Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 113Razmišljanja Andrej POGAČNIK Slovenski prostor 20 let pozneje Po 20 letih samostojne države in sedmih letih od uveljavitve Strategije prostor- skega razvoja Slovenije (SPRS) je čas za bilanco našega urejanja prostora. V splošnem bi lahko rekli, da kakih drama- tičnih rezov po osamosvojitvi ni bilo in da so se v glavnem nadaljevali trendi še iz časov skupne jugoslovanske države s počasnim spreminjanjem, sledeč razvo- ju v razvitih državah EU. Nekatere izra- zitejše negativne težnje so zlasti prevlada varovalnega načrtovanja nad razvojnim, sektorskega nad celostnim, občinskega nad tistim, ki bi zajel širša ozemlja. Pro- stor najbolje odseva razmere v družbi, tudi tiste bolj prikrite, kot so vredno- te, politična kultura, strpnost. V naše urejanje prostora so se vselili egoizmi, zemljiške špekulacije, želja po dobičku, nymby in vse drugo, kar spada v zgo- dnejše kapitalistično obdobje. Zato se načrtovanje stalno spopada z blokadami s strani dela politike (ki je v opoziciji), s civilnimi iniciativami, z lastniki »so- sednjih« parcel, s pretiranim varstvom. Posledice so razdrobljenost prostorskih ureditev, dolgotrajni postopki od izde- lave prostorskih aktov do gradbenih dovoljenj in vsesplošna ambicioznost pri načrtovanju. Vse našteto so znana dejstva, ki povzro- čajo malodušje v vrstah urbanistov in prostorskih načrtovalcev in dajejo krila okoljevarstvenikom, ožjim skupinam, ki poskušajo uveljaviti svoj interes, pa tudi sektorskim načrtovalcem. Hkrati se je v naš prostor prikradla trda kapitalistič- na logika tržnih načel, racionalnega obnašanja,ki sledi dobičku in tehnolo- škim spremembam. Za urbani sistem Slovenije še vedno ve- lja, da je policentričen. Pri tem pa mi policentrizem razumemo dobesedno, torej na ravni 211 občinskih središč. V zadnjih desetletjih se je močno okrepila vloga Ljubljane, Maribora in še kakšnih šestih večjih regionalnih središč, ki zmo- rejo zadostne sinergije za večino višjih ravni funkcij. Subregionalna, medob- činska središča se v tem spreminjanju sistema naselij nekako ne znajdejo. Še zlasti niso uspela zamišljena somestja, ki naj bi si delila funkcije in nadomestila pomanjkanje večjega mesta (gorenjsko, koroško, spodnjeposavsko, zasavsko somestje). Še najbliže zaželenemu mre- ženju je obalna konurbacija. Mesta, le- žeča ob avtocestnem križu, so dodatno pridobila. Na splošno se bo prostorsko načrtovanje moralo posloviti od načrto- vanja centralnih krajev. Vsa mesta oziro- ma urbana središča morajo imeti enake, dobre razvojne priložnosti za svojo vi- talnost in opravljanje partnerstva mest in podeželja. Dobra primera vitalnih podeželskih mest sta Idrija in Lendava, slabi pa so Ilirska Bistrica, Dravograd in Črnomelj. Naš urbani sistem se, skratka, premika od sistema 1 + 1 (Ljubljana + Maribor)  – 10 (regionalnih središč) – 50 (medobčinskih središč) k sistemu 1 (Ljubljana) – 7 (velikih regionalnih sre- dišč) – 203 (drugih občinskih središč). Tako imenovano mreženje mest se ni uresničilo – z izjemami v metropoli- tanski regiji Ljubljane, med Maribo- rom, Ptujem in Slovensko Bistrico ter na Obali. Drugod je bolj urbanistična želja kot pa realnost. Mesta slovenske Koroške, Zasavja ali spodnjega Posavja celo bolj tekmujejo med seboj kot so- delujejo. Zanimivo, da se po vključitvi v EU in še zlasti v Schengenski režim ni zgodilo skoraj nič glede čezmejnega povezovanja mest:obeh Goric, obeh Radgon, Trsta in Kopra, Maribora in Gradca. Gospodarskih razlogov za so- delovanje