237
STOLNft CERKEV NA WAWELU V KRAKOVU
Književnost
Pedagoški Letopis. Izdaja Slovenska Šolska Matica. X. zvezek. Uredila Henrik Schreiner in dr. Josip Tominšek. V Ljubljani, 1910. Tisk „Uči-teljske tiskarne".
Ta letnik se dostojno pridružuje svojim tovarišem iz prejšnjih let in se zlasti odlikuje po aktualnosti nekaterih spisov. Učiteljstvo ga bode rado in z velikim pridom jemalo v roke. Obsega: 1. pedagoško slovstvo z razpravama o zgodovini in ,,o dečji književnosti srpski"; 2. razprave o seksualni (spolni) vzgoji, o glasbeni vzgoji z ozirom na učiteljišča in srednje šole in o narečju in knjižnem jeziku v šoli; 3. teme in teze poročil pri društvenih in okrajnih učiteljskih skupščinah leta 1910., sestavil blagajnik Jakob Dimnik; 4. poročilo o četrtem občnem zboru „Slov. Šol. Mat.", napisal Fr. Gabršek; 5. poročilo o delovanju „Slov. Šol. Mat.", podal tajnik dr. Lj. Pivko; 6. upravni odbor in imenik društvenikov „Slov. Šol. Mat." od J. Dimnika; 7. zaznamek dozdaj izdanih in založenih knjig „Slov. Šol. Mat."; 8. naznanilo.
Posebnega uvaževanja vredni sta prvi dve točki: pedagoško slovstvo in razprave.
F r. F i n k v Šibeniku nakratko razpravlja o razvoju zgodovinske vede.
Bila je doba pripovedujoče zgodovine: najprej pripovedke, pomešane s pravljicami, potem letopisi in kronike. Sledila je druga velika doba, doba poučujoče zgodovine. Poučna tendenca je silila v ospredje; pridružilo se ji je prazno moraliziranje. Najnovejša doba je genetična: zgodovina prikazuje naravni razvoj človeštva. Končni smoter tega načina je bil različen: eni so proučavali preteklost na podlagi verske ideje,
drugi v zmislu medsebojne krščanske ljubezni, tretjim je bila zgodovina pot do osebne svobode. Moderno stanje zgodovinske vede in zgodovinskega pouka je to-le. Imamo bi:loško in kulturno strujo. V zadnjem času je opaziti nekako družitev obeh s!ruj. Toda v šoli imej kulturna zgodovina prvo besedo! Naj se učencem ne pripoveduje samo o činih raznih vladarjev, junakov in vojskovodjev! Preporna je točka, je li treba v ljudski šoli razpravljati zgodovino starih časov. ,,Največ vrednosti za prihodnost ima struja, k vpošteva staro zgodovino tam, kjer sega nje vpliv neposredno v domačo zgodovino." Predvsem pa se je pri izbiru učne snovi za ljudsko šolo ozirati na domačo zgodovino. Drugič, naj se učenec uči ustavo-znanstva, da lahko v poznejših letih sodeluje pri javnem življenju v občini in državi. Dobro bi bilo, da bi se tudi pri nas uvedle takozvane ,,zgodovinske čitanke", kakršne že imajo pri Nemcih. Takozvane knjižice „Leitfaden fur den geschichtlichen Unterricht" pa metodiki strogo obsojajo. Izmed metod si je priborila prvo mesto kronološka metoda. Pruske regresivne metode nočemo. Nekoliko uvaževanja zasluži tudi sinkronistična metoda. „Na drugi strani se bori življenjepisna (biološka) struja za obstanek", ki pa se ne bo mogla držati. Tudi metoda koncentričnih krogov se zopet opušča. Na koncu svoje razpravice je pisatelj precej obsežno navedel književnost za proučevanje tega vprašanja, kar je hvale vredno.
O „ dečji književnosti srpski" je spisal priznani srbski pedagog dr. Milan Ševič obširno in zanimivo razpravo v srbskem izvirniku. V stari dobi  so služile otroški fantaziji narodne izmišljotine: