VSPORGD: 1. Cuj veter piše razdivjan. — A. Aškerc 2. Za samostanskim obzidjem. — M. Gre- goričeva. 3. O spočetju naše književnosti. — M. Ste- pančičeva. 4. Pridi! — Fr. Žgur. 5. Ne bogatstvo ampak delo! — Kraševka. 6. V obrambo časti. — Prevod. M. Stv. 7. K obletnici 13. julija. — Rodoljubka. 8. Car Petrova koča v Zaandamu. — Gra- cijanova. 9. Drobtine. CENA 80 STOTINK LETO I. - ŠTEV. 7 Glasilo zavednega ženstva MALI SRPAN 1921 LETO 1. — STEV.Jp mm i hvi mi žehstvh HALI SRPAN 1921. # ANT. AŠKERC : ČUJ, VETER PIŠE RAZDIVJAN... čuj, veter piše razdivjan črez naše zemlje cvetno plan. To ni vihar, ni piš vetrov, to glas nemirnih je duhov ! - Pradedov to glasovi so, pradedov to duhovi so.... Vzdihujejo in jočejo, •črez dol in goro stočejo : «Kjerkoli solnce sije tod, naš, nekdaj je prebival rod. Sedaj tod tujec širi se, ošabno nam šopiri se.... Premehki pač mi bili smo, da zemljo mu pustili smo.... Tedaj pa je nasilnik naš pod jarem vpognil tilnik nas....» M. GREGORIČEVA : ZA SAMOSTANSKIM OBZIDJEM. Strepetal sem le za trenutek, kajti kmalu nato sem premagal njegovo smelost najbrezobzirnejše. V tistem trenutku mi je bilo pač vseeno, ravnam li vestno ali krivično. Stegnil sem roko, razprostrl tri prste ter s porogljivm polglasom odrvnil: Prisegam pred Kristom ! — Ne dvomim več, toda zapomni si ! Ako se nisem varal, se bodeš večkrat spominjal tega trenotka ! Ostal sem sam ! Stopil sem takoj k oknu da bi se raztre-sel g pogledom na solnčni zahod. Ali, ni je bilo ve-č velike oble ! Le pomarančasti, lilasti in višnjevi oblački so čarobno pluli na obzorju. Iz same zmedenosti sem pozabil, da je solnce zdrknilo že davno v prelestne valove, da razsiplje svojo luč drugi zemlji..... Meseca decembra 1881. V spominu mi je dan, ko sem se predstavil priorju tega samostana. Z vročim upanjem, da postane samostanko življenje najvišja jez napram slehernemu mojemu poželjenju, sem prosil zavetišča v tem sanjavo-zamišljenem konventu. ki pravzaprav ni drugega, ko nekaka grobnica.... Pozvončkljal sem na samostanskih durih s tako mimo dušo, kakor da si želim le izpovednika. In vendar je malo preje moje ubogo srce najhujše krvavelo v globoki žalosti. Strta je bila moja duša in glavo mi je dvigal samo en sklep : v samostan ! Zmaga nacl samim seboj ! Oh, kako sem včasih sam v borni celici, bridko obžaloval svoj čin. In kako me je mučila izkušnjava napotiti se zopet proti oni strani, odkoder sem pobegnil proti oni strani, ki je skrivala mojo srečo. Kdor je že ljubil istinito, prisrčno in nesebično, ta je občutil pač one svete utripe večne ljubezni; ta ume koliko nestrpnost poraja včasih v človeku želja videti vsaj še enkrat osebo, ki jo nosimo v svojem srci ali v svoji domišljiji, tudi ako je dotična oseba nevredna našega spomina.... Toda polagoma je tista mamilna slika in nje mičnost bledela, razpadala izginjala. Pred mojim duhom se dviga le sebična, nepožrtvovalna, slabotna ženska. i In tu živim sedaj, oddaljeno od mestnega hč je vsa dolga leta po nji hrepenel, pa je pokazal s činom, da je nemudoma dospel na prvi klic. Sedaj je še le ime! zadoščenje videti in slišati, kake čudeže je povzročala njegova knjiga? in kako so se domači ljudje z neprikrito hvaležnostjo in pokorno udanostjo zbirali okoli njega in njegovih pridigarjev, ki jih je bil razpršil na vse stiani po Slovenskem. Vpliv njegove ljubeznive pri-kupljive osebnosti, moč njegove tople, v srce pronicajoče besede in njegov samozavesten nastop, so magnetizirali in pričarali nesamo vse slov. prebivalstvo, ampak tudi i-taJij<;rsko in nemško gospodo, ki je takrat prebivala po Sloveniji ter rada segala v svoje polne žepe, ko jo je Trubar zaprosil podpore za Slovenko knjigo. Trubar pa ni v tem, zanj najlepšem času življenja, samo pridigoval in sestavljal knjige, marveč je na vse kriplje deloval da je prizvenela slovenska beseda tudi v šolah, da so se mladi poslušalci smeli in zamogli izražati v materinem jeziku. Ta pridobitek na* polju prosvete je imel isto važnost ko knjiga sama, ki se je tako globoko vgnje-zdi'a v ljudsko dušo, baš iz tega nepopismo jakega zadoščenja, ki ga je ljudstvo vzgojilo, ko je zapazilo, da se verske resnice dado tako lepo pojasniti v njihovem lastnem narečju» Mimogrede naj omenim, da v dobi, ko se je iz tujine povrnil v domačijo, je Trubar v Ljubljani kupil hišo in sicer na Starem trgu, pri Sv. Jakobu. Kupno pogodbo te stavbe hrani dvorna knjižnica na Dunaju. Ali dolgo ni prebival Trubar v njej s svojo ženo Barbaro in s sinom Felioijanom. Verske zedeve so vnovič zahtevale da zapusti domovino in se preseli onstran meje. In skoro nagloma je moral hišo prodati, svojo razkošno knjižnico pa je ostavil v njej, dočim jo je kasneje podaril kranjskim deželnim stanovom v prid cerkve in šole. Hišo je prodal Ljubi iar.čanu, od katerega so jo pozneje odkupili jezuitje za svoij kolegij; kasneje je Trubarjeva hiša postaja last raznih plemiških nemških, francoskih in hrvatskih rodbin, doklet ni baje navsezadnje lastnina J. Bahovca. Kot zopetni prognanec je Trubar v tujini nadaljeval svoje duševno opravilo. Za blagor svojega ljudstva in svoje domovine je pridno in neumorno pisal do svoje smrti. V tej dobi je izšlo Sveto Pismo v celoti, ki nosi sicer Dalmatinovo ime,dasi je znaten del izšel iz Trubarjevega peresa. Za slovensko slovstvo nima to delo nič-manje __ vrednosti in zamenitosti. kakor je je imelo za >a-kratne razmere slov. ljudstva. Mnogo je pri tem prevodu pomagal tudi Trubarjev sin, ki je na Slovenskem zastopal Trubarjevo dušo vobče. Primož Trubar je umrl 1. 