v dolini Kamniš- ke Bistrice, kar je meščanom, ki so imeli v lasti korporacijske hiše, prinašalo dodatne dohodke. Nič čudnega torej, če so med člani korporacije in predvsem v gospodarskem odboru z načelni- kom na čelu prevladovali prav najpremožnejši meščani. Podobno so ti nadzirali tudi nadzorni odbor mestne hranilnice in posojilnice. Z voljenimi položaji v različnih odborih pa smo se približali drugi pomembni lastnosti elite, VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE politični moči oziroma v širšem pomenu - vlogi meščanov v javnem življenju. Ker so bili najpre- možnejši Kamničani izbrani prav po volilnem cenzusu, ki se je orientiral po plačanih direktnih davkih, je razumljivo, da so prav najpremožnejši (torej prvi in drugi volilni razred) imeli tudi naj- večjo politično moč. Seveda to še ne pomeni, da so vsi aktivno sodelovali v političnem življenju. Za pogosto volilno abstinenco so se lahko odlo- čili preprosto zaradi nezanimanja ali ker eno- stavno niso marali določenega kandidata. Na deželnozborskih volitvah so glasovali večinoma za slovenske in kasneje liberalne kandidate, če- prav je bil kdaj izvoljen tudi kakšen petičnež, ki je kar gorel za nemškutarske ideje. Seveda so imeli tudi v občinski upravi najpremožnejši meščani odločilno vlogo. Skoraj polovica od teh je izmenično aktivno sodelovala v občinskih od- borih in svetih, veliko jih je bilo v najrazličnejših komisijah, prav prevladovali pa so med župani. In čeprav so storili veliko dobrega za razvoj do- mače občine, pri tem nekateri od njih niso poza- bili tudi na dobrobit lastnega žepa. Kaj hočemo, tudi pri političnem udejstvovanju denar privlači denar. Veliko najpremožnejših meščanov je bilo po davčnem in izobrazbenem cenzusu predlaga- nih tudi za porotnike •. kr. deželnega sodišča v Ljubljani. Če s to funkcijo niso pridobili nobenih materialnih koristi, pa jim je vsekakor prinesla dodatno čast in ugled med ostalim meščans- tvom. Tu se tako že v povsem izraziti obliki sre- čamo s tretjo značilnostjo meščanske elite, z vi- sokim družbenim statusom, katerega nikakor ne moremo ločiti od bogastva in politične moči, saj se nanju bolj ali manj tesno navezuje. Ti meš- čani so zato imeli veliko vlogo tudi pri nadzoro- vanju in financiranju šole, kjer je šlo za kombi- nacijo določene častne funkcije in nekakšnega patronata nad šolo, ko se je bilo potrebno izka- zati za radodarnega dobrotnika. Kot člane in ce- lo pobudnike jih najdemo tudi pri najrazličnej- ših društvih, katerih v Kamniku ni primanjkova- lo. V njih so družno z ostalimi meščani skrbeli za narodno delovanje, petje, telovadbo, planinarje- nje, turizem, svoj naraščaj, morebitne požare in seveda predvsem za medsebojno druženje z neizogibnimi plesi in veselicami. Meščani niso iskali varnosti le z nalaganjem denarja v nepremičnine, temveč tudi pri svoji družini. Ta je moškemu producentu družinske- ga bogastva po napornih poslovnih bitkah nudi- la prijetno in brezskrbno zavetje, ženski upravi- teljici "družinskega gradu" pa eksistenčno var- nost. Dom s skrbno materjo in gospodinjo je bil seveda tudi varno zavetje za meščanske otroke. Trdna in urejena družina je bila sploh ideal vsa- kega meščana in od nje je bil marsikdaj odvisen poslovni in družbeni uspeh. Čeprav je v vsem obravnavanem obdobju bilo zelo veliko družin jedrnega tipa, se pravi družin z zakoncema in njunimi otroki, so vendarle do osemdesetih let 19- stoletja prevladovale razširjene družine, ka- mor so bili vključeni še stari starši in zlasti otroci iz prejšnjih zakonov. Število otrok je bilo v pov- prečju kar veliko, namreč pet do šest. Tem čla- nom družine pa moramo v gospodinjstvo pri- šteti še najrazličnejše hišne posle, ter tudi vajen- ce, pomočnike in podnajemnike. Po eni strani je posameznik tisti, ki zaznamuje določeno družino, po drugi strani pa družina in njena okolica zaznamujeta določenega posa- meznika. Posameznika lahko spoznamo le skozi njegovo širšo celoto, kajti osebni dejavniki se v marsičem podrejajo družbenim, kulturnim, ver- skim in gospodarskim zahtevam