Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
J^STO HI.	7 J^JUBLJANI, 1. OKTOBRA l88$.	£tEY, 10.
Na ljudski veselici.
^	Devctnik.
^&alčži nu. stara, dobro založi, 'V Oblastno sodeč pri svojem moži; Telčtine imaš tu in svinjine, Človeku se kar cedijo sline. Salata je tu in gorka prikuha, Iii tu pol hleba belega kruha. Pa zraven časih malo primoči, Mož, reči moram, dobrega toči. — In ti tam, deklina, pasja vera! Ne drži se, kakor mila Jera. Prišli smo na ljudsko veselico, Gostimo se torej z včliko žlico. Najlepše mi hoje v gozdu ni škoda Za čast dežele, za slavo naroda!
B a r b a.
Mož, meni se zdi, da ti gre že v lase.
D e v e tn i k. Kar zdi se ti, žena, ohrani zäse. Zdaj pij in jej in veseli se z milno. Vsak dan ne pride cesar v Ljubljano, Zakaj bi enkrat ob mizo nc vdaril!
B a r b a.
Samo, da bi preveč ne burkljaril! —
Marjet a. Poglejte, poglejte, kdo se tam bliža?
Devctnik. Koščakov Luka, da bi ga griža!
B a r b a. Nocoj ta večer, mož, nič prepira!
Devctnik. Prostora išče, okrog se ozira.
Barb a.
Veš kaj? pokliči ga sem in vse bo v redi.
D e v e t n i k. Hč, Luka! Kaj stikaš ondod? Sem sedi!
Koščak. Pa sedem. — Dober večer, soseda!
D e v e t n i k.
Pij, duša!
Koščak. Na zdravje!
Devctnik.
In tu je skleda.
Koščak. Ljudij se je zbralo kot listja in trave.—
41
Devetnik. Nu, si ga li videl?
Koščak.
Od nog do glilve!
Devetnik. Cesarske postave, kaj?
Koščak.
Resnica,
In vender tako prijaznega lica!
Barb a. Pa tisto oko!
M ar j et a. Prav pravite, mati, Jaz menim, da ni se treba ga bati.
Devetnik. Nu. kaj pa župan? To ni kar si bodi, Kako se je držal, raca na vodi! Ponižno je stal pred cesarjem in častno,
A vender tudi nekako oblastno: Spodobno je vSdel se svojemu stanu, Primerno ljubljanskemu županu. Kaj menite, to so reči velike; Govoril je glasno, brez izpotike; Najbolj pa je mož po volji mi storil, Da je slovenski s cesarjem govoril. Zdaj tudi Slovenci veljämo kaj.
Koščak.
Res je.
B a r b a. A ko bi cesar prišel v Zalesje, Kako bi pa potlej ti županil?
Devetnik. Jaz, primaruha, bi nič se ne branil, Za silo bi že, če ni drugače.
Barb a. Kako bi se vender tresle ti hlače!
Devetnik. Pomoči bi ženske gotovo ne prosil, Devetnik je vedno še dobro se nosil.
Koščak. Česti res cesar prejema in slave Veliko na potu, a tudi težave: Poslušati mora nektero prazno, In še odgovarjati vsem prijazno. Od živijev samih bole ga ušesa, Ponoči skoraj ne zatisne očesa, Pod oknom godejo mu in piskajo, Slovenski in nemški poj<3 in vriskajo! Hrup, gneča, kamor se koli obrne, Vesel bo, ko se domöv spet vrne.
Devetnik. A kaj pa domd ga, menite, čaka? Iz uma ga de vaj o siromaka. K;\j čudni otroci so ti narödi, Kar temu vgaja, ni temu po godi. Ta sili na levo, ta rine na desno, Kar temu ohlapno, je temu pretesno; Temu naj peče se, temu kuha, Ta belega hoče, ta črnega krnha, Ta polžje krvi, ta ptičjega mleka, Pa jeza ne primi časih človeka! Če temu kaj daš, pa 6no se kuja, Ljubezen bratovska jim je tuja; Vsak misli le mtse, dela le zäse, Kjer morejo, urno si planejo v lase: Jaz bi kar leskovko vzel s police —
Učitelj. To dobro, da nimate vi pravice —
Devetnik. Gospod učitelj! — od kod pa vi sem? Kar videl, gospod, in čutil vas nisem.
Učitelj. Za vami sem stal, da poslušam malo, Kako bi se naj pri nas vladalo.
Devetnik. Prisodite k nam, kaj treba vam stati, Če hočete našo modrost poslušati? — Zasukni se, deklica, bödi hitra, Najboljšega nam prinesi dva litra! — Vse plačal! — jaz, Devetnik zaleski, Župan in mož spoštovan v soseski.
Barb a.
Dolenjec že vmes govori iz njega.
D e vetn ik.-Ti molči! Takč je slovanska šega: Ko v družbi modri možje govorijo, Žene za zobmi naj jezik držijo.
B a r b a.
Dom A pa —
Učitelj.
Prosim, mati županja!. Za dobro stvar se vaš mož poganja. Modrö govorite, oče Devetnik, Lahkö bi bili cesarski svetnik. Res notranji mir se pri nas pogreša, Zato vse nekam hira in peša. — Todä, pri sebi najprej začnimo. Možje, in v miru domä živimo; Kaj bomo za dalnje stvari skrbeli!
Devetnik. Saj bi, samo da bi oni hoteli. Slovenec je vedno premalo še v čisli —
Uči telj. R6s, vender to ni zdaj meni na misli. Možii poznam, ob<t poštenjaka —
Devetnik. To name meri in na Koščaka.
Učitelj. Zemljišča imata v vasi najbolja, Njiv, gozdov obilo in ravnega polja. Ta dva moža se za košček puščobe, Kjer trnje le rase in kravje gobe, Prepirata, pravdata leta in leta, Jed jima diši že stokrat, pogreta.
D.e v e t n i k. Kar je, to je; pravica je moja.
Koščak. Jaz pravim, da moja.
U čitelj.
Malo pokoja! Vi pravite, da Koščakovo m'?
Devetnik.
Ne!
U čitelj. Da ni njegovo pravite vi?
Koščak.
Ne!
Učitelj. Obit prav trdita, poštenjaka, Zatö je moja razsodba taka: Zemljišče ni tega moža, ne t6ga, Torej naj nobeden po njem ne posega.
Devetnik. Čegav pa potlej ta krajec bodi?
Učitelj. Občinska svojina!
Devetnik.
Mož naglo sodi. Kaj praviš, Koščak, ki se praskaš po glavi ?
Koščak.
In ti?
Devetnik. Pa bodi nu, kakor pravi!
Koščak.
Pa bodi!
Devetnik.
Zdaj pijmo na vso to jezo Ter z vinom praznujmo novo zavezo!
Učitelj. Tako je lepö; a zdaj še nekaj.
Koščak. Gospod pa vedno še novega ve kaj.
Učitelj. Še dva poznam — dekle in mladenič —
Devetnik. Le-to pa ne bode, zdi se mi, že nič.
Učitelj. Lepa in mlada imata se rada —
41
Marjeta. Andrej če. mati!
D e v e t n i k.
Stara navada.
Učitelj. Poglejte, kaj lepšega treba zakona? On vstvarjen je z&njo, in zžinj pa ona, Premožnih hiš jedina otroka — Povejte, ljudje, kdaj bode poroka. — Ne drži tak<5 se, bes te löpi, Možato, Andrej, pred moža stopi! Prositi ne daš se, ko treba tepeža, Sedaj pa si taka pusta Neža!
A n d rej. Naravnost vas prosim, oče, pošteno, Marjeto svojo mi dajte za ženo.
Učitelj. Poglej ga, poglej junaka Andreja!
D c v etn i k. Prodsin sem, že vidim, vse ženska preja! Nu, ženin, kaj pa tvoj oče pravi?
K o š č a k. Jaz menim, naj dela po svoji glavi.
I) e v e t n i k. Če prav se premisli in preudari, Narobe mož ni mladi, ne stitri. Hej, kamor je krava šla, pojdi še tele! Vse v slavo naroda in čast dežele! Cesarjev prihod praznujmo vcs61i, Dasi ste otroka in zemljo mi vzeli.
K o š č a k. Vse prav, le davka je preveč, davka.
D e vetn i k. Kaj motiš nam praznik, da bi te kavka! Tu pij in jej, domil se poköri. Bog živi cesarja! Pa vina göri!
J. Stritar.
Cyclamen.
Spisal J a n k o Kersnik.
Roman.
(Dalje.)
Trinajsto poglavje, te^^lkoro tri tedne po zadnjih dogodkih so ostale razmere med
glavnimi osobami naše povesti neizpremenjene. lilBi® llovska je stregla doma svojemu bolnemu soprogu, kateremu se je bila bolezen na slabše obrnila; mnogo dnij žena niti iz hiše ni stopila. Z vednim delom si je tešila spomine, ki so jo sedaj hoteli po gostem mučiti in vznemirjati.
Pri Boletovih ni bilo izpremembe, nego da je Meden sedaj skoro sleheren dan prihajal k njim, in celo Hrast se je bil zopet dvakrat ali trikrat oglasil.
Pa guvernanta ga ni zvabila tja; čisto druge namere so ga vodile. Od onega krasnega večera ni imel več mirne ure, in tudi svoj pisarniški posel je zanemarjal. Sprehajal se je mnogo ter vedel vselej tako kreniti, da je prišel v bližino Medenove pristave. Pa sreča mu ni bila mila, nego nasprotno: nezgoda je hotela, da je kovačiea Barba večkrat ravno tam hodila, jagode nabirala, kozo pasla, ali pa kako suho vejo vlekla iz gozda, — kjer je doktor meril svoj pot.
Nekega večera pa, — kajti le o takem času se je sprehajal Hrast, — srečal je nenadoma Tilha.
„Ah, gospod doktor/ zakričal je le ta, „ravno k Vam sem se namenil; saj veste zavoljo tiste pravde."
„Zarad katere pravde?" vprašal je Hrast, kateremu zadnji pogovor s Tilhom ni bil več v mislih.
„I no! Jaz tudi ne vem s kom in zakaj se pravdate, pa naročili ste mi zarad onih tu gori na pristavi —a
„A—a, da, da! Stvar je že v redu. Hvala Vam, Tileh."
„Pa ste hitro končali," dejal je oni malo nejevoljno, kajti nadejal se je, da še kaj prisluži.
„Tako je; časih hitro, časih pa počasi," odgovoril je doktor ter naglo stopil naprej.
Istega večera se je Tileh razgovarjal z Barbo, da je srečal dok-toija, in ona je tudi omenila kolikokrat, in kje ga je v zadnjih dneh videla.
„Kakor kak ogleduh — tako lazi okoli," pristavila je.
Kovaču se je pa nekaj posvetilo.
„E, čakaj, čakaj! Baba, ti si slepa: ali ne uganeš, zakaj lazi ta skrije po naši soseski?"
Ona ga je začudena in skoro prestrašena pogledala.
„Za kom pa lisjak lazi sušca meseca?"
„Pojdi, pojdi, tepec stari!" zavrne žena prebrisanega kovača. „Kam pa bo hodil tukaj, kjer ni žive duše v obližji, — saj ima v Borji dovolj deklet."
„Razumela si me vender, če ravno imaš kratek pogled. Kaj pa tu gori na pristavi? Kaj?"
Zdaj sta bila pa soproga takoj jedina, in Barba je to noč slabo spala od golega hrepenenja po dnevi. Ko se je pa zdanilo, nesla je to novost z jajci vred v Borje. —
Poleg svojih brezvspešnih sprehodov obiskal je doktor tudi, kakor smo že omenili, dva ali trikrat Boletove, pa isto tako brez-vspešno; kajti šel je tja le za to, da morda najde tam Ilovsko. Našel pa je le Medena, katerega je zdaj očividno zanimila j edino le Elza. Drugim časih še odgovarjal ni.
Bole se je smijal ter pošalil sem ter tja, kadar je bil navzočen; navadno pa je pustil družbo. Boleški vse to ni bilo po volji, pa Medena ni hotela žaliti, in zato je mirno čakala, kako se bodo raz-motale te stvari.
Da doktorja ne zanima več njena guvernanta, to je vedela; slepa bi morala biti, da bi ne bila zapazila te izpremembe; — uzroka pa ni znala, in navadna ženska radovednost bi jo bila skoro do direktnega izpraševanja guvernante zapeljala. Pa premagala se je.
Nekega dopoludne se pripelje Meden v svojem najlepšem vozu pred Drenovski grad. Opravljen je bil najelegantneje; frak. beli ovratnik, cilinder in rokavice, vse je bilo novo. Na prsi si je bil pripel krasen nageljnov cvet. Tako je stopal počasi po stopnicah v Boletovo sobo, kjer je vedel, da najde gospodarja.
Le ta je osupnen vstal s stola ter ogledoval prijatelja, kateri se mu je nekako slovesno bližal.
„Ha, ha, ha — kaj pa misliš? Ali uganjaš predpustne burke ali se pa ženiš? Kaj druzega te ni spravilo danes v frak in beli ovratnik."
„Zadel si jo, kakor vedno, ljubi prijatelj," deje Meden ter gleda okoli, kam bi odložil cilinder'; malo v zadregi je bil mož ter poskušal prijazno smehljanje.
„Kaj sem zadel? Da se ženiš?"
„Da!"
„O ti prekrasni mladeniči Pa kje je Tvoja izvoljena, srečna nevesta?"
„Ncmam je še; zato sem prišel k Tebi."
„Kaj — k meni ? Ha — ha — izvrstno! Morda si hočeš jedno mojih deklic izbrati. Takoj privolim, da bi bili le dovelj stari. O ti zlati ženin, — samo malo pozno si začel. „„Schier vierzig Jahre bist du alt---""
„Nikar se ne šali," vzdihne Meden ter si z rudečim svilenim robcem obriše pot s čela.
„Torej je bridka resnica?"
„Da, resnica! Ti mi moraš pomagati!"
„Jaz — pomagati? A — a!" odgovori zategneno Bole, kateri je jel spoznavati, kam meri Meden.
„Moraš, če si mi prijazen !"
„Prijatelj, zdaj pa prosim, da govoriš bolj jasno in točno, kajti do zdaj te še ne urnem."
„Ah, saj veš!"
„Za Boga, kaj hočem vedeti?"
„Elza!"
„A-a-a-a!"
Bolfc navlašč ni govoril dalje ter se je radoval o zadregi, v v kateri je tičal Meden.
„Povej prijatelj, ali si tudi tedaj, ko si njo vprašal, tako navdušeno govoril, kakor govoriš zdaj?" deje Bole porogljivo.
Oni je nehal brisati svoje čelo ter začudeno pogledal graščaka.
„Jaz še nisem govoril ž njo o tem."
„Ha ha, ha, izvrstno! Torej želiš, da jaz govorim za Te? Dobro ulogo si mi privoščil. Tirer les marrons du feu! Koliko boš dal — mešetarine? Stvar ne bo tako lehka, kakor v svoji mlade-niški zaljubljenosti računjaš".
„Zakaj ne?"
„Pomisli — doktor tudi hodi Tvojim potom."
„Njega se ne bojim!"
„Dobro za Te! Pa zdaj govori, kako in kaj!"
„Prosil bi Te, da govoriš z Elzo, je li zadovoljna vzeti mene," deje Meden skoro jecaje ter seže zopet po svoj robec.
„To se lehko takoj zgodi. Čakaj malo", odgovori Bole ter stopi k steni, da bi pozvonil.
„Ne, ne, ne", kriči Meden, „ne v moji navzočnosti, nikakor ne! Jaz grem."
%„Ti si vzor pogumnega snubača! Pomisli vender, da je najbolj umestno, ako se takoj zmenita. Preveč časa ugibati in presojevati — tega jej ne smemo pustiti! To bi ne bilo koristno! Torej jaz bom pozvonil \u
„Ah!" je vzdihnil Meden ter sedel na stol v kotu sobe.
„Prijatelj, nekaj je treba še pomisliti, predno pozvonim in predno se pomenimo: ali ima Elza kaj dote?"
Bole je bil hudoben, poznal je slabosti Medenove ter vedel, da pri njem skopost in lakomnost nista zadnji med merodajnimi strastimi.
„Prašal nisem," reče Meden, „pa to se morda pozve? Ah, dote ne more imeti, ker je guvernanta."
„I, morda jo prikriva ?"
Meden je ogledoval okna graščakove sobe ter drgnil z rokama po svojih kolenih.
„Meni je vse jedno, ima li doto ali ne. Ce jo ima, tem bolje!" reče naposled.
Bole se je s sarkastičnim nasmehom obrnil v stran ter potegnil zvonec.
Dekli, ki je malo potem vstopila, ukazal je poklicati guvernanto in nekoliko trenutkov pozneje je vstopila Elza.
Postala je osupnena pri vratih, ugledavši Medena v praznični opravi.
„Cesa želite?" vprašala je Boleta.
„Prosim, sedite tu na stol; razpravljati nam je nekaj važnega."
„In to bi bilo?"
Guvernanta je umela govoriti z načinom, kateri je časih celo gospodarju imponiral.
Bole je spoznal, da mu je treba resnemu biti in zato je izpremenil tudi dozdanjo obliko svojega vedenja.
„Oprostite," dejal je z resnim glasom, „morda se Vam ne bode dozdevalo umestno moje vsiljevanje, pa prijateljstvo zahteva, da prevzamem to nalogo. Snubim Vas v imenu svojega prijatelja Medena."
Guvernanta se je zarudela; pa takoj potem je bila zopet, kakor navadno, — niti bleda, niti rudeča v lice.
„In zakaj gospod Meden tega sam ne stori?" vprašala je ter povesila oči.
„Ker se mu bolj umestno dozdeva vpeljati to tem potem."
Kratek molk jc nastal po teh besedah, in Boletu ni bilo težko, varovati prejšnjo resnobo.
„Vi ste me osupnili, iznenadili —a deje naposled guvernanta.
Bole je mignil Medenu, in ta se je počasi vzdignil s svojega stola ter stopil k Elzi.
„Ali niste vedeli tega, da, da, da . . Dalje ni mogel, pa prijel je guvernanto za roko.
Odtegnila mu je ni, pa obrnila se je k Boletu ter rekla:
„Odloga Vas prosim; prenaglo je prišlo vse to — odloga morda do jutri, pojuteršnjem, samo par dnij* -
„To se ve da, kolikor želite, le predolzega ne!" deje Bole.
„To se ve da!" pristavi Meden ter vleče svoje rokavice z rok.
Kratek molk je nastal, in v tem je odšla guvernanta. Niti Bole, niti Meden je ni zadrževal.
„Vesel bodi, bratec/ klical je prvi, „zdaj si na konji; toda jaz bom najel Hrasta, da te toživa za odškodnino. Guvernanto mi vzameš iz hiše, — kje dobim drugo?"
„Kaj pa, če se drugače premisli?"
„E—e— prijatelj, če se premisli drugače, potem Ti čestitam, sreča Tvoja! Če se pa ne premisli, potem pa imaš, česar si želel. Si li zadovoljen z menoj?"
Meden v istini vender ni bil zadovoljen. Ko je sedel malo pozneje zopet v svojem vozu, dozdevalo se mu je, da ga tešči nekaj tam, kjer je mislil, da mu bije srce, tam med srcem in želodcem, in prav slabe volje je zaklical svojemu hlapcu: „Vozi, vozi in udari to vražjo kobilo!"
Istega popoludne je prišel doktor Hrast na Drenovo, in naključje je hotelo, da sta se bila odpeljala Bole in soproga njegova v Zalog na pohod; vzela sta tudi starejšo hčerko s seboj in doma je ostala guvernanta in mlajša hči Boletova, katera je pa najrajši igrala se pri deklah na polji poleg grajskega vrta.
Elza je bila ostala na vrtu in tam jo je našel doktor.
(Dalje prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdina. 17. Puščavnik Feliks.*) (Dalje.)
i'idke skušnje človeka izpremene. Berus ni bil nikoli dosti prijazen, ali brez društva ni mogel prebiti, ker baliač potrebuje ljudij, da ga poslušajo. Zadnja nesreča ga je prestvarila in izmodrila. Primrzil mu se je ves svet. Poslom je zjutraj ukazal, kaj jim je delati, drugih pomenkov ni imel z nikomer. Ženske in zakon mu niso prišle nikoli na misel. Ce ni bilo nujnih opravil, zaprl se je v svojo spalnico in šel na posteljo. V nedeljo je ves dan dremal in spal. V domačo cerkev ga več let ni bilo. Na božjo službo je hodil v mesto, o grdem vremenu je ostajal doma. Vaščanje ga kdaj po ves teden niso videli. Od konca ni minil noben dan in skoro nobena ura, da se ne bi bili razgovarjali o Berusovem gabru. Od vednega grohotanja jih je bolel marsikdaj trebuh. Ne jeden se ni oglasil, da bi bil Tončka omiloval. Sčasoma so se ljudje praznih marnjev naveličali in si našli bolj potrebnih in pametnih pogovorov. Tako je preteklo deset let brez imenitnih prigodkov in dejanj, ki bi bila vredna, da se zapišejo. Odločilen preobrat pa naredi v Berusovem življenji praznovanje svetega Feliksa. S tovariši se ga je bil prejšnje čase že večkrat udeležil, ali vselej brez pozornosti in misli in torej tudi brez prida in nasledkov za svojo dušo! V Novo Mesto je šel, kakor je bila zdaj njegova navada, sam. Ce je videl kakega znanca, zavil je na stransko stezo in se ga ognil. Na veliki cesti mu to ne bi bilo mogoče, zato se pridruži tujim, belokranjskim in hrvaškim romarjem, ki so prihajali čez Gorjance. Teh ljudij se ni bilo bati, da bi ga pikali; godila mu je tudi njihova zastavnost. Ker mu se je zdel njihov pomenek jako prijeten, spremil jih je celo v krčmo, kamor so šli starejši iskat gorkega kosila. Beseda je tekla
*) V predzadnjem listu so v Trdinovih bajkah na 514. str. v 17. vrst.i za „neznanih deželah" izpuščene besede: „Sveti Feliks mu jc prošnjo uslišal in mu govoril o neznanih deželah: o svetih nebesih itd."
večinoma o brezštevilnih čudežih in milostih, s katerim dokazuje sv. Feliks še dan denašnji svojo oblast, mogočnost in dobrotljivost. Vsak romar je povedal kako blagodat, katero je naklonil ta svetnik njegovemu kraju in okraju. Vsa usta so bila polna njegove česti in slave. Soglasno so trdili romarji, da usliši vsakega Hrvata, ki vanj veruje, naj ga prosi, kar koli hoče. Revni Streklovčan Pavel bi bil svojo hčer rad omožil. Ali kdo jo vzame brez dote! V vas se je priselil bogat Dolenjec, samec, ki ni pogledal nobenega dekleta in tedaj niti Pavlovega. Pavel je romal v Novo Mesto, da počesti sv. Feliksa. O tej priliki ga prosi, da bi obrnil oči in srce vrlega Dolenjca v njegovo hčer.
