PALATALNA LJ IN NJ
Stanislav Skrabec je v spisu »O glasu in naglasu našega jezika v izreki in pisavi« 1870 učil, da sta Ij in nj enotna glasova. Tudi A. Breznik je v prvi izdaji svoje slovnice učil: Topljeni ali mehki Ij je po svoji izreki enoten, ne dvojen glas. Podobno je poudaril o topljenem nj in isto ponovil v nadaljnjih izdajah svoje slovnice.
Leta 1935 je izšel Breznik-Ramovšev Pravopis, ki določa: Glasovni skupini Ij in nj govorimo razločno v obeh sestavnih delih, le na koncu zloga (besede) se drugi del (glas i, zapisani j) ne izgovarja, zato pa je prvi del (1, n) mehak jasen glas.
Po Ruplovem Pravorečju iz leta 1946 se Ij in nj izgovarjata pred samoglasniki v obeh sestavnih delih. Zato je v zborni izreki določen izgovor 1 + j, n + j oziroma 1, n z intenzivno artikulacijo, ki stori, da postaneta 1 in n meč j a (str. 46).
62
SP iz leta 1950 ponavlja pravilo Breznik-Ramovševega Pravopisa iz 1934.
Iz navedenih podatkov se da sklepati, da je pravilo o izreki skupine Ij določil Fr. Ramovš. Njegova avtoriteta je potegnila za seboj sodelavce pri SP iz leta 1950, zatem pa še avtorje najnovejše slovenske slovnice iz 1956.
Izreka skupin Ij in nj, kot jo določa SP in najnovejša slovnica, je koncesija ne morda ljudski izreki, temveč izreki, nastah pod vplivom črkopisa, ki za palatalni r in li nima posebne črke. Ta izreka je utemeljena le, ako upoštevamo med izobraženci udomačeno, čeprav nenaravno in neljudsko izreko po pisani črki. Fr. Bezlaj je v »Orisu slovenskega knjižnega izgovora« ugotovil, da palatalnega 1 ni poznala v svojem izgovoru nobena poskusna oseba, da je 1 v skupini Ij le rahlo palataliziran, tako da je izreko treba opredeliti kot 1 +4-
Približno tako usodo je doživljal prvotni palatalni h. Ta je sicer ohranjen v posameznih narečjih, drugod pa nadomeščen z drugačnimi glasovi, ni pa se razcepil v n -h j, kot terjajo za izgovor današnja pravorečna pravila.
Iz vsega navedenega je razumljivo, da je izreka 1 + j in n + j ne le zame, temveč še za marsikoga nenaravna. Pred seboj imam dopise, ki tako izreko grajajo. V enem izmed njih berem tole: »Vselej me zabole ušesa, kadar slišim po radiu tisto zoprno izreko Ljubljana, ljubezen z razločnim 1 in j.«
Pisava je torej zakrivila, da so začeli šolani ljudje izrekati vsak glas v teh skupinah posebej. To pisavo je zahteval Kopitar v svoji slovnici. Prej so palatalnost različno zaznamovali oziroma pisali za palatalna 1' in h kar 1 in n; to je bilo najpogosteje odvisno od piščevega domačega narečja.
Ker se pravopisna in pravorečna pravila ne morejo in ne smejo prepogosto spreminjati, se mi zdi velika škoda, da se je z novejšimi tako avtoritativnimi priročniki, kakor sta Slovenski pravopis in najnovejša slovenska slovnica, uzakonila izreka 1 + j in n-|-j. Ker je ta izreka nenaravna in ni niti narečna, bi vsaj v pogovornem jeziku ne smela biti dovoljena. Ivan Tominec