1585. v oseminsedemde-setem letu svoje starosti in sicer v Derendingen-u na Nemškem. Ob njegovi smrti ga ni objokoval le naš takratni narod, njegova smrt je ganila tudi tujerodne sloje; a koliko spoštovanja, koliko čestilcev je imel Primož Trubar tudi v tujini, je poskušal dopovedati s svojim nagro> bruni govorom nek nemški filolog. Daleč pred nami je Trubarjeva doba, vendar živi njegov duh še vedno med nami, tisti duh, ki se je prvi in edini postavil v bran in v zagovor za svoj zanemarjeni in tlačeni narod slovanski. Le polet Trubarjevega duha je razpršil vseovira-joče pline, ki so brlizgali na vse strani, da zadušijo njegov narodič; le Trubarjeva zasluga je, da je s trudapol-nim sestavljanjem svojih del posadil globoko v narodno prst plodovito seme prosvete, vsled katerega se j e naš književni jezik razvijalt vsled katerega ni mogel usahniti in vsled katerega so pozneji pisatelji zamogli nadaljevati trdno stavbo kulturnega dela, Primož Trubar je izvršil torej osvobojenje človešega duha in zato ga moramo ceniti nesamo kot svojega prvega slovenskega pisatelja, teuneč kot preporoditelja svetovne zgodovine in kot našega narodnega odrešenika izpod tujčevega jarma. Še... sicer žive tuintam... odcepki slovenskega narod;'. v sponah... in v verigah... toda... ali se res ne bo našel vesten potomec Trubarjevega duha, ki bo potlače- ne... in teptane... dvignil ne le s peresom in z neustrašeno besedo, ampak tako, kakor je storil Orni Peter... tako, kakor sta tajno v svojih srcih snovala Zrfnjski in Frar.kopan ?... Konec. Pr. Ž G UR : PRIDI! Suha kita rožmarina, vsahnil nagelj je rdeč; žalostna je domovina ptičk veselili nima več ! Bolečine noč kdaj mine ? Naj na vek smo v dnu grobov ? V mrtvo lice domovine pomlad siplje naj cvetov ? Poteptana v tla svoboda, narod pahnjen v robstva vez -Bolečina kakor voda nas obliva čez in čez... Pridi solnce, dan odgrni vstani nagelj, rožmarin; pesem ptičic, cvetje vrni K materi naj teče sin ! KRAŠEVKA : NE BOGATSTVO, AMPAK DELO! Pred vsem tem velikomestnim jadom, bi odraslo ženstvo s temeljito vzgojo kar igraje lahko otelo naš dandanašnji ženski naraš-čaj. Kot najboljši pripomoček v preprečitev tega, kot najlažje sredstvo dobre vzgoje, nam bodi bodrenje naše ženske mladine k delavnosti in marljivosti. Strogo zatiranje vsake lenobe in stopnje-valno uganabljanje dolgočasja, pomore najtemeljitejše k odpravi goriomenjene grenkobe. Zato naj matere vzgajajo svoje hčerke, vzgojiteljice podkujejo svoje gojenke, vsaka za blaginjo svojega narocla skrbeča žena naj vzgojuje ženski naraščaj tako, da zadobe deklice najve-čo zadovoljnost v neprestanem poslovanju in najjačje samozavest vzbujajoče zadoščenje nad uspehi svojega opravila. Vzgajajo naj jih tako, da razvidi jo, da ima svojo veljavo in ceno, le ono imetje ki je bilo doprinešeno in doseženo s trudom in naporom lastnega razuma z upehanostjo lastnih moči, z vztrajnostjo lastnega duha in neodvinostjo lastnega prepričanja. Veselje do dela vzbujajmo v vsaki deklici toliko v oni, ki je rojena pod nizko bajto, kakor v oni, ki so jo zibali pod svileno al-tano v razkošnem dvorcu. Neene deklice, neene hčerke ne sinemo prepuščati lenobi in zanemarjanju, ne smemo prepuščati le zabavi, le sviranju in prebiranju knjig, čeprav spadajo v imovitejše sloje. Vse to je sicer potrebno ali to jim ne bode moglo ničesar opomoči, ako jih v kasnejem življenju doleti nezgoda za nezgodo.... Ko se deklice pretvarjajo v mladenke, ko v svoji, razvijajoči se dobi zapuščajo učilnico, naj vsaka mati priskrbi svoji hčerki nekak urnik z ozirom na opravilo, ki naj se točno izvršuje, kakor šolski urnik. Vsako deklico utrjujmo v njenemu stanu primernem poslovanju in tudi če je več služkinj pri hiši, naj mati navaja svojo hčerko k vednemu opravilu. Naj ji odmeri eno uro šivanja, eno uro likanja, eno uro kuhinjskega opravila, eno uro sviranja, eno uro čitanja, eno uro izprehajanja ali drugačnega razvedrila. Tako vzgojena deklica bo srečna in zadovoljna žena in to ne le sama s seboj, ampak z vsemi, ki jo okrožajo. Delo jo bo ve-drilo, delo jo bo navduševalo, delo jo bo tolažilo, ako jo usoda postavi kedaj na kruto poskušnjo. Vse drugače bo v duši tako vzgojene mladenke, kakor utegne biti v onih, ki — ako so premožne — ne skrbe, ko za užitek in lišp; a ko jim vsled lenobe še to preseda, sedajo v gugalnik, prekrižavajo koleno nacl kolenom, roke nad glavo in s svalčico med ustnami javkajo ter tožijo za višjim bogatstvom, nego ga same posedujejo in zategadelj se osredotočujejo le v stremljenju za razkošjem in razsipnostjo; zaporedoma jim vrvra po glavi bogat soprog. No, in ko se ta težnja ugnezcli v njihove možgane, tedaj zdravstujte vse iluzije, s katerimi so gi do tedaj zalšale življenje, ko so včasih razmišljale o poročnem dnevu, o ljubezni do moža, blaženosti materinstva in točnosti gospodinjstva, o svetosti zakonskega stanu. Hlepenje po bogatstvu jim je odpihnilo mahoma vso idealnost iz src, iz obrazov, iz nastopa. In zato jim nikak mladenič ni več po godu; vsak jim je prereven, preskromen, preneznaten.... a vse to nevede kažejo s svojim usmevom, s svojim nastopom tako, da se jim pametni moški le izogibljeio, boječ se bodočnosti, ker slutijo in vidijo jasno, kako malikujejo nečimernost napuh in preširnost. Naposled, ko so uverjene, te viso-koleteee srake, da jim noben bogataš ne obvisi na uch, da jim nobeden ne telebne v past, začnejo s preraču-njeno premišljenim lovom na prvega, ki ne pozna njihovega življenskega neženskega načina.... In ko se jim kteri natakne na trnek, tedaj postane