----- 251 ----- Novičar iz domačih in ptujih dežel. Iz Dunaja. Cesarski patent od 29. julija razpusea deželni zbor češki (kteri edini dozdaj ni bil razpu-sčen) in ukazuje nove volitve; — patent od 30. julija pa sklicuje vse deželne zbore na 20. dan t. m.; le češkega na 27., tržaškega pa še le na 2. dan prihodnjega meseca. Državni zbor dunajski pa je že sklican na 5. dan prihodnjega meseca. Deželnim zborom je po takem odločen le celo kratek čas. Njegovo Veličanstvo pravi} da sedanji resni položaj evro- ----- 252 ----- pejski in osodepolna vojska blizo avstrijskih mej nakladajo vladarju dolžnost, da okoli sebe zbere vse za-stope države svoje, zato bodo deželni zbori imeli glavno to nalogo, da volijo poslance v državni zbor in ta poslance v delegacije. — Pismo do Njegovega Veličanstva, v kterem ministerstva predsednik Potočki opravičuje še le sedanji razpust češkega zbora, kaže prejasno, da je minister pravo meril z dvojno mero, a zdaj še le, ko so „časi nevarni" postali, odstopi od te dvojne mere in nasvetuje tudi razpust češkega zbora. Kakor pa je že navada, da ob časih nevarnosti se vlade sklicujejo na udanost narodov, tako tudi zdaj. Mi smo trdno prepričani, da narodi avstrijski vsi zvesti ostanemo cesarju in gospodu svojemu, — al „resni položaj" vnanji mora vresničiti oni notranji mir, ono notranjo zadovoljnost med vlado in narodi vsemi, ktere dozdaj še pogrešamo, in ki je podlaga vsaci patriotični žrtvi. — Vladni dunajski časnik oglaša, da na vseučilišča v Gradcu se bodo vprihodnje nekteri pravo-znanski predmeti učili slovenski, namreč: občni državljanski zakonik, prepirni in neprepirni postopnik, kazenski zakonik, kazenski postopnik, kupčijsko in me-njiško pravo. — To je gotovo nekaj; al v Gradcu ni na pravem mestu; deželni zbor kranjski je drugačeiz-razoval svoje želje. — Kako malo se vkljub vsi dobri volji zaupa temu, da bode Avstrija mogla zunaj vojske ostati, kuje se iz tega, da se nameravajo trije armadini oddelki postaviti na noge, in da je 30. julija vojaško vozarstvo v Gradcu dobilo povelje, da vse svoje dopustence (urlav-barje) skliče. — Konkordat, strašen trn v peti liberalcem, se bode tedaj preklical; tako je sklenilo ministerstvo. Za Avstrijo pride po njihovih mislih potem zlata doba: ažijo bo zginul, namesti bankovcev bomo šteli samo srebro in zlato, in naša armada bo zmagala, kjer koli se bode prikazala. Kdor ne verjame, plača počen groš. Hrvaško. Prevzvišeni biškup Strossmajer je bil pri svojem dohodu iz Rima z nepopisljivo slavo sprejet od naroda trojedine kraljevine, a tem veča sramota ostane na veke magjaronski vladi, ki 6. dne t. m. posadi nekdanjega honvedskega feldpatra Mihajloviča na prestol nadškofa zagrebškega, in že zdaj snuje zlagan entuzijazem po ulicah oni dan. Iz Rima. Francoska vlada je dala kardinalu An-tonelliju vedeti, da vsa francoska armada papeževo deželo zapusti do 10. avgusta. Angležka vlada je papežu ponudila otok Malto za stanovališče; kralj laški pa ga je prosil, naj ostane v Rimu pod varstvom laške armade, ako bi mu varstva treba bilo. — Napoleon je Lahom in sebi na ljubo to storil, da zapusti francoska armada Rimsko deželo: Lahe si je s tem privezal za pomočnike v pruski vojski, sebi pa je s tem armadi-nim oddelkom pomnožil moč vojaško; tedaj le sebičnost na obojno stran! Bog vedi, kaj se vprihodnje godi s papeževo deželo. Iz francosko-pruskega bojišča. Do danes (torek) popoldne še ni nič važnega slišati iz bojišča. Govori se sicer, da so Francozi dva polka Virtemberška hud6 otepli, al prav gotovo tudi še ni, in velika boja ni bilo še nikjer. Cesar Napoleon je v Metzu pri armadi v velikih krdelih zbrani. Strašansk bode sek, kadar skočite armadi druga na drugo , ki se zdaj tako dolgo pripravljate na boj. Prihodnje „Novice" prineso gotovo že važne dogodbe. Naj danes svojim bralcem razod^nejo še to-le pojasnilo: Če dva človeka, ki sta na tihoma med seboj kako sleparijo skovala, se spreta in med njima ostane očiten prepir, izvejo se potem vse njene zvijače, da se svet čudi in ga težko stane soditi: kdo da je veči slepar. One skrivnosti, ktere zdaj vlečete na dan pruska in francoska vlada, in ktere kakor bombe pokajo po svetu, še predno se je boj začel, prav očitno kažejo, da tudi državniki niso cel6 nič bolji kakor navadni prosti ljudje. Veliki angleški list „Times" je nenadoma unidan prinesel pogodbo, ktero je po pismu Benedetti-a ponudila francoska vlada pruski vže pred vojsko v letu 1866. Svet je strmel, ko je slišal, kaj sta Francoz in Prus skrivaje kovala sebi na dobiček. V tej pogodbi obljubila je francoska vlada, da hoče tudi ona napasti Avstrijo s 300.000 vojaki, ako se zaveže pruska vlada, da jej hoče odstopiti nekoliko zemlje na levem bregu reke Rena. Posamesni stavki one pogodbe, ki je zdaj še le beli dan zagledala, so pa tile: 1. Francoska vlada pripoznava, da so vse dežele pruske dežele, ktere si je pribojevala pruska vlada v letu 1866.; tudi hoče pripomoči, da se severna nemška zveza popolnoma vresniči pa tudi ohrani. — 2. Pruska vlada obljubi francoski pripomoči v to, da francoska vlada dobi Luksemburg od kralja Holandskega, ali po odkupu ali kako drugače. — 3. Francoska vlada ne bode nasprotovala ožji zvezi severno-nemških dežel z južnimi nemškimi, samo da je izključena Avstrija. Zvezne te dežele utegnejo tudi imeti svoj skupni državni zbor, a zagotoviti se mora nemškim knezom, da svojim deželam ostanejo vladarji. — 4. Ako bi do tega prišlo, da francoska vlada obsede Belgijo s svojo armado, bode pruska vlada pomogla s svojimi vojaki ter se bojevala na suhem in na morji z ono vlado, ktera bi zarad prisvojitve Belgije francoski vladi napovedala vojsko. — 5. V ta namen z vezete se francoska in pruska vlada na brambo in upor ter si zago-tovljete, da druga drugi varuje njeno deželo. — To je ona glasovita pogodba, o kteri zdaj Benedetti trdi, da jo je prvi sprožil Bi s m ar k in da cesar Napoleon je ni odobril, kakor nasproti Bismark trdi, da kralj Vil-helm ni maral za to pogodbo, ktero mu je ponujal francoski poročnik Benedetti.