J
A'
IHI«
Leto II.
OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LISI štev. 16(31).
Izhaja štirinajstdnevno
V Ljubljani, 19. maja 1937
Celoletna naročnina znaša 18 Din
Ljubljana, 19. maja 1937.
Vidiki, po katerih uravnavajo posamezne države svojo zunanjo politiko, so najrazličnejši. Tu igrajo važno vlogo zgodovinski, geopolitični, gospodarski, idejni, nacijonalni, obrambni ali impe-rijalistični in neredko notranjepolitični razlogi. Vse te različne motive, ki vplivajo na zunanjo politično orijentacijo posameznih držav, lahko delimo po njih naravi v duhovne ali moralne, v proza-jično poslovne in amoralne. Če. pustimo ob strani one poslednjega značaja, je brez dvoma dobro in koristno za popolnost mednarodne povezanosti dveh držav, ako se duhovno moralni in gospodarsko poslovni razlogi krijejo in vzajemno dopolnjujejo. V praktičnem mednarodnem življenju seveda to često ni ostvarljivo brez krivde prizadetih narodov. Tako na primer ali sploh ne moreta, ali lahko samo deloma izpopolnita dve državi vezi nacijonalne sorodnosti, istovetnih ohranitvenih interesov, ali enakih nazorov i> načinu ul smislu mednarodnega sožitja z odgovarjajočim gospodarskim sodelovanjem, če imata že po naravi sami več ali manj enako gospodarsko in socijalno strukturo. Po sili narave morata uravnavati pravec svoje enotne zunanje politike po skupnih duhovnih in moralnih momentih. Brez možnosti neposrednega gospodarskega sodelovan ja utrdita lahko duhovne osnove svoje zunanje politike samo s solidarnim gospodarskim nastopanjem nasproti tretjim. Prav tako je težko govoriti o moralni izpopolnitvi razmerjfi dveh držav, ki skupno tvorita po narain zaokroženo gospodarsko celoto, če ju ločijo na primer težka, še nerešena na-cijonalna vprašanja, popolnoma nasprotujoče si razvojne življenjske težnje in osnovna načela, na katerih naj sloni mednarodni moralni in pravni red. V takih slučajih se običajno po krivdi ene prizadetih strank vzdržujejo med njima kvečjemu računarski, vzajemno koristni poslovni stiki. Odločilen je torej obojestranski trgovski interes. Iluzorni bi bili vsi poskusi, dati takemu razmerju, mimo vseh ločilnih momentov, tudi moralen, iskren in prijateljski značaj, ker hi to imelo samo oficijelno in papirnato vrednost.
V	življenju narodov in držav se često zgodi, da so postavljene pred alternativno možnost odločitve. Zlasti velja to
v	času težkih napetosti, ko gre za osnovna načela mednarodnega življenja ali za splošen uravnovešeni politični red, ustvarjen z ogromnimi napori in žrtvami. Često ne zavisi v takih usodnih trenutkih odločitev za to ali ono zunanjo politično smer od prizadetega naroda — zlasti, kadar se vodi kabinetska in tajna politika — temveč od značaja, vzgoje in miselnosti takrat slučajno vodečih osebnosti. Če se udari z odločitvijo v lice narodovim lastnostim in razpoloženju, (a prav gotovo najde v bližnji bodočnosti tudi uradni povratek k samemu sebi. Razumljivo je, da tako ravnanje ne ostane brez škodljivih posledic tudi za moralni prestiž nedolžnega naroda.
Za idealista, ki je vse svoje, življenje uravnaval po morali in načelih, je prav gofovo, da se bo v taki usodni dilemi
Maši profesori
NISU KRIVI SAMO ŠTUDENTI NEGO I PROFESORI! — »RAD NA NAUČI« I BRIGA ZA UČENIKE. — MEMORANDUM VEČA BEOGRADSKOG UNIVERZITETA: ŽALO-STAN DOKAZ NESPOSOBNOSTI NAŠEG PROFESORSKOG KADRA. — UNIVERZITETI
LUKSUZ?
Da naši univerziteti nisu ono što bi morali da budu, sasvim je nesumljivo i izlišno je o tome govoriti opširnije. Sa« mo, kada se ukazuje na to koliko su naši univerziteti daleko od toga da budu rasadnici »jugoslovenske nacionalne kulture«, pomišlja se obično na delovanje pojedinih studentskih skupina i na razne uticaje spolja koji, pod okriljem autonomije, na univerzitetu nalaze uto-čište za svoj subverzivan rad. Medutim, ima ta medalja i drugu stranu koja nije ništa manje crna nego ova pomenuta. Tu drogu stranu pretstavljajo profesori sami.
U našoj javnosti postoji i ako pobožno verovanje o »hramovima nauke« koji treba da imaju svoju autonomiju kako bi njihovi svečenici nesmetano mogli da se predaju svom uzvišenom pozivu.
0 samoj toj autonomiji rekli smo svoje mišljenje več nekoliko puta pa se stoga, ovde, neceino vračati na to pitanje. Ali, treba se jednom upitati kako rečeni svečenici vrše svoj »uzvišeni poziv«. Treba jednom ispitati da li nrofesori univerziteta zaista i vrše dužnosti koie su im odredene. U prvom redu, da li se dovoljno brinu da bi njihovi učenici uopšte i mogli da prate nauku koju oni predaju; tojest, da li su na svom mestu kao prosti predavači. Odgovor je tu pot-»uno negativan: ne, profesori univerziteta ne nalaze za potrebno da svojini učenicima pruže i najosnovnije pripomoči pri »radu na nauči«. Študent sam ima da se dovija kako zna i ume da bi mogao pratiti predavanje i spremiti se za ispit. Kada se upisivao na jugoslo-venski univerzitet nije mislio da mu je za študij potreban bar jedan, ako ne i dva, strana jezika. Svakako je pretpo-stavljao da je, kod nekoliko stotina redovnih i vanrednili profesora, docenata
1 asistenata, prirodno da če nači dovoljno knjiga na svom jeziku. Daleko od toga, kao što znamo. Na prste se mogu izbrojati profesori koji su objavili
udžbenik za svoj predmet. Ispamažemo se kojekakvim nepotpunim skriptama, > potsetnicima«, ceduljicama, repetitori-jima i ostalom salatom ili, pak, pored redovnog študija, imamo da zapnemo pa da naučimo nemački ili francuski.
Znamo mi vrlo dobro ona j glupi izgovor da »gospodin profesor radi na i.auci kao takvoj pa nema vremena da izda udžbenik«. Odmah čemo se na to vratiti, ali pitamo našto gospodin profesor nema vremena ni za autorizova-nje škripata koje je uspelo da napiše nekoliko generacija studenata? Tako da študent koji se spremio pomočil tih «' ripata dolazi na ispit i tamo čuje od gospodina profesora da ta skripta ne važe nego da treba raditi po knjigi tog i tog, profesora univerziteta u Berlinu. Vrlo je tužno pitanje zašto naši profesori univerziteta neče da autorizuju skripta koja su radena po njihovim pre-davanjima a još tužnije zašto se ne usu-duju da sami izdaju bar skripta ako več ne udžbenik. Nipošto se ne možemo čuditi uvek novim plagiatorskim aferama kada znamo kakvo je pravo stanje stvari.