ni, prej gre za tekmovanje in izkoriščanje šibkejše, to je »naše« stra- ni. Zelo smotrno, premišljeno, lahko bi rekli celo egoistično, bomo v prihodnje morali uravnovešati vplive velikega Za- greba, Trsta, Gorice z Vidmom, Reke, Gradca … Smiselno je načrtovati (zlasti ohranjati) raven vsakodnevne, nižje ravni oskrbe v občinskih središčih z dostopnostjo do 15 minut, ki je še v radiju dostopnosti za kolesarja ali pešca. Višjo (enkrat teden- sko) raven uslug naj nudijo regionalna središča z dostopnostjo do 30 minut. V teh središčih naj bodo tudi univerze, bolnišnice in tehnološki parki. Najvišjo raven naj nudi zlasti državno središče (ob delitvi nekaterih funkcij z Maribo- rom) in specializirani centri (ti na na- ravno vzajemnih lokacijah ob morju, v gorah, ob termalnih vrelcih ali križiščih avtocest, v letališkem mestu, ob »tro- mejah« in podobno). Pogled na javne servise nam dokazuje, da je bil razvoj po osamosvojitvi (in že prej) usmerjen v družbeni standard, ki ga je danes še komaj mogoče vzdr- ževati. Vzporedno z njim pa tudi v potrošništvo, kar se kaže v nebrzdani rasti nakupovalnih središč, deloma pa tudi v razvoju prostočasnih dejavnosti (gradnja kulturnih in športnih dvoran, stadionov in podobno). Mnogo bolj nas je zanimala poraba, tudi notranje krože- nje denarja, kot ustvarjanje nove, realne ustvarjene vrednosti. Tudi v popolno- ma prostorsko-urbanističnem smislu Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 114 Razmišljanja smo zapostavljali vlogo industrije, teh- noloških parkov, agroživilstva in tudi izrazito komercialnega, tujega turizma. Naš prostor se je, skratka, razvijal zlasti v smeri priljubljenega bivanja v eno- družinskih hišah, javnih (proračunsko financiranih) dejavnosti in potrošništva. Taka pogubna usmeritev nas je v času gospodarske krize močno udarila in čas je za razumnejši, produkcijsko orienti- ran razvoj v prostoru. Marsikateri bralec bo ugovarjal, češ da je na globalnih trgih mogoče ustvarjati re- alno novo vrednost in tržiti tudi vrhun- ske storitve na področju univerzitetnega izobraževanja, zdravstva, bančništva, zavarovalništva, kulture, tekmovalnega športa. To drži, ampak slovenska raven tovrstne ponudbe je za globalna okolja prešibka, premalo prepoznavna in pre- malo atraktivna – tudi na dolgi rok. O stanovanjskem gospodarstvu in bival- nem okolju je bilo zapisano že veliko in opravljenih je bilo mnogo raziskav. Po spremembi političnega sistema se je sesul model družbene stanovanjske gradnje, stanovanjskega zadružništva in zidave družbenih najemnih stanovanj. Preži- velo pa je samograditeljstvo enodružin- skih hiš. Gradnja vseh vrst stanovanj si je med gospodarskim vzponom opomogla in postala glede na demografske razmere in kupno moč hipertrofirana. Sledil je zlom stanovanjskega trga, saj se je napa- jal tudi iz možnosti zaposlitev priseljen- cev s podeželja. Ko gonilne sile – služb in boljšega življenja v mestih – ni bilo več, so usahnile tudi želje ljudi po ur- banem eksodusu. Umirila se je gradnja enodružinski hiš, saj so jih »zgradili že vsi, ki so imeli možnost«. Tovrstnega kontingenta Slovencev zmanjkuje; zna- no je, da mladi ostajajo v velikih hišah staršev. Zato širokogrudno načrtovanje novih stanovanjskih površin v občinskih načrtih nikomur ni potrebno. Konstantna je politična in strokovna maksima, da potrebujemo več social- nih/neprofitnih najemnih stanovanj. V bistvu s tem podpiramo beg s podeže- lja v mesta, iz razvojno in demografsko ogroženih obmejnih, hribovitih obmo- čij v urbana