Prišedši domov ga je našel že v svoji hiši sedečega med hčerjo in materjo in čez tri tedne je bila — poroka! — Crnomaljca je mečkala gospoda, pa je nakanil iskati si boljše sreče v dalnji Ameriki. Priklapal je srečno do morja, dalje ni mogel, ker za prevoz ni bilo denarja. Otožen se je ulegel zvečer na morski breg. Predno je zaspal, priporočil se je sv. Feliksu, svojemu varuhu. Drugo jutro se prebudi — v Ameriki! Ležal je pred hišo našega rojaka, bogatina LukaniČa, ki je stopil k njemu in mu ponudil službo. Tako je dobil precej svoj kruh in vsak dan tri goldinarje plače. — Neka mati je imela s prvim otrokom silne težave. Prva tri leta je bil zmerom bolan. Ko je zopet zanosila, prosila je sv. Feliksa, da bi jej olajšal materinsko brigo. Želja se jej izpolni. Nosila je brez neprilike cela tri leta in rodila krepkega dečka, ki je precej po rojstvu govoril, hodil in jedel vse, kakor odrasli ljudje. Skrbi ni bilo ž njim nobene. — Adlešičanu je umrla žena, zapustivši mu polno hišo majhnih otrok. Mož potoži svojo nadlogo sv. Feliksu in glejte, predno je minilo leto, bili so že vsi otroci tako veliki, da jih je mogel za vsako delo porabiti. — Poljanec je krošnjaril po Kvakarskem. Pravijo, da Kvake našega človeka prekanijo, če le morejo. Kupec bi bil Poljanca kaj rad oskubel, ali mu se ni dal. V svoji jezi mu je slepar naredil, da ga je hodila vsako noč mora tlačit. Naš rojak se spomni sv. Feliksa, in ga prosi, da bi to težavo preložil. In sv. Feliks jo je res preložil. Se tisto noč je začela hoditi mora h kupcu in ga tako daviti, da je tiščal krvave pene. — Sv. Feliks je bil šmiheljsk žup-ljan, zato deli sosebno rad svoje milosti v šmiheljski cerkvi, v kateri je bil krščen. V njej sta se mu priporočila dva Vlaha med povzdigovanjem, da bi dobila kaj dosti v loteriji in v 14 dneh sta zadela
temo! — Baron Opaltar je imenoval kmete zaničljivo fižolovce, ker jedo v slast fižol. Peljaje se nekamo v kočiji je zagledal pred sabo na cesti starčka in zavpil: Hoj, fižolar! pojdi s pota, če ne to povozim. Mož vzdihne: „Pač res je, kar veli pregovor: »Vaša gnada — norost priklada. Preljubi sveti Feliks! razsvetli bedaka, da bo spoznal dobroto božjega daru, ki ga tako nesramno prezira." Od takrat je smrdela baronu vsaka druga jed, razven — fižola! Mesto kave je zahteval fižol, mesto pečenke fižol, mesto torte fižol. Kadar je karno šel, napolnil si je vse žepe s fižolom, ker mu je tako dišal, da brez njega ni mogel prebiti ne pol ure. Od tega se ga je prijelo ime baron fižolar, ki mu je do smrti ostalo. Še veliko bolj nego kmetje rogali jn smijali so se mu gospoda. Razglasili so ga za naj-gijega skopuha, ki se krmi s fižolom zato, ker se mu škoda zdi denarja za boljše jedi. — Tonček vpraša prijaznega Badovičana, ki je sedel zraven njega, kakega daru misli sv. Feliksa on prositi. Odgovori mu: Ne velikega, za to vem, da me bo rad uslišal. Jednega junca že imam, pa bi mu dobil rad par. Sivka mi je zdaj v drugič breja, pa se bom priporočil našemu svetniku, da bi mu dala zopet junca. Ce on hoče, da mi lahko štiri, ali toliko jih ne potrebujem.
Pazljivo je poslušal Berus te in še mnoge druge take pripovedke svojih tovarišev. Njihovo goreče oduševljenje za svetega Feliksa in neskončno zaupanje v njegovo moč ga je neizmerno ganilo in unelo. Od notranje zadovoljnosti in radosti so se mu kar oči bliskale. V život in duh mu je šinilo novo, sveže življenje. Kdor ga je videl še pred dvema urama vsega zaspanega, čmernega in poklaplje-nega, ne bi ga bil mogel zdaj skoro nič več poznati. Svojih hrvaških znancev se je držal kakor klošč. Ž njimi je šel v Novo Mesto, hodil po ulicah in prodajalnicah, poslušal mašo in pridigo, klečal pred altarjem, v katerem so se hranile svetinje sv. Feliksa. Videl je silni razloček med njihovö in kranjsko pobožnostjo; kadar je izustil pridigar Feliksovo ime, priklonili so se bolj nizko nego Dolenjci o pre-svetem imenu Jezusovem in ob jednem trkali so se na prsi in vzdihovali: Bodi nam milostiv! bodi nam milostiv! Niso se zadovoljili kakor Kranjci z očitno božjo službo; dolgo, dolgo so molili prej in pozneje sami za se pred truplom sv. Feliksa. Na altar so mu pokladali svoje darove, večinoma težke in drage sveče, kupljene za denar, ki so si ga morali prislužiti s curki vročega pota in s krvavimi žulji. Okoli altarja so se plazili po kolenih trkaje se na prsi,
brez razlike možje in žene, nežna deca in sivi starčki. Tamo so tožili svetniku svoje gorje, naznanjali mu svoje prošnje, žebrali njemu na čast svoje goreče molitve. Vsaka črta njih obraza, vsak pogled njih očij sta spričevala, da to, kar mrmra jezik, čuti tudi skrušena duša in koperneče srce. Toliki popožnosti se Berus ni mogel načuditi, od samega strmenja se je neprenehoma ihtil in stresal z glavo in ramama. Ne more se baš trditi, da bi se bil navzel tudi on žive vere belokranjskih in hrvaških romarjev. Molil morebiti ni mnogo ali pa tudi nič. Gotovo je, da je bila med vsemi svečami, ki so se na altar položile, njegova najmanjša in najtanjša. V Tončkovi glavi se je vršila neka druga imenitna reč. Kar je osnoval že na potu in v krčmi, dokončal je v cerkvi. Za trdno je namenil in se zaklel, da bo posnemal odslej svetega Feliksa, in da se mora ravno tako posvetiti, kakor se je on posvetil. Kar srce mu je trepetalo, ko je pomislil nepopisno srečo, ki ga bo čakala. Po smrti bo prišel z dušo v kraj večne radosti, s svojim truplom pa, v altar, pred katerim bodo pobožni kristjani klečali in mu se priporočali in poklanjali! Gizdavega Berusa pa je mikalo še veliko bolj, da ga bodo hvalili in slavili že na tem svetu. Vsi se ve da ne: posvetnjaki, zlasti vrstniki mu se bodo posmehovali, ali tem bolj ga bodo poveličevali in blagrovali vsi bogoslužni in resni ljudje. Na svojem novem potu ne bo imel nobenega tekmeca, ki bi mu kratil čast in ga utegnil celo prekositi. Ime mu bo zaslovelo daleč čez meje rojstvenega Podgorja, izgovarjalo se bo spoštljivo v bornih kočah in sijajnih gradovih. Bil je po polnem preverjen, da mu se bo pekoče hrepenenje po slavi in prvaštvu, katero je moral toliko let skrivati, zdaj z vrhano mero izpolnilo.
Vesel in prerojen je prišel o mraku na svoj dom nazaj. Precej drugi dan je preinačil svoje življenje prav do korena. V njegovi hiši so zavladale šege najostrejše bogoslužnosti. Pred jedjo in po jedi je molil po tri očenaše, vsak večer rožni venec, ob nedeljah in praznikih vse tri dele. Vsak dan je bil pri obeh svetih mašah, v nedeljo pa pri vsej božji službi, dopoldanji in popoldanji. Vselej je prišel naj prvi v cerkev in najzadnji jo je zapustil. Po gostem je molil križev pot, in se zapisal v mnoge pobožne bratovščine. Na izpoved je hodil tako marljivo, da jc bil izpovednik dostikrat nanj že nejevoljen. Ljudij se zdaj ni več bal, govoril je rad z vsakim človekom ali navadno, le kaj svetega. Svoji družini je ves večer
pridigal in jo s tem tako razdražil, da mu je pobegnil jeden posel za drugim in si je moral pomagati z najemniki. Se bolj so se čudili ljudje hudemu postu, ki si ga je naložil. Meso se ni smelo zanj nič več kuhati, opustil je tudi druge dobre jedi. Ker je trdo delal, potreboval je tečne hrane. Da bi ostal krepak, ob jednem pa se vender postil, začel je uživati sam bob in fižol, zabeljen z oljem ali maslom. Zupljani so to kmalu zvedeli in pri maši ni hotel biti nihče več blizu njega. Okoli Tončka je ostal velik, prazen prostor, če je bila tudi vsa cerkev natlačena. Sredi tega kroga je on ves čas klečal in molil ali prav za prav z usti migal, kajti kakor toliko drugih rojakov ni poznal niti on iz srca izvirajoče in v Boga za-maknene, prave molitve. Njemu je bilo prav po všeči, da ni bil v gneči, ker so ljudje lahko od vseh stranij njegov krasni vzgled opazovali in drugim o njem pripovedovali. Kupilno, sukneno obleko je Berus precej po spreobrnenji prodal in nosil potem najprostejše podgorske cape. Če je deževalo, vrgel je nase tudi v nedeljo plašč iz bička, katerega si je sam naredil ali pa se zavil v debelo, konopljeno rjuho. Brez priče ni dal rad od sebe krajcarja, tem bolj darežljiv pa je bil na cerkvenem shodu ali o velikih praznikih, ko so bile vse ceste polne ljudstva. O takih prilikah je metal beračem kar šestice in oni so raznesli njegovo hvalo po vseh bližnjih in dalnjih vaseh in župah in sčasoma po vsej deželi. Vrstniki so bahatega in marsikdaj prav bedastega Tončka že od nekdaj radi obirali, zdaj, ko se je jel svetničiti, pa so brizgali vanj kar curkoma svoje slane in neslane šale in zabavljice.
Zložili so o njem več pesnij, katere so mu hodili v sobotne večere pod okno pet. Skrivaj se je nanje brez dvojbe togotil, ali se je premagal in molčal, da bi videli sosedje njegovo krščansko potrpežljivost. Doživel je takrat to le sladko zadovoljščino. Jedna tistih, ki so ga pri gabru teple, rekla je v cerkvi tako glasno, da jo je čul, svojim otrokom (bila je že dolgo omožena): Če hočete, da vas bo Bogek rad imel, morate tako lepo moliti, kakor oni le mož tamo, Berusov strijček. Veliko huje nego stari znanci nadlegovala in motila so Tončka zopet — dekleta! Kjerkoli so ga videla in srečala, jela so mu namigovati in ga popraševati: Srček! ali nisi nič moj ? Ne bodi tako trd in čuden, pridi no simo, da se kaj pomeniva i. t. d. Morda so mu hotela samo nagajati, morda pa tudi ne. Bil je še v najboljših letih, posivel mu še ni noben las na glavi in kme-
tija mu jo bila cela in nczadolžena kakor prej. Jako verjetno mu se je dozdevalo, da ga hočejo res ujeti in za nekatere je to gotovo pogodil. Srce mu se je dostikrat prav nevarno omečilo, s skušnjavami se je bojeval če dalje teže. Po dolgem premišljevanji je izumil zdravilo, ki mu je nemirno kri potolažilo in ukrotilo. Na njivo, ležečo ob cesti, posejal je kopriv, ki so hitro vzrasle in se razrasle. Kadar so ga dekleta zapeljivo vabila in je začel omagovati, slekel se je toliko, da ni bilo pohujšanja, pa je skočil v koprive in se valjal po njih sem ter tja, dokler so prešle skušnjave. Bil je kdaj ves opečen in poln mehurjev, ali je trpel z voljo in junaško te bolečine. Po zimi, ko ni bilo kopriv, premetaval se je po snegu ali pa se sezul, zavihal si hlače in šel v mrzlo vodo. Tamo je stal, dokler se ni preveril, da je gorka peč več vredna, nego vse krasotice sto-piške duhovnije. Domačinom so se zdele te reči strašno brezumne, zmatrali so jih za trden dokaz, da je Tonček popolnem pobudalil. V dalnjih krajih pa so ljudje drugače sodili. Vse, kar so pravili o njem berači, tercijalke in romarji, vzbudilo in učvrstilo je vero, da se je prikazal v Podgorji nov svetnik, ki dela neznansko pokoro, dasiravno je on najmenj potrebuje, ker živi brez greha. Razširila se je celo govorica, da je storil že veliko čudežev. Iz mesta in z dežele so jele pobožne duše popotovati k njemu, da vidijo njegovo svetost, da mu se priporoče in ga prosijo pouka v raznih verskih dvojbah in skrivnostih. Z večine so šli od njega jako zadovoljni, kajti je bil Berus nespameten samo takrat, kadar se je dal voditi svojemu napuhu, drugače pa precej razumen in celo prekanen. Dolenjske tercijalke pa so se hotele ž njim ne le površno seznaniti, ampak tudi sprijazniti. Povabile so ga k sebi na dobro južino. Stanovale so skoraj vse v Novem Mestu in se delile na dva tabora, ki sta se večkrat jeden z drugim srdito vojskovala. Starejši tabor bil je „na Bregu", ali kakor se imenuje ta kraj v novejši čas „na železnici", mlajši pa je stal za samostanom. Povabilo je prišlo Tončku samo od breškega. On svojim čestilkam ni mogel odreči. Pripravile so mu res izvrstno južino. Stroški jih niso dosti boleli, ker so vzele po svoji večni navadi razven vode vse na upanje. Od konca je bila Berusu njihova neskončna hvala in postrežljivost jako po godu. Sčasoma pa mu se je začel obraz mračiti, ko mu se je ponudila jedna za hišino, druga za deklo, tretja ga prosila na posodo in so ga na zadnje vse skupaj pritiskale, da bi podelil kak lep darek za
novo cerkev, ki se zida v Jeruzalemu, za katoliško misijo v Ameriki, za uboge kristjane na Turškem in za razne blagodatne zavode, družbe in bratovščine. Tonček je nekaj dal, ali ne toliko,, kolikor so terci-jalke želele: posoditi pa ni hotel nič in nobene vzeti ne za hišino, ne za deklo. Prijateljstvo se je zdaj še hitreje razdrlo nego se je sklenilo. Tercijalke so razglasile Berusa za hinavca in bedaka. On pa je izgubil tudi vso vero v njihovo bogoslužnost, sosebno, ko je preračunil, kako drago je plačal novomeško gostoljubje. Za povračilo mu je prinesla ta neprijetna skušnja ponosno spoznanje, da je on že zdaj najsvetejši človek na Dolenjskem, kajti (tako je sodil), ako se ne morejo primerjati k njemu niti tercijalke, kdo sme še dvojiti, da stoji na prvem mestu on. Ali dokler smo na svetu, moramo napredovati. Pregovor pravi: kdor ne gre naprej, gre nazaj. Stoječa voda se brzo usmradi. Tonček je uvidel to resnico in začel ugibati, kako bi se popel na višjo stopinjo svetniške modrosti. Kdor išče, najde: on se domisli. Prodavši ves svoj imetek razdelil je tisoč goldinarjev v nedeljo po božji službi med uboge kmete in berače, drugih tisoč je podaril za cerkvene potrebe. Ljudje so pravili, da je razdal vse svoje premoženje. To je trdil tudi Berus sam, ali se je lagal. Cel tisočak je ohranil za se in ga zašil za rob svojih jedinih hlač, katerih ni dejal s sebe niti po noči. Sel je služit k novemu župniku. Plače ni zahteval nič. Razven vsakdanjega fižola ali boba izgovoril si je nekaj malega proste obleke in pa to, da bo smel v cerkev hoditi, kolikor bo hotel in sploh, da ga ne bo motil nihče v pobožnosti, kar mu je gospod rad dovolil. Prosil je tudi svojega gospodarja, da bi ga ozmerjal po gostem vpričo ljudij in mu dal slo-bodno večkrat kako brco ali kak sunec v rebra, da bi se vadil v potrpežljivosti. Župnik se je smijal čudaku, katerega do zdaj ni poznal in mu obljubil, da mu se bo prošnja po mogočnosti izpolnila. Po svoji volji bi smel rabiti tudi gosto grmovje kopriv za pokopališčem. Tonček se je kmalu preveril, da je bil ta pogoj nepotreben. Služabniku svojega župnika se dekleta niso drznila nagajati. Od kar je bil brez kmetije in po njih mnenji berač, pa jih je tudi nehal zanimati in mikati.
(Dalje prili.)


Spomini na jutrove dežele,
I v. svojega dnevnika priobčujc Anton Ukmar.
VII. Tulca.
ulča, neznatno turško mestece oh Dunavu, v sredi med Galcem in Ornim Morjem, priljubilo se nam je tako, da nam ostaneta vedno v prijaznem spominu dve srečni zimi, koji smo prebili v sredini izvrstnih in nenavadno gostoljubnih Tulčanov. Živeli smo, kakor na suhem; kajti kmalu po našem dohodu tu sem zamrzne nam ladja v mirnem zatišji prav na bregu Dunava, da smo hodili po suhem iz broda in na brod, kakor mirni meščanje iz svojega pohištva na ulico in nazaj domov. Mesto nas tedaj vzprejme za dve zimi med svoje čestite goste in v kratkem času se seznanimo z vso inteligencijo tulčansko, vrata vseh odličnejših družin so nam bila odprta vedno v slobodni pohod. Ni tedaj čudo, da smo porabili v obilni meri dano nam prijazno dovoljenje in več lepih večerov prebili v sredini priljudnih družin, kakor na ladji. Zimski in pred-pustni čas je ugoden mladim in veselim ljudem; vrstile so so tedaj mirne domače veselice jedna za drugo: danes pri avstro-ogerskem, jutri pri francoskem konzulu: danes pri turškem paši, jutri pri odličnem trgovci: „danes tukaj, jutri tam", kakor veleva slovenska pesen. In krasni plesi, prirejeni zdaj od naše strani, zdaj po prijaznih naših znancih, — tudi ti plesi ostanejo nam v vodnem spominu : a še presrčneje, nego veselih plesov, spominjamo se divnih tulčanskih gospodičen in gospa, koje so umelc tako krasno dičiti take veselice.
Med drugimi prijaznimi povabili nas iznenadi jedenkrat tudi ondotni paša z uljudnim naznanilom, da napravi našemu štabu pojedino. Nekoliko radovedni tedaj gremo v konak, risaje si v duhu pojedino prav v turškem zmislu. A zmotili smo se bili: paša Fahr i boj je bil odgojen v Parizu in oblizala ga je popolnem zapadna omika; ni nam tedaj bilo treba med obedom ležati na mehkih šare-nicah in mašiti jedil v usta s prsti, kakor veleva pravi turški običaj,
42
da, še celo iskrega vina nam prineso črni strežaji na mizo, kojega je tudi sam gospodar dokaj pridno srkal, ne meneč se za koran, koji mu prepoveduje take slasti. A priznavati moram, da povabljeni častniki turške podunavske flotile niso posnemali slabega vzgleda svojega nevernega paše. Po obedu, — imeli smo pilaf in mnogovrstne, sladke in lepodišeče močnate jedi, — ponudi se izvrstna turška kava in vonjavi kavalski tabak; strežaji nam vlivajo močne kave iz Moke jed no čašo za drugo, kajti v takem slučaji, kakor tudi pri navadnih pohodih, posrkati mora človek časih do deset časic take črne tekočine. Tedaj se nam razgreje polagoma kri in pogovor postane živahen. Naivnega odgovora, kojega je dal turšk praporščak našemu poveljniku, nikdar ne pozabim. Poslednji, hoteč spraviti Turka v zadrego, povpraša ga, kaj bi storil, ako bi mu prišlo povelje odpeljati se z ladjo, recimo, v Avstralijo. Revež, koji ni še menda videl nikdar v svojem življenji večje vode nego Črno Morje, pomiŠlja si nekoliko in odgovori naposled z najmirnejšo vestjo: „No, vozil bi preko brega, dokler bi bilo mogoče; potem bi si pa vzel pilota".
Ni čuden ta odgovor iz ust turškega'praporščaka, ako se pomisli, da splošna omika pri teh ljudeh je silno plitva, kajti koran prepoveduje svojim vernim pečati se z vedami in učenjaki ter sploh veljavni možje na Turškem, akopram nosijo turško-doneča imena, so največ inostranci iz zapadnih dežel. Fahri-bej sam nam je pravil, da na kliniki v Carigradu mladi zdravniki delajo svoje anatomične študije s pripomočjo priprostih slik; kajti koran ostro prepoveduje dotikati se z nožem mrtvega človeškega telesa. Čudno je to! Za krute vojne se vender nič ne briga moslim za to prerokovo zapoved, kadar padlim sovražnikom barbarsko reže glave in jih natika na visoke drogove.
A ne samo mesto in njegovi prijazni stanovniki, tudi priprosta priroda nam je skrbela za vsakovrstne zabave. Dobre pol ure zunaj mesta se razprostira med visokim trstjem veliko jezero, katero zamrzne vsako zimo gladko, kakor zrcalo. Tu sem preložimo za nekoliko časa nase zabave, ne meneč so za ostro zimo, koja je časih tako rezala da so nam kar ledene sveče visele od brk in brade. Elegantna jeklena drsala, koja smo prinesli s sabo iz Galca, napravila so nam marsikatero veselo uro, — pa tudi marsikatero jako trdo; kajti ne bi hotel praviti, kolikokrat sem poljubil s prva gladko ledeno planjavo, kakor bi hotel meriti njeno širokost z mojo
dolgostjo; pa vsaj tudi našim znankam, gospem in gospicam, ni šlo boljo, in vender se jim je kmalu tako priljubil ta prijetni in zdravi sport, da smo se mogli prav izborilo zabavati v prijetni njihovi družbi. Pozneje si napravimo doma preko ladje na zamrzlem Dunavu prostorno drsališče in priredimo neki večer „maškerado na ledu", veselico s plesom, koja je radi svoje originalnosti naše prijazne goste kar osupnila. Plesalo in rajalo se je, — se ve da, na jeklenih drsalih, — do pozne popolunoči in Tulčanje, kojih je mrgolelo vse črno ob bregovih in po ledu, občudovaje bengalične ognje, trdili so, da niso videli še nikdar kaj tako čarobno-krasnega.
