85
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
84
delu slovenskega literarnega polja. Rezultate ankete iz Slovenije bom v nadaljeva­ nju raziskave (in v okviru drugega prispevka, ki bo nastal na podlagi teh rezulta­ tov) še v tem letu primerjala v mednarodnem okviru, saj bo podobno anketiranje 
letos potekalo vsaj še v Španiji, Italiji, Srbiji ter na Nizozemskem. V nadaljevanju 
predstavljam del s slovensko anketo pridobljenih rezultatov, kjer sem anketirance 
in anketiranke spraševala po vlogi prevajalk in prevajalcev v slovenskem in sve­ tovnem literarnem sistemu.
1
 To me je še zlasti zanimalo v luči velikih nacionalnih 
dogodkov promocije slovenske literature v tujini, knjižnih sejmov v Frankfurtu in 
Bologni, kjer bo Slovenija v letih 2023 in 2024 osrednja gostja.
Razmerje med prevajalkami in prevajalci ter urednicami in uredniki, ki je vedno 
tudi hierarhično pogojeno, se mi je zdelo zanimivo tudi, ker so urednice in ured­
niki ob lektorjih in lektoricah najpogosteje tisti literarni posredniki, ki s prevajal­ kami in prevajalci najtesneje sodelujejo. Zato sem menila, da tudi pri njih velja 
preveriti, kako se v tem posredniškem odnosu zrcali dejstvo, da je prevod konsti­ tuiral slovensko literaturo in jezik, da je bil izjemno pomemben tudi za vzposta­ vljanje slovenske kulture.
2
 Da je njegov položaj v slovenskem literarnem polju, še 
zlasti na področju mladinske književnosti, še vedno osreden, kar se zrcali tudi 
v številu prevedenih del, ki po številu objav presegajo število knjižnih naslovov, 
nastalih v slovenščini. Predvsem pa me je zanimalo, ali uredniki dojemajo prevod 
kot temeljno orodje globalizacije in poglavitni motor mednarodne (mladinske) 
književnosti, obenem pa edino orodje internacionalizacije slovenske (mladinske) 
književnosti, s katerim tudi ta lahko postane globalna in mednarodna.
Prevajanje je namreč ob globalizaciji, internacionalizaciji, lokalizaciji tudi eden 
od temeljnih dejavnikov svetovnega knjižnega trga (Vila 2015). Svetovni jezi­ kovni sistem (De Swaan 2001) je zgrajen ravno na povezavah med jeziki, ki jih 
ustvarjajo govorci več kot enega jezika, pri čemer so te povezave hierarhične in 
običajno potekajo od spodaj navzgor, od perifernih (večinoma govorjenih) prek 
centralnih (večinoma državnih), supercentralnih (13 svetovnih jezikov) k hiper­ centralnemu jeziku, ki je danes angleščina (navedeno po Zlatnar Moe idr. 2017: 
29). Raziskovalci opozarjajo, da svetovni literarni sistem ni odprt prostor za inte­ lektualne izmenjave, temveč zaprto polje, kjer vladajo »specifična razmerja moči, 
procesi in mehanizmi« (Casanova 2004, navedeno po Zlatnar Moe idr. 2017: 31), 
pri čemer »količine jezikovno­literarnega kapitala ni moč izmeriti [le] na podlagi 
števila pisateljev ali bralcev tega jezika, temveč na podlagi števila književnih poli­ glotov, ki ga uporabljajo, in števila književnih prevajalcev, ki imajo ključno vlogo 
pri cirkulaciji besedil iz literarnih jezikov ali vanje« (prav tam: 32). Ključno je, da 
je po mnenju Pascale Casanova »prevajanje oziroma prevod edino sredstvo, ki ga 
periferni jeziki in njihove književnosti imajo, da postanejo opazni in vidni, torej 
da v svetovnem literarnem sistemu zares obstajajo« (prav tam).
1 Nabor anketnih vprašanj je bil širši, v tem članku, ki je nastal v okviru Erasmus+ KA220 projekta Lite-
rature in praxis: Professional challenges of reading, translating and editing in digital age (2021­1­SI01­ KA220­HED­000023037), predstavljam le odgovore, ki zrcalijo odnose med urednicami in uredniki ter 
prevajalkami in prevajalci.
2 O tem so med drugim pisali Ožbot, Stanovnik, Pregelj, Leder Mancini, Škrubej, Novak, ki jih povzemam 
v uvodnem prispevku v Beli knjigi o prevajanju z naslovom Za priznanje prevoda v slovenski družbi in 
kulturi (2019: 10–11).
BARBARA PREGELJ
Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
V prispevku predstavljam delne rezultate anonimne ankete, ki je med 14. in 18. 
novembrom 2022 potekala med slovenskimi urednicami in uredniki. Glede na pri­ dobljene rezultate uvodoma orišem profil slovenskih urednic in urednikov, njihovo 
vlogo v slovenskem literarnem sistemu, v nadaljevanju pa njihovo dojemanje vloge 
in vrednotenja prevoda v njihovi knjižni produkciji ter vrednotenje svojega lastnega 
dela. Pri tem me je zanimalo predvsem, kako ocenjujejo pomen literarnega posredni­ štva prevajalk in prevajalcev tako pri prelivanju najnovejših tendenc v slovensko mla­ dinsko literaturo kakor tudi pri njenem uveljavljanju v mednarodnem prostoru.
The article brings partial results of an anonymous survey taking place from November 
14 to 18 amongst the Slovene editors. The initial part outlines the profile of Slovene 
editors, based on the acquired results, together with their role in the Slovene literary sys-
tem, followed by their perception of the role and value of a translation in their literary 
production, along with their self-evaluation. The author was specifically interested in 
the editors‘ estimation of the significance of translators‘ literary mediation so with the 
transfer of the most recent trends into Slovene children‘s literature, as with the latter‘s 
international promotion.
Literatura je sistem, ki je mogoč le zaradi delovanja različnih akterjev, ki delu­ jejo v literarnem polju. Literarni posredniki, kot so knjižničarke in knjižničarji, 
knjigarnarji in trgovske potnice, distributerji, prevajalke, lektorice, recenzenti, 
blogerke, učitelji in učiteljice, oblikovalci, urednice in uredniki, tvorijo komplek­
sen, dinamičen in neprestano razvijajoč se sistem, ki besedilom, ki jih avtorji in 
avtorice napišejo, pomaga do njihovih bralk in bralcev. Za Siegfrieda Schmidta, 
enega od začetnikov empirične literarne vede, so ravno založbe najznačilnejši pri­ mer literarnega posredovanja, saj njihova dejavnost vsebuje štiri osnovne opera­ cije: branje besedila v najširšem smislu (to vsebuje tudi njegovo urejanje in odlo­ čitev o objavi), medijsko realizacijo (to vsebuje procese oblikovanja, popravljanja, 
priprave za tisk, prilagoditve besedila mediju, ki ga je mogoče brati), distribucijo 
(ponudba izdelka bralni javnosti) in prodajo, katere cilj je prepričati čim več 
potencialnih bralcev (Dovič 2004: 52). 
