Tone Cevc SE - UDK 551.442(234.323.63):333.325 VPLIV ZEMLJIŠČA IN DRUŽBENO-ZGODOVINSKIH RAZMER NA ŽIVLJENJE PASTIRJEV V NARAVNIH ZAVETIŠČIH NA PLANINAH V KAMNIŠKIH ALPAH Študij občasnih bivališč, se pravi tistih stavb, ki so namenjene bivanju zunaj kraja stalnega bivališča zaradi opravljanja kake sezonske gospodarske panoge, npr. oglarjenja, drvarjenja, planšarjenja,^ je v zadnjih letih prinesel več obetavnih novih spoznanj. Gre za odkritja doslej neraziskanih bivališč pastirjev na opuščenih planinah v Kamniških ali Savinjskih Alpah v zijalkah, pod podvesi (abris) in v vrtačah, večinoma še iz 16. stoletja pa tudi iz bližnje polpreteklosti. Očitno je, da teh naravnih zavetišč pastirji niso uporabljali poredko, marveč so živeli v njih vsako leto v nekem zgodovinskem obdobju in so jih verjetno šele pozneje nadomestili z zidanimi ali drugače grajenimi stanovi. Kaj je pripeljalo pastirje, da so si v gorskem svetu poiskali zavetišča v zijalkah, pod podvesi ali v vrtačah ter si jih s skromnimi razpoložljivimi sredstvi izboljšali in opremili, na to poskuša odgovoriti ta sestavek. Že sedaj je gotovo, da je potrebno popraviti trditev iz časa pred tridesetimi leti, da „najpreprostejših oblik stanov v skalnih duplinah in podobnem pri nas ni".2 Nagnjenje človeka, da si oblikuje bivalni prostor, sodi med prvinska hotenja in potrebe človeštva. Čim bližje spoznavamo elementarno ljudsko arhitekturno izročilo, tem pristneje odkrivamo v njem izražene človekove življenjske potrebe, ki so jim vtisnile pečat družbene in ekonomske razmere, razvitost materialnega in duhovnega sveta pa tudi samo naravno okolje. Zato ne bo odveč, če v nekaj črtah spoznamo najprej gorsko okolje v Kamniških ali Savinjskih Alpah pa tudi družbene razmere v fevdalnem Kamniku. Kamniške ali Savinjske Alpe so po geološki sestavi podobne Julijskim Alpam, le da njihovi vršaci ne segajo v tolikšne višave in da se jim ne približujejo po mogočnosti svoje sestave. Sorodnost teh dveh gorskih skupin se kaže v enakem kamnitnem gradivu, apnencu in dolomitu, pa tudi v temeljnih pokrajinskih črtah, ki jih je F. SeidI orisal takole: „V nižinah mehke voljne oblike, tu s temnim, tam s sončnim zelenjem odete in človek s svojim kulturnim delom bolj ali manj vidno posegajočim v naravo — v višini pa strma, drzna zgradba iz golega bledega skalovja, sovražna pojavom vsakršnega življenja: to so nasprotja, da si ostrejših ne moremo misliti, pa tudi ne povoljnejše razvrščenih".-^ Tem besedam treznega znanstvenika ni mogoče oporekati niti danes v dobi tehnike. Vsak človekov poseg v gorsko okolje zahteva moč, odločno voljo, jasne cilje. Ljudje pod gorami so z vršaci drugače povezani kot tisti, ki se jim gore razkrivajo le od daleč. Za gorjane je gorski svet sestavni del njihovega bivalnega okolja, v gore so zahajali kot lovci na divjad, nabiralci zelišč, iskalci rude pa tudi kot pastirji s čredami. Zato živijo planine v zavesti gorjana predvsem zaradi praktičnih koristi. Skrb za gorske pašnike jim je bila življenjsko pomembna, čeprav vedno povezana z mnogimi nevarnostmi. Pravih planšarskih planin — te so navadno v pasu nad naravno gozdno mejo — je v Kamniških