Kakor štab, tako se je zabavalo tudi moštvo v prostih urah na raznovrstne načine. Široka reka Dunav, kojo zakriva do blizu meter debel led, ima dovelj prostora, da se udeležujejo drsanja tudi pomorščaki; sem ter tja se je vrinil v njihovo družbo tudi drzen lipovansk mladič, radovedno opazuje njemu neznana, čudna železa; radi so jih vzprejemali v svojo sredino in malo tednov pozneje smo videli take priproste ruske dečke kakor blisk drčati po gladki planjavi. Neka smešna epizoda mi prihaja tukaj na um, katere nikdar več ne pozabim. Naši pomorščaki imajo staro navado, da na večer pred pepelnično sredo obesijo norca pusta. V to svrho natlačijo staro obleko — hlače in suknjo — s cunjami, postavijo temu velikokrat prav originalnemu možicu še rogove in klobuk na glavo, in ga potem v solnčnem zahodu potegnejo po vrvi na najvišji jadernik, kjer ga puste celo noč viseti.
Opaziti moram tukaj, da je pri nekaterih namorstvih še dan danes v navadi, da obešajo k smrti obsojene zločine kar na brodu. Ni se tedaj čuditi, da so bili v jutro na pepelnično sredo naši ljubeznivi Tulčanje, koji niso poznali naših pomorščakov nedolžnega običaja, vsi razburjeni in razkačeni, videč viseti na visokem jademiku obsojenega zločinca. Na vse zgodaj prisopiha naš konzul na brod in ves osupel pripoveduje, kako menda med ljudstvom na suhem vse vre, da ne obznanimo očitno vsaj par dnij prej, ako mislimo vršiti tako neljubo eksekucijo. — Pomota je bila kmalu rešena in smijali smo se mi, smijal se je konzul in smijali so se menda tudi naši prijatelji na suhem.
Vedno v veseli družbi in pod vodstvom naših zvedenih znancev smo napravljali različne izlete v notranjo Dobručo. Zdaj smo obiskali Babadag, zdaj nemško naselbino Jenikjoj, zdaj zopet krasno ležeči
42*
ruski samostan Kokoš, kjer nas gostoljubno vzprejmo pobožni starci v raševib haljah. Pokrajine okoli tega samostana so podobne najča-robnejŠim logom naše ljube domovine: starodavni, senčnati gozdovi obdajejo poslopja od vseh stranij in hladni vrelci vrle navzdol po zelenih dobravah. Prepričati sem se mogel pri tacih izletih, da ni vse resnica, kar pišejo inostranci, — posebno Nemci, — o tej črno-morski pokrajini, trdeči, da prostor mod Dunavom, Trajanovim nasipom in Črnim Morjem ni druzega, nego nerodovita, peščena goljava; drugače bi se tudi ne moglo umeti, kje neštevilne čede, koje priganjajo po leti pastirji iz vse Rumunije, da, celo z Krdeljskega, sem v te kraje, dobivajo dovelj piče vse poletje do pozne jeseni.
Počenši od Balkana gori proti severju se nahaja — z izjemo večjih mest. — samo še po DobruČi raztrošenih precej veliko Turkov; tudi Tartarov, koji so menda iz Krimskega poluotoka tu sem prihruli in še do danes ohranili svojo prvotno divjost , naseljenih je po teh krajih mnogo, akopram se mora smatrati kot poglaviten živelj v J)o-bruči vender le Slovan, bodi si Bolgar al,i Rus; posebno poslednjih je naseljenih po teh pokrajinah silno veliko in skoraj v vsaki vasici imajo Lipovanci po dve in po več čednih, belih cerkva. Nemške naselbine po Dobruči so me osupnile. V Jenikjoji pobaram starega moža, kdaj in od kod so prišli Nemci v te pokrajine; starec mi odgovori. da tukajšnji Nemci so potomci Alzacijancev, koji so spremljali veliko armado Napoleonovo proti Moskvi in da so ostale po znamenitem prehodu čez Berezino posamezne rodbine po Besarabiji in Dobruči (menda kakor vskoki), kjer jim je tako dopadlo, da so se stalno naselile po teh rodovitih pokrajinah. Da more vender človek s tako mirno vestjo ostaviti svojo prvotno domačijo!
Komaj konec marcija se začne pomikati silno ledovje navzdol po mogočni reki, — veličasten prizor, kako se kopiči ploša na plošo, ter lomasti, poka in škriplje celo ledeno gorovje doli po beli strugi. Toda reka se v malo dneh učisti popolnem in zdaj se jame gibati tudi naša ladja po svojem naravnem elementu. Poslovimo se tedaj od svojih drazih prijateljev — o, marsikatera gorka kapljica utrnila se nam je v očeh in pala tu in tam tudi na nežno ročico, — in brezobzirna reka nas odnese po najjužnejši strugi doli v Kedril, na obalo Črnega Morja, kjer se pomudimo nekoliko dnij radi streljanja v tarčo. Izhod v Črno Morje za večje ladje je tukaj nemogoč; treba je tedaj ploviti nazaj do srednje struge in od tu doli v turško me-
steče Sulina, umetno izkopani izhod in vhod v Dunav za vse večje ladje. Turki imajo tukaj majhno posadko, in W zahtevajo vojaški običaji, da mi pozdravimo one in oni nas, pri vesla na brod turški častnik s priporočilom poveljnikov im ; a reva ne more se sporazumeti z našimi, kajti govoriti ne zna niti nemški, niti italijanski, niti angleški, niti francoski: mož opravi tedaj svojo nalogo v turškem jeziku, — a tega pa mi ne umemo. Kaj je tedaj storiti? Kar mu pride na um, da bi utegnil morebiti kdo izmed nas umeti slovanski in mož začne kramljati v najlepši srbščini. Razumem ga izmed vseh nas samo jaz in kmalu sva bila v najživahnejšem pogovoru. Pravil mi je reva, da je rodom Bošnjak in da so ga otroka Turki ugrabili in odvedli v Carigrad, kjer so ga vteknili v vojaško suknjo. „A v srci ostal sem še zmerom Slovan in ne morete mi verjeti, dragi gospod, kako neizrekljivo me veseli, da sem našel tukaj človeka, koji govori moj jezik in kateri mi je v sorodu po duhu."
Prihodnje dni si ogledamo velikanske nasipe, moleče na obeh straneh Dunava daleč ven v Črno Morje, kateri tako zajezujejo mogočno reko, da je prisiljena sama kopati si globoko in za težke ladje sposobno strugo. Okolica sulinska, neizmerna, z visokim trstjem obra-stena planjava, nima druzega zanimivega, kakor morebiti neštevilno množico povodnih ptičev in mogočne čede divjih, črnih bivolov, koji se klatijo brez vsacega varstva po obeh otocih, od kilijske doli do kedrilske struge. Pomudimo se tedaj komaj dober teden v tej dolgočasni postaji ter odplavimo ven na znamenito, nevarno črno Morje. —
Kraške jame.
Spisal Ev gen Lah. (Konec.)
vseh imenovanih jam najvažnejša, najlepša in najbogatejša jfcfj®jc P°stojinska jama. Beli se v veliko cerkev, staro in novo l^lllll jamo. Velika cerkev se razprostira takoj v začetku v dolgosti nad 100m, v širokosti 45m in v največji visokosti dobrih 30ra. Velika cerkev
obstoji iz samega apnenika in je skoro brez kapnikov, bodi si stalagmitov, ali stalaktitov.
Iz velike cerkve proti levi se pride čez kakih 15m dolgo in 4dm široko naravno brv v takozvano staro, zdaj zapuščeno, nekdaj pa jedino znano jamo. Stara jama znaša v dolgosti blizu 200m in ima primerno več in mnogovrstnejših kapnikov, kot nova, večinoma stalaktitov.
Na desno drži iz velike cerkve pot. v novo jamo, največji in najlepši del Postojinske jame. Nova jama ima mimo glavnega hoda tudi več stranskih. Glavni, dobre pol ure dolgi del se deli v dve precej jednako veliki polovici, od katerih ima prva jeden sam, druga pa dva hoda. katera se v konci jame pred Kalvarijo zopet zjedinita. Največji del glavnega hoda je svetovno znana Kalvarija, prosto se dvigajoč, blizu 00'" visok, s kapniki preobložen grič, na čegar vrh drži nad 200,n dolga pot. Visočina od podnožja Kalvarije do stropa znaša skoro 80m, od vrha Kalvarije do stropa pa še zmerom skoro 25m- Vsa votlina skup meri od podnožja do zadnje stene za vrhom v dolgosti nad 200m, Kalvarija je tedaj največja podzemeljska votlina na svetu.
Od glavnega hoda nove jame se odcepi več stranskih hodov, med njimi najvažnejša pol kilometra dolga „Jama nadvojvode Ivana*. Od glavnega hoda se odloči precej na sredi, namreč pri pregrinjalu. Druga stranska jama, precej v konci glavnega hoda, veže vrata Kalvarije s Tartarom, to je s 96m dolgim 4Sm širokim brezdnom; v dolgosti znaša pa še le nekoliko več, kot prejšnja. Takoj v začetku nove jame drži proti desni v stran nad 100m dolga, na kapnikih bogata jama, skoro vštric z veliko cerkvijo. Od velikega „plesišča", to je od 50™ dolzega, 30m širokega in nad 120m visokega prostora v prvi polovici glavnega hoda, drži pot po zelo ozkem in tudi le 3m dolgem stranskem hodu na malo, 5m visoko in 8m široko, z velikim plesiščem vštricno plesišče; omenjena stranska jama znaša v dolgosti 40m. Razven teh je še več druzih stranskih jam. ki so deloma daljše, kot dozdaj popisane, ki so pa sicer celo nepomenljive. Največ se jih odloči od Kalvarije. —
Kapniki, večinoma stalagmiti, nahajajo se v Postojinski jami v veliki množici in v mnogovrstnih oblikah. Vslcd tega jim je pridala domišljija imena osob ali stvarij, na katere morebiti spominjajo. Da se je dostikrat risalo preživo, to je lahko razvidno, če pomislimo,
da je v Postojinski jami mišljeno za vse. Pobožni ima takoj priliko opraviti svojo pobožnost. Postonjska jama ima n imreč razven velike cerkve sploh tudi še Milansko stolno cerkev, potem ponižno vaško cerkvico. Jama ima popolno cerkveno opravo: malo in veliko lečo, mali in veliki altar, mali in veliki zvon, krstni kamen, spovednico tabernakelj, orgije, luster in bandera. Tudi za svetnike in svetnice v oltarjih je že skrbljeno: jama ima dve podobi Marijini, podobe sv. Antona Padovanskega, sv. Petra, sv. Nikolaja in sv. Štefana. Da tudi ne smemo pogrešati za vsako cerkev važnega vhoda, to je samo ob sebi razumljivo. V Postojinski jami se kaža priroda s svojimi posebnimi prikaznimi: jama ima veliki in mili, pa tudi celo rudeči slap, vodomet, borjavo; v jami sveti luna in gre dež; jama ima velik ribnjak, tudi biserov ne pogreša. V jami se dobi več vrst dreves, cel vrt in zraven tudi še šopek cvetic. Jama ima cel zve^- v' rinjak: navadnega in morskega leva, delfina, želvo, sovo in lisico; tudi senice se love v njej. V jami se do dobrega okrepčaš, tu dobiš namreč gostilno, dve kuhinji, mesnico z debelimi kosi mesa; za pri-kuho si vzameš lahko gob ali karfijola: če bi ti ne bila po godu govedina, vzameš si lahko salam; če se rad posladkaš, dobiš lahko sladoleda na nalašč za to pripravljenem malem krožniku. IJmrjoČa stvar si in jama te tega spominja, da boš moral umreti; kaže ti grob, mrtvaško glavo in Tartar. V jami ožive biblični časi: tu nahajaš Rudeče Morje, Kalvarijo (ne daleč proč v Planinski jami tudi Gol-gato), Noetovo barko, in Lotovo v sol izpremenjeno ženo. V jami so morali stanovati nekdaj Egipčani, tu je namreč več hieroglifičnih napisov, mumij, obeliskov itd. Prebivalci jame so se morali pečati marljivo s skulpturo; na razpolaganje stoje vsakovrstni stebri; jamo krasijo bogati črni, rudeči, drapirani dvori, vse gotovo iz grških in rimskih časov. Tudi industrija in obrt ni ja sta morali tu nekdaj c ves t i: tu dobiš namreč rokavice, rjuhe, perilo, pregrinjala, palice in turško sabljo. Prebivalci jame so se radi razveseljevali, ker so imeli dve plesišči in jahalriico; kaznovali so zločince in jih zapirali, v dokaz ječa; žgali so oglje, v dokaz še cela kopa; pripravljali so vosek in se ga je ohranila še cela shramba: pridelovali so seno, ostal je še skedenj za seno. Bili so tudi zelo uljudni: na Kalvariji vidimo moža, ki nese svojo utrujeno ženo na vrh. Kar je bilo pa še najpametneje: nastavili so si paznika, da čuva nad bogastvom njihove jame. Kako pametna je bila ta njihova misel, vidimo lahko iz tega, da so
v denašnjem stoletji, odkar je bila jama znana in vsakemu vstop prost, jamo tujci, posebno ncavstrijski, močno oplenili, dokler se ni to preprečilo z zaprtjem jame.
Planinska jama, druga po velikosti, zasluži prav za prav ime globine, ker izpolni večino njenih prostorov struga reke. Od začetka ima slabega pol kilometra dolg jedin hod; od tod se pa odločita dva hoda, jeden, skoro 3 kilometre dolg, na jug proti Postojini: drugi, slaba dva in pol kilometra dolg, na zahod proti Studenemu. Voda je ves čas precej globoka in časih tako široka, da nareja cela jezera. Stalagmitov nima jama, stalaktitov pa več in sem ter tja večjih kot Postojinska.
Divje skaline grad ti P red jamskega so polne podzemeljskih jam. Jame same na sebi niso bogate; zanimive pa zarad tega, da se jih nahaja na malem prostoru pet skupaj, in sicer po več v terasah, jedna nad drugo. Vse skupaj imajo dolgost dobrega kilometra, največja izmed njih sama 800"1-
Dobro uro od Postojinske jame oddaljena nahaja se v obče ne posebno važna Pivška jama, zanimiva le v tem ozira, ker je dokazano, da teče skoz njo jeden del Pivke. To je tem zanimiveje, ker se do zdaj še ni dalo dokazati, da bi bila voda Črne jame, ki leži med Postojinsko in Pivško, tedaj bliže Postojinski, v kaki dotiki s Pivko, in sicer zaradi tega ne, ker je stoječa.
V severni Planiski okolici, kakor tudi v Cirkniški je dosti manjših jam, ki niso nič druzega, kot veliki požiralniki, v katerih se izgubljavajo Unščica in druge sosedne vode. Do zdaj še ne dokazana, vender že po Gruberji izprožena je misel, da so vsi ti požiralniki po podzemeljskih jamah v dotiki z onimi luknjami, iz katerih prišume: Ljubija pri Vrdu poleg Vrhnike, Bistra poleg Borovnice in Ljubljanica pri Močilniku poleg Vrhnike. Vse te jame so bile pa do zdaj še premalo preiskane, da bi se moglo o njih kaj natančnejšega izreči v geologičnem in prirodoslovskem ozira.
Omenjati je slednjič še Kriške jame, dobre pol ure v severu od Loža. Jama sama na sebi ni pomenljiva glede kapnikov, večinoma stalaktitov, kateri so sicer precej veliki, ki se pa ne nahajajo v tolikem številu. Pač se pa dobivajo v njej bogato nakopičeni fosilni ostanki prazgodovinskih dob: zadnja leta se jih je veliko izkopalo in pridobilo za Dunajske muzeje. Zarad posebno mnogobrojnih kostij se imenuje kakih 200,n- dolg oddelek te jame „koščena votlina".
Prei ska vanje podzemeljskih jam je jako trudapolno in drago podjetje ; želeti bi bilo le, da bi se našlo kaj mož, ki bi stvar ali s svojem preiskavanjem ali pa z denarjem pospeševali, vedi sploh v obogatenje, domovini pa v slavo in poleg tega tudi v gmotno korist.
Volkodlak in vampir
s posebnim ozirom na slovansko bajeslovje. Spisal F r. Wiesthaler. (Dalje.)*)
jri mnogih slovanskih, osobito južnih plemenih se je vol-kodlaštvo z vampir s t vom spojilo. Tudi Srbe n. pr. ! plaši „vukodlak" in boje se ga zlasti o božiči. A s to besedo ne zaznamennjejo samo človeka v volka izmenjenega, ampak še dokaj hujšo pošast, vampirja, t. j. mrtveca, ki v grobu ne strohni in ne najde pokoja, marveč ondu dalje živi ob svojih sorodnikov in znancev krvi, katero jim hodi ponoči izsesavat*). Ime „vukodlak" služi jim tedaj v prenesenem pomenu besede za „vampirja". Obema skupna lastnost je namreč nenasitljiva požrešnost in krviželjnost, oba sta čarovni, zlobni pošasti, nekako prekolneni bitji, kojima je od višjih močij, večjidel od zlih duhov usojeno, biti sebi in drugim v nadlego. Nekateri slovanski (zlasti ruski) rodovi pojasnujejo si imensko jednakost in dejansko sorodnost teh dveh bitij s posredujočo bajo, da se povampiri tisti, ki je bil v življenji čarovnik ali pa volkodlak.
O vampirjih se govori sicer v narodih, nastanjenih po večjem delu Evrope, od vzhodnih njenih končin do atlantskaga morja, a
*) V zadnjem zvezku je ostalo na str. 567. te razprave nekaj tiskarskih pogreškov, katere je popraviti tako:
V vrsti 12. od zgoraj čitaj: — volčje zobe — namesto: zobjč; n 21. „ „ „ — pomerjo —	pomrjö;
, 2. „ spodaj K — di>no	— „ di>no.
*) Prim. Lindejev citat iz neke cerkveno - slovenske knjige: „vyrkylaki, mertvecy iz grobov vstavšie" (Linde, Slown. jez. polsk. sub voce: upiör).
najbolj po slovanskem (vzhodnem) svetu in v krajih, kjer so n e k-daj Slovani gospodovali. Samo ob sebi je umevno, da se je mogla ta vraža poroditi le pri takih rodovih, ki so svoje mrtve pokopavali, ne pri onih, ki so jih sežigali. Bolj gnjusnega, bolj groznega nestvora si človek skoro ne more misliti, nego je ta izrodek slovanske domišljije. Da je vampirstvo na slovanskih tleh vzrastlo, sklepati se da iz raznih pomenljivih okolnostij.
Prvič so Slovani jedini narod, o katerem nam stari zgodovinski viri poročajo, da je vampirjem božjo čast izkazoval. V nekem ruskem kodeksu beremo namreč ta stavek: „sloveni klali trčbu upir-jem*)" = Sloveni so poldadali žrtve vampirjem. Znano je, da so skušali starodavni narodi kvarna domača bitja, kojih so se bali, s tem utolažiti in s človeštvom sprijateljiti, da so jih oboževali. Ker so pa Slovani jedini vampirje po božje častili, je resnici zelo podobno, da se je pri njih rodil, da jih je prve in dolgo časa j edine strašil, da so tedaj tudi prvi in jedini z božjim češčenjem odvračevali pogibelno moč njegovo.
Drugič je tudi beseda „vampir", da si rabi i mnogim drugim narodom, slovanska. Odličen slovensk jezikoslovec razlaga jo takole:
„Kaj znači sama beseda: vampir? To nazivalo premišljaje, vidimo prvič, da je brez dvojbe slovansko, ker je še zdaj, ali je vsaj nekdaj bilo navadno tako široko po slovanskem svetu, drugič, da pravega pomena besede: v a m p i r slovanski narod uže ne umeje, ker jo je razcepil na toliko raznih lic, kar tolmačenju dela veliko težavo. Srbski je: vampir, m., der Vampyr, maloruski: vampyr, vepyr, der Werwolf; ruski in poljski: vampir, maloruski: opyr, vopyr, in poleg tega: upe r, ruski: upyri, staroruski: upiri, poljski: upi or. (Po Miklošičevem spisu Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen.) — Ako podstavimo, da je prvobitno lice slulo: vgpiri, od katerega so popačena vsa ostala, to vidimo dva razna kösa v tej besedi. Prvi je razmernik: v a, v poznejši dobi staroslovenski iz-rekan: vü; a drugi kos ima korcniko: pr, ki zaznamenava toliko raznih pojmov ter znači tudi: anstemmen, dagegen stemmen: staro-slov.: preti, pra, preši, v., fulcire, lit.: spir-ti, stossen, stemmen. Miki. lex. 748.; gorenjesrb.: preč, v., stemmen, dagegen anstiitzen. preč so, v., sich stemmen ; staroslov.-srbski: na ni vupiraše očima, kar bi se
*) Glej Miklošič, lex. palaeoslov. sub voce „upiri
dalo morda preložiti z besedami: auf ilm stemmte er seine Augen. Me-naeum olim A. de Mihanovic. V Mild. lex. 100. K temu še dodajmo, da je v starej širuščini beseda: u p i r i, u p y r i tudi izraževala isto, kar znači: uprjamec, mca, m., der Eigensinnige, der Starrkopf, katere besede pravi zmisel je zopet: der sich dagegen Stemmende. Vse to nagiblje k razsodbi, da morebiti nazivälo: vampir znači: der sieh Anstemmende, der Drückende, incubus, k čemur primeri Notranjskim Bistričanom znani samostavnik: prilog, m., der Vampyr, o čemer izpregovorimo skoraj." *)
Tretjič pri nobenem narodu ni bila vampirska vraža tako raz-projena; skoro pri nobenem se ne raze vi ta še dan danes tako bujno, kakor v slovanskih (zlasti pravoslavnih) deželah in v krajih kjer so bivali nekdaj Slovani; od njih so seje navzeli obližnji sosedje. V preteklih stoletjih je bila najbolj ukoreninjena pri avstrijskih Slovanih in pravoslavnih narodih sploh, v novejšem času je oživela posebno na Poljskem, pri slovanskih KaŠubih in med njimi naseljenih Nemcih v zapadni Prusiji. Angleži in Francozi jo poznajo le iz knjige**). Ta silovita razširjenost baš po vsem slovanskem svetu je iz-vestno veredostojna živa priča njene velike starosti, pa tudi slovanske njene prvobitnosti.