Zato sem med 14. in 18. novembrom 2022 med slovenskimi uredniki in ured­
nicami izvedla anketiranje, s katerim sem želela orisati stanje v tem pomembnem 

85
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
84
delu slovenskega literarnega polja. Rezultate ankete iz Slovenije bom v nadaljeva­ nju raziskave (in v okviru drugega prispevka, ki bo nastal na podlagi teh rezulta­ tov) še v tem letu primerjala v mednarodnem okviru, saj bo podobno anketiranje 
letos potekalo vsaj še v Španiji, Italiji, Srbiji ter na Nizozemskem. V nadaljevanju 
predstavljam del s slovensko anketo pridobljenih rezultatov, kjer sem anketirance 
in anketiranke spraševala po vlogi prevajalk in prevajalcev v slovenskem in sve­ tovnem literarnem sistemu.
1
 To me je še zlasti zanimalo v luči velikih nacionalnih 
dogodkov promocije slovenske literature v tujini, knjižnih sejmov v Frankfurtu in 
Bologni, kjer bo Slovenija v letih 2023 in 2024 osrednja gostja.
Razmerje med prevajalkami in prevajalci ter urednicami in uredniki, ki je vedno 
tudi hierarhično pogojeno, se mi je zdelo zanimivo tudi, ker so urednice in ured­
niki ob lektorjih in lektoricah najpogosteje tisti literarni posredniki, ki s prevajal­ kami in prevajalci najtesneje sodelujejo. Zato sem menila, da tudi pri njih velja 
preveriti, kako se v tem posredniškem odnosu zrcali dejstvo, da je prevod konsti­ tuiral slovensko literaturo in jezik, da je bil izjemno pomemben tudi za vzposta­ vljanje slovenske kulture.
2
 Da je njegov položaj v slovenskem literarnem polju, še 
zlasti na področju mladinske književnosti, še vedno osreden, kar se zrcali tudi 
v številu prevedenih del, ki po številu objav presegajo število knjižnih naslovov, 
nastalih v slovenščini. Predvsem pa me je zanimalo, ali uredniki dojemajo prevod 
kot temeljno orodje globalizacije in poglavitni motor mednarodne (mladinske) 
književnosti, obenem pa edino orodje internacionalizacije slovenske (mladinske) 
književnosti, s katerim tudi ta lahko postane globalna in mednarodna.
Prevajanje je namreč ob globalizaciji, internacionalizaciji, lokalizaciji tudi eden 
od temeljnih dejavnikov svetovnega knjižnega trga (Vila 2015). Svetovni jezi­ kovni sistem (De Swaan 2001) je zgrajen ravno na povezavah med jeziki, ki jih 
ustvarjajo govorci več kot enega jezika, pri čemer so te povezave hierarhične in 
običajno potekajo od spodaj navzgor, od perifernih (večinoma govorjenih) prek 
centralnih (večinoma državnih), supercentralnih (13 svetovnih jezikov) k hiper­ centralnemu jeziku, ki je danes angleščina (navedeno po Zlatnar Moe idr. 2017: 
29). Raziskovalci opozarjajo, da svetovni literarni sistem ni odprt prostor za inte­ lektualne izmenjave, temveč zaprto polje, kjer vladajo »specifična razmerja moči, 
procesi in mehanizmi« (Casanova 2004, navedeno po Zlatnar Moe idr. 2017: 31), 
pri čemer »količine jezikovno­literarnega kapitala ni moč izmeriti [le] na podlagi 
števila pisateljev ali bralcev tega jezika, temveč na podlagi števila književnih poli­ glotov, ki ga uporabljajo, in števila književnih prevajalcev, ki imajo ključno vlogo 
pri cirkulaciji besedil iz literarnih jezikov ali vanje« (prav tam: 32). Ključno je, da 
je po mnenju Pascale Casanova »prevajanje oziroma prevod edino sredstvo, ki ga 
periferni jeziki in njihove književnosti imajo, da postanejo opazni in vidni, torej 
da v svetovnem literarnem sistemu zares obstajajo« (prav tam).
1 Nabor anketnih vprašanj je bil širši, v tem članku, ki je nastal v okviru Erasmus+ KA220 projekta Lite-
rature in praxis: Professional challenges of reading, translating and editing in digital age (2021­1­SI01­ KA220­HED­000023037), predstavljam le odgovore, ki zrcalijo odnose med urednicami in uredniki ter 
prevajalkami in prevajalci.
2 O tem so med drugim pisali Ožbot, Stanovnik, Pregelj, Leder Mancini, Škrubej, Novak, ki jih povzemam 
v uvodnem prispevku v Beli knjigi o prevajanju z naslovom Za priznanje prevoda v slovenski družbi in 
kulturi (2019: 10–11).
BARBARA PREGELJ
Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
V prispevku predstavljam delne rezultate anonimne ankete, ki je med 14. in 18. 
novembrom 2022 potekala med slovenskimi urednicami in uredniki. Glede na pri­ dobljene rezultate uvodoma orišem profil slovenskih urednic in urednikov, njihovo 
vlogo v slovenskem literarnem sistemu, v nadaljevanju pa njihovo dojemanje vloge 
in vrednotenja prevoda v njihovi knjižni produkciji ter vrednotenje svojega lastnega 
dela. Pri tem me je zanimalo predvsem, kako ocenjujejo pomen literarnega posredni­ štva prevajalk in prevajalcev tako pri prelivanju najnovejših tendenc v slovensko mla­ dinsko literaturo kakor tudi pri njenem uveljavljanju v mednarodnem prostoru.
The article brings partial results of an anonymous survey taking place from November 
14 to 18 amongst the Slovene editors. The initial part outlines the profile of Slovene 
editors, based on the acquired results, together with their role in the Slovene literary sys-
tem, followed by their perception of the role and value of a translation in their literary 
production, along with their self-evaluation. The author was specifically interested in 
the editors‘ estimation of the significance of translators‘ literary mediation so with the 
transfer of the most recent trends into Slovene children‘s literature, as with the latter‘s 
international promotion.
Literatura je sistem, ki je mogoč le zaradi delovanja različnih akterjev, ki delu­ jejo v literarnem polju. Literarni posredniki, kot so knjižničarke in knjižničarji, 
knjigarnarji in trgovske potnice, distributerji, prevajalke, lektorice, recenzenti, 
blogerke, učitelji in učiteljice, oblikovalci, urednice in uredniki, tvorijo komplek­
sen, dinamičen in neprestano razvijajoč se sistem, ki besedilom, ki jih avtorji in 
avtorice napišejo, pomaga do njihovih bralk in bralcev. Za Siegfrieda Schmidta, 
enega od začetnikov empirične literarne vede, so ravno založbe najznačilnejši pri­ mer literarnega posredovanja, saj njihova dejavnost vsebuje štiri osnovne opera­ cije: branje besedila v najširšem smislu (to vsebuje tudi njegovo urejanje in odlo­ čitev o objavi), medijsko realizacijo (to vsebuje procese oblikovanja, popravljanja, 
priprave za tisk, prilagoditve besedila mediju, ki ga je mogoče brati), distribucijo 
(ponudba izdelka bralni javnosti) in prodajo, katere cilj je prepričati čim več 
potencialnih bralcev (Dovič 2004: 52). 
