DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik IX. V Ljubljani, aprila 1892. 4. zvezek. Peta postna nedelja. «; 1 - v t’ V. Pokora ust ali besedi (spoved). Judje so odgovorili in rekli: Ali ne govorimo mi prav, da si Samarijan, in da imaš hudiča? Jan. 8, 48—49. Trdovratnost in slepota judov je bila res neslišana in nepre-nesljiva; ker niso mogli tajiti čudežev, katere je Jezus pred njihovimi očmi delal, skušali so jih pa vsaj zmanjševati z vsakovrstnimi zvijačami; ter so tako Kristusu čast jemali, da bi jim ne bilo treba v njegovo božjo naturo in božja dela verovati. — Ko sleporojenemu odpre oči (Jan. 9, 1—38.), niso hoteli verjeti, daje bil res od rojstva slep; in ko jim je on sam in njegovi stariši v obraz povedal, da je bil res vedno slep in sedaj vidi, so ga jezni iz shodnice pahnili; ko ozdravi od hudiča obsedenega, mu precej podtikajo, da z pomočjo Belcebuba hudiče izganja; in ko (po sporočilu današnjega evangelija) njihovo trdovratnost in nevero svari, ga zmerjajo, da je Samarijan, t. j. judom sovražen človek, in da ima hudiča! Vse take napade in ugovore jim je pa Kristus krotko in izvrstno ovrgel. Ker 80 bili pa tako osramoteni in si niso vedeli pomagati, so začeli silo rabiti: tedaj so zaceli pobirati kamenje, da bi vanj lučali! (Jan. 8, 59.) Ali glejte, akoravno je Jezus vsa hudobna in krivična očitanja judov spodbijal, jim njihovega očitanja, da je Samarijan, vendar ni °vrgel; kajti bil je res Samarijan, samo ne v takem pomenu, kakor 80 ga judje hoteli razupiti, ampak bil je najboljši Samarijan, kakor Se je tudi sam v prelepi priliki naznanil kot usmiljenega Samarijana. 13 To verujemo tudi mi, kar pa ni sramota, ampak največja čast za njega. Svoje usmiljeno samarijansko srce do ubozih grešnikov je Jezus na mnoge načine pokazal v svojem pozerneljskem življenju z podukom, trpljenjem in smrtjo, pa tudi po svojem vnebohodu je hotel kot tak ostati, ker je tukaj na zemlji ustanovil zakrament, v katerem se nam po svojih namestnikih skazuje usmiljenega Samarijana, v katerem nam zdravi in celi dušne rane, — odpušča grehe, — in ta je: zakrament sv. pokore! Vedno bolj se pomičemo proti velikonočnemu prazniku, in čedalje bolj nam bije na ušesa cerkvena zapoved : Spovej sc svojih grehov vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi vredno sveto rešnje Telo! Da bi se to zgodilo, smo v tem postnem času premišljevali že vse potrebne reči prave pokore kot predhodnice vrednega sv. obhajila, in sicer: izpraševanje vesti, kesanje, trdni sklep, zadostovanje; sedaj pa ostane samo še ena imenitna in važna potreba za odpuščanje grehov in vredno sveto obhajilo: namreč pokora ust — besedi, ali spoved. Želim vam torej danes še nekaj o spovedi povedati in sicer: 1. zakaj je velikokrat spoved nevredna, in kako velika pregrehaje nevredna spoved; 2. kaj je krivo zamolčanja grehov pri spovedi in kaj naj mislimo, da se te nesreče obvarujemo, in 3. kaj nam je še potrebno storiti po opravljeni spovedi? — Gospod naj bo vedno na našem jeziku in naj vodi naše besede ! 1. Spoved, in tedaj tudi odveza, vtegne zarad mnogoterih reči neveljavna in nevredna biti, katerih vseh vam danes ne bom v spomin klical, ampak samo na eno reč vas hočem opozoriti, zarad katere je spoved neveljavna ali božjeropna, in ta je, če kdo vedoma in premišljeno smrtne grehe ali obteživue in važne okoliščine greha zamolčuje ! C"* * 'k . -Ponči i La vaški, aragonski žlahtnik, je bil zavoljo svojega ropanja dolgo v strah svojim sosedom in celi Aragoniji. Leta 1134 ga prime naenkrat taka groza pred božjo sodbo, da je sklenil očitno pokoro storiti. Na cvetno nedeljo se je dal z vrvjo okrog vrata in nagimi pleči na očiten kraj peljati, kjer se je imela neka procesija ustaviti. Potem je šel na oder, kjer so bili duhovni ter se vrže pred škofa, mu podd pismo, v katerem so bili njegovi grehi zapisani in ga prosi, da naj jih v pričo celega ljudstva brati dd. Škof ga noče osramotiti; pa spokornik le prosi, da so se slednjič morali grehi brati. Dokler je to trajalo, se je dal spokornik bičati in je le prosil, da bi ga hujše bili. Vsi, ki so zraven bili, so ginjeni jokali, in marsikdo, ki je pri spovedi prej kaj iz napačne sramožljivosti zamolčal, se je po tem zgledu spokoril. Glejte, kako je ta spokornik očitno spoznal svoje grehe. Mnogo pa je kristijanov, katerim pri spovedi sedi mutasti hudič na jeziku, da se ne izpovedo svojih grehov natančno in odkritosrčno, ter nič ne mislijo, kako velik nov greh s tem store, — božji rop! Oni so tisti judje, kateri pobirajo kamenje, s katerim hočejo ubiti Kristusa, a ubijajo le svojo ubogo dušol Premislite vendar, kako velik greh je to! Koliko zaničevanje neskončnega božjega usmiljenja je taka božje-ropna spoved; grešnik spreminja zdravilo božjega usmiljenja v strup pravičnega zavrženja; iz rok usmiljenega Zveličarja se vrže v roke ostrega in pravičnega sodnika, maščevalca! namesto odpuščenja, tirja in hoče sam od Boga zavrženje; strašno pa je pasti v roke živega Boga! (Hebr. 10, 31.) Z resničnim, odkritosrčnim spoznanjem svojih grehov bi mu bili odpuščeni grehi in z njimi večne kazni, ker se jih pa ne obtoži, mu ni ne le nič odpuščenega, temuč njegovo za-dolženje in kazni se še bolj pomnožč. Take nevredne spovedi so tudi večjidel začetek vedne nespokornosti do smrti, — in obupljivega konca! — Sv. Antonin, llorenški škof, nam sledečo prigodbo v svarjenje pripoveduje. Bila je mlada ženska, prav pobožno in sramožljivo iz-rejeua. Zgodi se pa, da je ob času hude skušnjave v velik greh padla. Zdaj se ji pa vest zbudi in jo neusmiljeno trpinči. Kako bi pač mogla ta nesramni greh spovedniku razodeti? pravi sama pri sebi? Gre k spovedi, ali nesrečnica si ne upa greha povedati. Vest jo potem še hujše grize. Misli, da jo bo z ojstro pokoro utolažila, stopi v samostan! Ko dolgo spoved dela, kakor je navada pri tistih, kateri svoj stau spremenč, večkrat hoče spovedniku svojo veliko nesrečo in strašno težavo razodeti, — ali vselej jej hudobni duh jezik zaveže, in ona ga tudi pri dolgi spovedi zamolči. V samostanu tako ojstro in pobožno živi, da jo po smrti prednice na njeno mesto iz-v°Iijo. Kmalo po tem pade v nevarno bolezen in misli na smrtni postelji svoj greh razodeti, ali glej, — zmeša se jej in tako umrje. Njene tovarišice in samostanske sestre, ki so njeno pobožno samostansko življenje videle, so gotovo mislile, da je zveličana. Ali Bog je v svarjenje poznejšim rodovom pripustil, da se je nekaterim sestram prikazala in rekla: „Nikar ne molite za-me, jaz sem pogubljena, ker sem v mladosti neki greh zamolčala, in se ga nisem nikoli spovedala!" . . . Ljudje, kateri pri spovedi svoje grehe zamolčujejo, so podobni Prebivalcem mesta Efrona. Slavni zmagovalec Juda Makabejec je Prišel do tega mesta, želeč iti v deželo Juda. To mesto je bilo veliko trdno obzidano in ni mu bilo moč s svojo trumo obiti mesta, ne na levi, ne na desni, ker je pot držala naravnost skozi mesto, torej prosi prebivalce, naj ga pustijo iti skozi mesto, češ, da jim ne bo nič žalega storil. A ti niso hoteli, ampak so nanosili kamenja in z njim zadelali mestna vrata. Tedaj pa Juda skliče vojsko in se bojuje en dan in eno noč ter slednjič zmaga mesto! Vse moštvo pobije z mečem, razkoplje mesto, ter gre po ubitih skozi mesto. (I. Mak. 5, 46—51.) Tako, kakor Efronci, delajo tisti, ki pri spovedi grehe zamolčujejo; s kamenjem molčanja zamaše usta, t. j. vrata, skozi katera bi moral greh iz srca na dan, pa ravno ti kameni jim prinesejo nesrečno — večno smrt. Kakošni in kateri šo pač ti kameni ? 2. a) Prvi kamen spodtike se imenuje sr a m oži j ivo st. Napačna sramožljivost je največkrat kriva, da človek molči, kadar bi imel v svoje zveličanje govoriti. Prav pravi sv. Krizostom: Hudič odvzame človeku sramožljivost, kadar greši; pri spovedi pa mu jo sopet nazaj da. Kadar greši, ga moti, da to, kar stori, ni velik greh, saj tudi drugi tako store, da se greha ne sramuje, a pri spovedi ga zopet slepi, da greha ne pove, češ, kaj bo spovednik rekel ali mislil, če boš to povedal; in tako se res mnogoteri dajo preslepiti, da se v pričo ljudi ne sramujejo greh storiti, a pri spovedi se pa vendar v pričo enega sramujejo greha se obtožiti. — Kadar volk ovco zgrabi, uči sv. Avguštin, jej goltanec zamaši, da nc more z meketanjem ovčarja na pomoč klicati. Prav tako zamašuje satan grešniku usta, da nc kliče pri spovedi dušnega pastirja na pomoč! — In ravno ta učenik opominja, da naj grešnik pri spovedi vse natanko naznani: kaj, kedaj, kje, kako dolgo, s kom in iz kakega namena je grešil. — Ajdovski modrijan, Seneka, je nekedaj videl mladega človeka priti iz zloglasne hiše, kateri je skušal se skriti; pa ta je šel naravnost za njim, ter mu rekel: „Iz te hiše priti, se ti ni treba sramovati, pač pa vanjo iti!“ — Nikar se torej, predragi, ne sramujte grehov se obtožiti pred človekom v svoje zveličanje, katerih se niste sramovali storiti v pričo Boga v svoje pogubljenje. Vedite, da je vaš spovednik tudi človek, pozna vaše in svoje slabosti in pregreške, in ravno zato, da bi se ne sramovali jih njemu odkriti, je Bog postavil slabotne ljudi za vaše dušne sodnike, ne pa angelje! — Ce zdravniku nočete svoje bolezni in svojih ran razodeti, kako jih bo ozdravil? In če spovedniku, svojemu duhovnemu zdravniku ne razodenete svojih dušnih ran, kako vam more pomagati? — Premislite prav resno, da je vendar bolje uatiboma enemu človeku grehe razodeti, kakor pa nepokojno v grehih živeti, nesrečno umreti, in enkrat, — morda kmalo — pred vsem svetom osramoten in pogubljen biti; kar grešnik pri spovedi zamolči, bo sodnji dan pred vsem svetom odkrito, zakaj sv. Avguštin pravi: Kar grešnik sam oddeva, Bog zadeva; kar pa grešnik v pričo enega (duhovna) zamolči, bo enkrat Bog v pričo vseh razodel! b) Drugi kamen spodtike, kateri grešniku pri spovedi usta maši in zapira, je nevednost, katera izvira iz pomanjkljivega spoznanja samega sebe, zarad površnega izpraševanja vesti. — Iz take nevednosti izvira tudi pičlo kesanje, in zavoljo majhnega kesanja, slabo spovedovanje in zamolčanje grehov! Ce bi ti, kristijan! slišal, da so tatovi vlomili v tvojo hišo: — ali bi ne hitel hitro domov in vse kote hiše preiskal? Ali bi bil zadovoljen samo enega, ali druzega tatu najti; in ali bi si ne dal miru, dokler bi ne najdel vseh, kateri so notri, da bi bilo tvoje življenje brez skrbi? — Pa glej! tvoji grehi so tatovi, kateri tvojo dušo oropajo večnega življenja! Ali boš zadovoljen le enega in druzega poiskati in ne vseh se znebiti!? Preiskuj torej skrbno svojo vest, da iz nevednosti ne pozabiš enega ali druzega in da tako nevredne spovedi ne opraviš! Putifar se ni nič brigal, kaj se v njegovi hiši godi; zato je pri sebi obdržal nesramno ženo, nedolžnega Jožefa pa je pustil iz hiše izgnati. Tako se godi grešniku, komur ni mar za svojo hišo, za svojo vest, ter je ne preiskuje. Male, — morda celo nedolžne pregreške pri spovedi pripoveduje, velike in smrtne pa zavoljo nevednosti opušča! — O kolikrat je zadolžena nevednost kriva, da se grehi zoper najimenitnejše dolžnosti stanu, ali sploh važne krščanske dolžnosti pri spovedi zamolče, ker jih ima grešnik zavoljo svoje grešne nevednosti le za majhne, ali nobene grehe! Ne bodi torej nemaren zastran preiskovanja samega sebe in brez skrbi zavoljo storjenih grehov; posnemaj spokornega Davida, ki pravi: Spoznam pregre-šenjc svoje in moj greh mi je vedno pred očmi. (Ps. 50, 5.) — Prizadevaj si tudi za pravo kesanje, katero zopet izvira iz pravega spoznanja samega sebe, in ti se boš natanko spovedal svojih grehov; kajti česar je srce polno, gre pri ustih venkaj. — Grešniki, katerih srce je polno kesanja in britkosti zaradi storjenih grehov, tudi ponižni in radi spoznajo in razodenejo svoje grehe. Kjer pa ni pravega kesanja in trdnih sklepov, tam pa tudi ni pravega obtoževanja. To 86 je pokazalo in se še vedno kaže pri vseh pravih spokornikih, kakor ste že ravno danes slišali o Ponciji Lavaskem. c) Tretjim je zopet strah pred pokoro in poboljšanjem kamen spodtike, kateri jim pri spovedi usta maši. Nekateri so tako močno navezani na en ali drugi greh, da menijo, da ga nikdar in nikakor ne morejo opustiti in se ga zavoljo tega tudi ne obtožijo. Tuje blago povrniti, sovražnika za odpuščanje prositi, ali se z njim spraviti, grešne zveze pretrgati, pijanosti se odpovedati, to se jim zdi pretežko ; in zatorej rajše prikrivajo in tajijo, da bi vse na miru in pri starem ostalo; delajo pač tako, kakor je napovedoval Job: Ker je bila hudobija v njegovih ustih sladka, jo bo pod svoj jezik skril. Ohranil jo bo in je ne bo zapustil, in v svojem grlu jo bo skrival. (Job. 20, 12—13.) Ees ni lahko pregrehe zapustiti in popraviti; pa nemogoče in tako težavno tudi ni, kakor se grešniku na prvi trenotek dozdeva. Gore se nam od daleč vidijo strme in neprelazljive, a ko pridemo blizo, vidimo, da se po mnogih stezah dajo prehoditi brez kake posebne težave. Tako je tudi pri grešniku. Srčno in pogumno je treba pričeti in z božjo pomočjo se vse sladko in prijetno doseže. — Torej dragi! nikar ne obupaj sam nad seboj, spovej se vselej skrbno in natančno svojih grehov; če bi ti tudi enkrat poboljšanje spodletelo, boš pa v drugič tem trdnejše vstal. Če tudi sito vode ne drži, pa bo vendar čistejše, če večkrat vodo vanj zajemaš, kakor pa če bi tega nikdar ne storil. Po jedi si tudi vselej lačen, ali boš zavoljo tega jed opustil? Osemintridesetletni bolnik je dolgo vrsto let hodil zdravja iskat k pluskajoči vodi, pa vselej so ga drugi prehiteli, — na zadnje je pa vendar dosegel zdravje po Kristusu! — Torej zavoljo obupnosti nad svojim poboljšanjem nikar grehov pri spovedi ne zamolčuj, da se ti kaj veliko hujšega ne zgodi! Nikar, predragi, ne pozabi Kristusovih besedi, ki je rekel: lz svojih besedi boš opravičen, in iz svojih besedi boš obsojen. (Mat. 12, 37.) — Pogumno in neustrašeno tedaj izmečite iz sebe svoje mrtve, t. j. grehe iz svojega srca, ter po teh mrtvih zaupljivo stopajte k sv. obhajilu na nebeško gostijo! . . . Nikar se ne bojte in sramujte starišev ali druzih, češ, kaj bodo rekli, če ne bom šel k obhajilu, ampak bojte se teh, kateri vam vašo dušo umore in pogube, in ti so pa vaši zamolčani grehi! 3. Sedaj pa, ko ste slišali, kako skrbno, odkritosrčno in natančno se vam je svojih grehov pri spovedi obtoževati, da vam bo ta obtožba pred božjim namestnikom v zveličanje, vam hočem še povedati, kaj vam je po opravljeni spovedi storiti. Dobro opravljena spoved je neizrečeno velika dobrota in milost božja za ubozega grešnega človeka. Sami ste že gotovo skusili, kako ste se oddahnili, in kako težak kamen se vam je odvalil od srca, kadar ste dobro spoved opravili. Bog je preroku Cahariju v podobi pokazal srečo skesanega grešnika, kateri je odpuščanje dosegel. Videl ga je stati pred Gospodom in satana zraven njega, kateri ga je tožil in večno pogubljenje njegovo tirjal. Tedaj spodi Gospod satana proč, rekoč: Res, da je zaslužil večni ogenj, alj vedi, da sem ga potegnil iz ognja kot ogorek, t. j. zavoljo britkosti in težav, katere je prestal, je bil kakor goreče poleno iz ognja otet. In le-ta grešnik je stal v prav vmazanih oblačilih pred Gospodom, kar je pomenilo njegove pregrehe; in Gospod je rekel v svojem usmiljenji: Vzemite umazana oblačila z njega in denite mu čisto ovijačo t. j. kapo na glavo, katera je pomenila njegovo dušno lepoto, ker je bil očiščen; in grešniku pa je rekel: Glej, odvzel sem ti tvojo hudobijo in sem te oblekel v praznična oblačila. (Cah. 3, 1—6.) Vidite, kako lepa je spokorna duša v božjih očeh, katera se je v čisti spovedi omila; hudič nima nobene oblasti do nje, v praznični, spokorno-nedolžni obleki se zopet sveti in angelji in svetniki se je vesele! Še lepše nam pa Bog daje na znanje lepoto spokorne duše v podobah dveh tempeljnov! — Prvi Salomonov tempelj je bil I. 588 pr. Kr. razdejan, in 53 let pozneje so judje nov tempelj pozidali. Ko je bil dodelan, sta bila čuti dva nasprotna glasa; mlajši judje, kateri niso videli lepote starega, so veselja vriskali nad tempeljnovo krasoto; starejši judje pa, kateri so se spominjali lepote nekdanjega tempeljna, so na glas jokali in nihče ni mogel razločiti glasu veselega vpitja in glasu joka med ljudstvom; zakaj ljudstvo je zmešano kričalo z velikim vpitjem, in glas se je daleč razlegal. (I. Ezdr. 3, 11—13.) Tedaj pošlje Bog preroka Ageja jih tolažit, ter jih pusti vprašati: Kdo je izmed vas, kateri je videl to hišo v njenem prvem veličastvu? •n kakošno vidite sedaj? ali ni taka, kakor da bi je ne bilo pred vašimi očmi? Vendar bodite srčni in pogumni, večje bo veličastvo ^ poslednje hiše, kakor prve, pravi Gospod vojskinih trum in na tem kraji bom dal mir, t. j. prišel bo zaželeni (Zveličar), in napolnil to hišo s svojim veličastvom. (Agej 2, 4—10.) Ta dva tempeljna nas spominjata tempeljna naše duše; prvi prekrasni tempelj pomeni našo dušo v lepoti krstne nedolžnosti; drugi pa v lepoti spokorne nedolžnosti, če je tudi prvi Salomonov tempelj imel marsikatere prednosti in dragocenosti, je bil pa drugi, tem veličastnejši zato, ker se je Kristus v njem prikazal. Ravno taka razmera je tudi med nedolžnim in spokornikom. Nedolžni ima marsikatere prednosti, katere je spokornik zapravil in katerih več ne uiore nazaj dobiti, a po drugi strani je pa duša spokornikova, kateri 86 je z božjo pomočjo resnično očistil pri skesani spovedi, še veli- častnejši tempelj, katera ima zopet svoje prednosti še pred dušo nedolžnega. Saj mora biti pravi spokornik še ponižnejši memo nedolžnega; ker je toliko grešil, mora biti Bogu hvaležnejši, se mora bolj zatajevati in gorečnejše moliti; mora biti še bolj ljubezniv in usmiljen do bližnjega; in mora svoje dolžnosti še bolj vestno in skrbno spol-novati. In na ta način je res duša spokornikova še svetejši, lepši in Bogu dopadljivši tempelj, memo onega krstne nedolžnosti, posebno ker je spokornik k tej lepoti še sam dosti storil in ker se je za lepe čednosti še bolj trudi, kot poprej v stanu nedolžnosti. Glejte, kako lepa je res duša pravega spokornika, in to lepoto je zadobila pri vredni spovedi. Kdo zamore torej prav popisati veliko srečo in dobroto prave spovedi? Ali ni torej sveta dolžnost slehernega spovedanca, da se po opravljeni spovedi prav goreče in presrčno zahvaljuje Bogu za skazano milost? Oh, ali tu je nekaj, kar človeka tolikokrat v srce zaboli! Najdejo se ljudje, kateri po spovedi ne vedo kaj početi, ne čutijo nobene potrebe se vsaj eno četrt ali pol ure v cerkvi pred sv. rešnjim Telesom pomuditi, podobni deveterim gobovim, katere je Kristus očistil, pa se mu ni prišel nobeden izmed njih zahvalit. No, kaj ne, da so taki ljudje res nehvaležni, ostudni in grdi?! Težko jim bo kdo verjel, da so oni res svojo spoved vredno opravili! Pa čujte britko resnico: ako ste vi odkritosrčni, morate spoznati in reči: oh ravno mi smo tisti nehvaležneži, mi nimamo časa po spovedi kaj prida moliti, nam se silno mudi brž po hišah za posvetnimi noricami, da hitro otresemo, kar smo pri spovedi dobrega prejeli; mi ne vemo kaj moliti, se ne vemo za kaj zahvaliti, nam se ne zdi potrebno, se za vredno sv. obhajilo pripravljati: iz spovednice letimo brž v posvetne hiše, k posvetnim marnjem, in iz posvetne hiše brž zopet k altarju, k sv. obhajilu. O gorje človeku, komur je za zveličanje svoje duše tako malo mar! Upam pa, predragi, da boste zanaprej skušali bolj vredno svete zakramente prejemati; vaše rane in potrebe sem vam v tem postu odkril, da bi jih zacelil. Bog vam daj v svojem neskončnem usmiljenji še svojo milost, da bi za zmeraj in zares vstali iz groba svojih grehov, ter večno živeli, za kar je treba moliti in prositi; pokleknimo torej pred Gospoda ter recimo: O dobrotljivi, o usmiljeni Jezus! glej nas nezveste in nehvaležne ovce tukaj pred svojimi nogami; o Ti dobri pastir, zadeni nas na svoje rame in nesi nazaj v Očetov ovčnjak; glej, Tebe, studenec žive vode, smo zapustili, ter si s svojimi grehi vodnjake kopali, kateri vode ne drži: o Jezus, Ti, ki nisi prišel na svet, da bi svet sodil in pogubil, ampak zveličal, nikar nas ne pogubi zavoljo naših grehov; o Jezus, Ti luč svet4, razsvetli tudi nas, da svoje grehe spoznamo, se jih prav in čisto spovemo; o Jezus, Ti začetnik in delivec vseh milosti, kateri noč in dan tukaj v sredi med nami prebivaš ter nam kličeš: pridite h meni vsi . . ., daj nam milost pravega kesanja in obžalovanja svojih grehov; o Jezus, Ti zdravnik naših duš, Ti usmiljeni Samarijan, zaceli in ozdravi naše dušne rane, katere nam je nesrečni greh vsekal: o Jezus, Ti ženin nedolžnih in spokorno-čistih duš, združi se z našimi dušami, da le za Te in v Tebi živimo, v Tebi umrjemo, ter tako na večne čase s Teboj v nebesih kraljujemo! Amen. Andr. Šimenec. 