Da so se pa vampirstva posebno pravoslavni narodi po-prijeli s tako strastjo, temu se ni čuditi. Grška cerkev je namreč razširjevanje te vere zelo pospeševala. Rimski cerkvi je nestrohljivost telesa znamenje posebne svetosti, grški pa znamenje prokletstva.
*) Linde izvaja (sub voce upior) to besedo iz glagola „upierz-yc* = upe-riti, befiedern, opirajoč se na dalmat.-srbsko slovo „upirina", katero mu je „genius aerius, befiederter, fliegender Geist'". (Letajo res tudi vlaški »murony" in srbske „vještice"; novogrške imajo celo „ognjene peruti2; kakor bodemo pozneje slišali.) Ruski učenjaki razlagajo to ime na podlagi litvanskega glagola .wempti" = piti, tedaj vampir = kri pijoči, — izsesavajoči (gl. ruska „Izvestija" I. 113). Ker pa „wempti" — „wampti* Litvancem znači tudi „mrmrati" (murmeln), meni Hanuš (Wolfs Zeitschrift f. d. Mytholog. IV. p. 201), da je beseda „vampir* = „zgrajavec" = Poltergeist, Unruhegeist.
**) Mnogim pesnikom in skladateljem je godilo namreč vampirstvo tako, da so je umetniški obdelali, n. pr. Balzac v svojem delu „Succubus"; zanimljiva je tudi v angleškem jeziku pisana vampirska povest, ki se je dolgo časa napačno podtikala Byronu; (na češčino preložena nahaja se v „Kviti-h z cizich lnhn", zv. 3. 1. 1852). Marschner in Lindpaintner sta zložila celo vampirskj operi.
Kajti med besedami, s kojimi pravoslavna cerkev svoje odpadnike proklinja, nahaja se i stavek: „Tvoje mesto bodi pri hudiči in izdajalci Judeži! Po smrti se na veke ne izpremeni v pepel, temveč hlži nestrohne) ko kamen in železo !a
Sredstva, s kojimi odbija človeštvo škodljivo moč vampirjevo, so trojna: a) usmrtitev vampirja na grozovit način; b) varovala, s katerimi se da že za naprej ubraniti, da se mrtvec sploh ne povampiri; c) zdravila takim, kojih se je vampir že lotil. Kako so razni narodi to vražo izobrazili in kako se teh sredstev poslužujejo, razvideli bodo čestiti bralci iz naslednjih vrstic*).
V življenji je bodoč vampir skop, prepirljiv, svojeglaven človek; mrtev ima rudeč obraz in tekočo kri, udje mu ne otrpnejo, lasje, brada in nohti mu rastejo in ni ga duhati pri njem smradu, ki ga trohnenje prouzrokuje; iz groba njegovega se čuje večkrat neko cmokanje in žvečenje; povampirijo se največ moški, redkeje ženske, časih takoj po smrti, navadno nekoliko pozneje. Vampir ogloda najprej svoje naličje (mrtvaški prt), objeda svoje roke in noge, obiskuje tudi grobove sosednih mrličev, kadar v svojem nima več hrane, in kar je najhuje, vrača se.o polunoči k svojim sorodnikom in tudi drugim ljudem ter jih spravlja s sveta na gori omenjeni način.
Rusom je „upyra umrši čarovnik, ki ljudem po noči kri izsesava. Spoznavajo ga v življenji po tem, da mu ne dostaje nosne kosti, ali da mu je spodnja ustnica preklana. Povampiri se jim pa tudi vsak mrtvec, ki ga je hudič obsedel ali pa kateremu je mačka grob prekoračila. Takega mrliča vselej izkopljejo in v krsti s kolom predregnejo.
Mai or us i pravijo vampirju „mjertovjec" in ga imajo za umršega čarovnika, volkodlaka ali človeka, ki so ga roditelji ali duhovniki prokleli. „Mjertovjec" hodi o polunoči na svoje delo: tedaj hodi ali jaše okrog, ropoče in klepeta s svojimi kostmi in straši zemljane. Kadar pa petelin v tretjič zapoje, izgine. Ako človek, predno gre spat, potrese na tla soli in zjutraj najde sledove, jc to Malorusom znamenje, da zahaja „mjertovjec" v hišo. V tem slučaji gredo na
*) Prim. Dr. \V. Hertz, der Werwolf; J. J. Hanuš, „Die Vampvre* (Wolfs Zeitschrift f d. Myth. IV. p. 108—201); W. Mannhardt, „lieber Vampvri sinus" (ibid. p. 250 in nasi.); „Kviti z cizich luhü", 3 zv. 1852, p. 24—32; „Die Gartenlaube", 1873, 0. in 10. zv.
pokopališče, poiščejo si starejši grob, o katerem se jim dozdeva, da je na novo nasut, izkopljejo telo, katero najdejo navadno „nago in na obrazu ležeče, mehko in dobro ohranjeno; le rokam in nogam so kosi mesa iztrgani in ustnice okrvavljene". Mrtvemu zabijejo žrebelj skozi čelo, ali jesenov ali glogov kol v prsi, pri čemer vselej votlo zaječi; vrhu tega mu odsečejo z novo lopato glavo, iz katere bruhne živa kri in na oni strani, kamor se je kri izlila, umro vsi ljudje. Odsekano glavo mu polože med noge ali pod pazuho, časih pa nasujejo zemlje med trup in glavo. Grob zopet zagrebejo in pop moli nad njim svoje molitve ter ga blagoslovi. A zasajanje kola ne zadostuje vselej, kajti večkrat si ga vampir sam iz• prsij izdere in mori na novo. Gotovo ga ugonobi le ogenj.
Beli Rusi so jedno izmed onih redkih slovanskih plemen, ki „vavkalaka" ne zamenjavajo in ne spojajo z vampirjem.
V Ukrajini bajo, da se i živi ljudje v vampirske pošasti iz-premetajo: 1. 1770. so neki ob hudi nevihti zasačili in sežgali tako živo vampirko. Pravijo tudi, da se živi vampirji shajajo ob določenih časih z mrtvimi ter uganjajo skupno ž njimi vsakojake burke in ne-priličnosti; da, celo cerkve napadajo, lezejo na žrtvenike ter jih s krvjo oskrunjajo in cerkvene svetilnike lomijo.
Poljaci zovejo vampirja „upior" — „upiersyca" in sanjarijo o njem zlasti o kužnih časih; po mnenji prostega ljudstva povampiri se vsak samomorec. Jezuit Gabriel Rzazcynsci omenja poljsko vampirstvo v svojem delu „historia naturalis curiosa regni Poloniae," Sandomiriae 1721 (sect. II, p. 366), a žal, te knjige nisem mogel v roke dobiti. 0 pisatelji pravijo „acta eruditt. lat." a. 1722 mens. Jan. p. 17: „de cruentationibus cadaverum in specie agens, mira profert de mortuis in tumulis adhuc voraeibus et vicinos viventes in spec-trorum modum trucidantibus, a Polonis speciali nomine Upiers et upierzyca appellatis, de quibus quae producit authentica documenta ulteriorem fortasse disquisitionem merentur."
Slovanski Kašubi vzapadniPrusiji pravijo vampirju „stryz" (= čarovnik) ali pa „vieszczy" (= vešči — vcdoči — prorokujoči: prim.: srb. vještica, slov. veštica, vedunec, vedomec, vedarec — pod-stava vsem tem besedam je ved, vedeti). „Vieszczy" je Kašubom človek, ki je prišel zobat in s srajčico (Glückshaube) na svet. Takoj pri rojstvu ima rudečo liso na telesu, a mrtev obdrži rudec obraz in levo oko mu je odprto. Isto tako označen jim je tudi mrtvec,
ki se je v jezi in srdu s sveta ločil. V grobu živi vampir brez pokoja,* redeč se s krvjo svojih sorodnikov in rojakov, h katerim se po noči prikrade in v postelj vleže, da spečim življenja sok izpije. Pri usmrčenih je videti drugo jutro mala ujedina na levi prsni strani. Kadar je vampir svoje sorodnike pomoril, pozvoni po noči v cerkvenem zvoniku in koderkoli se sliši zvonilo, morajo vsi ljudje umreti. Nepokojnega vampirja izkopljejo, obglavijo, zasadivši mu lopato v vrat, ter mu polože odsekano glavo k nogam ali pa nasujejo zemlje med trup in glavo. Časih ga upokoje s tem, da ga v krsti na obraz polože in mu usta z zemljo zamaše. Da se pa mrtvec sploh ne povampiri, dati se mu mora v grobu kaj opravka: radi tega mu devljejo v usta denarja, opečnih ali ilovčnih koščkov, ali pa nasujejo v krsto vse polno makovega zrnja, češ, rajni ne bode utegnil hoditi živim nadlegovat, ker bo denar ogledoval, one koščke žvečil ali pa zrna prešteval. Nekateri mu polagajo kamen ali s tremi križi zaznamenovan kos trepetliko vine pod brado. Sem ter tam mu dajo v grob nogovico, ribiško mrežo ali kako drugo pletenino, meneč, da spusti na njej vsako leto jedno zanj ko. Ker mu je pa to delo sila mučno, ga v obče ž njim ne oblagajo radi.
Pri Kašubih cvete vampirska vraža še dan danes tako bujno, da ne mine.skoro dneva (osobito kadar kuga razsaja), da ne bi kakega mrtveca izkopali, in posvetnim oblastim daje zabranjevanje tega vraž-nega početja posla dovolj. Tudi Kašubi še ne zamenjavajo volkodlaka z vampirjem.
Pač pa se opazuje ta prikazen pri njih nemških sodeže-lanih. V drugem zvezku „g d an ski h pravljic", ki jih je izdal O. P. Kari v Gdanskem 1. 1844. beremo na str. 38. blizu to-le: volkodlaki (werwölfe) naj se živi ali mrtvi sežgo, kajti pokopani ne najdejo miru pod zemljo, ampak se vzbude nekoliko dnij po pokopu ter objedajo svoje roke in noge in kadar jim njih telo ne daje nobene hrane več, vstajajo o polunoči iz groba, napadajo čede in ropajo živali ali pa prihajajo celo v hiše, se vležejo k spečim in jim izsesajo vročo srčno kri. Nasičeni se vrnejo zopet v svoj grob. Take, katerim je „werwolf" kri izpil, najdejo drugo jutro mrtve v postelji, imejoče ujedino na sesku.
Braniborski Slovani devljejo svoj im mrtvecem, da se j im ne povampirijo, denar za popotnico v usta ter jim izrežejo v srajco všito ime.
Na Češkem in Moravskem, kjer se je v preteklih vekih mnogo bajilo o mrtvecih, ki iz grobov vstajajo in ljudi davijo, seži-gali so do Marije Terezije mrliče, na katere jo letel sum, da so se povampirili. Kadar se na Moravskem kak vampir na pokopališči prikaže, pravijo: „ze se zle podel al o" (= nekaj zlega se je zgodilo) in njih oči tedaj dobro vidijo, „kako začenja po grobu nekaj riti kakor kokoš na pepelišči in kako potem narasta ko ovca." Takrat ni boljšega pripomočka, nego telesu z lopato glavo odsekati; dobro je tudi, ako se vržejo tri pesti grudovine na krsto, kadar jo v grob spuščajo. Napredujoča omika je učinila, da se pri Cehih in Moravcih dandanes o „upiru" v hudem pomenu besede komaj še govori, da si na drugi strani zlasti češke vraže še sedaj vsakemu mrtvecu nekako življenje v grobu pripisujejo, ako n. pr. bajo, da mrtvega vozli mrtvaške srajce tišče, da ga solza nanj pala žge kakor ogenj, da ga boli, ako se hodi po njegovem grobu in da svojo nejevoljo o tem celo z besedami izraža, da more, ako ima kaj „na srci", takoj po smrti govoriti in da se iz groba pomenjkuje s svojimi žalujočimi sorodniki. Po nekaterih krajih verujejo celo, da se dado že dolgo časa pokopana telesa s čarovnimi besedami na površje spraviti; baš tako razširjeno je tudi poverje, da noseča ženska, ako je umrša bila pokopana s še živim otrokom pod srcem, lahko oživi porodivša to bitje; kajti ne zemlja, ampak le ogenj uniči človeško telo popolnem.
Z vampirjem se ujema nekako tudi češka mfira (mora), t. j. duša zlobne začarane ženske. Ta duša izhaja o polunoči iz svojega telesa, da trapi ljudi. Rešiti jo moreš le, ako jej dovoliš, da ti najlepšo kravo ali najlepšega konja zaduši. Vselej najdeš potem to žival mrtvo v hlevu. Ako so hišne duri zaprte, prihaja skozi ključavnico: zato jo zamašujejo, da ubranijo mori uliod. Mure hodijo pa tudi po noči okrog in napadajo ljudi ter jim izsesavajo kri iz prsijSicer pa pripovedujejo o mfirah v raznih krajih razne reč: da ljudem sploh kri izpiva, ali da prišedša skozi ključavnico samo otroke sesa, odrasle pa le tlači, da se vselej po isti poti vrne, po kateri je prišla. Zopet drugodi bajo, da morous (moški) in m ura (ženska) po noči prihajata k človeku, tlačita ga na prsih in materam izpivata mleko; pri tem ima človek strašne sanje in bi rad kričal, pa ne more glasu od sebe dati, niti zmeziti se, dokler je morous ali mfira pri njem.
*) To grdo lastnost imajo tudi slovenske more; prim, rek: „mora ga sesa", Miki. lex. palaeoslov. sub voce: mora.
Najprej se mu posreči palec desne noge ganiti in gibajoč ga jame se polagoma zavedati. Vsako dete, ki pride zobato na svet, je aH morons ali mura. Ako daš takemu otroku najprvo kos lesa v usta, grize pozneje drevesa, ako pa materine prsi, napadal bode ljudi, človek z zrastenimi obrvimi je mura. Zoper muro pomagaj si tako: Zagrabi reč, ki te tlači, in kar uloviš, drži trdno v roci in pribij z žrebljem na zid! Tako je storil nekoč kovač, ki je zagrabivši slamo (bilko)*) pribil na zid in zjutraj vstavši videl, da je svojo botro za obleko pribil. Kogar mura tlači, položi ostro sekiro pod blazino in mir bo imel. Mfira se da sicer i živa ujeti. Izpreminja se namreč rada v veliko črno muho, imejočo rudečo progo okrog vratu. Ako muho nagovoriš z imenom osobe, o kateri misliš, da se je na muho preložila — kajti mura ni nič drugega nego mesečnica — stoji osoba v prvotni obliki pred teboj in ne more ti več škodovati. Druga pomagala zoper muro so: Sukno s človeškim blatom pomazano, ki se na prsi položi, uživanje le pokajenih jedij, zlasti mleka, obljubiti mori „kruhka" ali ognja, po katerega drugo jutro res pride i. t. d. (glej: Dr. J. V. Grohmann, Aberglauben und Gebräuche aus Böhmen und Mähren, I. p. 25 in nasi.).
Vlahom v Banatu se povampiri človek, kojega sta dva nezakonsko rojena človeka nezakonski rodila ali kogar je vampir usmrtil. Po dnevi leži „murony" (t. j. vampir) v grobu, po noči pa leta okrog ter ugaja svoji slasti, izsesavajoč živečim toplo kri. V grobu leži na obrazu in truplo mu je zalito. Uničujejo ga s tem, da mu zabijejo žrebelj skozi čelo ali lesen kol skozi srce, ali pa ga sežgo. Po mnenji prostega naroda se „murony" lahko izmeni v vsakojaka bitja: psa, mačko, žabo, krastačo, uš, bolho, i. t. d. Ako zapazijo pri mrliči ujedino na vratu, jim je to znamenje, da ga je „murony" končal; ker pa taka ujedina vender ni neogibno potreben znak vam-pirske smrti, prestrašijo se vselej močno, kadar kdo iz nenada umre. Da tedaj mrtvega otrnejo vampirstva, pokličejo, ne glede na njegov spol ali starost, vsakokrat veščo babico, ki ima s primernimi nared-bami skrbeti za to, da se jim ranjki ne povrne kot „murony". Zato
f) Ta vraža sicer ni samo češka, ampak pri vseli slovanskih narodih se nahaja povcrje, da smukne duša iz telesa mnogih zemljanov, kadar spijo, v podobi bilke ali puha ter se prerije skozi ključavnico v stanišča drugih ljudij; kaže se jim tudi v podobi bele mačke. Tako prctvorjena napada duša speče osobe, tišči jih nä prsih in jim izpiva kri.
mu prebijejo glavo z dolgim žrebljem, ali ga namažejo z mastjo svinje, zaklane (lan pred Božičem na praznik sv. Ignacija ter postavijo poleg njega bodoč šipečji grm, da se z obleko vanj zamota, ako bi hotel vstati. Vampir objeda v grobu tudi samega sebe, a nič menj mu ni v slast meso in obleka sosednih mrličev. Kadi tega obhajajo Vlahi grobove svojih rajnih na njih smrtni dan s kadilom, da odvrnejo s tem hudobnega „muronyja". Mrliče pokopavajo še le z zahajajočim solneem, boječ se, da ne bi o svitu narastajoče luči za-blodili in kakemu vampirju v oblast prišli.
(Dalje prili.)
Tri Graeije.
Slika iz stolice macljarske. Spisal dr. Ahasverus.
III.
)brodelno društvo budapeščanskih dam je priredilo sijajen bal v pomoč ubogim sirotam in vdovam.
Bal je bil res sijajen, pokazalo se je na njem vse, kar je lepega in znamenitega v Budapešti; patronesa mu je bila slavna grofica K. in v dot.ičnem odboru so se odlikovale prve aristokratne in druge glasovite mestne dame. Krasotice, starejše in mlajše, kazale so se v vsej svoji bliščobi; vsakatera je bila v najnovejši toaleti. Človeku, ki ne pleše, so takšni bali zanimive razstave človeškega lepoticja, kjer mu je prilika tako za fiziologične, kakor za psiholo-gične študije v pravem in širjem pomenu. Na tem dobrodelnem balu sem se sešel z grofom Zikonyjem, kateri osobno pozna ne samo v Budapešti, temveč tudi po vsej ()gei*ski vse lepe ali znamenitejše dame, ve za vse skrivnosti in kateremu ni skrita nobena budoarska tajnost. Ta mož ljubi vse lepo ženstvo; no iz čestiljubja in zaradi popularnosti, katere si v deželi išče, ljubi tudi svojo ogersko domovino., svoj madjarski narod; on se torej mnogo peča z narodnogospodarskimi vprašanji, briga se za izboljšanje narodnih šol, in posebno
za razcvit domače narodne obrtnosti. Kadar sreča človeka, kateri se le količkaj zanima za te stvari, razlaga mu z veliko gorečnostjo brž svoje narodno-gospodarske nazore.
„No, kako pa Vam dopada nocojšnji bal?" je vprašal mene prijazno mi roko podavši.
„Prav izvrstno, gospod grof; človek si komaj več ženske krasote misliti ali želeti more, nego je nocoj tukaj zbrane, — in to na prid ubogim sirotam in vdovam — slava madjarskemu ženst.vn!"
„Da, krasnega ženstva je res mnogo tukaj zbranega, ako pa tudi na prid ubogim sirotam in vdovam, ali v obče na kakšen prid, to je drugo vprašanje, na katero jaz po svojih nazorih in znanostih celo drugače odgovarjam. Pravim Vam, da vsa ta sijajnost, vse to lepotičje je prazno sleparstvo. Pri nas se gleda le na zunanji efekt, dela se le na videz, za oči. nikakor pa ne za stvar; povsod vlada domišljija in strast, nikjer razum in čednost. Mislite, da so vse te tako imenovane dobrodelne dame res zavoljo človekoljubja, zavoljo milosrčnosti in dobrodelnosti trudile se za ta bal in tako sem došle, kakor jih tukaj občudujete? — Nikakor ne! — Poznam naše razmere: naše blagorodno ženstvo čuti jedino le zase, ljubi jedino le sebe, ter ne misli na nič druzega nego, kako bi svojim strastim in svoji pohotnosti ustrezalo. Tako mu je bila tudi pri tem balu dobrodelnost in milosrčnost le pretveza, da more prav kakor v svetlem zrcalu kazati svojo nečimurno gizdavost ter v imenu dobrodelnosti ali milodarnosti javno ugajati svojim tajnim strastim".
„Gospod grof, ali niste Vi prestrog sodnik? Jaz se moram le čuditi temu, kar mi pravite; posebno pa, ker Vas poznam in čislam za mnogo zvedenega in rodoljubnega moža, torej tudi vem. da ničesar krivega ne mislite ali napačnega ne govorite. Jaz sem bil do zdaj o tukajšnjem ženstvu in o tukajšnjih socijalnih razmerah celo druzega mnenja in — ne zamerite mi, — še nisem prepričan o tem, kar sem zdaj slišal; menda Vas je katera krasotica razsrdila ter se za to hudujete: jaz še občudujem Vaše krasno, rodoljubno in milodarno ženstvo!"
To opazko sem izrekel, da bi ž njo zgovornega grofa postavil v prijazno nasprotje in ga tako spravil v še zaupnejši in natančnejši razgovor. Madjarski značaj je namreč v obče podoben ženskemu: Madjar hoče povsod prvo in zadnjo besedo imeti; ako hočeš, da ti svoje in svojega naroda napake odkritosrčno pove, le hvali in občuduj
njegove dobre lastnosti, a za Boga ne grajaj ničesar resno na njem, kar bi njegovo strastno samoljubje žalilo; ako to storiš, zameriš se mu grozno, in tedaj ti bode kazal in pričal, da ni boljšega in plemenitejšega naroda na svetu. Grof Zikony mi je torej prav zaupno dalje modroval:
„Vas kakor marsikogar moti naša navideznost; jaz Vam še jeden pot pravim, da vse, kar tukaj občudujete, je prazna, nečimurna gizdavost; no, da bodete mojim besedam bolj verjeli, hočem Vam stvar po številkah dokazati. Nabralo se je samo za vstopnino k temu balu nad 10.000 gld. ; res, to je lepa svota, vender svojo glavo stavim, da od teh deset tisoč goldinarjev ne ostane pet sto goldinarjev za dobrodelni namen. Bilo je tukaj že več tako sijajnih „dobrodelnih" balov z deficiti; dotični odbori polagajo vselej takšne račune, da so bali svrha balom — ali dotičnim odborom. Tukaj se Vam kaže v vsakeršni malenkosti največja potrata. Buketi za balovo patroneso in balove odbornice so se naročili iz Pariza; plesni redi — glejte, kako svilasta in zlatasta je ta stvar! — kotiljonski znaki in traki — kako dragocene so te nečimumosti! Za vse te gizdave nepotrebnosti se računi tisoč in tisoč goldinarjev in tako dalje za druge stroške; in za dobrodelni namen ostane konečno le kakšna ničevna malenkost. Vender to še ni največje zlo: jaz sem prepričan, da, akoprem bi ta bal na jedni strani za 500 gld. koristil, bode na drugi strani rraj-menj za petdeset tisoč goldinarjev škodil; poleg te materijalne izgube se moralna škoda, katero prouzročuje, še nikakor preceniti in pre-računiti ne more".
