ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 1979 2 . 203—220 203 Janko Pleter ski O NEKATERIH VPRAŠANJIH SLOVENSKE POLITIČNE ZGODOVINE V ZADNJEM DESETLETJU PRED PRVO SVETOVNO VOJNO Predavanje na 19. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, Maribor 27. 9.—1. 10. 1978 Gre za burno desetletje, ki ga moremo kot neko posebno poglavje zgo­ dovinskega procesa ugotoviti v mednarodnem, v avstroogrskem in v slo­ venskem merilu. Popolnoma očitno je to glede njegovega konca, saj to je prva svetovna vojna. Začetek periode je kajpada neprimerno manj jasen, a vendar ugotovljiv. To je desetletje največjega razmaha imperializma kot svetovnega sistema, ki prav leta 1905 rodi tudi že prvo vojno za novo delitev imperialistične posesti, v katero je zapletena neka evropska velika impe­ rialistična država, t. j. rusko-japonska vojna. Ruska revolucija, ki se je še istega ieta razvnela ob porazu Rusije v tej vojni, ni skušala rešiti le vpra­ šanja absolutizma, marveč je že naznanjala tudi revolucionarno zanikanje imperializma samega.4 Odmevi te revolucije so znano dejstvo.1 Vplivali so tudi na dogajanje v Avstro-Ogrski. Tu se državnim vrhovom, ki stoje na stališču dualizma, posreči prav na začetku našega desetletja stišati krizo tega sistema, posreči se jim ugnati madžarsko meščansko opozicijo in jo pripeljati na stališča oportunizma vladajočih. Nekakšen postranski rezultat pa je tisto, kar pomeni pravzaprav najpomembnejše sistemsko reformno dejanje, ki ga je Avstrija bila še zmožna tja do svojega konca, namreč volilna reforma za državni zbor, uvedba splošne in enake volilne pravice za moško prebivalstvo. Sledi nekaj let parlamentarnega optimizma, ki ga podpira zlasti delavska stranka. V-zvezi s tem zavlada zatišje v njeni zu­ naj parlamentarni dejavnosti, zatišje tudi v vodenju delavskih gospodar­ skih bojev. Po zadnjih državnozborskih volitvah 1911 ta optimizem naglo upada. To^ razočaranje pa se pri delavski stranki še ne prebije do spo­ znanja, da pravega boja za demokratizacijo države in odnosov v njej, zlasti tudi nacionalnih, ni mogoče ne začeti ne uspešno voditi brez direktnega boja proti nemško-avstro-ogrskemu imperializmu. To se pokaže tudi ob mednarodnih krizah, ki jih ta imperializem izziva: ob aneksijski 1908/1909 in balkanski 1912/1913, ko se pokaže nezadostnost platoničnega antimilita­ rizma in nerevolucionarnega pacifizma. Ti dve krizi še posebej postavita v prvo vrsto jugoslovansko in s tem tudi slovensko vprašanje. O zadnjem desetletju kot o posebni periodi govori tudi gospodarska zgodovina. Avstrij­ ski avtorji pišejo, da je to v gospodarskem pogledu bilo najsrečnejše de­ setletje dvojne monarhije. Za Slovence je to trditev treba jemati z velikim pridržkom, čeprav tudi na njihovem ozemlju v tem času industrializacija nedvomno napreduje, kar se očituje v dejstvu, da se delež agrarnega pre­ bivalstva zdaj krči ravno pri Slovencih relativno najhitreje med vsemi na­ rodi avstrijske državne polovice.2 Nerešeni ostajajo trije veliki problemi narodnogospodarskega razvoja: agrarna kriza je še vedno silovita,3 razlika 1 Odmev na Slovenskem obravnava, deloma s posegom ludi v čas svetovne vojne, Dušan Kermavner, Slovenska publicistika in prva ruska revolucija (Ljubljana 1960). 2 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni (Ljubljana 1936). — Janko Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno; v: Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967). 3 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zv. Agrarno gospo­ darstvo (Ljubljana 1970). Zlasti poglavji Kolonizacija in populacija ter Gospodarski obrat kmetije. 204 - J- PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO med slovenskim ozemljem kot nezadostno razvitim in pa med tradicionalno industrijskimi področji monarhije se ne manjša, temveč celo poglablja,4 na Slovenskem najširše prevladuje kapital, ki je doma v tujini in ki odvaja presežno delo slovenskih delavcev drugam.5 Brez pospeševalnega dejavnika lastne državnosti, ki je nujen celo za najrazvitejše meščanske družbe, slo­ venski narod nima izgledov za tisti hitrejši gospodarski razvoj, na podlagi plodov lastnega dela, ki mu utegne zagotoviti prihodnost. Ravno na tem področju, kot tudi na področju odpora imperializmu, se z vedno večjim po­ udarkom odpira vprašanje razmerja med delavskim in narodnim gibanjem. Socializem se vedno očitneje kaže kot rešitev problema malega naroda. To prepričanje pa še nikakor ni prevladujoče, med drugim tudi zato ne, ker socialdemokratska stranka sama omenjenega razmerja še ni učinkovito opredelila. Zato prevladuje malodušje, ki se kaže bodisi v neoilirizmu, ki ga ugotavljamo zelo močno v vseh treh slovenskih političnih taborih,6 bodisi že kar v izjavah kakor je tista Izidorja Cankarja iz zaključnega, predsara- jevskega časa, ko je pisal o »sedanji agoniji našega naroda«.7 Pritisk imperializma se na Slovenskem kaže predvsem v obliki okrep­ ljenega germanizacijskega pritiska, v prvi vrsti na Koroškem in štajerskem, pa tudi v obliki nasilja nad znamenji narodnega odpora. Nekakšen uvod so dogodki v Domžalah 1.1905, najvidnejši so septembrski dogodki 1.1908 v Ljubljani; do nedavna manj znani pa so slovenski odpor in represalije ob delni mobilizaciji v času balkanske krize 1912/1913, ki zajamejo malo- dane vse slovensko ozemlje od Gorice do Maribora in Slovenskih Goric." Drugi imperializem, katerega pritisk pogojuje slovensko politiko tega de­ setletja tako močno, da je brez njega sploh ne bi mogli prav razumeti, je italijanski imperializem. Prav ob začetku tega desetletja vidimo, kako se v zvezi s Trstom, Slovenskim Primorjem in Istro zadnjič na političnem pri­ zorišču prikaže stari, garibaldinski, levoliberalni iredentizem, a le zato, da bi izkazal, da Slovencev kot političnega subjekta ne upošteva in da se tudi on v boju proti Avstriji trudi za državno delitev slovenskega ozemlja.9 Ne­ posredno za njim prevlada na tem prizorišču moderni imperializem Italije, ki so mu gesla iredentizma le še orodje nadaljnjega prodiranja na vzhodno jadransko obalo, na Balkan.10 Specifičnost slovenske politične zgodovine tega desetletja je zmago­ slavje klerikalizma na Kranjskem kot sad njegove dolgoročne politične, organizacijske, socialne, gospodarske in narodnopolitične akcije, sad, ki ga je bilo mogoče utrgati ob izvršeni demokratizaciji volilnih redov.11 Slovenski klerikalizem ob tem uveljavlja svojo namero postati vseljudsko in s tem edino pravo slovensko gibanje, reorganizira se v Vseslovensko ljudsko stran- 4 Die Habsburgermonarchie 1848—1918. Bd. I. Die wirtschaftliche Entwicklung (Wien 1973). Bogo Grafenauer, Slovenija—Gospodarstvo; v: Enciklopedija Jugoslavije VII (Zagreb 1968V — terdo Gestnn, Oris gospodarstva na Slovenskem v- prvem obdobju kapitalizma; v: Kronika 17 (1963). — Jože Sorn, Nacionalno poreklo velikega kapitala v industriji, rudarstvu in bančništvu na slovenskem ozemlju; v: Jugbslovenski lstorijski časopis 8 (1969). 