Zato sem med 14. in 18. novembrom 2022 med slovenskimi uredniki in ured­
nicami izvedla anketiranje, s katerim sem želela orisati stanje v tem pomembnem 

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
86 87
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
do 5 let med  
5 in 10 
med  
11 in 15
med  
16 in 20
med  
21 in 25
med  
26 in 30
med  
31 in 35
med  
36 in 40
več kot 
40
založništvo
13
11
11
22
19
4
0
7
0
26
13 6 6 6
35
10 10
uredništvo
Graf 2: Delovne izkušnje v založništvu in urednikovanju.
Zanimiva je tudi primerjava teh podatkov s podatki o tem, koliko odstotkov 
delovnika anketirank in anketirancev dejansko odpade na urednikovanje: 36 % 
se urednikovanju posveča več kot polovico delovnika (med 50 % in 75 %), manj 
(19 %) je tistih, ki skoraj izključno urednikujejo (več kot 75 % delovnika), precej­ šen je delež tistih, kjer urejanje predstavlja manj kot četrtino delovnika (25 %) ali 
do polovice delovnika (21 %).
do 25 %
med 26 % in 50 %
med 51 % in 75 %
več kot 75 %
Graf 3: Delež urednikovanja glede na celoten obseg dela.
Ti podatki pomenijo, da anketiranci in anketiranke ob urednikovanju opravljajo 
še druga dela, kar potrjujejo tudi podatki, navedeni v odgovoru na vprašanje 
(odprtega tipa), kaj ob urednikovanju še počnejo: delo z besedili (prevajanje, lek­ toriranje); druga opravila: marketing, pakiranje paketov, postavljanje knjig, trže­ nje, obdelovanje fotografij, prijave na razpise, organizacija dogodkov, oblikovanje 
sporočil za javnost, predavanja, vodenje založbe … 
Med vsemi, ki so reševali anketo, je le ena oseba napisala, da ne počne nič 
drugega, da torej njeno/njegovo delo zajema le urednikovanje, večinoma pa so 
vsi navajali po več različnih dejavnosti. Med odgovori še posebej izstopa odgo­ vor, kjer je anketiranka/anketiranec naštela celo vrsto dejavnosti in ga navajam 
v celoti: »kritičarka, prevajalka, avtorica, predavanja na simpozijih, konferencah 
ipd., vodenje delavnic, vodenje bralnega kluba, pisanje strokovnih in znanstvenih 
Kdo so slovenski uredniki in urednice?
Anketiranje je potekalo s pomočjo spletnega orodja 1ka, vsebovalo je 49 vpra­ šanj in 107 spremenljivk, k sodelovanju pa sem anketirance in anketiranke vabila 
osebno, s pomočjo družbenih omrežij, spleta (tudi portala SlovLit) ter Društva 
založnikov. Odzvalo se je 69 urednic in urednikov, ki so za sodelovanje v anketi 
potrebovali okoli 20 minut. Od teh jih je 45 anketo izpolnilo v celoti.
Med anketiranimi je bilo 76 % žensk in 24 % moških, njihova starost pa med 
40 in 49 let (40 %) in 50 in 59 let (30 %), 18 % jih je starih med 30 in 39, 5 % anke­ tirank in anketirancev je starih med 60 in 69, 7 % pa med 20 in 29 let. Njihova 
izobrazba je večinoma visoka (51 %), magisterij (15 %) in doktorat (24 %). Prevla­ dujejo humanistični profili (komparativistke, slovenistke, filozofi, različni filološki 
študiji, sociologi, dramaturginja, zgodovinarka), le peščica je tudi ekonomistov in 
naravoslovcev (elektrotehnik).
uredniki
urednice
Graf 1: Anketiranke in anketiranci po spolu.
Največ jih je zaposlenih na založbah (67 %), precejšen je tudi odstotek samoza­ poslenih (33 %). Na vprašanje, kako dolgo delujejo na področju založništva, naj­ več (35 %) anketirank in anketirancev navaja med 21 in 25 let delovnih izkušenj. 
Sledijo tisti, ki so na tem področju dejavni med 26 in 30 let, med 11 in 15 let 
ter do 5 let (12 %). Podatki o delovnih izkušnjah v založništvu, ki jih povzemam 
na naslednjem grafu, kažejo, da jedro sicer predstavljajo bolj izkušeni uredniki in 
urednice, a da se kar 21 % anketirank in anketirancev na to področje šele uvaja, 
saj so na njem dejavni manj kot 10 let. Ker se delo v založništvu in urednikova­ nje ne pokrivata vedno, sem anketiranke in anketirance spraševala tudi, koliko let 
opravljajo delo urednikov. V svojih odgovorih so mi zaupali, da jih to največ počne 
med 21 in 25 let (26 %), več jih ima z urednikovanjem manj delovnih izkušenj, kar 
je prav tako razvidno iz spodnjega grafa.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
86 87
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
do 5 let med  
5 in 10 
med  
11 in 15
med  
16 in 20
med  
21 in 25
med  
26 in 30
med  
31 in 35
med  
36 in 40
več kot 
40
založništvo
13
11
11
22
19
4
0
7
0
26
13 6 6 6
35
10 10
uredništvo
Graf 2: Delovne izkušnje v založništvu in urednikovanju.
Zanimiva je tudi primerjava teh podatkov s podatki o tem, koliko odstotkov 
delovnika anketirank in anketirancev dejansko odpade na urednikovanje: 36 % 
se urednikovanju posveča več kot polovico delovnika (med 50 % in 75 %), manj 
(19 %) je tistih, ki skoraj izključno urednikujejo (več kot 75 % delovnika), precej­ šen je delež tistih, kjer urejanje predstavlja manj kot četrtino delovnika (25 %) ali 
do polovice delovnika (21 %).
do 25 %
med 26 % in 50 %
med 51 % in 75 %
več kot 75 %
Graf 3: Delež urednikovanja glede na celoten obseg dela.
Ti podatki pomenijo, da anketiranci in anketiranke ob urednikovanju opravljajo 
še druga dela, kar potrjujejo tudi podatki, navedeni v odgovoru na vprašanje 
(odprtega tipa), kaj ob urednikovanju še počnejo: delo z besedili (prevajanje, lek­ toriranje); druga opravila: marketing, pakiranje paketov, postavljanje knjig, trže­ nje, obdelovanje fotografij, prijave na razpise, organizacija dogodkov, oblikovanje 
sporočil za javnost, predavanja, vodenje založbe … 
Med vsemi, ki so reševali anketo, je le ena oseba napisala, da ne počne nič 
drugega, da torej njeno/njegovo delo zajema le urednikovanje, večinoma pa so 
vsi navajali po več različnih dejavnosti. Med odgovori še posebej izstopa odgo­ vor, kjer je anketiranka/anketiranec naštela celo vrsto dejavnosti in ga navajam 
v celoti: »kritičarka, prevajalka, avtorica, predavanja na simpozijih, konferencah 
ipd., vodenje delavnic, vodenje bralnega kluba, pisanje strokovnih in znanstvenih 
Kdo so slovenski uredniki in urednice?
