Pôjem zanj, ki to noč ne more peti. Ne morem peti zanj. Pôjem. Ki je dejal: “Noli me legere.” Ne več pesmi. Absolutno petje. Absolutno. Da vlečem tumor iz njegove glave. Vsa ljubezen ljudi se je tu pokazala kot sovraštvo, vse sovraštvo ljudi kot ljubezen – in vendar ni v tem nobene simetrije. Med vdihom in izdihom ni simetrije, ni razmerja, samo zrak. Ljubezen do sovražnikov ni odločitev, ampak edino, kar preostane ljubezni. Lenin se je bal, da bo, če bo poslušal glasbo, postal sentimentalen. Glasba ne pozna tega strahu. Ko pisanje z lastno krvjo postane navada – se šele resnično začne. Miklavž Komelj Peti spev iz poeme 11 Sodobnost 2018 45 Sodobna slovenska poezija Ne glede na to, ali je prepozno. Vedno je prepozno, kot je vedno prezgodaj, kot je vedno pre- vedeno narobe, kot trikotnika, kot kroga. Tako močno sem sanjal, kaj je x, tako blizu, da moram to zašepetati v te lase. Z rezilom je izražena nedotakljivost. Vedno sredi noči. Kot se zaobljubi majhna deklica, da bo živela drugače kot: “O mati, mati …” Kot se zaobljubi čisto majhna deklica, da hoče doživeti vse. Kdor je lahko nad čimer koli razočaran, je naiven. (Je ciničen? Je to isto?) Jaz sem rezilo, zato kličem nedotakljivost. O klavstrofobičnost odprtosti, ki je vanjo kdo zaupal! Absolutno – je to, da ne zaupaš niti sebi? Absolutno. Celo vse, s čimer koli to uničim. Absolutno. Jezika, v katerem govorim, ne govori nihče. Ne, ne govorim v nobenem jeziku. Ostajam tukaj, ker tukaj ni prihodnosti. Ker to, kar sem prihaja, ni prihodnost, ampak druga – opredelitev časa? Mera časa? Brez mere. Opera. Mar je tudi ponujeno bodalo Kraljice noči hčerki le preizkus 46 Sodobnost 2018 Miklavž Komelj Peti spev iz poeme 11 v iniciacijskem ritualu? Ne, samo tisti misteriji, ki vanje ni iniciacije, so misteriji. Samo iniciacije, ki zanje ni misterijev, so iniciacije. Toda karikatura rituala je ritual. Pôjem zanj, ki to noč ne more peti. Ki to noč pôje. Pôjem noč, to noč. So rane spolni organi telesa brez organov? Brez spola? Ekshibicionizem je način skrivanja. Jaz, jaz, jaz: absolutna depersonalizacija. Kot lilije na polju. Kot opera v džungli. Tako vztrajati v vsej nekonsistenci, da postane etična drža. Tako zelo čutiti bolečino, da ni več bolečina, ampak predmet, ki se ga čuti. Ki se ga vzame v roko. Ki se ga vzame. Tako vztrajati v etični drži, da postane nekonsistentna. Vsak najbolj oseben predmet med drugimi najbolj osebnimi predmeti – kot kamen na kupu kamnov. In če je Šabetaj Cvi – izgovoril – neizgovorljivo – neizgorljivo – ime – ni prelomil zapovedi molka – ni razkril tega, kar naj bi ostalo skrito – 47Sodobnost 2018 Peti spev iz poeme 11 Miklavž Komelj ampak videl: kar koli je razkrito svetu – ostane skrito, ker je svet skrit. Kar koli slišijo vsi, ostane neslišano. Slišano je razlika med tem, česar nihče ne sliši, in tem, kar sliši nihče. Da vlečem kamen iz njegove glave. Neznanka v sanjah – ni vedela odgovora na vprašanje, kako ji je ime. Neznanka v sanjah je vedela, da na vprašanje, kako ji je ime, ni odgovora, samo imena. Da vlečem tumor iz njegove glave. Ki mi je v sanjah rekel, da je vse, kar piše, le zato, da bi premaknil levo roko v ramenskem sklepu. – Udarec. – Nastavim drugo lice. A potem nastavim tretje lice – in potem nastavim četrto lice – nastavim peto – šesto – sedmo lice … Enajsto lice … Dvaindvajseto lice … – Glas pri petju ne uporablja zraka, ki na njem plava. – Še eno lice … Še 48 Sodobnost 2018 Miklavž Komelj Peti spev iz poeme 11