List 80.
Kako posebno lepo zelje si zrediti.
Med zeljem in zeljem se ve da je velik razloček. Lepe, debele pa terde glave so veselje gospodarja in gospodinje, pa tudi veselje vsake kuharice in tistega, ki ga vživa, — če pa je glava le mehak in pernat kodravec, kdo mara za tako zelje!
Lepšega zelja (kapiisa), kakor ga vidimo na zelnikih v fari Marije Divice v Polji in posebno v Ka-šlji, ga menda ni na svetu, in vendar zemlja tega polja ni debela in mastna, marveč pešena.
Kaj nek počenjajo tukajšni gospodarji, da si iz-rejajo tako lepo zelje, ki jim tudi vsako leto, če ne pride kakošna posebna uima čez-nj, privabi lep dobiček? Nekiprijatel nam je povedal, kako ravnajo ž njim, in ker bi bilo dobro, da bi se povsod ravnalo tako, povemo kar smo zvedili natanko.
Zelnik gleštajo po navadi, kakor drugod; navo-zijo gnoja, ga raztrosijo po njivi in jo izorjejo in obdelajo.
Kadar pride čas saditi sajenice (flance), skopljejo po poldrugi čevelj saksebi jamice, kakih 4 ali 5 per-stov globoke in za dlan široke; v te jame pomečejo blata iz sekreta, in ko potem na-nj pogrebejo iz jam izkopano parst, ne vsade sajenicev to jamo ali v gnoj, ampak vsako tikoma gnojne jamice, zraven v zemljo. Korenine vsih sajenic (flanc) pa, preden jih sade, še pomočijo v lonec, ki je s sekretnim blatom napolnjen.
Lejte! to je vsa skrivnost, ktera dela tiste lepe zelnike, ktere vsak občuduje, kdor jih le vidi, inkteri donašajo enemu samemu gospodarju po 100 fl. in še več dobička na leto iz prodanega zelja. Da ima človeško blato prečudno rodovitno moč v sebi, je vsakemu znano, — da si zamore te žonte vsak gospodar toliko pri svojem domu napraviti, kolikor je za zelnik potrebuje, je menda tudi gotovo. Vsak ima tedaj la-hak pripomoček pri rokah. Le to, zares umno ravnanje si je zapomniti, da se ne sadi nobena sajenica v gnoj, ker bi ji bil prehud, ampak tikoma zraven, ob kraj gnojne jame, iz ktere se rodoviti bližnja zemlja počasi, da se nježne koreninice napivajo malo po malem tistega izlečka, ki tako čudovito pospešuje rast berhkega zelja.
Kakor naše pridne Krakovčanke znajo rodovititi svoje gredice, tako so kmetovavci okoli Kašlja in okolici ti res pervi mojstri za zelje; ne gnjusi se jim delo, iz kterega rastejo goldinarji.
Že spet se kaže, da gnoj pa le gnoj je tista „co-pernija", v ktero bi mogli vsi kmetovavci od konca do kraja terdno verovati.
Naj pridni gospodarji in gospodinje prihodnje leto ne pozabijo svoj zelnik po kašelj s k o obdelati!