61 UDK 37.091.64(497.4)(091):511.12 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 31. 1. 2017 Milan Hladnik* Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku First writings on numbers and basic arithmetics in Slovene language Izvleček Članek prinaša kratek pregled najstarejših slovenskih rokopisov in tiskov, ki obravnava- jo umetnost štetja in osnovnega računanja, brez višje aritmetike ali geometrije. Ob tem opišemo njihovo matematično vsebino ter jezikovne in druge posebnosti, včasih tudi nji- hov nastanek. Ključne besede: imena števnikov, števila in štetje, računanje, prvi sloven- ski zapisi, zgodovinski pregled Key words: names of numerals, numbers and counting, calculation, first Slovene writings, historical overview Od nekdaj je k osnovni izobrazbi višjih slojev družbe (duhovništva, plem- stva ali meščanstva) spadalo tudi določeno matematično znanje. Poleg branja in pisanja so pri nas plemiške in meščanske otroke npr. že od srednjega veka dalje v mestnih šolah učili osnov računanja, da bi se bolje usposobili za trgovske, upravne in druge službe. Učni jezik je bil latinščina, materni jezik (nemščina ali slovenščina) je bil dopuščen le v začetni fazi pri pouku t. i. elementarne ma- tematike oziroma računstva; višja aritmetika, osnovna algebra in geometrija, ki pridejo v šolskem kurikulu na vrsto na višji stopnji, po obvladanju osnovnega računanja, so se poučevale v latinščini. V tem sestavku nas bodo zanimali najstarejši slovenski rokopisi in tiski, ki obravnavajo štetje in računanje, se pravi poimenovanje in zapisovanje števil ter šti- * Izr. prof. dr. Milan Hladnik, univerzitetni učitelj v pokoju, e-pošta: milan.hladnik@fmf.uni-lj.si ** Hvaležen sem osebju knjižnice SŠM, ki mi je omogočilo temeljito pregledovanje in fotokopiranje starih abecednikov in drugih učbenikov. Zahvaljujem pa se tudi prof. dr. Marku Razpetu za skr- ben pregled besedila ter uredništvu in recenzentoma Šolske kronike za konstruktivne predloge. Abstract In the article a short survey of the oldest Slo- vene manuscripts and prints that consider the art of counting and doing basic arithmetics, without higher arithmetics and geometry, is giving. We describe their mathematical ingre- dients as well as their linguistical and other features, sometimes also their origin. 62 Šolska kronika • 1–2 • 2017 ri osnovne računske operacije z njimi. Skušali bomo opisati njihovo matematično vsebino, jezikovne in druge posebnosti, obenem pa morda še opozoriti na okolišči- ne njihovega nastanka. Zaradi omejenega obsega članka bomo seveda lahko podali zgolj kratek pregled tovrstnih zapisov in samostojnih publikacij. Časovno bomo zajeli obdobje prvih nekaj stoletij naše pismenosti, nekako od sredine 15. stoletja prek protestantizma, protireformacije in razsvetljenstva do konca Ilirskih provinc oziroma do nastopa Slomška in njegovih prizadevanj za slovensko šolo. Razumljivo je, da ni moglo biti slovenskih matematičnih pisanih besedil, preden je bila napisana prva slovenska beseda, niti ne tiskanih slovenskih mate- matičnih sestavkov pred prvo slovensko tiskano knjigo, vendar tudi zapisi števil in njihovih poimenovanj prav veliko ne zaostajajo za nabožnimi in drugimi bese- dili. Domača imena za števnike najdemo že v dveh rokopisnih dokumentih pred prvo slovensko tiskano knjigo, kasneje pa v prvih slovnicah in nekaterih zgodnjih slovarjih. Glavni vir za prve slovenske zapise števil in za preproste račune so od Trubarja dalje predvsem slovenski abecedniki