125 letnlca šole v -trnl 1811. leta je spoznal grof Jurij Thurn, da bi bila v Orni potrebna šola. V ta namen je ponudil okrajnemu glavarstvu v Celovcu 400 gld. za prvo plačo učitelju. Še sedem let po ustanovitvi je bil pripravijen dajati po 50 gld v isti namen. Primanjkljaj naj bi krila črnska občina. Tudi za šolski fond je dal 100 gld. S tem je bil položen temelj današnji šoli. Skope so besede, ki v kroniki govore o tem činu. Dejanje je vredno večje pozornosti. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj je grofa poleg skrbi za svoje najemnike in delavce na njegovi žagi, žebljarni in v gozdovih še napeljalo k temu predlogu. Težko ie 125 let nazaj z gotovostjo sklepati o dejanjih, ki jih danes s ponosom beležimo, tedaj pa bi zavednemu Slovcncu delali skrbi. Da ne bomo krivični, ostanemo raje le pri dejstvu samem. Vse stranske namene (ki so bili mogoče važnejši od glavnega) pa bo mogoče šele kdaj pozneje razvozlati in z gotovostjo povedati. Cerkvena kronika, ki je točneje beležila črnsko zgodovino. je po vojni v prevratnih dneh izginila. V njej bi najbrže našli marsikaj zanimivega. Šolska kronika ima le skromen izpisek iz cericvene, ki sja je izvršil prvi nadučitelj Hriberšek še v 80 letih prejšnjega stoletja. Danes je črnska občina obmejna občina. Tudi naš šolski okoliš sega na Peci d'o državne meje. V prejšnjem stoletju pa, ko še ni bilo šole v Koprivni, je obsegal tudi koprivniški šolski okoliš, ki se od Olševe naprej strka z državno mejo. Da ta šolski okoliš po 29. letih obstoja šole še nima svojega šol. poslopja, je skoraj neverjetna malomarnost odgovornih faktorjev. Kljub temu, da so bile na nekdanjem črnskem šolskem okolišu ustanovljene Ł> nove šole v Javorju, Podpeci in Koprivni, je oddaljenost otrok od šole še vedno do 2 in pol uri preko hribov, ki deco toiiko izmučijo, da zlasti v zimskem času ni sposobna več za pouk po tolikem trudu, ki ga zahteva od njih pot do šole. To so »nepremostliivi« problemi obmejnega šolstva, ki smo jih le mimogrede omenili. Pa si poglejmo zanimivosti iz dolge dobe 125 let, ki jih je preživotarila naša šola in ki jih ie deloma beležila cerkvena, deloma pa šolska kronika. 12 let je bila občinska šola, na kateri je poučeval cerkovnik. Za svoje vzgojno dclo je prejemal na leto 30 gld 59 kr. (1. 1820.) poleg bire. 1835. pa je dobil le biro 30 škafov 4 maselca pšenice, 13 škafov 2 maselca rži in 114 kosov sira. Ker posebno kmetje niso bili naklonjeni špli, so dajali »šomaštru« najslabše. kar je premogla kmetija, pa še to šele po tožbi. Da ublaži položaj učiteliu mu je gubernij v Celovcu 1837. 1. dovolil 3 letno podporo po 70 gld. Po 1841. letu pa je koroški »Normalschulfond« prispeval letno 58 gld 5 kr k učiteljevi plači. Po 1852. 1. ni dobival več bire, zato je določila študijska dvorna komisija letno plačo za učitelja 350 gld. K temu je Thurnova žebljarna prispevala po 1856. 1. 10 do 16 gld. Vidimo, da je bilo y gmotnem po.gledu slabo preskrbljeno za učitelja. Prav tako pa je bilo malo pažnje posvečene šolskemu poslopju. Učno sobo so najemali po privatnih hišah. Ali so bile te sobe iprimerne ali ne, se ne da ugotoviti, pa bi bilo tudi nesmiselno se s tem ukvarjati, ko vemo, da bi našli šolske sobe v obliki zatohlih, nizkih kamer brez pravih oken in svet- lobe. No, saj še danes najdemo marsikje podobne učne prostore. Razume se, da učitelj-mežnar ni imel vedno časa ukvarjati se z mladino. Prav tako mladina ni vselej utegnila priti »zapravljat časa« v šolo. Če vse to upoštevamo, se ne bomo čudili, da so bili uspehi porazni, Leta 1823. je bila z odlokom študijske dvorne komisijc in knezoškofijskega ordinariata lavantinske škofije spremenjena prejšnja občinska ali privatna šola v »direktionsmiissige Schulc« pod upravo in nadzorstv&m cerkvene oblasti. Krajcvno nadzorstvo je vršil v šoli župnik, ob koncu šolskega leta ipa so se vršili izpiti v navzočnosti dekana. Točna poročila o izpitih in uspehu s poimenskimi seznami vsakodnevnih, ponavljalnih in nedeljskih šolarjev je bilo treba poslati škofijskemu ordinariatu. Kadar je prišel v župnijo škof, se je sam prepričal o uspehih. Zlasti A. M. Slomšku so bile šole pri srcu. Vendar ga napredek 1. 1848. ni prav nič razveselil, ker je označil disciplino in napredek kot »popolnoma nezadostno«. Kot župnijska' šola ood patronatom deželnega kneza ie životarila naša šola do 1869. 1., ko ie bil sprejet šolski zakon. Omeniti pa je treba, da se je dvignil uspeh na šoli 1. 1858., ko je prišel na šolo učitelj-cerkovnik Apuhal Jožef, ki je v zglednem redu vodi] tudi šolsko administracijo. Do 1872. 1. je poučeval on, dokler ni prišel prvi učitel) Anton Svetina. Po 1. 1872. ni bilo več takega reda na šoli do konca prejšnjega stoletja. Koliko je vreden tak red v arhivu, ve le tisti, ki ie kdaj iskal in zbiral zgodovinske podatke. Do 1869. leta se je poučevalo prav gotovo slovensko. Po tem letu pa se je čimdalje bolj začel boj za nemški učni jezik, k čemur so mnogo pripomogli načelniki krajevnega šolskega sveta, ki so bili do vojne razen v 1. 1893.—96. nemško orientirani. 1891. 1. se je vršil na šoli zanimiv in važen plebiscit. V prvi razred je hotel učitelj Hriberšek uvesti dve slovenski knjigi, ki jih kronika ne imenuje. Pozval je starše otrok h glasovanju. Žal se je glasovanje izteklo porazno za predlog. Zmagali so Nemci po krivdi slovenske malomarnosti in mlačnosti. Zmaga Nemcev je bila skromna, sploh pa le relativna, ker so se glasovanja udeležili le prebivalci Črne in Mušenika, kjer so bili večinoma priseljeni obrtniki, rudarji in delavci, z gotovostjo lahko trdimo, da bi pri obilnejši udeležbi volilcev zmagal slovenski jezik, kar se je pokazalo 2 leti pozneje 1893., ko so pri občinskih vo litvah zmagali Slovenci. S temi volitvami pa je bil izključen iz šole slovenski učni jezik. Poučevalo se je le 2 zadnji tedenski uri slovenščino kot predmet. V seznamu vvečine učencev, ki naj bi posečali ta predmet, pa najdemo v opombi »befreit«. Nemški značaj šole se je od 1. 1869 stopnjeval do konca svetovne vojne toliko, da so proti koncu pošiliali na šolo učitelje in učiteljice, ki slovenščine niso več obvladali. Torej ubirali so najboljšo pot, ki je spreminjala šolo v ponemčevalnico. Da so smatrali Avstrijci Črno za svojo trdno postojanko, dokazuje vpad Volksverovcev 5. maja 1919. Od ustanovitve do 1884. 1. je bila šola enoTazrednica. Prvi učiteli, ki je znan, je bil Jožef Volger 1. 1823. Za njim je bilo do danes še 15 upraviteljev, vendar so bili ,po razširitvi šole v dvorazrednico le 3 nadučitelji oz. upra- vitelji in to: od 1884. do 1894. Peter Hriberšek, za njim do prevrata Josef Grolenigg, od tedaj naprej pa je na šoli upravitelj Jariko Kuhar. Pogosteje so se pa menjavali učitelji. Šola sc je v novem stoletju hitro razvijala: 1902. 1. je postala trirazrednica, 1908. 1. pa se je kot štirkazrednica preselila v novo poslopje. Vojna je preprečila nadaljnji razvoj šole. V lctih 1899., 1901. in 1920. so se ustanovile za ,preoddaljene učence Podpece, Javorja in Koprivne pomožne šole, ki so pa postale v zadnjih letih samostojne. V Podpeci je sedaj tri-, v Koprivni pa dvorazrednica. Šola v Crni pa je ipo vojni 1. 