IZ CIKLA ,OSTRNICE'
Oton Zupančič
Vode pred rojstvom: v krilu kraških skal nevidna semena rek, jezer: staplja se atomov na miljarde, da se kaplja le ena zoblikuje v čist oval.
Prečudo, ustvarjeno v temi za dan, drobno, okroglo, jasno in prozorno, ko da bo ukazu enemu pokorno: tu bodi odsvit sedmerobojen zbran!
A v njem že bije sen vsega brezbrežja: v slapove hrumne, toke hudourne, na oceane se mu hoče burne iz mirnega, varnega ravnotežja.
Mi ogenj smo pred rojstvom: iz stoletij utrinjajo se iskre, preden vname se v njihovem objetju živi plamen, ki v njem človeška duša se zasveti.
V bodočnost iz davnin hiteči kres, prižgan, da jasno in pokojno sije iz njega zakon večne harmonije, med nebom in zemljo ljubezni vez.
A kot vode pred rojstvom: skoz viharje samo, drugači nočemo v vedrine, ki v njih nebeške gledajo strmine lepoto starih zvezd in mladih zarij.
Kedaj bodo vse tehtnice zravnane, da bo ta pokoj, na obok zapisan, v zrcalo zemeljsko verno zarisan — šele ko velika ta ura nam zastane?
481