Jože Sevljak
ZELENI KRES
Kmečki glas, Ljubljana 1992
Sevljak jc na knjižnem ovitku predstavljen kot nadaljevalec slovenske večer-niške tradicije, kar v marsičem, predvsem pa v tehničnem pogledu drži. Hkrati Sevljak na zavidljivo suveren način
modernizira to častitljivo izročilo in nekatere njegove stalne teme, recimo vaškega učitelja kot lokalnega mesijo; ne le na ravni privzemkov iz realnosti, temveč tudi v tem, da fabulo korenito očisti moralke. Bistveni premik znotraj konteksta, v katerem se pojavlja, prinaša Zeleni kres s tem, da podeželja ne prika-
92
LITERATURA
zuje kot izgubljenega raja ali privilegiranega kraja za stik z neokrnjeno naravo, temveč kot eno bivanjskih možnosti, ne boljšo ne slabšo. Brez lažne avreole v tekstu ni niti patine, in kar dobimo, je
preprosta in pitna zgodba o ljubezni. Večemica, če hočete, vsekakor pa dober primerek svojega žanra, kakršnih na Slovenskem od nekdaj primanjkuje. In to kar v vseh žanrih. (Zdenka Hribar)