6 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903—1914; v: Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat (Beograd 1967). Ponatis v knjigi istega avtorja: Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor ' Izidor Cankar v: Dom in svet (1914), 126—7. Cit. po: Fr. Maslja — Podlimbarskega Zbrani spisi IV. zv., Gospodin Franjo I. del (Ljubljana 1931) XIII. s Janko PletersU, Avstrija in Slovenci leta 1912—1913; v: Kronika 23 (1975) 110—120. 9 Janko Pleterškl, Politika »novog kursa«, jadranski kompromis i Slovenci; v: Jugoslovenski isto- rijski časopis 14 (1975) 49—88. 10 Oko Trsta (Beograd 1945). — Slovensko Primorje in Istra (Beograd 1953). — Italijansko-jugoslo- venske teze za istorljske tekstove; v: Jugoslovenski istorijski časopis (Beograd 1977) br. 3—4, 85—124. — Dragovan Sepie, Talijanski iredentizam na Jadranu. Konstante i transformacije; v: Časopis za suvremenu povijest 7 (Zagreb 1975) 5—32. — Renato Monteleone, Irredentismo; v: Il mondo contemporaneo vol. I: Storm d'Italia — 2. 573—583 in 910—922. 11 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861—1918 (Ljubljana 1965); zlasti pogl. Presled volilne zgo­ dovine, 203—306. " ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 2 205 ko, zunaj katere ostaja le še Trst z Istro.12 Goriška je še bojno področje, povsod drugod pa se zdi slovenski liberalizem brez malega ugnan. Drugače je seveda z nemškim ali nemškutarskim liberalizmom na Koroškem in šta- i Grškem. - Slovenski liberalni tabor, v katerega bilanco je v končni vsoti treba všteti tudi rezultate, ki jih je dalo gibanje narodnoradikalnih študentov in deloma celo gibanje narodnorevolucionarne mladine,13 se more klerika­ lizmu le šibko upirati. Njegova domena je kultura v ožjem smislu, čeprav najpomembnejšega pojava, slovenske moderne, ni mogoče prišteti kaki stranki. Svobodomiselnost je veliko širše obeležje kot pa zgolj liberalno- strankarsko. Ustvarjalnost liberalnega tabora je plodna zunaj Kranjske, v narodnostno mešanih mestih, v katerih ustavlja asimilacijo in ustaljuje navzočnost slovenskega meščanskega in v širšem smislu mestnega življa. Trst, Gorica, Celje, nekoliko tudi Maribor, postajajo mejniki v Županči­ čevem smislu.14 šibki poskus prav v tem desetletju na Koroškem, da bi nemškutarstvu v tej deželi končno zoperstavili alternativo slovenskega liberalizma, je obtičal v prepoznih začetkih.15 Kot posebna zavora se za pobudo slovenskega liberalnega tabora na tipično njegovem, na nacional­ nem področju, prav ob začetku desetletja pokaže negativna izkušnja z »no­ vim kurzom« hrvatske politike, ki sicer velja kot jugoslovanski, ki pa Slovence izpušča iz svojega računa in ki skuša mimo njih dogovoriti teri­ torialni kompromis z iredentisti v Italiji.16 S tem je slovenski liberalni tabor ne le potrjen v usmeritvi k reformi Avstrije, marveč je tudi onemogočen kot nosilec jugoslovanskih političnih povezav. V času balkanske krize, ko mu hrvatsko srbska koalicija odkloni vabilo na jugoslovanski sestanek v Trstu, se to še enkrat potrdi.17 Tako se liberalni tabor v aneksijski krizi pridruži trialistični iniciativi slovenskega klerikalizma, kljub poskusu tedaj še zunaj stranke stoječega Gregorja žerjava opredeliti samostojen malo- jugoslovanski program.18 Konservativni značaj liberalne stranke na Kranj­ skem je tako utrjen, njegova vehementna odklonitev narodnorevolucio­ narne mladine pa razumljivejša. Ena izmed pomembnih idej, ki se rodi med liberalnimi politiki prav v času polemike z »novim kurzom« kot subduali- stičnim t. j. državno mejo med avstrijskimi in ogrskimi deželami prizna- vajočim konceptom, je zamisel dr. Henrika Turne o rešitvi slovenskega in jugoslovanskega vprašanja v širši državni skupnosti narodov Avstrije, Po- donavja in Balkana.19 To je ideja, ki z dr. Turno preide v krog slovenskih socialdemokratov in v tem krogu torej ni avstromarksističnega izvora. Iniciativnost klerikalnega tabora v narodnem vprašanju, zasnovana že ob koncu prejšnjega stoletja, se je v teh razmerah še bolj uveljavljala. Omenili smo že trialistično akcijo, ki jo je ta tabor začel v času aneksije 13 Drago Kladnik, Prcosnova Katoliške narodne stranke v Slovensko ljudsko stranko I. 1905 (semi­ narsko delo, FF 1978). 13 Ernest Turk, Značilnosti preporodovskega gibanja na Slovenskem v zadnjih dveh letih pred prvo svetovno vojno; v: Razprave SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede 5: Hauntmanov zbornik (Ljubljana Ì966) 391—418. — Preporodovci proti Avstriji, ur. Adolf Ponikvar (Ljubljana 1970). 14 Dušan Kermavncr, Slovenske stranke v volilnoreformni situaciji in narodnostna politika sloven­ ske socialne demokracije v 1. 1905—07; v: Novi svet VII (Ljubljana 1952) 253—262, 341—351, 449—463^ — Fran Zwitter, Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, ZC 1» (1964) 75—153. — Isti, Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja; v: Koroški plebiscit (Ljubljana 1970) 7—36. — Isti, (s sodelovanjem Jaroslava Sidaka in Vase Bogdanova) Nacionalni problemi v habs­ burški monarhiji (Ljubljana 1962). — V. Melik, delo pav. v op. 11. 15 Janko Pleterski, Politični profil koroškega časopisa »Mir« (1882—1920); v: ZC 10—11 (19л6—57) 209—212. — Isti avtor, Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848—1914 (Ljubljana 1965) 239—241 in 386—387. 16 J. Pleterski, delo nav. v op. 9. 17 Slovenec, 28. januar 1913, št. 22. I! Tanko Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje; v: ZC 22 (1968) 169—-184. — Gregor žerjav, Jugoslovansko kraljestvo v okviru habsburške monarhije; v: Naš list (Kamnik 1908) 12. in 19. december. 49—50. 14 Henrik Tuma, Jugoslovanska ideja in Slovenci (Gorica 1907). 206 J. PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO Bosne in Hercegovine in ki jo je nadaljeval tja do vojne, izključujoč iz nje po 1. 1909 liberalno stranko. Je pa ta trialistično-jugoslovanska politika, ccena njenega odnosa do nemških krščanskih socialcev pa do prestolo­ naslednika in njegovega kroga, prav posebno pa še zveza VSL z zedinjeno pravaško stranko hrvatskih dežel 1.1912 in pozneje, nujno potrebna teme­ ljite osvetlitve, posebno še, ker v hrvatskem zgodovinopisju slovenska stran ni primerno ocenjena.20 Iz pripravljene obsežne študije ne bi dajali zdaj izvlečkov, pač pa le omenjamo, da je zvezo slovenske klerikalne stranke s pravaši dozdaj v resnici še najbolj točno ocenil Ivan Cankar že v tistem času.21 Ugotovil je, da je VSL razen JSDS edina stopila prek slovenske meje v jugoslovansko smer, čeprav, »na zelo ozkosrčen način«. »Dejansko je ta stranka«, ji je priznal Cankar, »uveljavila svoje jugoslovanstvo«. Storila pa je to tako, »da se je združila, naravnost spojila s starčevićansku stran­ ko...« Z združitvijo prav s to stranko pa si je, kot je menil Cankar »na­ prtila zaprašeni pravaški program in si postavila mejo, preko katere ne more nikamor.