„Blagovolite mi, gospod grof, razjasniti to materijalno izgubo in moralno škodo, kako si jo Vi mislite", ugovarjal sem jaz drugoč radovedno.
„Stvar Vam bode brž jasna, ako pomislite, koliko stanejo te ženske toalete, katere tukaj občudujete. Jaz Vam morem povedati po priliki ceno vsakatere, kajti po svojih skušnjah, po mnogoterih računih, katere sem moral plačevati, učil sem se spoznavati dotične cene. — Neposredno iz Pariza naročilo se jc za ta bal za 25.000 frankov toalet. Obleka grofinjc K. stoji 2000 frankov, ravno toliko njene hčere; kneginja Y. je dobila obleko za 2500 fr. in baronka N., ki hoče vselej najlepša biti, plačala je za svojo 3000 fr. V razmeri po takšni ceni so oblečene druge krasotice nase aristokratije in pluto-kratije, katere oblačijo pariške in dunajske modistke. Vi porečete:
43*
bogate dame se lahko bogato oblačijo, to nikomur ni na škodo. — No, se ve da, ako bi tako ravnale samo bogatinke; vender, ker navadno ljudem v obče in nam na Ogerskem še posebno le navidez-nost največ velja, kaže ali kazati se jih hoče torej mnogo, mnogo za bogate, ki nikakor niso. Dame, kakor so kneginja Y., grofinja K., baronka N., gospa L. ali W., ki imajo na leto nad 100.000 gld. dohodkov, morejo že precej za toalete potrošiti, tako da poleg tega nobene škode ne trpijo; vender ako druge dame tukaj razmotrujete, katerim so le malehni dohodki, a v toaletah se hočejo ipak z onimi bogatinkami skušati: na koliko pogubo pa mislite, da so njim te lepotične capulje? — Zenstvo v obče po ničemer bolj ne hrepeni, nego po lepotičji, ter si ničesar huje ne zavida, nego lepotičje in lju-bovnike, katere si z lepotičjem pridobivati namerava. Mnogo našega ženstva vse za toalete žrtvuje ; vse pravim, svojo in rodbinsko blagostanje, srečo, mir in spravo svoje hiše in svoje žensko in — človeško poštenje".
„Kako hudo govorite nocoj, gospod grof!"
„Le resnico Vam pravim, moje besede niso hujše nogo so stvari: razmotrujva si dalje balove lepotice. Glejte, kako sijajna je baronka Nincsy! Njena toaleta rivalizuje s prvimi in najbogatejšimi tukaj, akoprem ona nobenega druzega premoženja nima, nego svojo telesno lepoto. Opazujte lepo gospo Patany! Dohodki njeni ali njenega moža niso v treh mesecih ali za pol leta toliki, kolikor je ona za ta večer potrosila. Gospa Vitany, žena ministerskega svetovalca, kateri služi na leto 4000 gld., potrebovala je zase in za dve svoji hčeri k temu balu pač najmenj 1000 gld.: itd. itd. mogel bi Vam razjasnovati dotične razmere drugih lepotic: zunanji blišč, pa znotranja temnota! Pri nas se hoče vse več kazati, nego kar v resnici je in velja: ubo-štvo se pokriva z bogatim pokrovom, živi se čez mero sredstvom za dotično življenje, stroški so vedno večji, nego morejo biti pošteni dohodki; a kjer v življenji ni razumnega in poštenega proračuna, tudi nikakor razumnega in poštenega življenja biti ne more, — te pogubne razmere so naša nesreča!" —
Gospodične Hii'mghyjeve so prišle mimo naju, vsakatera ob roki svojega kav al i rja.
„Prekrasne tri Gracije !K izpregovoril sem jaz, „kaj pa, gospod grof, porečete o njih?"
„No, kaj bi! — žal mi je, ako Vas drugoč iznenadim. Gospa Hiusäghyjevka je s svojimi hčerami pravi prototip našega namodnega ženstva. Ta žena nikakor ne živi za svojo domačo srečo, za svoje otroke ali za svojega moža, temveč v svoji nečimurni gizdavosti jedino le za svet; misli in skrbi jedino le zato, kako bi se v svetu šopirila, zavoljo svoje lepote proslavljala in različnim kavalirjem ugajala, kateri bi jej dvorili na zavist in srd drugim damam. Kaj more postati iz njenih hčera, iz teh mnogo slavljenih Gracij, mislite si lahko: mater dat naturam et figuram. Tudi one bodo živele po materinem navodu le za svet,, ne za jed nega moža; imele bodo — kakor že imajo — mnogo začasnih ljubovnikov, pa, ako se kakšna naivna duša ne zmoti, menda nobenega ljubitelja in pravega tovariša za srečno življenje rodbinsko. — Hiusaghyjevi živijo sijajno ter, prepričan sem, trosijo mnogo mnogo več nego imajo poštenih dohodkov. Res. gospod Hiüsaghy je v najvišjem uradu znamenita osoba, no kaj to? — redne državno plače ima 5000 gld., in kar se njegovega privatnega premoženja tiče, ni več čisto; z dolgovi je preobloženo ter mu v zdanjih razmerah pač malo kaj nese. Pa recimo, da bi njegovi dohodki vsi skupaj na leto znašali 10.000 gld., kar pa pošteno nikakor ne: to bi bilo vender malenkost. Hiusaghyjevi izda-vajo na leto po najmenj 30.000 do 40.000 gld.; jaz poznam razmere in vem, koliko stoje takšne sijajnosti, kakeršne so pri teh ljudeh v navadi. Verujte mi, Hiusaghyjevi so na jako opolzlem potu, drzno se polže, pa izpodrknilo se jim bode in nesrečno bodo pali vsi skupaj. —Kakor Hiusaghyjevi na primer, tako živi mnogo drugih naših rodbin vseh stanov in poklicev, a ti slučaji so najpogubnejši ljudem v državnih službah in poslih, ker te razmere so glavni uzrok brezkončnim podkupnostim in nesramnim sleparijam, katere so pri nas navadne pri vseh vladnih organih, počenčr od ministrov do zadnjih kancelistov in kancelijskih postreščekov. Gizdavost in uživanje, to je naš bog, temu se služi z vsem čustvom in mišljenjem; temu bogu se brezskrbno daruje življenje in poštenje. — Krepost,, deviška čistost in zakonska zvestoba so pri nas legendarni pojmi, na katere mislijo samo še nekateri naivni ljudje, ki z modernim duhom ne napredujejo. Obče pravilo jc, da vsakatora dama, ki hoče po modi živeti, mora poleg svojega moža imeti vsaj še jednega „hišnega prijateljaTa navada se je sprva počela v najviših in najodličnejših krogih, kjer se vse mode porajajo; in kakor vselej, poprijeti so se te odličnosti
počasi vsi drugi krogi, tako da se danes portirka ravno tako ponaša s svojim posebnim ljubovnikorn, kakor njena presijajna gospa kneginja. Damam, katere nimajo premoženja in katerih možje, n. pr. različni državni in privatni uradniki, imajo le malehne dohodke iti katere hočejo vsakako po modi živeti, t.em datnatn so hišni prijatelji tudi neobhodno potrebni, ker le ti jim skrbijo za toalete in takšne ugodnosti, za katere zaročeni može nimajo novcev. Stvari so došle že tako daleč, da matere same — - in to iz jako uglednih krogov in znamenitih hiš, svoje odrasle in lepe hčere seznanjajo z različnimi kavalirji, kateri morejo te „nedolžne device0 osrečevati z- lepotičjem in s prijetnostimi, katerih si takšna mladost želi. V to svrho so po naših hotelih kakor po privatnih hišah prave Venerine agencije".
„Čudim se Vam, gospod grof, da Vi o budapeščanskem ženstvu tako hudobno govorite: Vi, ki ste znani za velikega prijatelja in ljubimca lepemu spolu. Po mojem spoznavanji je ženstvo v obče lehkomišeljno; ravna se in živi le po svojem čustvu in nagnenji; strogih in stalnih načel se pri njem ne more iskati; to bi bilo proti ženski naravi. Ženske so kakor otroci, dobre, blage in krepostne, ali hudobne, vražje in razuzdane, prav kakor se odgajajo in varujejo. Torej, ako so ženske kje izpridene, krivi so temu le njihovi od-gojevalci in varuhi, t. j. moški, kateri jih sami pokvarjajo. kakeršne so. Budapeščanke so lepe, živahne, rade se življenja veselijo. — a moški sami jih zapeljujejo k pohotnim razuzdanostim. Jaz občudujem Vaše ženstvo še posebno zavoljo njegovega rodoljubja".
Na to opazko mi je grof Zikony zopet nadaljeval:
„Ne upore kam Vašemu mnenju v obče; tudi jaz izprevidim. da izprideno moštvo je krivo izpridenega ženstva. Kjer moštvo razuzdano živi, ne more biti ženstvo krepostno: kjer se mož z jedno zaročeno mu ženo ne zadovoljuje, naravno tudi žena ob zadanih prilikah z jednim možem ni zadovoljna: in tako jo pri nas. Veneri Iietairi se klanja in daruje naše moštvo, njej posvečuje torej svoje pošteno ženstvo; hefairke so njegovi ženski ideali. — Kjer je takšno v s« obče druženje s „prijateljicami" in „prijatelji" na modi, pač zakon kaj malo velja iu pošteno zakonsko življenje neobhodno gine in propada. Možje, kateri se drže moralnih načel, katerim je zakonska čast sveta in neoskrunljiva, boje se v takšnih razmerah ženitve; drugi pa pravijo:
Pourquoi nous marier, Quand les femmes des autre«, Pour etre aussi les n&tres, Se font si pen prior. —
Ne vem kakšna bode naša bodočnost, ali nas bodo nekatere vse časti vredne izjeme, nekatere še v tej vseobči izpridenosti nepo-pačene rodbine propada otele — Bog sam ve! — Zdaj pa zdravst-vujte do svidenja, moram k lepi Vilmi: že dolgo se name ozira. Kako krasna je nocoj! Z Bogom!"
Tako se poslovivši je grof Zikonv odšel k svoji „prijateljici", krasotici Vilmi, katero je po svoji prirojeni ali privajeni mu ljubeznivosti pozdravil, in potem vzemši jo pod pazuho v drugo dvorano odšel. Jaz polno prepričan, da je grof govoril samo resnico, ostal sem še nekaj časa na mestu razmišljuje, kakšni čudaki smo mi moralisti ! Ta možak je dobro spoznaval in brezobzirno grajal napačnosti in izpridenosti onih krogov, v katerih je živel; njegovo dejansko življenje pa zato nikakor ni bilo menj napačno in izprideno. Morale imamo v besedah vselej obilo, da časih preveč, v dejanji pa zmerom premalo. — Hodil sem dalje sem ter tam po sijajnih dvoranah pe-ščanske redu te, razmotruje si balne goste.
„Tri Gracije8 so bile ta večer najsvetlejše zvezdice, na katere se je na tem balovem nebu' vse oziralo, katere je vse občudovalo — kar jih ni zavidalo.
Menda ni lastnosti, katera bi se več slavila, katera bi bila zma-govitejša, kateri bi ljudje z večjo radostjo se uklanjali in žrtvovali, nego je ženska krasota. Ženska krasota je nekakšen blesk nebeške lepote, in zato ni še bilo moža, kateri bi jo bil mogel prezirati. Stroga načela kynikov in stoikov se talijo pred njo kakor zmrzlina pred žarkim solncem. najmogočnejše in najdrznejše vojaške zmagovalce in svetovne vladalce so zmagovale in vladale ženske s to nebeško lastnostjo, pod katere silo stokajo tudi najsilnejši in naj-grozovitejši tirani. Ni čudo tedaj, ako so lepočutni Grki mislili, da ta pozemeljska lepota zmaguje vse nebeške bogove.
Kakor sem že rekel, vse se je oziralo na gospodične Hiusa-ghyjeve; moški, mladi in stari z neko radostjo, katera se ne da popisati; in ženske, tudi mlade in stare, z neko nevoljo in zavistjo, katera se tudi ne more povedati. Kaj so ob tem mislile čarobne krasotice, občudovane in zavidane, kdo ve? — Ko so neprestano
jim dvorili najznamenitejši kavalirji, ko so najponosnejši balonski, grofovski in kneževski grebeni se jim najponižneje in najlaskaveje uklanjali, zarila se jim je mladostna zadovoljnost in veselost na obrazih ter se jim svetila iz očij.
Kakor hčere med gospicami, odlikovala se je gospa Hiiisäghy-jevka med gospemi; tudi njo je obkroževalo mnogo občudovalcev, vender v pričo svojih mladostnih hčera je zavzimala le drugo mesto, kar pa jej ni bilo prijetno, ker koketne lepe ženske so tako satno-ljubne, da še svojim hčeram zavidajo večjo lepoto in — več Ijubov-nikov. Neizrečeno pa j e gospo Hiiisaghyjevko ta večer veselilo prepričanje, da njene hčere skoro skoro postanejo grofinje in kneginje. Ta radost se jej je mogla z lica brati ; rada bi bila to zadovoljstvo s ponosom vsemu svetu oznanjevala, torej je še mene le na mimo-gredoči pozdrav blagovoljno nagovorila. Damam, ki slove za lepe, kakor je bila gospa Hiüsaghyjevka, hočeš ali nečeš, moraš laskavo govoriti; kdor bi tega ne storil, bil bi surovež in nesposoben za salonsko družbo. No, kdor hoče takšnim lepim materam še posebno ugajati, govori naj o njih hčerah, ako so že odrasle, le kakor o njih sestrah. Ob neki drugi priliki sem starejšo hčer znamenite dame, katere ime slovi daleko po svetu, prav bona fide imel za njeno sestro; in ko je potem sama mati mi to pomoto razjasnila, zagotavljala mi je radostno, da je še nobeno laskanje ni tako veselilo. „Verujte," rekla mi je, „za takšno galanterijo Vam bode vsakatera ženska do smrti hvaležna.* Gospe Hiüsaghyjevki sem torej čestital, da je kraljica nocojšnjega večera.
„Vi ste laskavi; drugi ljudje pa pravijo, da nocoj moje hčere kraljujejo", opazila je z notranjim zadovoljstvom na mojo čestitko.
„No, kaj zato? one kraljujejo le kot nežne sestrice, katerim ste vender Vi kraljica."
„Vi tako pravite. No, ali ste videli moj buket, katerega mi je knez Vizinyi poklonil? Kako Vam dopada?"
„Prekrasen je, knez Vizinyi ima dober ukus, in gotovo je celo po njegovi naročbi sestavljen. Ta buket je pravi simbol našega večera: krasno izbrane cvetice znamenujejo krasotice nocojšnjega bala, in med njimi, glejte, — štiri najkrasnejše rože, jedna v sredini in tri okoli nje, — kar ste naravno Vi in Vaše tri sestrice kraljice." —
„Preprijazno govorite, vender veseli me Vaše dobro mnenje, za katero Vam podarujem najlepšo cvetlico. Ne pozabite priti jutri
večer k nam; dojde več odličnih znancev. — Kaj pa mislite, da jutri novine prinesö o našem balu?" —
„Mnogo lepega in slovitega. Govoril sem že o tej stvari z nekaterimi novinarskimi poročevalci; z Vašim dovoljenjem storim, da se bode tudi o Vašem buketu poročalo, kakor sem Vam o njem govoril/
„Veste, to bi pač druge zavidne ljudi jezilo in žalilo; — vender storite, kakor se Vam najbolje dozdeva. Na svidenje, jutri večer!" —
(Dalje prili.)
Zakaj se smiliš mi?
^^a selom šem hodila, «Ob cvčtnatih vrteli, Pa tebe, roža, našla Na prašnih cestnih tleh.
Pohojena cvetica Zakaj se smiliš mi ? Zakaj li tiho solzo
V	okč ti siliš mi ?
Kak6, kako ti krasno Nekdaj cvetela si, Med sestrami na gredi Lepo duhtela si!
Pa vtrgal te je nekdo Ob vitih tod gredoč, Ko duh in cvet okusil — Zagnal te v prah je proč!
Zakaj, zakaj pač solze
V	oko ti siliš mi ? Oj roža zapuščena, Zakaj se smiliš mi?
G o r a z d.
Gluhonemost in nagiuhost.
Spisal Jakob Ž n i d a r š i č. MBMi je, kdor ne sliši; gluhost ali gluhota je torej nedostatek
•< M v* • l t v\ I
t^yffi sluha. Nemost pa je nedostatek govora. Ker se navadno Jss^i nauči govorjenja samo tisti, ki sliši, ostane nem ali mutast, kdor je gluh od rojstva, ali kdor je zgodaj oglasil. Z gluhostjo je v teh slučajih združena nemost. Nedostatek sluha in govora zovemo gluhonemost.
Vsak izmed nas je imel gotovo že priliko milovati gluhonemega človeka, in tedaj je tudi premišljeval, kako hi njemu bilo, ko bi ne bil prinesel sluha s .seboj na svet, ali ko bi ga zdaj izgubil. Zdi se nam, da bi lehko pogr. šali treskanje bliska, grom topov, pokanje pušek, šumenje valov, grmenje slapa, bučanje viharja, rjovenje zverine in raznoteri drugi šum in truš. Ali kako bi nam bilo tesno in prazno pri srci v tej tišini! Kako bi prebivali brez prijetnih glasov! Čudno bi nam bilo videčim ptice pevke, a ne slišečim jih; čudno, ko bi gledali potoček, kako skače nemo mimo nas; najčudneje, naj-mileje pa bi nam bilo ob srci, ako bi nikdar več ne slišali sladkih materinih glasov, ne tolažbe, ne pomilovanja, ne vzpodbude. Nehote bi se nam zdel ves svet tuj, samosvoj, sebičen, brezsrčen.
Ako vse to pomislimo, lehko nam je umeti, da se boljši, blažji čuti v srci gluhonemega nikdar ne morejo razvijati tako, kakor v srci slišečega. Gluhonemi so in bodo poprek surovejši od družili ljudij, in razmerno mnogo je potuhnencev mod njimi. Vsaka stvar jih ujezi, svojeglavni so in maščujejo se radi zarad vsake malenkosti. To nam pojasnjuje, zakaj zvršujejo dostikrat gluhonemi najgrozovi-tejša hudodelstva, kakor se nam zdi, brez razloga ali iz prav niče-vega uzroka.
Kes, nesrečen je gluhonem človek. Kako težko se je razumeti ž njim, posebno ako mu nisi vajen! On ne razume tebe, ti njega ne. Ko bi vsaj nem ne bil! Ali kdor nikdar govora ni slišal ali premalo časa, tudi govoriti ne zna, in to je, kar žalostni stan gluhonemega dela še žalostnejši. In recimo, da se na ta ali ta način doseže sporazumljenje, vender se sluh ne more nadomestiti povsem.
Ako se govor nadomesti z znamenji ali pisanjem, glas govora, izraz govora ne da se nadomestiti, in ravno izraz besede vzbuja v nas več čuta nego beseda sama ob sebi. Pisan govor ali lepo govorjen govor — kolik razloček! Žive besede ni moči nadomestiti.
Dan danes se prav mnogo dela v omiko nesrečnih gluhonemih; celo govoriti jih nauče, ipak se nasledki gluhosti nikdar ne dado popolnem odpraviti. Dobro izvežban gluhomutec razločno izgovarja posamezne besede; ali njegov govor je podoben govoru govornega stroja, iz njega se ne glase duševni občutki. Akoprem se torej izučenemu in omikanemu gluhomutcu čudimo, vender moremo ga ob jednem tudi milovati. Nikdar ne more se gluhonemi vzpeti do one omike in blagosti, do katere bi se vzpel, ko bi ne bil gluh. Njegovi moralni čuti ne morejo se po polnem razviti. Kolikokrat moremo opazovati, da so od mladosti nagluhi ljudje nedoslednega in nezanesljivega značaja. Nedoslednost v njih govoru in dejanji je tem večja, čim hujša je njih nagluhost. Brezčutnost in slaboumje se spoznava celo pri otrocih, kateri zelo slabo čujejo.
Gluhonemost je prirojena ali pozneje pridobljena. Prirojena je, ako se otrok rodi gluh ali tako nagluh, da navadnega govora ne sliši, — pridobljena pa. ako otrok popolnem ali deloma ogluši prej, nego se njegova duševna delavnost razvije dovolj. Če tudi se je otrok popolnem govoriti naučil, pozabi, govor, ako je o času, ko sluh izgubi, premalo duševno razvit. Ako otrok pred sedmim letom po polnem ali jako ogluši, vselej je nevarnost, da pozabi govoriti in postane gluhonem. Razloček je vender: ogluši li otrok, predno zna govoriti, ali še le potem, ko je že nekaj časa govoril.
Otrok, ki že zgodaj jako ogluši, čuje le redkokrat razločno človeški govor, ima premalo prilike spoznavati, kaj besede pomenijo, zanima se bolj za znamenja nego za govor, ne poskuša govoriti in ostane nem. Tacega otroka je možno naučiti govora. Treba mu je po gostem jako glasno, počasi in razločno govoriti in mu pri tem kazati dotične predmete. Otrok pa mora natančno paziti, kako iz-preminja govornik svoja usta, izgovarjajo posamezne besede. S potrpežljivostjo se doseže mnogo: otrok začne glasni govor razumevati, zanimati se zanj, poskuša govoriti in postane zmožen vsaj za silo povedati svoje misli. Najprikladneje je, da se otrok pri teh vajah poslužuje slušala.