le-ta le oklep v zakonu, le zavetišče, za katerim se skrivajo z ženo izdelovatelji njegovih lastnih rogov.... Dočim one, ki niso podvržene grehu nezvestobe, jadikujejo pred svojim možem neprestano v pogrešanem zabavnem vživanju, o skromnem zakonskem životare-nju. dokler jim mož ne zabrede v dolgove, ker je pre-mehek in premalo energičen, da bi se svoji ženi upal kaj odreči.... (Nadaljevanje). PREVOD M. STP.: V OBRAMBO ČASTI. Nemški spisal L. Ht., preveía M. Stp. Gospod pl. Bauernheim je bil veleposestnik in grajščak. Bil je to miroljuben, resen človek pa največji poštenjak, ki ni mogel trpeti ne krivice, ne hlimbe. Zato je bil napram nepoštenju najstrožji sodnik. Grajščak Bauernheim je bil udovec brez zaroda in zato je ljubil sinčka svoje sestre, kakor lastno dete. Brat in sestra sta živela na svojem gradu samotarno in brez-krupno življenje. Odtegnila sta se popolnoma mestnim zabavam in to zato, ker ju je razočaranje preveč sklonilo in je njuna nesreča izhajala iz enih in istih korenin. Njegova soproga in sestrin mož sta se namreč izneverila zakonski prisegi z brezvestnim ljubimkova-njem in tako varala nju obeh — brata in sestro. Ali pl. "Bauernheim ni razsojal dolgo, in še isto uro, ko je prišel nezvestobi na sled, je š svojo lovsko puško ustrelil oba. Od tedaj je tvoril njuno edino veselje in smisel življenja, krepko razvijajoči se sinček, oziroma nečak Walter. Samo zanj se je trudil grajščak Bauernheim, edina skrb mu je bila nečakova bodočnost; vse drugo mu je bila postranska zadeva. In ker je dečka naravnost oboževal, mu je — navzlic vsej svoji strogosti — vendarle prezrl marsikatero hibo, misleč, da z otroško dobo premine tudi Walterjeva trdosrčnost in krutost, ki jo je kazal zlasti s trpinčenjem psa, mačke, hroščev itd. Nekoliko večjo skrb mu je prizadevala dečkova lažnjivost, toda to napako je mislil izpuliti s svojimi pametnimi ukori in primerno kaznijo in to tembolj po sestrini smrti, ki je bila napram ljubkemu sinčku pre-popustljiva vzgojiteljica in predobra mati. Minilo je nekaj let. Nagajivi, živahni in hudomušni Walter je dokončal že svoje dvajseto leto a vendar ni imel nikjer trdnega obstanka, dasiravno ga je stric kot ugledna in uplivna oseba priporočeval v raznih uradih. Mladenič je bil len in malomaren do skrajnosti ter ni maral za nobeno delo in mu je najljubše bilo pohajkovanje. Za stričeve nauke se je malo brigal ter v druščini slabih tovarišev zapravljal denar skrbnega sorodnika, ki ga ni nazivljal drugače nego sitnega starca. Hvaležnosti ni čutil nikake in zato je tudi komaj čakal, da mu stric umrje in zapusti znatno dedščino. Prišlo pa je drugače ! Nekega dne prispe v grajščino Bauernheimov prijatelj, baron Herbst, ki se ga je gospodar tako razveselil, da je moral ostati pri njem dva dneva. V razgovoru o tem in onem, je pomenek nanesel tudi na nečaka. Po tem pomenku je obiskovalec sploh stremel in le radi nečaka je obiskal oddaljenega prijatelja. Ko se je uveril,. da pl. Bauernheim le malo pozna samopašno in neugnano mestno življenje svojega nečaka', mu je on sam z dobrohotnim pripovedovanjem razgrnil resnico. Iz žepa pa je potegnil »menjico« in rekel: »Glej, prijatelj ! Radi te menjice sem danes pri tebi. Tvojo pisavo poznam korenito kakor tvoje okoliščine in zato sem prepričan, da ta svoj podpis ni tvoj, dasi je izborno ponarejen.« »»Menjica? Podpis? Desettisoč mark? Kaj to znači?«« se zavzame osupnjeni grajščak. »To je delo tvojega nesramnega nečaka, ki te za hrbtom goljufa, a da te rešim morebitnega hujšega zla, zato'sem danes tukaj, prijatelj !« »»Oh, kako ga hočem kaznovati nehvaležneža, dobro, da se je že pred tednom povrnil iz mesta, in da mu lahko še danes porahljam vest!«« Vroč popoldan je, a baron Herbst se že poslavlja od gostoljubnega grajščaka, ker hoče biti še ob belem dnevu na cesarski cesti in pred nočjo na svojem domu v mestu. Takrat je bilo namreč potovanje zelo nevarno, ko še ni bilo železnice; potnik ni bil varen pred tolovaji, ki so liki volkovi planili' iz gozdne zasede na mimoidoče potnike, ako so pri njih slutili kako vrednost. Ure potekajo. Solnce je zašlo in bledi mesec že plava smejoče med oblački. Grajš-čak je povečerjal, stopil na teraso, prižgal smodko, sedel v počivalnik in se zamislil. Pripovedovanje odišlega prijatelja mu ni dato miru in ga je od hipa do hipa bolj razdražalo. Jedva je ■čakal trenotka. da se povrne brezznačajni mladenič domov. Ker ga je to razmišljanje preveč vznemirjalo, je začel premišljevati o tem, kar mu je med večerjo pripovedoval sluga, kako so pastirji zopet našli v .paepadu oropanega in umorjenega človeka. Ves se je poglobil v to razmotrivanje, kje se neki skrivajo gnusni razbojniki, da jim oblast, ne more priti na sled. Med tem premišljanjem začuje konjski peket, ki ga pa ni malo začudil, ker ni prihajal iz grajske poti, marveč ocl nasprotne gozdne strani. Posluša in začuje svoje ime. »Kdo je, ki me kliče ?« »»Jaz, prijatelj, baron Herbst! Svetuj mi, kako pridem najlažje do tebe; zašel sem !«« Par trenotkov pozneje je konj hržal v hlevu, dočim je jezdec sedel zopet v sobi pri prijatelju Bauern-heimu. »Veš, ravno sem nameraval iz gozda na državno cesto, ko mi hlopne pred konja človeče. Z levico mi je tiščal konja za uzdo, z desnico pa mi je pritiskal puško na prsa z obetanjem, da jo sproži, ako mu ne dam vsega svojega imetja. Odstopil sem mu seveda vse: mošnjo z denarjem, uro — katere dragocenost si ti občudoval še clavi — in srebrno tobačnico z mojimi •črkami. Nato sem zdirjal, da pobegnem smrti. Ali nisem mogel dolgo naprej, notranji glas mi ni dal miru in krenil sem navzlic vsej nevarnosti po drugi strani v hosto, da pridem po ovinku zopet k tebi ter —-- »No, zakaj si naenkrat obmolknil, saj te nihče ne čuje, nečak se itak še ni vrnil z lova !