6) V. Kateri je za nas križan bil. Bila je pa tretja ura in so ga križali. Mark. 15, 25. Komaj je bil naš Gospod Jezus Kristus z neizrečenim trudom prišel na goro Kalvarijo, že so mu dali z žolčem namešanega vina piti, zato, da bi se bil nekoliko omotil in da bi ne čutil tolikanj strašnih bolečin. Jezus ga je sicer vzel v usta, da je njegovo grenkost okusil, vendar pa ga ni hotel piti, da bi si ne bil polajšal svojih bolečin, ker je hotel vse vedoma trpeti. Potem je bil vnovič svojih oblačil oropan, katera so se držala njegovih ran. Milo je zdaj nekoliko časa premišljeval svoj križ, posteljo svojih bolečin, na katero so ga kraalo vrgli. Stegnil je zdaj svoje roke in noge, da bi se pustil na križ pribiti, svoje oči pa je v nebesa povzdignil, da se je daroval nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Na to so mu začeli roke in noge z debelimi žeblji prebadati in na križ pribijati, tako, da je v Potokih tekla njegova sveta kri iz ran in so se njegove čutilnice krčile od velikosti bolečin. Pripoveduje se tudi, da, ker leva roka ni dosegla do luknje, katero so mu bili zvrtali, so mu jo potem s toliko silo vlekli, da so se mu mogla njegova rebra šteti. Na to so si svoja oblačila razdelili in so za njegovo suknjo vadljali. Z njim vred sta bila križana tudi dva razbojnika, eden na desnici, drugi na levici. Kateri so pa memo hodili, so ga zaničevali in z glavami majali, rekoč: „Oj, kako tempelj božji podiraš in v treh dneh zopet zidaš, pomagaj sam sebi, — če si Sin božji, stopi s križa." Kristus je tedaj na križi! On, Bog in človek skupaj, edinorojen Sin božji, najnedolžniši, najpravičniši! — O kakšen pogled je to za vsako občutljivo srce! Iz njegovih ran teče v potokih njegova presveta, predraga kri! Na to bi se morali spominjati, kadar molimo v žalostnem delu sv. rožnega venca peto skrivnost ali vrstico, ki se glasi: Kateri je za nas križan bil. Da bomo pa mogli to vrstico vselej s prav pobožnim srcem moliti, premišljujmo danes nekoliko: I. Kako velike bolečine je Gospod Jezus takrat prestal, ko so ga križali; II. Kakšne nauke si moramo iz tega vzeti; in III. Kaj naj premišljujemo takrat, kadarto v r s t i c o ž a 1 o s t n e g a d e 1 a s v e t eg a rožnega venca molimo? O mili Jezus! razsvetli naš um in omeči naše srce, da bomo prav spoznali in občutili velikost tvojih bolečin! I. Smrt križa, pravi sv. Avguštin, je bila med vsemi raznimi smrtmi z najgrozovitnišimi in z najhujšimi bolečinami sklenjena. Zakaj, kakor je bila za telo najobčutljivša, tako je bila za duše naj-zaničljivša. Ko nam je hotel sveti apostelj Pavel Kristusovo največjo pokorščino do nebeškega Očeta in njegovo najglobokejšo ponižnost pokazati, je pisal to o njem, da je bil svojemu Očetu pokoren, in sicer pokoren do smrti križa; zakaj s tem nam je hotel na znanje dati, da dalje ni mogla njegova pokorščina in ponižnost iti, ker se je podvrgel tako strašnim bolečinam in tolikemu zaničevanju. In res! kolikšne bolečine so morale biti! Le premišljujmo! Ponovile so se pred vsem drugim njegove poprejšnje bolečine: čutil je bolečine bičanja, ko so mu z vsega ranjenega in razmesarjenega telesa zopet oblačila potegnili; čutil je zopet bolečine trnjeve krone; zakaj koli-korkrat se je ž njo križa zadel, tolikrat se je vnovič strašno trnje globokejše zabadalo v njegovo glavo. Oh, kaj pa še-le hočemo misliti in reči o neznanih bolečinah, ko so trinogi po kladvu in žebljih segli in mu jeli s strašnimi vdarci roke in noge na križ pribijati in mu široke rane delati, posebno takrat, ko so mu levo roko tako hudo natezali, da so vse kosti narazen stopile, in so se lahko štele. Bere se o sveti Mehtildi, da je nekdaj Kristusa vprašala, katere so bile ob njegovem trpljenji in smrti uajvečje bolečine, in božji Zveličar ji je nato žalostno odgovoril: ^Strašne so bile bolečine, katere sem občutil ob križanju, neizrekljiva pa je bila bolečina, ko so me s toliko silo narazen vlekli, da so se lahko vse moje kosti štele." Oh, kdo zapopade to bolečino? Najhujše trpljenje, ki ga kdaj more kateri človek prestati, je komaj senca proti trpljenju Jezusovemu. Najmanjši premikljej na križi mu je prizadjal neizrečene bolečine, posebno na prebodenih udih. Žeblji so mu prebodli ravno na tistih krajih roke in noge, kjer je največ žil in mehkih čutilnic. Zraven tega so morale rane njegovih rok in nog zmiraj večje biti, ker je teža telesa navzdol vlekla. Oh, noben človek si ni vstanu misliti, še manj pa dopovedati, koliko je naš božji Zveličar takrat na svojem telesu viseč na križi trpel. Vendar te telesne bolečine niso bile edino njegovo trpljenje na križi. Eavno toliko ali morebiti še veliko več je trpela takrat njegova presveta duša, in vsi počutki njegovega telesa. Koliko bolečino je čutil na svoji duši, ker se je čutil brez vse tolažbe, vsega zapuščenega, tako, da je milo zavpil: Moj Bog! Moj Bog! zakaj si me zapustil? Kolikošna bolečina je morala to biti, ker se ni zarad nobene druge, kakor samo zarad te na križi pritožil! Koliko je trpel dalje na svoji duši, ko so ga brez usmiljenja na križi zaničevali; koliko je trpel na duši, ko so mu odvzeli dobro ime, ko so zaničevali njegovo vsegamogočnost! Koliko je trpel dalje na svoji duši, ko je videl pod križem svojo Mater v neizrečeno žalost vtop-ljeno zavoljo njega, ko je videl svoje prijatelje zavoljo njega jokati! — Koliko so trpeli njegovi počutki! Njegove oči so videle peklensko veselje judov, ki so mu toliko trpljenja privoščili; njegova ušesa so slišala strašno zaničevanje in preklinjevanje; njegovo grlo je čutilo najhujšo žejo; njegova usta žolč in kis. — Oh! nismo si vstanu misliti trpljenja, katerega bi ne bil takrat prestal božji Zveličar. Oh! po vsi pravici nam torej Kristus doli s križa kliče z besedami žalostne pesmi Jeremija preroka, rekoč: O vi vsi, ki greste po potu, stojte in poglejte, če je bolečim, kakor je bolečina moja! II. Ob premišljevanju teh grozovitnih bolečin našega preljubez-nivega Zveličarja pa vendar nikakor ne smemo s tem zadovoljni biti, da imamo do njega le naturno milovanje, kakor sicer do kakega veliko trpečega človeka, ki se nam do solz smili. Če neizrečeno velike bolečine, katere je moral naš božji Zveličar po toliko judom podeljenih dobrotah pretrpeti, prav živo premišljujemo, se moramo zraven spominjati: a) kako veliko hvaležnost in ljubezen smo mu dolžni, da se je iz same ljubezni do nas pustil na križ pribiti, 'n je zavoljo nas prestal tako grozovitne bolečine. Če bi kateri tvojih sosedov ali prijateljev zavoljo ohranjenja tvojega življenja prestal rane in mnogotere bolečine, bi gotovo ti za svojo dolžnost spoznal, se varovati, da bi ga nikdar ne žalil, in mu vselej naj večjo ljubezen skazoval. Jezus Kristus, Kralj nebes in zemlje, pa je iz ljubezni do nas prostovoljno na-se vzel podobo hlapca, in je zavoljo nas toliko pretrpel in tako grenko in grozovito smrt prestal, da nas je odrešil večnega pogubljenja; in to je on storil kot naj višji Gospod za nas, svoje nevredne hlapce, ki smo ga tolikokrat razžalili, tolikokrat malovreden dobiček in minljivo grešno veselje višje cenili kot njega, in dasiravno je to vse poprej videl, je vendar svojo predrago kri in življenje za nas dal, in sicer med tolikimi bolečinami in med tolikim zaničevanjem, da se je dal celo med dvema razbojnikoma na križ pribiti. b) Iz tega pa tudi zdaj lahko spoznamo, preljubi, kaj Bog od nas za vse to tirja in pričakuje, in kako goreče želi, da mi sveto živimo, ker se je sam Sin božji ponižal, da nam je skazal tako neizrekljivo ljubezen. Kako pa si se ti, o kri-stijan! Jezusu nasproti zadržal? — Kaj si tudi ti storil iz ljubezni do njega? — Kakšno hvaležnost si mu skazoval? — Ali se mu večkrat zahvaljuješ, zlasti ob pogledu sv. križa, da je toliko za-te prestal? — Ali si se usmilil iz ljubezni do Jezusa zares potrebnih, vrednih in bolnih siromakov? — Kako si se v cerkvi zadržal vpričo sv. rešnjega Telesa? — Ali si iz ljubezni do Jezusa skušnjave premagoval? — Ali si se bal Jezusa razžaliti? — Ali si iz ljubezni do Jezusa razžalnikom odpustil? križe in težave voljno prenašal? Premišljuj, o človek! kaj bi v svojem stanu vse lahko storil iz ljubezni do Jezusa, in trdno skleni, to tudi storiti. c) Premišljuj od druge strani, o kristijan! ko vidiš Jezusa na križi viseti, zlasti tudi to, kako velika in strašna hudobija je vsaki smrtni greh. Vidiš, da nedolžni Sin božji, ki nikdar ni storil nobenega greha, tako grozovito veliko trpi zavoljo naših grehov, da razžaljeni božji pravici dolg plačuje, ki so ga naši grehi naredili. Morebiti si imel, o človek! slabe in nečiste misli za kaj malega, nečistost in prešeštvo za malo reč, krivico, goljufijo in krivo prisego le za majhen greh, nesramno govorjenje in kvante le za norčije, prevzetnost in ošabnost za kaj nedolžnega: ali poglej na Kristusa na križi, in reci potem, ali je to mala reč, so le-te pregrehe mala reč, zavoljo katerih nedolžni Jezus toliko trpi? Če si kdaj o grešnik! smrtni greh storil, premišljuj, kako zelo si se vdeležil križanja Kristusovega, spoznaj, da kakor zavoljo vseh ljudi, tako je tudi zavoljo tvojega smrtnega greha bil Kristus križan. d) Zadnjič spoznaj, o človek! ob pogledu križanega Zveličarja, koliko moraš svojo dušo ceniti, zavoljo katere je Kristus toliko trpel, ker jo je s tako drago ceno, s svojo lastno krvjo odkupil ! Skleni iz tega tudi, kako velik greh je pohujšanje in zapeljevanje v greh, s katerim v pogubljenje vlečeš dušo, zavoljo katere je Kristus v tolikem trpljenju umrl na križi. Tak je kriv ne majhne cene, pravi sveti Avguštin, ampak krvi Kristusove, kateri oskruni s krvjo in trpljenjem Kristusovim očiščeno dušo. Zato pač skrbno varujmo svojo in svojega bližnjega dušo, katera je s prelivanjem take svete in drage krvi Kristusove odrešena. III. Ostane, da vas nekoliko opomnim, kaj da lahko takrat premišljujete, kadar molite to vrstico žalostnega dela sv. rožnega venca: »Kateri je za nas križan bil.“ Mislite pri prvi češčenasi-mariji na greuki žolč in kis . . . in na slečenje obleke ... pri drugi češčenasimariji na pribijanje na križ . . .; pri tretji češčenasi-mariji na povzdigovanje na križi . . .; pri četrti češčenasimariji na zaničevanje od strani judov in na Kristusovo molitev . . .; pri peti češčenasimariji na spokorjenega razbojnika . . .; pri šesti češčenasimariji na Marijo pod križem . . .; pri sedmi češčenasimariji na zapuščenost Jezusovo na križi . . .; pri osmi češčenasimariji na žejo Kristusovo . . .; pri deveti češčenasimariji, da je vse dopolnil, kar je bilo potreba k našemu odrešenju . . .; pri deseti češčenasimariji na njegovo sveto smrt na križi . . . Posebno pa mislite na velikost bolečin Kristusovih na križi, in na nauke, ki nam jih daje, kakor gem danes o njih govoril. Pa ne le pri molitvi te vrstice svetega rožnega venca, ampak večkrat v svojem življenji in prav pogostoma mislite na bolečine svojega križanega Zveličarja. O križani Zveličar! ko bi bili pač večkrat mislili na velikost tvojega trpljenja, kako vse drugačno bi bilo naše življenje! Sv. Marijeta, Škotska kraljica, je nekdaj kot štiri leta stara deklica vprašala svojo starejšo sestro ob pogledu križanega Zveličarja, kaj ta podoba pomeni? Sestra pa ji je rekla, da se ta podoba imenuje podoba »Križanega" (Jezusa), ki nam kaže, kako je on iz ljubezni J° nas v neizrečenih bolečinah umrl na sv. križi. Majhna kraljeva hčerka je s solznimi očmi premišljevala ljubega Jezusa, potem je ?v°je roke stegnila, objela prisrčno podobo »Križanega", in ko ga Ie ljubeznivo poljubila, je vsa ginjena rekla: „Moj ljubi ubogi Jezus! °d zdaj naprej naj bom vsa tvoja!" In od te ure naprej je bilo Premišljevanje trpečega Zveličarja njeno prisrčno sladko opravilo in Pospeševanje njene zmirom večje pobožnosti. Od Jezusa se je učila krotkosti in potrpežljivosti, s katero je pozneje prenašala jezo svojega kraljevega moža in ga sčasoma spreobrnila v krotkega in pravičnega vladarja. Celo ob smrtni uri je žalostna novico o smrti svojega Umorjenega moža voljno sprejela in Križanega poljubljajoča mirno in 8 adko v Gospodu zaspala. O ko bi tudi mi večkrat živo mislili na Kristusovo trpljenje, kako lahko bi nam bilo se greha varovati; skoraj nemogoče bi nam bilo pri pogledu njegovih bolečin še grešiti . . . Koliko ložej bi križe in težave voljno trpeli . . ., koliko rajše dobra dela opravljali! Z eno besedo: večkratni spomin na trpečega Zveličarja bi nam pomagal sveto živeti; sveto življenje pa nam bi pripomoglo k sveti smrti, sveta smrt v večno neskončno slavo in srečo nebeško. Amen. Jos. Kreon. Šesta postna nedelja. a) VI. Milosti sv. obhajila, in kdo jih je vreden. Povejte hčeri sijonski: Glej, tvoj kralj pride k tebi. Mat. 21, 6. Čudno zares je bilo judovsko ljudstvo. Danes teden ste slišali, da je hotelo Jezusa kamnjati; danes — čez osem dni, — ga pa kot svojega kralja časti in mu vso mogočo čast skazuje; mu razgrinja svoja oblačila po potu, po katerem jaha v njihovo mesto; seka veje z dreves, ter stelje na pot; kliče „hozano in hvaljen" sinu Davidovemu! — Od kod neki ta hitra in čudna prememba? — Sveti evangelisti nam povedo vzrok tega. Pred kratkim časom namreč je storil Jezus zopet velik čudež, katerega ni mogel nihče tajiti, ker je že štiri dni v grobu ležečega Lazarja v življenje obudil. Ta glas se je hitro raznesel po vsej deželi, in vse je vrelo skupaj videti tega čudodelnika, ter ga kot pravega Mesija pozdraviti! Nekaj enacega se ponavlja vsako leto ob velikonočnem času tudi med nami. Tudi sedaj prihaja Jezus, kralj naših duš, po velikonočnem sv. obhajilu v naša srca, ter oživlja naše duše, kakor nam povč sv. Krizostom, rekoč: da vredno sv. obhajilo ni druzega, kot veličastno-slovesni vhod Jezusov v naše duše! Še vedno velja tudi nam glas prerokov: Povejte Meri si jonski: Glej, tvoj kralj pride k tebi! O da bi spoznali tudi mi zlasti ta dan, kaj nam je v mir in zveličanje! Do konca dni se bo slava pela nesrečnemu judovskemu ljudstvu za to, kar je današnji dan Jezusu storilo; o kako srečno bi bilo, ko bi bilo stanovitno ostalo! — Da bi tudi vi veliko srečo sv. obhajila prav spoznali, vam hočem danes razložiti velike milosti sv. obhajila, in vam povedati, kaj vam je storiti, da jih boste vredni! Zaupam, da boste lahko spoznali, da ni nič večjega, dražjega, srečnišega in svetejšega, kar bi človek mogel na tem svetu prejeti, kakor vredno sv. obhajilo; in da se nimamo na nobeno drugo opravilo tako skrbno in vestno pripravljati, kot za velikonočno, pa tudi za vsako drugo sv. obhajilo! I. 1. Cesar Avgust je hotel, da so morali tisti, ki so z njim pri kraljevi mizi obedovali, se obleči v tako obleko, v kakoršno so navadno oblačili podobe malikov, zato ker je hotel s tem v ljudeh misel in prepričanje zbuditi in utrditi, da kdor s cesarjem jč, bo deležen božje nature, ker so se neverni cesarji pustili kot bogove Častiti! — Kar je pa ta častilakomni in prevzetni cesar hotel, pa ne dosegel, to je pa ljubeznivi kralj nebes in zemlje Jezus Kristus storil in dosegel na prečudni način v zakramentu presv. rešnjega Telesa! On nas po zakramentu sv. rešnjega Telesa stori deležne svoje božje nature, ker nam daje vživati svoje pravo telo in svojo pravo kri. On je Človek postal, da bi mi ljudje postali deležni božje nature po vži-vanji njegovega telesa in krvi. Glejte, ta je prva, nerazumljiva, visoka čast in milost vrednega sv. obhajila. Ko bi bili vi k cesarjevi mizi povabljeni, bi bila velika čast za vas; vendar pa bi cesarjeve oblasti in pravice nikakor ne zadobili; in če bi je vam cesar tudi res kaj milostno hotel prepustiti, kaj če to? božje nature bi vendar le ne dosegli! Glejte, vse kaj več pa dosežete z vrednim sv. obhajilom! Jezus, božji Sin, sam je rekel: Kdor je moje meso in pije mojo liri, ostane v meni in jas v njem. Jezus nam torej, po besedah sv. Cirila, ne podeljuje samo svoje ljubezni, ampak tudi svojo naturo! Kakor se godi pri raztopljenem vosku, da se en košček k drugemu prilije in z njim zmeša, ravno tako se tudi tisti, kateri prejmo meso in kri Gospodovo z njim tako zedinijo, da Kristus v njih živi in oni v Kristusu! O zares čudno zedinjenje, čudna čast in visokost, kdo more vse to prav umeti? vendar je tako! Glejte torej, kristijani! koliko čast, koliko povišanje, koliko srečo dosežete z vrednim sv. obhajilom! Vedite, da ste bolj srečni, kakor, če bi se vam bila Marija prikazala, in se z vami ljubeznivo pogo-v&rjala; bolj srečni, kot sv. Janez, kateri je smel pri zadnji večerji sloneti na Jezusovih prsih; bolj srečni, kot Marija Magdalena, katera Je s svojimi solzami Jezusu noge zmivala; bolj srečni, kot vsi drugi, k* so Jezusa videli in slišali, pa ga niso vživali, niso z njim njegove nature deležni postali, da, še srečnejši, kakor angelji v nebesih! O da bi vi spoznali, zlasti ta svoj dan, kar je vam v mir in zveličanje! 2. Vredno sv. obhajilo nas nadalje očiščuje vsakdanjih grešnih madežev, — malih in odpustljivih grehov! Kristus je Jagnje, katero je bilo zaklano in darovano na križi za grehe sveta; in ravno to Jagnje se druži pri sv. obhajilu z našimi dušami. Sv. apostelj Pavel uči (I. Kor. 11, 23.): Kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili kelih, boste smrt Gospodovo osnanovali, dokler ne pride, t. j. kolikorkrat boste to sveto večerjo vživali, jo obhajajte kakor daritev smrti, kakor nekrvavo daritev smrti, vse čase, dokler ne pride drugič sodit v svojem veličastvu! Kakor je bila torej njegova smrt močna dovolj zmiti grehe vsega sveta, tako je tudi njegova, na duhovni način ponovljena smrt pri svetem obhajilu močna dovolj, nas malih madežev greha omiti! — Jezus se združuje z nami, ne da bi mi njega v se spremenili, ampak da bi on nas v se spremenil, očistil, posvetil! On je, kakor ogenj, ki vse grešno in umazano okrog sebe požge in očisti; on Najsvetejši ne bo pustil zraven sebe nobenih madežev, če se le mi sami trdovratno ne držimo in ne ljubimo vsakdanjih slabih navad in pregreškov! 3. Vredno sv. obhajilo pa slabi in manjša tudi v nas grešno nagnenje in naše duše v dobrem poživlja in krepča. V zakramentu sv. rešnjega Telesa se združujejo milosti vseh druzih zakramentov. Kakor se nam pri sv. krstu vliva dar svete vere, pri sv. birmi deli potrjenje v veri, pri sveti pokori odpuščanje grehov, v sv. poslednjem olji mazilo za bolne, dušne rane; tako prejemamo pa pri vrednem sv. obhajilu vse te milosti ob enem; pri druzih zakramentih prejemamo le posamezne milosti, pri sv. obhajilu pa začetnika in delilca vseh milost, — Jezusa Kristusa! — Sv. obhajilo je duša naše duše! Ono daje čeznaturno moč naši duši, da se more grehu in skušnjavam ustavljati, hudo nagnenje krotiti in dobro delati; kajti to je kruh močnih; zato pravi sveti Frančišek Sal.: Frejmi večkrat Boga miru in ti boš z vsakim v miru živel; prejmi večkrat Boga ljubezni, ki je ljudi tolikanj ljubil, in ti jih boš ljubil, kot on; prejemaj Boga vseh dobrot, ki je svojim sovražnikom tako močnodušno odpuščal in tudi ti boš svojim sovražnikom lahko odpustil ; prejmi kolikorkrat ti je mogoče Boga, ki je s toliko potrpežljivostjo in krotlcostjo grešnike sprejemal in prenašal, in tudi ti boš, kakor on, lahko prenašal slabosti in razžaljenja druzih! — če se kdo izmed vas, kliče sv. Brnard, ne čuti več tolikokrat in tako močno nagnenega k jezi, nevoščljivosti, nečistosti in k drugim pregreham, naj se zahvali zato telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, zakaj moč sv. zakramenta dela to v njem! — Kaj je namreč, vpraša prerok Caharija (9, 7.), njegova dobrota, in kaj njegova lepota, če ne žito izvoljenih, in vino, iz katerega poganjajo device? — Sveto rešuje Telo je hrana izvoljenih, kruh močnih in vino, iz katerega se čiste duše rode! — Zares, če je bila že sama senca sv. Petra dosti močna, da je bolnike ozdravljala; in če je bil prerok Elija po kruhu, ki ga mu je angelj prinesel, tako prečudno pokrepčan, da je 40 dni in 40 noči lahko popotoval do gore Horeb: o kako se ne bodo še-le naše duše poživile in pokrepčale z nebeško mano, z nebeško jedjo telesa in krvi Gospodove? Zatorej kliče nek pobožen pi-salec: „Ako hočeš ozdraviti rane, katere ti je greh vsekal, Jezus Kristus v presv. obhajilu je tvoj zdravnik; če si slab, on je tvoja moč; če se bojiš smrti, on je življenje; če hrepeniš po nebesih, on je pot tjekaj; če se bojiš teme, on je luč; če si žejen in lačen pravice, on je tvoja jed. Jezus Kristus je vse zate, kliče sv. Ambrož. — Kar je srce v človeškem telesu, to je zakrament svetega rešnjega Telesa krščanstvu, uči sv. Bonaventura. Kdo more prav popisati ali dopovedati vso gorečnost in navdušenost toliko blagih duš vseh časov, zlasti prvih kristijanov, za vse dobro, toliko hudih vojskš, zoper greh, skušnjave in strasti, njihovo nevstrašenost pred najhujšim, celo pred grozno smrtjo! In od kod so dobivali to občudovanja vredno moč in srčnost? Od Jezusa v presv. obhajilu! Sv. Ignacij, mučenec prvih časov, naj vam v imenu druzih pove, on ves navdušen do te skrivnosti kliče: Naj bi tudi vse peklenske muke nad-me prišle, naj bi mi tudi vse kosti zdrobili, bi me na kosce razsekali, naj bi moje ude tigrom in levom v jed zmetali: pšenica Kristusova sem in hočem■ biti zmlet z zobmi divjih zveri! O da bi tudi vi spoznali, zlasti sedaj, kje imate iskati pomoči v vojski, tolažbe v nepokoji, gorečnosti v slabosti! O pridite, kristi-jani! k njemu, ki vas noč in dan kliče k sebi, rekoč: Pridite k meni, kateri sc trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil! Obiskujte radi Jezusa v presv. tabernakeljnu in molite pred njim. Nikoli bi ne smeli iti memo cerkve, da bi Jezusa ne počastili v presvetem zakramentu! Radi in vredno ga prejemajte v presv. obhajilu, kadar imate priložnost ali potrebo po njem čutite; ne pustite se k temu siliti in priganjati in nikar ne posnemajte mrzlih izgledov nekaterih, ki komaj enkrat ali dvakrat med letom k sv. obhajilu gredo, ter le redkoma, ali pa še celo nikoli Jezusa v presv. zakramentu ne 14 obiščejo; ob nedeljah vsaj nikoli svete maše ne opustite, lepo in spodobno se pred Najsvetejšim vedite, pobožno pokleknite, zakaj vedite, da brez njega ne boste dosegli večnega življenja! 