A »gospodin je profesor velik nauč-nik pa nema vremena da se bavi toliko sitnim poslovima kao što je izdavanje običnog udžbenika« ... Pre svega, za-nimljiva je činjenica da su zbilja veliki naučnici prvo objavili udžbenike svoie struke pa se tek onda posvetili izučavanju čiste nauke (a da pritom ni najmanje nisu mislili da je izdavanje udžbenika »sitan posao«). Drugo, postavlja se tu pitanje o koristi izuča-vanja »nauke kao takve« u našim prilikama. Tri četvrtine našeg naroda su potpuno nepismene (od rogobatnug potpisivanja svog imena pa do prave pismenosti je još vrlo dalek put — • što se kod nas zaboravlja). O nekim neza-jažljivim »kulturnim potrebama« ne može biti ni govora dogod je potrošnja sapuna kod nas najniža na svetu. Cele
odločil brez kolebanja v korist moralnih iti načelnih razlogov, čeprav se dobro zaveda, da terja taka politika tudi mnogo samozatajevanja, altruizma in trenotnih žrtev. Ravnal bo iz zavesti, da je. kakor poedinčeva, tudi nacijonalna čast in mednarodna morala, in da so tudi v mednarodnem življenju absolutnega spoštovanja vredni ideali, kat ('rim smo dolžni zvestobo ne samo zaradi poštenosti, temveč tudi zaradi zdravega egoizma, da ohranimo, če treba na škodo začasnih materijalnih koristi, za vedno svojo najvišjo dobrino: nacijonalno in politično svobodo in s tem svojo življenjsko eksistenco.
Temu nasprotno bo ravnala v poslovno gospodarskem pravcu vzgojena osebnost. Po svoji, trgovski naravi vajena ceniti prav vse v odnosu do materi jalnih dobrin, se ne bo težko odločila V korist
tako zvane »poslovne zunanje politike«, čeprav bi bila ona samo trenutne vrednosti, borzijansko špekulativne in vsled tega tvegane narave.
Zgodovina mednarodnega živi jen ja dokazu je, da so jo končno le vodili moralni in duhovni razlogi. Vse umetno pripravljene kršitve tega načela, vsi sabotažni oviralni poskusi, vsi primeri, ko so šli celi narodi, prisiljeni vsled svoje odvisnosti proti njemu, nas ne morejo odvrniti od tega prepričanja. Obratno, tudi ti primeri nas v njem utrjujejo, ker ravno jugoslovenski narod ima dokaze, da morejo samo nacijonalne, duhovne in moralne sile premostiti tudi največje umetno in nasilno ustvarjene prepade. Vse, kar ne ustreza temu, bo gotovo prej ali slej demantirano in razkrinkano po narodovi volji.
ČITATELJEM Ii\ PRIJATELJEM!
Današnji številki smo priložili položnice. Prosimo vse, ki še niso poravnali naročnine, da to store. Vse ostale, ki so svoje obveznosti že poravnali pa prosimo, da naš list priporoče svojini znancem in prijateljem ter jim obenem izroče položnico.
UPRAVA.
pokrajine su bez saobračajnih puteva i bez ikakvih škola. Pojava našeg prevoda »Kritike čistoga uma«, taeno sto-pedesetpet godina posle objave originala, kulturna je senzacija i dogadaj prvog reda. I u takvim prilikama po-vuči se u »kulu od sionokosti« čiste nauke...
Kamo je dovelo ovo očajno nerazumevanje naših prilika i potreba od stra< ne naših profesora univerziteta, potresno ipokazuje »Memorandum Veča Beogradskog univerziteta« od 16 marta ove godine. Kao što je poznato, projekt Finansiskog zakona za 1937/38 predvi-d.a izmedu ostalog, da »redovni i van< redni profesori univerziteta mogu, i bez svoje molbe, na predlog Ministra prosvete, biti stavljeni u penziju i pre na-vršenih 70 godina života u slučaju kada navrše 35 godina efektivne službe ili 65 godina života«. Mislimo da je ovo ite-kako opravdano. Čovek posle 35 godina službe potpuno je zaslužio da ide u pokoj, i sasvim bez obzira na to da cela vojska mladih, i kvalifikovanih, ljudi ne može ni da ilobije nameštenje a ka-mokoli da napreduje u službi jer se oni pred njima, stariji, ne miču sa svojih položaja iako imaju prava na punu penziju. Ali, naše mišljenje tu sada i nije važno; nego je važno da se zbog tog predloga medu profesorima univerziteta podigla velika uzbuna pa su se našli pobudeni da objave pomenuti »memorandum«. Na stranu to što se i u toj odredbi pronašao napad na nepri-kosnovenu i famoznu univerzitetsku autonomiju, na stranu čak i pravi i jasni povod cele uzbune, — obratimo pažnju na ovaj argument protiv te odredbe: »Zatim, ima fakulteta, kao što je n. pr. filozofski, gde pojedine naučue discipline drže punim uspehom pojedini stariji nastavnici bez podmlat-ka koji bi nasledio te katedre, jer je savremeni život, verovatno za momenat, odvojio aktivnost mladih naraštaja od tih naučnih grana.«
Ima, dakle, »naučnika« koji ni posle 35 godina rada nisu uspeli da obrazuju svoj podmladak! Ta je činjenica toliko porazna da govori više nego sve drugo što bismo još mogli navesti kao dokaz za potrebnu reviziju našeg visokoškol-skog nastavničkog aparata. Tačno je, i mi smo pristalice toga, da kod primanja učenika na visoku školu treba izvršiti selekciju sposobnih. Ali se nama jako čini da takvu selekciju, pre svega, tre-(Konec na 2. strani spodaj)
Me in naši tovariši
ODGOVOR NA ČLANKA »OMLADINA I BRAK« IN «AKADEMIK O ŽENSKEM VPRAŠANJU«. — BOJAZEN MOŠKIH ZA SVOJE GOSPOSTVO. — MASARYK O ŽENI. — LJUBEZEN IN MATERINSTVO NISTA EDINA VSEBINA NAŠEGA ŽIVLJENJA.
Čivar narodi in države
Nedelja 9. maja bo ostala v zgodovini našega Sokolstva lep in pomemben dan. Po vzoru bratskega češkoslovaškega Sokolstva je takrat izvedla Ljubljanska župa poskusno mobilizacijo vseh svojih sil: od navdušenega naraščaja do preizkušenih in idealnih šestdesetletnikov,
V	najkrajšem času in v največji tajnosti pripravljeni zbor je najbolj zgovorno manifestiral sadove dolge, vztrajne, sistematične in disciplinirane nacijonal-ne, državljanske in socijalne vzgoje. Šest tisoč Sokolov iz vseh krajev župe in stanov se je odzvalo jedrnatemu pozivu vodstva v dokaz, da so v vsakih okoliščinah in v vsakem trenutku pripravljeni zastaviti svojo duševno in ii-zično moč v obrambo vzvišenih nacijo-nalnih -idealov. V malem obsegu izvedeni poskus pa tudi dokazuje, da je sokolska armada širom vse velike Jugoslavije moralno usposobljena za najtežje preizkušnje, pa naj one pridejo od katerekoli strani.
Te velike sadove je moglo naše Sokolstvo doseči samo v vzgoji, ki se oslanja na zavest lastne nacijonalne vrednosti in popolne zunanje neodvisnosti. Samo to lahko krepi narodovo hrbtenico in samo to narod lahko usposablja za sa< mostojno, svobodno in častno, a obesnem utemeljeno in koristno vlogo v človeštvu. Samo hlapci in večni sužnji morejo napadati našega Sokola vsled te njegove najvrednejše odlike. Samo tisti, ki jim je tujec zlomil hrbtenico, samo tisti, ki so zgubili vero vase in samo tisti, ki izven sebe iščejo smisel in vrednost svojega življenja, so mogli pokazati ob nacionalni manifestaciji neprecenljive vrednosti, pene onemogle jeze in zavesti. Mimo teh nizkotnih izbruhov naj naše Sokolstvo nadaljuje nemoteno svojo plemenito moralno in telesno vzgojo jugoslovenskega naroda. Njemu ob strani stoji vsa zdrava in poštena javnost, ki priznava resnico, da je prodal svojo samostojnost tisti, ki dopušča, da mu tujec predpisuje nravstveni red in kroji disciplino.
Mi vidimo v našem Sokolu nad težke politične razprtije povzpeto splošno narodno organizacijo, ki predstavlja, če izvzamemo našo nenadkriljivo vojsko, enega najodličnejših obrambnih čimte-ljev našega naroda in države. Posredno prispeva Sokolstvo tudi k odlični višini naše vojaške sile. Kot tako zasluži ono nedeljeno priznanje in spoštovanje. To priznanje in spoštovanje požrtvovalnemu delu moramo zagotoviti vsaj s tem, da odločno preprečimo izpade strakar-ske zagrizenosti in slepote.