« »»Oh, prijatelj ! Res težko mi je pri srcu. kajti, ako sem te davi s svojim pripovedovanjem osupnil, te bom sedaj zgrozil!«« »O ! Zakaj neki ?« »»Zato.... zato, ker ropar, ki me je napadel, je bil tvoj nečak !«« Tema je razgrnjena nad slamnatimi kočami okoli gradu in grobna tišina vlada vsenaokrog. Tudi v gradu že vse miruje in počiva; le tam gori ob strani brli še lučka, grajščak še budi tam gori, zamaknjen v svoje misli. Ropot grajskih duri ga predrami, da privzdigne glavo in posluša. Stopinje preko visokih stopnic, korakanje po kamnitem hodniku, odpiranje vrat in zopet tišina. Čez nekaj časa ustane grajščak izza mize, si potiplje za pasom, vzame leščerbo v roko in odide po prstih v — nečakovo spalnico. Posveti s svetiljko napram postelji in izprevidi, da mladenič spi. Pogleda okoli po sobi. Tam na mizi je fantov plašč, v sredini nekoliko privzdignjen. Grajščaka ne vara oko; pod plaščem je mala culica ! Pogled vanjo in grajščak se zdrzne. V culici so razni dragoceni predmeti in tri mošnjički denarja. Srebrna tobačnica pade na tla z ropotom, da se speči fant vzbudi in zahruli : »Kdo je tukaj ?« »»Jaz, razbojnikov stric«« odgovori rezko grajščak in prestreli falotu možgane. * * * Zopet je stal pl. Bauernheim pred sodiščem, kakor pred petnajstimi leti, a kakor takrat, je bil grajščak oproščen tudi sedaj. Kadar nastopa človek zamozavestno v obrambo časti, ne more biti kaznovan ! RODOLJUBKA : K OBLETNICI 13. JULIJA, Buči, buči morje, ti, jadransko, da prevpiješ našo bol slovansko, da osveto skličeš nad bakljado, maščevanje kruto nad grmado, Ni tedaj še bilo stavb šopirnih, ni še bilo 'tod noči netoirnih, ni Neronovih potomcev bilo, le slovansko pleme tod je žilo. ki prižgali nam jo, ko lopovi, blaznobesni gospodarji novi v nadi, da otrpne naša četa, naša govorica in prosveta ! Ali glej ! Z bregov časti in slave prihrumelo v naše je dobrave mnoštvo, ki z zvenkečimi cekini seglo po Jadranski je brežini. Ej, zaman ! Pred nami vzpno se časi, ko odmevali slovanski glasi sami so po divni tej obali, tleh, ki le Slovani jih orali. Dedje naši v skromnosti živeči klonili v kupčiji so vabeči : po! imetja tujcu so prodali, da prodajo dušo.... niso znali ! Niso znali', da za njih sinove skopal tujski bes bo tu grobove, da se ko mrčes nam v drob zarije, nas zasužnji, nam srce izpije. Niso znali revni dedje Jiaši. da trimogi bodo nom mejaši : nam svetinje narodne teptali in damovja naša požigali. Ni-so znali za naš jok in kletev, ne za bridko nam zorečo žetev : da vinogradi in njih livade bodo tujcu prostor za grmade. Vrh Kalvarije drhti naš narod stoka v jarmu ves obmorski zarod; jezik in roke tišče okovi hiše oblizujejo plamovi ! Vendar ! Kljub znakovom smrti v dušah naših niso upi stri.... Zdravočilo je slovansko seme, večno tu ostane naše pleme ! Tužnogole v vis štrle zidine, ki hranile nežne so spojine naših želj, molitev, nad in pesmi v času radostnem al v dobi resni. Streti hoče nas pohlep sovraga alii duše vztrajne ne omaga.... Kar je naše bilo, naše bodi, b'li smo prvi ob Jadranski vodi 1 Buči, buči morje, ti, jadransko, da bolest prevpiješ našo lansko, da nam v grudi vliješ tolažila : Nikdar nas ne vničii tuja sila !! GRACIJANOVA : CAR PETROVA KOČA V ZAANDAMU. Vendar, da vlije v njih srca pristno navdušenje in resnično podjetnost v povzdigo domovine, je sklend posvetiti se temu poslu tudi sam, da postane pravi poznavalec in razsodnik v gradnji ladij. V dosego tega smotra, je sklenil podati se v tujino in se tamkaj sam naučiti tega ne le velezabavnega, ampak dobičkonosnega opravila. Odločil se je, da pojde v podjetno Holand-sko; izredno naklonjenost do tega kraljestva je zadobil že z dnem, ko so mu Nizozemci — nameščeni po Rusiji — pripovedovali o napredku te in one obrti, ki povspe-šuje blagostanje državljanov in dobrobit državnega gospodarstva. Prikupila pa se mu je ta dežela v prvi vrsti zato, ker se prostira na morskem obrežju ter je slovela tedaj kot najmarljivejša ladjedelnica vse Evrope. Uverjen je bil, cla se v njej seznani tudi z evropskimi naredbami, uporabami in izidom v posamičnih podjetjih, ki jih prenese v obliki pouka in sodelovanja na oltar lastne očetnjave. Ravnal se je po načelu, da kedor hoče postati izvedenec v tej ali oni stroki, mora v dosego izpopolnitve začeti sam z najprimitivnejšim opravkom, ki ga zahteva dotični stan. Ali jedva je sprožil to svojo misel, že je naletel na nasprotstvo gospodujočih strank, ki so gojile svoje posebne predsodke v tujinstvu in inozemcih vobče. Naletel je na oster odpor v stare navade zakrknjenih duhov, ki so slutili v Petrovem sklepu vsemožno kršenje pravoslavne vere in ruskih zakonov. Iz njihove nevolje pa se ni izcimilo le godrnjanje, ,ki bi se zaključilo lahko s 'pametnim posvarilom, pač pa brezsrčna strupena zarota, ki je Petru še jačje raz-plamenila njega zadnjo željo. No, mila usoda je razkrila tudi o tej priliki mlademu monarhu potuhnjene sovražnike, da - razveljavljajoč njihove nečloveške nakane z grozovito kaznijo - je umel docela izčrpati nevarno zalego. Pri tem je Peter vendarle uvidel, da kljub vsem strogim kazenskim naredbam, se lahko osnuje nova zarota, ki bi se jej ne mogel ogniti pravočasno. Toda car Peter bi ne bil Peter Veliki, ako bi slehernemu podvzetnemu načrtku ne preskrbel vselej dveh smeri. Enako je postopal tudi