1924. dobila peti razred, deset let pozneje še šesti razred, medtem pa poleg dveh vzporednic na domači šoli še paralelni prvi razred za prvo in drugo šolsko leto v Žerjavu. 1927. leta^ je Črna dobila tudi vrtec, tako, da je na šoli 9 učiteljev in učiteljic ter otroška vrtnarica. Že nadučitelj Hriberšek je 1892. 1. ustanovil društvo prijateljev šole, ki je imelo namen zbirati sredstva za podpiranje in obdaritev revnih otrok. Posebno mnogo ie koristila ta ustanova s tem, da ie v zimskih mesecih oddaljenim otrokom preskrbela za kosilo toplo juho in kruh. Poleg tega so se vršile vsako leto božičnice in zaključne šolske proslave, pri čemer so bili učenci obdarovani z obleko in obutvijo. Ta človekoljubna navada se je nadaljevala tudi po vojni, ko jo je oživel sedanji upraviteli g. Janko Kuhar v obliki »Podpornega društva za šolsko mladino«. Diruštvo je vršilo isto nalogo ko ono pred vojno, lani pa je prevzel skrb za prehrano revne dece in pomoč z obleko in obutvijo šolski PRK. V kakšnem bbsegu se vrši božičnica na šoli povedo številke stroškov za darila. Lani so bili obdarovani otroci z oblekami, nogavicami, čevlji, perilom v vrednosti preko 12.000 dinarjev, poleg tega pa se je razdelilo v zimskih mesecih preko 7000 porcij juhe in kruha v vrednosti preko 2000 Din. K stroškom juhe ni všteto plačilo kuhairici, ker kuhajo in dele učiteljice same. Omeniti je treba, da za kritje stroškov vsako leto prispeva lepo vsoto ravnateljstvo svinčenega rudnika v Mežici. ki ie dalo tudi pol milijona Din 1. 1927. za povečanje šolskega poslopja. Če pogledamo razvoj v 125 letih, vidimo, da je bilo v začetku na istem teritoriju, to je na skupnem šolskem okolišu Črne, Podpece, Javorja in Koprivne do 50 šoloobiskujočih otrok, danes pa jih ima samo šola v Črni blizu 500, ostale tri šole pa nad 250. Prav isto razmerje najdemo z razredi: za isti okoliš, ki je pred 125 leti zadostoval 1 razred, je danes natrpanih 15 razredov. K temu je seveda mnogo piripomogel razvoj rudnika v Mežici s topilnico v Žerjavu, ki spada v črnski šolski okoliš. H koncu naj pripišem še tole: Razstava, kjer je pregledno pokazana zgodovina in razvoj šole, poživi zanimanje prebivalstva za njihov kulturni hram. Prav zato pa proslave obletnic ne smejo biti navadne proslave z razstavo otroških ročnih del, risb, pismenih izdelkov itd., ampak naj imajo gkvni namen pokazati razliko med dobo, ko se je šola začela in sedanjostjo. Taka primerjava šele odpre ljudem oči in sami spoznajo, kako neumni so včasih, da se upirajo kaki novi stvari. Da pa je to mogoče, morajo biti točno pisane kronike. Kronika jo zrcalo dobe in tistega, ki jo je pisal. Prav isto moremo trditi o arhivu. Sam sebi daje slabo izpričevalo, kdor nima knjig in dokumentov v redu. Zgodovinsko važne listine na.i bi se shranile v posebnih mapah, ki bi omogočale vedno po njih določiti točen razvoj šole in vse važnejše dogodke med tem časom. Hvalevredno in zanimivo pa bi bilo tudi na vsaki šoli ali pa vsaj na večjih hraniti ,po en izvod knjige. ki se je kdaj uporabljala na šoli. Najzanimivejši pa bi bil šolski album. V njem naj bi našle prostor slike vseh učiteljev in katehetov na šoli, prav tako pa tudi slike prireditev in važnejših dogodkov. Če bi k temu pridejali še slike novincev in izstopivših učencev, potem bi imeli izredno lep spomin, ki bi ob primernih obletnicah pritegnil k svečanosti vse mlado in staro. Vsi bi -spoznali, da je vendar kos njihovega življenja ostal v šoli in da so nanjo vezani. Marsikoga bi to dovedlo do SDoznanja, da dolguje šoli precej več ko drugim ustanovam in bo zato svoj odpor vsaj omilil napram njej, če ne bo postal njen podDornik in pospeševatelj. Mirko Leder.