Prvinšek L[ojzeJ: O VEZANJU KNJIG. (Opremil Janez Trpin.) Ljubljana. Državna založba Slovenije. (Celjski tisk) 1961. 21 + (I) str. 24 X '17. (Tehnika za dom in živ-ljenje.1)
Vsega skupaj kakih 15 strani besedila s slikami prinaša ta brošura o vezanju knjig. Po petnajstvrstič-nern uvodu si sledijo poglavja: Splošno o vezavah, Vezanje knjige, Popravila knjig, Vzdrževanje in noga knjig.
Priročnik hoče biti le splošno napotilo za domače vezanje knjig — večje naloge si ne zastavlja — 'vendar volja napisati nekaj stavkov knjižici na rob, še posebej, če primerjamo še ostala dva zvezka, ki sta izšla v isti zbirki in ki sta po vsem videzu boljša.
V prvem poglavju spoznamo le kakih sedem strokovnih pojmov (zvezek, blok, brošura; karitonira-na, navadna in posebna vezava; polplaitno, celo platno, polusnje in celo usnje; barvni, zlati, slepi iisk), ki nam jih avtor opiše. Drugo poglavje se od vseh omenjenih vezav ukvarja le z navadno veizaivo v pol-platno. Uvodoma obravnava lastnosti knjigoveških materialov platna, lepenke, papirja, lepila ter orodja. Nato prehaja na opis posameznih elementov knjige in najpreprostejšega načina šivanja, lepljenja, obrezovanja, pripravljanja platnic, rezanja platna in stiskanja. Zadnji dve poglavji pa obravnavata način popravil ja n ja knjig, bolje vezavo
ter vzdrževanje im nego knjig (prostor, klima, materiaili, ščitni karto-mi, ovitki iitdJ).
Čeprav je avtor vsaj na dveh mestih izrecno napisal, da pomeni knjiga najosnovnejši pouk v vezavi in da obravnava samo eno vrsto vezave, s knjižico ne moremo ‘biti zadovoljni. Predvsem zato ne, ker bi ta opis vezave (pa čeprav najenostavnejši in brez 'vsakršnih pretenzij) lahko zadovoljil pred 30 ali 40 leti, danes pa zares ne more. Ne mislimo, da je v opisu kaj posebno zgrešenega, ne, gre za bolj važne opustitve ali pavšalne stavke, ki bi lahko samo s svojo večjo preciznostjo docela drugače dvignili vsebino knjižice. Ce npr. niti mimogrede ne omeni, da bi bilo dobro dati v lepilo tudi Ikako razkužilo (galun, formalin, niitrobenzol ipdJ), kajti danes je biblioteona znanost, ki se ukvarja izključno z ivezuvo in patologijo knjige, že na teki višini, da je res ne bi smel obiti nihče, ki vsaj od daleč o takih stvareh piše; če si upa (brez komentarja vsaj) zapisati stavek »pri številkah revij boano odstranili vse, česar ne želimo imeti v knjigi (oglasne strani, ovitke in druge dodatke)«:, ko pa vendar stremi sodobni hranitelj knjig, naj bo privatnik, knjižnica ali kdorkoli, ohraniti kur se da popolno podobo dokumenta kot pričo časa, v katerem je izšel in zato skrbno vlepLja vse platnice, oglase in druge dodatke; če niič ne pove, kam je pametno dati kazalo, ako ga revija ima; če niti ne omenja modernih vezav v polivinil, pergamoid in v druge podobne snovi, ki so danes v vsakdanji uporabi, — potem res ne moremo roči, da knjižica opravičuje svoj naslov in da ie primerno, da je 'V talki obliki izšla.
Močno pogrešamo vsaj najbolj skromen zgodovinski pregled, kako se ie vezava skozi stoletja razvijala, saj poznamo celo vrsto vezav, katerih število gre v dese-
tine in ki so vsaka po svoje doprinesle delež tudi k maivadni vezavi. Tak uvod bi šele nakazal, za kaj pravzaprav gre, (kaj vezava pomeni in kakšen je njen namen, saj avtor v uvodu tudi sam pravi, da je vezava »za zunanji videz« zelo pomembna. Suho podajanje osnovnih faz vezanja pa zapušča precej siromašen vtis o vsebini. /Naj je knjižica namenjena tistim redkim sodobnikom, ki bi se radi v svojem iprostem času ukvarjali tudi s takim »konjičkom«, ali pa naj jo bodo v roke jemali šolarji, da bi se v okviru krožikov poskušali tudi s knjigoveštvom, potem bi tak uvod res ne smel manjkati, še posebej, če prazne strani kaj zijajo v brav-ca (skoraj 5 praznih strani, opremljenih z bolj klavrnimi vinjetamii). Man jka tudi slika, na kateri bi bili, neodvisno od ilustracij posameznih faz dela, označeni in prikazani vsi elementi knjige, kajti, kako naj si »knjigovez« pomaga s trakom kapitalom, če ga pa nobena risba ne prikazuje? Poglavje zase je pri takem delu tudi nomenklatura. En sam primer: aivtor navaja »trak za označevanje strani« (str. 14). Za isti pojem ima Gspan »bralni znak« (Konserviranje, str. 15'), Gerlanc »zaznamo'valni ali bralni trak« (Priročnik, str. 55). Škoda tudi, da ni nobene ilustracije, ki bi prikazovala delo kake knjigoveznice ali podobno.	Marijan Brecelj