Tako je z glasnim govorjenjem ali sluŠalom mogoče tudi otroku, ki se je že naučil govoriti in potem ogluši, ali ne popolnem, ohraniti dar jezika. Znano je, da odrastli, ako ogluše, svoj glas nekako čudno izpremene in nerazločno govore. Oglušeli otroci govor še hitreje popačijo in brez posebnega, neutrudnega pouka začno nerazločno blebetati. Zato je treba posebno paziti, da tak otrok besede čisto in razločno izgovarja. To se doseže jedino le s tem, da se otrok uči svojo ustno duplino pravilno izpreminjati.
Videli smo zdaj, da je mogoče pri otrocih, kateri niso popolnem gluhi, razvijajočo se gluhonemost ustaviti. Mnogo teže je, od-rastle gluhoneme naučiti govorjenja, če tudi niso po polnem brez sluha, kajti govorilo izgubi potrebno gibčnost, ako se ne rabi. Glas odrastlih, neizšolanih gluhonemih je podoben tuljenju. V zavodih za gluhoneme*) se uče govoriti tudi taki gojenci, kateri prav nič ne sljšijo in nauče se glasno citati. Dasi praktičen vspeh pri tacih ni posebno velik, koristne so take vaje že radi tega, ker mnogo pripomorejo k razvoju govorila in dihala. Kdor ima gluhonemega otroka, naj ne opusti posvetovati se z umnim zdravnikom. Gasili se da nekoliko pomagati, t. j. gluhost nekoliko zmanjšati, in vsaka, tudi majhna pomoč je veliko vredna, ker otrok se tem laglje in popolneje nauči govoriti, čim bolj sliši. —
Iz tega, kar smo rekli, razvidno je, da se gluhonemi morejo razdeliti v dve vrsti, t. j. v take, kateri celo nič ne čujejo, in v take ki nekoliko čujejo. Se ve, med poslednjimi je zopet velika razlika. Nekateri čujejo le najjačji zvok, 11. pr. strel topov; drugi čujejo tudi menj jak zvok ali šum, n. p. grmenje, zvonjenje. So tudi taki, kateri posamične samoglasnike ali soglasnike celo posamne zloge in krajše besede čujejo in ponavljajo, a se vender brez posebnega učnega načina govorjenja naučiti ne morejo.
Gluhonemost prehaja sicer redkokrat neposredno od roditeljev na otroke, vender je mnogokrat več udov iste družine od rojstva gluhih ali jako nagluhih, ali jih več ogluši, in se to v istem poko-ljenji rado ponavlja. Časih so vsi sinovi gluhonemi, časih pa vse hčere. Največ gluhonemih se rodi razmerno v zakonih med bližnjimi sorodniki.
*) Ti zavodi so ubožnim in gluhonemim otrokom velika sreča, kajti tu si pridobe mnogo koristnih naukov.
Kaj jo u z rok prirojeni gluhosti ? — Nedostatek .kacega bistvenega ušesnega dela ali nepravilnost v možjanih. Časih ni niti labirinta (notranjega ušesa) niti slušnega živca, časih pa nedostaje kaeega oddelka ali dela v labirintu, največkrat polukrožnih oblokov; vender more kak labirintni tvor manjkati, 110. da bi dotično uho popolnem gluho bilo. Prirojena gluhost in torej tudi gluhonemost. spremlja časih prirojeno slaboumnost.
Uzroki pridobljene po])olne ali delne (parcijalne) gluhote so mnogoteri. Poškodovanje labirinta prouzročuje navadno popolno gluhoto. Popolna gluhost nastopi tudi, ako se slušni živec posuši in postane neobčutljiv. Med glavnimi uzroki nagluhosti gre imenovati raznotere bolezni srednjega (bobničeve dupline) in notranjega ušesa, dalje bolezni možjanov in hrbtenjače, unetje tvorov v lobanji, vodenica v glavi, rudečica (scharlach), legar i. t. d. — Precejšnja naglu-host nastopi, ako se sluhovod zoži in zamaši. Zoženje sluhovoda samo na sebi sluha znatno ne moti, pač pa ga motijo kožni olupki in ušesno maslo, ako se nabero v njem, ali ako sluhovod oteče. V teh slučajih časih pomagajo lcm dolge, sreberne ali zlate cevčice, katere se z bombažem obvijejo in potisnejo v sluhovod. Ako je bobnič predrt, dene se v cevčico zlat listič, da čuva srednje uho kvarnih vnanjih vplivov.
Začasna gluhost nastopi, ako je ušesna troblja zamašena in vsled tega zrak v bobničevi duplini gostejši ali redkejši nego zunanji zrak in vsled tega bobničeva opnica jednostransko preveč napeta.
Gluhost izgine, ako se zračna gostota v ušesu in izven njega zjednači: to se doseže dostikrat s požiranjem slin, ker se s tem troblja odmaši. Sluh se umetno oslabi, da se slabi glasovi ne čujejo, ako se nos in usta zapro in prsi razšire, ali pa pri zaprtih ustih in nosu na silo dihati poskuša. Uzrok je zopet nejednaka zračna gostota. Ako si zamašimo nos in požiramo sline, premaguje tlak vnanjega zraka in pritiska bobničevo opnico navznoter, kar je lehko čutiti. Kadar je nos dolgo časa neprenehoma zaprt in vsled tega bobničeva opnica navznoter vdrta, nastopi nagluhost. Začasno človek tudi ogluši, ako se mu pri naglem pretresu n. p. pri padci, zrak v bobnič potisne ali iz istega iztisne. Gluhost traje, dokler je ušesna troblja zamašena.
Časih pri gluhem ali nagluhem ni moči dokazati najmanjše izpremembe v ušesih. Taka gluhost ali nagluhost se zove živčna (nervozna). Sem spadajo posebno sluhove izpremembe materničavih in
bledičnih osob. Živčna gluhota je časih nasledek močnega pretresa, padca na glavo, mrtvuda, otoka možjanov, unetja možjanov in njegovih mrenic i. t. d.
Naglnhost s hudim ušesnim hrušem dobivajo nekateri bolniki, ako užijejo mnogo kinina. Te prikazni, katere navadno ne trajejo dolgo, pripisujejo se vplivu kinina na možjane. Jednak učinek imajo tudi omamna sredstva, posebno morfij, ako se rabi pod kožo.
Nagluhost z ušesnim hrušem se prikazuje tudi pri omedlevicah, pri velikih izgubah krvi in nedostatku krvi v možjanih.
Sluh oslabi, ako se poškoduje bobnič. Ker soglasniki niso vsi jednako glasni, ne čujejo se v tem slučaji slabejši med njimi, ali ne čujejo se tako razločno, da bi jih bilo moči ločiti drug od druzega. To prihaja tudi od tod, ker se »vlastni glas" ušesni poviša, kadar je bobnič predrt. — Slabo se čuje tudi tedaj, kadar je pritisek na vodo v labirintu nenavadno velik, ker stisnena kapljevina slabeje vodi zvočne valove in zmanjšuje njih razmah (amplitudo).
Slišati je možno brez bobniča, kladveca in nakovalca, ali le nekatere besede se slišijo razločno že iz precejšnje daljave, druge niti od blizu ne.
Posebna vrsta gluhote se pojavlja pri nekaterih boleznih notranjega ušesa; ta gluhota je podobna barvni slepoti, kolikor je namreč možno primerjati gluhoto in slepoto. Kakor je nekatero oko za neke barve slepo ali menj občutno od pravilnega očesa, tako je pri omenjenih boleznih uho neobčutno za nekatere tone. Ta gluhota se zato imenuje gluhota tonov. Nekateri toki naglušci čujejo laglje visoke, drugi laglje nizke tone, drugi zopet nekih tonov čisto nič ne čujejo. Največ je med temi naglušci takih, kateri višje tone bolje slišijo; njim je treba z visokim, krepkim glasom na uho govoriti. Še težje nego tone zaznavajo šume. Človeški govor sestoji iz raznih tonov in šumov, za to ga jako težko razumevajo.
Ako k nagluhim prištevam tudi one, kateri slabo čujejo, postane število nagluhih mnogo večje, nego se navadno misli. Velika večina čez petdeset let starih ljudij slabo sliši, in izmed treh zdravih ljudij srednje dobe najmenj jeden vsaj na jedno uho ne čuje dobro pravilno. Mnogi slaboslušnost. skrivajo.
Mnogo se je poskušalo, da bi se nagluhim ljudem pomoglo s si ušalom. Slušalo ima svrho uloviti več zvočnih valov, nego jih ujame sam uhelj, združiti ter voditi jih v sluhovod. Slušalo sestoji
iz lovila, podobnega čaši, torilu, lijaku, rogu ali troblji in iz kratke ozke preme ali dolge zavojite cevi, katera se vtakne v sluhovod. Lovila se narejajo iz kovin, trdnega kavčuka, lesa, roga, slonove kosti ali iz velikih školjkinih in polževih lupin. Lovila s kratko cevjo ojačujejo nekatere tone bolj od druzih, s tem pa motijo raz-ločnost tonov. Primernejša so slušala z dolgo cevjo, a ta zvoka ne ojačujejo močno, ker se zvočni valovi na ovinkih odbijajo in deloma tudi iz cevi izstopajo. Katero in kako slušalo je komu najprimerneje, težko je določiti na prvi mah ; najboljši svetovalec je — izkustvo. Kadar ima bolnik šum v ušesih, treba je izbrati slušalo s slabo resonanco, torej s krajšo cevjo in ožjim lovilom, katero mora biti, ako je od kovine, obvito s suknom ali pavolnato tkanino. Jako nagluhi vtaknejo lovilo v uho, med zobmi pa drže cev, katera vodi zvočne valove v Rvstahijevo trobljo.
Godbine tone cuje naglušec, ako drži med zobmi leseno ali jekleno palico, katera je v zvezi z godbilom.
^Mekrasova satira pa vender ni v ruski literaturi popolnem nova MH^ij prikazen. Že od dob Petra Velikega so gojili ruski pesniki mm satiro in, kakor tepe Kantemir v svojih pesnih predpetrovske neprijatelje omiki, tako biča Gribojedov v svoji komediji „Gore ot. uma" ruske psevdoolikance, kateri pod skorjo evropske omike hranijo v srci staro surovost. S satiro obrača se v početku 19. veka Krylöv proti uradniškim vampirjem ruskega naroda, ali ne ostraši se niti višjih činovnikov iii učenjakov. S satiro se bojujeta tudi Puškin in Lermontov proti puščobi družbinski, posebno pa je Gogolj kakor v zrcali pokazal oskodnosti in potrebe ruske družbe, po največ gledč nravne njene strani. Torej tudi pred Nekrasovom je gospodovala
Novejši pisatelji ruski.
Spisal K.. Štrekelj.
I.
Nikolaj Aleksejeviö Nekräsov.
v (Dalje.)
satira, ker je to terjal že duh časa sam. Pravi omikanci ruski so stali visoko nad občinstvom, videli so njega slabe strani, a javno jih grajati si vender niso upali; pribežali so torej k satiri. V obliki satire so razkrivali Nekrasovlji predniki in Nckrasov sam birokraticno vlado, razmerje med vlastelji in podaniki, veliko nasprotje v omiki med po-samnimi stanovi. Komični dih, kateri je pogostem vel po teh satirah, dosegel je navadno svoj namen. „Vlada kaznuje samo očitnega zlo-dejca, ali bolj obširno, bolj smelo deluje satira, ki ve najti pravo pot do prsij krivičnika, kakor krogla." S temi besedami opravičuje Ne-krasov smer svoje poezije.
Po vsebini se morajo Nek raso vi je satire, pisane še za sužnosti na Ruskem, deliti na dve vrsti. Predmet prve vrste je beda stiskanih kmetov, s katerimi se ne igrajo toliko njihovi gospodarji, kakor njih uradniki; ti derejo in stiskajo prav do krvi te revne ljudi, kadar gospoda ni doma. Taka je pesen Na cesti, katera nam slika stanje deklice sužnice; vkupe z gospodarjevimi hčerami seje odgojovala v vedah in umetnijah, ali gospodar umrje in posestvo pridobi nov gospod. Ta jo omoži s kmetom, v čegar priprosti, dasi ne ravno surovi družbi polagoma gine. K tej vrsti spada tudi Iz vošči k, Trojka in posebno ginljiva pesen Pozabljena vas. Staruha, kateri razpada koča, gre k starosti občinskemu ter ga prosi, naj jej da lesa, da jo popravi. S kratka jej ta zavrne prošnjo. „Ali ko se povrne gospod, vse bo poravnal, sam se bo prepričal, da bajta leze na kup, in ukazal bo dati lesa" — tako se tolaži stara mati. Oderuh je opeharil kmete za kos zemlje, in nikjer ne morejo ti najti pravice. „Počakajmo, dokler pride gospod; z mrčuni pride sem — mislijo kmetje — in samo besedico poreče, pa nam z nova izroče zemljo*. In deklica, kateri Nemec nikakor ne dovoli vzeti ljubljenega mladeniča, teši svojega ženina, naj bi počakal, da pride gospod v vas, tedaj se bo vse zravnalo. Ali gospoda le noče biti! Stara mati, kateri je razpadala koča, trohni že v grobi, slepar je obogatel od ukradene zemlje, mlada zaljubljenca sta osivela, „deklici je prešla svatba iz glave in sanj . . . ali gospod vender še ne pride, še ga ni! Naposled po dolgem času prileze v vas v dolgem črnem sprevodu voz s šestimi konji, prileze doli po griči; visoko se ziblje krsta na črnem vozu, v krsti leži gospod, za krsto pa koraka novi gospodar. Starega polože v grob, mladi si obriše solze, sede v kočijo in — hajdi v Peterburg . . . ."
Druga vrsta teh satiričnih poezij slika domače življenje onih nemilosrčnili uradnikov, ki izsesavajo ruski narod, varajo državo in
sc klanjajo sleparski omiki, ljudje, ki predavajo za malosten naslov srečo svojih otrok, sami pa ginejo v družbi svojih prenapetih žen. Taka satira je n. pr. pesen L j ud o mil ali F il a nt rop, ki z lepimi besedami obljubuje vsem trpečim pomoči; ko pa stopi predenj pošten in zavoljo tega od lakote umirajoč cinovnik ter ga poprosi obetane pomoči, da ga svojim slugam izgnati in ga zmerja — pijanca. V pesni Nravni človek nam kaže pesnik ruskega bogatina, ki se bahä, „da vestno izpolnjuje desetero zapovedij božjih ter ne dela krivice niti kokoši *; — ali vender se ta človek ravnodušno čudi, zakaj mu od bolesti umira žena; svojo hčer omoži s surovim, bogatim starcem, kateri jo v malo dneh po polnem utrapi; poštenega in duhovitega sužnika, ki rad bere in premišljuje, pretepe s knutom; zaradi tega skoči sužnik v reko in utone; svojega prijatelja, ki ne more ravno plačati dolga v določenem obroku, vrže v ječo, in vender ponosno prideva: „da zmerom izpolnjuje desetero zapovedij božjih ter ne dela krivice niti kokoši." — Nasprotje tega „nravnega človeka" je uradnik, mož Maše, katero prisrčno ljubi. Nastavljen je pri državni denarnici in tisoči in tisoči rubljev prehajajo vsak dan skozi njegove roke; čez teden potrebuje žena nove obleke, ali kje vzeti denar? Prijatelji se mu smejejo, ker si denarničar ne ve pomagati; ali tudi zdaj še ne krade; toda kdo se more ustavljati ženskim solzam? Razsipna žena ga spravi v grob ... — Tudi zibel nedolžnega otroka ne more utešiti divjega pesnikovega sarkazma; pred to zibelijo je zložil Nekrasov jedno najboljših pesnij ruskih. V njej leži otrok visokega uradnika in pesnik začenja svojo zazibalko: „Spi, hudoba, dokler si majhen, zatisni svoje očesce!" ... Ne menj zanimiv in grozen ob jednem je obraz pijavke ruskega naroda, kakor nam jo je naslikal Nekrasov v pesni VI as, katero hočem v slovenski prozi vso postaviti sem:
„Z odkritim vratom, golo glavo pohaja o semnjih počasi skozi mesto strijc Vlas, — siv starec.
„Na prsih ima medno svetinjo; on prosi darov za zidanje božjega hrama; ves jc v verigah; obuvalo njegovo jc revno, na lici ima širok obrunek; v rokah nosi dolgo palico z železnim nakonečnikom . . . Pravijo, da je bil poprej velik grešnik. Ni imel vere v Boga; s palico jc pognal svojo ženo v grob; roparjem in konjskim tatovom jc dajal skrivališča pri sebi; pri vseh sosedih je nakupaval žita, in o slabih letinah ni posojal nobenemu niti groša; trikrat toliko, kolikor
44
je dal, jemal je beraču, jemal sorodniku, jemal ubožcu; imeli so ga za oderuha. Nravi je bil krute, stroge . . . Naposled pa ga zadene strela! Vlas se počuti slabega, pokliče lečnika — ali kdo pomore tistemu, ki je slačil kmetu srajco, ki je kral beraču vrečo? Vedno slabš« mu prihaja. Leto preide — in Vlas še vedno leži in priseže, sezidati cerkev, ako ga Bog reši smrti. Pravijo, da je v svoji blodnji vedno sanjal ob jedni prikazni: videl je poslednjo sodbo in grešnike v pekli. Brzi hudiči jih trapijo, bode jih nagla čarovnica. Muri s črnim obrazom in očmi kakor žareče oglje, krokodili, kače, škorpijoni netijo ogenj, kujejo, žgo; grešniki tulijo v bolečinah, glodajo zarjavele svoje verige. Grom jih moti z večnim ropotom, duši jih strašen smrad in čez nje se steza grohotaje črn tiger s šestimi krili. Neki so nataknem na dolge droge, drugi ližejo neka goreča tla . . . Tam je bral Vlas svoje grehe, spisane na pergament, tam je videl naštete svoje neumnosti, — ali vsega ni moči popisati! Pobožne ženske, razumne babice mogle bi vam to boljše povedati . . . Vläs je videl pekel in je izrekel posebno obljubo . . . Bog ga usliši in grešno dušo odvede zopet na- svet. Vlas razdeli svoje imetje, sam ostane bos in nag, in se odpravi zbirat darov za zidanje božjega hrama. Od tedaj hodi okrog; kmalu bo tega že trideset let, da živi le ob miloščini, — strogo drži svojo obljubo, vsa velika moč duše njegove je obrnena le na delo božje, kakor bi ta duša ne bila nikdar, odkar se je porodila, poznala divjega pohlepa. Poln neutešljive bolesti, rjavega obraza, visok in raven, hodi počasi skozi vasi, skozi mesta; nobena pot mu ni predolga: obiskal je mater Moskvo, bil je na šircm Kaspijskem morji in na veličastni Nevi. Z besedo krščanske resnice, zbirajoč darov za Boga, obiskal bo tudi Arhangeljsk in prišel bo v Rjazanj. S podobo božjo in knjigo hodi okrog, zmerom mrmra nekaj pred se in hodeč rožlja z železno verigo. On hodi v mrzli zimi in ne boji se letne vročine ter kliče pravoslavno Rusijo, naj daruje po svojih močeh vsak, in dajo, dajajo mu mimogredoči. Tako rastejo iz darov, s trudom pridobljenih, na površji domovine naše božji hrami!" —
Jednako zveni po vsej tej zbirki; odvsod se glasi obup pesnika, ki ne zaupa svojim močem in nima tolažbe za tuje trpljenje. Poln bridke resignacije končuje svojo zbirko z naslednjimi verzi:
„Umolkni že, muza bolesti in maščevanja! nočem več plašiti drugih iz sladkega spanja; dovolj sva oba proklinjala: ko bodem sam,
znal bom umreti in molčati . . . Zdaj se nebo meni ne bo več zjaz-nilo, ne bo več posijalo v moje srce s svojim poživljajočim žarkom.
„Žarek začarani! ljubezen in upanje! klical sem te spč in bde, v trudili in bojih in na robu propada. Klical sem te; ali zdaj te ne bom več; ne mogel bi gledati globočine, katero bi ti razsvetlil ..."
(Dalje prih.)
Črna Gora
po najnovejših opisih in znanstvenih odkritjih.
(Konec.)
Kar se vodovja tiče, opaža se pri vseh črnogorskih rekah, da teko v pravci poldnevnikov, ali proti jugu k jadranskemu morju, aH pa proti severu k Drini, Dunavu in Ornemu Morju. Najmogočnejša črnogorska reka je Bojana, odtok Skadarskega Jezera, ki je okoli 30 kilometrov dolga, 100—200 metrov široka in po 10 in več metrov globoka, tako da bi lahko največje ladje nosila. Zdaj je za parnike plovna le kakih 20 kilometrov do vasi O bo ti, a v svojem gorenjem toku se razliva po polnem brez reda po bližnjem polji. Tega je kriv jeden rokav Dri m a, ki se že nekoliko desetletij sem pod imenom Drinassa malo pod Skadrom v Bojano izliva in tako njeno vodo ustavlja, da je prisiljena poplavljati bližnja polja. Velike koristi bilo bi torej urejenje Bojane, ker bi se s tem odprla nova kupčijska pot za Črno Goro.
Najvažnejša črnogorska reka pa je Četa, prav za prav glavna reka, od katere je M orača le levi pritok. Četa izvira na severni strani Nikšiča in se izgublja pod tem mestom pri kraji Ponori v zemljo ter se prikazuje še le na južni strani sedla Planinica zopet na dan, na-pravlja tu kakih 200m visok slap in teče potem še kakih -40 kilometrov daleč po 100—3öm visoki dolini do skadarskega jezera. Njena srednja širokost znaša 20—30m, a njena globokost okoli i)m . Četa deli Orno Goro v dva nejednaka dela in ob njenih bregovih se razprostirajo najro-dovitnejše ravnice črnogorske. Te ravnice so prava zibel Črne Gore, (nekdaj slavna županija Četa), odkoder so se denašnji Črnogorci po bitki na Kosovem umaknili na cetinjsko planoto.
Najdaljša črnogorska reka pa je Tara (70km), ki potem s Pivo (G0km) združena napravlja mogočno Drino. Lim, desni pritok
44*
Drine, teče le nekaj nad 20km skozi najvzhodnejši rogelj Črne Gore. Čudno je, da ležijo doline črnogorskih rek tem više, čim dalje proti vzhodu. Tako je dolina Ccte 30—100'" visoka, a njen pritok Morača ima pod samostanom jednakega imena 400m visoko korito, Tara pri Kolašinu pa celo 900m .