določenega sloja prebivalstva, kakor lahko celotno plast pre- bivalstva spoznamo le skozi vedenje njenih po- sameznikov. Začelo se je že s posameznikovim rojstvom in predvsem krstom, ko je bilo potreb- no izbrati najprimernejšega botra, torej takšne- ga, s katerim bi najtrdneje zacementirali svoje sorodstvene, prijateljske in poklicne vezi, pri če- mer so najbolj prav prišli še premožnejši in ple- menitejši botri kot so bili oni sami. Podobni kri- teriji so bili pomembni tudi pri izbiri poročnih prič. Pri tej naslednji pomembni stopnički v živ- ljenju posameznika, za katero so se odločili vsi obravnavani premožneži, kajti le tako so si lah- ko zagotovili primerno nasledstvo, je bilo seve- da najprej potrebno izbrati primernega partner- ja. Marsikdo je svojo kariero začel prav s primer- no, takoimenovano gospodarsko poroko ali pa je z njo občutno utrdil že pridobljeno premože- nje. Zato nikakor ne čudi, da se je zlasti v prvem obdobju veliko priseljencev poročilo s premož- nimi Kamničankami, čeprav je družba sčasoma postajala vse bolj odprta tudi za priseljene pare. Prav tako je bil seveda kakšen domači lovec na doto prav vesel bogatega ulova premožne vdo- ve, bogati vdovci pa "mične" mladenke, ki so znale nemoteno naprej voditi gospodinjstvo in tako vdovcu in njegovim otrokom zopet vzpo- staviti varno družinsko zavetje. Vsemu temu navkljub pa so se med seboj poročali večinoma statusno ali vsaj gmotno enakovredni partnerji. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 Tudi bogataš nekoč sreča smrt, vendar vseeno veličastneje kot revež. Neenakost v smrti se je najočitneje kazala na pogrebih, ko so se sorod- niki in praktično vse mesto v veličastni procesi- ji, v kateri ni manjkalo niti največjih uglednežev niti beračev, poslovili od pokojnika in ga položi- li v zadnje počivališče. Za stanu primeren po- greb so pokojniki poskrbeli že v oporokah, v ka- terih so svojo morebitno slabo vest oprali z do- nacijami cerkvi, revežem in društvom, pred- vsem pa so natančno in "pravično" razdelili svo- je premoženje med dediče. Pripadnost meščanskemu stanu se je, kljub nji- hovim velikim razlikam v premoženju, izobraz- bi, vsakdanu, odnosu do kulture in politike, ka- zala predvsem kot neko skupno priznavanje do- ločenega načina mišljenja in vedenja. Na eni strani je bila tu težnja po trdni meščanski druži- ni s točno določenimi družbenimi vlogami nje- nih članov, na drugi pa razvejano družabno živ- ljenje z žensko kulturo obiskov, z moškimi "mo- ževanji" po gostilnah in z družinskimi izleti in romanji. Zunanji izraz in znak boljšega družbe- nega položaja najpremožnejših Kamničanov se je v primerjavi z ostalo "rajo" kazal tudi pri hra- njenju z boljšimi jedrni kot si bile telečja glava s hrenom, telečja juha, z jabolki polnjeni puran in podobno, z obnašanjem pri mizi, z oblekami po zadnji modi, kjer ni manjkalo najrazličnejših bo- gatih dodatkov, nakita, torbic, ur in podobnega. Pomembna je bila seveda tudi primerna stano- vanjska kultura, ko je večina hiš z gospodarski- mi poslopji, delavnicami in trgovinami res kaza- la trgovsko obrtni in vzporedno celo kmečki značaj mesta, vendar so najpremožnejši mešča- ni z opremo svojih stanovanj z masivnimi kre- dencami, usnjenimi garniturami, tapeciranimi divani in naslanjači, zrcali, stenskimi urami, sre- brnimi in bronastimi drobnarijami kazali svoj dober ekonomski položaj (če ne že okus) in s tem svojo drugačnost. Nič čudnega, če so jih torej okoliški prebivalci videli takšne, kakor jih opisuje zgornja zabavlji- ca, torej prevzetne, vzvišene, samovšečne in pretirano varčne. Ali si je torej tipičen premož- nejši meščan res pridobil premoženje z iznaj- dljivostjo, delavnostjo in marljivostjo in ga je na- to s skopuškostjo ohranjal za zanamce, ali pa je to le lik v očeh ljudi, ki niso bili najpremožnejši meščani Kamnika? Resnica je verjetno nekje vmes, vsekakor pa se moramo zahvaliti prav Zo- ri Torkar, da je odgrnila vsaj zgoraj opisani del tančice (bolje rečeno ••••), ki prekriva našo preteklost. Hvala. Andrej Pančur VSE ZA ZGODOVINO