4. Dražje in bolj gotove zastave za večno življenje bi nam pač mili in ljubi Jezus ne bil mogel dati, kakor če se nam je samega sebe dal in zagotovil, da, ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kdor je moje meso, govori sam, in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan! — O pač nam ni treba zavidati zveličanih v nebesih, tudi mi nosimo v sebi kal večnega življenja; če vredno prejemamo Kristusa, ne bomo umrli, ampak kakor on živi zavoljo Očeta, tako bomo živeli tudi mi zavoljo njega. — Kakor mladika, ki na trti obstane, ne pogine in ne usahne, ravno tako tudi mi ne bomo poginili, če ostanemo v zvezi s trto, katera je Jezus Kristus! O da bi pač spoznali vsi, kar je nam v večno življenje! II. Slišali ste do sedaj, kolike in kakošne milosti človek lahko zadobi pri sv. obhajilu; a ne zadobi jih vsak, temuč le, kdor jih je vreden. Kdo jih je pa vreden? Le tisti, kdor se lepo in skrbno nanje pripravlja, in presrčno zanje zahvaljuje! 1. Pripravljati se morate s čistim in pobožnim srcem. a) Bog ni Izraelcem mane v puščavi na golo zemljo dežil, ampak zjutraj zgodaj je padla neka slana, katera je zemljo pobelila, in še-Ie na to slano je padla mana, zato da se ni pomazala, ter da se je čista in bela ohranila. Glejte, kako lep nauk za nas! Ta mana je predpodoba nebeške mane Jezusa Kristusa v presvetem zakramentu ! To nebeško mano nikakor ne gre prejemati z grešnim, vmazanim, ampak s čistim srcem. Glejte, na današnji dan slači judovsko ljudstvo svoja oblačila, ter pogrinja z njimi pot, po kateri gre Jezus v njihovo mesto. Nam, predragi, pa ni treba pri vhodu Jezusovem v naša srca slačiti obleke, pač pa moramo po nauku sv. apostola (Kol. 3.): sleči starega človeka z njegovimi deli, in obleči novega; mrtvite, nam kliče ta apostol, svoje zemeljske ude, prešestvo, nečistost, nesramnost, hudo poželenje, in lakomnost, ki je malikovanje; zavoljo katerih reči pride jeza božja nad otroke nevere; zapustite vso jezo, nevoljo, hudobnost, kletev, grdo govorjenje svojih ust; nikar ne lagajte eden drugemu. Vidite, tako boste po nauku apostolovem slekli starega človeka! Premislite, kako čista je bila Marija, da je smela nositi Jezusa v svojem deviškem telesu! Kako skrbno je pri zadnji večerji Gospod sam umival učencem noge, predno so ga sprejeli v svoje srce! Premislite le. kaj bi bilo, če bi ga vi z grešnim srcem sprejemali. Bila bi vam ta prečudna jed —kal pogubljenja, ne pa življenja! Glejte na Judeža! Prevdarite tedaj dobro pred sv. obhajilom, če niste bili morda od hudobnega duha tako oslepljeni, da se še celo niste čisto spovedali; o potem vedite, da se je z dnevom nevrednega sv. obhajila začelo vaše grozno zavrženje in pogubljenje! Ce bi komu vest kaj tacega očitala, naj rajše odstopi od te svete — božje večerje! b) Pa ne bilo bi zadosti samo za čistost srca skrbeti, treba je tudi svoje srce ogrevati v resnični ljubezni in iskrenem hrepenenji po Jezusu! Premišljujte neskončno ljubezen Jezusovo do vas v presvetem zakramentu. Presrčno sem želel in hrepenel, je rekel sam, z vami jesti velikonočno jagnje, predno da grem v smrt; in ravno to govori še sedaj vsaki duši pred sv. obhajilom! O kolika je njegova ljubezen! On zapusti veličastvo Očetovo in se zavije v podobo slabega kruha iz ljubezni do nas! On je dobro vedel, koliko zaničevanja in sramote, koliko preklinjevanja in božjeropnih obhajil bo moral slišati in gledati, — pa vse to ni premagalo njegove nerazumljive ljubezni do ljudi! In še bi bila tudi le samo ena duša, katera ga resnično ljubi v njegovi ponižni podobi v altarnem zakramentu, hoče samo zavoljo nje biti med nami, ne glede na mrzloto in zaničevanje druzih, ne glede na svojo čast in visokost! On je samega sebe v nič storil iz ljubezni do ljudi! — In ti, krščanska duša, bi tacega Boga ne ljubila?! O govori in ponavljaj s tresočim jezikom: O Jezus, ti nezapopadljiva ljubezen, jaz te ljubim ! O kristijani! ljubite Jezusa, on vas presrčno ljubi, in ne želi samo vas objeti in blagosloviti, ampak se tudi z vašimi dušami združiti! Imejte torej zraven ljubezni do njega tudi iskreno hrepenenje in velike želje Jezusa vredno prejeti! Sv. Katarina S. je imela toliko hrepenenje po Jezusu, da je 2bolela tisti dan, ko ga ni mogla prejeti! Glejte, danes od vseh strani vre judovsko ljudstvo skupaj, tako željno je videti in sprejeti svojega kralja v svoje mesto! Tako hrepenenje morate tudi vi imeti po Jezusu Pri svetem obhajilu, ker to on sam želi in ravno to je vam v blagor iu mir! Ta ljubezen in hrepenenje po Jezusu pa ne smeta ostati samo v vaših srcih, ampak se morata kazati tudi v ponižni, pobožni molitvi, Peščen ji in zdihovanji in v trdnih sklepih za vse dobro in lepo! Glej, judovsko ljudstvo kliče: „hozana! — češčen in hvaljen !“ sv°jemu kralju! Kliči, moli in časti tako tudi ti pred sv. obhajilom kralja svoje duše! — Judovsko ljudstvo na glas razodeva svoje hrepe-neuje po njem; — kliči tudi ti s prerokom Davidom: Kakor jelen 14* hrepeni po studenčnini, tako hrepeni moja duša po teli, o moj Jezus, moj Bog! Judovsko ljudstvo seka veje z dreves in jih meče na pot pred njim, tako moraš tudi ti Jezusu pot gladiti in lepšati v svoje srce z dobrimi sklepi za vse lepe čednosti! — Sklepajte in obljubujte Jezusu, da hočete biti zanaprej iz ljubezni do njega vedno bolj tihi, ponižni, čisti, goreči v molitvi, v branji dobrih bukev, v poslušanji zveličalnih naukov, da boste vedno bolj spoznavali Kristusa in njegove nauke in Očeta, kateri je njega na svet poslal, kar je večno življenje! Ce Kristusa prav ne spoznate, ga tudi ne morete prav ljubiti, ne po njem hrepeneti, kajti vsak ljubi le to, kar spozna, in hrepeni le po tem, kar mu po spoznanji dopada! Vi ste do sedaj Kristusa premalo ljubili, le malo po njem hrepeneli, ker ste ga le malo poznali. Vaša sveta dolžnost je, se v svetih krščanskih resnicah vedno bolj poduče-vati in prepričevati, in vi boste vedno bolj srečni in veseli, da v tej veri živite, in vedno rajše boste h Kristusu prihajali v presvetem zakramentu! 2. Po prejetem sv. obhajilu se pa ponižno in presrčno zahvaljujte Jezusu za tolike milosti, katere vam je skazal, da se je ponižal k vam priti. Zahvala po sv. obhajilu ne sme biti manjša, kot priprava! Zahvala po sv. obhajilu je potrebna, ker je ob enem nova prošnja za prihodnje vredno sv. obhajilo! Vsaj pol ure — po vsakem sv. obhajilu se morate v cerkvi pred tabernakeljnom muditi v molitvi in zahvali! Ne glejte na tiste, ki tega ne store; oni so nevedni in mrzli, ter težko kedaj vredno prejmejo sv. obhajilo! Vaša zahvala pa naj bo zopet v molitvi in počeščevanji sv. rešnjega Telesa in v ponov-ljenji dobrih sklepov. Recite z Davidom: Kaj hočem Gospodu povrniti za vse dobro, kar je storil nad menoj! Zanaprej hočem biti Jezusu vedno podobniši v svetosti in popolnosti, v ponižnosti, krotkosti, čistosti, pokorščini, v gorečnosti za zveličanje svoje in druzih, — sploh v ljubezni do Boga in bližnjega! — Varujte se zlasti tisti dan prav skrbno tudi najmanjšega greha v mislih in delih, kakor tudi vsake grešne priložnosti: gostilne, plesa, vasovanja, pohajkovanja, prepira, kletve, nevolje itd. Ne pozabite, da je vaš kralj prišel k vam, o skažite mu to čast in pokorščino, da naj vsaj ta dan čuje, biva in zapoveduje vašemu srcu! Pa prosite ga še več: da naj vedno pri vas ostane s svojimi milostimi, da vas podpira v boji in skušnjavah, da bi ga z grehom ne zgubili in njegove ljubezni nevredni postali! — Priporočujte se preblaženi devici Mariji! Ne pozabite, da ste bili na ženitnini njenega Sina, razodenite ji vašo revščino in potrebo, recite in zdihujte: O sveta Devica, meni manjka vina prave ljubezni in pobožnosti; sem, kakor mlačna, zoprna voda; prosi svojega Sina, da jo v vino spremeni, kar bo tudi on storil, če mu boš ti rekla, ker ne bo pustil neuslišane prošnje svoje matere! Priporočujte se svojemu angelju varuhu, svojemu patronu, in vsem drugim posebnim častilcem presvetega Eešnjega Telesa! 0 kristijani! da bi pač vsi spoznali, da vredno sv. obhajilo je kakor božja beseda, katera, če pade v ljubeznipolno in hvaležno srce, obrodi stoteren sad; če ga pa ne obrodi, je znamenje, da je padla na kamenito, mrzlo, v posvetnostih in pregrehah otrpneno srce! Cem skrbniše se boste pripravljali, in čem bolj iskreno zahvaljevali, tem več sadu, tolažbe in miru imate od te skrivnosti pričakovati! Če imate vi velik vrč, boste enkrat več vode zajeli, kakor pa, če bi stokrat z orehovo lupino po njo segli: glejte, taka je tudi s sv. obhajilom! Pobožne duše, katere se na to sveto opravilo lepo pripravljajo in spodobno zahvaljujejo, stokrat več milost pri enem sv. obhajilu zajemo iz tega studenca žive vode, — kot mrzle, posvetne pri stokratnih obhajilih! Kristijani! da bi pač vi enkrat to spoznali! Ne pozabite nikdar hitro dneva sv. obhajila, ter imejte, kakor govori Gospod po Mojzesu (II. 12. 14.), ta dan v spominu in praznujte ga slovesno Gospodu v čast od roda do roda! Amen. Andr. Šimenec. 6) VI. Usmili se vernih duš v vicah! Usmili se vernih duš v vicah. Dostavek sv. rožnemu vencu. V preteklem svetem postnem času smo premišljevali petere skrivnosti žalostnega dela sv. rožnega venca. V prvi skrivnosti: „Ki je za nas krvav pot potil“, smo gledali Jezusa z očmi svoje duše v njegovih smrtnih težavah na Oljski gori in slišali tudi vzroke njegovih neizrekljivih dušnih bolečin. — V drugi skrivnosti: „Ki je za nas bičan bil“, smo premišljevali Jezusa o njegovem grozovitem bičanju, ^i ga je prestal zaradi greha nečistosti in drugih grehov, s katerimi ljudje strežejo svojemu grešnemu telesu. — V tretji skrivnosti: „Ki j0 za nas s trnjem kronau bil“, smo premišljevali Kristusa o njegovem strašnem kronanji, ko je bila njegova presveta glava z grozovitim trnjem vsa ranjena in prebodena zaradi človeške prevzetnosti, trme in svojeglavnosti. — V četrti skrivnosti: „Ki je za nas težki križ nesel", smo spremljevali Jezusa s prisrčnim sočutjem na njegovem križevem potu in gledali z očmi svoje duše, kako je on omahoval pod težo svojega križa in pod njem padal. — In v peti skrivnosti: »Ki je za nas križan bil", smo poslednjič premišljevali, kako grozovite bolečine je ljubi Jezus občutil takrat, ko so mu rabeljni roke in noge, žile in kite z debelimi žeblji prebodli. — S tem smo dokončali pet skrivnosti žalostnega dela sv. rožnega venca, in novejši molki ali rožni venci imajo navadno tudi le pet vrstic. Vendar lepa, stara in pobožna navada pri Slovencih je, da pristavljajo vsakemu delu svetega rožnega venca še šesto vrstico za duše v vicah ter rečejo v sredi češčenasimarije: »Usmili se vernih duš v vicah!" Ker smo torej v preteklih postnih nedeljah premišljevali petere skrivnosti žalostnega dela sv. rožnega venca, naj vam danes na šesto postno nedeljo govorim še o šesti vrstici, ki jo navadno rožnemu vencu p r i-devljamo, namreč o vernih dušah vvicah, ter vam dokažem, kako potrebno, pravično in koristno je, da molimo tudi za duše v vicah v sv. rožnem vencu. — Govoriti hočem v imenu križanega Jezusa in žalostne Matere božje. Duše v vicah imenujemo navadno »uboge duše"; vendar pa so v marsikateri zadevi duše v vicah bogatejše in srečniše kot mi ljudje, ki smo še na zemlji. Duše v vicah so že sodbo božjo prestale, in imajo tolažljivo gotovost, da bodo po prestanem trpljenji in pokor-jenji v vicah prišle pred obličje božje, med tem, ko nobeden izmed nas ne ve popolnoma za gotovo, ali je v milosti božji in ali bo v njej ostal stanoviten do konca. Duše v vicah se nimajo več vojskovati zoper mnogotere skušnjave in so tudi zadnjo vojsko o smrtni uri srečno prestale, mi pa se moramo še vedno vojskovati zoper meso in kri in svet in hudobnega duha, in kako lahko omagamo! Njih volja je tako v dobrem utrjena in z božjo voljo sklenjena, da ne morejo nobenega, tudi najmanjšega greha več storiti, med tem, ko se tukaj na zemlji toliko smrtnih grehov stori, in še pravični in pobožni kristijani niso brez pregreškov in slabosti. One trpijo, trpijo veliko, ker vejo, da je to volja božja, in so pripravljene tako dolgo trpeti, dokler Bog hoče, ker jim je znano, da nič omadežanega ne more iti v nebeško kraljestvo, med tem, ko nas tako hitro nevolja in nepotrpežljivost premaga, če imamo kak križ nositi. Poslednjič one v gorečih molitvah neprenehoma hvalijo in častijo Boga, med tem, ko so naše molitve le bolj mlačne in pomanjkljive. V tem pomenu smo mi pač še bolj uboge duše, kot so duše v vicah. Nasproti pa je tudi vendar le resnično, da je njih stan v marsikateri zadevi veliko bolj žalosten, kakor naš stan. Pred vsem drugim je za-nje pretekel čas, da si ne morejo nobenega novega zasluženja nabirati za nebesa in si svoje nebeške krone z nobenim biserom ali kamenom nebeške lepote več ozaljšati; med tem, ko je za nas vsak trenutek časa neizrekljivo drag, ker si moremo vsak trenutek časa novih zakladov zasluženja za nebesa nabirati in si vedno bolj zaljšati krono nebeško. Strašno je pasti v roke živega in pravičnega Boga; in to ostrost božje pravice duše v vicah le preživo čutijo! Že misel na neizrekljivo lepo, nebeško domačijo, od katere morajo daleč, oh, morebiti dolgo daleč odločeni biti, kolikošne bolečine jim napravlja! Dalje misel, da neskončno ljubeznivega Boga v njegovi lepoti še ne morejo gledati in vživati, in ga morebiti še dolgo ne bodo gledale — oh, ta misel je pač vzrok njihovega neizrekljivega trpljenja! Le misli si, o kristijan! če bi bil ti prav zelo lačen in bi bil pri polni mizi najboljših jedi, pa bi se ne smel pritakniti še koščka kruha, — kako bi ti bilo pri srcu? Ali bi ne bila ta lakota za-te trpljenje? Ali pa ko bi trpel strašno pekočo žejo in bi bil ves suh tvoj jezik, pa bi bil zraven bistrega hladnega studenca in bi se vendar ne smel studenčne vode pritakniti, — oh, ali bi ne bila ta neugasljiva žeja za-te veliko trpljenje? Glej, Bog pa je čez vso primero več, kot jed in pijača, po tem takem čutijo tudi duše v vicah veliko hujšo bolečino, kakor jo prizadeva lakota in žeja, ker Boga, neskončne dobrote še ne morejo vživati. — Ce človek dolgo odločen živi od svoje drage domačije, od ljubljenih oseb, očeta in matere, bratov iu sester in prijateljev, ali ue čuti v sebi želje po svoji dragi domačiji iu po ljubljenih osebah? O gotovo! In pri nekaterih ljudeh je ta želja po domačiji tako velika, da celo zbolijo in umrejo, ako se jim ne spolni. — O kako srčno Pa še-le duše v vicah hrepenijo po prelepi nebeški domačiji, po nebeškem Očetu, po Jezusu Kristusu, po Mariji, po izvoljenih stariših, bratih, sestrah, prijateljih itd.? O kako željno zdihujejo z Davidovimi besedami: Kakor žejen jelen hrepeni po studenčni vodi, tako hrepeni '•noja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo žeja po Bogu, močnem, živem Kogu; kdaj bom prišel in se prikazal pred obličjem božjim? (Ps. 41, 2—3.) O kako ljubezniva so tvoja prebivališča, o Gospod vojskinih trum! Moja duša koprni in medli po vežah Gospodovih. (Ps. 83, 1.) Oh, to nenasiteno in nespolnjeno hrepenenje po nebeški domačiji, —- kako je bolečine polno! Kajti ta ločitev od Boga, studenca vseh dobrot, po katerem neizrekljivo goreče hrepene, vzrokuje ubogim dušam nepopisljivo trpljenje. Ne zastonj stoji zapisano v bukvah Pregovorov: Upanje, leterega spolnitev se odlaša, dušo tere do tal. (Preg. 13, 12.) Kako dolg je torej trpečim dušam čas, ker se njih hrepeneče upanje tako dolgo ne spolni! Vendar to še ni vse trpljenje ubogih duš v vicah; kajti pravica božja jim daje v pokoro in v kazen zaradi njihovih grehov čutiti še drugo občutljivo trpljenje, nekak čeznatoren ogenj, v katerem se očiščujejo duše v vicah, kakor zlato v ognji, vseh dušnih peg in madežev, ker nič omadežanega ne more iti v nebeško kraljestvo. Kakšno je pa to posebno občutljivo trpljenje duš v vicah in kakšen je ta ogenj, v katerem se one očiščujejo, sveta cerkev ni nič izrekla. Sveti cerkveni učeniki pa in svetniki, katerim so se včasih duše iz vic prikazovale, enoglasno trdijo, da občutljivo trpljenje duš v vicah je silno veliko in preseže vsako pozemeljsko trpljenje. In kako dolgo traja dostikrat to trpljenje! Dolgo se dozdeva trpljenje ubogim dušam zaradi velikosti bolečin, dolgo morebiti zaradi dolgosti časa. Sveti Brnard piše o svetem Malahiju, nadškofu Irskem, da je dolgo časa maševal za svojo umrlo sestro, potem je opustil za-njo maševati in preteklo je že trideset dni, ko ni več za-njo maševal, in glej! zaslišal je ponoči glas svoje sestre, da že trideset dni pričakuje njegove pomoči in je ne dobi. Maševal je potem dolgo časa vsak dan za-njo, dokler se mu ni v družbi drugih zveličanih duš v veliki časti prikazala in šla z njimi v nebesa. Oh, kako dolgo morajo pač v vicah trpeti tiste duše, katere so storile v življenju na tem svetu veliko smrtnih grehov, od katerih so sicer pri dobri spovedi zadobile odpuščenje, pa se za-nje na tem svetu niso spokorile, in pa, katere so storile v tem življenji veliko malih grehov, na katere še porajtale niso! Kar pa je za uboge duše v vicah vrh vsega tega še posebno hudo, je to, da si same na noben način ne morejo pomagati. One se vadijo sicer v najlepših čednostih: vživi veri, v trdnem zaupanji, v goreči ljubezni, v najpopolnišem kesanji, v najlepši vdanosti v božjo sveto voljo, trpijo z največjo potrpežljivostjo: pa vse tein druge lepe čednosti jim celo nič ne pomagajo k okrajšanju njihovega trpljenja in k večji časti v nebesih. Duše v vicah so torej v takem žalostnem stanu, v katerem morajo veliko trpeti, ker za-se ne morejo nič dobrega storiti, si nič pomagati, zato so primorane nas žive pomoči prositi. Sv. Avguštin pravi: „Duše v vicah čakajo na nas, da jim pridemo na pomoč, ker jim je pretekel čas, delati dobro. In če bi jim ne prišli na pomoč, kako velika bi bila ta grozovitost, kako veliko ne-usmiljenje! Ce je kdo izmed nas bolan in kliče na pomoč, precej mu pridejo zdravniki in usmiljeni ljudje na pomoč, da ga tolažijo. Pa kaj hočem reči o človeku ? Saj še, če konj pade, ali kaka druga žival, mu pridejo na pomoč ljudje in skušajo ga kvišku spraviti. Zdaj pa zdihuje, kliče in milo prosi pomoči prijatelj in bi ga ne hotel uslišati nihče?!“ In kdo so vsi tisti, ki iz vic milo prosijo pomoči? Morebiti tvoji ranjki dušni pastirji, tvoji duhovni očetje in spovedniki, ki zato trpijo veliko, ker so te zavoljo tvojih napak še premalo svarili! Povračuj jim skrb in ljubezen, ki so jo za-te imeli s tem, da za-nje moliš, o kristijan! Morebiti trpijo v vicah tvoji ranjki stariši, in, o kako zaslužijo, da jim na vsak možen način pomagaš! Le pomisli, o kristijan! h koliko grehom si jim ti dal priložnost in bil vzrok? Kolikokrat so se zaradi tebe jezili in morebiti še kaj zakleli? Kolikrat so ti pri tvojih napakah preveč skozi prste gledali, te ne svarili in strahovali, ko je bilo potreba? Kolikrat so ti kaj slabega dovolili, n. pr. iti v slabe druščine, napravili nečimurno obleko itd? Oh, zares, ranjki tvoji stariši bi pač manj trpeli v vicah, ko bi bili imeli manj napačne ljubezni do tebe. Ali ni torej tvoja sveta dolžnost, da jim na vsak možen način pomagaš, ker zavoljo tebe toliko trpijo? Sv. Ulrihu, škofu, bi ne bilo treba nikoli poskušati vic, ko bi ne bil v preveliki ljubezni preveč prizanašal svojemu stričniku Adal-beronu. Prizadeval si je njega kot svojega naslednika povzdigniti na škofovski sedež, kar je tudi dosegel. Pozneje pa je na svoji smrtni postelji želel, da bi svojega stričnika nikoli ne bil poznal, ker mu je kilo v vidni prikazni razodeto, da zaradi tega pregreška ne bo prišel poprej v družbo svetnikov, dokler ne bo tega zadolženja s trpljenjem v vicah poplačal. Glej, o kristijan! morebiti da eden ali drugi tvojih ranjkih sta-rišev ali bratov ali sester ali prijateljev ali dobrotnikov toliko trpi, ker je zavoljo tebe storil več odpustljivih, ali celo smrtnih grehov, za katere se v svojem življenju še ni zadosti spokoril. Preveliko bi bilo torej tvoje neusmiljenje, pravi sv. Avguštin, če bi si ne prizadeval, tej duši trpljenje zmanjšati, ali jo iz trpljenja rešiti. Kajti one vpijejo k nam sleherni dan, ki so hotele v svojem življenju veliko hudega prestati za nas, in če bi jim ne hoteli zdaj priti na pomoč, bi bila te zares nečloveška trdosrčnost. Zatorej, o kristijan! če le še tli iskrica ljubezni do tvojih ljubih ranjkih, prizadevaj si na vso moč z molitvami, s sv. mašami, z odpustki, z miloščino, s postom itd. jim pomagati ter jih rešiti trpljenja. Sveta cerkev moli vsak dan veliko pri svetih mašah in pri drugih teolitvah za verne duše v vicah. Ali tudi verni živi kristijani to delajo? Ako mrtvaški zvonček zapoje in oznanuje, da se je nekega človeka duša v večnost podala, ljudje pač radovedno poprašujejo: kdo da je umrl, pa le malo jih je, ki molijo za ranjcega. V marsikaterih krajih je še vedno slaba navada, da med tem, ko čujejo po noči pri mrliču, nezmerno jedo, pijejo, tabak kadijo, se zraven norčujejo, prazne burke vganjajo, krohotajo, itd. molitev za ranjcega pa ali popolnoma izostaja, ali pa je postranska reč! Oh, kam zabredejo ljudje, če celo smrt v svoji resnobni podobi ne naredi na-nje nobenega vtisa! Kako poredkoma molijo ljudje, ki spremljajo mrliča k pogrebu ! Večjidel imajo le vsakdanje pogovore in na molitev za ranjcega še ne mislijo! Dandanašnji je prišlo v navado, da se neizmerne svote izdajajo za vence in druge imenitnosti ob pogrebih, in vendar vse te zunanje reči duši ranjcega nič ne koristijo in Bog hotel, da bi za malo dobrega, kar je v življenju ranjki storil, s tem posvetnim bliščem samo tukaj ne prejel svojega plačila! Koliko bolj modro in koristno ravnajo pač tisti, ki denar, ki bi ga sicer za vence izdali, obračajo v dobra dela za ranjcega, za miloščino, sv. maše itd.! Tako hvale vredno so jeli marsikje ravnati, in med temi tudi ljudje imenitnega, plemenitega stanu. Jako modro ravnajo tudi oni bogoljubni kristijani, kateri že v življenju preskrbijo za to, da se bode po smrti veliko molilo za-nje: svoje otroke lepo vzgojujejo, da bodo v duhovskera ali redovniškem ali kakem drugem poštenem stanu skrbeli za njihovo dušo po smrti; napravljajo bogoljubne naprave, pobožne vstanove itd. In tako ste, ljubi kristijani! danes slišali, kako dobro, kako potrebno in pravično je, moliti za duše v vicah, ter jim na vsak možen način pomagati. Prav je torej, da pri vsakem delu sv. rožnega venca pridevamo po odmoljenih petih vrsticah še šesto vrstico ter rečemo: „Jezus! usmili se vernih duš v vicah!