pri tej priložnosti! — Navidezno se je jel kazati mlačnega za odhod na Holandsko, naposled je popolnem zanemarjal to misel, češ da ga prev-zemlje druga vzviš^nejša skrb. Baš v tedanji dobi je vzbujala Turčija na južni meji Rusije nemal nemir s svojimi pripravami v oboroževanju. Zato -je bistroumni Peter sklenil, da odpošlje poslanstvo do vseh evropskih velesil z nalogom, da si prisvoje in zagotove sopomoč napram Turkom v morebitni sili. In glej! Ko da je potrkal z magično paličico, že je stalo čez nekaj tednov iz vse Rusije zbranih nad 300 glav najodličnejšega poslaništva, kateremu se je pridružil tudi sam car. Akoravno je bila skoro vsa skupina vitežko opremljena — ker je bil priprosto oblečen le car in par knezov — so vendar potovali kot nepoznanci, razodevajoč se le v prestolnicah. Gostoljubno ali nepovoljno sprejeti so posetili in Hanoveranski. Končno se je Peter domislil, da je razne dvore, kakor onega v Švedski, Kurlandiji, Pruski nastopil zanj primeren čas izvršiti svojo neodoljivo, nikomur razodeto namero. In poslovil se je od poslaništva diplomatičnim načinom češ, da je potreben oclpo-čitka, dočim se oni lahko brez njega napotijo na Bran-denburško. In ko so verni ruski kneževiči odpotovali z odlokom sniti se s carjem v Amsterdamu že v nekolikih tednih, se je vladar odpravil na Nizozemsko s šestimi plemiči. Zaandam je slovel v takratni dobi kakor najvažnejša postojanka z ozirom na ladjegraditeljstvo. V njegovem pristanišču je bilo vselej najmanj petdesetero različnih ladij: parnikov, trabakol. skale - jev, basti-mentov, jadrnic in gondol, na katerih je dan in noč : od večerne zarje do jutranje zore klopotalo kovaško kladivo ter uro za uro, od zore do mraka hreščala tesarska žaga, da je bilo že v petih tednih izdelana vsaka še tako velika ladja. O prometu in delovanju te pokrajine so carju — ki se je vedno zanimal za vse — razodevali oni Holandci, ki so bili zaposleni v Arhangelskeip in Voronežu. Prišeclši s svojim malim spremstvom kot, navaden tujec v Amsterdam, se je mudil car v njem le toliko, da si je nabavil priprosto pomorščakovo obleko. Preobleki sta se morala ž njim tudi kneževiča Imere-tinski in Menšikovič, kar ju nikakor ni ozlovolilo, ampak jima prizadevalo izredno zabavo. In dočim so pustili ostale štiri rojake v Amsterdamu, so odpluli preoblečenci v Zaandam. Opazujoč med potjo vse, kar ga je okroževalo, je car nenadoma velel čolnarju naj odloži vesli. Nedaleč od carjeve barke se je med hehetajočimi valčki gugal v bližini mahovite skale droben čolniček; ob njega rob pa se je z veršo v rokah pripogibal ribič. «Š-čim se ukvarjate», je nagovoril Peter holands-kega ribarja. «Navadno lovim jegulje, danes pa rake, kakor vidite», je namigujoč na svoj sak odvrnil Holan-dec in privzdignil glavo. In tedaj bi se mu bila od iznenadenja vrša skoro izmuznila iz rok a v slabi ruščini je mož, ki je služil nekoč v Rusiji kakor kovač in poznal carja urno zaklical : «Veličanstvo» ! «Torej me poznaš, Kist? Prav tako; ravno to sem si želel !» — Priprosti možakar pa je vnovič ves zmeden — ko da ne zaupa več lastnim očem — motril ruske potnike, oblečene v belih platnenih hlačah, rdečasto-karirastem jopiču in lakirasti čepici. A še bolj se je zavzel Kist, ko mu je ruski monarh prestopivši v njegovo barčico, razodel svojo namero, v katero je zamesil tudi svoj sklep, da se nastane pod njegovo streho. Ho-landski rokodelec se je popraskal v skrbeh za ušesom, I da ponese to skrivnost s seboj v grob in da mu odstopi, za nekaj tednov polovico svojega domovja. braneč se rekši, da mu rdi obraz od sramu že tedaj, ko domači pastor prestopi njega siromašno bajto, ne more torej nikakor dopustiti, da bi stopil vanjo mogočni ruski car. Seveda je Kistova iskrena hranitev pomagala bore malo. Ni mu preostajalo drugega, ko obljubiti cesarju, V glorijoli blaženosti, ko da ga je zadela posebna sreča ter neprikriti zadovoljnosti, s kakoršno ni morda prestopil še nikoli svoje razkošne palače, je prekoračil ruski car tega dne cvileči prag lesene Kistove koče. Pripravljen nasprotovati v potrebi vsem zaprekam, je sklenil podvreči se sleherni pomanjkljivosti, samo da se izuči vsega onega, s čemur bi po njegovem naziranju cvelo očetnjavi najmilejše blagostanje, to je: izvežbat-i se v priprostem rokodelstvu tako temeljito, da bi potom lastnjega znanja podelil svojim podanikom najboljši pouk. Da bi ne vzbudil kot priprost delavec kake sumnje s potratnostjo, se je ravnal točno po onem načinu življenja, ki je bil po Kistovem pripovedanju običajen med holandskimi pomorščaki. Zajutrek in malo južino si je car pripravljal kar sam na lastnem ognjišču; obedovat pa je zahajal v najpriprostejše krčme, ki so bile vsakdanja zavetišča tudi drugim izvem zaandamskim delavcem. O mraku pa je privoščil vsaj včasih borno urico tovarišem domačinom, ki so ga — da mu odnesejo domotožje — vab-Ijali v svoji gostoljubnosti v krog lastnih rodbinic. Dandanes se potomci istih obitelji, kajpada, radi pohvalijo, kako je pred dobrimi dvestoletji sam ruski car sedeval na «oni le orehovi skrinji», kako je «njihovi praprababici» podaril rožo, kako je popestoval deteta, «njihovega sedanjega pradedka», kako je «z onim lesenim korcem», ki visi na steni zajel vodo .iz škafa i. t. d. Ohranile pa so si ga v spomin mnoge stare tovarne in razni pred stoletji ustanovljeni zavodi, v katere je zaliajal. Najljubši izprehod je bil mlademu carju preko zaliva; zato si je kupil barčico, glede katere je pripovedoval tovarišem, da mu jo je posodil hišni gospodar. Peter je bil zelo priljuden