Kazimir Radie: Doma.
563
G
Doma.
e vem, zakaj v spomin prihaja     Pa ko nekoč v objemu  vročem pravljica mi iz davnih dni,           srce ni moglo od srca,
kadar te, ljubica, objemam, srce na srčecu drhti.
Zaljubljenca sta dva živela, na svetu vživala nebo, le če se spomnila ločitve, sta vselej jokala bridko.
je jug potegnil, in skopnela sta v eno kapljico oba.
In roža kapljo je popila, — najlepše rožica diši, spomin ljubezni neločljive iz vsake rožice   duhti.
Ne vem, zakaj v spomin prihaja pravljica mi iz davnih dni, kadar te, ljubica, objemam, srce na srčecu drhti.
D
evojčica, čemu besede? Kdo ve za njih stomerno sled, kdo ve, iz kakih ust so prišle in kaj so nesle v beli svet?
Morda izdajstvo, laž, prevaro ? In te oskrunjene roke ljubezen najino naj   čisto iz srca nosijo v srce ?
O pusti, ljubica, besede, za vedno jim se odpovej, z očmi, poljubi in objemi se pogovarjajva odslej!
0
ljubica, ne govoriva, molče se  gledajva v oči, v ljubezen  tiho izgubljena, ko duša z dušo govori.
Svečani mir združitve tajne le motil besedi bi hrup,  — molče razumeva se midva, najslajše govori poljub.
In veš — zvečer, ko mamka stara zaprejo svojo Juliko, ker pravijo, da duh hudobni po noči seje ljuliko —
zvečer na vrtu midva bova dovtipe delala molče, — naj zvezde kihajo poredno, saj prvoki;at gotovo ne!
Kazimir Radič.