« Tedaj Cankar ni mogel vedeti, da se bo v vrstah samih hrvatskih pravašev v naslednjih, odločilnih vojnih letih uveljavila jugo­ slovanska struja, ki bo ta program presegla in slovenski klerikalni stranki omogočila stik tudi s Srbi in Muslimani.22 - Poleg tega bi se dalo govoriti še o drugih vprašanjih, ki so potrebna osvetlitve: o razvoju tokov v VSL, o gledanju dr. J. E. Kreka na vprašanje narodne samoodločbe po izkušnji z avstrijsko politiko v času balkanske krize in še o marsičem.23 Jasno pa je, da je politika klerikalnega tabora v svojem bistvu vezana z ohranjevanjem danega meščanskega sistema in položaja cerkve v njem. Vendar se je tedaj dozdevalo, da to ni neposredno aktualno vprašanje, saj se je sistem spričo vedno splošnejšega reformizma avstrijskih socialdemokratskih strank po­ čutil kar varnega. Posebni in celo prvenstveni pomen razvoja tretjega, delavskega, socia­ lističnega tabora v slovenskem političnem življenju že v desetletju pred prvo svetovno vojno, je očiten z današnjega, časovno in po kvalitativnih izkušnjah odmaknjenega stališča, ko nam je jasno, da je že naslednji čas, čas prve svetovne vojne, Slovence postavil ne le pred vprašanje nacionalne, temveč tudi socialne revolucije. V splošnem lahko rečemo, da se je stranka slovenskega delavstva, Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, v tem zadnjem predvojnem desetletju organizacijsko in politično vidno utrjevala. Njeno delovanje se je razvijalo pod vplivom dveh središč, Ljubljane, kjer je bil sedež izvršilnega odbora stranke in pa Trsta, kjer je bilo največje zbirališče slovenskega delavstva. V Trstu se je politična moč — in s tem tudi samozavest — tega delavstva posebno krepila v zvezi z italijanskimi socialnimi demokrati, s katerimi skupaj že predstavlja najmočnejšo stran­ ko v mestu.21 Na štajerskem se je območje slovenske delavske stranke po m;- 20 Mirjana Gross, Erzherzog Franz Ferdinand und die kroatische Frage; v: österreichische Osthefte 8 (Wien 1966) 277—299. — Isti avtor, Hrvatska politika velikoavstriskog kruga oko prijestolonasljednika Fra­ nje Ferdinanda; v: Časopis za suvremenu povijest 2 (Zagreb 1970) 9—74. — Isti avtcr, Povijest pravaške ideologije (Zagreb 1972). — Janko Pleterski, Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1917; у: Naučni sküp u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugo­ slavenske države (Zagreb 1969) 121—130. 21 Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, predavanje 12. aprila 1913 v Ljubljani. .... 7„.Ј0ап£° Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1У14—Ш8 (Ljubljana 1971). Izšlo tudi v srbohrvatskem prevodu v Beogradu 1976 (Nolit). — Mirjana tjross, Povijest pravaške ideologije (op. 20). " Prim, polemično zavračanje Dušana Kermavnerja, Politični boji na Gorenjskem in, delavsko gi­ banje na Jesenicah — Javorniku od začetkov do leta 1918, III (Ljubljana 1975) 239 in druge. .. ... ,™ fcnver Redžić, Austromarksizam i jueoslovensko pitanje (Beograd 1977) Î . ,„ Jovan, Marjanović, Reforma ili revolucija na Balkanu; v: jugoslovenski istorijski časopis 1975, i—4 (Beograd) 8. . , ,3^°Јап KeEić. Odnosi između radničkih pokreta u juaoslovenskim zemljama do 1914. «odine (Beo­ grad 1976). ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 2 209 avtorjev Tivolske resolucije, ni bil samo avstromarksist, enak Karlu Ren- nerju, marveč je bil zaradi svojega odličnega znanja srbohrvatskega jezika tudi eden izmed posrednikov, prek katerih je prodiral avstromarksizem med hrvatske socialiste.38 Ne gre samo za to, da omenjeni avtorji v svojih ocenah premalo upo­ števajo tisto, kar je mogoče najti v slovenskih objavah. Dr. Kesič npr. ne upošteva objavljene korespondence slovenskih socialdemokratov z Viktor­ jem Adlerjem o Tivolski konferenci.39 Gre tudi za kriterije, o katerih bi se bilo treba zediniti. Dr. Redžić npr. pozna in upošteva omenjeno korespon­ denco, kar mu tudi omogoča popolnoma jasno spoznanje, da ne more biti točno znano spominsko zgodovinsko pričevanje dr. Henrika Turne, da je Tivolska konferenca bila vodena »docela v smislu dunajske centra­ le«.40 Kljub tej stvarni temeljitosti se tudi pri dr. Redžiču postavlja vpra­ šanje kriterijev ocenjevanja, že glede splošne slovenske politike tistega časa je jasno, da za zgodovinsko merilo ni mogoče jemati kar vprašanja, koliko je v njej bilo protiavstrijske usmeritve v smislu nasprotovanja skupnosti narodov tega, v zgodovini nastalega državnega sklopa. In tudi za takšno merilo ni mogoče jemati jugoslovanstva kot neke nad narodi in s tem tudi nad Slovenci stoječe ideje. Toliko manj je seveda taksna merila mogoče uporabiti v primeru slovenske delavske stranke. Kriterij v primeru delavske stranke je glede nacionalnega vprašanja možen le v tem smislu, da se razišče njeno približevanje družbenemu bistvu tega vprašanja v teoretičnem in političnem spoznanju ter dejavnosti, kon­ kretno pa tudi njeno približevanje priznanju načela pravice narodov do samoodločbe. Nikakor pa ni mogoče vse to ocenjevati samo z vidika njene opredelitve za neko konkretno državnopolitično programsko usmeritev. Spomnimo se na to, kako je Lenin še leta 1914, ko je vztrajno nadaljeval boj za priznanje pravice narodov do samoodločbe v programu revolucionar­ ne delavske stranke, istočasno poudarja, da to ne pomeni, da mora takšna programska postavka postati kar zahteva po odcepitvi Poljske, da to ne pomeni, da poljski socialisti ne bi smeli odcepitvi tudi nasprotovati.41 Samoodločba in boj zanjo še nista pomenila — kot pozneje v tridese­ tih letih in v naši NOB — poti k revoluciji, še nista pomenila spoja na­ cionalne in socialne revolucije v enoten proces. Razmere še niso dozorele za zamisel nacionalnih gibanj in revolucije pod vodstvom proletariata in sta odcepitev in državna samoosvojitev pomenili ustvarjanje meščanske narodne državnosti, še celo v oktobrski revoluciji se geslo pravice narodov do samoodločbe in njegovo aktivno priznanje v politiki revolucionarne de­ lavske partije postavlja le kot vprašanje boja za revolucionarno enotnost delavstva različnih narodov in hkrati kot vprašanje zaveznika revoluciji, ki se razvija v zatirajočem narodu. Boj za samoodločbo kot pot k revolu­ ciji, to je spoznanje in dejanje šele poznejše dobe, ki ga ne moremo kar tako prenašati v čas pred prvo svetovno vojno ter ga tam uveljavljati kot merilo.42 Kadar govorimo o nacionalni politiki slovenske delavske stranke v času do prve svetovne vojne, je poleg jasnosti o izhodiščnem kriteriju nujno uporabiti še dva metodološka vidika, ki sta sicer teoretično nesporna, ki pa ju v konkretnem zgodovinskem obravnavanju dostikrat pogrešamo. Prav takšno metodološko pravilo je priznana resnica, da je treba vse rav- 38 S. Kesić, nav. delo, 280—300. . -и,„:., » Franc Rozman, Tri pisma o tivolski resoluciji 1909; v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanj.) 13 (1973) 239—243. 40 E. Redžić, delo nav. v op. 35, 214. 41 O pravici narodov do samoodločbe (1914). 