in berila za začetni bralni pouk. V 18. stoletju pa je nekaj praktičnih navodil za računanje objavljenih tudi v raz- ličnih pratikah in priročnikih. Prve tri prave (obsežnejše) slovenske računice, tj. učbenike računstva s podrobnejšo razlago štirih računskih operacij, ki smo jih Slovenci s Pohlinom, Vodnikom in Metelkom sicer dobili konec 18. in v začetku 19. stoletja, bomo obravnavali posebej v kakšnem od naslednjih prispevkov. Števniki v prvih slovenskih rokopisih, slovnicah in slovarjih Štivenje ... vučí več cifer vkup izréči. Valentin Vodnik, Velika pratika za leto 1796 Pouk računstva se tradicionalno pričenja s spoznavanjem naravnih števil, s štetjem ter zapisovanjem števk in večmestnih števil. V skladu s cilji tega sestavka nas bo torej v starih dokumentih najprej zanimalo poimenovanje števil v sloven- ščini ter izgovorjava sestavljenih številskih izrazov. Števniki v najstarejših rokopisih Zanimivo je, da se prvi slovenski zapisi v zvezi s števili pojavijo že v rokopisni dobi naše pismenosti, torej še preden so bile natisnjene prve slovenske besede leta 1515 in pred prvo tiskano slovensko knjigo leta 1550. Doslej poznamo dva rokopisa, ki vsebujeta slovenska imena števnikov. Prvi dokument je t. i. Videmski rokopis, zvežčič iz 15. stoletja, odkrit med dokumenti nekdanje civilne bolnišnice v Vidmu (Udine) v Italiji in zvečine napi- san v furlanskem jeziku. 1 1 M. Smolik, Videmski rokopis, Enciklopedija Slovenije, 2000. 63 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Slovenski števniki iz Videmskega rokopisa, predstavljeni v tiskani obliki v knjigi N. Mikhailova. 2 V njem so na strani 15 zapisana slovenska imena števnikov od 1 do 42 (od edem do štirideset inodva) ter potem še na strani 16 števniki po stoticah od sto do petsto (od stu do petstu) ter števnika tisoč (edem mijar, edem tauzem) in dva tisoč (dva tauzem). 3 Celoten zapis števnikov lahko vidimo na prejšnji sliki, ki si- cer predstavlja transkripcijo originalnega besedila v sodobno slovensko pisavo. Opazimo, da je pri števnikih nad dvajset uporabljen italijanski način štetja, npr. dvadesetinoedem, dvadesetinadva, dvadesetinotri, ..., štiridesetinodva. Za rokopis so značilne nekatere jezikovne posebnosti, npr. edem, edemnaist, pisec ne loči med črkama s in š, uporablja tudi y za i, namesto štiri npr. zapiše stiry (v resnici ſtiry), namesto v piše u (npr. dua), posebnost so nekateri hrvatizmi (osam, dua- deset), italijanizem mijar in germanizem tauzem. 2 N. Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, 2001, str. 101. 3 Na vrhu prve strani s slovenskimi besedami je zapisan datum po starem julijanskem koledarju: 29. oktober (otuber) 1458, in ime zapisovalca: Nicholo pentor (slikar), verjetno Italijana ali Fur- lana iz Krmina ali okolice. Glede na zapisani datum je to najstarejši slovenski pisni dokument, ki je natančno datiran. 64 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Original je shranjen v občinski knjižnici v Vidmu, fotokopija (glej spodaj) pa v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Fotokopija originalnega zapisa Videmskega rokopisa (vir: N. Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, str. 241). Števniki so del besedila tudi v t. i. Černjejskem (tudi Beneškoslovenskem ali Čedajskem) rokopisu. Le-ta sicer vsebuje na 16 listih 102 kratki zaznambi, kaj so farani cerkve sv. Marije v Černjeji v Terski dolini zapustili ali darovali bratovščini sv. Marije. 