središča, zlasti v Ljubljano in na Obalo. S tem žagamo vejo slo- venskemu policentrizmu in zmanjševa- nju razlik med regijami. Demografski kolaps Slovenije pa bo na dolgi rok povzročil, da bodo socialna/neprofitna stanovanja sčasoma bivališča tujih imi- grantov iz zunajevropskih držav. Če ne bomo pravočasno spoznali, da bi manj Slovencev živelo prostorneje, bolje, v či- stejšem okolju in z več ohranjene narave. Ampak te dileme lahko naslovimo na Evropsko unijo. Še vedno prevladuje strokovna ocena, da je naše enodružinske gradnje preveč, da neracionalno, disperzno degradira prostor, da so ljudje iz hiš »z vrtnimi palčki« uničevalci slovenske krajine in okolja. V resnici delež prostostoječih enodružinskih hiš ni prav nič večji kot v EU, kar velja tudi za velikost parcel in razmerja v rabi tal. Kar nas loči od Avstrije, Nemčije, Švice, Skandinavije, so premalo kompaktna, strnjena naselja z jasnim robom do kmetijskih ali goz- dnih zemljišč! Prav slednje naj bo na- loga našega urbanizma, hkrati z ukrepi, da nezazidana stavbna zemljišča znotraj naselij pridejo na trg in v proces land develpment. Stroka naj načrtuje nove površine za enodružinsko gradnjo zla- sti v gozdovih ob robu naselij, na pri- sojnih, klimatsko ugodnih legah – saj je v Sloveniji gozd neizmeren resurs za urbanizacijo. Z urejenimi vrtnimi na- selji enodružinskih hiš v suburbijah in na podeželju smo si Slovenci ustvarili zavidljiv bivalni standard in smo, vsaj v tem oziru, primerljivi z najrazvitejšim delom EU. Že zdavnaj je prišel čas za korenito pre- novo starih mestnih središč, trških na- selij in vasi. Ampak te ni. Pač, sredstva EU so omogočila ureditev marsikatere- ga trga, pešaške ulice ali spomeniško za- ščitene stavbe. Žal gre večinoma za ku- liserijo, novi tlaki na ploščadih za pešce in fontane samevajo prazne. Prestižna stanovanja, poslovne palače, uspešne trgovine še naprej ostajajo na obrobju mest. Mentalni centri manjših krajev so se preselili k trgovskim centrom in avtobusnim postajam ter k tamkajšnjim »kafičem«, poštnim uradom in ban- čnim poslovalnicam. Selitve trgovin iz nakupovalnih središč in premožnejših prebivalcev iz periferije v stara jedra (še) ni. Edino naša največja mesta oziroma njihove historične četrti, kot so stara Ljubljana, mariborski Lent, koprska obalna promenada, zmorejo dovolj kli- entele, tudi turistične, da so tudi tržno zanimive. Hkrati s selitvijo razvoja (in prebivalstva) na obrobja mest grozi ge- toizacija starih delov, v katerih se znajde- jo starejši, revnejši, tuji delavci in drugi s socialnega roba. Kar pomeni še hitrejše propadanje vrednega stavbnega tkiva in destimulativno okolje za vlagatelje. Celo stari Piran, Škofja Loka, Kranj niso izje- me, da o kaki Višnji Gori, Kostanjevici na Krki, Vipavskem Križu niti ne go- vorimo. Prenova pa bo morala biti za vlagatelje privlačnejša, tržno zanimiva, z manj spomeniškovarstvenih omejitev, skratka, realno izvedljiva. Stroke – arhitekturna, umetnostn-zgo- dovinska, etnografska in še kakšna – bodo morale revidirati svoje ocene o arhitekturnih regijah in kulturno-kra- jinskih tipih Slovenije. Stara arhitektu- ra na podeželju je, roko na srce, skoraj izginila. Zamenjale so jih urbane hiše, od »transformatorjev« iz časa socializ- ma do kataloških postmodernističnih gradičev iz obdobja globalizacije. Da o raznobarvnih »legokockah« tako zelo čaščene sodobne arhitekture, ki se itak požvižga na urbani in krajinski kon- tekst, niti ne razpravljamo. To, kar se še da ohraniti, so vzorci gručastih naselij