Anketiranje je potekalo s pomočjo spletnega orodja 1ka, vsebovalo je 49 vpra­ šanj in 107 spremenljivk, k sodelovanju pa sem anketirance in anketiranke vabila 
osebno, s pomočjo družbenih omrežij, spleta (tudi portala SlovLit) ter Društva 
založnikov. Odzvalo se je 69 urednic in urednikov, ki so za sodelovanje v anketi 
potrebovali okoli 20 minut. Od teh jih je 45 anketo izpolnilo v celoti.
Med anketiranimi je bilo 76 % žensk in 24 % moških, njihova starost pa med 
40 in 49 let (40 %) in 50 in 59 let (30 %), 18 % jih je starih med 30 in 39, 5 % anke­ tirank in anketirancev je starih med 60 in 69, 7 % pa med 20 in 29 let. Njihova 
izobrazba je večinoma visoka (51 %), magisterij (15 %) in doktorat (24 %). Prevla­ dujejo humanistični profili (komparativistke, slovenistke, filozofi, različni filološki 
študiji, sociologi, dramaturginja, zgodovinarka), le peščica je tudi ekonomistov in 
naravoslovcev (elektrotehnik).
uredniki
urednice
Graf 1: Anketiranke in anketiranci po spolu.
Največ jih je zaposlenih na založbah (67 %), precejšen je tudi odstotek samoza­ poslenih (33 %). Na vprašanje, kako dolgo delujejo na področju založništva, naj­ več (35 %) anketirank in anketirancev navaja med 21 in 25 let delovnih izkušenj. 
Sledijo tisti, ki so na tem področju dejavni med 26 in 30 let, med 11 in 15 let 
ter do 5 let (12 %). Podatki o delovnih izkušnjah v založništvu, ki jih povzemam 
na naslednjem grafu, kažejo, da jedro sicer predstavljajo bolj izkušeni uredniki in 
urednice, a da se kar 21 % anketirank in anketirancev na to področje šele uvaja, 
saj so na njem dejavni manj kot 10 let. Ker se delo v založništvu in urednikova­ nje ne pokrivata vedno, sem anketiranke in anketirance spraševala tudi, koliko let 
opravljajo delo urednikov. V svojih odgovorih so mi zaupali, da jih to največ počne 
med 21 in 25 let (26 %), več jih ima z urednikovanjem manj delovnih izkušenj, kar 
je prav tako razvidno iz spodnjega grafa.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
88 89
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
prevedena
izvirna
za otroke in mladino
za odrasle
neliterarna
literarna
Graf 4: Vrsta urejanih besedil.
Spraševala sem jih tudi po odstotku prevodnih del v knjižnem programu, ki 
ga urejajo. Pri odgovorih je opazen močan poudarek na prevodni produkciji, saj 
glede na odgovore delež prevodov predstavlja več kot polovico produkcije kar pri 
73 % vseh anketirank in anketirancev, pri čemer je delež tistih knjižnih progra­ mov, kjer prevodi predstavljajo več kot 75 % vse knjižne produkcije, kar 32 %. 
Žanrsko gre za zelo različna besedila, med katerimi močno prevladujejo romani 
za odrasle (17 oznak), sledijo mladinska proza (13 zadetkov), slikanice (11), strip 
in risoroman (11), sledijo poezija za odrasle, priročniki, fantastična besedila, zgo­ dovinska fikcija, realistična proza, kuharice in drugi.
manj kot 25 %
med 25 % in 50 %
med 50 % in 70 %
več kot 75 %
Graf 5: Delež prevodov v knjižni produkciji, ki jo urejajo anketiranke in anketiranci.
Povedni so tudi odgovori na vprašanje Kaj vas prepriča, da prevod uvrstite v 
knjižni program?, pri čemer so za anketiranke in anketirance očitno najprepričlji­ vejša priporočila prevajalk in prevajalcev. Drugi literarni posredniki (priporočilo 
drugega urednika ali urednice, literarnih agentk in/ali agentov) so manj uspešni, 
še manj stiki z avtorji, anketiranke in anketiranci pa se pogosto in predvsem zana­ šajo na svojo presojo (in recenzije, ocene na platformah, uvrstitve na lestvicah, 
odzive literarne javnosti v tujini, kakovost …). 
člankov s področja mladinske književnosti, moderiranje pogovorov ...« Ob tem 
je pomenljiv podatek, ki se je izoblikoval ob odgovorih na vprašanje, ali se anke­ tiranci in anketiranke lahko preživljajo izključno z urednikovanjem in v obsegu 
dela, kot ga opravljajo, in na katerega je večina (54 %) odgovorila zanikalno.
Na podlagi navedenega lahko slovenske urednike in urednice orišemo v nas­ lednjih kategorijah: 
1. Med anketiranimi je občutno več žensk, kar pomeni, da se poklic urednika/
urednice feminizira. Povprečna starost anketirank in anketirancev je med 40 
in 49 let. 
2. Urednice in uredniki so večinoma vsaj visoko izobraženi (53 %), kar 39 % se 
jih je izobraževalo tudi po doseženi diplomi. 
3. Slovenske urednice in uredniki svoj poklic opravljajo v povezavi z drugimi 
poklici. Le 46 % se jih preživlja izključno z urednikovanjem. Le 67 % jih je 
zaposlenih na založbah, ostali so samozaposleni. 
Kaj ti podatki pomenijo? 
Po eni strani so rezultati ankete zelo podobni rezultatom, ki smo jih ob različnih 
anketiranjih dobili od prevajalk in prevajalcev,
3
 kjer je tudi opazen proces femini­ zacije, vse višje izobraženosti in vse večje fragmentarnosti dela, ki je pri tokratnih 
anketirankah in anketirancih nismo zaznali, kljub temu da je delež samozaposlenih 
med njimi precejšen. Po drugi strani pa je iz navedenega očitno, da uredniško delo, 
če parafraziram oznako Walterja Benjamina za moderna umetniška dela, počasi 
izgublja svojo avro: tudi uredniki in urednice namreč ob svojem primarnem delu, 
urejanju, počnejo še vrsto drugih stvari, ki niso povezane zgolj z delom z besedili.
Ti podatki obenem kažejo tudi, da se založniška in uredniška krajina pri nas 
spreminja: panoga se pomlajuje in vse bolj diverzificira. Verjetno se to ujema s 
spremembami v založništvu, o katerih piše Miha Kovač (2009), ki beležijo krčenje 
glede na prihodke in donosnost kapitala (posledično pa tudi človeških virov in 
stopnje strokovnosti), medtem ko se raznolikost izdanih naslovov in založniške 
ponudbe (ki jo pogosto zagotavljajo mikrozaložbe z majhnim številom zaposlenih, 
ki večinoma niso mogli razviti specifičnih znanj, saj se morajo ukvarjati s števil­ nimi sočasnimi nalogami) povečuje.