210 J. PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO nanje slovenske delavske stranke videti tudi v povezavi s celoto nacional­ nega in državnega zgodovinskega dogajanja. Drugo takšno pravilo pa je, da je treba v vseh njenih stališčih in dejanjih iskati tudi element razvoja, najti v njih tisto, kar se nakazuje, a uveljavlja šele pozneje, hkrati pa tisto, kar prevladuje poprej e, da bi se umaknilo novemu pozneje. Glede prvega pravila lahko takoj rečemo, da je zelo očitno, da dose­ danje razpravljanje o tivolskem programu, še posebno tisto, ki ga najdemo pri omenjenih avtorjih, ne upošteva, ali pa premalo upošteva okoliščino, da je ta program reagiranje slovenske delavske stranke ria nacionalno po­ litične programe slovenskih meščanskih strank v času aneksijske krize, podobno kot je bil brnski program avstrijske socialne demokracije leta 1899 reagiranje na meščansko politiko v času t. im. Badenijeve krize.43 Glede drugega pravila pa omenjamo, da je zlasti novejše razpravljanje potekalo pod vtisom, ki ga je ustvaril X. zbor JSDS ob koncu leta 1917, ko se je v iskanju opore za samostojno, razredno politiko ob konkurenčni akciji me­ ščanstva z majniško deklaracijo tako močno skliceval na Tivolsko resolu­ cijo.'-4 Na ta način je zbor ustvarjal vtis o nacionalni politiki slovenske delavske stranke kot nekakšni nespremenljivi konstanti, čeprav že tedaj pozornemu opazovalcu ni moglo uiti, da je Tivolska resolucija v interpre­ taciji X. zbora nekaj drugega kot pa Tivolska resolucija iz leta 1909. Treba je zaznati in spoznati razvojni proces po Tivolski konferenci tja do sve­ tovne vojne, in treba je ugotoviti, kakšno mesto zavzema Tivolska konfe­ renca v razvojnem procesu do leta 1909. V desetletju, ki je minilo od vseavstrijskega socialdemokratskega kon­ gresa v Brnu leta 1899 in njegovega programa, pa do Tivolske konference, je potrebno natančneje preučiti .razmerje socialdemokratov vseh narodov habsburške monarhije do t. im. avstrijskega državnega problema. V sploš­ nem velja prepričanje, da je ena izmed bistvenih potez t. im. avstromark- sizma — in to se je pokazalo tudi v razpravljanjih naših zgodovinarjev — opredelitev za velikodržavno ohranjevanje integralnosti tega državnega sklopa kot pogoja za uspešen razvoj socialističnih stremljenj.45 Znana knji­ ga nemškega zgodovinarja Hansa Mommsena o avstrijski socialni demo­ kraciji in nacionalnem vprašanju prihaja do sklepov, ki takšnemu aksio- matičnemu gledanju nasprotujujejo.46 Mommsen pokaže, da tudi v vrhu avstrijsko-nemške socialne demokracije vladajo različni nazori o prihod­ nosti in zaželenosti tako države Habsburžanov v celoti kot tudi njene av­ strijske državne polovice. Samo Karl Renner, piše Mommsen, stoji ves čas na velikodržavnem, ce­ loto monarhije obsegaiočem stališču. Otto Bauer je 1. 1912 to stališče opu­ stil. V splošnem pa je v desetletju po Brnu nemško-avstrijska socialdemo­ kratska stranka stala — tu in tam omahujoč — z Viktorjem Adlerjem vred na stališču male Avstrije, to pomeni, računala je na likvidacijo dualizma, ne z obnovo celotnosti monarhije, marveč z odcepitvijo Ogrske. Mommsen se zlasti sklicuje na IX. celokupni zbor avstrijske socialne demokracije le­ ta 1903 in na njegov soglasno sprejeti sklep, »da socialna demokracija Avstrije ... naravnost, popolnoma in vselej odklanja državnopravno skup- 45 F. Zwitter, Nacionalni problemi . . ., 187. — Prim. Janko Plcterski. Die Badenikrise und die Slo­ wenen; v: Die Donaumonarchie und die südslavische Frage von 1848 bis 1918 (Wien 1978) 73. 44 Dušan Kermavner, Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918 (Ljubljana 1968). " Prim. Fran Zwitter, Zlom avstromarksizma pri Slovencih; ZC 26 (1972) 103—138. — Dušan Ker­ mavner, Boj v političnem zgodovinopisju brez konca in kraja? Zč 27 (1973) 107—126. — France Klopčič, Avstromarkšizem, slovensko meščanstvo in drugo; ZC 28 (1974) 131—160. — Zanimive precizacije in po­ globitve prinaša Walter Lukan v svoji žal nedokončani recenziji knjige Edvarda Kardelja »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« v: österreichische Osthefle 15 in Ì6 (Wien 1973 in 1974) 397—420 in 34—52. 45 Hans Mommsen, Die Sozialdemokratie und die Nationalitätenfraae im Habsbursischen Vielvölker­ staat, I (Wien 1963). ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 2 211 nost z Ogrsko...« Ta sklep je znan tudi v naši literaturi, saj je objavljen v Zgodovinskem arhivu KPJ. V opombah je še citirano, na zboru izrečeno opozorilo, da ločitev Ogrske od Avstrije ne bo izpolnila pričakovanj Ne bo utrdila male Avstrije, marveč bo razveza dualizma pomenila korak blize k razhodu Avstrije, kajti podobne težnje po ločitvi bodo postavili tudrcehi, Italijani in Hrvatje (izvajanja nemškega avstrijskega socialdemokrata Winarskega). Pobudniki stališča o odcepitvi Ogrske, med njimi sta Viktor Adl^r in Austerlitz, pravi Mommsen, so si od tega koraka obetali hitrejšo demokratizacijo razvezane Avstrije, ker se bo le-ta morala sprijazniti s po­ ložajem male države in se otresti svojih imperialističnih ambicij. Ko pa zmaga socializem, bo mala Avstrija likvidirana v velikonemskem smislu. S tem se približujejo konceptu revolucionarne levice iz 1848. leta. — bkiep IX celokupnega zbora leta 1903 o odcepitvi Ogrske vsekakor pomeni tudi zavrnitev načrtov o Veliki Avstriji, ki so jih tedaj razvijali nemsko-avstnj- ski krščanski sociale!, upajoč na prestolonaslednika.57 Velika Avstrija kot enotna monarhija ni izključevala etnične federalizacije (nacrt Popovicija 1904) Teh načrtov se je skušala oprijeti tudi slovenska klerikalna stranka, da bi našla oporo za pridruževanje Slovencev hrvatskemu državnemu pravu. Sklep IX zbora o odcepitvi Ogrske je kot politično sredstvo.za boj proti klerikalizmu na Slovenskem moral ustrezati tudi Jugoslovanski so­ cialno demokratski stranki. Toda, ali je bil združljiv z njeno splošno za­ mislijo, reševati problem socializma v južnoslovenski povezavi s »skupnim bojem vseh jugoslovanskih siromakov«? Kajti odcepitev Ogrske od Avstrije je pomenila še hujše in globlje državnopravno odtrganje Slovencev od dru­ gih Jugoslovanov dvojne monarhije, kot pa je to pomenil dualizem. Stvar je pojasnil Etbin Kristan v debati na zboru, preden je tudi on glasoval za odcepitev Ogrske. Opozoril je, da je to vprašanje za Jugoslo- * vane posebno važno, da so Jugoslovani že danes preveč razdeljeni in da se mu s tega vidika ne zdi zaželeno, da bi se obstoječi odnos med Avstrijo in Ogrsko še bolj zrahljal. Vendar, a to je važno, rešitev je iskal v tem smislu, da bo šele razhod omogočil združitev tistega, kar spada skupaj: »čeprav na prvi pogled ločitev ni videti zaželena, z višjega vidika ne preostaja me drugega, kakor razdeliti to slučajno zlepljeno telo v njegove naravne dele, šele tedaj se bodo deli, ki spadajo skupaj, spet svobodno združili... Mo­ dema Avstrija — morebiti pa to sploh ne bo Avstrija — lahko nastane le, če se nemoderna fiktivna Avstrija razruši«.48 м Razrešitvi krize dualizma s preprostim razcepom dvojne habsburške monarhije v dve popolnoma ločeni državi je Etbin Kristan torej postavil nasproti perspektivo svobodnega združenja narodov, pri čemer je prav po­ sebej poudarjal naravno skupnost Jugoslovanov. Nedvomno gre za dru­ gačen koncept, kot pa je bil koncept nemško-avstrijskih iniciatorjev sklepa kongresa, ki so tako v avstrijski državni polovici kot v Ogrski gledali dve integralni celoti, obstoječi vsaka po lastnem državnem razlogu. Etbm Kri­ stan pa je ves problem postavil na temelje narodov in njihove svobodne odločitve in vse to povezal s perspektivo zedinjenja Jugoslovanov. Ni bil na kakem državo ohranjujočem stališču, ni bil za poglabljanje državnih meja, pač pa za njihovo premagovanje kot pogoj samoodločbi narodov. Pomemben dogodek, ki je še enkrat praktično osvetlil stališča IX. zbo­ ra, se je nedolgo zatem dogodil prav na območju JSDS, v Trstu. To je bil « Prim dela M Grossove, nav. v op. 20. - Sistematično v: Rudolf Wierer, Der Föderalismus im Donam-aum (СГаТ-КоШ 1960). - F.Zwitter, delo nav v op. J4 (Nacionalni problem, ...).