ali Savinjskih Alpah razmeroma malo, ker pravega prehoda med gozdom in strminami skoraj ni. Več je ovčjih planin. Na njih pasejo drobnico vse do 2000 m in še višje, pa čeprav pašnike deloma že pokriva rušje. To je tudi svet, kjer se srečujemo z značilnimi kraškimi pojavi: s podzemljskimi votlinami, zijalkami, vrtačami, kadunjami in žlebiči, nastalimi zaradi vode, ki topi apnenec. Te naravne posebnosti je znal človek na kamniškem ozemlju že zdavnaj obrniti tudi sebi v prid; o tem govorita npr. obe odkriti paleolitski lovski postojanki, v Potočki 1. Občasno naseljena bivališča na Slovenskem so prednnet študijske raziskave, ki poteka v okviru sekcije za materialno kulturo v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU in jo je finančno omogočila Raziskovalna skupnost Slovenije. 2. R. Ložar, Stanovi in pastirj i, v: Narodopisje Slovencev, Ljubljana 1944, 171. 3. F. SeidI, Kamniške ali Savinjske Alpe. Njih zgradba in njih lice, I. II, Ljubljana 1907 - 1908. < 94 Tone Cevc zijaiki in na Mokrici. Manj pa vemo o tem, da je živel tod skoraj do nedavna v votlinah tudi pastir, ki je prignal trope drobnice na visoke pašnike. V Grintovcih, kot še pravijo nekateri domačini Kamniškim Alpam, so verjetno že v prazgodovini in tudi v rimski dobi,^ pa tudi po slovanski naselitvi izkoriščali planine za pašnike. O pozno srednjeveški obljudenosti planin imamo za sedaj le redko izpričane zgodovinske vire. Med najstarejša moramo prišteti pravni zapis iz leta 1499 in urbar zgornjekamniškega gospostva iz leta 1571. Ta dva vira neizpodbitno dokazujeta, da so kmetje iz okolice Kamnika pasli v poznem srednjem veku na planinah nad svojimi vasmi. Za razumevanje teh dveh virov moramo vsaj v nekaj črtah spoznati razmere v fevdalnem Kamniku konec 15. in sredi 16. stoletja. Prevladujoča plast v mestu je bilo meščanstvo z obrtniki in trgovci. V splošnem je mogoče trditi, da je bilo 15. stoletje in polovica 16. doba sorazmernega gospodarskega razcveta Kamnika in njegovih meščanov.^ K temu so delno prispevali tudi nekateri privilegiji, ki jih je imelo mesto, še posebno tisti, ki se je nanašal na pravice do izkoriščanja lesa iz gozda v Kamniški Bistrici za kurjavo in gradnjo. Ta gozd s pašniki vred je pripadal prej deželnemu knezu, nato je prešel v last deželnoknežjega mesta Kamnik. Kdaj se je to zgodilo, ne pove nobena listina. Z imenom omenja gozd v Bistrici listina iz leta 1496, v tem času so že pripadali gozd in pašniki v Bistrici mestu Kamnik.^ Tri leta pozneje pa moremo iz pravnega zapisa zvedeti za del posestne meje meščanov v tem gozdu. Glede na to, da meje niso bile ostre, je prišlo 4. A. Cevc, Velika planina, Ljubljana 1972, 72 si.; P. Petru. Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekropole v Bobovki pri Kranju, AV 9, 9—10, 1958—1959, 21 si. 5. B. Otorepec, Donesek h gospodarski zgodovini Kamnika do 16. stoletja. Kamniški zbornik 3, 1957,43 si. 6. Takole povzema vsebino listine J. Parapat: „Leta 1496 v ponedeljek pred sv. Petrom in Pavlom — Viljem pl. Auersperg, deželni glavar Kranjski, prepove okoličanom srenjskih pašnikov in gozdov v Bistrici pri Kamniku, ktero si bodi škodo delati v Bistrici, ker je mesto s pismom dokazalo, da je Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev 95 Grintovci z vasmi pod gorami. Pogled iz Starega gradu v Kamniku (foto T. Cevc, 1970) večkrat do sporov med meščani in uživalci planin in gozdov. O enem takih sporov za pašnike govori zapis iz leta 1499. Drugi vir. Novi reformirani urbar zgornjekamniške graščine iz leta 1571, je poučen z več vzrokov. V njem je naštetih osem planin, ki so pripadale graščini. Očitno je, da so imeli kamniški meščani pravice do enih, graščina pa do drugih planin. Kako so grajski upravitelji upravljali s temi planinami, zvemo iz članka A. Kaspreta, „Planine zgornje- kamniškega gospostva in njihova gospodarska izraba v 16. stoletju".^ Najemnik graščine na Starem gradu v Kamniku je bil leta 1571 grof Franz Thurn, ki je dal tega leta popisati grajsko posest s planinami vred. Graščina je dajala planine v najem bodisi enemu samemu zakupniku ali pa vaški srenji. Če je vzel planino samo en zakupnik, je on odločal, koliko kmetov je smelo prignati živino na to planino in koliko odškodnine so morali plačati. Drugače je bilo, če je vzela planino v najem vaška srenja. V tem primeru jo je navadno upravljal župan. Ta je določil čas, kdaj so smeli pašni upravičenci odgnati živino na pašo pa tudi koliko glav živine se je smelo prepasti. Udeležen je bil lahko vsakdo iz srenje, ki je plačal odškodninski delež. Dajatve so bile v denarju ali v naturalijah, npr. v siru ali skuti. Bolj kot dajatve v denarju so bile v navadi odškodnine v siru in skuti.^ njegova lastnina. Na njegovo prošnjo vendar smejo iz okolice živino zjutraj gnati v Bistrico, zvečer nazaj, ponoči ne sme nihče ostati v njej. Nikdo ne sme s sekiro v gozd, tudi ne napravljati lazov in koč, pasti se sme le po dnevi." J. Parapat, Doneski k zgodovini kranjskih mest. III. Kamnik, Letopis Matice slovenske za leto 1876, 137. 7. A. Kaspret, Die Obersteiner Almen und deren Bewirtschaftung im 16. Jahrhunderte, Beilage zur Nr. 51 der Südsteirischen Presse, 16. junij 1901. 8. prav tam. 96 Tone Cevc Faksimile zapisa iz leta 1499 (foto C. Narobe, 1978) Ustavimo se sedaj pri zapisu iz konca 15. stoletja in odlomku iz Novega reformiranega urbarja zgornjekamniškega gospostva iz druge polovice 16. stoletja. Zapis iz leta 1499 je po vsebini pravni sklep, sprejet od izvedenih mož. Prvi je objavil zapis leta 1963 B. Reisp in napisal k njemu tudi komentar.^ Ker prof. B. Reisp tedaj zapisa ni imel v rokah (na voljo je imel le prepis F. Kosa), je prišlo pri objavi do nekaj manjših 9. B. Reisp, Leta 1499 omenjena krajevna imena v Kamniških ali Savinjskih Alpah, Kronika 1963, 111-113. Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev 97 napak, kar se je razkrilo šele sedaj, ko je prišel prepis izvirnika iz 18. stoletja v Nadškofijski arhiv v Ljubljani.i° Z ljubeznivo pomočjo prof. B. Otorepca, ki je to kopijo prebral in dopolnil prevod B. Reispa, objavljam na tem mestu popravljeni prevod v celoti: „Zaznamovano je, ko je prišlo do motenj in sporov med kmeti gospostva Gornji grad in kmeti z okolice Kamnika zaradi Korošice, Neschä in Länische Deschackha. Potem je bil napravljen