PREBUJENJE
Branko   Žužek
I.
In bil sem človek, ki drhte odlaša, naj zruši, kar je zdavnaj razvalina? — Razbil sem vse do temeljev spomina. Zdaj na večer srce nič več ne vpraša: se boš predal trpljenju, ki ga ni, ki komaj v kakšni pesmi zazveni? Bilo je, ko da padel bi iz sna: odprem oči pa mi oko zazna le štiri sive stene, strop in tla ... Poslušam v mrak in kot utrip srca šepeče stara ura, ki na steni ji čase merijo kazalci leni.
II.
Prišel je mrak. Na mizi sem otipal
podobo matere, nakljub temi
je zrla vame z vlažnimi očmi.
In kot da daleč bi nekdo zahlipal. . .
Jaz? Nisem! Nisem, pa bi bil lahko.
A sem zapel — mladosti za slovo,
iskanju, ki prinaša bolečino.
Iskati — najti! Mnogi so našli.
A pot? Preveč po svetu jih drži.
Saj še ne vem, morda se vrnem kdaj,
ko spet bom v mraku, čisto na skrivaj
pogladil drobno sliko materino.
III.
Kako naj vem, se res je razmahnilo, planilo predme, se ne da tajiti, kar komaj upal sem slutiti? Pripognem se, v roke zajamem ilo; kako sem vselej pel o zlati zemlji in jo rotil neveden: jemlji, jemlji!
78
Pa nisem čutil žuljev in garal je nekdo drug: kako bi ga opazil, ko se je skrušen mimo mene plazil? To zemljo le na čevlje sem nabral! Doma ostrgal sem jo od podplata. Zakaj, zakaj le, ko bila je zlata?
79