(Nadaljevanje z 2. strani)
ba izvršiti medu nastavničkim osob-ljem. Jer, kakvo moralno pravo ima da vrši selekciju medu kandidatima co-vek koji za ceo jedan ljudski vek nije uspeo da od nekoliko tisuca studenata pronade bar jednoga koji bi mogao da ga nasledi? To je potpuni dokaz nesposobnosti za vršenje poziva univerzi-tetskog učitelja jer je smešno i pomisliti da od svili tih tisuča studenata baš nijedan nije pokazivao dara i spreme za dostojnog zamenika.
O	zvaničnom tumačenju ove porazne činjenice bolje i da ne govorimo.^ » ... jer je savremeni život odvojio aktivnost mladih naraštaja od tih naučnih gra-na!« I, kao primer, ne navodi se nijedan drugi fakultet nego baš filozofski! Pa, vraga, gde se oiula pokazuje »aktiv; nost mladih naraščata« ako ne bas kod tog fakulteta! Ne moramo navoditi ni-kakve statističke podatke, opšte je poznata stvar da studenata filozofije ima daleko više nego što ima raspoloživih mesta. Otkuda, inače, voleli bismo da znamo, ono more nerešenih molbi u Mi-nistarstvu prosvete i onaj strašan broj nezaposlenih filozofa?
V	12. številki »Naše misli« sem čitala članek pod naslovom »Omladina i brak«. Avtor se bavi z današnjo mladino in govori o zakonu med mladimi ljudmi. Današnja mladina ni proti zakonu, nasprotno, mlad človek si danes želi, da si osnuje svoj dom. Vendar pa danes mladi ljudje večinoma ne osnu-jajo družin, čeprav to žele. Po avtorju omenjenega članka je prvi vzrok ta, da modema učna doba predolgo traja, drugi pa je v tem, da zavzemajo ženske poklice, ki so jih nekdaj izvrševali moški. Prvi vzrok je vsekakor upravičen, dočim je druga trditev po mojem mnenju zgrešena. Zapreka, ki mlademu človeku ne dovoljuje, da osnuje družino, naj bi bila žena! Avtor pravi, da ženska, ki je v poklicu, ne vzame kot cilj svojega življenja svoj poklic, ampak poroko, zakon. Poklic naj bi ji bil samo etapa na poti k cilju. Avtor postavi določno trditev, da žena ne misli ostati v poklicu vse življenje, temveč samo določen čas. Ker ve, da ji poklic ni življenjski poziv, bo pristala, da bo delala tudi za plačo, ki je daleč pod minimalnimi zahtevami moškega. Zato pravi pisec, da vpliva žena na širjenje brezposelnosti posredno in neposredno, članek zaključi z ugotovitvijo, da bo ostala mladina neprijatelj zakona toliko časa, dokler se ti dve vprašanji ne rešita. Člankar ne pove, kakšno rešitev si predstavlja, vendar pa iz njegovih ugotovitev lahko sklepamo tako:
Prvo vprašanje bi bilo rešeno z reformo učne dobe, drugo pa prav gotovo s tem, da bi ženskam prepovedali vstop
v	vsako javno službo.
Ker je napisal ta članek študent, torej človek naše generacije, je prav, da tudi me zavzamemo svoje stališče o tem vprašanju, saj se neposredno tiče n«l® deklet in naše bodočnosti. V obče je naša dolžnost, da zasledujemo zlasti ona vprašanja, ki direktno odločajo o naši usodi in povemu svoje mnenje. Saj imamo isto izobrazbo kakor fantje in so starši določili našemu šolanju isti cilj kakor sinovom: študirati za poklic, ker vedo, da nas ne bodo mogli preživljati in ne vedo, če bo sploh prišel po nas mož, ki nam bo lahko nudil življenjsko preskrbo. Poleg tega eksistenčnega smotra pri svojih študijah, pa imamo dekleta prav isti idealni cilj kot fantje. Kaj moremo zato, če prav tako kakor fantje čutimo tudi me posebno veselje nad to ali ono panogo znanstvenega ali javnega življenja in kakor oni čutimo odgovornost, da s svojim neposrednim delom pripomoremo k razvoju in izboljšanju življenja.
Mi smo nešto naveli, sam univerzitet je takode nešto naveo. Vidimo da se ta dva navoda potpuno nadopunjuju — samo što slika koju pružaju ni najma-nje nije utešna. Razumemo sasvim dobro otkuda to da naši »naučnici« ne-maju podmlatka: ne ispunjavaju svoje dužnosti prema tom podmlatku, ne brinu se za njega. Nego od univerziteta stvaraju porodične prčije i klike, isko-riščuju svoj položaj da bi dobili razna unosna mesta kao »stručnjaci« i »eksperti« i, da ne zaboravimo, brane uni-verzitetsku autonomiju. Sve mi to mo-žemo razumeti (naročito potonje), ali ne možemo odobriti. Nama su potrebne »najviše prosvetne ustanove«, da. Ali, naši univerziteti to, svakako, nisu; ni no kvalitetu profesora ni po kvalitetu daka. Lako za to kad bismo bili velika in bogata zemlja: ali, obzirom na to da ioš nismo došli ni do tog stepena da svi imamo ma i »Batine« gumene opanke na nogama, univerziteti su za nas luksuz. Ako več tražimo da narod pod-nosi one ogromne izdatke za taj luksuz, dužni smo da ga uredimo tako da sav narod od njega ima koristi. A od današnjih naših univerziteta naš narod nema nikakve koristi.
V	članku »Akademik o ženskem vprašanju«, pa trdi drugi tovariš, da so vse brezposelnosti na svetu krive le ženske. Statistično je dokazano, da je ni svetu toliko brezposelnih moških, kolikor je zaposlenih žensk. Avtor pravi, da bi bilo po tej konstataciji treba pričeti borbo z geslom: dajte možu kar je moškega, žena pa naj se zadovolji s tem, ?a kar je ustvarjena po prirodi: ljubeča zakonska družica in mati. Dalje pravi, da je nesmiselno zahtevati popolno enakopravnost in volilno pravico. Vse zahteve, ki so pametne in izvedljive, bo izpolnil čas. Da bi pa ženska prevzela vlogo moških, se ne bo po njegovem mnenju zgodilo nikoli, kajti močnejši, kakor vsi zakoni in postave, so zakoni narave!
Avtor optimistično zaupa razvoj ženskega vprašanja času. Me pa se ne moremo zadovoljiti s tem čakanjem, ker me živimo sedaj in potrebujemo možnosti za delo in življenje. Zase, za svojo osebo, ne pa za tiste naše potomce, ki bodo prišli na svet takrat, ko bo razvoj časa rešil naše vprašanje, kar traja lahko stoletja! Ker so sami moški gospodarji položaja, zato predstavljajo oni tisti razvoj časa. če si same ne bomo priborile življenjskih pravic, nam jih moški, zlasti taki, ki se nam po teh člankih obetajo, prav gotovo ne bodo.
Pisec postavlja dalje načelo, da je cilj ženskega gibanja ustvariti, oziroma izvojevati pogoje, da bi mogla tudi žena živeti svojemu ženskemu bitju primerno življenje. Uveljavijo naj se ženski ideali in ženske sposobnosti. Če se to posreči, potem bi bila žena po njegovem mnenju osvobojena.
Tudi me dekleta se strinjamo s tem njegovim ciljem, le žal, da čutimo bistvo svojega ženskega življenja, svojih ženskih idealov in ženskih sposobnosti v drugi obliki kot on.
