Uiiteljskf pevskl zbor na poti V starodavnem Nišu. Težko smo se poslovili od junaških Šumadincev in svojih rojakov, ki so nas prav tako številno spremili na kolodvor, kakor so nas sprejeli, in se po tovariškem stisku rok odpeljali v Niš — novim tovarišem nasproti. Resnično lahko rečemo — tovarišem, kajti sredi prijetnih spominov na Kragujevac in sredi najboljšega razpoloženja ob pogledih na lepo dolino velike Morave, po kateri je brzel naš vlak, nas je pozdravil tovariš Dušan Vitorovič, ki nam je prinesel program našega bivanja v Nišu. To delo je prihranilo našim članom mnogo časa za ogled velikega mesta. Težko je opisati sprejem! Tovariši z juga so sprejemali svoje tovariše s severa, sprcjemali so jih z zavestjo, da prihajajo v njih sredo tudi ljudje; ki spoštujejo skupne narodove svetinje. To čustvo je dalo sp.ejemu svečano obiležje. Godba in izlivi čustvenih besed! V imenu mesta nas je pozdravil Drago Zivkbvič, načelnik prosvetnega oddelka Dragutin Pavlovič v imenu gospoda bana, itd., itd. Pozdravljal nas je narod: meščani, gimnazijci, šolska mladina in drugi. Pozdravljalo nas je toplo sonce, ki je prijetno obsevalo stari del mesta, skozi katero smo se odpeljali v moderen okraj, kjer stoji tudi učiteljski dom. V lepi stavbi, ki ima veliko dvorano, se je zvečer vršil koncert ob udeležbi podbana Branka Pastoroviča, vladike dr. Jovana Ilija, mnogih drugih odličnikov in velikem številu meščanstva. Slovenska pesem je vžigala, odpirala je srca, duše so se zbližale, stanovska in narodna zavest potrojila! Drugi dan (22. marec) smo uporabili za oglcd mesta. Niš je radi svoje lege trpel v vseh zgodovinskih razdobjih, mnogo vojakov je rbmalo skozi in mnogo krvi se je prelilo zanj. To dokazujejo številne izkopanine v v okolici, to dokazujejo spomeniki. Največ stoji dokazov krutlh borb za osvobojenje. Čele-kula, stolp mrtvaških glav iz časa prvega srbskega upora 1.1809., meri še sedaj pet metrov višine. Stari del mesta je en sam spbmenik iz turškega robstva. Stoletne borbe so vklesale v Ijudi neko posebno življenjsko borbenost, ki prehaja od roda na rod in kar se pozna tudi na naših tamošnjih tovariših. Ponos in iskrenost jih dičita v najvišji mcri, to se je videlo pri skrbnih pripravah za naš koncert, ki sta ga organizirala sekcija in sresko društvo v Nišu. Niške banje nam seveda niso pozabili pokazati. Ob progi, pb kateri smo se 1.1935. peljali v Bolgarijo, smo po polurni vožnji s cestno železnico prispeli v naselje krasnih vil, hotelov in palač, kjer preživljajo bolni in zdravi ljudje lepe trenutke resničnega zemeljskega raja, ki obdaja ta imenitni zdravilni vrelec tople vode. Isto srečo imajo tudi preprosti in revni ljudje, za katere jc sezidal pokojni kralj Aleksander ljudsko kopališče, kjer za zelo majhen denar zajemajo zdravje. Tesno ob griču stoji bela vila naše kraljeve družine; tesno ob griču in mimo spomenika Ujedinitelja brzi pot iz te lepe hiše v kraljevo kopališče. Pri glavnem viru zdravilne in tople vode zajema naš kralj moči in zdravje. V primeru z drugimi kopališči je bazen našega kralja zelo preprost. Prav v tem paradižu so nam priredili jtovariši imenitno kosilo, ki nam bo ostalo še dolgo v spominu. Začeli smo ga z lomljenjem pogače, pokrepili s temperamentnimi govori in končali z bratsko Ijubeznijo in s spominom na velikega Emila Adamiča. Še enkrat je spregovoril načelnik prosvetnega oddelka banske uprave v Nišu Dragutin Pavlovič, proseč nas, da pozdravimo vse Slovence, posebno pa svoje tovariše in tovarišice. Taki sestanki utrjujejo stanovsko in .nacionalno zavest! Adamič, kojega ime nosi naš zbor, je bil najdostojnejši pionir jugoslovenskih teženj. Istotako je učiteljstvo doprineslo precejšnji del svojih žrtev za naše ujedinjenje, in kulturni dvig