Za črnogorsko brodarstvo prevažna je tudi C r n o j e v i č k a r i -jeka ali kratko Rije k a. Ta je prav za prav priroden kanal, ki seza iz Skadarskega Jezera kakih 10km daleč notri v deželo do trga Hijeka, Tu pa se izliva v ta kanal blizu kilometer dolgi potok, izvirajoč iz čudne jame na južni strani Cetinja. Le škoda, da je Rijeka z različnim trstjem in ločjem tako zarastena, da večje ladije ne morejo po njej ploviti.
Tudi presihajoče studence ima Črna Gora, n. pr. potok Š a v n i k i pod Durmitorom.
Razvcn nekaj malih močil ima Črna Gora jedino Skadar sle o Jezero (200Qkm veliko). Ono je za jeden del Črne Gore tako važno, kakor cetska dolina, ker s svojimi ribami („seoranze") redi ne samo bližnje prebivalce, nego daje celo jeden najvažnejših predmetov za zunanjo kupčijo.
P r ir o d n i n ima Črna Gora le malo. Pri B o 1 j e v i č u v Crmnici se nahajajo sledovi železa, pri Rijeki cina in pod Durnitorom bakra. Tu pa tam se nahaja tudi gips, karneol, granat i. t. d. Prevažni pa bi lahko postali studenci kamnenega olja, katere je Dr. Schwarz opazoval pri B u k o v i k u na levem bregu Crmnice, blizu avstrijske meje nad Castel-Lastuom. To olje je sicer še močno rumeno in smrdeče, ali dalo bi se prav lahko sčistiti in tako bi postalo neprecenljiv vir črnogorskega bogastva.
Do zdaj pa se o tem bogastvu še ne more govoriti. Črna Gora še nima najmanjše obrtnije, ako izvzamemo nekoliko mlinov, tkalnic in kotlov za žganje rakije. Poljedelstvo in živinoreja, ki bi morali v prvi vrsti rediti Črnogorcev, nahajata se še le v najprvotnejšem razvitku. Malo živahnejša jc kupčija, ker Srbi imajo velik talent za njo, malo ne kakor židje. Nosi. se na Črno Goro obleka, orožje, strelivo, žito in sol. Iznaša pa se drobnica, kože, sir, suho meso, mleko, ribe (seoranze), krompir, drva, duhan, ruj (Rhus cotinus, ki daje izvrstno bojilo in črcslo^ raste zlasti okoli Rijeke in Crmnice, ter iznaša se ga vsako leto do 20.000 centov v vrednosti 150.000 gld.), potem buhač (chrisanthcmum cinerarefolium), led i. t. d. Večina teh predmetov gre na Kotor, nekoliko tudi na Risan, menj pa na Bar in Olcinj.
Za povzdigo kupčije ni prepotrebnih cest. Z velikimi stroški so dodelali 1. 1881. vozno cesto iz Kotora na Oetinje, ki se vije v brezštevilnih ovinkih po zahodnem obronku Lovčena navzgor. Kmalu potem so dovršili tudi cesto s Cetinja v Rijeko in zdaj se dela cesta po Cr-mnici čez Sutorman v Bar, ki bode v kratkem dovršena. Ali tc ceste so le bolj na korist Cetinju, nego ostali državici in zlasti kotorsko-cetinjska cesta bo ostala vedno samotna, ker so jo Avstrijci zidali zlasti iz vojaških obzirov. Letos so si izposodili Črnogorci 4 miljone rubljev v Rusiji, da dovršijo svoje „strategicne ceste" in utrjenja važnejših mest. Med temi cestami se bode zidala v prvi vrsti ona s Cetinja po planoti skozi Čevo v Nikšič. Mesto cest pa imajo Črnogorci primeroma preveč telegrafičnih postaj. Zdaj imajo Črnogorci tudi tri pristanišča: Bar, Olcinj in Sv. Nikolaj, kjer pa oskrbuje Avstrija pomorsko službo. Na ta način je dobila tudi Črna Gora svoj trobojni kupčijski barjak. Ali omenjena pristanišča so še malo obiskovana, le v Sv. Nikolaji ob Bojani je malo živeje, ker je to luka tudi za Skadar. Pri Baru in Olcinji so potrebne še ogromne pristaniške stavbe, ker je na prvem mestu morje preplitko, na drugem pa pregloboko. Zadnji čas je začelo redno črnogorsko parobrodarstvo po Skadarskem Jezeru, ali k nesreči potonil je to zimo dotični mali parnik.
Čeravno so Črnogorci po natori bistri in razumni ljudje, vender je njih duševna omika preveč zaostala, česar so najbolj krivi nevedni pravoslavni popi. Pred 1. 1876. je štela Črna Gora že 52 ljudskih šol s 3159 učenci. Ali vsled zadnjih bojev skrčilo se je bilo jako to število. L. 1878. so preustrojili črnogorsko šolstvo in izdali novi šolski, inter-konfesijonalni zakon. Vse črnogorske šole vodi nadzornik Čutu rilo na Cetinji. Šolski predmeti so prav tisti, kakor v naših ljudskih šolah in v šolo so dolžni otroci hoditi od 7. do dovršenega 13. leta (le deklice čez 10 let stare ne smejo v deško šolo). Zdaj je vseh ljudskih šol 35 s 43 učitelji in 2045 učenci (med temi 138 deklic). Učitelji imajo plače po 300, 400 in 500 avstr. gld.
Za premožnejšo žensko mladino obstoji na Cetinji tudi višja dekliška šola, ustanovljena in vzdrževana s podporo ruske vlade. S šolo je združen zavod, v katerem imajo deklice vso oskrbo. Zdaj obiskuje vseh pet razredov te šole okoli 35 gojenk, od katerih je pa večina iz Kotora in sploh iz Boke, ker pravoslavni roditelji pošiljajo svoje hčere v odgojo na Cetinje, ravno tako kakor katoliški v samostan v Dobrovnik. — L. 1882. so odprli na Cetinji celo „realni gimnazij", ki pa
nima več nego dva razreda in sploh le životari. Vrhu tega je v cetinj-skem samostanu tudi nekako učiteljišče za odgojo domačih učiteljev in bogoslovnica za mlade črnogorske pope.
Sredstev za izobraženje Črnogorci bas ne pogrešajo, da bi le ta sredstva tudi svoj dober sad obrodila. Ali žalibog, sire sc po Črni Gori vedno bolj republikanske in socijalistične ideje, zamešene po mladih možeh iz Pariza, ideje katere utegnejo v kratkem času motiti notranji mir Črne Gore. (Dr. Schwarz, se ve da, o teh nevarnih idejah v Črni Gori ničesa ni mogel zapaziti).
črna Gora ima le tri mesta: Po d gorico, Bar in Olcinj Podgorica ima zdaj po črnogorski okupaciji le okoli 5.000 prebivalcev, od Bara je ostala nepoškodovana sama Inka in gorenja ulica mesta, vse drugo je razvalina; Olcinj utegne imeti z vsemi po okolici raztresenimi hišami do 4.000 ljudij. Razven teh mest ima Črna Gora še devet važnejših krajev, ki se dajo našim trgom primerjati, sicer ne po številu prebivalcev, nego po tem, da stoji nekaj lepših hiš blizu vkup na malem prostoru. Taki trgi so: Cetinje, Njeguš, Rijelca, Virpazar, Spuž, Danilovgrad, Nikšič, Kolašin in Andrijevica ob Limu. Glavni kraj Cetinje nima z vsemi svojimi po cetinjskem polji raztresenimi hišami čez 2000 prebivalcev. Razven tega pa šteje Črna Gora še kakih 250 vasij in selišč. Najvažnejši samostani so: cetinjski, ostrožki in prekrasni m o rački.
Mnogo se govori zdaj o premeščenji prestolnice. Nekateri so mislili na Danilovgrad, ali ta je zelo majhen trg in nima nikake bodočnosti, ker ne leži ob nobenem glavnem potu. Natomeje bi bilo, da bi Črnogorci prenesli svojo prestolnico v dolenjo Četo, (n. pr. v Podgorico), kjer se nahaja prava zibel Črne Gore.
Dr. Schwarz govori tudi o prihodnjih mejah Črne Gore, kajti da so denaŠnje nestanovitne in nedostatne, zdi se mu samo po sebi ura-ljivo. Pri tem pa opominja že naprej, da naj Črnogorci nikar ne mislijo na K o t o r in na B o k o. Dokler bode Avstrija obstajala, ni mogoče, da bi hotela odstopiti ta svoj Giberaltar in ta temelj svoje oblasti v Jadranskem Morji, kateri ravno zdaj z velikimi stroški šc bolj utrjuje. Črnogorcem bi tudi Kotor ne koristil mnogo, ker je zveza od todi v Črnogoro pretežavna. V tem obziru leži mnogo ugodneje Bar, ker ga veže nizko sedlo Sutorman z najrodovitnejšimi predeli Črne Gore. — Že nagnenost črnogorske planote in tok najvažnejših deželnih rek kaže Črnogorcem k jugu! Tja doli naj obračajo svojo pozornost in
naj skušajo pridobiti še vso okolico Skadarskega Jezera s Skadrom vred. Bojana in Skadarsko Jezero sta po prirodi s Orno Goro spojena in zato pravi pogoj za njen obstanek. Zato priporoča Dr. Schwarz kot bodočo mejo razvodno črto med Drinom in Bojano, t. j. z visoke P r o k 1 e t i j e planine (pri Gusinji) navzdol preko gore Sukali in potem naravnost k morju po sredi med izlivom Bojane in Drmia. Albancev naj se Črnogorci pri teh svojih težnjah čisto nič ne straše!
Simon Rut ar.
Nove muzikalije. i.
Miss a solem »lis in memoriam felecissimi DC annorum regiminis augu-stissimae ac serenissimae domus Habsburgicae in ducatu Carnioliae curante sanctae Caeciliae pro musica sacra soeietate in dioecesi Labacensi ad IV voces iiiaequales cum organo ant comitantibus 2 violinis, viola, violoncello, contra-basso. flauto, 2 clarinett.is, fagotto et. 2 cornibns [ant ad IV voces tantum, omnissis pausis non obligatis] composuit Antonius Foerster, magister ca-pellae in ecclesia eat.hedrali, magister cantus in c. r. scholis mediis nee non in seminariis clerlcorum et puerornm, director scholae pro musica sacra sanctae Caeciliae. Op. 25. Pret. part. et. IV. vocum 1 fl. 80 x. P ret, IV. voc. separat. 80 x, Pret. voc. instrument. 1 fl. 10 x. Labaci. Sumptibus societatis s. Caeciliae.
Typis R. Milic.
To je naslov najnovejši maši g. A. Foersterja. Prava umetnost se kaze v vzdržnosti. Ni dvojiti, da je g. Foerster umetnik v svoji stroki, kakeršnih je le malo; njegove kompozicije cerkvenega zloga so lahke ; odlikujejo pa se zaradi gibčnosti glasov, pravilne modulacije in gladke fakture. Ker se pri nas pričenja cerkvena glasba še le reformirati, zato je primoran g. Foerster svoje kompozicije podajati v najlažjem zlogu, omejevati svojo bogato fantazijo, a vešcak jih vender visoko ceni. Prav težko sem torej pričakoval od g. Foersterja višjega umotvora, in dasi-ravno bi bil od njega veliko zahteval, vender smelo trdim, da me je z omenjeno mašo po polnem iznenadil.
Ni moj namen na dolgo in široko ocenjevati to delo, v to svrho bi moral pisati brošuro, marveč rečem le toliko, da je umotvor prve vrste: jedna najkrasnejših instrumentalnih maš novejšega časa. Tekst v maši je po polnem liturgično obravnovan, glasba v harmoničnem, melodičnem in kontrapunktičnem obziru visoke vrednosti. Takoj pričetek
„Kyrie" v pravilnem začetku fuge je tematično tako krasno izveden, da si ga lepšega in veličastnejšega v cerkveni glasbi misliti ne morem. Ta stavek se pričenja v A-moll in prestopa v 3. delu „Kyrie" v A-dur. kar daje stvari posebno veličastnost. Jednako veličastno se skladatelj v druzih oddelkih maše odlikuje ter svoje misli od stavka do stavka vzvišuje, dokler ne konča s prekrasnim „Dona nobis pacem". Spremlje-vanje z orgijami je mojstersko, samostalno postopajoče, instrumentalni glasovi so vzgledno v cerkvenem duhu, po sicer svojem, a pravem načinu izvedeni. Glede cerkvene vrednosti te maše trdim tudi jaz besede, katere mi je nedavno Nemec izustil, ko je slišal g. Foersterja orgljati: „Foerster hat die alten Classiker im kleinsten Finger und spielt sich doch selbst".
Dasiravno je pa maša izredna (ker je pisana za izredno slovesnost), v kateri se jednako mojstersko druži lepota z umetnostjo, vender ni pretežka. Želeti je torej, da bi si jo omislil vsak cerkveni pevski zbor, kateremu je na tem, da ima v svoji zbirki najkfasnejšo mašo. ki je v Slovencih izdana. Cena je glede obširnosti (30 stranij partiture brez inštr. glasov), lepe oblike, trdnega papirja in krasnega tiska jako nizka. G. Foersterju pa čestitam, da je podal Slovencem umotvor, čegar visoka vrednost ostane neminljiva.
II.
1. Kranjska z Avstrijo. Slovenska himna v slavo šeststoletne zveze vojvodine Kranjske s presvetlo hišo Habsburško. Uglasbil Anton Foerster. 2. Avstrijska himna. V Ljubljani. Tiskarna Miličeva, Cena 5 kr.
Tak je naslov skladbi, katero je pridejal g. Foerster tudi kot prilogo „Cerk. Glasbeniku". Mojster se kaže v velicem, kakor v malem. Trdim, da je ta napev g. Foerster vzel prav iz srca Slovencem; torej pravo struno zadel. To pa ni malenkost! Slavni Witt piše. da bi dal za napev, ki bi se mu posrečil v narodnem duhu, svojo najboljšo mašo. Prav zato pa cenim priprosto, a lepo harmonizovano pesen, katero je g. Foerster uglasbil tekstu primerno v nepozabljiv spomin šeststoletne zveze Kranjske z Avstrijo, prav visoko. Izvesti se da napev na pet različnih načinov, vsak se lepo glasi in zatorej bode napev radostno po-peval priprost. pastirček in tudi omikan pevec. Dopada mi posebno sklep, ki se ne okončava navadno na dominant! s toniko, ampak na sami to-niki. Tak sklep znači prav lepo hrepenenje v tekstu izraženo.
Drugi napev, avstrijsko himno Jos. Haydna, je g. Foerster pravilno čveteroglasno harmonizoval. Tako harmonizovane avstrijske himne
smo Slovenci do zdaj pogrešali. Gotovo bode radostno segel vsak pevec po omenjenih napevih, katere lep tisk in močan papir še posebno priporoča.
III.
Šolska mladina o šeststoletnici presvetle cesarske rodovine Habsburške na Kranjskem. (1283—1883.) V Ljubljani, 18S3. Natisnil in založil R. Milic. Cena 5 kr.
To je naslov pesnicama, katerima napeva je zložil v muzikalnih krogih dobro poznam skladatelj g. L. Bel ar za šolsko rabo. Napeva sta zložena dvoglasno, priprosto, šolski mladini primerno. G. skladatelja po druzih njegovih kompozicijah poznam kot vrlega harmonikarja in melodista; torej bi ne bilo primerno soditi ga po teh kratkih napevih. Nekoliko opazk si vender dovoljujem: 1. V obeh napevih mi ne dopada dolga vrsta terc, katere poleg tega, da jih je preobilno, na nekaterih mestih daleč narazen poskakujejo. Ako si mislimo dvoglasje izvedeno iz čveteroglasja, (kar vsi novejši kontrapunktisti uče in poudarjajo), našli bomo, da cele vrste terc, sekst, sploh jednacih presledkov ne trpi dobro uravnana skladba. 2. Sekstni sklep v prvem napevu nad besedoma „nam Bog" bi se moral z mišljenim basom es v protigibu postaviti; torej b nc Cf. 3. V drugem napevu me tereni f preveč spominja na izvirno septimo, ki bi se morala navzdol peljati, a ne naopak. Ker te malenkosti ne bodo mladih pevcev motile in sta napeva pisana za šolsko rabo v najlažjih presledkih, smem to delce vsacemu slovenskemu učitelju in učencu priporočati.
IV.
Jubelmarsch zur Erinnerung an die allerhöchste Anwesenheit Seiner k. und k. apost. Majestät- des Kaisers Franz Josef I. in Kram anlässlich der Jubelfeier der sechshundertjährigen Zugehörigkeit des Landes Krain zur Hausmacht des durchlauchtigsten Kaiserhauses, für das Pianoforte componirt vonY i k t o r P a r m a, Op. 11. Verlag von J. Giontini in Laibach. Preis 80 kr.
Na prvi pogled bi človek mislil, da je imenovani, krasno tiskani in 11 stranij broječi „Jubelmarsch" kak nokturn ali kaj jednacega, ker je postavljen za stopaj v redko rabečem ,2/s taktu. Ta predsodek pa mine, ako se skladba igra v pravilno postavljenem „allegro marziale". Radostno pozdravljam to delo g. P arm e ter priznavam rad veliko nadarjenost skladateljevo. Omenjati mi je posebej, da je skladba skoz in skoz originalna. Dopada mi zlasti tema v basu na strani 7., ki se potem skozi kompozicijo vleče kakor rudeča nit. Želim, da bi vrli g. skladatelj še mnogo jednacih umotvorov slovenskemu občinstvu podaril. Slovenci, podpirajmo ga!
V.
„Slovenske pesmi* za sopran, alt, tenor in bas uglasbil Dr Benjamin I pave c. II. zvezek. Lastnina izdajatelja. Tiskala Engelmann in Mühlberg
v Lipsku.
Tako se glasi naslov mičnega zvezka najnovejšega dela poznanega skladatelja in se dobiva po 60 kr. iztis pri lastniku v Gradci (Kari Ludwig Ring, 4). Obseza pa ta zvezek sledeče pesni: I. „Kadar mlado leto", bes. S. Jenkove, II. „Ne zveni mi", bes. S. Gregorčičeve, III. „Rožici", bes. A. Okiškega, IV. „Leži polje ravno", bes. S. Jenkove in V. „Na savskem bregu", bes. Andrcjčkovega Jožeta.
Nepotrebno se mi skoro zdi priporočati delo slovečega skladatelja, čegar priljubljeni napevi so navduševali že tisoči slovanskih src in se bodo še radostno popevali, dokler bode Slovenec imel pevsko žilo. Da pa smem nekoliko besedij o imenovanih napevih izpregovoriti, zahvaliti se imam za to preprijaznemu, visokoučenemu gospodu skladatelju, ki mi je nedavno skazal čast obiskovanja popotuje po naši divni dolini in mi o tej priliki označene napeve podaril ter dovolil o njih javno izreči svoje mnenje.
Najprej moram pripoznavati, da se g. skladatelj prav resno z mu-ziko bavi in da je v njej veliko glede polifonije napredoval. Trdnega mnenja pa sem, da je pri tem delu vplivala na skladatelja cecilijanska glasba, ker je motive svoje prav jasno, prozorno in mično izvčl po pravilih polifonije, cerkveni glasbi lastne. In to je pravo! Zakaj pa ostanejo madrigali (posvetne pesni) starih klasikov večno lepi? Zato, ker so stari umetniki zmatrali si glasbo kot umetnost, ne pa, kakor igračo — in se po tem ravnali. Z radostnim srcem torej pozdravljam vsak glasbeni umotvor, ki je po pravilih harmonije, kontrapunktike in muzikalne estetike uravnan, ne gledč na to, koliko centov izmišljene in domišlje-vane narodne soli je v njem. Skladatelj, kakeršen je g. dr. B. I pa ve c zadene že prav dobro narodni duh, čeprav sem ter tja kacemu glasu večjo gibičnost da, nego bi si jo želel fantast, kateremu je kontrapunkt zvijanje glasov.
Dasiravno so omenjeni napevi vsega priporočila vredni, moram vender kot vesten poročevalec opaziti, da mi zlasti v III. napevu ne ugaja množina nerazvezanih septim in tritonov, kateremu klasiki rekajo „diabolus in musica". G. skladatelju nikakor ne podtikam s to opazko nevednosti, ampak mislim, da hoče s tem ustrezati razvajenemu slovenskemu ušesu.
V s vesti sem si, da bode vsak slovenski glasbenik radostno segel po teh napevih, katere razven glasbene vrednosti priporoča tudi lep in
Slika pesnika Simona Gregorčiča, katero je po fotografiji v les vrezal Ivan Patočka v Pragi ter natisnila na fin angleški papir -Narodna Tiskarna" v Ljubljani, dobiva se po 20 kr. (s pošto po 25 kr.) izvod v omenjeni tiskarni. V okvir dejana bode lepšala vsako slovensko hišo.
Odlikovana pisatelja slovenska. Gospod šolski ravnatelj Andrej P ropi* o tn i k, urednik „Učiteljskega Tovariša", prejel je od presvetlega cesarja zlati križ s krono, in g. c. kr. vadniški učitelj Ivan Tomšič, urednik „Vrtca", zlati križ. Zaslužnima pisateljema slovenskima čestitamo iz vsega srca na tem odlikovanji.
Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičnemu društvu „Zvonim ir" v Bcču. Napisal Matija Murko, t. č. predsednik akad. društva „Slovenija" na Dunaji. Ponatisneno iz „Slovenskega Naroda'. Natisnila „Narodna Tiskarna; založil Božidar Raič, v Ljubljani 1883, 8, 35 str. — Ta knjižica, katero smo oznanili že v zadnjem listu, dobiva se pri g. župniku B. Raiči pri Sv. Barbari v Halozah (via Ptuj) po 12 kr. izvod.
Plemeniti Prcširni. „A Giorgio Preschern negoziante integerrimo che pio e bcnefico visse anni 75 sino al Di 31 luglio 1847. Grobnica na tržaškem pokopališči ima ta napis, katerega mi je te dni g. Lovro Žvab iz Trsta poslal. (Prim. „Ljub. Zvon« III, 605.)	Fr. Šumi.
G. Bogišič, največji zdanji učenjak v stvareh slovanskih pravnih običajev, pisal je pred nekoliko tedni Slovencu, g. G. Križniku v Motniku iz Pariza: „Poštovani Gospodine! Pred 10—12 dami primih Vaš rokopis s odgovorima na moj stari napntak. Vaši me odgovori vcoma obradovaše jer su oni prvi, koje dobili iz zemalja, u kojima žive Slovenci; primite dakle za Vaš rodoljubni trud moju najiskrcniju blagodarnost".