Anketa o prevodih
Anketiranke in anketirance sem povprašala tudi, kakšna besedila urejajo, pri 
čemer so pri odgovarjanju lahko označili več odgovorov. Iz naslednjega grafa je 
razvidno, da med besedili rahlo prevladujejo prevedena besedila. Več anketirank 
in anketirancev dela z besedili za odrasle ter z literarnimi besedili.
3 Rezultati in analize anket, opravljenih med prevajalkami in prevajalci, tolmačkami in tolmači pa tudi 
lektoricami in lektorji, so objavljeni v Beli knjigi o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, 
tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji. V tem prispevku služijo kot pomembno 
primerjalno izhodišče tudi za rezultate ankete, ki sem jo opravila med urednicami in uredniki.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
88 89
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
prevedena
izvirna
za otroke in mladino
za odrasle
neliterarna
literarna
Graf 4: Vrsta urejanih besedil.
Spraševala sem jih tudi po odstotku prevodnih del v knjižnem programu, ki 
ga urejajo. Pri odgovorih je opazen močan poudarek na prevodni produkciji, saj 
glede na odgovore delež prevodov predstavlja več kot polovico produkcije kar pri 
73 % vseh anketirank in anketirancev, pri čemer je delež tistih knjižnih progra­ mov, kjer prevodi predstavljajo več kot 75 % vse knjižne produkcije, kar 32 %. 
Žanrsko gre za zelo različna besedila, med katerimi močno prevladujejo romani 
za odrasle (17 oznak), sledijo mladinska proza (13 zadetkov), slikanice (11), strip 
in risoroman (11), sledijo poezija za odrasle, priročniki, fantastična besedila, zgo­ dovinska fikcija, realistična proza, kuharice in drugi.
manj kot 25 %
med 25 % in 50 %
med 50 % in 70 %
več kot 75 %
Graf 5: Delež prevodov v knjižni produkciji, ki jo urejajo anketiranke in anketiranci.
Povedni so tudi odgovori na vprašanje Kaj vas prepriča, da prevod uvrstite v 
knjižni program?, pri čemer so za anketiranke in anketirance očitno najprepričlji­ vejša priporočila prevajalk in prevajalcev. Drugi literarni posredniki (priporočilo 
drugega urednika ali urednice, literarnih agentk in/ali agentov) so manj uspešni, 
še manj stiki z avtorji, anketiranke in anketiranci pa se pogosto in predvsem zana­ šajo na svojo presojo (in recenzije, ocene na platformah, uvrstitve na lestvicah, 
odzive literarne javnosti v tujini, kakovost …). 
člankov s področja mladinske književnosti, moderiranje pogovorov ...« Ob tem 
je pomenljiv podatek, ki se je izoblikoval ob odgovorih na vprašanje, ali se anke­ tiranci in anketiranke lahko preživljajo izključno z urednikovanjem in v obsegu 
dela, kot ga opravljajo, in na katerega je večina (54 %) odgovorila zanikalno.
Na podlagi navedenega lahko slovenske urednike in urednice orišemo v nas­ lednjih kategorijah: 
1. Med anketiranimi je občutno več žensk, kar pomeni, da se poklic urednika/
urednice feminizira. Povprečna starost anketirank in anketirancev je med 40 
in 49 let. 
2. Urednice in uredniki so večinoma vsaj visoko izobraženi (53 %), kar 39 % se 
jih je izobraževalo tudi po doseženi diplomi. 
3. Slovenske urednice in uredniki svoj poklic opravljajo v povezavi z drugimi 
poklici. Le 46 % se jih preživlja izključno z urednikovanjem. Le 67 % jih je 
zaposlenih na založbah, ostali so samozaposleni. 
Kaj ti podatki pomenijo? 
Po eni strani so rezultati ankete zelo podobni rezultatom, ki smo jih ob različnih 
anketiranjih dobili od prevajalk in prevajalcev,
3
 kjer je tudi opazen proces femini­ zacije, vse višje izobraženosti in vse večje fragmentarnosti dela, ki je pri tokratnih 
anketirankah in anketirancih nismo zaznali, kljub temu da je delež samozaposlenih 
med njimi precejšen. Po drugi strani pa je iz navedenega očitno, da uredniško delo, 
če parafraziram oznako Walterja Benjamina za moderna umetniška dela, počasi 
izgublja svojo avro: tudi uredniki in urednice namreč ob svojem primarnem delu, 
urejanju, počnejo še vrsto drugih stvari, ki niso povezane zgolj z delom z besedili.
Ti podatki obenem kažejo tudi, da se založniška in uredniška krajina pri nas 
spreminja: panoga se pomlajuje in vse bolj diverzificira. Verjetno se to ujema s 
spremembami v založništvu, o katerih piše Miha Kovač (2009), ki beležijo krčenje 
glede na prihodke in donosnost kapitala (posledično pa tudi človeških virov in 
stopnje strokovnosti), medtem ko se raznolikost izdanih naslovov in založniške 
ponudbe (ki jo pogosto zagotavljajo mikrozaložbe z majhnim številom zaposlenih, 
ki večinoma niso mogli razviti specifičnih znanj, saj se morajo ukvarjati s števil­ nimi sočasnimi nalogami) povečuje.
Anketa o prevodih
Anketiranke in anketirance sem povprašala tudi, kakšna besedila urejajo, pri 
čemer so pri odgovarjanju lahko označili več odgovorov. Iz naslednjega grafa je 
razvidno, da med besedili rahlo prevladujejo prevedena besedila. Več anketirank 
in anketirancev dela z besedili za odrasle ter z literarnimi besedili.
3 Rezultati in analize anket, opravljenih med prevajalkami in prevajalci, tolmačkami in tolmači pa tudi 
lektoricami in lektorji, so objavljeni v Beli knjigi o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, 
tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji. V tem prispevku služijo kot pomembno 
primerjalno izhodišče tudi za rezultate ankete, ki sem jo opravila med urednicami in uredniki.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
90 91
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
Zanimalo me je tudi, ali so s prevajalkami in prevajalci že imeli kakšen konflikt 
in kako urednice in uredniki ravnajo, ko se zalomi. Navajam nekaj odgovorov, 
med katerimi jih je večina nesporazume uspela urediti, le redki (2 anketiranca in/
ali anketiranki) so napisali, da to ni bilo mogoče in da je bilo treba prevajalca oz. 
prevajalko zamenjati:
• Ne. Naše sodelovanje sloni na spoštljivem pogovarjanju in iskanju najboljših 
možnostih.
• Da. Različno smo ocenjevali kvaliteto prevoda.
• Niti ne, sporazumno, z argumentiranjem.
• Težave z zamujanjem, zamenjava prevajalca.
Slovenski uredniki in urednice prevajalkam in prevajalcem vedno pošiljajo 
besedilo v pregled tudi po lekturi. Včasih prihaja tudi do nestrinjanja z lektorskimi 
sugestijami ter uredniškimi odločitvami, ki jih anketiranci in anketiranke skušajo 
reševati dogovorno in s spoštljivim dialogom (18 odgovorov), a eden od odgovo­ rov je takole povzel bistvo uredniškega dela: »na koncu vendarle prevlada beseda 
urednika, ker je ta odgovoren za celostni izdelek tudi po izidu«.
