GORNJIIG
Poslednji očanci samotnih bregov
Na daleč se zdi vasica kot kak pejsaž iz kakega starega koledarja: vsepovsod sadno drevje, stare idilične kmečke hiše (z vrinki novih bleščečih pročelij, seveda), kozolci, kašče, razbrazdani sto-letni kolovozi sredi katerih se žalostno vzpenja kvišku ogolelo, na pol podrto okostje vaške cerk-ve. Človek mora pošteno zagristi v breg, da se iz Iške vasi prebije do te okamenele hribovske lepo-te in nič čudnega, da so ta brezpotja nekoč prekli-njaii že stari gornjeiški očanci pa tudi vsi, ki so med zadnjo vojno karkoli iskali ali podili tu gori.
»Veste, včasih se ni tako lahko prišlo sem gor,« se je prijazno smehljal Franc Likovič, upokojenec, sicer pa še čvrsta kmečka korenina, ki živi deloma tudi v Ljubljani in ki je tega turobnega jesenskega dne skupaj s še nekaterimi sovaščani in sovaščankami pomagal pri gradnji vaškega vodovodnega črpališča. »Treba je bilo po strmi stezi skozi gozd, in če človek ni imel konja, ni mogel kaj prida prinesti iz doline.
To cesto, ki jo imamo zdaj, pa je šele po vojni zgradila vojska.«
Vendar pa se nekaterim krajanom Gornjega Iga včasih kljub temu stoži po nekdanjih časih. »Tam pred vojno nas je bilo tu gori vsaj sto ljudi, zdaj pa nas je samo še devetnajst,« s kančkom trpkosti raz-glablja o tistih časih Franc Brancelj, duSa kolektivne-ga življenja in dela v kraju. »Veliko jih je pobrala vojna, drugi pa so se odselili. Še zlasti miadi nezadrž-no tiščijo v dolino. Tako zdaj nimamo v vasi niti enega šoloobveznega otroka, pred vojno pa nas je bilo kar štiriindvajset (vas ima sicer 14 hišnih šte-vilk) . . .«
Vse to pa seveda še ne pomeni, da so se v kraju vsi. ki so ostali odločili zgolj za kmetijstvo. Le trije so pristni kmetje, vsi drugi pa si služijo kruh v Ljubljani (kdor seveda že ni upokojen). Vsi ti so tudi vezani na lastna prevozna sredstva, kajti avtobusa tu gori ni. Najbližja avtobusna postaja je kar 6 km proč. »Za
vse, ki se vozimo v dolino pa tudi na drugo stran v Rakitno, res ni prijetno,« pravi Franc Brancelj. »Ne le, da ni avtobusa, ampak je tudi cesta nadvse slaba. Še posebej na odseku Gornji Ig-Rakitna. Temu so v precejšnji meri krivi avto-rallyji, ki se vsako leto odvijajo tu gori. Ti ogromno unittjo. Ceste pa potem nihče ne popravi. Tudi cestarja že ni bilo blizu kakih pet let, pa čeprav smo imeli včasih kar tri. Nekoliko bolje je vsaj pozimi, ko nam Cestno podjetje Ljublja-na spluži cesto do vaške grobnice. To pa je tudi nujno, kajti sicer še rešilec ne bi mogel v vas.«
Udamiško delo še ni zamrlo   '
Krajani Gornjega Iga, ki sicer sodijo pod okrilje KS Iška vas, kljub maloStevilnosti še niso docela pozabili na nekdanji kolektivni delovni utrip. Udar-ništvo še vedno cveti. Tako so se pred štirimi leti dokopali s prostovoljnim delom do telefona, zgradili pa so tudi javno razsvetljavo, za katero so kupili in postavili drogove sami. Prav zdaj pa spravljajo pod sreho še vaško črpališče, s katerim bodo dvignili vodo do obstoječega vodohrana (izvir je namreč nižji kot vas). Delo poteka pod strokovnim nadzorstvom Hi-droinženiringa, vse stroške za črpališčno hišico pa bodo, kot pravijo, krili sami. Tako pridobljena voda bo za vas neprecenijive vrednosti, saj so bili vse doslej odvisni zgolj od kapnic.
Manj sreče pa imajo Gornjeižanci z divjadjo. Ta jim Se vedno dela veliko škode. Franc Likovič deni-mo je letos zasadil kar 300 sadik radiča štrucarja, a mu je srnjad vse uničila. Občasno se pojavi tudi jelen. Pa tudi medved. Kakor da bi žival čutila, da se zemlja in njeni plodovi umikajo vse redkejšemu pre-bivalstvu. Toda Gornjeižanci mislijo drugače: dokler bo kaka delovna roka v vasi, pravijo, zemlja še ne bo prepuščena pozabi.
BRANKO VRHOVEC