4 Zapisano je, da je npr. nekdo daroval za mašo enajst zlatov, drugi dva- intrideset soldov, tretji en kvart (približno en liter) pšenice, četrti tretjino (tretji del) posestva za dve maši vsako leto itd. Primer takega zapisa vidimo na naslednji sliki v tiskani obliki z dodano transkripcijo v latinico in s prevodom v sodobno slovenščino. Posebej pa je v na- daljevanju prikazan originalni rokopis nekega drugega zapisa (z dne 21. januarja 1502), ki bi se danes glasil: Menia, mati rajnika Grigura Blažuta iz Viskorše, je zapustila Bratovščini svete Marije iz Zgorenje Černjeje en star 5 pšenice za dušo njenih mrtvih s (tem) pogojem, da bi se storili dve maši za njeno dušo. 6 4 M. Smolik, Černjejski rokopis, Enciklopedija Slovenije, 1988. 5 Star (stár) je nekdanja prostorninska mera za žito (in druge sipke snovi), približno 100 litrov (SSKJ, 1994, str. 1302), ki pa je imela v različnih časovnih obdobjih in v različnih slovenskih de- želah različno vrednost. 6 N. Mikhailov, 2001, str. 120. 65 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Ena od 52 slovenskih zaznamb v Černjejskem rokopisu v tiskani izvedbi, transkripciji v latinico in prevodu v slovenščino iz knjige N. Mikhailova. 7 Fotokopija originalnega odlomka iz Černjejskih rokopisov (vir: N. Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, str. 247). Polovica zapisov je sicer v latinskem jeziku in v severnoitalijanskem narečju, kar 52 pa jih je v slovenščini (lingua sclabonica). Pisec prvih slovenskih besedil naj bi bil Janez iz Vegle (z otoka Krka), najstarejše je iz leta 1497, kasneje so zapi- sovali tudi drugi. Černjejski rokopis je kljub svoji standardizirani obliki jezikovno pomemben za proučevanje zgodovine slovenščine zlasti v Benečiji in so ga slo- venski jezikoslovci po letu 1891 mnogo študirali in analizirali. Dokument je sicer shranjen v Arheološkem muzeju v Čedadu. 7 N. Mikhailov, 2001, str. 110. 66 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Prve slovnice in slovarji Med protestantskimi deli, ki obravnavajo števnike, je treba omeniti Boho- ričevo latinsko pisano slovnico Zimske urice (Arcticae horulae) iz leta 1584, ker vsebuje na straneh 29–30 znamenja za rimske in arabske številke in na straneh 69–76 slovenska imena za glavne in vrstilne števnike z različnimi izpeljankami kot npr. tri gube (trojni), dva krat ipd. Bohorič navaja samo števila od 1 do 10, nato po deseticah do 100 in po stoticah do 1000. Zanimivo pa ne poroča niti, kako pi- sati vmesna (sestavljena) števila z arbskimi števkami (razen omenjenih okroglih števil) niti kako jih poimenovati in izgovarjati. Edini izjemi sestavljenih števil sta, kot se zdi, letnica 1584, a zapisana le z rimskimi znamenji, in število 11, za katere- ga avtor pravi samo, da je eden nad deset. Nekaj malega starejših slovenskih izrazov v zvezi s števniki najdemo tudi v Megiserjevem štirijezičnem slovarju iz leta 1592, npr. že na drugi strani: ossem, ossemkrad, ossemdesét, ossemstu, in podobno pri drugih številih. Nekoliko več števnikov odkrijemo v dvojezičnem, italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1578-1626) Vocabulario italiano-schiavo iz leta 1607, ki je več kot samo slovar, saj vključuje poleg predgovora o slovenskih deže- lah in raznih molitev tudi slovnico. 