- Nacrte Fran ca Ferdinanda raziskuje Vladimir Dedijer, Sarajevo 1914 (Ljubljana 1966). « Znodcvinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 115. 212 J. PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO sestanek predstavnikov socialistične stranke Italije in pa socialdemokrat­ skih strank celotne Avstroogrske 20. do 22. maja 1905. Tržaški sestanek naj bi v proti vojnem smislu določil skupno platformo socialistov iz Italije in Avstroogrske v razmerju do nacionalnega boja Ita­ lijanov v Avstriji, potrdil naj bi skupno zavračanje iredentizma. Konfe­ rence se je udeležila tudi Jugoslovanska socialdemokratska stranka, Etbin Kristan pa je na njej nastopal ne le kot njen predstavnik, marveč tudi kot član vodstva celokupne avstrijske socialne demokracije. Nedvomno je bil nastop JSDS na konferenci v Trstu pomemben tudi za razvoj socializma v samem mestu, saj je potrdil navzočnost slovenske socialne demokracije in utrdil platformo italijansko slovenskega socialističnega sodelovanja na Primorskem, ki je zelo pomembno za vse nadaljnje dogajanje do leta 1918. Zato je treba pogledati, š kakšnimi poudarki pa tudi pridržki se je skupno protiiredentistično stališče tedaj izoblikovalo.49 Italijanski socialisti, tako oni iz Italije kot tisti s Primorskega, so ire- dentizem odklonili in sicer kot vir vojne nevarnosti pa tudi kot orožje me­ ščanstva, ki z njim hoče doseči razcep v internacionalno strnjenih vrstah proletariata. Niso pa zahtev iredentizma odklonili načelno, vsi so pustili možnost njihovega uresničevanja v prihodnosti. Celo Pittoni je zavrnil očitke iredentistov, da hočejo italijanski tržaški socialisti »zavezati bodoč­ nost naroda«, to je, izključiti iredentistično rešitev, z besedami: »Ničesar nočemo zavezati na nobeno stvar, s svojim bojem hočemo samo zagotoviti miren in popolen razvoj narodnosti na poti njihove končne odrešitve (re­ denzione)« — »Politično živimo v Avstriji, na področju kulture in sociali­ stične misli pa živimo ob boku naših tovarišev v Italiji... Celotno našo nacionalno taktiko zidamo na temelju našega brnskega programa, kate­ rega pa ne smemo razumeti v smislu, kot da bi se z njim hotelo dokončno rešiti vprašanje različnih narodnosti v Avstriji; treba ga je razumeti kot minimalni program, ki ga stranka predlaga, da bi rešili pred propadom ne Avstrijo, temveč narode Avstrije.« Tudi Viktor Adler, kot govornik avstrijske socialne demokracije, ni za­ nikal pravice Italijanov do odcepitve v oddaljeni prihodnosti, opozarjal pa je na nujnost aktualnega socialističnega boja v okviru Avstrije. Brez Avstrije bi namreč vsi narodi poginili. Priznal je potrebo da Trentin dobi avtonomijo, kar bi bil začetek izvedbe brnskega programa, odklonil pa je etnično delitev Primorske in obenem poudaril pravico Italijanom do uni­ verze v Trstu. Zavrnil je stališče, da je potreben samo boj za razbitje avstrijskega sistema in poudaril, da mora biti to tudi boj za novo Avstrijo narodov, ki je v interesu njihovega gospodarskega in kulturnega razvoja. Tudi avstrijski Nemci bi namreč lahko, podobno kot Italijani, težili po pri­ družitvi nemški državi. Nova Avstrija bo nastala po odcepitvi Ogrske. Ta odcepitev je nujna tudi kot sredstvo boja proti avstroogrskemu militari- stičnemu ekspanzionizmu, saj bo z njo' Avstrija izgubila lažni status velike države. Glede vojne je Adler izrazil prepričanje, da je ne bo, obenem pa je tudi opozoril, da ni mogoče računati na generalno stavko avstrijskega de­ lavstva proti njej. Glavni govornik socialistov iz Italije, Bissolati, je Adlerjevo izjavo o ne- možnosti generalnega štrajka v Avstriji za preprečitev vojne sprejel. Za­ hteval pa je zato boj za zadovoljitev italijanskih nacionalnih interesov v Avstriji, da bi s tem bil odstranjen razlog možnega konflikta! V tem smi- .. " .", Latratore, 18—23. maj 1905; Arbeiter Zeitung, 19.—28. maj 1905; Rdeči prapor (kolikor ie lel- !\\iv 'VAJ?"-,1,' 2°- maJ 1905- — Konferenco omenja Leo Valiani, La dissoluzione dell'Austria — Ungheria лмнапо 1У66) 71—72. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 2 213 slu je zahteval prednostno obravnavanje italijanskih nacionalnih zahtev v Avstriji pred zahtevami vseh drugih narodov. Kaj je to pomenilo za JSDS in kako je v tem položaju reagiral Kristan? Slovenska delavska stranka se je na tem sestanku prvič znašla na med­ državnem področju. Solidarno je nastopila v smislu boja proti vojni. To ni bil problem. Toda na tržaški konferenci se je nazorno srečala s primerom, ko so delavske stranke obravnavale kot posebno pomembno vprašanje svoje politike nek nacionalni problem, priznavajoč dejansko, če ne teoretično, njegov direktni pomen tudi za socialiste in proletariat. Stališča socialistov iz Italije so favorizirala položaj Italijanov v Primorju. Ti socialisti so za­ htevali danes njihovo prednostno obravnavanje tudi v razmerju s Slovenci, v prihodnosti pa računali na delitev Primorja in na priključitev Trsta in zahodne Istre Italiji. Proti temu je avstrijska socialna demokracija od­ pirala perspektivo boja za novo Avstrijo, ki pa bo »mala«, ločena od Ogrske in ki bi kot takšna izključevala Slovence od jugoslovanske združitve. In celo v tej mali Avstriji je avstrijska socialna demokracija pripravljena brnski program izvajati le v primeru Trentina. V svojih nastopih je Etbin Kristan skušal previdno, poln kritičnosti do slovenske narodne politike, potrditi slovensko navzočnost v Trstu, poudar­ jajoč da so tudi Slovenci revolucionarne krvi. O iredentizmu ni spregovoril, priznal pa je Italijanom pravico do univerze v Trstu, obenem z zelo pre­ vidno izraženo mislijo o njeni morebitni dvojezičnosti. Zelo jasno se je iz­ rekel proti etnični razmejitvi na Primorskem, konkretno tudi v Istri, in za avtonomijo na personalnem načelu. Ničesar ni dejal o Adlerjevi perspektivi boja za novo, a malo Avstrijo, ničesar o slovenskem ali jugoslovanskem vprašanju v celoti. Omejil se je na to, da je zelo močno poudaril nujnost razredne solidarnosti slovenskega proletariata z italijanskim. Kristan je s tem 'zadostil neposredni zahtevi položaja, vsa vprašanja prihodnosti pa pustil odprta. Da je čez štiri leta na Tivolski konferenci ta stvar bila čisto drugačna, je nedvomno prva lastnost tega zborovanja, ki jo je treba ugotoviti. Ta razvoj gotovo ni bil pogojen le po spremembah v koncepciji nemško-avstrijskih socialdemokratov, do katerih je medtem deloma prihajalo. Mommsen