človek, zato se je vsakemu prikupil na prvi mah, seveda v prvi vrsti brhkim Holanclkam, ki ho samcato ali v druščini zahajale namenoma baš tedaj ali v prodajalno po soli in popra, ali pod glavni nasip zajemat vode, dobro vedoč, da se vračajo iz pristaniških delavnic krepki rokodelci, izmed katerih jim je osobito ugajal gibčni, visoko-vzrasli ruski fant s svojimi iskrečimi pogledi in gostimi lasmi. Žalibog je odjenjalo kmalu tudi to tiho .nedolžno radovanje. Peter je prenočeval v Kistovi bajti komaj nekaj tednov, ko je priprost slučaj razkril vso s toli previdnostjo negovano skrivnost. I (Nadaljevanje). DROBTINE MORSKA ČUDESA. (Iz francoščiue.) Morje skriva v svojih globinah skoraj nepojmljiva čucksa Ta čudežni svet je skrivnosten in zato nas mika. V prozornih vodah more segati pogled je do gotove glo-boOine ter opazovati karkoli skriva le-ta v sebi. čim globlje pa prodira svetloba tem šibkejša postaja in v globo-čini 300 metrov vlada popolna tišina in tema. Napačna je domneva, da so ti kraji nenaseljeni, življenje je tu kar-kor v bližini gladine. Nebroj čudnih, nenavadnih bitij prebiva tukaj in ta si morajo sama ustvarjati svetlobo, aa se morejo premikati in gibati v tej večni tmini. Svetijo se v temi- njihova telesa se iskre. Rudečkasti in zelenkasti odsevi razsvetljujejo krasno to začarano kraljestvo. Te čarobna, mnogoobrazna in raznobarvna bitja ugašajo, čim se čutijo zasledovana, in zbeže, a se zopet prižigajo, ko se družijo in love svoj plen. Morsko dno ni enolično, kakor ono veletokov in rek, ampak mnogolično liki zemeljska površina. Tu imamo gore in doline, planote, reke, goste pragozde in celo ognjenike. Bruhajoči ognjeniki vzvalove vodo, izmečejo s silo mogočno kamenje, iz dna privre tvarina in zemlja v toliki meri1, da se prikaže nov otok, porojen iz vtfiov. Morska voda je različne barve. Oddaljenost dna od gladine vpliva na barvo vode. Rumenkasto dno daje vodi zelenkasti odsev. Ako je rumena barva močnejša slaniki prave združene vojske, ki obiščejo bregove Severnega morja. Včasih spremene smer potovanju ter kiatkomalo zapusle obrežje, ki so ga obiskovali skozi dolgo časa. Tako so svoj čas mrgolela njihova krdela ob Norvežkih obalih, metdem ko so dandanes tam popolnoma izginila. Nadomestujejo jih sicer lokarde, ki so mogoče zakrivile, da so iziginili. slaniki. Lokarde so izvanredno požiešne, lotijo se slanikov ter jih požro, čeprav so skoro iste velikosti. Tun, velika, bojazljiva riba odpluje čez žilno v Sredozemsko morje. Kakor žerjavi po zraku, tako potujejo tudi ti v trikotni sestavi z najsposobnejšim na čelu, da lažje režejo valove. Ujeti se komaj otepava^o, dozdeva se, kakor bi se vdali žalostni usodi in ko se jemljejo iz vode, jadikujejo, kakor otroci. Kakšne lepe dohodke donašajo neizmerna krdela, polenovk, ki jih naši pomorščaki polove leto za letom v bližini Nove zemlje v velikanskih množinah ! Človek ni edini sovražnik teh ubogih živalic. Pod vodo se bijejo večkrat srdite, da grozne bitke. Morski volk, zelo nevaren morski prebivalec, podira vse, kar sreča. Potapljači se ga boje in so navadno oboroženi z dolgin nožem, s katerim skušajo prebosti groznega nasprotnika. — Raki, ki jih ščiti trda črepinja, pogoltnejo živalice, ki prihajajo v njihov okoliš. Obratno prihaja tudi zanje trenotek, ko se i oni izpostavljajo isti usodi, kakor njihove žrtve: zdebele se precej hitro. Ker pa od-devajoča jih zaščita ne more tako naglo rasti, so v njej kakor stlačeni, duši jih, napenjajo vse sile in slednjič jim res razpoči lupina. Oni pa so goli in brez obrambe, dokler ne nadomesti prejšnje zaščite nova, njim bolj primerna. V tej kritični dobi se skrivajo, kakor pač morejo, v pesku in po skalnih razpokah. A vedno jim njihova svi! jata ne koristi. Druge živali se branijo na različne načine. Nabasane so z elektriko ter treščijo ž njo ob tla svoje sovražnike Kdor se jih dotakne, omrtvi za nekaj časa vsled pretresa, ki g a je občutil. V teh podmorskih globinah, človeku nedosegljivih, se vrši boj za obstanek, boj brez presledka in do skrajčnosti slabotni in manj spretni ob-leže. In če bi temu ne bilo tako, kako naj bi morje hra-ni'o vse svoje prebivalce, če pomislimo, da leže ena sama ptlenovka devet miljonov iker v letu ? Goričanka. KAM GREDO? Kam gredo naši lepi, stari običaji ? Ginejo in minejo kakor cvet v jeseni. Ta zemlja je naša, naše je ravno polje, ta zemlja, polji: od davnin. Včasih se je odpri tihi dom naših okoličank — na Telovo je bilo — in iz njega so izšle mladenke in starke, s pečo na glavi, na ramah svetlo svileno ruto iz samih vezenin in pu-šeljc na prsih, široko modro krilo z rdečim našitkom. V Trstu so jih vsi občudovali in vsi spoštovali. Nikdar ni prišlo nikomur na misel da bi se spodtikal nad tem. In koliko je bilo še lepših mandrjark ! Nepregledna vrsta naših krasnih noš vzbuja poseben čut; kakor cla vidiš nekaj posebno lepega; nekaj vzvišenega je v tej krasoti, kar se ne cla dopovedati. Pred menoj je dekle v nar. noši. Hipoma se domisliš stare korenine, nespremenjene navade, ki je bila last staršev, starih staršev, in ki naj Ti bo že zato sveta kakor starinska podoba. In od tega živega spomenika se, dekle, odvračaš ? Če hočeš, da bodo Tvoje vnukinje posnemale tvoj zgled, tedaj ven z obleko; obleci jo in kmalu te bodo tudi druge posnemale ! Če boš samo čakala, boš zadala naši lepi noši samo smrt, kakor so ji jo zadali naši fantje, možje. Seveda si vsaka žena ne more privoščiti tako dragocenega imetja kakor je obleka nar. noše, ker stane danes mnogo denarja. Vem pa dobro, da je veliko Slovenk, ki si kupujejo dragocenih oprav. Dekle : kadar si botra, prikaži se v narodni noši; pa tudi ako si v Trstu samem. Kdo se ti bo upal kaj reči, saj se ti bo vsakdo natiho umaknil, ker noša mu bije besede v obraz : »To je naših starih mater ukaz !