Avtor pravi dalje, da obstoje med študentkami tri grupe, ki v glavnem posnemajo moške tovariše na univerzi. Prva je grupa deklet, ki se za zensko vprašanje zanima v veliki meri, druga skupina se raje pripravlja na izpite, tretja skupina pa je po njegovem mnenju proti emancipaciji in za ohranitev statusa quo. Ne morem si misliti, da bi bilo dekle, ki študira na univerzi, ki se nadeja poklica, proti ženski emancipaciji. Saj to je vendar upor proti njej sami, proti njenim zahtevam. Želela si bo vendar dobiti čim boljšo plačo, čim ugodnejše mesto. Moški pa danes to žensko težnjo zavirajo in onemogočajo. Kaj je prav za prav vir moškega odpora proti ženski osamosvojitvi? Moški se boje za svoje prvenstvo, za svoje gospostvo, za svojo avtoriteto, ki jo imajo v svetu. Čim višja pa je duhovna izobrazba moškega in čim globlji je njegov etični pogled, tem bolj ceni žensko delo in se strinja z ženskim prizadevanjem, tem bolj mu je vsako sovraštvo do ženske tuje in neumevno.
Med prve, ki so uvaževali delo in sposobnost žene, nedvomno lahko prištevamo Masarvka, velikega filozofa in državnika, ki se je že pred 30 leti javno aavzel za ženo. To je bilo že takrat, ko žensko delo še ni moglo pokazati toliko pozitivnega uspeha kakor danes.
Vedno poudarjajo, da je ženska po prirodi določena za mater in proglašajo materinstvo za svetost. »Ne rečem,« pravi Masaryk, »da ni, a tudi očetovstvo je sveto in ne vem, zakaj naj bi bila žena po prirodi bolj določena za mater kakor mož za očeta — obema pripada v družini enaki del. Kjer se žena ukvarja z delom izven doma pomeni, da je duhovno samostojna in mož mora biti drugačen do nje. Ker mu je bolj enaka, jo mora spoštovati. Žena bi se morda marsikje odlikovala, toda moški ne pripo-znajo enakosti in možnosti, da bi se mogla žena v čem izkazati. Pravijo namreč, da živi ženska bolj s čustvom kakor z razumom.
»Kar se tiče političnega živl jenja,« pra-
vi	Masaryk, »se ga mora ženska udele-
Prva studentska radna četa
nastavlja svoj rad i ove godine. Po če-tvrti put če ovoga leta nacionalna omladina delom dokazati svoju ljubav prema narodu. Opet čemo svoj godišnji odmor iskoristiti za to da pomognemo siromašnim i nevoljnim u njihovo j borbi za bolji život. Nije potrebno da op-širno opisujemo naš rad: naša dela govore za nas.
Prva studentska radna čeita če i ove godine roditi na podizanju česama u bšzvodnim krajevima hercegovačkog i dalmatinskog krša. Izbor mesta če se iz-vršiti u prvo j polovici juna. I dosada, več nam se obratilo mnogo sela i zase-laka s molbom da kod njih rodimo. Na-žalost, naša sretstva nisu dovoljna da svima pomognemo. Moračemo izabrati ono mesto gde je nužda največa.
Broj učesnika, usled skučenih sret-sitava, i ove je godine ograničen na trideset. Pravo učestvovanja ima ju študenti svih jugoslovenskih univerziteta i uče-nici srednjih škola. Prethodne prijave se pr ima ju do prvog juna i to u Starešinstvu Prve studentske rodne čete u Zagrebu, Bogovičeva 7 (za reflektante iz cele države, izuzev Dravske banovine) i u uredništvu »Naše misli« u Ljubljani, Groharjeva 2/1 (za reflektante iz Dravske banovine). Prethodne prijave se mogu učiniti i pismeo i usmeno. Naj-kasnije do desetog juna biče obavešteni
o	konačnom prijemu svi oni koje če Starešinstvo odobrati za rad. Pre polaska na rad mora svak učesnik podneti lečničko uverenje o sposobnosti za ji-zički rad; bez toga se niko neče primiti.
V	idučem broju čemo doneti kratak pregled pravilnika ko je ga odredbama ima da se pokorava svaki član Radne čete na terenu. Isto tako, donečemo spi-sak predmeta koje član dobija na upo-trebu od Čete kao i onih koje sam mora doneti.
Ne zaboravite: prethodne prijave se primaju samo do 1 juna!
Do viden ja na radu!
Prva studentska radna čela.
ževati prav tako kakor moški. Ženske so že z dejanji dokazale, da lahko tudi politično delajo. Do zadnjega časa lega sicer ni bilo. Vzrok moramo iskati v dejstvu, da je bila doslej politika preostanek starega vojevanja, nečesa nasilnega, in kakor so bile ženske izločene iz vojevanja, tako so bile tudi izločene iz politike. Cesarji, kralji, vsi taki odlični ljudje so bili vojaki. Ta spoj politike z vojaštvom je bil vzrok, da je bila ženska iz politike izločena. Kjer je pa politika veda, urejevanje družabnega življenja, kjer je politika nravstvena, tam se tudi že začenjajo ženske udejstvovati v politiki. Kakor pričajo vesti, so se ženske v politiki obnesle. Javno življenje vzbuja tudi energijo, silo volje. Vseh teh dobrih lastnosti javnega življenja naj bi žene ne bile deležne.«
Dalje pravi Masaryk: »Proč s starim nazorom, da mora žena živeti za moža! Žena mora živeti sebi kakor mož in če se mož in žena združita, da živita drug za drugega in se zavedata, kako je treba urediti ne samo lastno družinsko, nego tudi javno življenje.«
Da bo mogoče realizirati te Masary-kove nazore, je neobhodno potrebno, da imajo tudi ženske one pravice in možnosti, kot jih imajo moški. Zato je tudi naš ideal popolne enakopravnosti z mo-škimi življenjskimi tovariši in skupno delo nas obojih za napredek človeštva.
Žalostno je, da veljajo Masarykove besede, ki jih je govoril pred 30 leti, tudi sedaj. Kakor kažeta prej omenjena članka, se niso naši mladi moški do danes prav nič odmaknili od zastarelega nazora, da mora živeti žena sama za otroke in za dom.
Kadarkoli nanese pogovor na žensko vprašanje, bodisi pri športu, plesu ali na dijaških sejali, fantje vedno poudarjajo pomislek, da bi ženska, ki bi se udejstvovala v poklicu in javnem življenju, izgubila smisel za družinsko življenje, vdanost do moža, svojo ženskost sploh in svoj ženski čar.
(Konec na 3. strani)
Nasi profesor!
O fuziji „Jadrana“
in „Edinstva“
»Naša misel« je že večkrat obravnavala odnošaje med jugoslovenskima na-cijonalnima društvima na Aleksandrovi univerzi. Spričo dejstva, da so bili najnovejši odnošaji spravljeni v javnost v obliki letakov s citati meddruštvene korespondence, čutimo potrebo, da mimo obravnavanja razlogov in tendence, ki je vodila njih izdajatelja, pojasnimo sledeče:
J. n. a. k. »Edinstvo« je bilo ustanovljeno v času, ko je že minila težka in žalostna doba separatistično-komunistič-nega besnila klerikalno-marksistične koalicije. Dotlej je J. n. a. d. »Jadran« stal popolnoma osamljen na braniku jugo* slovenstva ljubljanskega vseučilišča. 11 tega razloga so se Jadranaši razveselili novega društva, ki ni pomenilo nikakega drugačnega cepljenja. Obratno, v taktičnem in moralnem oziru je značilo rojstvo »Edinstva« pridobitev. Le tako lahko razumemo ugotovitev v »Petnajst let J. n. a. d. ,Jadrana‘« (str. 58.), da so se »odnošaji med Jadranom' in ,Edin-stvom‘ razvijali v najlepšem soglasju.« Ta sodba se nanaša na ves čas od ustanovitve »Edinstva« do kongresa jugoslo-
Me in naši tovariši
(Nadaljevanje z 2. strani)
Na ta pomislek odgovarjamo fantom tako:
V nas še vedno živi smisel za romantiko v odnosu med fantom in dekletom, za idilično harmonijo v družinskem krogu, tudi me hrepenimo po ljubezni do moža in spoznamo, da je materinstvo dolžnost naše ženske narave, niti ne tajimo smisla za nečimernost in za uveljavljenje svojih tako zvonih »ženskih čarov«, toda vse to še ne pomeni edine vsebine našega življenja; to nam ni problem, ampak nekaj, kar je umetno samo po sebi. Pri tem se pa čutimo dovolj močne, da se poleg vsega tega lahko posvetimo še poklicnemu delu in javnemu življenju, ker se pač zavedamo dolžnosti in odgovornosti, da je treba urejevati ne samo lastno družinsko, nego tudi javno življenje, kakor pravi Masarvk.