ogled in potegnili so mejo in so bili zato postavljeni mejniki. In sicer je bilo tako narejeno, da nobeden naših okolišanov ne sme poseči onstran mejnikov, prav tako kmetje iz gornjegrajske gospoščine ne smejo tostran meje prestopiti, ko je bilo enkrat razdeljeno. Enako je na drugi strani, kot gre razvodje v Bistrici, kjer je bila odvzeta živina. Pri ogledu so bili navzoči: Oswolt iz Brezij, Märsche iz Godiča, Kos iz Mekinj, Rabathär iz Mekinj, Luka Pläninz iz Grabna, Treliz iz Podgorja, Rebernikh iz sv. Lenarta na Rebri in Gallenbir iz sv. Ambroža nad Šenturško goro. Namreč, ta zemljišča pripadajo mestu Kamniku: Na Näschi, Na Rossenik, Studenska Planava oder Oistriza, Vsedli na Brani, der bergh Sa Branio na rebri, die AImb Nakazich, Porebernize oder Nakrizi, Medvedia Dolina, kjer so bili vzeti koštruni. Vse to spada v povodje našega mesta. Ogled je bil opravljen dne 21. avgusta 1499".'' ^ Iz prepisa zapisa iz leta 1499 lahko povzamemo, da je mesto Kamnik imelo v lasti kar precejšnje ozemlje s pašniki in gozdovi v Kamniški Bistrici; kot posebej poudarja zapis, je ležalo to ozemlje v povodju, se pravi, da se je s tega ozemlja stekala deževnica v Kamniško Bistrico. To je bila naravna meja, ki je pa bila vendar premalo natančna, zaradi česar je prišlo večkrat tudi do sporov. Iz zapisa tudi zvemo, da so uživali pašnike okoliški kmetje, nekatere med njimi našteva zapis. Ta zgodovinski vir je za nas še posebno pomemben zato, ker zvemo, da so konec 15. stoletja pasli kmetje na pašnikih nad Kamniško Bistrico. Še več, omenjena ledinska imena nas opozarjajo, kje naj bi iskali planine iz tega časa. Vendar naletimo pri tem na težave. Iskanje lokacij krajev, omenjenih v zapisu, je delalo precejšnje težave že B. Reispu,'' ^ vendar se zdi, da je danes mogoče nekoliko zanesljiveje lokalizirati omenjena ledinska imena. Po objavi listine leta 1963 se je med alpinisti omenjala misel, da je potrebno v zapisu našteta imena brati v smiselnem geografskem zaporedju ker, da imena niso zapisana po naključju.^Nadaljnji študij imen je nakazal še drugo misel: verjetno so v zapisu našteta imena v kar najtesnejši orografski zvezi s planinami. Ker govori zapis tudi o postavitvi mejnikov, smemo upravičeno pomisliti tudi na to, da so se le-ti morda ohranili do današnjih dni. Tej misli v prid govori morda ustno poročilo Avgusta Pečovnika iz Luč, ki mi je poleti 1978 pripovedoval, da je kot pastir in drvar naletel na Dleskovški planoti, na Velikem vrhu in na Deski na poldrug meter visoke piramide, na suho zložene iz kamenja. Ti kupi stojijo na takih mestih, da se lahko vidijo že od daleč. Čemu so bile piramide namenjene, niso znali odgovoriti Pečovniku niti najstarejši ljudje v Podvolovljeku.^^ Nam morda daje odgovor zapis iz leta 1499? 10. Zahvaljujem se Arhivu SR Slovenije, ki ta čas varuje dokument, da mi je dovolil prepis izvirnika fotografirati in faksimile objaviti. 11. Za pomoč, tako pri branju listine kot tudi pri prevodu, se najtopleje zahvaljujem prof. B. Reispu in prof. B. Otorepcu. Njemu še posebej za opozorilo, da bo prepis listine potrebno zgodovinsko kritično pretresti, saj izvira ta prepis verjetno iz 18. stoletja, pri čemer pa za sedaj izvirnika zapisa ni bilo mogoče odkriti. 