« Pa ne samo botri nska tudi poročna naj bo ta obleka. Res je sicer, da moraš dolgo štediti zanjo, toda dobro veš, da jo bodo morda nosile tvoje hčere in njihove hčere čez dolgih sto let. In denar je prihranjen, račun poravnan. K sklepu naj omenim dekleta na Proseku pri Trstu, ki so res vzgl^dna in ki so tamkaj kakor druga leta tudi letos povzdignile slovesnost s svojimi nošami ob raznih prilikah. Pred vsem svetom so pokazale, da so polja njihova in zemlja in bele ceste. Hranite, dekleta, prelepe stare navade ! & ! ' VBTOVčEVA. OB SPOMINIH. V spominu mi je izlet, ki ga je priredila pred leti prijateljska jugoslovanska druščina v Benetke. O tisti priliki smo najeli par gondol ter prepevajoč naše narodne pesmi, se zibali po bajnih lagunah med zgodovinsko važnimi palačami. Na obrežju so postajali parčki, skupinice, gruče in naposled vsaj tretjina Ve-nezianov, ki nam je pozdravno ploskala.... In spominjam se svojega nekdanjega pripoto-vanja v Neapelj, po vsem mestu so vihrale zastave in ponekod naša slov. trobojnica. »Kaj neki to pomeni ?« »»Jutri je imendan naše kraljice in ker je Črno-gorka, plapolajo tisti praporčki njeni narodnosti v čast!«« O mraku pa sem stopila v vrvež razigrane množice in srkajoč svoj sladoled, poslušala ubrano sviranje mile črnogorske himne : Onamo, onamo za brda ona.... In se nisem mogla vzdržati nasmeška ob klicu, ki mu, je sledilo vse polno navdušenih vzklikov: Civjo ! (Zivio) Pa sem primerjala Napoli s Trstom, oziroma neapeljske Italijane s tržaškimi.... V spominu mi je ivpepeljeno mesto Pompej in njegove grobno samotne, z lavo pokrite ulice, njegove napol razrušene, breztrešne stavbe. In pri tem se spominjam razgovora z dvema gospodoma. »Za kako leto pridemo v Trst, da vas rešimo!« »»To se ne zgocli nikoli ali pa le za prehodno dobo. Trst je največe slovensko mesto in mi tržaški Slovenci smo jaki in neizpodbitni, ko ti mramornati pompejski stebri, ki jih ni mogel zrušiti ne vezuvni orkan, niti tisočletna doba. Vi živite v zmoti glede Trsta in Primorskega vobče ! V Trstu je le peščica pristnih Italijanov; vsi drugi, ki se Italijanom prištevajo z vso zagriženostjo, imajo hrvatskega o-četa, ali slovensko mater !«« »Pa če je to res, kako da se tako raznarodujejo ?« »»Raznaroduje in odtujuje nam jih italijanska šola. kajti občina nam noče ustanoviti narodnih šol««. »In v kakšno šolo ste zahajali oni, ki se niste poitalij ančili ?« »»Trdna, neomajna, narodna zavest naših lastnih roditeljev nas je obranila narodne pogube!«« »Torej bolj nego tržaški magistrat, so krivi na poitalijančevanju svojih otrok, lastni starši ?« »»Žalibog, da je tako....«« V spominu mi je prizorček vtramvvaju. Vsi čitajo italijanske liste. Tudi jaz izvlečem časnik. Tik mene sedi italijanski gospodek. »Zakaj čitate v slovanskem jeziku ?« »»Zato, ker čitam v jeziku, v kakoršnem se mi bJjubi in zato, ker je ta jezik moja materinščina !«« »Pa idite v Jugoslavijo!« »»Zakaj neki ? Jaz sem tu doma. Idite rajše vi v Genovo !«« »Tukaj je Italija !« »»Sedaj da! Toda veste -li kje je trg Gari-baldi,?«« »No in potem ?« »»Bene ! Tam je bilo polje mojega pradeda; še rastejo sredi trga drevesa, ki jih je bil on vsadil ! In kamor je sedaj poštno poslopje in Jtolodvor, tam so bile njive nekega Barkovljana in Rojančana, ki sta bila prijatelja mojega deda!«« »A tako stojijo stvari ?« »»Tako, tako, vidite ! Pa me pošiljate v Jugoslavijo ! Držitei raje jezik za zobmi, drugače se vam bodo zaježili lasje, če me silite govoriti še nadalje !«« In umolknil je..., in sopotniki so.... vnovič zrli •časopise in morda čitali.... In s tolikimi spomini, mi uhajajo misli v Rim. Hipno se izprehajam po Neronovem parku in zrem na starodavne kipe in na očrnele kamnite klopice ... hipno sedem na nizko obzidje in gledam pred se nizdol na prezanimivi Forum romanum in opazujem svetišče nekdanjih vestalk, pa ljudsko sodišče in celo vrsto zgodovinsko važnih ruševin.... In ko na perotih lete misli dalje, sedaj v katakombe, sedaj k reki Tiberi.... in končno zdrknejo skozi visoko obokana okna v..... parlament. Je - ] i mogoče? česar si nismo nikoli pričakovali. o čemur nismo predleti niti mislili, dasi smo slutili že v mozgu svojih kosti neko državno izpremembo, to se je zgodilo : k Italiji spadamo ! Tam pred nepregledno italijansko množico stoji na odru zastopnik našega naroda in govori, pripoveduje, prepričava.... Zaman ! V obraz mu brlizgajo najnesramnejše psovke, kakoršne bi si jih kvečem le na tihem izrekli le nekulturni ljudje.... Toda naš zestopnik predava v našem imenu in zato zasluži naše podvojeno spoštovanje, ko se vrne med nas, da mu damo vsaj delec zadoščenja za vse sramotilke, ki jih je moral slišati, pretrpeti in požreti v prospeh naše.odrešitve.... Nazivi jejo ga sleparja, neolikane^, opico, barbara, podleža, klečeplazca, lažnjivca in goljufa. To so vozli na volovski žili, s katero ga moralno pretepajo. Nihče ga ne brani, niti zastopnik komunistov, kateremu ,je v svoji preslepljenosti in nevednosti dalo svoj glas šesttisoč Slovencev.... Ne, nikdo ga ne brani, kajti vsi žive v zmoti, v prevarjenosti, v nabujščenju. Saj. odkar je to ozemlje zasedla Italija, odtedaj prehaja strupena žlindra tržaških italijanskih časopisov nemoteno in nebrzdano v časopise osrednje Italije. In ljudje onstran Jadrana