“ — Vendar ne le samo ta vrstica naj bo moljena v blagor duš v vicah, ampak tudi ves del darujte radi dušam v vicah. Če molite v stanu posvečujoče milosti božje rožni venec na blagoslovljeni molek, zamorete, kakor je znano, pri tem veliko odpustkov zadobiti, in vse te darujte kot priprošnjo dušam v vicah. Saj s tem ne bote sami nič zgubili zasluženja pri Bogu, marveč bote imeli veliko dobro delo pri Bogu, ako dušam v vicah pomagate; in ako ubogim dušam pomagate k rešenju, se vam bodo gotovo hvaležne skazovale v nebesih. Amen. Jos. Krčon. Veliki petek. Premišljevanje Kristusovega trpljenja koristno. Kristus ... je z lastno krvijo enkrat šel v svetišče ter je našel večno odrešenje. Hebr. 9, 11—13. V italijanskem mestu Florenciji je živela nekdaj posvetna ženska, polua nečimernosti, vsa zaljubljena v svojo telesno lepoto, zavoljo katere je potratila vsak dan mnogo časa. Seveda jo je njena gizdavost večkrat zapeljala, da je gledala skozi okno na mimoidoče ljudi, nekaj da bi kazala svetu svojo lepoto, nekaj da bi nasitila svojo radovednost. Nekega dne, ko zopet tako pase svojo radovednost, zapazi v nasproti stoječi hiši duhovnika, ki mirno stoji in zre na steno svoje sobe. Nečimerna ženska je sodila po sebi ter mislila, da se duhovnik gotovo v zrcalu ogleduje. Ko pa to več dni zaporedoma opazuje, vzbudi se jej želja videti to zrcalo, da bi tudi ona v njem občudovala svojo lepoto. Naprosi torej duhovnika, naj bi jej pokazal to zrcalo. Pobožni mož, ki je poznal uečimerno gizdalinko, ugodi njeni želji ter jej sam na dom prinese zaželeno zrcalo, varno zakrito. Stopivši pred njo, odkrije duhovnik namišljeno zrcalo in gizdalinka upre željno vanj svoje oči — toda kaj vidi? Mesto v lično zrcalo zre v podobo s trnjem venčane glave svojega Zveličarja! Pri tem nepričakovanem pogledu ostrmi, obledi iu tresoč se prosi duhovnika odpuščanja, da ga je tako krivo sodila. Pobožni duhovnik pa, zavedajoč se svojega svetega poklica iskati zgubljene ovčice, porabi to ugodno priliko, da Pripelje grešnico na pot pokore, ter jej pravi: „Glej tu glavo svojega Zveličarja; glej to trnjevo krono, s katero je bil venčan Jezus Kristus, Kralj nebes in zemlje, v posmeh svojim sovražnikom! Glej to sveto obličje, v katero želč gledati nebeški duhovi, s krvjo zalito in zaplju-vano! Ali niso tudi tvoji grehi zakrivili tega groznega trpljenja?" Grešnica spozna svojo krivdo in trdno sklene, da se hoče resnično poboljšati, kar je tudi storila. Glej tu, kristijan, koliko moč na srce te grešuice je imel pogled »a podobo s trnjem venčauega Jezusa! Mar meniš, da bi se tvoje srce ne omehčalo, ako bi hotel resno premišljevati trpljenje svojega Zveličarja? — Sv. Cerkev nas je že v začetku sv. posta opominjala, »aj pobožno premišljujemo trpljenje Gospodovo; še bolj prisrčno nas Je k temu vabila tiho nedeljo in dalje do današnjega dne; osobito »as pa danes, ko obhajamo spomin Kristusove grenke smrti na križu, kar vse po cerkvi priganja z neko sveto silo, da naj vso drugo pozabimo ter pobožno in skesano mislimo le na trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zdi se mi, da bode za nas v tej-le resni Ur* primerno, ako spregovorim nekoliko o velikih dušnih ko- r istih, katere zajemljemo iz tega premišljevanja. Premišljevanje trpljenja Kristusovega je nam koristno: 1. v veselju, 2. v žalosti, 3. v skušnjavi, 4. v stanu greha. To hočemo danes nekoliko premišljevati v imenu Jezusa in Marije. 1. Tvoje življenje na tem svetu, o kristijan, je vrsta veselih in žalostnih dni. Ni ga na svetu človeka, ki bi se mogel hvaliti, da mu ni nemila osoda v kupo radosti nikdar pomešala grenke mire žalosti, pa tudi ga ni človeka, ki bi mogel tajiti, da mu ni dobrotljivost božja v kelih bridkosti prilila vsaj nekoliko kapljic tolažbe in veselja. — V času veselja ti je trpljenje Kristusovo resen opomin, da tvoje veselje ne sme prestopiti določenih mej. Tebe veseli pogled na telesno lepoto, bodisi že tvoja lastna ali tvojega bližnjega. Koliko dragega časa potrati marsikdo, da si to lepoto ohrani ali, če mogoče, povekša ? Koliko grehov je kriva telesna lepota, zato, ker se da, človek po njej zapeljati? Glej, kristijan, svojega Zveličarja! na celem telesu je z biči razmesarjen, glava mu je venčana z bodečjm trnjem, lasje razmršeni, obličje zamazano z gnjusnimi pljunci in s krvo zalito! Se hočeš mar pri tem pogledu še ponašati s svojo telesno lepoto, hočeš mar še ž njo vedoma druge v greh napeljevati, ali pa dovoliti, da tebe zapeljejo drugi? Mar ti ob tem pogledu ne prihaja na misel, da zunanja telesna lepota bi morala biti le odsev notranje lepote na duši, katero je Jezus opral s svojo krvijo, da torej nimaš ti pravice mazati to dušo z blatom greha! — Ti imaš svoje veselje na lepi obleki, ki krije tvoje telo. Kolika nečimernost, kolika prevzetnost vlada v obleki mnogih kristijanov! Tvoj Zveličar pa je obropan svoje obleke, ogrnjen v star, raztrgan plašč, na križu viseč mora gledati, kako vojaki pod križem vadljajo za njegovo obleko! — Ti imaš svoje veselje na okusni jedi in dobri pijači; in koliko kristijanov se d& od tega veselja zapeljati, da prekoračijo od Boga jim določeno mero! Glej tu Jezusa na križu, ki žeje koprni, pa nima požirka mrzle vode, da si omoči suha usta! — Ti imaš svoje veselje na šumečih veselicah, plesih, v mnogoštevilnem društvu, na dolzih, pa praznih pogovorih; koliko pregrešnega veselja se tu vžije! Glej, o kristijan, Jezusa na vrtu Getsemani, kako milo toži, da mu je duša žalostna do smrti, in nima nikoga, da bi ga tolažil, okrepčal. Glej, kakor krotko jagnje sredi besnih volkov je obdan od neusmiljenih sovražnikov, ti so njegova družba! Glej, kako molči in ne odpre svojih ust niti tedaj, ko je treba, da brani svojo nedolžnost, zato. ker imajo kristijanje toliko veselje v tem, da kradejo s hudobnim jezikom pošteno ime svojemu bližnjemu! — Vi, krščanski stariši, imate veselje nad svojimi otroci; pa spomin na trpljenje Jezusovo vam pravi, da duše teh otrok so bile odkupljene za drago ceno presvete Krvi, da je torej vaša dolžnost skrbno čuvati svoje otroke, da se po vaši vnemarnosti vekomaj ne pogube! — Ti imaš svoje veselje v tem, da te drugi čislajo in časte, si morda slavohlepen; glej Sina božjega, kako se hudobni vojaki in hlapci ž njim norčujejo, kako ga kralj Herod zasmehuje, kako ga zdivjano ljudstvo judovsko manj ceni od razbojnika Barabe! — Ti imaš svoje veselje na časnem premoženju; morda se ti niti pregrešno ne dozdeva, ako si svojemu bližnjemu škodoželjen. Glej tu trpečega Zveličarja, ki celo obleke obropan viši na križu in nima kam nasloniti trudne glave; ti mar ne pravi on, da nag si prišel na svet in nag boš šel sveta! Spominjaj se tudi, da je bil tvoj Zveličar kakor suženj od izdajalca prodan za 30 srebrnikov, spominjaj se, daje bila lakomnost, ki je njega sovražnikom prodala, in da je lakomnost izdajalca pripeljala v nesrečno smrt! Glej, kristijan, tako te spomin na trpljenje Jezusovo uči vživati le pošteno veselje in tudi to le v dostojni meri, katere ne smeš prestopiti; zakaj veselje nepošteno in brezmerno je pregrešno, duši in telesu škodljivo. Ali ni torej koristno premišljevanje trpljenja Jezusovega, ki te le škode varuje? Kadarkoli tedaj uživaš veselje, vedno se spominjaj, da tvoj Zveličar ni prišel na svet se veseliti, ampak trpeti. 2. Za trpljenje se je rodil Zveličar na svet, za trpljenje rojen si tudi ti, o kristijan! Kratko je tvoje življeuje, pa še to je polno bridkosti; žalost te spremlja navadno od zibelji do groba. Kdo naj le tolaži? Spomin na trpljenje Jezusovo! Dvojne vrste je naše trpljenje: telesno in duševno. V potu svojega obraza boš jedel kruh, je govoril Bog Adamu, in zemlja ti bo rodila trnje in osat. Ako si moraš torej s težkim delom služiti vsakdanji kruh, pa poleg tega trpeti še pomanjkanje, mraz in glad, pomisli, o kristijan, da vse to je zakrivil nesrečni greh, zavoljo katerega je moral Sin božji umreti na križu; pomisli, da tudi on, tvoj Zveličar, je trpel Mraz in vročino, glad in žejo. da je bil celo ob smrtni uri malone °d vseh zapuščen! — Težka bolezen te je priklenila na posteljo, ne moreš se ganiti, brez krepčalnega spanja prestokaš v groznih bolečinah dolge noči, in ko posije novi dan, prinese ti morda nove bolečine; tvoji domači ti ne morejo pomagati ali se pa celo malo zmenijo za tvojo bolezen. Kam se hočeš obrniti, kje iskati utehe in pomoči? V premišljevanju trpljenja Jezusovega! On, Sin božji, trpi; hočeš mar ti ž njimi primerjati svoje bolečine? Nikar ne reci: on je bil Bog, zato je trpljenje ložje prenašal, kajti ravno zato, ker je bil Bog, je bila bolečina tem hujša; da ni bil podpiran od božje natore, bil bi umrl že na Oljski gori, ko je potil krvavi pot; božja natora ga je torej ohranila, da je izpraznil do zadnje kaplje kelih trpljenja. On je trpel več, kakor moreš ti trpeti, in on je trpel po nedolžnem! Trpiš mar tudi ti po nedolžnem? Kdo more reči, da nima greha? Ako pa nisi brez greha, ti je bolezen kazen in pokora za greh! Kristus je trpel, pa ne za-se, ampak za nas; ti pa ne trpiš za druge, ampak sam za-se, in pravični Bog ti bo stoterno povrnil vse trpljenje, ako ga boš potrpežljivo prenašal! — Hujše pa, kakor telesno trpljenje je duševna bridkost. Neizprosljiva smrt ti je morda vzela skrbne stariše, drage brate ali sestre, dobre prijatelje, morda si sam ostal sredi širnega sveta, in to te hudo boli. Prijatelj, se je mar tvojemu Zveličarju boljše godilo v trpljenju? Glej, njegovi najljubši prijatelji, aposteljni, so ga v največji sili vsi zapustili, in tudi malo število zvestih oseb, ki so mu sledile na Kalvarijo, ga niso mogle tolažiti, ne mu pomagati. V vsej revščini in zapuščenosti dobiš ti vendar še katerega dobrega človeka, ki ima usmiljenje s tabo ter ti v potrebi pomaga, Jezusu pa ni nikdo pomagal, on je bil od vseh zapuščen. Grda nehvaležnost ljudi, katerim si dobro storil, ti gloje na srcu, to je za-te velika bridkost, pa gotovo ne večja, kakor je bila za Jezusa nehvaležnost aposteljna Judeža, ki ga je za nič vreden denar prodal, kakor je bila nehvaležnost aposteljna Petra, ki ga je trikrat zatajil, kakor nehvaležnost judovskega ljudstva, ki je pred Pilatom z groznim vpitjem zahtevalo njegovo smrt, pozabivši ueštevilnih dobrot, katere je od njega sprejelo! — Hudobni jeziki so ti z obrekovanjem ukradli pošteno ime, mnogi te sovražijo, drugi se ti posmehujejo in s prstom kažejo za teboj, morda po nedolžnem; to je huda rana v tvoje srce, pa vendar ne hujša, kakor so bile rane presvetega Srca tvojega Zveličarja, ko so ga pred sodišči tožili, da je slepar, zapeljivec, puntar, ko so mu očitali, da Boga preklinja, ko ga je Herod kot norca zasmehoval, ko so ga že na križu umirajočega zaničevali in preklinjali! In ti se lahko sam zagovarjaš, najdeš zagovornike v poštenih ljudeh, iščeš lahko zadoščenja pri pravici; toda kam se je mogel zateči Jezus, kje iskati pravičnega sodnika proti vnebovpijočim krivicam, ko med vsemi, ki so njega sodili, ni zapazil nobenega prijatelja, ki bi mu bil hotel in mogel pomagati! Velja pa tudi pomisliti, da tebi se ne godi tolika krivica! zakaj ako tudi nisi zakrivil tega, česar so te hudobni jeziki obdolžili, imaš pa drugih grehov dovolj, za katere ti je Bog naložil to pokoro; Jezus pa je bil najnedolžniši, najsvetejši! Komu torej se je godila večja krivica? — Ti si otožen, ker nimaš n o tr a n j e t o 1 a ž b e , ker se ti dozdeva, da je tudi dobrotljivi Bog na-te pozabil, da ne čuje več tvojih molitev in vzdihov, da so tebi za vedno zaklenjena vrata svetega raja. Spominjaj se zapuščenosti Jezusove na Oljski gori, čuj, kako milo prosi: Oče, odvzemi mi ta kelih, in vendar Oče nebeški ne usliši ginljive prošnje svojega preljubega Sina! Čuj zopet srca pretresujoči glas njegov na križu: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Ako bi mogel ti, o kristijan, čutiti toliko zapuščenost in otožnost, kakor jo je čutilo Srce Jezusovo, ti bi moral žalosti poginiti! — Kadarkoli torej, o kristijan, te tarejo telesne ali duševne bridkosti, vedno primerjaj svoje s trplenjem svojega Zveličarja ter pomisli, da li so tvoje bolečine enake njegovim bolečinam ! Vse karkoli ti resnično trpiš ali bi mogel trpeti, je kakor senca v primeri s trpljenjem Jezusovim. Zato so tu na mestu besede sv. Gregorja Velikega: Ako se spominjamo trpljenja Kristusovega, ni nič tako težko, nič tako hudo, da hi ne mogli zadovoljno prenašati in sv. Brnarda: O sladki spomin na trpljenje Jezusovo, ti daješ mojemu srcu resnično veselje. Ta spomin je torej nam koristen, ker nam daje tolažbo in krepčilo, da potrpežljivo nosimo svoje trpljenje na duši in telesu. 3. Kakor v veselju in žalosti, tako in še bolj je nam koristen spomin na trpljenje Kristusovo v skušnjavi, ki bi nas hotela telebiti v prepad greha in večne pogube. Ako ta napada hudobni duh, poglej na križanega Zveličarja, on je s svojo smrtjo zmagal sovražnika tvoje duše ter mu odvzel toliko moči, da tebi ne more škodovati, ako mu sam ne dovoliš. Ako te skuša zapeljivi svet, glej, Jozus na križu umirajoč je zmagal svet ter tebi dal izgled, kako ga moraš ž njegovo pomočjo zmagati tudi ti. Ako buči v tebi vihar strasti ter te sili v greh, glej presveta Kri, ki je tekla iz Jezusovih ran, je močna dovolj, da pogasi ogenj poželjivosti! Ako se dviga v tebi napuh, glej Sina božjega, ki se je ponižal samega sebe, ponižal do smrti na križu. Ako se ti užiga v srcu plamen jeze in maščevanja zoper razžaljivca tvoje časti, glej, Jezus je še na križu viseč od sovraž-n'kov zaničevan, in vendar jim prosi odpuščanja! Ako te nadleguje ^potrpežljivost, glej, kako mirno stopa Jezus med sovražniki, ki ga Preklinjajo in sujejo, pa ne odprč svojih ust; glej, tri ure visi na križu, pa ne čuje se pritožba iz njegovih ust! Ako te težko stane iz srca odpustiti sovražnikom, čuj, kako milo nagovori Jezus svojega izdajalca Judeža z imenom „prijatelj“, ter je pripravljen še v zadnjem trenutku vse mu odpustiti. Ako te napadejo dvomi zoper resnice svete vere, glej, Jezus je s svojo smrtjo na križu potrdil svoj nauk. Ako se te hoče polastiti obup, glej, Kristus na križu je prelil do zadnje kaplje za-te svojo kri, in ti misliš, da te bo v potrebi pustil brez pomoči? Ako ne čutiš v srcu ognja ljubezni božje, glej na križ, ljubezen je nanj pribila edinorojenega Sina nebeškega Očeta, ljubezen mu je prebodla presveto Srce, zato, da tudi tvoje vsplamti ljubezni do njega! Ako se ti vzbudi ogenj nečistosti, spominjaj se na Jezusa, ki je hotel biti od nečloveških vojakov neusmiljeno bičan in z bodečim trnjem venčan zavoljo te vrste grehov ! — Tako, o kristijan, naj ti v času katerekoli skušnjave vedno pred očmi stoji podoba trpečega Zveličarja, on ti daje moč, da skušnjavo premagaš; zato je spomin na trpljenje Jezusovo tebi koristen. 4. Ako je pa kdo grešil, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; on je sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, marveč tudi celega sveta, tako piše sv. Janez Ev. Zavoljo greha je prišel Jezus na svet, zavoljo greha je umrl na križu, na križu je nas spravil z nebeškim Očetom. Zato, o kristijan, ako si bil tako nesrečen, da si zabredel v greh, poglej na križanega Zveličarja, premišljuj njegovo trpljenje, da se opereš greha in rešiš dušo večnega pogubljenja! Spomin na nebesa, katera si z grehom zgubil, te napolnjuje s žalostjo, spomin na večni ogenj, katerega si z grehom zaslužil, te uapolnuje s strahom; a spomin na trpljenje Jezusovo te napolnuje s sladkim upanjem, da usmiljeni Oče nebeški, ki svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, marveč ga je dal za te v britko smrt, te ne bo zavrgel, ako se skesanega srca k njemu vrneš. Grešil sem, pravi sv. Brnard, moja vest je vznemirjena, pa obupati ne smem; zakaj spominjati se hočem ran svojega umirajočega Zveličarja, ki bodo zacelile vse moje rane. — Bes je, da si morda veliko in hudo grešil, pa res je tudi, da je Jezus za te prelil vso svojo Kri; res je, da si s svojimi grehi zaslužil biti pahnjen na dno peklenskega brezna, pa res je tudi, da te cena Krvi Jezusove lahko potegne v nebeške višave; res je, da tvoji grehi vpijejo v nebo za maščevanje, pa res je tudi, da Kri Jezusova še glasueje upije v nebo za odpuščenje! Upanje torej in tolažba za tvoje po grehu ranjeno srce je spomin na trpljenje Jezusovo. Zato premišljuj ga, grešnik, grešnica, da se tvoje srce omehča in napolni z resnično žalostjo. Katera stvar namreč naj napravi na tvoje srce hitreji in močneji utis, kakor pogled na trpečega Zveličarja? saj so tvoji grehi bili krivi njegovih bolečin! Ako premišljuješ bridkosti njegove duše v vrtu Getsemani, ako šteješ udarce in rane na njegovem telesu, ako računiš kaplje njegove presvete Krvi, ki je bila za-te prelita; ali je tvoje srce ledeno, da nima sočutja s trpečim Jezusom! Ako premišljuješ vse grde kletvine, zaničevalne besede, krive tožbe, ki so globoko ranile njegovo dušo; ako pomisliš na njegovo zapuščenost, da ni imel tolažbe ne od ljudi, ne od Boga; ako pomisliš, da so tvoji grehi ne majhen del tega trpljenja zakrivili; ako pomisliš, da Jezus je trpel vse to iz najčistejše ljubezni do tebe — je mar tvoje srce trše, kakor skale na Kalvariji, da ne čuti žalosti vsled tolikih bolečin tvojega Zveličarja ter se ne vname v njem iskra ljubezni božje! — Ako je pa tvoje srce po grehih resnično okamenelo, da ne čuti žalosti in ne zajemlje upanja in tolažbe v premišljevanju britkega trpljenja; no, potem, o kristijan, naj te to premišljevanje napolni vsaj s zveličalnim strahom pred neskončno pravičnostjo božjo. Ta pravičnost je zahtevala smrt, grozno smrt na križu, ne človeka, ne angelja, marveč Sina božjega, da se je izbrisal greha dolg! Glej, kako grozno se je maščeval pravični Bog nad svojim preljubim Sinom zavoljo tvojih grehov, katere je on na-se vzel! Mar meniš, da bodeš ti ostal brez kazni, ako te premišljevanje tega trpljenja ne pripelje na pot pokore? ^Njegova kri naj pride nad nas in naše otroke!" je vpilo zaslepljeno ljudstvo judovsko pred Pilatom, ta želja se jim je spolnila, strašno jih je zadela pravična šiba božja! Ta Kri, prelita na križu za nas, bo prišla tudi nad vse trdovratne, nespokorne grešnike, če pred ne, gotovo v neskončni večnosti; prišla bo, pa ne da jih opere, marveč da bo večjo moč dajala ognju, v katerem bodo goreli vso večnost! Ako je Bog tako strašno kaznoval grehe ljudi na svojem Sinu, gotovo je, da tudi nespokornemu grešniku ne bo prizanesel, in tembolj bo čutil ta njegovo jezo, čim dalje je Bog tu čakal na njegovo pokoro! — Tako, kristijan moj, je tebi premišljevanje trpljenja Kristusovega koristno tudi kadar si v žalostnem stanu greha, ker ti daje upanje in tolažbo ter te napolnjuje s žalostjo in strahom in te tako pripelje na pot poboljšanja. Osobito danes, ko se spominjamo tistega velikega dne, ko je celo brezumna natura drhtela in strmela zarad prebritkega umiranja Jezusovega, ko je solnce otemnelo in skale pokale itd., vsaj danes naj se omehča trda gruda tvojega srca, da se že skoro odpre grob tvojih hudobij, ter vstaneš k novemu življenju. *— ---------------• Preljubi v Gospodu! premišljevali smo, kako koristno je nam Premišljevanje britkega trpljenja našega Zveličarja, Jezusa Kristusa, 15 v veselju in žalosti, v skušnjavi in grehu. — Majhno sicer, o kristijan, je število resnično srečnih in veselih dni tvojega življenja, pa nikar ne žabi, da tudi teh malo dni, tudi to kratko veselje mora biti posvečeno Bogu, da ne sme biti tvoji duši v pogubljenje, marveč v zveličanje; zato pa je tvoja dolžnost paziti dobro, da je tvoje veselje vedno pošteno, pravega kristijana dostojno; zakaj nepošteno, pregrešno veselje je bilo vzrok grenke bridkosti duše Jezuseve! Pri vsakem veselju torej spominjaj se žalosti in trpljenja Kristusovega! — Ako pa pridejo nad tebe dnevi tuge in bridkosti, katerih ni majhno število, tedaj imej vedno pred očmi podobo križanega Zveličarja, in le dobro pomisli, da nobeno tvoje telesno ali duševno trpljenje se ne d& primerjati s trpljenjem Jezusovim. — Ako pridrve viharji skušnjav, ozri se na križ, premišljuj trpljenje Zveličarjevo; tu zajemlješ čudovito moč, pred katero morajo pobegniti najsilnejši sovražniki tvoje duše. — Ako pa ti nemirna vest očita, da si po smrtnem grehu zgubil milost božjo, zaprl si vrata nebeškega raja; glej zopet na križ, premišljuj trpljenje Jezusovo; tu se rodi novo upanje do usmiljenega Boga, resnična žalost ti napolni srce, ker spoznaš, da so tvoji grehi zakrivili toliko trpljenje, pa tudi strah se te poloti zavoljo razžaljene pravičnosti božje, ki zahteva toliko zadoščenje za nesrečni greh. — Premišljuj torej, o kristijan! rad in pogostoma trpljenje Jezusovo, v sreči in nesreči, v veselju in v žalosti; spominjaj se ga v skušnjavah, ne žabi ga v stanu greha; vedno ti bo to premišljevanje v duševno korist. Premišljevanje britkega trpljenja Jezusovega je knjiga, ki nam kaže neskončnost ljubezni in pravičnosti božje: ljubezni, kije nagnila nebeškega Očeta, daje svojega edinega Sina dal za nas v grozno smrt; pravičnosti, ki je na Sinu božjem tako grozno kaznovala hudobijo greha po človeku dovršenega! Ako je za nas necenljiva dobrota, da je nas Bog vstvaril, je dobrota tembolj necenljiva, da je nas po smrti svojega Sina odrešil; ako je pa naša dolžnost, da se hvaležno spominjamo dobrote vstvar-jenja, je tem večja naša dolžnost, da se hvaležno spominjamo dobrote odrešenja, premišljujoč trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Blagor ti, o kristijan, ako boš spolnoval to sveto dolžnost; zakaj z milim pogledom ozrlo se bo na-te oko Zveličarjevo in njegovo presveto Srce, ki je toliko bolečin pretrpelo za-te, ti bo odprlo zaklad svojih milosti ter užgalo v tvojem srcu ogenj čiste ljubezni, kakoršne je vreden on, ki je iz čiste ljubezni do nas dal svoje življenje na križu. Amen. j. Slavec. Velikonočna nedelja. I. Jezus ponižan in poveličan nam v izgled. Kristus ... je ponižal sam sebe ter bil pokoren do smrti, do smrti na križu; zato ga je tudi Bog poveličal ter mu dal ime, ki je čez vsa imena. Filiplj. 