ali osamljenih kmetij oziroma raztre- senih zidanic v specifičnih slovenskih krajinah. Nadalje subpanonska obce- stna naselja in kompaktna naselja me- diteranskega tipa. Izjemna vrednota so vsepovsod prisotni point-de-vue cerkvic po vrhovih, grebenih, na gozdnih jasah Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 115Razmišljanja ali v naselbinskih središčih. Lahko bi bili tako razpoznavni simbol Slovenije, kot je Mandalay z okolico za Burmo. To so glavni aduti naše stavbne dediščine v primerjavi z različnimi gradovi, palača- mi, dvorci in parki »velikih« narodov. Kmetijstvo doživlja prestrukturiranje, kakršno se je dogajalo v Zahodni Evro- pi že v 19. stoletju. Narašča število veli- kih kmetij, ki so tržno konkurenčne in v glavnem usmerjene v živinorejo. Ob marsikateri vasi rastejo veliki hlevi, silo- si, rastlinjaki. Razvijajo se tudi pokrajine monokultur vinogradov. A polkmetstvo še vedno ostaja. Zaradi nenaklonjene kmetijske politike EU do malih kmetij mnogi opuščajo gorske kmetije in ze- mljišča prerašča gozd. Tako se v Sloveni- ji dejansko širi ekosistem naravne vege- tacije in življenjski prostor velikih zveri. Mešana kmetijska gospodarstva pa so še vedno prevladujoč model, ki zagotavlja poseljenost podeželja in ohranjanje kulturne krajine. Ker so zaposlitve v nekmetijstvu za tamkajšnje prebivalce vse bolj negotove, je perspektiva v pre- usmeritev malih kmetij v tržne niše, kot so vrtnarstvo, sadjarstvo, jagodičarstvo, predelava lokalno značilnih kmetijskih produktov. V tradicionalni slovenski vasi danes prebivajo popolnoma nek- mečki, urbani prebivalci, polkmetje in maloštevilni veliki kmetje. Ruralno načrtovanje mora predvideti nekonflik- tno sobivanje naštetih kategorij. Velike kmetije naj bodo locirane čim bliže robu vasi, vaška jedra je treba prenoviti in do- seči ponovno revitalizacijo mentalnih, socialnih in funkcionalnih središč vaške srenje. Celostna prenova vasi mora iti v korak s komasacijami, z agromelioraci- jami, ureditvami vaških poti, območij za agroživilsko industrijo (zdaj označevano kot IK). Sodobne, gospodarsko uspešne vasi bodo zmogle tudi olepšave in razvoj vaškega turizma. Ali je prostorsko načr- tovanje pripravljeno na naštete izzive? Sledeč vzorcu policentrizma so razme- ščene tudi industrijske površine. V ve- čjih mestih jih primanjkuje, v središčih malih občin jih je preveč. Nespametno so bile mnoge proizvodne površine žr- tvovane za popolnoma potrošniške de- javnosti – trgovske centre, avtosalone, bencinske servise, tudi za stanovanja. Na ta način so bile zapravljene degra- dirane infrastrukturno opremljene lo- kacije (celo z industrijskimi tiri!), ki jih je danes zaradi okoljskih omejitev in nasprotovanj krajanov izjemno težko načrtovati na novo. Tudi reciklaža in- dustrijskih površin v isto namembnost s preparceliranjem propadlih industrij- skih in gradbenih gigantov je premalo prisotna. Kot rečeno, je v manjših krajih ponudba gospodarskih con še prevelika. Dolgoročno pa je vseeno bolje, da te, prazne površine, ohranimo in olajšamo izbiro investitorjem ter – vsaj v prostor- skem smislu – podpiramo podjetništvo. Žalostni zgodbi Sea-way ali Pipi Strela se ne smeta ponoviti! Z umeščanjem gospodarskih območij (IG ali IGS) v okvir številnih večjih vasi ali urbano-ruralnih naselij dobimo gospodarsko trdoživ, večfunkcionalni prostorski preplet obrtnih, kmetijskih, servisnih in drugih dejavnosti, ki se zmore spopadati z gospodarskimi kri- zami in drugimi izzivi globaliziranega sveta. Turizem je še ena, ne