naroda. Učiteljstvo se bo vedno bojevalo združeno za ideale Jugoslavije in ostalo vedno steber države! — Tu se je .razvnel tudi do sedaj za naš koncert zaskrbljeni predsednik sekcije JUU tovariš Sveta Jankovič, ki je poudaril borbe učiteljstva za šolo in delo za napredek in prosveto naroda. Njegov govor, poln ljubezni do šole, naroda in domovine, je1 končal z viharnimi aplavzi in klici kralju. Delegat pevske župe »Stevan Sremac«, g. dr. Persoli, je pozdravil člane UPZ kot nosilce pevske kulture, ki morajo vselej in povsod dobiti dovolj podpore za svoje težko delo med narodom. Končali smo s spbminom na Adamiča. Prehitro je minulo, s prelepe Banje smo se odpravili kar naravnost na vlak, še hiteti smo morali. Odhod, mahanje rok; tovariš Vitorovič pa kar z nami v Leskovac. V jugoslovanskem Manchestru. Iz niške doline 6mo zavili v leskovško kotlino, ki je znana po svoji rodovitnosti, po konoplji, ki zraste tu do 3 in pol metra visoko, po 35 tovarnah, izmed katerih izdeluje najvec blago, platno in milo in po agilnih tovansih sreskega društva, ki so nam pripravili tako topel sprejem. Godba, Sokoli s praporom, gasilci v krojih, pevska društva s prapon m različne druge organizacije, so nas sprejeli nad vse slavnostno. Po toplih besedah predsednika občine D. Putnikoviča se je slovenski zbor v spremstvu odličnikov z godbo na čelu odpravil v z zastavami okraseno mesto. Tu smo spoznali, kaj lahko napravi pridna roka tovariša Mitiča. Koncert v novem hotelu »Kostič« se je vršil kar pri pogrnjenih mizah, kakor je po teh krajih običajna navada. Poslušalstvo industnjskega mesta je glasno nagrajalo vsako pesem, ki jim je odkrivala slovensko dušo Po koncertu banket in govori! Industrijalec Bora Popovič je v imenu pevskega društva »Binicki« poklonil UPZ krasno diplomo častnega članstva. Seveda je na vse gavore odgo vonl, kakor povsod, naš »feldmaršal« Drago bupančič. 23. marca popoldne smo prestopili prag južne Srbije, dežele gorja in tuge ter dežele junakov, ki so se največ borili za našo osvoboditev. Tu je poteklo največ svete krvi tu je narod največ trpel. Vendar se že danes poznajo sadovi pridnih rok in velike žilavosti naših bratov. Na pobočjih hribov se belijo vasice z lepimi šolskimi poslopji, polja so lepo obdelana in kraj vasi rajajo »mladenci« (novoporočenci), ki jih ta dan sorodniki obdarujejo. Na pragu Orienla. Prvi veliki kraj južne Srbije, v katcrem smo se ustavili, je bilo mesto Kumanovo. Pb pnsrčnih pozdravih smo z vojaško godbo na čelu in v spremstvu naroda odkorakali proti mestu samemu. Najprej smo prišli v popolnoma turški del, kjer smo videli tudi nizko turško šolo. Otroci s fesi in raztrganimi hlačami so tekali radovedno za nami, stari Turki so nas gkdali od daleč. Gostitelji so nas peljali na skromne grobove kumanovskih junakov; na kraj, kjer spe oni, ki so dali življenje za osvoboditev vseh nas. Kumanovo je naš Jeruzalem! Kumanovo je naša Mekka! Tako je govoril prota Stanko po žalnem obredu ob skromnem spomeniku, ki se dviga sredi teh svetih grobov, okrašen s palmo miru največjega borca Jugoslavije in tudi največje žrtve, ki je padla za mir — s palmo kralja Aleksandra. Tu smo slovenski učitelji in učiteljice s sveto pobožnostjo zmolili kratko molitev in se poklonili pokojnikom, tu smo združili dva sveta spomina, ki sta nas vodila po tej dolgi poti: spomin Emila Adamiča, ki je te junake opeval in pisal pred 25. leti tako zanimiva poročila za slovenske časopise v Trstu, s spominom herojev. Zapeli smo »Hribi še beli so ...