12. B. Reisp, n.d. 13. To misel sta mi v osebnem pogovoru vsak posebej omenjala tako arh. V. Kopač kot tudi zdravnik F. Malešič, oba poznavalca gorskega sveta, ki sta ga kot alpinista odkrivala na svojih alpinističnih poteh v Kamniških ali Savinjskih Alpah. 14. Terenski zapiski iz leta 1978. Zapisal T. C. avgusta 1978. ; 98 Tone Cevc Faksimile prve strani popisa planin v urbarju zgornjekamniškega gospostva iz leta 1571 (foto: C. Narobe, 1978) Poskusimo sedaj lokalizirati v zapisu omenjena ledinska imena. Ozemlje, kjer je prihajalo do prepirov med gornjegrajskimi podložniki in okoličani mesta Kamnik, je bilo na razvodju Kamniške Bistrice in Lučke Bele: pri planini Korošica, Länische Deschakhu in < Näschi. Kje so ti kraji? Korošica je ime planine pod Ojstrico, kjer pasejo še danes. ; Länische Deschackh (ali ne morda Vežak? ) je ime kraja, ki ga moramo iskati na j Dleskovški planoti — Veži, pod njo je planina Podvežak. Näscha je ime kraja, ki ga za zdaj ni mogoče točno lokalizirati.^^ Razvodna meja, ki jo omenja zapis je potekala takole: Začela se je pri kraju N a Näschi. Iskati bi morali kraj južno od Rzenika, morda v bližini Praga. Meja teče nato proti severozahodu do kraja Na Rossenik. S tem imenom poznamo danes vrh ¦ Rzenik (1833 m) in planino, ki leži na južni strani tega vrha. Od tod je šla meja proti i severu do Studenskä Planava oder Oistriza. S tema imenoma označu-; jemo danes vrhova Planjava (2394 m) in Ojstrica (2350 m).^^ Pod njima ležijo planine i Planjava, Petkova njiva in Korošica. Nato se meja obrne proti zahodu do kraja V s e d I i i na Brani. Verjetno gre za današnje Kamniško sedlo (1885 m) oziroma za planino nekaj nižje, ki ji danes pravijo „V klinu".Od tod je šla meja še naprej proti zahodu do kraja der bergh Sa Branio na rebri. Brana (2252 m) je vrh, ki se dviga nad Kamniškim sedlom, gora za Brano se morda Kotliči.''^ Pod njimi leži danes opuščena^ 15. B. Reisp omenja kot mogočo lokacijo kraja na Näschi današnjo Lučko Kopo; prim. B. Reisp, n.d. 112. 16. isti, prav tam. 17. isti, prav tam. 18. isti, n.d. 113. Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev 99 Faksimile druge strani popisa planin v urbarju zgornjekamniškega gospostva iz leta 1571 (foto; C. Narobe, 1978) 100! Tone Cevc Opuščena planina Šraj pesek (foto T. Cevc, 1968) planina Žmavcarji (1700 m)J9 Nato se meja nadaljuje pri AImb Näkazich. Prvič je sedaj v zapisu omenjena planina, to govori morda v prid misli, da doslej omenjena ledinska imena niso bile planine. Pri tem imenu gre zelo verjetno za opuščeno planino Kalci (1750 m), ki leži pod Kalškim grebenom.^o Od tod je šla verjetno meja naprej v južni smeri do kraja Porebernize oder Nakrizi. Kje je ta kraj prav tako ne vemo točno. J. Frischauf omenja v opisu ture na Kalški greben večjo planoto, imenovano „Kriš".^'' Je to morda ta kraj? Popis meje se konča z ledinskim imenom M e d v e d i a Dolina. Kraj s tem imenom bi mogli iskati južno od Kalškega grebena, morda nad planino Dolga njiva, kjer živi še danes v ustih domačinov ledinsko ime „Medvedje jame".