8 Kljub naslovu slovarja in dejstvu, da je nastal na zahodnem robu slovenskega narodnostnega ozemlja in bi zato pričakovali italijanski vpliv, presenetljivo opa- zimo, da poteka štetje nad 20 zdaj po nemškem vzoru (npr. adam inu dvajſſete, dua inu duaiſſete itd.). Števnike seveda najdemo še v nekaterih rokopisnih slovarjih, Kastelčevem iz leta 1680 in Hipolitovem iz leta 1711, kasneje pa npr. še v Pohlinovi Kraynski Grammatiki iz 1768, Gutsmannovi slovenski slovnici Windische Sprachlehre 9 iz leta 1777 ali Vodnikovi Pismenosti ali Gramatiki sa Perve Shole iz 1811 itd. 8 K. Ahačič, M. Šekli, Komentar in kritični prevod slovničnega uvoda v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607), 2008, str. 79–94. 9 G. Neweklowsky, Jezik Gutsmannovega Katekizma 1762, 1997, str. 55–65. Rimska in arabska znamenja za števila iz Bohoričeve slovnice, str. 29 in 30, ter začetek poimenovanja števil pri Bohoriču, str. 69 (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 67 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Odlomek iz Ahačičeve in Šeklijeve razprave o italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe iz leta 1607, v kateri ponatiskujeta slovnični del s slovenskimi imeni števnikov. 10 Avtorja sta ljubeznivo dovolila objavo. 10 Ahačič, Šekli, 2008, str. 86–87. 68 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Števila in osnovni matematični pojmi v abecednikih in prvih enciklopedijah Arithmetica te vuči štejti, rajtati; inu ti n' hočeš prerajtati inu preštejti, kaj si Bogu dolžen? ... Geometrija te vuči visokust, globokust, inu širokust premeriti; zakaj ti sam sebe ne premeriš? 11 Matija Kastelec, Nebeški cilj, Ljubljana 1684 Tako kot drugje po Evropi so v 16. stol. tudi naši protestanti veliko pozornost posvečali šolstvu 12 in si poleg delujoče latinske stanovske šole prizadevali tudi za vzpostavitev osnovne šole v narodnem jeziku. 13 Trubarjeva zamisel slovenske osnovne šole je poleg pouka branja, pisanja, petja ter verske vzgoje vključevala tudi poučevanje računstva, res pa šele na zadnjem mestu, celo za glasbo. 14 Na prvem je bil bralni pouk, seveda z namenom, da bi lahko verniki sami brali kate- kizem, molitve in druga verska besedila; pouk pisanja je bil manj pomeben (vse do leta 1790 menda noben slovenski abecednik ni vseboval pisanih črk oziroma pisanih besedil), 15 računanje še manj. Podobno je veljalo tudi v dobi protirefor- macije, s tem da je bila vloga posvetne izobrazbe namenjena predvsem izbrancem za pripravo na duhovniški poklic, drugim pa za poglabljanje verskega življenja. 16 Torej ni čudno, da vse do terezijanskih in jožefinskih reform v 18. stoletju, ko se je povečal gospodarski in politični interes za boljšo splošno izobrazbo prebival- stva in je šola počasi in vsaj v načelu postajala državna zadeva, Slovenci nismo premogli slovenskega učbenika za pouk računanja, saj do takrat tudi slovenskih abecednikov in drugih knjig za učenje branja ni bilo prav veliko. Kljub temu lahko tudi v 250 letih po prvi slovenski knjigi naštejemo nekaj tiskanih virov, v katerih najdemo, sicer v skromnem obsegu in dokaj sramežljivo, v slovenščini predsta- vljene nekatere korake v umetnost štetja in računanja. Največkrat so abecedniku, ki je vseboval tabele črk v različnih pisavah, ta- bele zlogov in primere iz njih tvorjenih večzložnih besed ter različna krajša ali daljša nabožna besedila (molitve, božje zapovedi, verske nauke) za vajo v branju, preprosto dodali stran ali dve z zapisom števil, včasih imena števk in sestavljenih števil, včasih še pravil za štetje, kasneje pa tudi preprosto poštevanko. 11 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. (do 1805), 1988, str. 99. 