verujejo odrešenim bratom; Rimljani in Italici sploh ne morejo pojmiti, da bi bili trž. Italijani pretvarjalci resnice in krivi tolmači kulture. Zato jih posnemajo v zafrkacijah in sramotenju. saj ne mislijo, da provzro-čajo našemu zastopniku krivico. Oni pač baje niti ne pomislijo, da oni ki zaženejo prvi psovko po dvorani, so pravzaprav slovanski raznarodovanci in poitalijan-čeni slovanski brstiči. Nekaterim je mati Kraševka. nekaterim je soproga Slovenka, nekateri pa so po očetu ali dedu Slovani, 11 pr. Suvič in Pogačnik. A ta dvajica namesto, da bi v počeščenje spomina svojih prednikov z virhom kadila okoli '»Vilfana, se z vso brezobzirnostjo dere z neutemeljenimi dokazili, da na Primorskem ni Slovanov in ako so, da so to le pOslovanjeni Italijani. Žalostna nam majka! In tako trditev si usojata izustiti baš ta dva s svojimi slovanskimi priimki.... In vnovič me obvladujejo spomini.... Nekdo — našega plemena — sprejema sveže cvetke z naše primorske grude.... in nam v pozdrav pošilja poljube in obljube.... Mi pa smo okovani in sestradanega duha premišljujemo o prešlost-i, o pričujočnosti, o poljubu in obetanju.... in potrpežljivo čakamo vstajenja ali smrti.... Marica. STOLETNICA B. SMETANE. Letos preteče slo let, odkar ji bil rojen češki skladatedj, Bedrich Smetana, s katerim se Cehi pa vsej pravici tako zelo ponašajo. In skorc preteče tudi petdeset let, odkar je veliki glasbenik umrl v blazni,ci. Za časa svoje pameti je priobčil mnogo simfoničnih skladb, pa tudii celo vrsto večjih vprizoritev kakor Dalibor, Poljub, Dve vdovi, Braniborci na. Češkem i. 1. d. Toda navzKe njihovi častni vrednoti, mu le opere niso donCsle pričakovanega ter zasluženega priznanja in to iz razlogu, kci ie ravno v istem času glazbenik W(agner vzbujal s svojo umetnostjo občo pozornost, da je njegovo slavljenje zatemnelo vse druge, ki so se sukali okoli njega in naj so njihove baklja svetile še tako bajnočarobno. Še le polem, ko so se merodajni sloji in krogi nekako pre-najeli Wagnerja, so začeli nastavljati svojo uho tudi drugim. Tedaj je bil Bedo Smetana v petdesetem letu svoje dobe, in je zložii »Prodano nevesto«, ki jo je bil poslal opernemu gledališču v Petrogradu Ta skladba je Ruse tako prevzela, da so mu priredili sijajno poveličevanje. In ker je bil Slovan, so ga pozdravljali in nazivljali svojega , narodnega učitelja na. glasbeni livadi. Njegova slava je segla tako visoko, da je bil povabljen na carski dvor ter bil kraljevsko sprejel. Vsled tega svojega dela je moral prepotovati vso Evropo, kajti vse ga je hotelo osebno slišati in videti. In tako je nostopal po vseh glavnih gledališčih v Parizu, v Kristjaniji, na Dunaju, v Belgradu, Zagrebu in.... v Pragi. Vsepovsod so bile ovacije in svečanosti lake, da so njega samega učinile nepojmljivega nad divoto lastnega dela. Prenapetost neutrudljitvega delovanja pa mu kmalu ni legla le na živce, marveč tudi na možgane: Nekega dne, ko se je vnovič odločil spisati nekaj tako nebeškega, kakor je njegova Prodana nevesta, je njegova družina zapazila, kako je med delom razdražen, kako se smeje, joče, vriska.... dočim so note izdajale samo zmedo.... Siromak ! Medtem, ko so po gledališčih ploskali njegovemu geniju, mu nabožno kadilil z vsemožriim virhom ter prehajali kar i/, ravnotežja ob bajnem napevu »Razmisli se Maženka«, je on, stvaritelj toga prelestno mamljivega motiva, oft, kadaver tega •gcniia v umobolnici hiral, hiral, blodil in izdihnil.... Slava njegovemu spominu 1 VAŽNI UKREPI O AVSTR. VOJNEM POSOJILU. Kakor poroča tržaški »Piceolo«, prihaja vendar enkrat na površje tudi avstr. vojno posojilo, ki je je marsikdo izmed nas svoječasno dal državi na razpolago iz povsem drugih razlogov, nego iz domoljubja do ranjke Avstrije. Po zabljučrtih sklepih SI. Gerrnainske mirovne pogodbe mora vsaka država, ki je kaj podedovala po smrti avstr. zmaja, prevzeli nase z blagri vred tudi pri-poznanje avstr. posojila od strani onih ljudi, ki so postali njeni podaniki. Zato se je Trgovsko obrlna zbornica v Trstu sporazumela (na korist prebivalcev v priklopljenem ozemlju) z zbornicami v Bocnu, Gorici, Roveredu, Rovinju in v Zaidru, da je v to svrho in v proučevanje 'izvolila posebno komisijo, ki ji načeluje vele-tržec, g. Oskar Cosulich. In odbor je sestavil spomenico, ki jo je že odposlal v Rim v blagohotno važevanje in razrešitev in sicer na naslov zaklad-nega ministra Bonomi in glavarja osrednjega urada novih ital. pokrajin, g. Salata. Spomenica predlaga razrešitev vojnega posojila v obliki s 60% za vse one posojevalce, ki pripadajo in so neizseijeni in zatorej še nastanjeni v Julijanski Benečiji, dočim določa 40% za vse semkaj spadajoče, toda onstran meje prebivajoče ital. državljane. lAPlDANIZA IZHAJAVTRSTU1. VSAKEGA ME-JHIJKHl ll\H SECA. - IZDAJA JO SAMOSTOJEN IZOBRAŽEVALNI ŽENSKI KROŽEK. — LETNA NAROČNINA IZNAŠA 10 L, ZA JUGOSLAVIJO 60 K. — POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 80 STOTINK, V JUGOSLAVIJI 5 K. — UREDNIŠTVO IN jUPRAVA JE V TRSTU, VIA SCORCOLA 492, I. — UREDNICA JE MARICA STEPANČIČEVA (GREGORIČ). Antonija Mermolja Rieger priporoča svoj MODNI SALON Trst ■ ulica Commerciale, 3 IVAH KEHŽE ima v lastni zalogi najraznovrstnejše Kuhinjske in druge hišne potrebščine iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti. Trst, Trg sv. Ivana štev. 1. AflDREJ VATOVEG trgovina Mm, delikafes in Miiijaln. blaga v ulici XXX Ottobre st. 10 (nasproti Ljubljanski banki) kupuje in prodaja raznovrstne kmetske pridelke ter se priporoča cenj. bralkam Jadranke za obilen obisk.