piše, da je uspeh v boju za volilno reformo v Avstriji 1906—1907, doseženo v zvezi s krono, poživil v njihovih vrstah upanje na možnost demokratične reforme za celoto monarhije. Pripominja pa tudi, da to upanje ni bilo dolgega veka in tudi da v nobenem trenutku ni bilo dovolj močno, da bi stranka uradno priznala velikoavstrijske nazore Rennerja in Bauerja. So znamenja samostojnega napredovanja slovenskih socialnih demo­ kratov v preučevanju narodnega vprašanja v letih pred Tivolsko konfe­ renco. Le omenjamo izid brošure »Narodno vprašanje in Slovenci« v letu 1908, v kateri je Etbin Kristan segel precej globlje od sočasnega poskusa Otta Bauerja.50 Bolj izčrpno je obravnaval pomen socialne in gospodarske 50 E. K. [Etbin Kristan], Narodno vprašanje in Slovenci (Ljubljana 1908). — Otto Bauer, Die so­ ziale Gliederung der österreichischen Nationen; v: Der Kampf 1 (Wien 1907) 30—38. Zanimivo je ugotoviti. da je Bauerjeva študija pisana z vidika položaja nemškega naroda v Avstriji in njegove moči v državi v primerjavi z drugimi narodi. Ugotavlja sicer vpliv tradicionalnega nasprotja med gospodujočimi in podložnimi narodi na socialno strukturo, a pri Nemcih je vendarle kapitalistična, industrijska razvitost tista, ki dosti bolj pogojuje njihov značaj starega gospodujočega naroda kot pa tradicija. Njegov pogla­ vitni sklep je: »Pri nobenem drugem narodu ne pomenijo delavci tako velikega deleža v celotnem pre­ bivalstvu in usoda nobenega drugega naroda ni tako tesno povezana z blagrom in boljo delavskega raz­ reda kot je to pri Nemcih. Stvar delavskega razreda je stvar nemškega naroda.« — Bauerjeva misel o potrebnosti socializma za vladajoči, najrazvitejši narod v Avstriji, je nekam disonantna vzporednica navidez podobni misli Etbina Kristana v omenjeni brošuri: »Z vsakega stališča je socializem odrešenik malih in proletaričnih narodov. Slovenci, ki so majhni in proletarični, si zavarujejo svoj obstanek in razvoj, če pomagajo do zmage socializma.« — Izraz »proletaričen« pomeni Kristanu sinonim za revnost in izkoriščanost, ne pa oznake za razvito socialno strukturo; Slovenci niso narod z visokim deležem delavstva, kar je tako važno Bauerju za opredelitev značaja in prihodnosti Nemcev v Avstriji. 214 J- PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO strukture prebivalstva, položaj naroda, govoril o industriji in narodnosti, o narodni avtonomiji in še posebej o narodnosti in socializmu, čeprav Kri­ stan ne pride do sklepa o političnemu značaju narodnega vprašanja pa vendarle dejansko pokaže njegovo povezanost s celoto družbenega razvoja, že smo omenili, da je JSDS leta 1908 z dr. Henrikom Turno sprejemala tudi njegovo zamisel reševanja slovenskega in jugoslovanskega vprašanja v realni povezanosti jugoslovanskih narodov v širši skupnosti enakoprav­ nih narodov podonavsko-balkanskega prostora, ki bi bila sposobna upreti se nemškemu in italijanskemu prodiranju. Obrise te zamisli razpoznavamo v tivolskih razpravljanjih in resoluciji pa tudi v Tumovem nastopu na Bal­ kanski socialistični konferenci v Beogradu. Ta zamisel ni identična s tri- alizmom. če omenimo vsaj še prizadevanja Albina Prepeluha in kroga »Naših zapiskov« za znanstveno obdelavo slovenskega vprašanja in poti socializma na Slovenskem51 moramo reči, da si je JSDS do leta 1909 že pridobila raz­ meroma globok vpogled v nacionalno problematiko. Njena stališča izražena na Tivolski konferenci leta 1909 in konkretizirana na Balkanski sociali­ stični konferenci v Beogradu v razmerju do zamisli balkanskih socialistov niso bila improvizacija pod vplivom trenutne taktike avstrijske socialne demokracije. Glede same Tivolske konference in njene resolucije se omejujemo na tiste momente, ki so v razpravljanjih jugoslovanskih zgodovinarjev bili premalo upoštevani, prezrti ali napačno tolmačeni. Objavljena korespondenca z Viktorjem Adler jem dokazuje, da je Tivol­ ska konferenca bila samostojna pobuda JSDS in hrvatskih socialdemokra­ tov, ki je bila na Dunaju sprejeta z vidnimi pomisleki. In ker je tudi ude­ ležba Slovencev na Balkanski socialistični konferenci v Beogradu samo nadaljevanje te pobude, to ni bila emanacija politike dunajskega vodstva in tudi ne posledica nekakšne otroške navezanosti na »Mutterpartei« slo­ venskih socialistov. Sploh je treba opaziti neko razliko v obnašanju dunaj­ skega vodstva do socialdemokratskih strank posameznih sosednjih dežel. Medtem ko je bila pobuda za stike s socialisti v Italiji za koordiniranje politike v narodnostnem vprašanju na strani dunajskega vodstva (to smo videli pri tržaški konferenci leta 1905, podobno konferenco pa so name­ ravali prirediti tudi leta 1911) pa to vodstvo na kako podobno konferenco s Srbsko socialdemokratsko stranko in tudi drugimi socialdemokratskimi strankami balkanskih držav sploh ni mislilo. To kljub temu,,da je bilo ravno jugoslovansko vprašanje v aneksijski krizi očiten vir vojne nevarnosti in da bi s protivojnega stališča nujno terjalo neposredno uskladitev politike prizadetih delavskih strank. Stiki JSDS s socialisti drugih jugoslovanskih narodov in še posebej s socialisti Srbije, to je bila njihova lastna pobuda, ki so jo na Dunaju sprejemali z dokajšnjimi pridržki. Gledati v teh akcijah JSDS le nekakšno podaljšano roko dunajskega vodstva, ni ustrezno. Glede Tivolske konference je treba tudi ugotoviti še nekaj, kar je vidno v korespondenci z Viktorjem Adler jem: JSDS je hotela državnopravnim trialističnim načrtom in akciji meščanskih strank postaviti nasproti načrt, ki ne bi bil državnopraven. To je vidno tudi v poteku same konference in v njeni resoluciji. Govoriti o Tivolski konferenci kot o dejanju za trializem, je tudi s tega vidika neustrezno. ~ £"?in Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. S študijo Dušana Kermaunerja (Ljubljana 1938). - Prim. Fran Zwitter; v: Naučni skup u povodu 50-eodišnjice raspada Austro-Uerške Monarhije iranja jugoslavenske države (Zaereb 1969> 290. inni, xi un «.wiuer; v: roaucni SKup u i stvaranja jugoslavenske države (Zagreb 1969) 290. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 2 215 Res je bila Tivolska resolucija spisana tako, da je navidez dopuščala različna tolmačenja svojega osrednjega programskega zahtevka, že tedaj so nekateri v njej hoteli videti državnopravni program, celo program državnega zedinjenja vseh jugoslovanskih narodov. Podobna tolmačenja, vsekakor v želji povzdigniti pomen tivolske konference, so se pojavljala tudi še v našem socialističnem zgodovinopisju.53 Leta 1972 je-prof. Zwitter še enkrat povzel: »Najbolj nejasna in v navideznem nasprotju s tezo o enot­ nem gospodarskem prostoru Avstroogrske je pa točka, kjer resolucija go­ vori o stremljenju, da bi enotni jugoslovanski narod brez ozira na vse umetne državnopravne in politične pregraje živel .skupno nacionalno avto­ nomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji narodov'; tu gre,« pravi Zwitter, »v resnici za idejo E.Kri­ stana, da bodo nekoč v daljnji bodočnosti, ko bodo odmrle sve države in z njimi tudi Avstroogrska, živeli narodi kot personalno pravne enote v taki konfederaciji narodov.