12 Pred leti je ob razstavi Protestantsko šolstvo na Slovenskem v Slovenskem šolskem muzeju tudi Šolska kronika posvetila posebno številko tej tematiki, glej Šolska kronika 18 (2009), št. 2, str. 267–433. 13 V. Schmidt, 1988, str. 42. 14 Prav tam, str. 86. 15 I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk, 1960, str. 52. 16 Prav tam, str. 20. 69 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Prvi abecedniki Prvi primer takega dodatka odkrijemo že v drugi slovenski knjižici, v Tru- barjevem Abecedariumu iz leta 1550, pisanem še v gotici. V abecedniku je avtor na 27 potiskanih straneh poleg predgovora, abecede, zlogov, besed za vajo v branju ter kratkega katekizma na zadnji strani navedel tudi rimske in arabske številke (po enicah do 100, po stoticah do 800, po tisočicah do 4000, zadnje število je 1550, leto izida prvega abecednika, glej sliko). Trubarjev Abecedarium iz leta 1550: levo naslovnica, desno zadnja stran z zapisanimi števili (vir: Wikipedija). Druga izdaja Trubarjevega Abecedariuma (v latinici) iz leta 1555 ima po- dobno strukturo zapisa števil (le stotice tečejo do 1000, število 1550 pa je seveda izpuščeno). V tretjem Trubarjevem abecedniku iz leta 1566 števil ni niti jih ni v sočasnem Kreljevem abecedniku (Otročji bibliji, 1566). 70 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Druga izdaja Trubarjevega Abecedarija iz leta 1555 s stranjo s števili (vir: Wikipedija). Nemški zgled Treba je priznati, da so nemški abecedniki, po katerih so se na sploh zgledo- vali avtorji slovenskih bralnih začetnic, jih prevajali in prirejali za naše potrebe, bili v tem obdobju nasploh bolj napredni, tj. vsebinsko obsežnejši in metodo- loško boljši. 17 Uporabljali so jih za začetni bralni pouk tudi na naših šolah. Tudi računski del je bil običajno bogatejši. Približno okrog leta 1700 je npr. izšel nemški ilustrirani abecednik, katerega en izvod brez naslovne strani in brez letnice izdaje hrani Narodna in univerzite- tna knjižnica v Ljubljani pod signaturo sign. 22734, V, 3, d, 2. Torej tudi avtorja ne poznamo. Bil pa je napisan in najbrž tudi izdan na Kranjskem, ker v enem od be- ril omenja cerkev sv. Florjana v Ljubljani, 18 vendar ga niso prevedli v slovenščino. Knjižica obsega 44 strani in vsebuje abecedo, imena črk, vokale, zloge in besede, slike in imena predmetov na slikah, deležnike, na strani 24 pa tudi arab- ske številke in navodilo za štetje po dekadičnem sistemu, za tem so (morda prvič pri nas) natisnjeni še ulomki 1/2, 2/3, 3/4, 4/5, njihova nemška imena, nekatere številke »za preproste ljudi« in imena za takratni denar. Preostale strani predsta- 17 Andoljšek, 1960, str. 29. 18 Prav tam, str. 29–30. 71 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku vljajo berilo za vežbanje. 19 Ko avtor abecednika razlaga mestno pisavo desetiških števil, posamezna mesta še ne imenuje enice, desetice, stotice itd., ampak piše od desne proti levi: »prva toliko«, »druga toliko deset«, »tretja toliko sto« itd., vse seveda v nemščini (glej sliko). Orbis pictus Kapucin p. Hipolit Novomeški (Janez Adam Geiger, 1650–1722), filolog in nabožni pisec, je leta 1711 ali kakšno leto kasneje prevedel prvo otroško ilustrira- no enciklopedijo Orbis sensualium pictus Jana Amosa Komenskega (1592–1670) iz leta 1658. Pravzaprav je dvojezični latinsko-nemški izdaji dodal še slovensko besedilo. Ena stran te enciklopedije, ki so jo sicer na veliko prevajali v različne jezike, je namenjena fiziki in aritmetiki, ena stran geometriji in tri strani astro- nomiji. Pri aritmetiki je s sliko in imeni površno obrazloženih (naštetih) le nekaj splošnih besed, npr. števila, seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje, števke, 19 Prav tam, str. 52. Stran s številkami iz nemškega ilustriranega abecednika, izdanega na Kranjskem okrog leta 1700 (vir: fotokopija iz originala v Narodni in univerzitetni knjižnici). 