Fantom, ki si sedaj tako prizadevajo, da bi nam izkazali svojo naklonjenost in nam razodeli svoja lepa čustva do nas, pa pravimo:
Prišel bo čas, ko boste imeli, da pokažete svoje kavalirstvo ne samo v sladkih sentimentalnih besedah, ampak z razumskim, dejanskim priznanjem naših človeških in državljanskih pravic v družini, pri poklicnem delu in pri reševanju javnih in duhovnih vprašanj.
Sredn ješolka.
venskih nacijonalnih visokošolcev in še čez. Temu harmoničnemu sodelovanju se imamo zahvaliti za mnoge uspehe na in izven vseučilišča. Lansko leto so bili sproženi celo prvi poskusi, da se obe društvi združita, čeprav po našem mnenju še niso odpadli vsi zdravi razlogi, ki so govorili za obstoj dveh nacijonalnih visokošolskih društev s strpnim in lojalnim sodelovanjem. Prav ti razgovori, ki naj bi dokazali popolno enotnost, so rodili vsled postavljenih pogojev diference, ki so se polagoma stopnjevale do škodljivega ločenega nastopa nacijonalistov ob volitvah na Aleksandrovi univerzi. Mi smo iskreno obžalovali take pojave. Dolgo so ostali odnošaji med »Jadranom« in »Edinstvom« pod vtisom tega dogodka, ki je še danes nerazumljiv. Šele v najnovejšem času je prišlo do novih skupnih nastopov na univerzi in do splošnega strpnejšega občevanja. Mi to iskreno pozdravljamo.
To novo ozračje je smatralo »Edinstvo« za dovolj prikladno, da je kakor pravi v uvodu, zgoraj omenjenega letaka »na splošno željo neorganiziranih nacijonalnih akademikov in vseh sred-nješolvev (podčrtali mi, op. ur.) sprožilo vprašanje fuzije ...« V tem smislu je sporočilo v dopisu z dne 19. aprila t. 1. J. n. a. d. »Jadranu« sklep odbora. Pri tem je poudarilo, da zahtevajo fuzijo »višji nacijonalni interesi in uspeh na-cijonalne borbe na Aleksandrovi univerzi« in razpoloženje večine nacijonalnih akademikov in srednješolcev. »Jadran« je že 20. aprila izrekel načelen pristanek, predlagal osnovanje paritetnega odbora, ki naj bi izvršil vsa pripravljalna dela in prosil bratsko društvo, da mu naj sporoči osnovne pogoje. Dne 28. aprila »Edinstvo« sporočilo štiri pogoje: 1. Novi klub naj inja novo ime. 2. Novi klub prevzame dosedanji program »Edinstva«. 3. Novi klub ne sme imeti nikakega stika s sedanjo starešinsko organizacijo »Jadrana«. 4. Od sodelovanja v novem klubu odpadejo vsi, ki so zakrivili, da se doslej fuzija Se ni izvršila. Na te dalekosežne pogoje je »Jadran« odgovoril 30. aprila, da a priori odklanja vse, razen razprave o vzajemni izpopolnitvi programa na osnovi obeh dosedanjih. S tem je torej »Jadran« delno pristal na najbistvenejši pogoj. Prepričani smo, da bi bil v tej točki dosežen sporazum. Razumljivo pa je, da se ne bo našel noben odbor, ki bi se upal likvidirati ime, ki reprezentira in združuje že sedemnajstletno tradicijo visokošolskega društva in napore sedemnajstih visokošolskih povojnih nacijonalnih generacij, in ki je postalo legitimen naslednik znamenite »Slovenije«. V tem oziru nima »Jadran« v vsej naši državi
TURA
SVETOSAVSKI GOVOR
Gospod univerzitetni profesor dr. Fr. Ilešič je imel 27. januarja 1937 govor na svetosavski svečanosti za zagrebške srednje šole. Govor, ki ga je imel na tisti lepi prireditvi, je izšel v posebni brosu-rici.
Upoštevajoč mladi poslušalski krog je prikazal .gospod profesor osebnost našega velikega kulturnega prosvetitelja v obliki, ki je našla v njih srcih gotovo lep in trajnejši odmev.
Poudarjajoč veliko zgodovinsko pomembnost sv. Save, ki je postal trajna živa vrednota v pesmi in idealih našega naroda, se je podal z njim tudi skozi današnje težke prilike, v katere smo zašli samo zato, ker se odtujujemo njegovim idealom. V petih legendah o na-
rodnem svetniku je vsebovana kritika naših nerazveseljivih razmer.
Zaključujoč svoja izvajanja je poudaril gospod predavatelj svojo globoko vero v mladino. To vero pa bo mladina opravičila z zvestobo svetosavskim, a to je nacionalnim in socialnim idealom.
NOVI LIST ZA SELO
»Seljački bukvar. List za Seljaka i seljački dom.« Izlazi mesečno u Beogradu (Karadordeva 61) i staje 10.— dinara godišnje.
Izgleda da smo pojavom ovog lista, najzad, dobili ono što još nismo itnali: list koji seljaka poučava jedino u tome kako če što bolje raditi svoj posao. Do-duše, imamo mi i sada raznorazne »Seljačke domove i slična patentovana pic* ♦lužeča za spas seljačke duše ali su to, u stvari, samo otrovne pilule kojima se seje mržnja i izmedu seljaka i seljaka i izmedu seljaka in gradana. »Seljački bukvar«, medutim, nema takvih plemenitih ambicija, nego on ima ambiciju da bude seljački priročnik u pravom smislu te reči. On donosi 6tručne članke o svim pitanjima koja mogu da zani-inaju zemljoradnika, od upute za sade-nje raznih vrsta kukuruza pa do pitanja pčelarstva i gajenja svilenih buba. Ne-
enakovrednega partnerja. Težko je torej od njega zahtevati, da bi se odrekel takemu moralnemu kapitalu. Prav tako je »Jadran« odklonil zahtevo, da naj pretrga zanj v vsakem oziru samo koristne in v nobenem škodljive vezi s starešinstvom. Čudna je bila tudi zahteva »Edinstva« o izločitvi vseh, ki so nasprotovali fuziji, saj bi se oni vendar lahko disciplinirano pokorili sprejetim sklepom o združitvi.
Na ta odgovor je sporočilo 2. maja »Edinstvo«, da je vsled odklonilnega stališča »Jadrana« »vsak poskus fuzije nesmiseln« in da se mu zdi »sestanek zastopnikov obeh klubov brez pomena, ker člani ,Edinstva4 nimajo namena vpisati se v Jadran«.
Na tem mestu se zaključi vsebina letaka, čeprav je poslal »Jadran« dne 3. maja »Edinstvu« še en važen dopis, v katerem pravi: „Ker je z Vaše strani prišel predlog o fuziji obeh društev, katerega smo tudi mi z zadovoljstvom vzeli na znanje in, ker je, kot je iz medsebojnih dopisov razvidno, zamisel fuzije še preuranjena in nezrela, Vam gotovo ne bo težko pristati na naslednji naš predlog: J. n. a. d. ,Jadran' predlaga, da se med obema nacijonalnima društvima na A leksandrovi univerzi sklene poseben dogovor o medsebojnem sodelovanju in skupnem nastopanju s strogo obojestransko obveznostjo. Srna-tnamo, da je v interesu obeh društev, kakor tudi vseh nacijonalnih akademikov, da vsi jugoslovensko orijentirani elementi ob vsaki priliki skupno nastopajo brez ozira na to, kateremu kulturnemu nacijonalnemu društvu pripadajo.«
To smo napisali z ozirom na omenjeni letak, da bodo zainteresirani točno poučeni. Mi želimo, da bi se odnošaji ne razvijali po neuspelem drugem poskusu fuzije tako, kot so se po prvem, temveč da bi prišlo vsaj do popolnega sporazuma v smislu pametnega zadnjega predloga J. n. a. d. »Jadrana«.