« V spomin na obisk slovenskih tovarišev in tovarišic je društvo za Skoplje takoj po poklonitvi priredilo v veliki šoli svečano sejo, kateri so prisostvovali predstavniki vseh vojaških, posvetnih in cerkvenih organizacij, kakor tudi vseh drugih prosvetnih, kulturnih in humanitarnih društev. Bratstvo in sloga, refreni vseh govorov! Zvečer, v nabito polni dvorani Sokolsksga doma, ki stoji kakor budni čuvar nad mestom, koncert. Podpredsednik sreskega društva tov. Milosavljevič in tajnik tov. Jočič sta morala dobro zavihati rokave, da sta vse tako lepo organizirala in napolnila dvorano ter tako najlepše počastila svoje slovenske tovariše. Z lahkoto je šla pesem iz prsi, z lahkoto po veliki dvorani. Banket, pa kako imeniten. Godba in govori! Najmarkantnejši je bil tov. nadzornik Jovo Stefanovič, ki je označil našo pot kot važen nacionalen moment. Baš tu, v Kumanovem, ki je največja svetinja Jugoslovanov, so se združili bratje s severa z brati z juga z mislimi na večno skupnost. 60 učiteljev iz Slovenije bo pripovedovalo svoji deci v 60 krajih o južnih bratih, a oni o severnih bratih, ki jfm je ravno tako sveta vsaka ped kumanovske zemlje. Poljub. ki ga je po končanem govoru dal našemu Supančiču, naj ga bo deležen vsak Slovenec, ki mu jc enotna država največji ideal. Carsko Skoplje. Po kratkem veselju v Kumanovem krat ka vožnja in carsko Skoplje. Na postaji tovariši, delegati pevskih društev in občinstvo Prav kmalu smo varno nastanjeni, ali ni nam za počitek, in Bog ve, kdaj bomo zopet v tem mestu, ki si je v starem delu na levem bregi! Vardarja ohranilo tipičen orientalski značaj. Stari Dušanov most loči prošlost od sedanjo sti in prihodnosti. V turškem delu so ob 01kih ulicah tipičnc nizke turškc hišc in prodajalne, v katerih kupiš za malo denarja vsliko lepih spominčkov. Po cestah bule, cigani, črni Arnavti. Turki in Cincari. Nov del je moderen v vsem: hoteli, kavarne evropske^a stila, cerkve in moderna postaja. Mesto orientalske barvitosti nam je zapustilo najlepše vtise, veličasten pa nam bo ostal za vedno oficirski dom, v katerem smo imeli sicer svoj zadnji. a najelitnejši nastop. Dvorana iz pravljice, lestenci po 80.000 Din, poraba toka za en večer 900 Din! Kakor v sanjah smo stali v tem zakletem gradu in pred zelo izbranim občinstvom absolvirali svoj program. Bil je tu komandant armije general Milan Ječmenič, metropolit Josif, francoski, češkoslovaški in albanski konzuli, dr. Anton Kordin v zastopstvu katoliškega škofa dr. Gnidovca; pomočnik bana D. Nešič, načelnik prosvetnega oddelka banske uprave S. Mar- kovič, zastopniki pcvskih in drugih društev, veliko število vojaštva in drugega občinstva. Muzikalno poslušalstvo je do dobra razumelo vsako posamezno skladbo in s finim čutom za lepo petje nagrajalo lepo prednašanje slov. umetne in narodne pesmi. Ponoviti smo morali, da je ploskanjc ponehalo. Koncert v tej dvorani nas je sprostil vseh skrbi in veselili' smo se že doma, ki jc bil pa še tisoč kilomctrov od nas in nam ni branil, da si nismo ogledali malo »orientalske noči«. Končali smo svojo pot v »Hramu Slave«. Povsod po poti smo videli spomenike, ki jih je hvaležni narod postavil junakom, a to svetišče je eno izmcd največjih počivališč srbskih vojakov, ki so padli za svobodo. Cerkvica sredi pokopališča, v notranjosti krasne freske in lestenci, izdelani iz posameznih delov orožja in municije, v spodnjih prostorih pa ostanki 3200 herojev. .. Scm smo položili slovenski učitelji lep venec z napisom »Graditeljem Jugoslavije — Učiteljski pevski zbor — Ljubljana.« Vojska Milana Pertota in Supančiča je končala svoje delo. Vračali smo se nazaj po isti poti, srečavali tovariše s hvalcžnimi pogledi in gledali smo iste zgodovinske kraje. Vračali smo se z večjo voljo pomagati svojim južnim tovarišem pri težkem delu; vračali nekako prerojeni in podkrepljeni z novim zaupanjem v moč svoje mlade države, prepričani, da bo mogočna samo tedaj, kadar si bomo Slovenci, Srbi in Hrvatje — resnični bratje! Rupnik Vinko, Ljubljana