72 Šolska kronika • 1–2 • 2017 računalo, pri geometriji pa pojmi, kot razdalja, kotomer, premice, koti, krogi, rav- nilo, kvadrat, oval, trikotnik, štirikotnik (glej sliko). Dve strani iz 130 let kasnejše angleške izdaje knjige Orbis Pictus iz leta 1788 v zvezi z aritmetiko in geometrijo (vir: Wikipedija). Hipolitov prevod, ne vsebuje slik in je pravzaprav je ta samo eden od petih dodatkov k trijezičnemu (latinsko-nemško-slovenskemu) slovarju, ki ga je Hipo- lit leta 1711 priredil po Frisijevem latinsko-nemškem slovarju. Drugi del slovarja (nemško-slovensko-latinski) je končal naslednje leto, kasneje pa je prevedel še pet dodatkov, ki jih ima že nemški original. 20 Hipolitov slovar je ostal v rokopisu, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Ms 182); natisnjena je bila le naslovnica. Za primerjavo z zgoraj navedeno in na sliki prikazano latinsko-angleško izdajo dela Orbis pictus (Svet v slikah) si v naslednji tabeli lahko ogledamo Hipo- 20 Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis europae linguis compositum / In anteriori parte Latino-germanico-sclavonicum / In posteriori parte Germanico-sclavonico-latinum [Digitalna knjižnica Slovenije]. 73 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku litov slovenski prevod tistih pojmov iz aritmetike in geometrije, ki jih je v svoje delo vključil Komenski. Hipolit ima seveda v srednjem stolpcu še nemške izra- ze, ker je prevajal iz dodatka k Frisijevemu latinsko-nemškemu slovarju. 21 Zaradi slabe čitljivosti rokopisa v gotici smo jih tu izpustili. Na dveh mestih smo tudi v oklepaju vstavili pri ročnem zapisu očitno izpuščeno besedo (Turris) oziroma črko (o). Aritméticus Cómputat Numeros Razhúnar prerájta te ſhtivíla addéndo, subtrahéndo kir on taiſte skupaj ſteje, ali naraſen odlózi multiplicándo, dividéndo; pogméra, ali resdily. idque vel ciphris inu letú ali s' zifframi in palimpsesto, na pargaménu ali oſlóvi koshi, vel Cálculis super ábacum ali is ſtivílnimi vínarji na razhúnſki mysi Rustici Númerant Ti kmétji ſtéjejo 21 F. Kidrič, Hipolit, oče, Slovenska biografija (digit. str. 3). Stran iz dodatka k Hipolitovemu trojezičnemu slovarju z aritmetičnimi in geometrijskimi pojmi iz njegovega prevoda enciklopedije Orbis pictus Jana Amosa Komenskega. Slovensko besedilo je v zadnjem stolpcu (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 74 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Decussibus X et quincúncibus, V s' krishmi X ali s' polovizo krishmi ali s' klúkami per duodénas, quindenas po túzatih, po petnajſtih, et sexagénas po trumah, ali po ſheſtdeſsétih Geometría. Kunſht te semljamérzhine. Geometra metitur Ta semljamérzhan, ali semljamériz meri altitudinem (Turris) to viſsokúst eniga Thúrna aut Distantiam Locorum ali to dalnoſt, ali odlóshnoſt tih mejſt sive quadránte, ali s' tem quadrántelnom sive radie. ali s' mérno palzo. Figuram rerum Designat Te Podóbe tih rizhy on ſaríſsa Lineis, angulis, et circulis, s' ravnovlákmi, vogalnovlákmi, inu okr(o) glovláki, Ad Régulam, normam po Rovnálniki, vogálniki, et Círcinum. inu Církelni, ali ſheſtovíli. Ex his oriúntur Cylindras is tejh ishájajo tu dolgokróglu Trigonus, Tetragonus ta