V nadaljevanju sem anketiranke in anketirance prosila, naj še ovrednotijo pomen 
prevoda za njihovo delo. Tokrat so se morali opredeliti do naslednjih trditev:
1. Prevajalke in prevajalci so mi v dragoceno pomoč pri delu.
2. S prevajalkami in prevajalci imam korektne, profesionalne odnose.
3. Prevajalci in prevajalke svoje delo pogosto opravijo slabo, zaradi česar imam 
sam/­a potem še več dela.
4. Prevajalke in prevajalci so nujno zlo.
Odgovore prikazujem v naslednjem grafu (vrednosti so izražene v odstotkih):
sploh ne ne delno strinjam se povsem se strinjam
19
81 76
19
5
5
38
5
10
86
48
10
0
trditev 1 trditev 2 trditev 3 trditev 4
0
Graf 7: Vrednotenje prevajalskega dela.
Graf 6: Kaj anketiranke in anketirance prepriča, da prevod uvrstijo v knjižni program?
Anketirance in anketiranke sem spraševala tudi po najpomembnejših uredniških 
kompetencah, v nadaljevanju pa navajam nekaj teh, ki jih pričakujejo od prevajalk in 
prevajalcev, pri čemer so jim preostali odgovori vsebinsko precej podobni:
• spretno lovljenje vseh plasti in leg besedila;
• strokovnost, profesionalno opravljanje svojega dela (točnost, poznavanje po­ dročja);
• sposobnost ustreznega prelitja besedila v ciljni jezik (ne le točnost, tudi 
jezikovni register in ustvarjalnost);
• poznavanje obeh jezikov in razgledanost;
• posluh za jezik, pozornost za detajle, točnost, profesionalen odnos;
• občutek za jezik, obravnavano snov in za raznolika kulturna okolja, vrhunsko 
obvladovanje skladnje, posluh za ritem in stavo besed, natančnost.
Spraševala sem jih tudi, kakšen je njihov odnos do prevajalk in prevajalcev. Med 
odgovore so zapisali:
• prevedena besedila uredimo v skladu s strokovno terminologijo (stvarna li­
teratura) in razumevanjem/privlačnostjo besedila za slovenskega bralca;
• kot pomoč prevajalki ali prevajalcu pri morebitni negotovosti, kot par dodat­ nih oči, ki lovijo morebitne nedoslednosti;
• prevajalke/prevajalce spoštujem, večkrat pa pomagam najti določene rešitve, 
vedno v dogovoru s tistim, ki je pod prevod podpisan;
• naklonjeno kritično branje;
• sem natančen bralec besedila, zlasti pa moram izbrati ustreznega prevajalca;
• stalno spoštljivo sodelovanje in izboljševanje delovnega procesa;
• do prevajalke/prevajalca imam podoben odnos kot do avtorja/avtorice – sku­
paj analizirava izvirni tekst in prevedeno besedilo ter v sodelovanju izpeljeva 
najboljšo možno verzijo teksta;
• skrb za ton, skrben pregled besedila, predlog izboljšav ob nerodnostih, ne­ doslednostih; primerjalno branje z morebitnimi prevodi v druge jezike; us­
kladitev popravkov s prevajalcem;
• zelo pomembno sodelovanje, skupno prizadevanje za čim boljši končni rezul­ tat (dajem predloge o izboljšavah, dialog s prevajalcem, ko uskladiva mnenja);
• urednik je „privilegirani bralec“, ki prevajalcu/avtorju pomaga poloviti 
morebitne pomanjkljivosti;
• prevajalke in prevajalci so bogastvo, brez katerega založba ne obstaja; jaz sem 
tam zato, da z njimi vzpostavim dialog in da skozi proces v dialogu rešujem 
morebitne zagate, ki bi nastale (formalne ali vsebinske), ter nudim pomoč, 
če bi bila potrebna.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
90 91
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
Zanimalo me je tudi, ali so s prevajalkami in prevajalci že imeli kakšen konflikt 
in kako urednice in uredniki ravnajo, ko se zalomi. Navajam nekaj odgovorov, 
med katerimi jih je večina nesporazume uspela urediti, le redki (2 anketiranca in/
ali anketiranki) so napisali, da to ni bilo mogoče in da je bilo treba prevajalca oz. 
prevajalko zamenjati:
• Ne. Naše sodelovanje sloni na spoštljivem pogovarjanju in iskanju najboljših 
možnostih.
• Da. Različno smo ocenjevali kvaliteto prevoda.
• Niti ne, sporazumno, z argumentiranjem.
• Težave z zamujanjem, zamenjava prevajalca.
Slovenski uredniki in urednice prevajalkam in prevajalcem vedno pošiljajo 
besedilo v pregled tudi po lekturi. Včasih prihaja tudi do nestrinjanja z lektorskimi 
sugestijami ter uredniškimi odločitvami, ki jih anketiranci in anketiranke skušajo 
reševati dogovorno in s spoštljivim dialogom (18 odgovorov), a eden od odgovo­ rov je takole povzel bistvo uredniškega dela: »na koncu vendarle prevlada beseda 
urednika, ker je ta odgovoren za celostni izdelek tudi po izidu«.
V nadaljevanju sem anketiranke in anketirance prosila, naj še ovrednotijo pomen 
prevoda za njihovo delo. Tokrat so se morali opredeliti do naslednjih trditev:
1. Prevajalke in prevajalci so mi v dragoceno pomoč pri delu.
2. S prevajalkami in prevajalci imam korektne, profesionalne odnose.
3. Prevajalci in prevajalke svoje delo pogosto opravijo slabo, zaradi česar imam 
sam/­a potem še več dela.
4. Prevajalke in prevajalci so nujno zlo.
Odgovore prikazujem v naslednjem grafu (vrednosti so izražene v odstotkih):
sploh ne ne delno strinjam se povsem se strinjam
19
81 76
19
5
5
38
5
10
86
48
10
0
trditev 1 trditev 2 trditev 3 trditev 4
0
Graf 7: Vrednotenje prevajalskega dela.
Graf 6: Kaj anketiranke in anketirance prepriča, da prevod uvrstijo v knjižni program?
Anketirance in anketiranke sem spraševala tudi po najpomembnejših uredniških 
kompetencah, v nadaljevanju pa navajam nekaj teh, ki jih pričakujejo od prevajalk in 
prevajalcev, pri čemer so jim preostali odgovori vsebinsko precej podobni:
• spretno lovljenje vseh plasti in leg besedila;
• strokovnost, profesionalno opravljanje svojega dela (točnost, poznavanje po­ dročja);
• sposobnost ustreznega prelitja besedila v ciljni jezik (ne le točnost, tudi 
jezikovni register in ustvarjalnost);
• poznavanje obeh jezikov in razgledanost;
• posluh za jezik, pozornost za detajle, točnost, profesionalen odnos;
• občutek za jezik, obravnavano snov in za raznolika kulturna okolja, vrhunsko 
obvladovanje skladnje, posluh za ritem in stavo besed, natančnost.