»GOSTOLJUBNOST IN KOMUNISTIČNE METODE«
V zadnji številki »Naše misli« smo v članku pod gornjim naslovom omenili, da je bil med levičarskimi razgrajači, ki so skušali motiti predavanje »Društva slušateljev juridične fakultete« tudi nelki x-sin rudarskega glavarja«. S to našo opombo se je čutil prizadetega viso-košolec Rastko Močnik, ki se je tudi oglasil pri našein uredniku. Pojasnil nam je, da je na* šega poročevalca zapeljalo v zmoto gotovo le dejstvo, da je stal v bližini razgrajajoče skupine.
Na podlagi izjav, ki smo jih prejeli predvsem od njega in neikih drugih visokošolcev lojalno in z zadovoljstvom ugotavljamo, da se ne šteje niti sam med marksiste in razgrajače, in da ga tudi drugi s tem ne sumničijo.
Uredništvo.
Z DOMAČIH JN TUJIH [NIVERZ
SARAJEVSKA BRUKA
Imali smo več spremljen članak kojiin smo tužnom triumviratu Rajčevič-Šutej-Čalič hteli da otsviramo pesmu koju, verovatno, ne bi naučili napamet. Medutim, njima je otsvirao sam »sarajevski kongres« i nama ne preostaje drugo nego da održimo pogrebno slovo. l)rža-čemo se izreke »De mortuis niliil nisi bene« što, drugim rečima, znači da cc naš govor ispasti veoma kratak. U stvari, kada bismo se pomenute izreke držali baš doslovce, ne bismo rekli ni 'reči . ..
Tužna priča glasi ovako. Izvršni odbor Saveza jugoslovenskili nacionalnih akademskih organizacija sazvao je, pie-ma želji Užeg upravnog odbora (pravila Sjnao, odeljak F, član 39), glavnu skupštinu za 23 maj u Zagrebu. Ovoj odluci nisu hteli da se pokore gg. pot-pretsednik i tajnik Izvršnog odbora (šla su pomenuta gospoda dosada učinila u Savezu, videti »Našu misel« od 15. 2. i. g.) nego su »sazvali skupštinu« za 16 maj — u Sarajevu! Moramo se upitali šta ih je rukovodilo kod donošenja ovako fenomenalne »odluke«. Ovde sada moramo da imamo u vidu ono »De mortuis...« pa cemo reči samo toliko da izgleda (izgleda) da je triumvirat prhnio neke obaveze prema izvesnom Gospodinu (obratiti pažnju na veliko g) pa je bilo nezgodno (nezgodno) ne ispuniti te obaveze. Tačka.
U Sarajevu se skupila, zatim, grupa ekskurzista i održala »kongres«. Taj je ispao toliko lepo da je g. Rajčevič, oduševljen tom lepotom, napustio dvo-ranu sa večinom Zagrepčana. I ovamo čemo staviti tačku. Samo cemo, uzgred, objasniti da su iz Zagreba otišli u Sarajevo: grupa ličnih prijatelja g. Čaliča i delegati dva ju društava (od deset koliko ih u Zagrebu ima učlanjenih u Savezu). Šta se dalje odigralo u dvorani, nije uopšte važno. Znamo samo toliko da je »kongres«, u ime Skoplja (koje j , koliko čujemo, na interesantan način došlo u Sarajevo), pozdravio pretsednik omlad. organizacije JRZ iz tog mesta.
Time smo ispunili svoju dužnost kao hroničari. Hteli bismo samo još da upi-tamo gg. Rajčeviča i Čaliča da li još misle da se igraju pretsednikovanja ili im je sarajevska bruka bila dovoljna da ih izleči od te bolesti? Mi mislimo da im je dosta pa se nadamo da cemo otsa-da moči pisati o pametnijim stvarima nego što su bolesne ambicije pojedinih samozvanih firera. Amin.
mogoče nam je da ovde iznesemo sve grane seljačkog posla koje »Seljački bukvar« obraduje ali utvrdujemo da pot-puno odgovara svom naslovu i podnaslovu.
Raduje nas da možemo pozdraviti iz-laženje tog lista. U onom moru brošura, letaka, listova i časopisa koji svi tvrde da im je jedino spas seljaka pred očima, iako nisu ništa drugo nego otrovna pleva koju bi sa naše seljačke njive trebalo radikalno istrebiti, »Seljački bukvar« je kao neka oaza. Prosto čovek da se iz-nenadi kada vidi da, ipak, postoji seljački list koji piše o »prolečnim radovi-ma u vinogradu«, o »načinima kalem-Ijeja«, o »bolestima voca«, o »metilja-vosti goveda i ovaca« istakodalje. Ili, šta mislite, šta bi naši ostali »seljački« listo-
vi	napravili od ove rubrike: »Rečnik go spodsko-seljačkog rečnika«? To bi bila rubrika sa oznakom mrtvačke glave i natpisom »Otrov«! A »Seljački bukvar« tu, jednostavno i stručno, objašnjava izraze kao što su: »kartel«, »kooperacija«, »inflacija«, »moratorium« itakodalje. Bez ikakve tendencije, molim! Baš je to nevešt urednik, zar ne?!
List toplo preporučujemo naročito našim čitaocima na selu u južnim kra-jevima (štampan je čirilicom).
Zagreb.	M. Ž.
»NAŠA VOLJA«, GLASILO JUGOSLOVENSKE MLADINE,
ki izhaja že drugo leto, kaže, sodeč po do sedaj izišlih številkah, jako razveseljiv napredek. Ne samo, da je čitate-ljem popolnoma pravilno urejevana, kar se tiče porazdelitve snovi, opaža se tudi veliko pestrost v načelnih vzgojnih člankih, tičočih se ideoloških, gospodarskih, socijalnih, narodno-obrambnih itd. problemov. Mirno lahko trdimo, da je »Naša volja« eden najboljših mladinskih časopisov, kar jih je kedaj sploh izhajalo. To se kaže tudi v veliki razširjenosti lista, ki si je z lahkoto utrl pot med mladino.
Pravkar izišla 15. številka prinaša poleg običajnega zabavnega materijala nekaj omembe vrednih člankov, kot so: Naloge Jugoslavije, Jugoslovani preko meja domovine, Telovadni nasiop ljubljanskih srednješolcev itd.
Od prejšnjih številk sta bili zanimivi zlasti božična in velikonočna, ki sta izšli v povečanem obsegu in vsebovali mnogo ne samo za mladino, ampak tudi za odrasle zanimivega materijala.
Listu, ki je na tako visoki stopnji, želimo še več uspehov ter ga obenem najtopleje priporočamo.
OBČNI ZBOR D. S. J. F.
V	soboto, dne 8. maja se je vršil letni občni zbor najmočnejšega strokovnega rlruštva na naši univerzi, Društva slušateljev juridične fakultete. Kot vedno, tako je bilo tudi tokrat med akademiki veliko zanimanje za zborovanje juristov. Lepo vreme in dejstvo, da v smislu društvenih pravil na letnem občnem zboru ni volitev novega odbora sta vzrok, da se je zborovanja udeležilo le okoli sto akademikov.