G. Matevž Vudušek, c. kr. giinn. profesor v Ljubljani, izdal je astrono-nomično knjigo: Neue exaete Methode für die Bahnbestimmung der Planeten und Kometen nebst einer neuen Störungstheorie, Laibach, Ig. v. Kleinmayr und Fed. Bamberg, 1883, 8°, V + 1G2. Sodbo o njej prepuščamo strokovnjakom. Že poprej je dal prof. Vodušek na svetlo te knjige: Bestimmung der Zeit, des Meridians und der geographischen Breite eines Ortes, Bestimmung absoluter Höhen und der Declination der Gestirne. Nach theilweise neuen verbesserten Methoden und Formeln, 1878, 8°, 28 str. — Dalje: Neue Methode für die Berechnung der Sonnen- und Mondparallaxe aus Planeten-Vorübergängen und Sonnenfinsternissen, 1870, 8ft, 28 str. --- Naposled: Beiträge zur praktischen Astronomie, 1880, 8, 40 str.
Archiv für Heimatkunde. Zadnje pole I. zvezka tega zgodovinskega zbornika so prišle pred nekoliko tedni na svetlo; obsezajo več zanimivih listin iz 1. 1282 in 1283., zgodovinskih drobtin in razprav, izmed katerih omenjamo posebno spis vseučiliškega profesorja dr. Arnoida Luschina: „Siegel und Wappen
jasen tisk.
Danilo F a igel j.
Slovenski glasnik.
det* Landeshauptstadt Laibach." Prvemu zvezku jc pridejan 56 stran i j obsezajoč. posebno vestno, točno in pregledno sestavljen register osob in krajev, o katerih govori knjiga G. Šumi si je s to knjigo pridobil o naši domovini stalno zaslugo in želimo iz vsega srca, da bi vrli g. izdajatelj v Slovencih našel več duševne in materijalne podpore.
Ivan Sergcjevič Turgenev, preslavni pisatelj ruski (rojen 1818.), umrl je 4. septembra v Bougivalu na Francoskem. Obširen životopis njegov priobčimo v novoletni številki. Spisal nam ga je g. Kari Št rekel j.
Češka književnost. — „Salonnc biblioteke", katero ureja prof. Ferdinand Schulz, zalaga pa vseučiliški knjigar J. Otto v Pragi, izšli so v zadnjem času trije novi zvezki. XXVIII. zvezek prinaša pod naslovom: „Povfdky Ferdinanda Schulze. Dil. I." dve povesti iz redaktorjevega peresa. Pisatelj je na dobrem glasu kot slovstveni zgodovinar, osob i to ga poznajo Čehi že davno kot cenitelja lepe književnosti. Nekaj let sem je prestopil od teoretičnih naukov k praktičnemu delovanju na polji povestij in romanov. Ker pa je svoja dela izdajal lc po časopisih, katerim se v Čehih obrača še menj pozornosti nego pri nas, ostalo je to njegovo delovanje več ali menj nepoznano. Ta omenjeni zvezek je razširil že zdaj in razširjal bo še bolj v bodoče njegovo ime, ker zasluži v resnici najlepše hvale. Vsebina mu je kratek roman -Die pfirody" in povest „Jizda na ples*. Prvo delo („Po prirodi") bilo je najprej priobčeno v „Osvčti", drugo (.Vožnja na ples") pa v „Kvetih*. Osnova obeh pripovedok jc zanimiva, dejanje dobro, posebno čvrsta pa je Schulzova karakteristika: njegove osobe so polne življenja, iz katerega so tako rekoč zajete. Vse diha zdrav realizem. Posebno se posrečujejo Schulzu samostanske osobe. To nam spri-čujc ne le roman „Die pri rody*, nego tudi „Satinska babička", daljša povest, katero ravnokar prinaša „Osveta". O drugi povesti (,J(zda na ples") reči se mora vrhu tega, da jc prepolna zdravega humora — XXIX. „Salonne biblioteke'" je napolnil z novimi deli svojega pesniškega genija neumorni Jaroslav Vrch-licky, ali kakor se prav za prav kliče, Emil Frida, urednik „Svetozoru*. Rekli smo „neumorni Vrchlickv" in ta prilog zaslužuje po vsej pravici. Samo letos je izdal naslednja večja dela: „Co život dal" („Kar je življenje dalo*), zbirko pesnij; „Starč zvšsti", zbirko manjših pripovednih pesnij, katerim je zajel snov iz zgodovine in bajeslovja, potem tragedijo .'Drahomira*, ki je izšla v 14. zvezku „Slovanskega divadla*; preložil jo je že na poljski jezik Miriam. Dalje je izdal žaloigro „Smrt Odysseova*, ki je izšla v ,Lumiru" in komedijo „Vsude Diogenovč8 („V sodu Dijogenovcma) natisneno v „Kvčtih". Pri tem pa nam ni pozabiti, da je Vrclilicky tudi jako priden prelagatelj. Po polnem opravičeno piše torej Jan Neruda v predgovoru k ,.Starim zvestim" ki so izšle v 4. št. „Poetickih besed" in so trideseto pesnikovo delo: „Trideset pesniških del v desetih letih! Ta pravljična plodovitost, v kateri se je odlikoval Lopez de Vega ali tudi Calderon, prestane nam bit: pravljična, ako vidimo, kako se razvija ravnokar pred našimi očmi: občudovanja vredna pa ostane tu in tam*. Se vč, da bi brez dvojbe bolje bilo pesnikovim delom, ako jih ne bi tako rekoč iz rokava sipal. Dasi jc namreč Vrclilicky, učeč se francoskim in italijanskim vzorom, povzdignil pojetični jezik in verz češki do dovršenosti, kakeršne še ni bilo videti, vender se tu in tam nahajajo stvari, katerim bi se bil gotovo ognil, ako bi ne bil tako naglo pisal. — Najnovejša pesnikova zbirka
pa jc imenovani XXIX. zv. „Salonnc biblioteke", ki ima naslov: „Sfinks, Bäsnö Jaroslava Vrchlickdlio". Knjiga ima te oddelke: „Otäzka bez odpovedi" („Vprašanje brez odgovora"), prelepa apostrofa „Sestre" pesnikove pesni, — neme, kamenine sfinge: „Hlasy se zficenin" („Glasovi z razvalin"), obsezajo večinoma starovečne motive; „Basnikovy glossy k liieroglyfSm papyrosu v Esnci; („Pesnikove glosc hijeroglifom papirosa vEsnr); „Dno čiše" («Dno čašca), pesni razmišljajoče, vzrasle na italskih tleh, ko jc pesnik bival v Livornu; ,,Pri objeveni nove pyramidy vMeydunu" (.Ko se je odkrila nova piramida v Meydumr); „Pod štitem" (..Pod ščitom") in naposled: „Jas na vychodö a Hymna Lazarova* („Svit na vzhodu in Lazarova himna11). Te pesni so večinoma lirične in kontemplativnega značaja. Pečajo se, kakor je že iz naslova spoznati, s temnim, skrivnostnim vprašanjem o človeškem življenji in bitji. Pesniku zastavlja življenje celo vrsto vprašanj in metafiziških ugank, katere mu je rešiti. Kakor v odprti knjigi leži tu pred nami ves trud človeške duše, kako razgrniti to ontološko skrivnost; tu vidimo težnje, tožbe, sanje te nepokojne človeške duše. Najlepša iz vseh je pač r.Ne nesmiš zmlknout bourn i» moje pisni* („Umolkniti ne smeš mi, burna pesen moja").— Ker smo že pri Yrchlickem in „Salonni bibliotčki'1, povemo naj še, da je prvi del pesnikove zbirke .Mythy'- izšel v drugi izdaji. Posebno zanimiv je ta zvezek zavoljo tega, ker nahajamo v njem tri pesni, katerim je snov vzeta iz življenja češkega naroda, kar se pri Vrchlickem le premikoma dogaja. Te tri pesni: „Öärka", .Legenda o sv. Prokopu", „Križ Božetechfiv* („Božctehov križ"), odlikujejo se z navadno epično silo, živim koloritom in krasno dikcijo. — XXX. zvezek „Salonne biblioteke* ima izborno vsebino. Podaja nam zbirko pesnij, z naslovom: „Basne O t oka r a Mokreho\ Pesnik Otokar Mokry se je mudil lani tudi po Slovenskem in spisal v „Slovanskem sborniku" lep članek o našem prekarnem stanji 5 tudi je objavil v 5. zvezku letošnjih „Kvčtovw arabesko „Ipav-skvm udolim" („Po ipavski dolini-). Zbirka njegovih pesnij ima naslednje dele: „Basen uvodni" („Uvodna pesen:<), „Pohädky"(„Pravljice-, 9 pesnij), „Italske zvuky-(„Italski glasovi", 15 pesnij); „Rftznemotivy2 („Raznimotivi", 17 pesnij) in „Jihočeske melodie" („ Jugočeske melodije", 6 pesnij). Te pesni so večinoma lirične, vender se v zbirki najde pesnij, v katerih kaže Mokry veliko nadarjenost tudi za epično poezijo, n, pr. v pesni: „Zlata koruna", „IIusuv kamen" ali tudi „6 července 1415" („6. dan Ilusove smrti"). Oblika mu je priprosta ali dovršena, reč (dikcija) blagoglasna, nežna in skrbno izbrana. Iz južnih stranij „Italskih glasov4 vede nas pesnik na sever v domovino svojo na južno Češko. 0 tej priliki spomni se tudi slovenske zemlje in častitljive Tatre. Vse pesni dihajo vročo ljubezen do domovine, svobode, bližnjega. — V Ottovi „lacini biblioteki" je izšlo novo delo pripovednika Jakuba Ar besa, katero ima naslov: „Messiaš". Ta roman se odlikuje z risanjem značajev in nam podaje mnogo zanimivih epizod. Poseben mojster je Arbes v opisanji plemenitašcv in mesta Prage ter njenih zgodovinskih spomenikov.
Novi grobovi. Danes nam je zopet omeniti nekaj bridkih izgub, ki so zadele književnost slovansko, bridkih pravim, ker je v denašnji dobi vsak le nekoliko spreten delavec neprecenljiv. Posebno Čehom je pobrala smrt več nenadomestnih mož.
20. julija jc umrl v Litomyšli A. V. Smilovsky (pseudon. za Smi-lauer), ki se prišteva prvim pesnikom in novelistom češkim. Porodivši se v
dan januvarija 1834. 1. v Mali Boleslavi, obiskaval je najprej t a mošnje šole, potem pa prestopil na praško vseučilišče, kjer se je posvetil slavistiki. V Pragi mu je bil sošolec znani česki pesnik Vitčzslav HAlek. Dovršivši filozofijo postane gimnazijski učitelj v Klatovih, od koder ga 1. 1S73. premestijo v Litomvšl. Nedavno za tem imenujejo ga za nadzornika ljudskih šol v litomyšclskem in poliškem okraji, kjer je deloval do svoje preranc smrti. V Neradovih „O b r a z e c h života2 je stopil prvič med češke literate 1. 1850. Odšle je posvetil narodnemu slovstvu ves čas, kar mu ga je ostajalo prostega. Napisal je mnogo krasnih pripovestij, iz katerih se posebno odlikujejo: Kmotr Rozumec, Martin Oliva, Paril a sie, Za ran n ych č e r v a n k ft, Nebesa in še nekaj drugih. Te povesti so vse tendencijozne: pisatelj navdušuje bralca za domovino in blage ideje; posebno filozofične tendence kažejo se nam v Kmotru Rozumcu in Martinu Olivi. Dasi mu je pripovest bila glavna stroka, zlagal je tudi lepe pesni ter jih izdal 1. 1S73; razen tega pa se je našlo v njegovi zapuščini dvanajst dramatičnih del, ki do zdaj še niso bila natisnena ter so po sodbi nekaterih veščakov izvrstna tako, da bodo na čast dramatičnemu repertoaru češkemu. Ravno letos so počela v Pragi izhajati zbrana njegova dela. raztresena po raznovrstnih časopisih, v zvezkih pod naslovom: A. V. Šmilovskeho spisy vypravne." — Ne le na književnem, tudi na šolskem polji si je pridobil Šmilovsky neprecenljivih zaslug. Učenci njegovi ga bodo ohranili vedno v prijaznem in hvaležnem spominu.
Maja meseca pobrala je smrt jednega iz najboljših jezikoslovcev čeških: umrl je Alois V an i če k, profesor primerjajočega jezikoslovja na česki univerzi praški. Zagledal je luč sveta v Pragi 1. 1825. in končavši tam srednje šole posveti se profesorskemu poklicu. Dolgo let je učiteljeval na Moravskem v Olumuci in Trebiči, kjer je bil tudi gimnazijski direktor. Ko se je preporodila češka univerza v Pragi, podelili so mu stolico primerjajočega jezikoslovja. Spisal je med drugim: »Etymologisches Wörterbuch der lateinischen Sprache" 1874, 1 zvezek; Griechisch- lateinisches etymologisches Wörterbuch," 1877, 2 zvezka; pa „Fr e m d en w ör t er im Griechischen und Lateinischen" 1878. 1 zvezek. Po teh delih je zaslovel ne le v svoji domovini, ampak tudi zunaj nje v Rimu in na Nemškem. Vaniček je bil tih, ali priden delavec, ob jednem pa tudi priljubljen in izboren učitelj.
8. avgusta jc umrl v Pragi drug zaslužen filolog česki, F r a n t i š e k Velišskv, star še le 43. let. Ta je Čehom spisal med drugim prelepo in izvrstno delo j.Život Rekuv a Rimanuv", katero se je tudi na ruski jezik preložilo. Bil je uzoren učitelj in pri svojih učencih ostane vedno v dobrem spominu.
Bratom Slovakom je umrl krepek borilec za prosveto slovaškega naroda, sodelavec Kollarjcv, izboren pisatelj, zbiratelj narodnih pesnij, poznavalec slovaške glasbe: Jan K a da v y, čegar dolgo življenje (rodil seje 7. jun. 1810, a umrl jc 11. avg. t. 1.) jc bilo posvečeno od prve mladosti do zadnjega njegovega dne tihemu neumornemu delovanju v prospeh in blaginjo slovaškega naroda. Narodivši se v Jestfabi na Češkem prišel je še jako mlad dijak v Modro, kjer mu je profesor Gottšaltovsky že jako zgodaj vcepil ljubezen k slovanskemu narodu. Že je bila izšla Kollarjeva „Slavy dčera" in povsod užigala slovansko mišljenje. Kadavy je želel upoznati se s pesnikom in ta želja ga je gnala iz domovine češke na zemljo slovaško. V PeŠti se seznani s Kollarjem in po nje-
govern priporočilu ga pokličejo 1. 1839. za učitelja k slovaški evangeljski cerkvi v Pešti. Že 1843. 1. izda Kadavy knjižico : „P f e m y š 1 o v & n i o d o k o n a -los ti k rest'ans k 6* itd. od Jdna Amos a Komenskega v Pešti s podobo tega slavnega pedagoga. Spomina vreden je v tem spisu predgovor Kadavega, ki kaže čisto slovansko mišljenje. Na konci knjige jc pridejan živo-topis Komenskega, izdelan od Kadavega s pomočjo Palackega. Istega leta izda Kadavy „Vzajemnost1 ve prikladech v Čechosl o v anft, kjer dokazuje, naslanjajoč je na Kollarov spis „Ueber die Wechselseitigkeit der Slaven", da so Slovaki in Čehi, pa Lužičani najbolj sorodni. Končuje se ta spis (94 stranij) s čvrsto pisano obrano vzajemnosti proti „piepiatym vlastencum uherskvm* ^na-petim rodoljubom ogerskim). Pozneje je odstopil od tega stališča in začel pisati v slovaščini. Izdal je namreč 1. 1845. almanah „PriateT 1'u'du; knižka pre Slovenskich hospodarou a remeslnikou. V Budine 1845. Pri tej knjigi so sodelovali mnogi dragi slovaški pisatelji: Bohuš Nosäk, J&n Lac, Julius Plbšic, Peter Hostinsky, Karol Kiko, Sladkovič, Rimavsky, Hurban. Izšla sta samo dva zvezka vsled neprijazne tedanje dobe. Kmalu potem je šel Kadovy v Pravonin pri Vlašimu na Češkem, da bi se izučil v agronomiji in bi tem bolje in prak-tičneje mogel pisati za slovaški narod. L. 1847. izda v Turčanskem sv. Martinu „Čitanku pre malje djetky", katera kaže posebno pedagoško in psihološko nadarjenost tega slovaškega Bleiweisa. Po burnem osem in štirdesetem in devet-inštirdesetem letu izdal je v Levoči najprej 1.1853. koledar „Ži venu", katera spričuje njegovo praktičnost in nadarjenost. L. 1873. je izdal spis „Maly spevak čili stručni n&vod ku spevu pre slovenske narodnie školy". Naposled uredoval je Kadavy „Slovenske spevy" in stem delom si je postavil večen spomenik. Njegova umetniška delavnost je ogromna, neumorna in plodonosna. Izvrsten poznavalec teorije glasbene je Kadavy ob jednem tudi skladatelj in pesnik. Najlepši slovaški napevi prihajajo iz njegove lepe duše. Harmonizacija njegova je po sodbi veščakov brez napak in izvirna. Poseben vspeli je imel njegov napev pesni: „Nitra, mila Nitra". — Velikih zaslug si je pridobil Kadavy tudi s tem, da je zalagal dobre slovaške knjige; on je pripomogel tudi, da so se pričeli izdavati „Slovensky pohPady"; bil je člen „Matice Slovenske (slovaške)", soustanovitelj „Matice Češke", profesor na bivšem slovaškem gimnaziji v Turč. sv. Martinu, katerega so oholi Madjarji zaprli. Slovaški narod je 13. avg. pokazal s sijajnim pogrebom, kako hvaležen je temu možu, svojemu učitelju, pisatelju, umetniku! —
Bratom Poljakom je umrl v Krakovu 28. julija t. 1. W1 a d v s 1 a \v L u d w i k A n c z v c , znamenit dramatik, rojenja iz Vilne, kjer je zagledal beli svet 1. 1824. Prvikrat se je prikazal na gledišči Krakovskem 1. 1848. s svojimi igrami: „MoškcSu na barykadach" in „Emigracya chlopska". Toda v hrupu in nemira tistih dob niso zapazili njegovega talenta. Še le s komedijo „Chlopi ary-stokraci", ki se je prvič igrala 1. 1851. v Krakovu obrnil je ndse pozornost občinstva, kateremu ga je naenkrat po polnem prikupil, da še celo sam ni takega vspeha pričakoval. V svojih umotvorih kaže nam Anczyc priprostega Poljaka, kakeršen je v resnici: riše ga s tisto realnostjo kakor Gogolj svoje junake iz naroda: posebno krepak jc vtem ozira v „Emigracyi chlopski", naperjeni proti „kulturonoscem". Poslednje delo mu je „Jan III. pod Wicdniein", katero se je
prvič predstavljalo letos v scptemberskih slavnostih, prirejenih v spomin osvo-boje Dunaja. Pisatelj, žali bože, te predstave ni učakal, — Ne le kot dramatik, tudi kot pisatelj za narod pridobil si je Anczyc slavno ime. V popularnih spisih se je podpisoval „Kazimir Göralczyk". Posebno se hvali „Sennik", kateremu se baje v poljskem slovstvu nič ne more postaviti na stran. Od 1. 1861. do 1868. je uredoval Anczyc v Varšavi ljudski časopis „Kmiotek"; razen tega je pisal tudi mnogo za mladino in nekaj vzvišenih umotvorov pesniških, ki se smejo meriti z najboljšimi jednacimi deli v literaturi poljski.	Š.
Zanimive nemške knjige. Letošnje poletje so prišle na svetlo te knjige v nemškem jeziku:
1.	G es c h i ch te der slavi sehen Literaturen von A. N. P y p i n und V. D. S p a s o v i č. Nach der zweiten Auflage aus dem Russischen übertragen von Trautgott Pech. Zweiter Band, erste Hälfte: Geschichte der polnischen Literatur. Leipzig, Brockhaus, 1883, 8, XXVIII -{- 435. Cena 9 mark ali 5 fl. 40 kr. — Öitatelji naši se spominjajo, da je prvi zvezek te imenitne knjige, obsezajoč literarno zgodovino južnih Slovanov in galiških in ogerskih Rusov, prišel že pred tremi leti na svetlo (glej Ljublj. Zvon I. str. 128). V prvi polovici drugega zvezka nam g. Spasovič opisuje literarno zgodovino poljsko, v drugi polovici nam bode Pypin podal književno zgodovino češko, lužiško-srbsko in baltiško-slovansko ter v tretjem zvezku sklenil s književno zgodovino veliko-rusko. Iz tega vsak lehko razbere, kako imenitno, a tudi kako
«^ogromno gradivo obdeluje Pvpinova knjiga. Zato se tudi ni čuditi, ako se učenemu akademiku niso do celega posrečili vsi oddelki, tako n. pr. je slovenski oddelek na.več mestih jako nedostaten in pogrošen; tudi v Čehih je Pvpinova knjiga vzbudila več ostrih kritik in protikritik, a uzrok tem hibam so največ nedostatni pripomočki in viri. V obče je knjiga plod neizmerne pridnosti, pisana bistro in pregledno, z gorečo ljubeznijo do kulturnega napredka vseh slovanskih narodov in vsak izmed nas najde v njej pouka na izobilje. Čitatelje in politike naše, kakor tudi „hrvatomane" slovenske v nemškem izdanji opozorujemo osobito na Py-pinovo pismo o pan s lav i z mu. To je moška in plemenita beseda!
2.	Der Königssohn Marko (Kraljevič Marko) im serbischen Volksgesang. Deutsch von Carl G r ö b e r. Mit einem Titelbilde von Th. Rybkowski „Der Guslar", Wien, Alfred Holder, 1883, 16, 265. Cena 1 fl. 80 kr. — Prela-gatelj nam v uvodu na kratko opisuje kraljeviča Marka življenje in njegov pomen v srbskem narodnem pesništvu; potem nam podaje 31 najlepših srbskih junaških pesnij o kraljeviči Marku v meri izvirnikovi na nemški jezik preloženih: na konci je pridejan slovarček srbskih lastnih imen in v pesnih nahajajočih se tujih besed. Prevod so prav lepo bere, -knjiga je jako lično opravljena in vsega priporočila vredna.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta I gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Lovec. Uredništvo: v Novih ulicah 5. — UprayuiStvo: na Marijo Terezije cesti 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.