Spraševala sem jih tudi, kakšen je njihov odnos do prevajalk in prevajalcev. Med 
odgovore so zapisali:
• prevedena besedila uredimo v skladu s strokovno terminologijo (stvarna li­
teratura) in razumevanjem/privlačnostjo besedila za slovenskega bralca;
• kot pomoč prevajalki ali prevajalcu pri morebitni negotovosti, kot par dodat­ nih oči, ki lovijo morebitne nedoslednosti;
• prevajalke/prevajalce spoštujem, večkrat pa pomagam najti določene rešitve, 
vedno v dogovoru s tistim, ki je pod prevod podpisan;
• naklonjeno kritično branje;
• sem natančen bralec besedila, zlasti pa moram izbrati ustreznega prevajalca;
• stalno spoštljivo sodelovanje in izboljševanje delovnega procesa;
• do prevajalke/prevajalca imam podoben odnos kot do avtorja/avtorice – sku­
paj analizirava izvirni tekst in prevedeno besedilo ter v sodelovanju izpeljeva 
najboljšo možno verzijo teksta;
• skrb za ton, skrben pregled besedila, predlog izboljšav ob nerodnostih, ne­ doslednostih; primerjalno branje z morebitnimi prevodi v druge jezike; us­
kladitev popravkov s prevajalcem;
• zelo pomembno sodelovanje, skupno prizadevanje za čim boljši končni rezul­ tat (dajem predloge o izboljšavah, dialog s prevajalcem, ko uskladiva mnenja);
• urednik je „privilegirani bralec“, ki prevajalcu/avtorju pomaga poloviti 
morebitne pomanjkljivosti;
• prevajalke in prevajalci so bogastvo, brez katerega založba ne obstaja; jaz sem 
tam zato, da z njimi vzpostavim dialog in da skozi proces v dialogu rešujem 
morebitne zagate, ki bi nastale (formalne ali vsebinske), ter nudim pomoč, 
če bi bila potrebna.

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
92 93
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
Obema poklicema je skupna tudi njuna nevidnost, ki jo anketiranci in anketi­ ranke delijo še z drugimi literarnimi posredniki. O tej je eden od anketirancev in/
ali anketirank zapisal: »Delo urednice/urednika sploh ni vrednoteno, kot da smo 
nekakšni izvajalci in dobri naslovi padajo z neba na našo pisalno mizo«. Zato je 
še toliko pomembneje, da opozarjamo na literaturo kot sistem, kar pomeni, da jo 
omogočajo in ohranjajo šele različne delovalne in posredniške vloge. Četudi so 
pogosto nevidne.
Literatura:
Michael Bhaskar, 2015: Naprava za vsebino: teoriji založništva naproti od tiskarskega stroja do 
digitalnega tiska. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marijan Dović, 2004: Sistemske in empirične obravnave literature. Ljubljana: Založba ZRC.
Mihael Kovač,1999, 2015
2
. Skrivno življenje knjig. Protislovja slovenskega založništva v 20. 
stoletju. Elektronska izdaja.
­­, 2005. Smeri razvoja slovenskega in evropskega založništva. V: Izgubljeno v prodaji. Sloven-
ska knjiga med državo in trgom v tretjem tisočletju. Ljubljana: UMco, 9–36.
­­, 2009. Od katedrale do palačinke: tisk, znanje in branje v digitalni družbi. Ljubljana: 
Beletrina.
Barbara Pregelj (ur.), 2019: Bela knjiga o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, 
tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji. Ljubljana: Društvo Slovenskih knji­ ževnih prevajalcev.
Samo Rugelj, 2010. Za vsako besedo cekin? Slovensko knjižno založništvo med državo in trgom. 
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Andrián Vila, 2015: ¿Qué es una editorial cartonera?. Dostopno na spletu.
Marija Zlatnar Moe, Tanja Žigon, Tamara Mikolič Južnič, 2017. Center in periferija: razmerja 
moči v svetu prevajanja. Ljubljana: ZIFF.
V anketi sem urednike in urednice spraševala tudi, ali se srečujejo s prevodi v 
tuje jezike. Na to vprašanje jih je kar 76 % odgovorilo pritrdilno. Prosila sem jih 
tudi, naj ocenijo pomen prevajalk in prevajalcev za prodor slovenske literature v 
tujino. Večinoma so poudarjali, da je njihov pomen velik, v nadaljevanju pa nava­ jam še nekaj daljših odgovorov, iz katerih veje tudi nekaj pesimizma:
• načeloma velik – ampak to je sistemsko vprašanje;
• izjemen, ključen in absolutno premalo cenjen;
• precej velik, če so prevajalci dobri, vendar je slovenska humanistika v primer­ javi z beletristiko pri promociji v tujini najpogosteje peto kolo ...
Na to vprašanje sem dobila manj odgovorov, kar kaže, da se slovenski uredniki 
in urednice vendarle manj srečujejo s prevajanjem iz slovenščine, kar je logično 
– uredniško delo v obratni smeri opravijo uredniki v drugih jezikovnih okoljih, 
večinoma tam, kjer bo prevod izšel. 
Sklep
Pogosto se zdi, da prevajalci in prevajalke ter uredniki in urednice (pa vsaj še 
lektorice in lektorji, avtorji in avtorice ter založniki in založnice) stojijo na različ­ nih bregovih, odnosi med njimi so še vedno pogojeni s hierarhijami, a je tudi iz 
rezultatov ankete, ki sem jo novembra 2022 izvajala med slovenskimi uredniki in 
urednicami, razvidno, da se te tudi na področju knjižne produkcije spreminjajo, 
kar je mogoče razumeti tudi v širšem kontekstu spremenjenih razmer v založniš­ tvu, o katerih pišejo tako tuji kot slovenski raziskovalci (prim. Kovač 2005; Kovač 
2009; Kovač 2015; Rugelj 2010). 
Anketa, opravljena med urednicami in uredniki, se navezuje na številne ankete, 
katerih rezultati in analize so objavljene v Beli knjigi o prevajanju, saj to že v izho­ dišču omogoča določeno primerljivost rezultatov. Zato ne preseneča, da rezultati 
anket med prevajalkami in prevajalci ter urednicami in uredniki kažejo vrsto sku­ pnih točk, ki terjajo, kot je bilo o rezultatih prevajalskih anket izpostavljeno že v 
Beli knjigi o prevajanju, sistemske rešitve, ki so prav tako nujne zaradi že omenje­ nih razmer v založništvu.
Iz rezultatov ankete je razvidno, da sta prevajanje in urednikovanje dejavnosti, 
ki se vse bolj feminizirata, urednice in uredniki so visoko izobraženi, ob svojem 
uredniškem delu počnejo še vrsto drugih reči, tudi uredniško delo izgublja svojo 
avro. Tudi tokratni anketiranci in anketiranke se vse bolj srečujejo s prekarnimi 
oblikami zaposlitve, čeprav je teh še veliko več med prevajalkami in prevajalci.