«53 Mislim, da je ta interpretacija točna, predvsem glede nazorov Etbina Kristana. Niso pa vsi avtorji resolucije glede držav bili enakih nazorov kot Kristan. Popolnoma svobodno, demokratično konfederacijo narodov, o kateri tovori Tivoska-resolucija, je treba teritorijalno vsekakor razumeti kot po- donavsko-balkansko, v Tumovem obsegu. V tem najširšem obsegu bi seveda bilo rešeno tudi jugoslovansko vprašanje v svoji ozemeljski celoti. Prav zanesljivo pa to ni bil načrt zedinjenja Jugoslovanov pod habsburško kro­ no! Obstaja doslej še neznano tolmačenje Tivoske resolucije enega njenih avtorjev Juraja Demetrovića iz tistega časa, objavljeno v češki socialistični reviji »Akademie«.54 Po tem tolmačenju terja Tivolska resolucija najprej narodno avtonomijo na personalnem načelu za avstroogrske Jugoslovane, kar pa bo mogoče uresničiti šele potem, ko se cela avstroogrska država spremeni v demokratično federacijo enakopravnih in svobodnih narodov. Paralelno s to demokratizacijo se v skupnem boju na gospodarskem pod­ ročju uveljavlja proletarski socializem, ki osvobodi ne le delavski razred, temveč tudi narode. Končni cilj pa je rešitev celotnega jugoslovanskega vprašanja in sicer v mednarodnem socializmu, kajti edino ta omogoči svo­ bodo, samostojnost in zedinjenje vseh Jugoslovanov. Z drugimi besedami: bodoča vsesplošna, podonavsko-balkanska konfederacija svobodnih narodov bi temeljila na socializmu. Uresničenje tega končnega cilja si Demetrovič zamišlja postopno: najprej demokratizacija in narodnostna federalizacija Avstroogrske, v drugi etapi pa obiranje in konstituiranje vseh Jugoslovanov v en narod s tem, da se balkanski narodi pridružijo federaciji te nove Avstroogrske. Pogoj vsemu pa je socializem. Poudarek na svobodnosti in samostojnosti seveda pomeni tudi soglasje narodov, dejansko njihovo po­ litično samoodločbo. To ni načrt širjenja Avs'trije ali Avstroogrske kot države. Po drugi strani je treba upoštevati, da tedaj, ko naši socialisti go­ vore o Avstriji ali Avstroogrski, oni ne izražajo privrženosti neki državni ideji, pač pa je zanje to, kot se je izrazil italijanski socialdemokrat Pittoni, le konvencionalno ime nekega ozemlja.55 Seveda je imel ta načrt svoje bistvene slabosti. Ni upošteval nujnosti političnega boja za samoodločbo narodov neposredno, marveč je to samo­ odločbo pričakoval šele od zmage socializma. Danes vemo, da so se stvari postavljale v obratnem vrstnem redu in da se je končno oboje pri nas zdru- 51 furai Demetrovič, Problem Jihoslovanstva a socialni demokracie; v: Akademie 14 (Praha 1910) 3~ " Nr. mednarodni socialistični konferenci v Trstu 1905. Il Lavoratore. 23. maj 1905, šl. 1011. 216 J. PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO žilo v isti proces. Druga zgodovinska šibkost tega koncepta je bila podce­ njevanje imperializma kot novega družbenopolitičnega faktorja v tem delu > sveta, posebej nemškega in avstroogrskega. Poglavitno oporo so videli v moči srednjeevropskega socializma, v prvi vrsti socialdemokratske stranke Nemčije. Niso pa videli v protiimperializmu tiste prve nujnosti in taktike, po kateri bi delavske stranke lahko zavzele vodilno mesto v svojih narodih in uresničile tudi socialistično revolucijo! V tako protiimperialistično kon­ cepcijo je na Balkanu silil socialdemokrate sam položaj malih, po imperia­ lizmu ogroženih državic. Tu je bil prvi vir njihovega razhajanja v nazorih s socialdemokrati južnih Slovanov v habsburški monarhiji. Skupno pa je bilo tem in onim to, da niso v jugoslovanskem vprašanju videli samostoj­ nega vprašanja f tem smislu, da bi ga bilo treba najprej in posebej reše­ vati, marveč so v njem videli, vsak po svoje, del širšega vprašanja, eni boja za demokratizacijo avstroogrskega državnega sklopa in nato za socialistično donavsko-balkansko federacijo kulturnoavtonomnih narodov, drugi pa kot dopolnitev boja za socialistično balkansko federacijo. Ideja podonavsko- balkanske federacije je imela privlačnost za slovensko revolucionarno le­ vico tudi še po razpadu Avstroogrskè. Treba se je samo spomniti zamisli o tkim. Sudobi, Sudetsko-donavsko-balkanski federaciji, ki jo je razvijal Dragotin Gustinčič v krogu Komunistične partije Jugoslavije tja do leta 1923.56 še vedno je tedaj živelo prepričanje, da revolucije v Jugoslaviji in sploh na Balkanu ni mogoče uresničiti brez revolucije v Srednji Evropi. Ni še bilo jasno, da je dejansko že takrat bila zmaga nemškega naciona­ lizma in imperializma nad srednjeevropskim delavskim gibanjem epohalna, da je opredelila zgodovinski razvoj socializma v Srednji in Jugovzhodni Evropi za dogledno prihodnost čisto drugače, kot pa so to "pričakovali so­ cialisti tam od leta 1848 naprej, če se vrnemo v leto 1909, je treba še upo­ števati, da je na nazore slovenskih socialdemokratov vplivalo tudi prepri­ čanje o šibkosti socializma na Balkanu, izvirajoči iz nerazvitosti balkanskih družb in gospodarstva, šele balkanska vojna je stvari začela spreminjati. Nedvomno so širokopotezne koncepcije bodočega razvoja, ki bo potekal ob naslonitvi na srednjeevropski socializem, vlivale slovenskim socialdemo­ kratom veliko samozavest, jim omogočale prepričanje, da njihovo gledanje na prihodnost daleč nadkriljuje vse sodobne koncepte meščanske politike, ki so v tej perspektivi bili videti kaj klavrni. Vendar pa je po drugi strani zgodovinsko dejstvo, da so nacionalna gibanja, in med njimi tudi sloven­ sko, prej reagirala na velike spremembe, ki jih je imperializem prinašal y ta del sveta. To posebej velja za narodno revolucionarno mladino, ki je intuitivno spoznala, da se je treba od nemškega imperializma državno lo­ čiti, če naj bo boj proti njemu uspešen. če se od daljnjih vrnemo h kratkoročnim, etapnim ciljem Tivolske resolucije, ponovimo: to ni bil državnopravni program za reševanje jugo­ slovanskega vprašanja v okviru Avstroogrskè. Popolnoma jasno je to spo­ znal kranjski deželni predsednik Schwarz in v tem smislu poročal 3. de­ cembra 1909 dunajski vladi. Res je Tivolska resolucija, tako je pisal, precej nejasno in megleno sestavljena, dopušča tolmačenje, da se tudi jugoslo­ vanska socialna demokracija zavzema za ustanovitev nove državne tvorbe na jugu monarhije. Vendar, pravi Schwarz, če upoštevamo izjave Etbina c!clavs5Lgnne°baPn.iate7S(1967)aCi0naIn0 vprašan-ie .v teorii' in Pülitiki KPJ-KPS; v: Prispevki za zgodovino ZGODOVINSKI ČASOPIS 53 . 