Joža Lovrenčič
	Ob vrnitvi
	Doma
	Srce ni moglo več vztrpeti in moral sem na dolgo pot, da bi še enkrat slišal peti domači glas, prepoln lepot.
	Prišel sem, slišal govorico, ko da v božično noč zvoni, ko da poslušam rajsko ptico — za me bilo več časa ni...
	Pozdravljen, dom očetov mojih, pozdravljen, ljubi rodni prag, po bridkih dneh in trdih bojih kot še nikdar si zdaj mi drag!
	Zamaknjen bil sem in omamljen. »Kdo ste, gospod?« zaslišim glas... V domači hiši tuj, osamljen zajočem, prebujen spet v čas...
	V Gorici
Xa Kornu ni več ure,                Ura in Herkul in znanci, ki nam je kazala čas,                vse, o vse je šlo — ko smo hodili študentje            neznanec med tujci hodim, trubadurit in v vas.                   pri srcu mi je težko.	
Tudi Herkul z gorjačo               Težko mi je in čutim je odšel kdo ve kam —            grozno puščobo in mraz — brez njega in fontane                na Kornu ni več ure, itrga več ne poznam.                  ki bi kazala čas....	
	103