CVETINOMIRSKI:
Dehor in lisica
Basen.
 eostečega se s kokošjo zapazi nekpč lisica iz bližnjega grmovja dehorja. Pocede se ji sline; za hip postoji — in že se ji veselo posvetijo oči; skokoma se požene iz grmovja naravnost mimo dehorja in kakor da ga je bila samo mimovihraje opazila, zakriči s sopiha-iočim glasom:  »Beži, stričko, beži, če ti ie življenje drago! Volkovi so mi za petami!« »Volkovi? Joj!« In delior, ves prestrašen, takoi izpusti načeto ko-koš ter jo ubere za lisico. V treli širokih skokih jo dojde in v svojem begu je tako nagel, da jo kmalu tudi pusti za seboj, drveč bliskoma če?. drn in strn.
Lisica teče še nekaj časa, ko pa vidi, da je izginil dehor že kdovekam pred njo v daljavo, se zasuče in se urno povrne k ostavljeni kokoši.
»Dober tek, zvitorepka!« si smejž vošči sama sebi ter se zadovoljno spravi nad kokoš. »Na prav Iahek način sem si pripravila večerjo... Zakaj bi se tudi trudila, ko je pa toliko neumnežev na svetu! Saj ml sami nosijo jedi pred nos... Se skubsti mi ni treba putke, vse to delo je že opravil stričko dehor ... 0, dehor — ne samo od svojega telesa, tudi od neumrtcsti smrdiš, da ie joj!« —
10