2, 8-9. Tiha noč razprostira še svoja črna krila nad širno zemljo; vse stvari vživajo mir prijetnega spanja. Bleda luna čarobno odseva na jasnem nebu med neštevilnimi zvezdami, hladna sapica se igra s peresi dreves in drugih rastlin, bistra voda lahno Šumija v svoji strugi, živali mirno počivajo in tudi človek si v spanju krepi telesne moči: vse je tiho, vse mirno. — Taka noč je morala biti, ko je naš Gospod še počival v tihem grobu. Dovršen je bil grozni boj, dovršeno nečloveško trpljenje, ko je na Kalvariji izdihnil svojo dušo Sin božji. Tedaj se je spolnila vroča želja njegovih sovražnikov: Jezusa ni več med živimi, mrtvo visi le še njegovo Telo na križu, pa tudi to snamejo s križa in spodobno pokopljejo Kristusovi prijatelji. Tako, sedaj je tudi mrtvo telo skrito v tihi zemlji; vendar sovražnikom še vest ne dč, miru, spominjajo se Jezusovih besed, da bo po treh dneh vstal od mrtvih, in ako bi se to res zgodilo, kaj bi počeli ti ljudje? Njihova hudobija bi bila odkrita, njihova veljava pri ljudstvu pokopana. Ne, to se ne sme zgoditi! Pa saj se tudi ne more: Jezus je umrl, resnično umrl, saj so mu srce prebodli, kako naj vstane od mrtvih? Pa bi znali njegovi aposteljni vkrasti Telo iz groba in svetu reči: glejte, vstal je, kakor je prerokoval; ta zmota bi bila še hujša! Da se to ne zgodi, postavimo k grobu stražo rimskih vojakov! Tako, sedaj je vse varno, zadovoljni ležejo tudi ti sovražniki počivat ter uživajo dobrodelno spanje. Jezusovim prijateljem, od žalosti utrujenim, je tudi spanje zatisnilo objokane oči. Tako je po hudem boju nastal toir, po trudapolnem dnevu nastala tiha noč. — Pa noč mine, zlata z°ra se žari — v nebeški svitlobi stopi Jezus živ iz temnega groba I Napočil je veselja dan, nedelja velikonočna, žalostnemu vpitju neusmiljenih judov pred Pilatom: „križaj ga!“ sledi radostni „aleluja.“ Kristus ... se je sam ponižal ter bil pokoren do smrti, do smrti križu; zato ga je tudi Bog poveličal ter mu dal ime, ki je čee Vsa imena; te besede sv. Pavla so mi prišle v spomin, ko premišljujem čast in slavo od smrti vstalega Zveličarja in trpljenje, s katerim 15* si je zaslužil toliko čast in slavo. Ponižal je sam sebe, zato ga je Bog poveličal, tako je apostelj izrazil Jezusovo ponižanje in poveličanje. To, predragi v Gospodu, hočemo tudi mi danes premišljevati ter iz tega posnemati nam koristne nauke. Vse v čast poveličanega Jezusa in po njegovem vstajenju razveseljene Matere Marije! __________________ 1. a) Prvi človek v zemeljskem raju je grešil z napuhom, ker je mislil Bogu enak postati: „Bosta kakor bogova", je rekel zapeljivec Evi. Zato pa, ker se je hotel človek povzdigniti do Boga, se je hotel Bog ponižati do človeka, da ga reši večne pogube. Kristus ... je ponižal sam sebe ter bil pokoren do smrti, do smrti na križu. Ozri se, o kristijan, dva dni nazaj, spominjaj se grozne noči velikega četrtka in strašnega dne velikega petka. Kes je bilo vse življenje Jezusovo na zemlji globoko ponižanje, pa na najnižjo stopinjo ponižanja je stopil v trpljenju in smrti. — Glej, kristijan, tam na Oljski gori leži na obrazu tvoj Zveličar, Sin božji, v goreči molitvi milo zdihuje, proseč, da bi mu Oče odvzel britki kelih, v smrtnem strahu preliva predragoceno kri; pa Oče mu ne odvzame keliha, izprazniti ga mora do dna — ali ni to veliko ponižanje ? Glej, Judež, njegov apostelj, ga s poljubom izda, vsi drugi aposteljni ga strahu zapuste, sovražniki ga obsujejo in zvežejo, kakor hudodelnika — ali ni to veliko ponižanje? Pred krivične sodnike ga peljejo, ko vprašan resnico odgovarja, mu bijejo v obraz, in ko jim slovesno pove, da je on Sin božji, ga kot preklinjevalca obsodijo v smrt — ali ni to veliko ponižanje? Glej, s trnjevo krono na glavi, ogrnjen v raztrgan plašč stoji nedolžni Jezus pred krivičnim Pilatom, ki ga kaže v tej usmiljenja vredni podobi zbrani množici ljudstva, ta pa zahteva, naj Jezusa križa, razbojnika Barabo pa oprosti — ali ni to globoko ponižanje? Po nedolžnem v smrt obsojen nese Jezus na Kalvarijo težki križ, ki ga mnogokrat na tla podere — ali ni to globoko ponižanje? Med dvema razbojnikoma visi pribit na križ v zaničevalni posmeh svojim sovražnikom, trpi neznanske bolečine, hudodelnik na levici ga preklinja, v žeji ga napajajo z grenkim žolčem — ali ni to globoko ponižanje? — Druge je ozdravljal, sam sebi ne more pomagati; mrtve je klical v življenje, sam sebi ne more življenja rešiti; hotel je, da porušijo tempelj Jeruzalemski, on da ga v treh dneh zopet sozida, sedaj pa je s tremi žeblji pribit na križ, da se ne more ganiti; rekel je, da je kralj, sedaj mu diči glavo trnjeva krona; trdil je, da je Sin božji) sedaj pa vpije, da ga je Bog zapustil; smelo je vprašal svoje nasprotnike, kdo ga more prepričati greha, in vendar umira na križu kot hudodelnik! Kaj mu pomaga sedaj ves njegov nauk, kaj njegovi čudeži, kaj njegovi aposteljni, ki so ga v skrajni sili zapustili, kaj množice ljudstva, ki so za njim hodile, sedaj pa ga večinoma zaničujejo, kaj njegov Bog, o katerem je trdil, da je njegov Oče, in vendar se ga ne usmili? — Tako ali enako so se škodoželjno posmehovali judje Jezusu na križu umirajočemu. — Tako, o kristijan, je bil tvoj Zveličar globoko ponižan kot zadnji človek in izmeček ljudstva; zato je že sam o sebi govoril po Izajiji preroku: Jas sem črv in ne človek. — Ponižal je sam sebe ter bil pokoren do smrti, do smrti na križu. Pa kdor se poniža, bo povzdignjen, te njegove besede so se nad njim uresničile, kar spričuje sveti Pavel nadaljujoč: zato (ker je sam sebe ponižal) gaje tudi Bog povzdignil ter mu dal ime, ki je čez vsa imena. b) Te z groznim trpljenjem in sramotno smrtjo na križu zaslužene slave začetek je bila velikonočna nedelja, ko se je Kristus zmago-nosno dvignil iz temnega groba. Tu sem stopite danes, sovražniki Kristusovi, ki ste se mu dva dni prej s tolikim zaničevanjem posmehovali na vrhu Kalvarije, češ, da mu je odvzeta vsa moč, ter glejte, kako z lastno močjo raztrga spono smrti ter živ prihaja iz groba; vi ste mu oskrunili telo s tisoč ranami ter mu na glavo potisnili sramotno krono iz trnja, a glejte, kako se to telo sedaj sveti v nebeški slavi, da vojaki strahu pobegnejo! vi ste mu pojili dušo z neizrekljivo bridkostjo, sedaj mu rajska radost prešinja dušo in srce; vdarili ste Pastirja, misleč, da se ovce same razprše za vedno, sedaj pa se prikaže večkrat svojim aposteljnom, da jih potrdi v veri na svojo božjo flatoro! posmehovali ste se pobožnim ženam, ki so ga v trpljenju pomilovale, a sedaj so ravno te žene prve, ki so priča njegove slave! mislili ste, da je s smrtjo na križu konec njegovemu nauku, a glejte, sedaj je s častitim vstajenjem od smrti še-le pravi pečat resnice pritisnil svojemu nauku! obsodili ste ga v smrt, češ, da je Boga preklinjal, ko je trdil, da je Sin božji, a sedaj je dokazal, da je govoril resnico! Vi ste mislili, da ste za vselej od njegove vere odvrnili množice ljudstva, pa glejte nebrojne množice ljudi, ki vsled njegovega častitega vstajenja vanj verujejo ter žive po njegovih naukih! V nočni tmini ste ga ujeli in sodili, ker ste prijatelji teme; o zlati zori vstane °u iz groba obdan z nebeškim svitom! Vi, njegovi sovražniki, ste pomagali do tolike slave, njega ste hoteli osramotiti in pokončati, Pa ste sami sebi nakopali večno sramoto in večno pogubo ! — Hudobni huh, poglavar peklenskega brezdna, se je radostno krohotal, vide na križu umirati tistega, ki je njega tolikokrat izgnal iz obsedenih ljudi, ter si mislil: sedaj je za vedno konec njegovemu oblastvu, sedaj sem zopet jaz sam gospodar nad ljudmi; pa varal se je hudobni duh, ker Kristus prihaja častit in mogočen iz groba, da osramoti tega predrznega duha ter ga pahne v globočino peklenskega brezdna! — Angelji božji so žalovali pri njegovi smrti, kakor je mogoče angeljem žalovati, danes strmeč občudujejo lepoto in mogočnost svojega Kralja ter ga ponižno molijo! — Aposteljni so tugovali in strahu se poskrili ob smrti ljubega jim Učenika, sedaj pa z radostjo pozdravljajo od smrti vstalega Zveličarja! — Marija, preblažena Devica, je v silno žalost vtopljena stala pod križem umirajočega Sina — kdo naj izreče bolečino, ki je trgala njeno materino sreč? Pa danes vidi s toliko častjo in slavo obdanega svojega Jezusa — kdo naj popiše radost, ki jej prešinja presveto srce? — Množica nevednega ljudstva je vpila pred Pilatom: »Križaj ga!“ a danes ga spremljajo trume iz predpekla rešenih duš ter mu prepevajo: Hvaljen bodi na vekov veke naš Odrešenik! Tako, o kristijan, je bil tvoj Zveličar v trpljenju in smrti globoko ponižan, tako je bil po vstajenju visoko povzdignjen! Dano mu je bilo ime, ki je čez vsa imena, tako, da se v imenu Jezusovem pri-pogibljejo vsa kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo! — V nebesih ga ponižno molijo vse trume po njem zveličanih duhov, neštevilne množice na zemlji se radovoljno uklonijo pod njegov sladki jarem in vzamejo na-se njegovo lahko breme, pred njim se tresejo bojne trume peklenskega brezdna. Osramoteni, uničeni so njegovi sovražniki, on pa nad vse povikšan in poveličan. Ponižal je sam sebe ter bil pokoren do smrti, do smrti na križu; zato ga je tudi Bog poveličal ter mu dal ime, ki je čez vsa imena. II. »Vsi se žele z Jezusom veseliti, pa malo jih hoče zanj kaj trpeti1*, pravi Tomaž Kempčan, in vendar je rekel Kristus: Kdor hoče za menoj, zataji sam sebe, zadeni svoj križ in hodi za menoj, besede, ki veljajo v prvi vrsti nam, kristijanom, ker kristijan biti pomeni za Kristusom hoditi. Kdorkoli torej hoče z Jezusom vživati veselje, mora ž njim piti iz keliha bridkosti; zato piše sv. Pavel: da bodo vsi, ki hočejo pobožno v Kristusu živeti, trpeli preganjanje. Je mar torej čudno, da vodi Bog svoje izvoljene po potu križa, da jih pripelje do večne slave? Saj ni sluga višji od Gospoda, ne učenec nad učiteljem, pravi Zveličar, ako so torej mene preganjali, preganjali bodo tudi vas. — Sveti Avguštin piše, da kdor misli sezidati visoko hišo, mora izkopati globoka tla, in tem globokeja morajo biti tla, čim višja naj bo hiša, drugače celo poslopje nima trdne podlage ter se kmalo poruši; to velja tudi za kristijana, ki misli sezidati visoko, do nebes segajočo hišo krščanskih kreposti, tudi on mora izkopati globoka tla prave ponižnosti, ker na tej podlagi stoji varna in trdna krščanska krepost. Kje pa ima kristijan ugodnejšo priliko se poniževati, kakor v nezgodah in nadlogah, katere mu Bog pošilja? Krepost se utrdi v slabosti, pravi sveti Pavel. Najlepša čast pa in najlepše plačilo, katero si more kristijan že na tem svetu pridobiti, to je stanovitnost v krepostnem življenju, tak človek je ljub Bogu in ljudem. Ali ni tedaj res, da nas Bog po trpljenju vodi do časti in slave ? Že v prosti naravi opazujemo mnogo dogodkov, ki nam pojasnijo to resnico. Kako lepa in prijetna je pomlad, ko se vsa narava vzbudi v novo življenje; pa pred je morala prebiti hudo zimo, prenašati debelo sneženo odejo. — Kako milo in krasno posije o poletnem jutru zlato solnce na iztoku, kako prijetno nam dč sveži zrak, kako se leskečejo enako biserom vodne kapljice po rastlinah, vse je nekako prerojeno; pa ta dan sledil je temni noči, ko je besno tulil vihar ter podil po zraku črno-sive oblake, iz katerih je švignila marsikatera strela ter so lili potoki voda. — Kako mirno se zibljejo valovi sinjega morja, kako urno in tiho leti po njih ladija; pa ta mir je nastal že le, ko je prestal silni vihar, ki je po razburjenih valovih metal ladijo sem ter tje. — Enako, o kristijan, se prikaže tudi v tvojem duševnem življenju tem prijetnejša pomlad, posije tem lepši dan, se ti vlije v srce tem slajši mir po srečno prestanem viharju vsakovrstnih brhkosti! — Kako se sveti čisto zlato, pa vedi, da se je moralo očistiti v ognjeni peči! Koliko raznovrstnega orodja imamo iz železa, Pa to železo je moralo biti v ognju razbeljeno, potem na nakovalu 8 težkim kladvom hudo tepeno, da je bilo za rabo. Tako, o kristijan, Polje dobrotljivi Bog tudi tebe skozi ogenj skušnjav, da se očistiš, I tor te bije s težkim kladvom nadlog in britkosti, da se po njih utrdiš v krščanskem življenju. Hočeš mar iz zgodovine izgledov, kako vodi Bog po trpljenju 8voje izvoljene do časti in slave? Tu ti je Egiptovski Jožef; zavistni bratje so ga prodali v sužnost, po nedolžnem je bil vržen v temno ječo — ko pa je srečno prestal te poskušnje, glej, kako je bil po-vzdignjen do najvišje časti, on je prvi za kraljem! Kdo izmed pobožnih todž stare zaveze je bil večji trpin, kakor Job? Z božjim dovoljenjem je vzel hudobni duh vse časno premožnje, pomoril vse otroke, nJ®ga samega pa udaril s tako hudo boleznijo, da celo njegova žena ni marala biti pri njem! Pa glej, kako mu Bog po prestani preskušnji vse obilno povrne! Izraelsko ljudstvo je od Boga dobilo v last prelepo deželo Kanaan, z božjo pomočjo je zmagalo vse svoje sovražnike ter utrdilo svojo moč; pa pred je moralo zdihovati v Egiptovski sužnosti, iti skozi rudeče morje, pokoriti se 40 let v puščavi. — Sv. Pavel je bil poleg sv. Petra prvak aposteljnov, veliko zaupanje in čast je užival pri kristijanih svojega časa, prelepo krono mu je pripravil Kristus v raju; pa pred so se morale nad njim izpolniti besede Zveličarjeve: Jaz mu bom pokazal, koliko mu je trpeti zaradi mojega imena. Slavni papež Pij VII. je bil od prevzetnega cesarja Napoleona peljan ujetnik na Francosko, veliko je moral pretrpeti v času vjetništva; pa glej, mogočni Napoleon pade, ponižni Pij pa se vrača v slovesnem sprevodu v svoje mesto Rim. Katoliška cerkev se je razširila po vsem svetu, vspela se je že mnogokrat do velike moči in slave; pa pred je morala iti skozi rudeče morje krvavih bojev, v katerih je nešte-vilno njenih otrok zgubilo časno življenje, pred je morala biti, kakor njen božji ustanovitelj, globoko ponižana. Tako, o kristijan, vodi tudi tebe neskončna previdnost božja po potu križa do časti, po krvavem boju do slavne zmage, po življenju polnem britkosti do neminljive radosti v raju nebeškem. Kolikor hujši je boj, toliko večje bo po dobljeni zmagi veselje, kolikor britkejše tu tvoje trpljenje, toliko veličastneja bo tam tvoja slava, zato ker je Bog pravičen plačevalec. Zato govori vedno s svetim Pavlom: Jaz pa se nočem hvaliti z drugim, kakor s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je svet meni križan in jaz svetu. Da, predragi, križ, na katerem je nedolžni Zveličar veliki petek v groznih bolečinah izdihnil svojo dušo, križ, na katerem se je on • tako globoko ponižal ter bil svojemu Očetu pokoren do smrti, križ, na katerem so ga njegovi sovražniki zaničevali, misleč, da je na njem za vselej uničena njegova sv. vera in njegova čast; ta križ, pravim, je bil vzrok, da ga je Bog poveličal ter mu dal ime, ki je čez vsa imena, da se v imenu Jezusa pripogibljejo vsa kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo; ta križ je provzročil prelepo in preveselo Velikonoč, ko je Kristus iz lastne moči častit prišel iz groba. Križ je prinesel sicer Jezusu najbritkejšo smrt, pa po križu je prišel tudi on v svojo slavo; križ je bil sicer meč bolečin, ki je presunil prečisto srce Marijino, pa po križu je došla tudi presveti Materi neizrekljiva tolažba in radost; križ sicer je napolnil srca aposteljnom s strahom, pa po križu jim je došlo novo upanje; na križu sicer je umrl Sin božji, pa po križu je bil odrešen vesoljni svet; po križu sicer je upal peklenski poglavar dobiti novo moč, pa po križu je bila popolnoma strta njegova moč; križ sicer, o kristijan, ti privabi solze žalosti iz oči ter ti izvije bolestne vzdihe iz srca, pa križ te pripelje tudi do časti in slednjič do večne slave. „Zakaj torej", govori Tomaž Kempčan, „se bojiš zadeti križ, ki nas vodi v nebeško kraljestvo?" V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu branilo pred sovražniki. V križu je vir nebeških sladkosti, v križu je moč uma, v križu veselje duhA V križu je vsa čednost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ni upanja večnega življenja razun v križu. — Zato zadeni svoj križ ter hodi za Jezusom in šel boš ž njim v življenje. — Zakaj če ž njim umrješ, boš ž njim tudi živel, in če si mu drug v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi!“ — Tako, predragi v Gospodu! sta si Veliki petek in Velika noč v tesni zvezi, tako sledi žalostnemu vpitju križaj ga! veseli alleluja. Zato preljubi veselite se, govori sv. Peter, ker ste deležni Kristusovega trpljenja, da se boste tembolj veselili, ko se razodene njegova slava. (I. Petr. 4, 13.) Amen. j. Slavec. 2. Velikonočni piruhi. To je dan, katerega je Gospod naredil; veselimo in radujmo se v njem! Psalm 117, 23. Vsaka nedelja je vesela, toda čez današnjo nedeljo je ni nobene, današnja je najbolj vesela, ker današnjo nedeljo je vstal naš Gospod od smrti: zato se tudi imenuje Velika nedelj a ali pa tudi Velika noč, ker se je vstajenje Gospodovo zgodilo pretečeno noč o jutranji zori. Današnji praznik pa nas spominja tudi judovske Velike noči. Kakor so namreč tisto noč judje šli iz Egipta in rešeni bili trde sužnosti, tako je tudi nas Jezus Kristus s svojim trpljenjem in vstajenjem rešil večne smrti in sužnosti hudičeve! — Zato se tudi katoliška cerkev današnjega praznika najbolj veseli in ga z največjo slovesnostjo obhaja; zato danes s kraljevim prerokom kliče in poje: To je dan, katerega je Gospod naredil; veselimo in radujmo se v njem! Pa ne samo katoliški kristijani se tega dne vesele, tudi razkolniki in staroverci ga s posebnim običajem slave. Pri Eusih in naših južnih Slovanih imajo to navado, da se današnji dan med sabo pozdravljajo z besedami: „Gospodin vskrs!" Drug dragemu srečo žele, kakor bi hoteli reči: „Veseli se brate; naš Gospod je od smrti vstal in nam večno veselje pridobil! Veselimo se, tudi mi bomo vstali." — Preljubi! tudi pri nas bi ne bilo napačno, ko bi se danes in velikonočne praznike tako pozdravljali, ko bi srečaje se, eden drugemu klicali: Veseli se brate, — Gospod je vstal! Imamo pa tudi mi o Veliki noči marsikatero lepo navado. Med drugimi je posebno ta, da si „piruhe“ dajemo, da se s piruhi obdarujemo! — Piruh je namreč pobarvano jajce in kot tako podoba Kristusovega in našega vstajenja. Kadar si tedaj piruhe dajemo, s tem spoznavamo vero v Kristusovo in naše vstajenje, kakor bi hoteli reči: Krščanski brat, krščanska sestra! nš,tukaj piruh, podobo vstajenja! Kakor iz jajca o svojem času pišče pride, ko lupino predere, tako je tudi Kristus vrata smrti in trohnobe predrl in častitljivo vstal, tako bomo tudi mi enkrat častitljivo vstali! Tudi jaz se hočem danes te lepe navade poslužiti in podam danes vsakemu stanu posebne piruhe! — Ste pač radovedni, kakšni so ti piruhi? Le malo počakajte, precej jih dobite! Kakor dananašnji svet v posvetnih rečeh napreduje, tako znajo tudi piruhe vedno lepše barvati in okinčavati. Ne samo, da jim z bražiliko (barvo od brazilijanskega lesa) različne barve dajejo, jih znajo nekateri tudi prav umetno popisovati in krasiti. — In ravno takih prav lepo pisanih piruhov hočem tudi jaz vam podati in sicer najprej: 1. Vam zakonskim. Vi zakonski ste namreč vodniki svojih hiš in družin. Ako vi svojo dolžnost storite, potem bodo tudi vaši domači večjidel dobri in pravi. Zato vam podam danes piruh, na katerem je zapisano: Mir, edinost, ljubezen! Glejte, Kristus sam ni vedel in znal svojim aposteljnom drugih in boljših piruhov dati, kakor da jim je mir voščil. Mir vam bodi! tako jih je trikrat po vrsti nagovoril, kakor bi bil hotel reči, da je mir njih prva dolžnost, njih poglavitni pogoj, ako hočejo pri oznanovanju sv. evangelija kaj doseči in vernike prav vladati. Mir vam bodi! tako tudi jaz vam zakonskim kličem, mir vam za piruhe voščim! — Ako sta mož in žena edina, kako gre vse gladko in mirno; nasproti pa je vse narobe, ako vsak na svojo stran vleče, ako žena podira, kar mož zida; ali pa če oče s slabim izgledom pri otrocih zopet podere, kar jim je mati s trudom vcepila. Kjer je v hiši med zakonskimi hrup in prepir, preklinjevanje in zmerjanje, tam otroci in posli ne morejo dobri biti! In če je ni zastopnosti med zakonskimi, tam je slabo za molitev, za cerkev, za sv. zakramente, za odgojo otrok! Vedno in vedno se še ponavlja, kar so že stari paganski Rimci spoznali, da v edinosti tudi majhna podvzetja rastejo, vneedinosti pa naj večja razpadajo; ali kakor sv. Frančišek Šaleški pravi, da boljši črni kruh v miru, kakor pogača v prepiru! Toraj vam zakonskim res ne vem boljših piruhov dati, in za velikonoč kaj boljšega voščiti, kakor da prebiva med vami ljubi mir, ki ves um preseže, ki blaži vas in vaše družine! 2. Vam, krščanski mladeniči! pa podam danes piruh, na katerem je zapisano: „zmernost!“ vam posebno to čednost priporočam! Krščanski mladeniči! Če hočete sami sebi dobro, če želite časno in večno srečo doseči, prizadevajte si za zmernost. Zmernost vas bo ohranila v najnevarniši dobi vašega življenja na pravi poti; nasproti pa vas nezmernost tira v časni in večni pogin. Povejte sami, od kod toliko ponočevanja, toliko pretepov, toliko nečistosti, toliko bolezni, toliko slabih zakonov, toliko nesreč, toliko zgodnjih in ne-previdenih smrti; če ne od nezmernosti in pijanosti! Koliko mladeničev je ta strast že tu na svetu nesrečnih storila, kakor nam žalostna skušnja kaže; koliko pa se jih je tudi zavoljo pijanosti večno pogubilo, to nam bo pokazal sodni dan! Toraj sprejmite ta piruh, krščanski mladeniči, in zapomnite si besedo, ki na njem stoji: Zmernost! Bodite zanaprej zmerni in vse bo bolj prav. Le bodite veseli: ali bodite zraven zmerni; vaše veselje naj vč za prave meje, kakor vas že modri Sirah opominja v starem zakonu, rekoč: Mladenič, veseli se v svoji mladosti: ali vedi, da bodeš tudi od mladosti enlcrat odgovor dajal! 3. Kakšne piruhe pa hočem podati vam, krščanska dekleta! Vem, da imate rade le kaj lepega, glejte, podam vam prelepi piruh, na katerem stoji z zlatimi črkami zapisano: Čistost! Kaj lepšega, kaj boljšega vam res ne morem voščiti. Saj ni bolj srečnega človeka na svetu, kakor čista, nepokvarjena, sramežljiva dekle, kakor že pravi sv. Duh v modrostnih bukvah (4, 2.): O kako je lep čist rod v svoji slavi; njegov spomin je večen, ker v imenu je pri Bogu in pri ljudeh! — Čista devica, ki se ni seznanila še z nobeno nečistostjo, kako je srečna in vesela! Lahko moli, z veseljem v cerkev hodi, vse jo časti in celi svet je za-njo kakor resnični raj, v katerem pregrešna slana še ni zamorila najlepšega cvetu, kar ga sploh ima ta zemlja. Če bi mene prašali, katera fara da je najboljša, bi naravnost rekel, da tista, ki največ čistih in poštenih deklet ima. Kaj pa nečisto dekle? O taki se pa naravnost mora reči, da ni grše stvari pod solncem! Taka ženska, nečistosti vdana, sramovati se mora sama sebe, sramovati pred Bogom in pred poštenimi ljudmi! Naj je tudi lepa in bogata — nič več nima pravega spoštovanja; zapravila je namreč z nečistostjo najlepši kinč in največje bogastvo svoje! Ali hočete tedaj ta piruh, krščanska dekleta! Da da, le vzemite ga, in hranujte lepo čistost — in nikoli vam žal ne bo. Srečne bodete tukaj in tam! 4. Kaj pa hočem dati za piruhe vam, krščanski otroci? Saj ste se že dolgo veselili velikenoči zato, ker ste vedeli, da dobite piruhe in gotovo bote danes in jutri marsikatere igre počenjali s piruhi. Hočem torej tudi jaz en piruh vam dati in sicer tak piruh, na katerem je zapisano: Pokorščina! — Ce bi mene vprašali, kateri krščanski otrok je najboljši, bi naravnost rekel, da tisti, ki je najbolj pokoren! zato ker je tak najbolj podoben Jezusu, o katerem stoji zapisano, da je bil svojim starišem pokoren. Glejte, Jezus Kristus je zato prišel na svet, da vas je z besedo in zgledom pokorščine učil! On ni bil le svojim zemeljskim starišem v vseh rečeh pokoren, ampak še posebno svojemu nebeškemu Očetu, kateremu je bil pokoren celo do smrti, do smrti na križu! Otroci! bodite torej svojim starišem in prednikom pokorni, ker to je dopadljivo pred Bogom! Vedite, da stariše z nobeno rečjo tako ne razveselite, kakor s pokorščino; z nobeno pa tudi tako ne žalite, kakor z nepokorščino! — Torej še enkrat: krščanski otroci! pokorni bodite! Ubogajte radi in ljubi bote Bogu in ljudem! 5. Pa tudi vas starih, revnih, vdovskih, bolehnih ne smem pozabiti! Ko so vsi drugi piruhe dobili, tudi vi ne smete prazni iti domov! Vam torej podam piruh z napisom: Potrpežljivost. Vdanost v voljo božjo! Ni drugače na tem svetu. Ste marsikaj dobrega že zavžili v mladih letih, se tudi težav in britkosti braniti ne smete. Vedite, da vas Bog ljubi, da vas za mnoge pregreške zdaj pokori in da vas enkrat za vse to poplačati želi. Le srčni bodite in v voljo božjo se podajte! Saj na tem svetu vse le malo časa trpi; še malo potrpite in vse težave bodo pri kraju: tam pa vas čaka večno veselje. Kadar je le hudo, poglejte na križ in učite se voljno trpeti: Ali ni moral tudi Kristus popred trpeti in še-le tako iti v svoje veličastvo! Preljubi moji farani! Če sem pa jaz vam piruhe dal, se pač spodobi, da tudi vi meni, svojemu duhovnemu pastirju, kaj za piruhe daste. In veste, kaj pričakujem jaz od vas? kakšne piruhe si želim? Najbolj me bote razveselili, če mi daste tak piruh, na katerem je zapisano: »Splošno po bo lj šanj e!“ — Veste, da sem zato sv. misijon postavil, da bi se vi poboljšali; torej me bo tudi najbolj to veselilo, če od zdaj zanaprej dajete dokaze resničnega poboljšanja. Ce bom slišal, da se po hišah in med sosedi lepo zastopite, da ne bo več tistega grdega preklinjevanja, tistih prepirov in tožba; če ne bo več slišati o velikih neredih, o pretepih in pobojih, o oskrunjevanju nedelj in praznikov, o plesih in pijanostih; če ne bo treba več pisati v krstne bukve nezakonskih otrok; če se bote otroci lepo zadržali v cerkvi in drugod: potem bom spoznal, da ste se res poboljšali in to bodo najboljši piruhi, katerih se bom najbolj razveselil. Veselila se bodo pa našega spreobrnenja sama nebesa; veselil se ga bo tudi naš Gospod Jezus Kristus, ki nam bo v plačilo dodelil najlepši, najdražji piruh: namreč častitljivo vstajenje in potem večno srečno življenje v nebesih. Amen. Jan. Ažman. Velikonočni ponedeljek. Trije pomočki krščanske stanovitnosti. In sta ga silila rekoč: Ostani z nama, ker je večer in se je dan že nagnil. Luk. 24, 29. Blagor duši 'pravičnega, govori sveti Duh v sv. pismu; zalcaj duše pravičnih so v božjih rokah — pod božjo brambo; tudi o smrti jih ne bo zadelo nobeno zlo, nič hudega. Ni je tedaj večje sreče za človeka, kakor božja milost in prijaznost, in ni je večje nesreče za nas, kakor zguba božje milosti in prijaznosti. — Sleherni, kateri od Boga odstopi, je gnjusoba v Gospodovih očeh. — Upanje imam, in °h! da bi me pač to upanje ne goljufalo! — da ste večjidel četrto cerkveno zapoved spolnili in velikonočno spoved že — in sicer prav opravili, da ste v zakramentu sv. pokore z Bogom spravljeni in v zakramentu sv. rešnjega Telesa z Bogom sklenjeni, — da ste zdaj v božji milosti in prijaznosti. Kako močno morate zdaj skrbeti, da od-sihdob ohranite milost in prijaznost božjo, — kako močno se morate bati, da je spet z grehom ne zapravite. Zakaj ako se nečisti duh, kakor Jezus govori, spet nazaj v človeka, iz katerega je bil nekaj časa izgnan, povrne, se ne povrne sam, ampak si privzame sedem drugih duhov, hujših kot on, ter gredo va-nj in prebivajo tam; in Poslednje tistega človeka je hujše, kakor prvo. In sv. Peter pravi, da bi bilo za take, kateri so okusili sladkosti milosti božje pa je zapu-8iili, boljše, da bi je nikoli okusili ne bili. Torej moramo z učeneem v današnjem evangeliju neprenehoma Jezusa prositi: Gospod ostani pri nas, ker se večer našega pozemeljskega življenja vedno bolj bliža. — Ker je pa ta prošnja brez našega lastnega prizadevanja premalo, — vam svetujem danes trojne pripomočke, katere moramo rabiti, da bo Gospod Bog zmiraj pri nas ostal, da milost velikonočnega sv. obhajila ne zapravimo in se ne povrnemo v stare grehe. Ti pripomočki so: 1. Go reča moli t e v za bož j o pomoč, 2. zatajevanje samega sebe in 3. beg pred nevarnostjo in priložnostjo greha. Razlaganje teh treh pripomočkov zvesto poslušajte ! 1. Goreča molitev za božjo pomoč in sploh pobožnost je najprej potrebna, greha se obvarovati in božjo milost v sebi ohraniti. a) Goreče moramo Boga prositi, da nam daje luč, dobro spoznati in moč, spoznano dobro storiti. Zakaj, če nas Bog ne razsvetljuje, tavamo po temi, ne vemo, kaj je dobro in hudo; in če nam Bog moči ne daje, ne moremo storiti tega, kar za dobro spoznamo, in hudega se varovati. Za oboje tedaj, za luč in moč potrebno — ga moramo prositi. Ko je Jezus na Oljski gori začel trpeti, je rekel svojim zaspanim učencem : čujte in molite, da v skušnjavo ne padete; duh je sicer voljan, meso pa je slabo. — Poprej še jih je bil zagotovil, da zamorejo z molitvijo vse milosti in dobrote od njegovega Očeta zado-biti. Prosite, jim je dejal, in prejeli hote, iščite in hote našli; trkajte in odprlo se vam bo. — Gotovo vam povem, ako bote Očeta kaj v mojem imenu prosili, vam bo dal. Potrebo molitve nam tudi sveti Pavel oznani rekoč: Bodite modri in čuječi v molitvi. — Neprenehoma molite! Kako potrebna je človeku molitev, da v dobrem stanoviten ostane, nam pove sv. Avguštin s temi besedami: Trdno verujemo, da nihče ne more ea svoje zveličanje delovati brez božje pomoči in da nihče te pomoči drugače ne prejme, kakor po molitvi. — Menim, govori sv. Krizostom, da je nemogoče brez molitve bogaboječe živeti. Ko se je Mojzes z Amdlekičani vojskoval, jih je, dokler je molil, strahoval in premagal, ko je pa moliti nehal, je bil on premagan! Zato nas opominja sv. Brnard: Prosim vas, bratje, da vselej najpri-pravniši pripomoček molitve pri rokah imejte. Koliko bolj je kristijanu neprenehana molitev potrebna, ker ima boj z veliko hujšim in nevarnejšim sovražnikom! b) Večkrat z vredno pripravo zakramenta sv. pokore in svetega reš njega Telesa prejemajmo. — Pogostna spoved človeku k spoznanju samega sebe pripomore, katero spoznanje je prva stopnja k poboljšanju. Pri nobenem opravilu človek ne potrebuje toliko svdta in pomoči druzih, kakor pri opravilu svojega zveličanja; in oboje — svet in pomoč najde pri spovedi; — moder goreč spovednik ga uči, mu svetuje, pomaga, greha se varovati in po božjih zapovedih živeti. Zakrament sv. pokore sam že človeku posebno moč daje, srečno skušnjave premagati. Večkratna spoved tudi človekovo vest ojstri, da se ne-le velicih, temuč tudi majhnih grehov skrbno ogiba. Kdor pa v letu le malokdaj, morebiti komaj enkrat k spovedi gre, njegova vest popolnoma zarjovi, in pri največjih hudobijah, ki jih doprinaša, molči. Pogostni vredni vžitek sv. rešnjega Telesa daje človeku brambo zoper greh in moč v dobrem se utrditi, če s 'pobožnostjo pristopimo k mizi Gospodovi, bomo kakor goreči levi od nje prišli, kateri se neprestrašeno zalezovanju hudiča, sveta in mesa ustavljajo in ga premagujejo ! pravi sv. Krizostom. Sveto obhajilo zmanjšuje naše hudo poželenje in nam daje moč skušnjave premagati, ker nas preljubeznjivo sklepa z Jesusom Kristusom, kakor mladike z vinsko trto. Kdor moje meso je, in pije mojo kri, ostane v meni in jaz ostanem v njem. Moje meso je res jed in moja kri je res pijača, če kdo med vami vidi, govori sv. Brnard, da ni več tako pogostoma k jezi, nevoščljivosti, nečistosti in drugim pregreham skušan, naj telo in kri Jezusa Kristusa zato srčno zahvali, ker vse to v njem dela moč tega presvetega zakramenta. — Ako hočete, ljubi kristijani, dušno življenje v sebi ohraniti, ne čakajte nove velikonoči, še adventa ne, temveč se tudi med letom katerikrat k spovedi in k sv. obhajilu pripravite, sicer bote spet ob milost in prijaznost božjo prišli in zagazili na široko pot, katere konec je večno pogubljenje. 2. Drugič je potrebno zatajevanje samega sebe. — se greha obvarujemo in božje prijaznosti ne zgubimo, se moramo 8 trojnim sovražnikom vojskovati, s svetom, mesom in hudičem. — Svet je od prvega začetka in bo do kouca sovražnik Kristusovega nauka in vseh, kateri po njem žive; torej si neutrujeno prizadeva, s krivimi nauki, zapeljivimi zgledi dobre kristijane, zveste Kristusove učence od ozke steze, ki v nebesa pelje, na široko cesto Pogubljenja zavoditi. — Meso je drugi sovražnik naše duše, kateri J® toliko nevarniši, ker ga vedno s saboj nosimo in mu ne moremo ubežati. Vsak, piše sv. Jakob, je od svoje poželjivosti skušan, in poželjiv ost, kadar spočne, rodi greh; greh pa, kadar je storjen, prinese smrt, in sicer večno smrt — dušno. — Hudič, kateri je naše prve Juriše pripravil ob raj in nebesa in Judeža ob upanje, dere okrog, P° besedah sv. Petra, kakor rjoveč lev, in streže Jezusovih ovac v svoje kremlje dobiti in požreti. — Jezusove besede si moramo tedaj globoko v srce vtisniti: Kdor hoče za menoj priti, naj zataji sam sebe, nosi svoj križ in hodi za menoj. — Kaj pa se pravi sam sebe zatajiti? Si tudi pripuščenih reči pritrgovati, da si toliko laglje prepovedanih odrečemo, najljubšemu in najprijetnejšemu raju se odpovedati in kar najbolj skli in boli raje trpeti, kakor greh storiti in Boga žaliti. a) Da ne bomo nikoli več v poprejšnje grehe zabredli, moramo svoje mesne želje krotiti in jim nikoli nič napačnega privoliti. Bratje, piše sv. Pavel, nismo dolžniki mesa, da bi po mesu živeli. Zakaj, če bote po mesu živeli, bote umrli; če bote pa z duhom dela mesa morili, bote živeli, ker so vsi, katere božji Duh vodi, božji otroci. — Svoje nezmerno nagnenje do jedi in pijače moramo tedaj krotiti, zakaj „sitost je sejalnica nečistosti", govori neki sveti učenik in sveto pismo pravi, da v vinu je nečistost. Tako moramo tudi svoje presilno nagnenje po posvetnih in mehkih oblekah in po složnosti in lenobi krotiti. Prevzetna obleka je hudičeva mreža, s katero človek najprej sebe vjame, potem še druge va-nje lovi. Lenoba pa je korenina vseh grehov; lenoba izvali vse hudobije. Kavno tako potrebno je, da svoje petere počutke morimo in brzdamo. Da bi tatčm v hišo ubranili, zaklepamo vrata in okna. Tako moramo zaklepati svoje oči, da nič napačnega ne bodo videle; ušesa, da nobenih kvant in opravljivih besedi ne slišijo; zapirati usta in brzdati jezik, da nič nespodobnega ne govori; vezati roke, da se nič prepovedanega ne dotaknejo; brzdati noge, da ne tekajo po napačnih potih. Naši peteri počutki so vrata in okna, skozi katera se skušnjava priplazi v naše srce, katero ne more nedolžno ostati, če nad svojimi počutki ne čujemo in jih ne brzdamo. Pobožni Job je dejal: Zavezo sem storil s svojimi očmi, da nobene ljudske lepote ne pogledajo; tako zavezo moramo mi z vsemi svojimi počutki storiti, če hočemo bogaboječi ostati. b) Tudi svojega duha moramo krotiti, da ne bomo zabredli v poprejšnje grehe. Po prvi osmerih zveličanskih čednosti ne smemo nikoli svojega srca na posvetno navezovati. Je kdo bogat, naj hvali Boga za to, in kar obilnega ima, naj k božji časti in za potrebo ubozega bližnjega obrača. Je kdo ubog, naj je s svojim vboštvom zadovoljen, naj ni bogatim nevoščljiv, naj ne želi po krivici obogateti, temveč naj si s potrpežljivostjo, ponižnostjo, z zvestim spol-novanjem svojih dolžnosti zaloge nabira v nebesih, da bo, ker je tukaj ubog, tamkaj vekomaj bogat. — Ako kdo meni, da je zal, močan, učen ali pobožen, naj se zavoljo tega ne baha in ne šopiri, naj zavoljo tega nikar ne zaničuje svojega bližnjega, temveč naj spozna, da je vse to zgolj nezaslužen dar božji. Kaj imaš, o človek, nas vpraša sv. Pavel, da bi ne bil od Boga prejel? Po drugi zveličanski čednosti moramo svojo jezo krotiti, ne hudo za hudo povračevati, temveč z vsemi ljudmi lepo ravnati, in če smo razžaljeni, maščevanje Bogu prepustiti. — Po tretji naj vsak svoje grehe obžaluje in vreden sad pokore obroduje. — Po četrti tako hrepenimo po pobožnosti in pravi svetosti, kakor lačen po jedi in žejen po pijači. — Po peti skočimo radi nadležnim in stiskanim na pomoč — in vsakemu radi, kolikor moremo, postrezimo. — Po šesti ohranimo svoje srce čisto vsake hude misli in želje. — Po sedmi živimo s slehernim kolikor mogoče v miru. — Po osmi tudi krivično preganjanje in zatiranje iz ljubezni do Boga voljno trpimo. Glejte, tako se morate po telesu in duhu treti in moriti, — tako sami sebe zatajevati, da se po velikonoči ne bote zopet zavalili v stari grob svojih grehov. 3. Zadnjič je potreben beg in utek pred grešno nevarnostjo in priložnostjo greha. Sveti Duh pravi: Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine. Kakorkoli močna je molitev, — kakorkoli močna sta sveta zakramenta pokore in svetega rešnjega telesa, kakorkoli močno Je zatajevanje samega sebe in krotenje svojega duha in telesa, je vendar vse to zastonj in brez sadu, če se kdo priložnosti in nevarnosti noče ogibati. Večno resničen ostane izrek sv. Duha, — in °d začetka sveta do zadnje ure se potrjuje, da kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine, kdor se radovoljno poda v priložnost greha, v Priložnosti tudi greh stori. — Zakaj so se spridili dobri sinovi pobožnega očaka Seta? Zakaj je prišla Dina ob svojo čast in nedolžnost? o&jsvetejši kralj David ob svetost, in Samson ob moč? Zakaj je naj-•ttodrejši kralj Salomon ob svojo modrost in vero prišel? Ker se nevarnosti niso ognili. Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine. Tudi najsvetejše obljube in najtrdnejši sklepi, katere ste pri spovedi storili, so prazni in bosi, vam ne bodo nič pomagali, če se Ue boste ogibali grešne priložnosti in nevarnosti. Koliko jih je pri lanski velikonočni spovedi obetalo in sklepalo, da se bodo poboljšali, varovali se napuha, krivice, pijančevanja, opravljanja, nečistosti, jeze, kletve itd., pa se vendar niso obvarovali, ker se niso zadosti varo-vali priložnosti in nevarnosti v greh. — Ako ti je tedaj resnica se Poboljšati in greha varovati, varuj se vsega, kar vanj zapeljuje in kar 16 te je doslej vanj zapeljevalo. Ako ti je resnica igre se varovati, ne hodi med igralce, in če sami po te pridejo, jim odgovori: „Kakor ti, tako tudi jaz rad ne zgubim; ker tedaj nihče rad ne zgubi, ostanimo vsak pri svojem — brez igre. — Ako ti je resnica pijančevanja odvaditi se, izbriši se iz pijancev bratovščine, ne hodi brez velike sile v krčmo, in če moraš iti, skleni, da ga boš pil le za potrebo in raji en kozarec manj, kakor enega več, in precej domov šel itd. Ako se hočeš nespodobnih misel, besedi in del obvarovati, ne imej nobene posebnosti z drugim spolom; če si doslej v kateri taki pregrešni prijaznosti živel, jo za vselej raztrgaj, sicer boš zopet padel v poprejšnje grehe; ker priložnost pamet zmeša in voljo oslabi, in Mor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine. To velja o vseh drugih grehih. Toda izgovarjaš se in praviš: „Kaj ljudje poreko, če svojo dosedanjo tovarišijo popustim ?“ Tedaj se hočeš raji Bogu, kakor hudobnim ljudem zameriti? Poslušaj, kaj Jezus pravi: Kdor očeta ali mater bolj ljubi, Icalcor mene, ni mene vreden. — Bežiš pred kužnikom, da bi ne nalezel kuge, koliko bolj moraš bežati pred pohujšljivimi ljudmi, da se njih hudobije ne navzameš; saj ti mora vendar več ležeče biti na tvoji neumrjoči duši, kakor na umrljivem telesu. Pravite: „Kaj poreko ljudje, če svoje življenje poboljšam?" Kaj se sramuješ, Bogu služiti ? K časti si štejejo ljudje, biti služabniki kralja ali cesarja, ali veliko večja čast je služabnik Jezusa Kristusa, kralja nebes in zemlje, biti. Najnižji rokodelec ima svoje rokodelstvo za častitljivo, in ti, kristijan, bi se sramoval svoje vere, sramoval očitno pokazati, da si Jezusov učenec? — Jezus pravi: Kdor se mene in mojih besedi sramuje, sc ga bo leedaj tudi človekov Sin sramoval. — Kdor bo mene pred ljudmi spoznal, bom tudi jas njega spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Pravite: „Kaj ljudje poreko, če začnem drugače živeti?" Naj reko, kar hočejo, da le ti storiš svojo dolžnost. Zakaj toliko porajtaš za svet? Nič nimaš dobička, če te hvali, nobenega zgubička, če te graja. Si mar dolžan ljudem od svojih del odgovor dajati? Soljudje tvoji sodniki, pričakuješ od njih plačila? Bog sam je tvoj sodnik, in za človeške sodbe ti ni treba mar biti. „Kaj ljudje poreko?" praviš. Kaj pa sedaj pravijo? Kak po-svetnjak tvojo nerodnost z jezikom hvali, katero pa v srcu sam zavrže. Kaj pa pobožni o tebi govorč? Kaj o tvoji prevzetnosti, kaj o tvojem vasovanju, kaj o tvoji razuzdanosti, pohujšanju, pijančevanju in drugih očitnih pregrehah? Tacih besedi se ti je treba bati-In če se katere reči sramuješ, se sramuj svojega dosedanjega nerodnega življenja. Posnemaj Magdaleno, katera, ko je revo svoje duše spoznala, je t&ko sramožljivost občutila, da se ne upa pred Jezusove oči stopiti, temveč pred njegove noge se vrže in solze britke bolečine toči nad svojimi grehi. Dasiravuo „od stanu“, se vendar ne sramuje očitno vpričo povabljenih gostov, s katerimi je tudi poprej zavezo imela, pokazati, da se je grehu odpovedala in pokori udala. Ni mislila: Kaj poreko ljudje, če se spreobrnem, temveč kaj Bog poreče, če v grehu ostanem in v grehu umrjem? Kaj je Bog rekel, ker sem ga že tolikrat in s tolikimi grehi žalila? — Pravite tudi: *Ta človek, ta hiša mi je potrebna, in škode veliko bom imel, če ga ali jo zapustim." — Jezus pravi: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ko bi ti bila hudobna hiša, poreden človek tako potreben, kakor tvoje desno oko, roka ali noga, zapusti jo — pahni ga od sebe, ker ti je boljše biti brez očesa, roke in noge, samemu iti v nebesa, kakor s prijatelji in prijateljicami pahnjenemu biti v večno pogubljenje. Stariši in gospodarji! tudi sami ne dajajte svojim otrokom ali poslom priložnosti v greh, ne nakladajte jim njih nedolžnosti nevarnih opravil, posebno ne puščajte po letu svojih hčerd v mlinu čez noč, kjer se dostikrat peklenska moka melje, in dekle, da bi po svislih, zunaj, kjer bi same hotele, ležale; ko bi storili to, bi goloba kragulju, jagnje volku nastavljali in ves njih greh bi Bog na vašo dušo zapisal, — njih kri iz vaših rok kedaj tirjal. Bodite prepričani, da vse naše učenje, vse naše spovedovanje, vse naše molitve in vse naše delovanje, pa tudi vse naše prizadevanje za dušni blagor vaših otrok in podložnih bode brez koristi in vspeha, ako jih ne obvarujete grešnih nevarnosti 'u grešnih priložnosti! Ako v resnici želimo, da Bog pri nas ostane, nas na duši 'u telesu blagoslovi, radi molimo, vsak dan zjutraj in zvečer; posebno Pa pri sv. maši Boga za njegovo pomoč prosimo. Prejemajmo tudi med letom z vredno pripravo zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa. Krotimo in brzdajmo svoje hudo nagnenje, včasih si tudi kaj pripuščenega pritrgajmo, da si bomo toliko laglje prepovedani feČi odrekli. Varujmo se pa zlasti vsake priložnosti in nevarnosti v 8reh, ter si z ognjenimi črkami besede sv. Duha v srce zapišimo: Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti izgine. Amen. t Jo8. Rozman, dekan (1840). Bela nedelja. n**- Ul?, I. Povrnitev v poprejšnje grehe — sramotna. Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni. Jan. 20, 23. Bolnik, kateri je ravnokar ozdravel hude bolezni, se nobene reči toliko ne boji, kakor da bi se mu zopet ne povrnila stara bolezen. Zato se varuje, kolikor se le more, da bi si obranil zopet dobljeno zdravje. Skrbno se zdržuje vseh jedil in pijač, katere bi utegnile škodovati njegovemu še slabemu telesu; ne upa si še na prosto na ostri zrak in vsake sapice se boji, da bi se ne prehladil: sploh skrbno se ogiblje vsega, kar bi mu utegnilo zopet nakopati poprejšnjo bolezen, če mu je bilo poprej še tako priljubljeno. In to po vsej pravici, kajti še le tedaj zna človek dobroto svojega zdravja prav ceniti, ako mu ga je bila bolezen vzela za nekaj časa. In razven tega se taka bolezen, ki se povrne drugič ali tretjič ali še večkrat, veliko težje dd ozdraviti in mnogokrat je celo neozdravljiva. Zakaj kolikor večkrat se stara bolezen povrne, toliko bolj opeša vsa natora človekova, da slednjič nobeno zdravilo ne pomaga več in bolnik mora umreti. Ravno taka je tudi s povrnitvijo v greh. Tudi grešniku, ki je v zakramentu svete pokore zopet zadobil milost božjo in zopet srečno ozdravel na duši, se ni nobene reči tolikanj bati, kakor da bi se zopet ne povrnil v stare svoje grehe. Po grehu je namreč oslabela naša duša, treba je zaceliti še toliko ran, katere jej je greh vsekal; čem večkrat pa se rana ponovi, tem težje se zaceli in kakor pride po večkratni telesni bolezni telesna smrt, tako tudi po večkratni dušni bolezni kaj rado pride dušno otrpnenje — večno pogubljenje! O da bi hoteli sosebno zdaj o velikonočni spovedi dobro premisliti vsi, kako velika nesreča je povrniti se zopet v poprejšnje grehe in pa kako silno nevarno je to. Na to nesrečo mislim posebno danes, ko berem v sv. evangeliju preveselo sporočilo, kako je od smrti vstali Jezus postavil zakrament sv. pokore. Na to nesrečo me opomni tudi ime današnje nedelje. „B[ela nedelja" se imenuje, ker so v prvih časih novokrščenci danes zadnjikrat v beli krstni obleki prišli k službi božji. V posebni pridigi so jih predstojniki še opominjali, naj nikar ne zgubijo pri krstu sprejete milosti in nedolžnosti, kakor odložijo belo obleko. Sveti Avguštiu n. pr. prične dotični ogovor tako-le: Veličastna velikanoč gre z današnjo slovesnostjo h koncu in zato spremenijo novokrščenci oblačilo; vendar naj blišč, ki ga odločijo n a obleki, vedno ohranijo v srcu. O da bi mogel z božjo pomočjo tudi jaz vas danes pregovoriti in preprositi, da bi se zdaj, ko ste opravili velikonočno spoved, obvarovali te velike nesreče ter se nikdar več ne povrnili v poprejšnje grehe. Za danes vam hočem v ta namen pojasniti, kako zelo sramotno je zopet se povrniti v poprejšnje, že odpuščene grehe. To jel. sramotna nezvestoba 2. črna nehvaležnost in 3. neodpustljiva lahkomišljenost. 1. Ako pa pravim, da je povrnitev v greh grda sramota, ne mislim tu povrnitve v male in odpustljive grehe ter vsakdanje napake, marveč povrnitev v veliki smrtni greh, kateri je bil grešniku po skesani in odkritosrčni spovedi odpuščen. V tem smislu je, kakor sem poprej rekel, povrnitev v greh najprej sramotna nezvestoba, ker s tem grešnik prelomi mirovno zavezo ali pogodbo, katero je bil sklenil z Bogom. a) Kadar se namreč grešnik spokori ter vestno rabi od Kristusa za odpuščanje grehov postavljeni pomoček, takrat nastane med njim in Bogom takorekoč pogodba, katera veže, če smem tako govoriti — obe stranki. ;/fV-A1' ■ •. ? ■■ Glejte, pri velikonočni spovedi ste sveto zavezo, sveto pogodbo sklenili z Bogom, najvikšim Gospodom. V njegovi pričujočnosti na svetem kraju ste pred velikonočno spovedjo na veliko veselje vsem angeljem in svetnikom obljubili, da se odrečete napuhu in nepokorščini, da se odpoveste nezmernosti in nečistosti, da hočete raztrgati vse grešne zveze, opustiti vse grde besede in kletvine, premagati jezo in sovraštvo, sploh vseh grehov se varovati. In to dobro premišljeno obljubo ste potlej ponovili pri spovedi pred božjim namestnikom s sveto resnobo. Gospod je sprejel vašo obljubo in je takoj spolnil tudi od svoje strani, kar je bil obljubil vsakemu skesanemu grešniku: odpustil vam je storjene grehe ter prizanesel dolg in večne kazni ter vas oblekel v svatovsko oblačilo posvečujoče milosti. S tem nebeškim krasom odeti približali ste se mizi Gospodovi in ste takorekoč zapečatili z Bogom skleneno pogodbo s tem, da ste zavžili meso in kri božjega Jagnjeta kot zastavo svoje zvestobe. b) Ta sveta zaveza pa, katero neskončni Bog in vsemogočni Stvarnik stori v svojem ponižanju in usmiljenju s svojo ubogo stvarjo, se sramotno prelomi ob povrnitvi v greh. Ako ljudje pogodbe sklepajo med seboj, jim je potlej častna reč, da natančno spolnujejo vse, kar 80 se dogovorili v pogodbi; in ko bi kateri po lastni krivdi ne spolnil, za kar se je zavezal, pri tej priči je ob dobro ime, zasramovaje ga imenujejo vetrnjaka, brezznačajnika ali pa še kaj hujšega. Ali pa ni veliko sramotniše prelomiti pogodbo skleneno s samim Bogom? Ali ni sramotniše raztrgati zavezo nebeškega prijateljstva in povrniti se v verige peklenske sužnosti? Kajti ravno to stori, kdor se povrne v poprejšnji greh, kakor pravi cerkveni pisatelj Tertulijan: „Potem ko je bil v službi hudičevi in Božji ter spoznal oba gospodarja, povrne se spet iz Božje službe v hudičevo službo, kakor če bi bil v tej sreč-niši nego v oni.“ Ali mar ne izziva tako zaničevanje in taka nezvestoba do Boga njegove pravičnosti na hudo kaznovanje? — Da, gotovo; tega vas zagotavlja apostelj, ko svari: Nikar se ne motite! Bog se ne pusti zasramovati. (Gal. 6, 7.) Mnogo grši in bolj kaznjivi so grehi, katere stori grešnik po spokorjenju, kakor oni, ki jih je bil storil poprej. O tacih povračljivih grešnikih trdi sv. apostelj Peter, (II. 2, 21.) da li lilo loljše za-nje pota pravice ne spoznati, kakor po spoznanju spet odstopiti od sv. zapovedi, katera jim je lila izročena. — Zato te, predragi prijatelj, opominjam z besedami sv. Janeza Zlatousta: Varuj se grehov, iz katerih si vstal! Pomisli, da je grešno zadolženje večje po odpuščenju, da rana, ki se je lila zacelila, pa sc zopet ponovi, hujše peče, in da se človek po zadobljenju milosti lolj omadežuje (z grehom). Zaradi tega se skaže ozdravljenja nevrednega oni, ki se po ozdravljenju sam rani, ter ne zasluži očiščen liti tak, kateri sc po zadolljenju milosti spet omadežuje. 2. Sramotno dela povračljivi grešnik dalje zato, ker neprecenljivo dobroto, milosti božje, zavrže s črno nehvaležnost j o. a) O da bi pač ljudje hoteli spoznati, kolika dragocenost je posvečujoča milost božja! Posvečujoča milost božja izbriše duši smrtni greh — največje gorje, najhujše zlo na svetu, ter jo očisti vse pre-strašne grdobije in ostudnosti; posvečujoča milost kristijana vsega prenaredi — po njej se spremeni krivičnik v pravičnega, satanov sužnik v prijatelja in otroka Božjega (Rim. 8, 16.), v brata in sode-ležnika Jezusovega (Rim. 8, 17.); posvečujoča milost božja povzdigne človeka visoko nad naravne in svetne lepotije, da postaire veličastna podoba najsvetejšega Boga, da postane celo, kakor se izrazijo sveti apostelj ni,\dcležcnložjenatorc, (Pet. II. 1,4.) tempelj lož ji (I. Kor. 3,16.), prebivališče presv. Trojice. (Jan. 14, 23.) Milost božja še le dš, vsemu našemu zasluženju nebeško veljavo; ona je ključ do nebeških zakladov in je torej studenec pravih nebeških bogatij. Le kdor ima milost božjo, le tistega molitve in dela, trpljenje in vojskovanje se vpisuje v bukve življenja ter mu zagotavlja večno plačilo; le kdor ima milost božjo, ima tudi pravico do duhovnih dobrot sv. cerkve in do zaslužnih del vseh vernikov. Da na kratko izrečem: posvečujoča milost božja je najdragocenejši dar, ki nam ga neskončno usmiljeni in dobrotljivi Bog more dati — dar, za kateri bi ga morali s srcem in ustmi neprenehoma zahvaljevati. b) In vendar kaj stori povračljivi grešnik ? To veličastno darilo božje zadega od sebe kakor kako ničasto, ničvredno stvar. Nima ga veselja zarad tolike sreče, otrok in prijatelj božji biti, nima je radosti zarad prejete čistosti in lepote svoje duše, marveč precej jo spet predrzno povalja v nesnažni luži greha in hudobije. Tako zadolži, da se nad njim spolni — kakor sv. Peter tako krepko povdarja — pregovor: Fes se povrne k temu, kar je is sebe dal, in skopana svinja se (spet) po luži valja. (II. Pet. 2, 22.) Predragi! ali ni to grda, preostudna nehvaležnost do božje neskončne dobrotljivosti? Mesto da bi prekrasno dragocenost z vso mogočo skrbjo varoval, jo vrže povračljivi grešnik v blato ; mesto da bi darilca vedno hvaležno hvalil, mu povračuje s hudim in zavdaja, kolikor je njemu možno, presv. Srcu vedno globočje rane; da, videti je, kakor bi ga ravno neskončna ljubezen božja, od katere je tako lahko in zastonj prejel največjo dobroto, priganjala k novim napadom, k novemu razžaljenju. ^Nehvaležno je — tako piše nepozabni mladinoljub D o s s — nehvaležno je, prejete dobrote ne povrniti; nehvaležniše j0! pozabiti jo; še nehvaležniše, dobro s hudim povračevati; toda vrhunec nehvaležnosti je dobrote se posluževati kot orožja in ž njim napadati darilca." Predragi v Gospodu! menite li, da se tolika nehvaležnost ne bode prebritko maščevala? Kdo bi še dvomilo tem? Cern večkrat je kristijan zapravil in zavrgel milost, tem nevrednišega se je storil, tem gotovše in hitrejše se bliža pogubljenju, kakor nas sv. apostelj tako lepo uči v tej-le priliki: Zemlja, katera pije deš, ko večkrat na-njo Vridc in obrodi prijeten sad .. . prejme blagodar od Boga; katera pa trnje in osat rodi, je malopridna in bliso prekletstva; njen konec 3e požiganje (Hebr. 6, 7.) Zato te zopet opominjam s sv. Krizostomom: Varuj se, o kristijan, te nehvaležnosti, da se ne storiš nevrednega božje milosti! 3. Povračljivi grešnik ravna slednjič jako lahkomišljeno in negmotno, ker najslajši dušni mir zapravi in zamenja 8 kratkim navideznim veseljem. a) Pri spovedi smo poleg posvečujoče milosti božje zadobili tudi dušni mir. O kolika sreča je čista in mirna vest! Dobra vest je po besedah sv. pisma vedna gostija (Preg. 15, 15), gostija, pri kateri človek poštenjak vedno vživa najčistejše veselje, najslajšo tolažbo, najlepši mir. Čista vest je studenec onega veselja, s katerim se ne d& primerjati nobena druga radost na svetu. Kdor ima dobro vest, tako zagotavlja sv. Janez Zlatoust, ta sivi velilco veselejše in mirnejše, hakor oni, Tiateri plavajo v samih veselicah. Dobra vest daje ono nebeško tolažbo, katera človeško srce vzdržuje in podpira tudi v največjem trpljenju, da ne omaga. Kdo bi bil mogel pač več bridkosti in preganjanja trpeti, kakor sv. Pavel? (Gl. II. Kor. 11, 23. id.) Pa dobra vest ga vkljub vsem stiskam navdaja s tolažbo in veseljem, kakor sam pravi: Toln sem tolažbe, preobilno veselje imam ob vsej naši nadlogi (II. Kor. 7, 4.). Dobra vest je slednjič studenec miru in počitka, kateri ne vsahne tudi ob smrtni uri. Ko je sv. Tiburcija paganski sodnik k smrti obsodil, mu je rekel svetnik: „Skleni, kar hočeš; ničesar se ne boji tisti, kateri ima dobro vest za spremljevalko." b) To nepopisljivo veliko in stalno srečo pa zavrže povračljiv grešnik in proda za nizko ceno tako kratkega in ničevega veselja, katero mu greh ponuja. Kolika nespamet! Kolika lahkomišljenost! — Predragi, kolikorkrat beremo v sv. pismu, za kakšno ceno je Ezav prvenstvo prodal svojemu bratu, čudimo se po pravici njegovi lahko-mišljenosti in neumnosti. Pravice prvenstva so bile namreč ob času očakov velikega pomena; kajti prvorojeni ni le prejel dvakratne ded-ščine, marveč tudi takozvano očetovsko oblast, t. j. duhovsko in sod-nijsko oblast nad vso družino in je poleg tega imel še častni poklic, da je bil posredovalec božjega razodenja in božjih obljub. In le-te preimenitne predpravice je Ezav, ki se ni znal nič premagati in niti za nekoliko trenutkov lakoto trpeti, prodal za eno samo tako malovredno jed, za skledo leče, katero je ravnokar skuhal njegov brat Jakob. — Vam se smešno zdi in sicer po pravici; kajti taka kupčija, kakoršno je tu napravil Ezav in še s prisego potrdil, je gotovo tako nespametna, kolikor le more biti. Še brez mere večjo nespamet in lahkomišljenost zakrivi oni, kateri neprecenljivi zaklad posvečujoče milosti božje zamenja s smrtnim grehom, kateri mu znabiti ponudi kratko veselje in vžitje, v resnici pa poda neizmerno gorje; za kratko svetno vživanje — za skledico leče zapravi neprecenljivo srečo dobre vesti — Bvedno gostijo". Predragi, ako je vam kaj mar prava in stalna sreča, sreča, katera vas bode že na tem svetu spremljala vsikdar in povsod, v veselju in bridkosti, ob smrti pa se spremenila v večno rajsko in brezmejno veselje v nebesih, nikar ne bodite tako lahko-mišljeni, tako nespametni, kakor je bil neumni Ezav, kateri je pozneje silno žaloval in glasno jokal, ko je sprevidel svojo nespamet. Ohranite Bogu, svojemu Gospodu, obljubljeno ljubezen in zvestobo! Nikar vendar ne pozabite, komu ste zastavili svojo možato besedo. Pomislite vendar, da neskončno dobrotljivi Bog, ki vam je zdaj še tako milostno odpustil vaše grehe ter vam zopet naklonil svojo milost, je ob enem tudi neskončno pravičen in svet, ki ne bode pustil, da bi se grešnik ž njim šalil ali celo norčeval. Mera njegovega usmiljenja se utegne poprej izprazniti, nego si domišljuje lahkomišljeni grešnik, in potlej gorje mu, ako nastopi za grdega nehvaležnika le stroga pravica! Vendar o žalostnih nasledkih takega nespametnega in lahko-mišljenega povračevanja v stare grehe nameravam še o drugi priliki kaj več spregovoriti. Za danes pa vas prosim: premislite še sami danes in večkrat trojno resnico, ki sem jo razložil, da grešnik, kateri se po dobro opravljeni spovedi zopet povrne v poprejšnje velike grehe in hudobije, je kriv najgrše nezvestobe, ker prelomi pogodbo, katero je bil sklenil z najvikšim Gospodom, — je kriv najostudnejše nehvaležnosti, ker tou je tako malo mar za največjo dragocenost tu na zemlji — za posvečujočo milost božjo, katera presega vse druge darove božje; da tak grešnik je nespameten, kolikor le more biti, ker za kratko grešno veselje lahkomišljeno zavrže in od sebe pahne časno in večno srečo. Bad verjamem, da zvestoba po spovedi ni vselej lahka reč: greh je 8icer odpravljen iz srca, a hudo uagnenje je ostalo; tiste vezi, v katere je imel svet in satan grešnika uklenenega, so sicer raztrgane, a satanu in njegovim pomočnikom se ne manjka novih zanjk, v katere &a bode skušal vjeti in pogubiti in sicer kakor nam današnji evangelij priča, sedaj še bolj silno nego poprej. Da, nebeško kraljestvo silo trpi in le silni si ga bodo prisvojili. Bodite torej krščanski junaki *n junaško se borite, da vas zopet greh ne premaga. Ponavljajte Vsak dan svoje trdne sklepe in podpirajte jih z raznimi pomočki naše svete vere. K temu vas opominjam z aposteljnom: Kdor misli, da st°ji, glej, da ne pade (I. Kor. 10, 12.). Ako ste tedaj vstali s Kristusom, iščite, kar je gori. (Kol. 3, 1.) Amen. 2. Jezus delivec miru. Jezus je sredi med apostole stopil in jim rekel: Mir vam! Jan. 20. 29. A) 1. S krvavimi črkami so dnevi nemira in puntov zapisani v knjigi zgodovine, ko so nasilniki poklali ljudi, porušili hiše, raz-djali mesta, pokončali vednosti, uničili čednosti. Le pomislimo samo francoske punte . . . 2. Zato mili Jezus ljubi mir po današnjem sv. evangelju toliko prijazno priporočuje apostolom in nam vsem. Ko je sredi med apostole stopil, jim je rekel: Mir vam! 3. Velikokrat se po krščanskih hišah sliši kreg, prepir, kletev; ravno tako med družino, otroci, sosedi, kjer Jezusa ni . . . Ako pa ljubi Jezus stopi v sredo med nas, nam tudi prinese sveti mir, ker Jezus je delivec miru: 1. časnega; 2. večnega mira. B) 1. Prav soparen je zrak političnega sveta, vse je napeto; le mali potiš: in veliki nemir, grozni punti, krvavi boji bi lehko nastali po deželah. Koliko vzroka imamo prositi ljubega Jezusa, naj ohrani mir med narodi zemlje, ker le on edini more svetu podeliti časni mir ter zapovedati zburjenim puntarjem: Mir vam bodi!.. . a) Na zvunaj okoli. — Jezus se je peljal v čolniču po morju, utrujen zaspi. Grozna burja vstane; dolgo si učenci ne upajo ga zdramiti. Ko so pa valovi ladjico pokrivali, ga zbudijo, govoreč: »Gospod! otmi nas, vtonemo!" Tedaj je vstal, in zapovedal vetrovom in morju, in bila je velika tihota. (Mat. 8, 23—26.) Ta sveta zgodba nas lepo uči, da Jezus pomiri naturne življe ali elemente, pa tudi srda in nemira razžarjene puntarje, ki prijazno in rahlo odložijo krvave meče, ako ljubi Jezus, kralj miru, stopi med nje in zapove: Mir vam! Apostol Peter je hotel meč rabiti, pa Jezus mu zaukaže: »Vtakni meč v nožnico" (Jan. 18, 11.) in kri ni tekla. Nemirnež Savel je hotel kristijane v Damasku preganjati. Jezus ga sreča, reče: Mir! in bil je mir — vojske ni bilo zoper kristijane . . . Jezus deli ljubi mir — zburjenim ljudem na zvunaj — pa tudi b) znotraj v srcu. Ako v vasi ali hiši pokoja ni — je hudo; še strašnejše je, ako človek v srcu nima miru. Ne more spati, ne delati, ne jesti, ne moliti . . . Znotranji mir srca nam prinese tudi ljubi Jezus, ako pride v hišico tvojega srca. Grešnica Magdalena je pri Jezusu našla znotranji mir. (Luk. 7, 37—48.) Nji podoben si bil tudi ti. V postnem času si Jezusa križanega poiskal; opravil spoved, prejel sv. obhajilo — prišel je ljubi Jezus zopet v tvoje zbegano srce ter prinesel znotranji blagi mir. — Tudi v sredo med nas vse je Zveličar preljubi stopil in rekel: Mir vam! Srečni smo! Pa še večja sreča nas čaka, ako ljubega Jezusa pri sebi ohranimo; on je delivec tudi: 2. Večnega mira. Kadar mimo mirovišča gremo, radi molimo: Večni mir in pokoj jim Bog daj! ker pokojnikom nič boljšega ne moremo želeti. Večni mir je namreč zapopadek nebeškega blagra. Še nebesa bi zgubila svojo vrednost in radost, ako bi tam bil nemir in preganjanje. — Nebeški mir deli pa premili Jezus: a) Očakom, kateri so pred Kristusom pobožno živeli in pravično umrli. Zarad izvirnega greha so bila vrata nebeška zaklenena; nihče ni mogel noter. V predpeklu so čakali sicer brez muke. Jezus pride, odpre nebesa — jim podeli večni mir. Tako piše sv. apostol Pavel: Šel je na višavo, in vjete peljal jetnike; dal je darove ljudem. (Efež. 4, 8.) Jezus je delivec večnega miru P) Kristijanom, kateri po božjem nauku lepo živijo, in v milosti božji umrjejo. Vsaki duši posebej podeli nebeški mir takoj °b času ločitve, ko ji pride veselo nasproti ter jo prijazno pozdravi: ■dj, dobri in zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, postavim te tez veliko: vnidi v veselje svojega gospoda. (Mat. 25, 21.) Na sodnji dan pa bode božji sodnik, Jezus Kristus, kralj nebeškega mira, podelil večni mir in pokoj vsem svojim služabnikom skupaj. Sicer bodo trepetali, se bali zarad podira sveta, zarad sodbe, pa usmiljeni Jezus jih bo tolažil in peljal v nebeški mir, govoreč: Pridite, blaženi Mojega Očeta! posedite kraljestvo vam pripravljeno od začetka sveta. (Mat. 25, 34) C) Jezus je delivec miru. Duhovnik pozvan k bolni materi . . . Po sv. obhajilu otročiči solzni milo kričijo in jočejo za mamico; mati Pa svojo velo roko rahlo položijo pod glavo in milo rečejo: „Zdaj sem pa mirna in vesela, ker Jezusa imam . . .