Pogled urednikov in urednic na prevajalce in prevajalke je izrazito pozitiven, 
pripisujejo jim veliko vlogo pri izbiri besedil, pa tudi pri promociji slovenske lite­ rature v tujini. Nesporazume, ko do njih pride, praviloma obe strani rešujeta z 
dialogom, iskanjem najboljših rešitev v dobro besedila. Zdi se torej, da se uredniki 
in urednice zavedajo pomena prevoda za slovensko literarno polje. Kljub temu, da 
je odnos med enimi in drugimi izrazito dialoški, spoštljiv, da uredniki in urednice 
prevajalke in prevajalce poslušajo in z njimi sodelujejo, je v njem še vedno opaziti 
hierarhičen odnos (tako do prevajalk in prevajalcev kot tudi lektoric in lektorjev), 
ta pa je obenem povezan tudi z vlogo, ki jo imajo urednice in uredniki v založniš­ tvu, kjer so v resnici nekakšna »naprava za vsebino« (Bhaskar 2015).

  OTROK IN KNJIGA 116, 2023 | RAZPRAVE – ČLANKI
92 93
Barbara Pregelj, Prevod kot orodje globalizacije in internacionalizacije:  
pogled skozi anketiranje slovenskih urednic in urednikov
Obema poklicema je skupna tudi njuna nevidnost, ki jo anketiranci in anketi­ ranke delijo še z drugimi literarnimi posredniki. O tej je eden od anketirancev in/
ali anketirank zapisal: »Delo urednice/urednika sploh ni vrednoteno, kot da smo 
nekakšni izvajalci in dobri naslovi padajo z neba na našo pisalno mizo«. Zato je 
še toliko pomembneje, da opozarjamo na literaturo kot sistem, kar pomeni, da jo 
omogočajo in ohranjajo šele različne delovalne in posredniške vloge. Četudi so 
pogosto nevidne.
Literatura:
Michael Bhaskar, 2015: Naprava za vsebino: teoriji založništva naproti od tiskarskega stroja do 
digitalnega tiska. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marijan Dović, 2004: Sistemske in empirične obravnave literature. Ljubljana: Založba ZRC.
Mihael Kovač,1999, 2015
2
. Skrivno življenje knjig. Protislovja slovenskega založništva v 20. 
stoletju. Elektronska izdaja.
­­, 2005. Smeri razvoja slovenskega in evropskega založništva. V: Izgubljeno v prodaji. Sloven-
ska knjiga med državo in trgom v tretjem tisočletju. Ljubljana: UMco, 9–36.
­­, 2009. Od katedrale do palačinke: tisk, znanje in branje v digitalni družbi. Ljubljana: 
Beletrina.
Barbara Pregelj (ur.), 2019: Bela knjiga o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, 
tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji. Ljubljana: Društvo Slovenskih knji­ ževnih prevajalcev.
Samo Rugelj, 2010. Za vsako besedo cekin? Slovensko knjižno založništvo med državo in trgom. 
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Andrián Vila, 2015: ¿Qué es una editorial cartonera?. Dostopno na spletu.
Marija Zlatnar Moe, Tanja Žigon, Tamara Mikolič Južnič, 2017. Center in periferija: razmerja 
moči v svetu prevajanja. Ljubljana: ZIFF.
V anketi sem urednike in urednice spraševala tudi, ali se srečujejo s prevodi v 
tuje jezike. Na to vprašanje jih je kar 76 % odgovorilo pritrdilno. Prosila sem jih 
tudi, naj ocenijo pomen prevajalk in prevajalcev za prodor slovenske literature v 
tujino. Večinoma so poudarjali, da je njihov pomen velik, v nadaljevanju pa nava­ jam še nekaj daljših odgovorov, iz katerih veje tudi nekaj pesimizma:
• načeloma velik – ampak to je sistemsko vprašanje;
• izjemen, ključen in absolutno premalo cenjen;
• precej velik, če so prevajalci dobri, vendar je slovenska humanistika v primer­ javi z beletristiko pri promociji v tujini najpogosteje peto kolo ...
Na to vprašanje sem dobila manj odgovorov, kar kaže, da se slovenski uredniki 
in urednice vendarle manj srečujejo s prevajanjem iz slovenščine, kar je logično 
– uredniško delo v obratni smeri opravijo uredniki v drugih jezikovnih okoljih, 
večinoma tam, kjer bo prevod izšel. 
Sklep
Pogosto se zdi, da prevajalci in prevajalke ter uredniki in urednice (pa vsaj še 
lektorice in lektorji, avtorji in avtorice ter založniki in založnice) stojijo na različ­ nih bregovih, odnosi med njimi so še vedno pogojeni s hierarhijami, a je tudi iz 
rezultatov ankete, ki sem jo novembra 2022 izvajala med slovenskimi uredniki in 
urednicami, razvidno, da se te tudi na področju knjižne produkcije spreminjajo, 
kar je mogoče razumeti tudi v širšem kontekstu spremenjenih razmer v založniš­ tvu, o katerih pišejo tako tuji kot slovenski raziskovalci (prim. Kovač 2005; Kovač 
2009; Kovač 2015; Rugelj 2010). 
Anketa, opravljena med urednicami in uredniki, se navezuje na številne ankete, 
katerih rezultati in analize so objavljene v Beli knjigi o prevajanju, saj to že v izho­ dišču omogoča določeno primerljivost rezultatov. Zato ne preseneča, da rezultati 
anket med prevajalkami in prevajalci ter urednicami in uredniki kažejo vrsto sku­ pnih točk, ki terjajo, kot je bilo o rezultatih prevajalskih anket izpostavljeno že v 
Beli knjigi o prevajanju, sistemske rešitve, ki so prav tako nujne zaradi že omenje­ nih razmer v založništvu.
Iz rezultatov ankete je razvidno, da sta prevajanje in urednikovanje dejavnosti, 
ki se vse bolj feminizirata, urednice in uredniki so visoko izobraženi, ob svojem 
uredniškem delu počnejo še vrsto drugih reči, tudi uredniško delo izgublja svojo 
avro. Tudi tokratni anketiranci in anketiranke se vse bolj srečujejo s prekarnimi 
oblikami zaposlitve, čeprav je teh še veliko več med prevajalkami in prevajalci.
Pogled urednikov in urednic na prevajalce in prevajalke je izrazito pozitiven, 
pripisujejo jim veliko vlogo pri izbiri besedil, pa tudi pri promociji slovenske lite­ rature v tujini. Nesporazume, ko do njih pride, praviloma obe strani rešujeta z 
dialogom, iskanjem najboljših rešitev v dobro besedila. Zdi se torej, da se uredniki 
in urednice zavedajo pomena prevoda za slovensko literarno polje. Kljub temu, da 
je odnos med enimi in drugimi izrazito dialoški, spoštljiv, da uredniki in urednice 
prevajalke in prevajalce poslušajo in z njimi sodelujejo, je v njem še vedno opaziti 
hierarhičen odnos (tako do prevajalk in prevajalcev kot tudi lektoric in lektorjev), 
ta pa je obenem povezan tudi z vlogo, ki jo imajo urednice in uredniki v založniš­ tvu, kjer so v resnici nekakšna »naprava za vsebino« (Bhaskar 2015).