Občni zbor je vodil društveni predsednik g. Raič Dragan. Po poročilih društvenih funkcijonarjev, so revizorji izrekli celotnemu odboru pohvalo, zlasti pa priznanje predsedniku, tajniku g. Dolencu Matiji in referentu za skripta g. Makovcu Viktorju. Kot je že iz tega revizorskega poročila razvidno, je bilo društveno poslovanje v pretekli poslovni dobi zelo uspešno. Iz društvenega delovanja naj omenimo le posrečeno za-misel ciklusa predavanj »Jurist v praksi«. Občni zbor je tudi izrekel željo, da naj se ta ciklus predavanj nadaljuje in izpopolni. Društveni funkcionarji so poleg vodstva društvenih poslov vodili tudi Meddruštveni in Medstrokovni odbor in tako delovali na vseh problemih, ki težijo položaj naše akademske omladi-ne.' Društvo tudi ni zanemarjalo pribav-ljanja študijskega materiala in je izpopolnilo društvena skripta za juridični študij in povečalo poslovanje institucije podpornega fonda D. S. J. F., ki je bila šele lanskega leta ustanovljena. Podporni fond D. S. J. F. izposoja brezplačno društvena skripta revnim akademikom in tako mnogim lajša študij. Sicer bogata društvena knjižnica, sestavljena iz strokovnih juridičnih knjig, je v letošnjem letu napredovala pri svoji izpopolnitvi, a na žalost, brezvestnost nekaterih starejših tovarišev onemogočuje normalno poslovanje. Vsi dosedanji apeli v tej smeri so ostali brez uspeha. Mnogo teh ljudi ob vsaki priliki poudarja svojo so* cialnost, ki se pa v praksi izkaže za samo besedičenje.
Mimi potek občnega zbora so motili nekateri samostojni predlogi, ki so jih vložili gotovi tovariši. G. Vodopivec je vložil obširen samostojni predlog, v katerem protestira proti predavanju gospoda dr. Pirkmajerja v strokovnem ciklusu predavanj »Jurist v praksi«, češ, da je dr. Pirkamajer kot pomočnik bana oviral, odnosno preprečil graditev univerzitetne knjižnice. Več tovarišev je lažnjiva navajanja dejstev v samostojnem predlogu g. Vodopivca prikazalo v pravi luči in občni zbor je z ogromno večino samostojen predlog odklonil. — Prav tako je občni zbor dokončno potrdil izključitev gg. Krivica, Pavliča in Klemenčiča iz društva radi povzročanja neredov na jesenskem občnem zboru. Univerzitetni senat je pritožbo nekaterih ekstremnih levičarjev proti bivšemu odboru in bivšemu predsedniku radi dogodkov na jesenskem občnem zboru odklonil kot neutemeljeno.
Dalje se je razpravljalo tudi o novi fakultetni uredbi, ki jo pripravlja ministrstvo prosvete. Društvo bo sklicalo poseben članski sestanek, ki bo razpravljal o te i stvari.
M. N.
SLABA TOLAŽBA
Komunisti na univerzi so bili tepeni. Treba je bilo najti Krpana, kateremu naj bi se naprtila odgovornost ali zasluga za to.
Po pisanju »1551« je g. Ciril Dolenc tisti, ki je krpanovsko namazal marksističnim iblajtarjem pete.
Vsekakor laskavo priznanje!
★
G. POSLANCU DR. J. KOCETU
Na vaš pamflettni odgovor v »Slovencu« ne čutimo potrebe reagirati, ker nikakor ne zmanjšuje,' temveč dviga vrednost in potrjuje pravilnost miših izvajanj o moralni otopelosti, ki je zavladala v našem javnem življenju. Poleg tega je vaš oitgovor brezpredmetni, ker je že zdavnaj zastaral spričo j a »tli Ocene, ki si jo je o vas in vašilt nastopih ustvarila široka javnost.
a
NAŠ NAROD NIJE »DEMOKRATSKI PO PRIRODI«! — LIBERALNA ILI AUTORITA-TIVNA DEMOKRATIJA? — DEMOKRATU A PRED BATINOM.
Kada čovek otsluša govore na nekoliko naših političkih zborova — a ne bi poznavao pravo stanje stvari, — mora doči do zaključka da je naš narod naj-demokratskiji narod na svetu. Kod nas se demokratiji ispeva više slavospeva u dva meseca nego što se, verovatno, ispe-valo u Engleskoj otkada je demokratski poredak izmišljen. I novine neprekidno pune stupce dubokoumnim rasmatranji-ma o »demokratskom karakteru našeg naroda«, ispituju se »demokratske« osnove staroslovenske zadruge —^ zbilja smo mi jedan demokratski narod kad se več toliko o tome govori!
U stvari, mi nikada nismo živeli pod demokratskim režimom pa, prirodno, ne možemo ni znati kako bi naš narod na to reagovao. Da pregledamo, letimič-no, istoriju.
Pre Turaka, valjda, i ne moramo ici jer čemo se verovatno složiti u tome da naše samostalne države nisu bile demokratske, kao ni sve druge u to vreme.
0 turskoj vlasti, u vezi sa demokratiom, takode ne možemo govoriti. Tu, flva-kako, o nekoj demokratiji ne može biti ni reči. Ali, nema o demokratiji govora ni u Srbiji Karadordevoj ni u Miloševoj — pogotovo ne u potonjoj. A da je knez
1 kralj za vreme Obrenovica vladao kao despot, s time smo takode načisto. A zatim su došle partiske vlade koje su gonile svoje protivnike kao državne ne-prijatelje od broj I do X — demokratski se Srbijom nije upravljalo ni tada, to je sigurno.
Hrvati i Slovenci pod Austrougar-skom, po svim znacima sudeči, isto niso nikada osetili blagodati demokratskog sistema. Tu su bili tretirani kao i svi drugi slovenski narodi pod »svetim žezlom Habsburgovaca« (ili kako je zvani-čan naziv več glasio) a ti su imali pravo da govore o demokratiji samo za časom piva, u intimnoin društvu. Pitamo se onda gde i kada je naš narod pokazao svoje demokratske odlike i gde i kada je uopšte imao prilike da vidi demokrati ju u praksi? U specifično j slovenskoj ustanovi, u zadruzi — tako nam se od-govara. Medutim, sumnjamo da je i to bila demokratska ustanova. Domačin je bio najviši autoritet, on je imao, da se parlametarno izrazimo, i zakonodavnu
i	izvršnu vlast, njegova se slušala bez pogovora. Članovi zadruge, doduše, nisu bili u nekom službeničkom odnosu prema starešini ali su mu, ipak, bili pod-redeni jer je on odlučivao koji če se posao preduzeti, kada če se preduzeti, on je, dakle, upravljao celom zadrugom ne demokratski nego autokratski.
Jedilom reči, nigde ne vidimo neke dokaze da je naš narod najdemokrat-skiji na svetu. Time, naravno, ništa ne kažemo protiv demokratije. Ona za En-gleze može da bude sasvini dobra. Šta-više, možda je to baš najbolji način vladavine za njih. Da za Španjolce nije bio, to vidimo.
Medutim, treba da rasmotrimo da li možda, ipak, kakva prilagodena demo-kratija ne bi bila najprikladniji način vladavine za nas. Prosta demokratija, o tome ne treba da imamo nikakve iluzije, nije za nas. »Kulturniji« delovi našeg naroda bj se strašno uzbunili protiv toga kad bi se zvanično proglasilo da su potpuno izjednačeni sa »zaostalim« de-lovima. Govori se, doduše, stalno o nekom izjednačenju u pravima ali to se ima razumeti tako da treba »kulturne« pomoči u njihovom kulturnom razvoju« dok »zaostali« imaju sami da razmišlja-ju kako ce one prve dostiči — a to do-stizanje, na kakav način, vrlo je teska stvar jer, naravno, neče valjda »kulturni« zastati u razvoju da bi ih ko dosti-gao ili, ne daj bože, prestigao. To bi vijanje jmalo tako da traje do sudnjega dana jer, dakako, Jugoslavija je stvore-na da bismo mogli srbovati, hrvatstvo-vati i slovenstvovati a ne, valjda, da stva-
ramo neku jedinstvenu kulturnu zajed-
nicu.