dovolj uspešna zgodba našega razvoja. Po velikem padcu tujega turizma ob osamosvojitvi dosegamo šele po 20 letih podobne go- spodarske rezultate. Tuji turizem je tisti, ki prinaša svež kapital in prav temu je treba posvetiti največjo skrb. Tudi tu- ristično ponudbo smo preveč razpršili, je slabo povezana in z mnogimi, po- polnoma nekonkurenčnimi produkti. Raznolikost, zelenost, prijaznost in podobna gesla so značilnost vseh držav sveta. Slovenija je lahko razpoznavna po samo nekaj izjemnih, svetovno konku- renčnih destinacijah, kot so Bled z Bo- hinjem, Postojnska jama in Škocjanske jame, naravna termalna zdravilišča in – seveda že po definiciji – glavno mesto države. Okoli teh zgodb lahko razvija- mo mreže izletniških destinacij, vinskih, zgodovinskih, kulturnih in drugih poti, kmečkega turizma in podobno. Nekaj turističnega priliva seveda izvira tudi iz bližnjega sosedstva, kot so hrvaški smu- čarji, italijanski hazarderji, avstrijski in nemški gosti v termah. Na globalnih turističnih trgih slej ko prej vsaka dr- žava dobi svoje mesto in čudežev ni. Krize v arabskem svetu, Grčiji in še kje le začasno spremenijo turistične tokove. V ostri konkurenci moramo čim bolje tržiti, seveda sonaravno, naše naravne vire – gorovja, reke, lovske revirje in podobno. Koliko Američani zaslužijo s svojimi naravnimi parki in koliko mi? Če za krajinske parke razglasimo koru- zna polja ali kot krajevno znamenitost jabolka, se rezultatu ni čuditi. Treba si je naliti čistega vina, da naš Kras ni Toskana ali Provansa, je pač precej ur- banizirano zaledje Trsta in Gorice, kjer je treba tržiti tudi suburbanizacijo in vikendaštvo iz sosednje države z dobro premišljeno lokacijsko politiko in arhi- tekturno kontrolo. Na področju prometa smo (skoraj) zgra- dili avtocestni križ, ampak zanemarili druge državne in lokalne ceste. Slednje so naše veliko narodno bogastvo. Asfalt povezuje domala sleherni zaselek ali vas z občinskim in – prek njega – regional- nim središčem. Dragoceno matrico na- selitve in prometnih omrežij moramo skrbno obnavljati, saj je temelj policen- trizma in gospodarske aktivnosti vsega prostora. Priznajmo si realnost, da je na hribovitih območjih redke poselitve edina smiselna (gospodarsko, socialno, tehnično, časovno) opcija osebni avto- mobil in ne javni transport. Le-ta lahko zaživi v gosto naseljenih urbanih obmo- čjih kot mestni, primestni in medmestni promet. Ko bomo nadoknadili zamuje- no v železniškem prometu, razvijajmo tudi primestne in medmestne vlake. Tudi hitra proga Trst–Divača–Ljublja- na–Dobova naj ima postaje vlaka »Eu- rocity« vsaj še v Postojni in Zidanem mostu in naj krepi tudi kohezivnost slovenskega – ne le evropskega – pro- Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 116 Razmišljanja stora. Ker bomo vse bolj narod kolesar- jev, naj bodo kolesarski terminali tudi ob železniških in avtobusnih postajah. Doseči je treba, da bomo kamione pre- važali po železnici, vendar je slovenski segment na poteh tovornjakarjev za kaj takega prekratek. Kamione bi mo- rali nalagati v Italiji, Španiji ali našem Kopru in raztovarjati nekje v Ukraji- ni, na Poljskem, Češkem (in obratno). Slovenski prostor je premajhen za tri mednarodna letališča. Mariborsko in portoroško bosta služili zlasti čarterjem in zasebnemu letalstvu. Ljubljansko bo sicer imelo svoj zagotovljeni nacionalni delež, ampak bo le eden od »žarkov«, ki vodi k Frankfurtu, Londonu, Parizu. Priložnost mora še naprej iskati v pove- zavi s Prištino, Tirano, Sarajevom, Sko- pjem, Ciprom – če ne bodo tudi tam zanimivejše direktne linije z glavnimi evropskimi letališči. V 20 letih smo lahko dodobra spozna- li, kam nas vodi pretiravanje z Naturo 2000 in drugimi varstvenimi režimi. Ne v razvojno priložnost, temveč v razvojno ogroženost – gospodarsko, demograf- sko, v izginjanje kulturne krajine. Če že, bi morali naravne lepote bolje tržiti, tako kot to počnejo okoljsko najbolj osve- ščene države: Švica, Norveška, ZDA. Okoljevarstvo je kar vsevprek uperje- no proti inženirskim ukrepom, kot so vodni zadrževalniki, vetrne elektrarne, bioplinarne, sežigalnice odpadkov. Ne razume, da je mogoče tudi z umetnimi ukrepi ustvariti pestre, estetske, biotsko bogate krajine in ne le s konzervacijo stanja. Zakladi narave, kot so jezerce v Fiesi, bajerji v Dragi, Kočevsko jezero so nastali v glinokopih, kot posledica rudarjenja ali umetnih ojezeritev. Sam sem doživel prepoved akumulacije v Vi- pavski dolini zaradi ene živalske vrste – čeprav bi v suhih, vročih mesecih zaloga vode lahko ohranila desetine drugih. Da o vegetaciji in potrebah kmetijstva niti ne govorimo. Govorjenje o podnebnih spremembah je pri roki samo do točke, na kateri je treba dovoliti gradnjo jezov ali namakalnih sistemov! Trajnostni razvoj razumemo zlasti kot nymby – moderna odlagališča odpad- kov, vetrne in vodne elektrarne, čistil- ne naprave »da«, samo ne ob mojem dvorišču. Kljub tem kritičnim mislim pa se je okoljska zavest izboljšala. Manj je črnih odlagališč, gradenj, izkopov gra- moza, akcije »Očistimo Slovenijo« so dobro sporočilo. Zaveza, da do leta 2015 očistimo naše vode, in črpanje skladov EU so omo- gočili, da so zgrajene številne čistilne naprave. Ob tem pa zaostaja moderni- zacija kanalskih sistemov. Še vedno ni- smo zgradili dveh najnujnejših sistemov oskrbe z vodo – slovenske obale in Prek- murja. Tudi sicer z varstvom podtalnice vsevprek preveč oviramo kmetijstvo in industrijsko proizvodnjo, namesto da bi vodo pripeljali od drugod. Poplavna varnost je slaba, preveč sta- novanjskih, proizvodnih in družbenih zgradb smo zgradili ob rekah in na različnih poplavnih ravnicah. Ampak tudi tukaj prevladuje doktrina varstva s sonaravnimi ukrepi, kot so inundacijska območja, ohranjanje obrežne vegetacije, obveščanje o nevarnostih. Jezovi, nasipi, poglabljanje strug, utrditve so nezaže- leni. Pahnjeni smo v čas »borbe proti strojem« iz začetkov industrijske revo- lucije in proti vsakršnemu inženirskemu razmišljanju. Naj sklenem z mislijo, da moramo v prihodnje bistveno gospodarneje in bolj tržno uspešno izkoristiti svoja naravna bogastva in lokacijske prednosti; boga- stvo voda, gozdov, mineralnih surovin, termalnih vrelcev, rodovitnost tal, viso- kogorje, izjemno lego luke Koper, pe- tega in desetega koridorja. S prostorom moramo tudi kaj zaslužiti, ne pa da je dovoljevanje gradenj in drugih posegov v prostor nerešljiv problem. Vsi ključni dokumenti EU v zadnjih letih s »teritorialno agendo« na čelu poudarjajo večjo konkurenčnost evrop- skega prostora, hkrati z doseganjem kohezivnosti in ciljev trajnostnega ra- zvoja. »Trajnost« ni samo okoljska, je tudi gospodarska in socialna. Ekonom- sko uspešna država lahko največ stori za svoje okolje in socialni mir. Neuspešna in z mnogimi varstvenimi blokadami bo slej ko prej zaostajala tudi za okoljskimi standardi razvitega sveta. Prof. dr. Andrej Pogačnik, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbe- ništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje, Ljubljana E-pošta: andrej.pogacnik@fgg.uni-lj.si