^"^ ,,Tam so vzeli koštrune," je zapisano v zapisu iz leta 1499. Komu, iz listine ne 19. isti, prav tam. 20. isti, prav tam. 21. J. Frischauf, Die Sannthaler Alpen, Wien 1877,216. 22. Ustni podatek pastirice na Dolgi njivi. Lore Carman. Zapisal T. C. oktobra 1978 v Godešiču. Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev 101 Zijalka — zavetišče pas- tirja — na planini Šraj pe- sek (foto: T. Cevc, 1968) zvemo, misliti smemo, da tistim pastirjem, katerih ovce so prestopile omenjeno mejo. Neposredni sosedje na tem delu popisane meje so bili v tistem času podložniki zgornjekamniškega gospostva. Le-ti so imeli osem planin, ki so popisane v Novem reformiranem urbarju zgornjekamniškega gospostva iz leta 1571. Popis planin v tem urbarju dopolnjuje podobo o planinah na zahodni strani Kamniških Alp. Tudi vseh v tem viru omenjenih planin ni mogoče trdno lokalizirati. Oglejmo sijih po vrsti, kot jih omenja urbar (v prevodu): „Planina N a y e s e r i m leži nad cerkvijo sv. Ambroža Zavičincim". To je najverjetneje ime današnje planine Jezero (1500 m), ki leži pod Krvavcem. ,,Planina Golli Dollini leži Zablekam". Planine s tem imenom ne poznamo. Če upoštevamo franciscejski kataster iz leta 1826 in v njeni zapisano ime Blek^^ za današnji 23. Franciscejski kataster, k.o. Županje njive, L 287, list VII, v Arhivu SR Slovenije. 102! Tone Cevc Planina Petkova njiva, v ozadju Lepa glava (foto: T. Cevc, 1968) Krvavec, potem lahko iščemo planino Gola dolina tam, kjer je danes Tiha dolina, na zahodni strani vrha Krvavca. Domačini v Bistričici, ki so tod pasli, še danes vedo, da so starejši pastirji govorili vedno o Goli dolini, če so imeli v mislih današnjo Tiho dolino. „Planina Nasebesselim meji na planino Golli Dollini". Morebiti smemo iskati to planino zahodno od Kriške planine, kjer je še danes živo ledinsko ime „Na Sabesovem". „Planina Nackhorenimb leži visoko v Bistrici nasproti kraja Nablekam." Ta planina je današnja planina (Koren (1640 m). „Planina Vckhalzich leži med Bistrico in krajem Nablekam." To je verjetno opuščena ovčarija Kalci (1700 m). „Planina V g n i u i leži precej od Kamnika notri v Bistrico." Imena te planine danes ni mogoče trdno lokalizirati (prim. str. 106). Morda je to današnja planina Košutna (1800 m), ki leži pod vrhom z istim imenom? ,,Planina M o kriz leži nad Bistrico." To je današnja opuščena planina Ovčarija (1650 m) in leži na južni strani pod vrhom Mokrice. „Planina D o I g a n i u i a ". To je ime današnje planine Dolga njiva (1650 m). Od imenovanih planin je moral vsak, kdor je tja gonil živino, plačati letno graščini 1 kozliča 1 skuto, toliko, kolikor je je naredil v 1 dnevu od svoje živine.^'^ Iz urbarialnega zapisa lahko povzamemo, da je imela zgornjekamniška graščina v drugi polovici 16. stoletja v posesti planine na zaokroženem ozemlju severozahodno od mesta. Uživali so te planine podložniki graščine, ki so morali upravitelju plačevati primerno j 24. Neu Reformierte Urbar über die Herrschaft Oberstein, Anno 1571, folio 123. V Arhivu SR Slovenije. Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev 103 Zijalka v Lepi glavi na planini Petkova njiva — prerez odšl