Samo, kakva prilagodena demokratija bi bila za nas? Da li bi je trebalo više prilagoditi u pravcu liberalnom ili u pravcu autoritativnom? Na liberalnu demokratiju se danas nabacuju i drv-ljem i kamenjem, nju proglašuju za glavnog krivca u velikom procesu protiv krize. Na stranu pitanje da li, u stvari, postoji neka »kriza« ali je današnje stanje, obzirom na prilike koje ga prate, potpuno normalno — prečutkuje se danas da je ta »prokleta liberalna demokratija« odigrala jednu važnu ulogu u ekonomskom podizanju Evrope tokom XIX. stoleča. Da nije bilo te duhovne liberalne demokratije, ne bi Evropa u to doba postala najbogatiji kontinent. A da Evropljani to bogastvo nisu znali da iskoriste kao ljudi nego su zavidljivo stali da reže jedan na drugog pa se, naj-zad, uhvatili i za gušu, to je več druga pripovest ali krivica nije do liberalne demokratije.
Ipak, izgleda da liberalna demokratija nije za nas. Dok se samo vešaju zastave i pevaju »patriotske« pesme, još se i može podneti; ali, kada se stanu seči vinogradi, paliti kuče i klati ljudi, ona postaje neugodna čak i za najblažeg katoličkog svečenika. To, dakle, ne bi odgovarala našem narodnom duhu.
Čini se da autoritativna demokratija več više odgovara toni duhu. Ne igra tu ulogu samo dugogodišnja navika nego i činjenica da mi grcamo pod korupciom. Puk je željan jake ruke, jake i praved-ne ruke. Ako ukrade pa dobije dvade-setpet vračili kao i gospodin nadsavet-
nik iz grada, seljak če od ushita poljubiti tu ruku koja mu je izbrazdala tur. Za takvu demokratiju, demokratiju pred batinom, puk če zaista dati ruku u vatru. Molimo samo da se niko ne upla-ši od samog izraza. Ako se uplaši od batine, znači da ima razloga a onda ga nimalo ne žalimo. Ali, ovo više uzgred (iako nam se čini da bi pitanju trebalo posvetiti više pažnje jer kao da kod nas ima sila ljudi koji se s razlogom plaše batine).
Zaista, kad tako razmišljamo (iz dub-
1	jih razloga, zasada samo razmišljamo ali če doči dan kada čemo to i napisati), sve više dolazimo do zaključka da je ovako prilagodena demokratija najprikladniji oblik vladavine za nas. Jer, najzad, ako čemo iskreno da govorimo, šta nas sprečava da u ljubavi i slozi živimo u to j našo j malo j i lepo j zemlji? To što nema batine, to što nema autori-teta. Svak kod nas misli da je zakupio svu mudrost ovoga sveta, to, naravno, misli i pisac ovili redova — ali i čitalac koji ovo čita. Stvarno, nemarno šta jed-ni drugima da prebacujemo. I jedni i drugi mislimo da je »država krava mu-zara koja ima da da mleka samo nama«, i, mudri kao što nas je bog dao, tumačimo to svoje isključivo ili prvenstveno pravo na mleko »podnesenim žrtvama«, »kulturom« i »ultrakulturom«. Mesto da i te žrtve i te kulture uzmemo kao nešto što smo doneli u jednu potpuno novu zajednicu, kao svoj naj plemeniti ji udeo, mi to ljubomorno čuvamo jedni od drugih, ne damo da drugi odgrize od naše jabuke iako vidimo da če sve naše jabuke, i svi naši vočnjaki,
i	sve naše njive propasti ako zajednički ne zasučemo rukave.
Nema tu nikakve sumnje više: najprikladniji način vladavine za nas jeste autoritativna demokratija ili, prosto-narodno rečeno, demokratija batine.
Mr.
Naslov tega članka se bo zdel morda komu napačno postavljen, ker mnogi mislijo, da nas razen nacijonalne in politične, ne druži nikaka druga skupna poteza. Take ugotovitve smo večkrat slišali, kot izraze želja in potrebe, da zagotovimo naši nacijonalni skupnosti tudi kulturno skupnost, t. j. enakost in doslednost kultiviranja našega narodnega življenja in državotvornih idej.
Mi priznavamo, da so med nami kulturne razlike, kot posledice mnogih preteklih zgodovinskih vplivov, da predstavljamo v mnogih ozirih pisan mozaik nacijonalne edinice, toda v tem ne vidimo nikake ovire ali zla, ki bi preprečevalo bodoče stopnjevanje našega razvoja v pravcu kulturnega zedinjevanja. Treba je predvsem naglasiti resnico in brez vsake pristranosti priznati, da zlasti nedoslednost v vodstvu našega političnega življenja najbolj otežuje in zavira proces kulturnega zbliževanja.
Nobena država ni ustvarjena brez nujnosti in želje prebivalstva, ki teži, da si zagotovi nasproti tujcu mir, svobodo in enakost v krvni in rasni skupnosti. Iz težnje za svobodo nacije, iz težnje za
samostojnim razvojem naroda v vsej njegovi življenjski sposobnosti se je rodila tudi naša država, kateri mnogi zunanji in notranji nasprotniki ne žele, da bi se kulturno zedinjevala in s tem krepila, ker ne žele njenega obstanka. Toda na tako od zunaj in znotraj nam preteče neprijateljstvo imamo mi odgovora in obrambo.
Mi spoštujemo veliko in vzvišeno delo naših prednikov, ki so ustvarili idejno jugoslovenstvo, mi cenimo to delo, ki se je končno pretvorilo v drago plačano, a zato tudi dragoceno stvarnost, da se nahajamo danes vsi tako blizu skupaj, kot še nikdar doslej. In kakor smo rabili desetletja če ne stoletja, da smo se državno uedinili, prav tako moramo v svojih naporih računati s časom, z dobro, preudarno in sistematično uporabljenim časom, da bomo čim prej predstavljali tudi popolno kulturno enoto. Često izgleda, da živimo zelo koinodno in brezbrižno v naši skupni domovini, ko mimo vseh zunanjih opasnosti zlorabljamo ogromno dragocenega časa v korist medsebojne mržnje in odtujevanja.	(Konec	prihodnjič)
OKRNJENI »DOM IN SVET«
Nad ubogega g. E. Kocbeka, ki se je drznil kot pošten katoličan napisati au-tokritično »Premišljevanje o Španiji« in nad g. prof. Koblarja, ki je, »zlorabljajoč« zaupanje »Katoliškega tiskovnega društva« dovolil objavo tako pohujslji-vega članka v Lampetovi zapuščini »Dom in svetu«, se je 'spravila poleg »Slovenca« tudi verna epigonska hčerka »Straža v viharju«. Sila, s katero so planili nadebudni »Stražarji« nad nedisciplinirana katoliška intelektualca preti, da bosta plačala svoj greh z glavo. V čem je njiju greh? V tem, da sta služeč resnici, odrekla pokorščino tisti hlapčevski naši katoliški družbi, ki se je popolnoma odrekla svoji svobodi in se podredila v čisto dogmatičnem smislu cerkveni hierarhiji ne samo v verskih,
temveč tudi v socialnih, gospodarskih in političnih vprašanjih. Mi, ki ne priznavamo nikakih internacionalnih vezi, razumemo odpor male peščice zdravih katoliških intelektualcev proti suženjski miselnosti, ki je prišla najbolj drastično do izraza v javnem »Slovenčevem« priznanju njegove odvisnosti od tujih sil tudi v zunanje-političnem ozira. Kakšna premišljevanja!? Roma locuta, causa finita! To je geslo, po katerem se danes ravnajo v vsem in vedno današnji naši oficijelni katoliški krogi.
Ker so se uprli temu, so oskrunili petdesetletnico »Doma in sveta«; zato jim »Stražarji« ne bodo sledili na tej poti. Tega mislimo, da nista pričakovala niti g. Koblar, ki je že javno obsodil neresno prenapetost »Stražarjev v viharju«, niti g. Kocbek.
lastnik in izdajatelj: Konzorcij *Naie mislit.— Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 2ll.\ ček. raiun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).