Kako naj si učitelj pridobnje veljavo. #) Učitelj si more veljavo pridobivati in sicer: kakor učitelj, orglavec in srenjčan. Kar se tiče učitelja kot učitelj, mora dobro razumeti svoje dolžnosti, t. j. izrejo šolske niladine. Vsaki učitelj, ki pride v svojo novo službo, dobro ve, kako radovedno in veselo ga •) Iz učiteljskega shoda na Gorenskem — g. Adamičev spis. Vredn. učenci pervo uro pričakujcjo. Ko stopi pervikrat v šolo, se vse oči bistro vanj uprejo. Na njegovera obnašanji o teni trenutku je veliko ležeče. Ako si zna ta čas učitelj pridobiti Ijubezen in zaupanje pri olrocih, pridobi si tudi veljavo pri staršib; kajti navadno starši doma otroke vprašajo, kako je bilo v šoli. Otroci potem pripovedujejo vse, kar so v šoli videli in slišali. Naglo tedaj učitelja presodijo, ter ga spoštujejo, ali pa je ob veljavo, ker pervi vtis je zeld zeld važen. Varuje naj se učitelj, da se v šoli kaj ne hlini; kažc naj se tako, kakor je; nenaravno zaderžanja mu bi pozneje le škodovalo. Učitclj naj vedno marljivo podučuje, in naj ravno tako ludi tirja od učencev, da ga poslušajo. Podučuje naj ne le samo na videz, le kakor posel ali iz vnanje dolžnosti, ampak tako, da bodo otroci res kaj znali, in to vse iz Ijubezni do otrok, človeštva in Boga. Kaznuje naj pa varno. Palica je žlahtno in imenitno orodje v šoli. Ako učilelj s palico varno ravna, ima velik vpljiv, neprecenljivo moč. Kakor hitro jo pa učitelj modro ne rabi, palica je ob moč , zraven pa še učitelj in šola ob veljavo, ker še v uašili časih prosti kmet misli, da učitelja le za to plačuje, da njegove olroke v šoli pretepa. Večkrat sc pripeti, da oda s pipico v ustih in kučmo na glavi prikorači v šolo, in učitelja prosi, da naj njegovega fanta le dobro nabijc. Treba je tedaj takini Ijudem kazati, da šola ni pretepalnica, ampak učiinica. S palico se ne more vse v glavo vtepsti; treba jc poterpljcnja. Boljši dvajsetkrat eno reč ponoviti, kakor enkrat udariti, da se serce žlahtni in da se odpravija neotesanost, robost in nagnjenje nekterih staršev do vednega pretepa. Učitelj naj ima pri podučevanji vedno pred očmi posebne razmere, ktere učence nagibljejo, da se raji in boljše, ali nerodno in slabo uče. Pred vsem pa naj bode mož pravega poterpljenja. Kdor se po teh pravilih v šoli ravna, kmali ima na vse strani veljavo, pa tudi sam s saboj je zadovoljen. Vsi ljudje pa tudi nimajo nadepolnih otrok, zarad tega jih pa cerkev toliko bolj mika. Kcdar pride učitelj v novo službo, se tedaj tudi rado vpraša: ,,Kako nek naš učitelj orgla in poje"? Tudi tii se mora učitelj potruditi, da za ccrkveno službo ljudstvu primerne, pa vendar v cerkvenem duliu postavljene pesnii zbira in prosto, po navodu liarmonijc igra ali z orglami spremlja. Nekteri orglavci mislijo, da si le s teni pridobujejo veljavo, ako v cerkvi igrajo poskočnice, in da razbijajo na orgle i. t. d. Re.s za pervi trenutek, ali o gotovih časih imajo takc kompozicije neko prijetnost, pa v ccrkvi ne bude pravega duha. Večkrat seni že proslega človeka slišal, da se mu veličaslno zategnjeni glasi v cerkvi k sercu bolj prilegajo, kakor pa tiste okroglice, ki jih vnemarni orglavci vpletajo med mašnc pesmi. 0 tej reči ne bodeni dalje govoril; le toliko še rečem, da učitelj kot orglavec si more v cerkvi pridobivati pravo veljavo, ako v cerkvenem duliu orgla in poje, se ve — učiti se je Ireba. — Učitelj, kakor liitro pride v službo, je tudi srenjčan, t. j. ud srcnje, na kterega vsi srenjčanje na tanko pazijo in vsa njegova dela in pota s posebno radovednostjo pretresajo in pretehttijejo. On naj se tedaj povsod pošteno in postavno obnaša; naj bode z vsemi brez izjemka priljuden, poslrežen in prijazin. Naj se varuje vsakoršnih družeb, in kolikor mogoče, posebnih prijaznosti; kajti take so se že čestokrat, posebno mlade učitelje na led speljale, da so si težko, ali si pa niso mogli nikdar več kviško pornagati. Varuje naj se zamere. Boljši je poterpeti, kakor pa s srenjo v prepiru živeti. Naj bode varčen, da si pri srojih pičlih dohodkih saj toliko prihrani, da se bode mogel pošteno po svojem stanu oblačiti, ker slabo oblečenega učitelja redko kdo spoštuje, ali pa nihče. »Srenja bode spoznala, da inia umnega in modrega inoža za svojega učitelja, ki jc Iepi izgled mladosti in odraščenim. Rada mu bode svoje otroke zaupala, in mu bode iz hvaležnosti še marsikaj privergla. Tako doseže učitelj svojo čast, spoštovanje in veljavo pri srenji; toda to je le njegovo lastno zasluženje! Treba pa je učitelju tudi podpore od svojih prednikov, kajti učitelj je le učitelj brez terdnega podnožja, in majhen veterček nemile osode (ker on je tudi slab človek) kmali vso njegovo veljavo, čast in spoštovanje spremeni v nečast, sramoto, nesrečo in žalost! Uciteljevi predniki naj bi tedaj z učitelji varno ravnali, naj bi jih v vseli družbcnih in šolskih razmerah po nioči pudpirali in vsako negodno pravljico o učilelju na zlaio tehto položili, do podlage preiskovali, potem ga še le sodili, kajti, ako že ni drugače, da mora biti učitelj kriv, zgubi vselej manj ali več veselja do svojega poklica in občuti dvakrat težje svojo imenitno pa težavno nalogo. Svet pa vesele in vnete učitelje za učiteljski stan tirja. Prcdniki so tedaj pervi steber učiteljeve 22* veljave. Drugi steber je pa blagostanjc, plača učiteljeva. Marsikaj veselega bi se slišalo o našili šolali, ko bi bila učittljem sreča vendar kaj mila, da bi se jim dohodki zboljšali. Res lepa čednost je poterpežljivost, posebno pa še v soli; pa, žalibože, želodec o tej stvari nič videti in slišati noče. Vse, kar tii povem, povem iz svoje skušnje.