“ Cez kratko pa so umrli. — Ljubi Jezus jim je prinesel časni mir ... pa tudi večni ^ir nebeškega veselja. — O pridi ljubi Jezus! stopi tudi v sredo toed nas; daj nam mir v življenju — daj nam mir ob smrti — daj °am večni mir v svetih nebesih! Amen. Simon Gaberc. ♦/♦M. • d 3. Gospod, nisem vreden ... (Za prvo sv. obhajilo.) Kadar hoče kdo govoriti z imenitnim gospodom, mora navadno nekoliko počakati v nalašč v to odločeni sobi, ki se imenuje predsoba ali čakalnica. Ako jih je pa veliko, kateri hočejo ob enem videti onega imenitnega gospoda in govoriti ž njim, n. pr. kadar hoče več romarjev v Kirnu videti sv. očeta, takrat se zbero v posebno sobano, in čakajo, da pridejo sv. oče sami k njim. Ob enem pa posebni služabniki podučujejo čakajoče, kako se jim je vesti, kadar pridejo na vrsto. Preljubi otroci! srečni dečki in deklice! Danes je tudi za vas tisti srečni dan, ko pride k vam Gospod vseh gospodov in ta - le sveti prostor pred altarjem je takorekoč njegova predsoba — čakalnica, zdaj stopite pred njegovo sveto stanovanje prvikrat! In jaz, ki sem njegov služabnik, jaz vas moram podučiti, kaj vam je storiti, kadar pride. Že sem vam mnogo pripovedoval in tudi vaši skrbni učitelji in dobri stariši so vam na drobno dopovedovali, kako se vam je vesti, kadar pride nebeški Kralj; vendar ne morem si kaj, da bi še zdaj-le — zadnji trenutek, ko že čakate na njegov prihod, ne porabil zadnjih trenutkov in še nekoliko besedic vam položil na srce, da bi bilo res kolikor le možno lepo pripravljeno. Posebno nas skrbi, kadar pridemo k imenitnemu gospodu, kako bi ga nagovorili. Vem, da tudi vas, otroci, skrbi, kako bi nagovorili nebeškega Kralja, ko pride. Poslušajte, kaj vam nasvetujem: Ce hočemo koga prav nagovoriti, se radi spominjamo na one, kateri so ga kdaj prav povšečno nagovorili. Jaz vem za enega, ki je Jezusa tako lepo in ganljivo nagovoril, da je bil Jezus zelo vesel in ga vpričo vseh pohvalil. Dobro vam je že iz pripravljanja poznan ta srečni mož in tudi sveta cerkev se ga vselej spominja, kolikorkrat vernim deli sv. obhajilo. V mislih mijepaganski stotnik v Kafarnavmu. Zgodba njegova vam je dovelj znana, ni mi je treba še enkrat na široko popisovati; le tisto čutilo, katero je takrat prevzemalo njegovo srce, ko je šel Jezus proti njegovi hiši, tisto sveto čutilo bi vam rad nekoliko pojasnil, da bi se tudi v vaših srcih zbudila enaka čutila. Ko namreč stotnik spazi, da je Jezus že na poti proti njegovi hiši, ga sveta groza obide; — naproti mu hiti, spoštljivo poklekne pred njega in reče: Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, reci le besedo in ozdravljen bode moj hlapec! O kako lepo obnašanje, o kako lepo govorjenje! Jezus sam ga pohvali navzočim, rekoč: Resnično vam povem, talce vere nisem v Izraelu našel. Ne vem, če se razim očenaša in češčenasimarije še katere druge besede tolikrat ponavljajo, kakor le-te. Ponavljamo jih — le z majhno premembo — z otroci, kadar jih učimo za prvo sv. obhajilo; ponavlja jih vsak mašnik po trikrat pri vsaki sv. maši; ponavlja jih sleherni kristijan pred vsakim sv. obhajilom; ponavlja jih bolnik na smrtni postelji, predno sprejme večno popotnico; ponavljajo jih one svete duše, ki imajo navado pri sveti maši in sicer po duhovno se obhajati. Lepšega pripravljanja, preljubi otroci 1 zdajle tudi jaz ne vem, kakor da od besede do besede z vami premislim ta krasni nagovor vere in ponižnosti polnega stotnika: Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho, reci le besedo in ozdravljena bode moja duša! I. Prva beseda, ki jo boste danes pred sv. obhajilom za menoj govorili, je veličastna beseda Gospod! To ime Jezus rad sliši. To nam je sam razodel pri zadnji večerji. Takrat je dejal aposteljnom: Vi mi pravite „Gospod“, prav pravite, sem tudi! Resnično, nobenega imena ne poznam, ki bi se Jezusu tako podalo, kakor ime „Gospod“. — Kdo pa je gospod? K temu, da se sme kdo po pravici gospod ali gospa imenovati, je treba več reči. N. pr.: a) Da smemo koga po pravici imenovati gospoda ali gospo, mora biti premožen, bogat — revežem navadno ne prisojamo tega imena. Jezus Kristus je najbogatejši: nebo in zemlja in vse, kar je v nebesih in na zemlji — vse je njegovo. Njegovi so brezštevilni milijoni bleščečih zvezd, njegove so brezštevilne živali male in velike; njegovi so zakladi na zemlji in pod zemljo. Še več: on je tudi gospod naših duš, ker jih je odkupil s svojo predrago krvjo na sv. križu. Ker tedaj tako bogat Gospod pride danes stanovat v vaše srce, veselite se; zaupno ga prosite prav veliko reči; kličite s svetim Tomažem: Moj Gospod! moj Bog! b) Da se sme kdo po pravici imenovati gospod ali gospa, mora imeti tudi oblast; kdor ne sme nikomur nič zapovedovati, ne zasluži tega imena. In glejte, Jezus Kristus ima oblast čez vse, kar je živega in kar je neživega. Njemu nihče ne more ukazovati, on pa vsem. Saj je rekel sam: Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji! O strmite, tako imenitnega, mogočnega Gospoda zdajle čakate, tako veličasten Gospod pride zdajle stanovat v vaše srce. O kličite: Moj Gospod! moj Bog! c) Da se sme kdo po pravici imenovati gospod ali gospa, mora imeti tudi več služabnikov. In kdo je kdaj imel toliko služabnikov in tacih služabnikov, kakor Jezus Kristus: trume angeljev mu strežejo, milijoni najsvetejših duhov ga molijo, mu slavo prepevajo in mu služijo zvesto, spolnujoč njegovo voljo. In tem še prištejmo milijone onih pobožnih src, ki mu zdaj še na svetu zvesto služijo in njegovo voljo spolnujejo — ali onih, ki so mu nekdaj na zemlji služili in ga zdaj slavijo v nebesih. O strmite, tako veličasten Gospod pride danes prvikrat k vam in hoče stanovati v vašem srcu. O kličite: Moj Gospod! moj Bog! c) Da se sme kdo po pravici imenovati gospod ali gospa, mora biti tudi učen in olikan. Nevednega in neotesanega ne imenujemo radi gospoda. Jezus Kristus je tudi v tem oziru najvikši Gospod, kajti on je vsegaveden, on je naj plemenitejši in najsvetejši; zato je vsem ljudem vseh časov klical: Od mene se učite! O strmite! ta vsegavedni neskončno sveti Gospod pride k vam, in hoče pri vas ostati; kličite mu nasproti: „Gospod, o Gospod; moj Bog in moj Gospod !" II. Ako se pa zdaj iz te visočine ozrete nazaj na zemske nižave in pogledate sami na-se, otroci! ali se ne boste prestrašili in zaklicali : „N i s m o vredni!" a) Ako premislite njegovo neizmerno bogastvo in pa svojo neizmerno revščino; ako premislite, da prav vse, kar imate, imate iz njegove predobrotljive roke — in da ste njegove darove do sedaj cel6 v greh obračali in žalili nebeškega Dobrotnika — ali mar vam ne bo samo ob sebi na jezik prišla beseda: Nisem vreden! b) Ako premislite, da Gospod, ki danes pride k vam, je vsega-mogočen, ki ima vso oblast v nebesih in na zemlji, in da ste se vi temu veličastnemu Gospodu do zdaj ustavljali, niste hoteli njegove svete volje spolnovati: ali vas mar ne bo zdaj groza, ko pride ravno tisti Gospod, katerega ste tolikrat žalili: ali ne boste vsklikuili vsak posebej: Nisem vreden! c) Ako pomislite, da danes pride k vam Gospod, ki je obdan s tako svetimi služabniki, vi pa ste mn že tolikrat službo odrekli in niste hoteli spolnovati njegove svete volje: ali vas ne bode groza, ali vam ne bodo same prišle besede na jezik: Nisem vreden! č) Ako pomislite, da neskončno čisti, najsvetejši Bog pride danes k vam, vaše srce pa je bilo že tolikrat z grehom omadežano in je še zdaj tako malo čisto: ali vas ne bo groza obšla, ali ne boste kar nehote vsklikuili: Nisem vreden! Pa ko bi bili tudi čisti kakor angelji, še bi moral vsak izmed vas klicati: Nisem vreden! ako prevdari še naslednje besede: III. Da greš pod mojo streho! S temi besedami se prav lepo primerja vaše srce hišici. O zares, srečna, presrečna bo danes hišica vašega srca. Glejte, Jezus pride pod vašo streho — v hišico vašega srca stanovat: z dušo in telesom, s krvjo in mesom — ravno tisti Jezus, ki je precej v začetku bival v betlehemskem hlevcu v jaslicah, pride stanovat danes pod vašo streho v hišico vašega srca! Ravno tisti Jezus, ki je do trideset let bival v sveti hišici v Nazaretu, pride danes, da si stalno stanovanje izvoli pod vašo streho, v hišici vašega srca! Ravno tisti Jezus, ki je v življenju večkrat obiskal hišico kakega prijatelja in ga oveselil, pa tudi hišo skesanega grešnika in ga potolažil, pride danes, da si stalno stanovanje izvoli pod vašo streho, v hišici vašega srca! Ravno tisti Jezus, ki je mrtev v prelepem grobu počival, pride danes k vam in hoče počivati v hišici vašega srca. Ravno tisti Jezus, ki je štirideseti dan v nebesa šel, zapustil bo danes nebeško stanovanje, kamor vas hoče enkrat k sebi vzeti, in bo ostal pod vašo streho, v hišici vašega srca. O zares, srečna, presrečna hišica! A to vas skrbi, da ni dovelj očiščena in olepšana. Vendar tudi to vas naj nikar preveč ne skrbi, ako ste le vredno spoved opravili; zaupno kličite: IV. Reci le eno besedo! Ti, o Jezus, pripravi hišico mojega srca, kakor jo želiš imeti, kakor tebi najbolj dopade. To ti lahko storiš z eno samo besedo — o Gospod, reci to besedo, predno prideš! Gobovemu bolniku si ljubeznivo rekel: Hočem, bodi čist! in je bil takoj očiščen; o reci še meni to besedo in očiščena bode tudi moja duša. Na Galilejskem morju si s svojo vsemogočno besedo pomiril vihar in valove, o reci tudi meni to božjo besedo, da bodo pomirjene vse strasti in vse napačne želje moje duše! Gluhomutcu si rekel: efeta! odpri se! in precej je slišal in prav govoril; oh, reci še meni to besedo: efeta — odpri se hišica mojega srca, da pojde iz nje vse grešno in zlobno — vse, kar tebi ni všeč! — efeta — odpri se hišica mojega srca, da pride po tebi v njo vse, kar je lepo in sveto in kar je tebi všeč! Oh, pripravi ti, preljubi Jezus, moje srce. Ti lahko i eno besedo v enem trenutku storiš, česar bi sam ne mogel v sto lotih z najpridnišim pripravljanjem. O izreci vendar to besedo! V. Toliko za pripravljanje; slednje besede pa: In ozdravljena bode moja duša! naj veljajo tudi za prihodnje življenje po svetem obhajilu. Junaško govorite danes, ko obhajate najlepši in najsrečniši dan svojega življenja: „Po sv. obhajilu bo ozdravljena moja duša in potlej bode tudi zdrava ostala zmiraj in vekomaj!“ Vi, kateri ste bili tako srečni, da do danes niste še z nobenim smrtnim grehom ranili svoje duše, o zaupno prosite danes Jezusa za to srečo, naj bi tudi tako zdrava ostala — lepa, nedolžna ves čas našega življenja! Kateri ste bili pa že nesrečno zabredli v velike grehe, pa ste z dobro spovedjo zopet zadobili dušno zdravje, o prosite nujno danes Jezusa, da vsikdar zdrava ostane vaša duša, kakor danes, tako zmiraj, vekomaj! Bog daj, da bi ta prekrasni nagovor, kateri je bil Jezusu tako zelo všeč in s katerim ga boste vi, srečni otroci, danes trikrat pozdravili in počastili, predno pride k vam prebivat, takorekoč pred pragom srečne hišice vašega mladega srca, vam res prišel prav iz globočine pobožnega srca in da bi se tudi dejansko spolnil, zlasti kar zadnje besede povedo, — pri vas vseh — ves čas vašega življenja, da boste mogli kdaj po svoji smrti priti pod streho svojega Gospoda — v rajsko hišo večne radosti in slave, kjer boste ne kakor danes v podobi kruha, marveč od obličja do obličja gledali Jezusa in se ž njim veselili v nekaljeni sreči vekomaj. Amen. God sv. Marka. 0 skušnjavah hudičevih. Skušnjav hudičevih — reši nas, o Gospod! Lit. vseh Svetnikov. Namen današnje procesije in procesij križevega tedna je ta, da bi Boga v ponižni molitvi prosili za odvrnenje nadlog, časnih in večnih, dušnih in telesnih. In nadlog — teh se nam pač ne manjka! Vsak ima svoje, ta večje uni manjše; ta telesne, uni dušne — prav brez njih pa nobeden ni. Gotovo tudi danes med vsemi, kar nas je tukaj, nobenega ni, ki bi mogel in smel reči: Jaz nimam nobene nadloge, jaz nimam Boga za kaj prositi! — Od kod pa vendar pridejo nadloge? Včasih nam jih Bog pošlje, da nas poskusi; velikokrat nam jih hudobni ljudje napravljajo; največkrat pa si jih sami nakopljemo z grehom, s pregrešnim življenjem. Pa kako je vendar to! Če tudi vemo, kakšne strašne nadloge, časne in večne, greh za sabo privleče: se vendar tako malo greha varujemo! Če tudi vsakdanja skušnja uči, kakšne žalostne nasledke nečistost, pijančevanje ima: je vendar ravno teh grehov toliko med nami. Od kod vendar to? Saj 237 človek vendar ni tako zavržen, rekel bi, sam na sebi vendar ne tako hudoben! Od kod to? Ees; če tudi je človek vsled izvirnega greha bolj k hudemu nagnen, bi vendar večjidel tako lahko, tako hudo, tako strašno ne grešil, ko bi ga hudič ne skušal in ne zapeljeval. Hudič ima vedno še veliko moč nad človekom. Zato nas cerkev uči tako moliti, da prosimo v litanijah vseh Svetnikov, posebno pa danes in križev teden: Skušnjav hudičevih — reši nas o Gospod! In ravno o teh skušnjavah hudičevih hočem danes govoriti, in sicer o tem 1. da nas hudič res skuša, 2. nad katerimi ima hudič večjo moč; in 3. kako se braniti zoper te skušnjave. Hudič je največji sovražnik človeškega rodu. On nič druzega bolj ne želi, kakor to, da bi nam škodoval. Ker pa ve, da je greh za nas največja škoda, zato je njegova poglavitna skrb ta, kako bi nas v greh pripravil. Kjer le more, človeka v greh skuša in napeljuje. To nam spričuje sv. pismo na brezštevilnih krajih. — Hudič je že naše prve stariše v greh zapeljal, je Kajna k bratomoru na-šuntal (1. Jan. 3, 12.), je pobožnega Joba ob vse pripravil, je Sari sedem možev pomoril, je Judeža izdajalca naredil (Jan. 13, 2.), je Ananija in Satiro v krivo pričevanje premotil (Apost. dej. 5, 3.); jih je brez števila obsedel. Hudič otemnuje pamet, da človek pot izveličanja zgreši, zato se imenuje poglavar teme. (Efež. 6, 12.); vzame besedo božjo iz srca (Luk. 8, 12.); seje ljuliko med pšenico (Mat. 13, 39.); želi dobre k odpadu pripraviti in presejati jih (Luk. 22, 31.) in gre sploh na to, da bi ves svet zapeljal (Eaz. 12, 9.) in se zato tudi imenuje stara kača! — Pa kam bi prišli, ko bi hoteli navesti vse zglede, kako hudič Preganja in v pogubljenje tira ves človeški rod! Če se je samega Sinu božjega lotil in ga trikrat skušal (Mat. 4. pogl.), koliko bolj se nad nas upa. Ees, da mu je Jezus s svojo smrtjo na križu glavo strl in Prejšnjo moč odvzel; vendar mu v svoji modrosti in previdnosti pripušča, da nas še vedno skuša. Seveda nas čez naše moči ne pusti skušati in nam tudi v skušnjavi moč daje, da moremo premagati. (L Kor. 10, 13.) Po besedah nekega cerkvenega učenika ima hudič redno voljo, nam škodovati, ali moči pa le toliko, kolikor mu je Bog pripusti. Sveti Avguštin pa hudiča primerja priklenjenemu psu, ki 17 sicer more lajati, popasti pa ne, kakor le tistega, ki sam hoče in mu preblizo pride. Iz tega tedaj vidimo, da nas hudič z božjim pripuščenjem lahko skuša, da ga pa tudi mi z božjo pomočjo lahko premagamo. — Kdor koli tedaj po navdihovanji hudobnega duha kako hudobijo ali sploh kak greh stori, je vendar sam kriv, ker se hudičevim skušnjavam ni zoperstavljal dovolj in kakor bi bil moral. Zato vidimo in nas skušnja uči, da jih mnogo pade v greh, ki imajo le majhine skušnjave; drugi pa tudi stanovitno in srečno odbijejo veliko hujše napade. 2 Nad katerimi ima tedaj hudič večjo moč? a) Na to nam odgovarja sveti nadangelj Kafael, ki pravi; Čez tiste ima liudic oblast, ld Boga od sebe in iz srca poženo. (Tob. 6, 17.) In to resnico nam vsakdanja skušnja potrjuje. Kolikor bolj kak človek Boga in izveličanske pomočke zapusti, toliko bolj pride hudiču v oblast. Le poglejte in sami se prepričajte. Ali je mar čudo, če je nekateri ves zdivjan, ves strupen, vseh hudobij poln; ki ne moli, ki ne hodi ne v cerkev, ne k sv. zakramentom! Da, da, kolikor bolj človek Boga zapusti, toliko hujšo oblast hudič čezenj dobi! Nasproti pa zares pobožni, ki večkrat sv. zakramente prejema, nikoli tako daleč ne bo zašel. b) Drugič pa ima hudič posebno moč nad tistimi, ki ga vedno kličejo, ki dan na dan kolnejo, ki imajo tako rekoč hudiča vedno na jeziku! Hudič že tako hodi vedno oJcrog, kakor rujoveč lev in išče, koga da bi požrl (I. Peter 5, 8.); koliko raje še tedaj tje pride, kjer ga kličejo. Kristijani moji! Nikar se ne motite in ne poslušajte tistih, ki pravijo, da kletev nima nič v sebi, da je nedolžna reč. O ni nedolžna ne. Ko bi tudi pohujšanja ne bilo zraven, je kletev že zato škodljiva, ker človeka vedno bolj pripravi v sužnost hudičevo. Če je hudič vedno na jeziku, je pač tudi v srcu! In če se vsako delo z hudičem začne in konča, ne more biti zraven blagoslova božjega. Hudič že tako rad škoduje, če ga tudi ne kličeš, kaj še le, če ga vedno na jeziku imaš! — Jaz le toliko rečem: Kristijani! Varujte se takega človeka, ki vedno in hudo kolne, ki vedno hudiča na jeziku ima: tak človek ni nič prida, tak človek je zmožen vsake hudobije, ker ga ima hudič v pesteh. c) Tretjič pa so hudičevim skušnjavam posebno podvrženi nezmernosti vdani; in čez pijance ima hudič še posebno moč! To 239 tudi ne more drugače biti. Pijan človek se pač ne more sovražniku ustavljati. Ker že tako komaj stoji, ni treba hudiču posebnega truda, da ga na tla in pod noge spravi. Hudič, ta stara, zvita kača to tudi dobro ve; zato skuša človeka poprej s pijačo omamiti, da ga potem toliko ložje v vsakoršne hudobije zapelje. In res nam žalostna skušnja priča, da se najgrše reči, najstrahotnejše hudobije, nezaslišana zločinstva večjidel le v pijanosti ali vsled pijanosti gode. Kar bi si trezen človek nikakor ne upal storiti, to v pijanosti brez strahu in obotavljanja stori; v pijanosti se tudi nobeni skušnjavi ustavljati ne more. •— Marsikateri, ki je trezen skušnjavo premagal, v pijanosti ravno tiste premagati ni mogel! — Torej vidite, pijanci! čez vašima hudič posebno moč, in če se pijanosti ne odrečete, tudi hudiča nikdar užugali ne bodete! 3. Kaj je tedaj storiti, da bomo premagali skušnjave hudičeve? a) Držimo se Boga in njegovih zapoved in nobena moč nas ne bo premagala. — če je Bog z nami, kdo bo zoper nas ? Kdor rad moli, rad v cerkev hodi, rad sv. zakramente prejema; kdor se posebno večkrat v sv. rešnjera Telesu z Jezusom sklene, tak je nepremagljiv. — Zato nas skušnja uči, da do zares pobožnih hudič nima kaj moči, in če se jim približa, ga ložje odženo. In kakor je od cerkve rečeno, da je peklenska vrata ne bodo premagala, ker je na skalo zidana, trdna v veri: tako tudi v veri trdnega kri-stijana ne more nobena peklenska moč premagati. Zato nas opominja tudi sveti Peter, da se moramo hudiču ustavljati trdni v veri. (1. Pet. 5. 9.) b) Drugič nam je potrebna v boju zoper hudičeve skušnjave posebno treznost in čuječnost po besedah sv. Petra, ki piše na imenovanem mestu: Bodite trezni in čujte, ker hudič, vaš zopernih, hodi okrog kakor rujoveč lev in išče, koga bi požrl! Da, da, tega nam je posebno treba. Če pijanega hudič najložje zapelje, kakor smo slišali, se pa trezni najložje ubrani. Največkrat pa je človek to v pijanosti zgubil, kar je poprej s treznostjo in težavo pridobil! — V neki vojski (ne vem že več, kje je bilo) so vojaki sovražnika slavno zmagali in v beg zapodili. Potem pa so samega veselja nad dobljeno zmago pijanosti se vdali in brezskrbno v taboru pospali. Sovražnik pa, ki je zvedel po ogleduhih, kaj se je zgodilo, se je zbral, Vrnil in brezskrbne pijane vojake napadel in jih skoraj vse potolkel! Ali ni to očiteu nauk, kako se tudi nam godi v boji s peklen-®kim sovražnikom? Nikoli ne bodimo brez skrbi, ampak čujmo! Kaj 17* pomaga, če si hudiča ob zadnjem misijonu, ob zadnjem svetem letu, ob zadnji spovedi premagal in odpodil: on je zvit in bo zopet prišel. Ako se vdaš razuzdanosti in pijanosti, hudič bo precej tvojo slabost porabil in predno se boš še zavedel, te bo že zopet imel pod nogami! Torej še enkrat: Trezni bodite in čujte! c) y boju zoper hudiča pomaga posebno tudi goreča molitev, katero sv. Pavel imenuje meč Duha, ko piše Efežanom: (6, 11, id.) Oblecite orožje Božje, da morete obstati pred zalezovanjem hudičevim, in potem našteva vse to orožje, in med drugim imenuje tudi meč Duha, kar je božja beseda ali goreča molitev. — Z molitvijo, z božjo besedo je Jezus hudiča v beg zapodil; enako moramo tudi mi storiti! Molitve se hudič boji. — In ker smo sami slabi, iščimo si v tem boju tudi pomočnikov, zaveznikov. d) Najmočnejši pomočnica nam je gotovo Marija, ki se imenuje turn kralja Davida, in kakor razvrščena vojskina truma; ter devica mogočna! Ona je kači glavo strla; ona bo tudi nam v boju zoper to kačo na strani stala in nas bo branila. Z Marijino pomočjo bomo gotovo zmagali! Zato jo radi na pomoč kličimo, radi njej na čast molimo sv. rožni venec, katerega so stari po pravici imenovali: „bič hudičev11 (hudičevo gajžlo). Vzemimo tudi mi ta bič ob času skušnjave v roke, in odpodili ga bomo. e) Še en poseben pomočnik nam je dan v boju zoper skušnjave hudičeve; to je pa sv. M i h a e 1, veliki angelj Božji, poglavar nebeške vojske, ki je luciferja premagal v začetku časa. Tega nebeškega kneza bi imeli posebno na pomoč klicati po nasvetu sedanjega papeža Leona, ki so ukazali po vsaki tihi sv. maši k sv. Mihaelu se zateči, da bi nas branil zoper napade hudičeve, ki so naše dni posebno hudi. Radi torej tudi njega kličimo na pomoč, in večkrat zdihnimo k njemu, posebno ob času skušnjave, s to prelepo molitvijo, s katero tudi sklenem ta opomin: Sv. Mihael arhangelj, brani nas v boju; proti zlobnosti in zalezovanju hudobnega duha bodi nam pomočnik! Ukroti naj ga Bog. Ponižno za to prosimo. In ti, prvak nebeške vojne, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z močjo Božjo v peklensko brezno pahni! Amen. Jan. Ažman. Založba »Katoliške Bukvarne“. Tisk »Katoliške Tiskarne" Odgovorni vrednik: Ant. K rži o.