1979 • 2 ^17 Kristana na konferenci, je jasno, da gre samo za program zedinjevanja Jugoslovanov na kulturnem področju." °Kai je torej Tivolska resolucija predvidevala kot neposredno nalogo? Tudi to razloži omenjeni Demetrovićev članek. On opozarja, da brnski pro­ gram velja le za avstrijsko državno polovico in da to ni narodni program Tu-oslovanskih socialdemokratov. Kot program jugoslovanskih socialdemo­ kratov ne more obveljati zahteva po razrešitvi problema dualizma z odce­ pitvijo Ogrske kot so to predložili avstrijski socialdemokrati leta 1903. Pa tudi trialistična koncepcija ne rešuje jugoslovanskega vprašanja sa.] bi trializem pripeljal le še do večje zmede in do večjega razcveta absoluti­ stične birokracije kot sedanji dualizem. V akuten stadij stopa neka] dru­ gega namreč vprašanje enotnega socialdemokratskega nacionalnega pro­ grama za celo Avstroogrsko. če avstroogrska socialna demokracija tega ne doseže, bo prenehala obstajati kot celota, razbila se bo na vrsto socialdemo­ kratskih strank. Demetrovič trdno veruje, da se to ne bo zgodilo, da se bo sestal vsedržavni socialdemokratski kongres, ki bo izdelal enoten nacio­ nalni program za cel avstroogrski državni sklop.58 Demetrovićeva izvajanja kažejo, da omemba o nujnosti revizije brn- sk=ga programa v Tivolski resoluciji, ne pomeni zahteve po uveljavljanju personalnega načela avtonomiji proti teritorialnemu, brnskemu, marveč da pomeni novo stališče v vprašanju dualizma. Pomeni angažiranje za zahtevo po reševanju nacionalnega vprašanja v Avstroogrski kot celoti in ne se za reševanje jugoslovanskega vprašanja v celoti. Ta zahteva je pravilno ra- zumljiva le v zvezi z dolgoročno perspektivo, ki smo jo ze obravnavali. že na sami Tivolski konferenci je predstavnik Srbske socialdemokrat­ ske stranke Dimitrije Tucovič dal jasno razumeti, da ta program ne ustreza njegovi stranki in socialdemokratom balkanskih držav. V misli o cim tes­ nejši povezavi južnoslovanskih socialdemokratov, izraženi z geslom o jugo­ slovanski kulturni skupnosti, pa je vendarle videl pomembno realno vred­ noto tudi za Srbe iz kraljevine, kajti ta misel jih »popelje iz dosedanje osamljenosti in blokade!« In v imenu balkanskih socialdemokratov je tudi poudaril solidarnost z idejo o »spajanju narodno šibkih v močne skupine«, saj se take skupine lahko »upro evropskemu kapitalu.«59 Takšna metodološka izhodišča in vsi omenjeni posamezni momenti omogočajo tudi boljši razbor razpravljanj na prvi Balkanski socialistični konferenci malo pozneje, v začetku leta 1910 v Beogradu. Posebej omogo­ čajo stvarno oceno stališč slovenskega in hrvatskih predstavnikov, ko glede narodov Avstroogrske niso uveljavljali pravice do samoodločbe, pravice do nacionalnih držav. Ne da bi se mogli tukaj poglobiti še v problematiko beograjske konference, le omenjamo, da je čisto razumljivo, da se social­ demokrati Srbije in Bolgarije niso mogli ogreti za vizijo kakega federiranja z Avstroogrsko, saj so to konkretno državo z vso upravičenostjo ocenjevali kot nosilko imperializma, ki ogroža svobodo balkanskih narodov. Politika nemškoavstrijske (in ogrske) socialne demokracije pa ni bila takšna, da bi vlivala upanje, da bi utegnila postati v bližnji prihodnosti resen dejavnik proti temu imperializmu. V politiki Srbske socialnodemokratske stranke priznanje pravice narodov do, samoodločbe ni bilo moment revolucionarne akcije, marveč predvsem izhodišče za pozitiven odnos do obstoječe nacio- " Allgemeines Vcrwaltungsarchiv Wien, Fond ministrstva za notranje zadeve MdJPr. N I*j59/M. J. •'•» Dobro je znano, da avstrijska in ogrska socialna demokracija nikoli vec ni bila ne zmo/.na nt voljna sklicanja takšnega kongresa in priprave takšnega programa. '•' Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 193. 218 J- PLETERSKI: DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO nalne državnosti.60 Tudi s takšno omejitvijo pa je izrecno priznanje te pra­ vice narodov bilo važen pozitivni element idejnega formata Srbske socialno- demokratske stranke. In čas med Tivolsko konferenco pa začetkom prve svetovne vojne? Ali se v pojmovanju narodnega in jugoslovanskega vprašanja pri slovenski socialni demokraciji kaj premakne? Vemo za Tumovo, Prepeluhovo, Lon­ čarjevo, Dermotovo in še posebno za Cankarjevo kritiko etničnega unita­ rizma Tivolske resolucije, izražene v letu 1913.61 So pa še nekatera druga znamenja, ki kažejo, da je v vrstah slovenskih socialnih demokratov kmalu po 1.1909 nastajal občutek, da tivolski program ne rešuje perečih vprašanj nacionalne politike delavske stranke v zatiranem narodu. Takšno znamenje je bil znani spor med slovenskimi socialisti, ob vpra­ šanju šolskih društev v Trstu 1. 1911. Spor je nastajal, ker sprejeto stališče, formalno internacionalistično, o enaki škodljivosti tako italijanske kot slo­ venske šolske družbe (Lege nazionale in Ciril-Metodove družbe) ni zado­ voljevalo.62 To stališče ni dovolj upoštevalo razlike v položaju zatirajočega in zatiranega naroda. Poleg tega je značilno, da je spor nastal ob glasova­ nju nekaterih italijanskih socialdemokratskih poslancev v tržaškem občin- skEm svetu šsle v letu 1911, ne pa že tudi v letih 1909 in 1910, ko so le-ti že tudi glasovali za podporo italijanski šolski družbi.63 Vsekakor znamenje nove aktualizacije narodnega vprašanja v politiki JSDS. — Razdvojenost med slovenskimi socialdemokrati ni bila presežena, pač pa prekrita, ko so naslednjič leta 1912, tudi italijanski socialdemokrati glasovali proti pod­ pori italijanski šolski družbi in za municipalizacijo slovenskih privatnih šol v Trstu.64 V istem, 1911. letu, so se duhovi vzburkali ob češkem sindikalnem sepa­ ratizmu. Med slovenskimi socialdemokrati do kakega spora ni prišlo, JSDS se je postavila na stran centralizma.65 Toda če ugotavlja D. Kermavner, da so ob tisti priložnosti češki socialdemokrati občutili nezadostnost in ne­ pravilnost shematičnega stališča »nemškega« socializma v narodnem vpra­ šanju,66 bi si težko mislili, da takšnih občutkov, čeprav potlačenih, ni bilo tudi med slovenskimi socialdemokrati.67 Ob balkanski vojni 1. 1912—1913 pa je stvar postala resna. Socialdemo­ kratske stranke, ki na narodna gibanja kot družbena niso računale, je pre­ hitevalo nacionalno meščanstvo. Ljudstvo, ki mu je bil bližji izgon Turkov kot perspektiva federacije po zmagi socializma, je nacionalnim meščanstvom sledilo. Socialistom je grozila osamitev.68 V tem položaju pride do že ome­ njene odprte kritike Tivolske rezolucije. Marsikaj že imamo napisanega o tej kritiki, posebno še o stališčih Ivana Cankarja.69 Ni pa še dovolj raziska­ no, kakšen je bil učinek Cankarjeve kritike. In to ne le učinek kritike neo- ilirizma. Enako važno, če ne važnejše, je pogledati, koliko se je po Cankar- <0 Dušan Lukač, Srpski socijalisti o nacionalnom pitanju naroda na Balkanu; v: Balcanica 3 (Beo­ grad 1972) 403. ». . . politično jedinstvo i nezavisnost naroda koji i danas dobivaju svoj izraz u nacional­ noj državi nisu samo potreba domaćeg kapitalizma već su i jedna opšta kulturna potreba svih dru­ štvenih klasa.« Resolucija VII. kongresa SSDP, Beograd. 17. maj 1909 o kolonialni politiki in nacional­ nem vprašanju. Istorijski Arhiv KPJ, 3 (Beograd 1950) 118. " Dušan Kermavner v delu nav. v op. 51, 357. « Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 216—230. — D. Kermavner, delo nav. v op. 23. 169—175. " E. Maserati, delo nav. v op. 24, 250. " Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 252—253. « Zgodovinski arhiv KPJ, 5 (Beograd 1951) 216—230. 65 Dušan Kermavner, v delu nav. v op. 51, 360—361. " Prim. Jurij Perovšek, JSDS in vprašanje češkega separatizma (diplomsko delo, FF 1978).