trivogálnik, ſhtírivogálnik et aliae Figurae. inu druge Figúre. Prepis dela Hipolitovega prevoda besedila o aritmetiki in geometriji iz ilustrirane enciklopedije Komenskega (nemško besedilo je izpuščeno). Računstvo za preproste ljudi V zvezi z zgodnjim učenjem števil in štetja v slovenščini naj omenimo tudi knjigo Thomasa Kempensaria Bukve, ki jo je s sodelovanjem nekega mašnika iz latinščine prevedel Franc Mihael Paglovec (1679–1759). Izšla je leta 1745 v Ljublja- ni v malem formatu (14 cm) in velikem obsegu 496 strani osnovnega besedila z verskimi nauki in dodatno z 12 stranmi predgovora, s 14 stranmi indeksa (kazala), s tremi stranmi tabel s črkami in zlogi (Tabla teh pushtabov, is katerih se samore kdu lehka navuzhiti brati), z dvema stranema bralnih vaj iz kesanja (Mo li tou pra ve po pol no ma gre vin ge) ter čisto na koncu z eno stranjo s števili. 22 Stran s števili nosi naslov: Cifre is katerih ſe uſſe ſhtivenie ſsturi. Pod njim so v dveh vrsticah arabske števke 1, 2, 3, 4, 5 in 6, 7, 8, 9, vsaka s piko. Nad vsako števko so njihova imena: ena, due, tri, ſhtiri, pet ter ſheſt, ſedem, oſſem, devet, spet vsako s piko na koncu. V tretji vrstici so števila 10, 100 in 1000, nad njimi imena deſset, ſtu, taushent (s pikami). Sledi nekaj razlage, kako štejemo: Kadar vezh ciffer ukup ſtoyi, ta perva cifra od deſniga pruti levimu ſe ſrezhe, koker je ſama na ſebi. Ta druga ſe ſrezhe is deſſetim tulkain, koker je ona. Ta treka ſe ſrezhe s' tulkain ſtu. Ta zheterta s'tukain taushent. Ta peta, kadar je ſraven, ſe ſrezhe s' tulkain deſſet taushent. Ta ſheſta s' tulkain ſtu taushent. Ta ſedma s' tul- kain taushenti taushent. 22 Hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 75 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Na koncu avtor pribije: To ſhtetvo ſaſtupit je zadoſt sa gmein ludy (glej sliko). Ta zadnja stran je torej tudi svojevrsten pokazatelj, kako malo vredna je bila še sredi 18. stoletja osnovna računska pismenost preprostega prebivalstva, seveda v primerjavi z njegovo versko poučenostjo in moralno krščansko držo. Računstvo v abecednikih in pratikah v prosvetljenski dobi Rajtanje je ena saſtopnoſt na ſhtivilu. Shtivilu ſe dela ali v' glavi, ali pak ſkusi piſsanje teh zifer. Is glave rajtat je teſhku, posablivu, inu smótiji podvershenu; ſkusi zifre pak lahku, ſtanovitnu, inu bres premóte. Valentin Vodnik, Velika pratika za leto 1796 V drugi polovici 18. stoletja je v avstrijskih deželah šolstvo začela v svoje roke prevzemati država; trudila se je izboljšati splošno izobrazbo prebivalstva, pred- vsem osnovni bralni kot tudi računski pouk. Thomasa Kempensaria Bukve iz leta 1745: levo naslovnica in desno stran s števili (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 76 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Kumerdejeva prizadevanja Nemški opat iz Šlezije Johann Ignaz Felbiger (1724–1788), ki ga je Marija Te- rezija povabila na Dunaj, da bi tudi v Avstriji izvedel reformo šolstva, je znan kot glavni avtor prvega avstrijskega osnovnošolskega zakona Splošne šolske naredbe iz leta 1774 in tudi Metodne knjige iz leta 1775. 23 Kot pedagoški pisec pa je napisal več katekizmov in beril za učence nemških šol. Eno tako berilo, ki ga je Felbiger leta 1777 priredil po izvirniku nemškega pedagoga Friedricha Eberharda Rochowa (1734–1805), je prevedel Blaž Kumerdej (1738–1805) in izdal leta 1778 dvojezično s slovenskim naslovom Vodenja sa brati v' uſse ſorte piſsanji sa ſholarje tih dushelskih ſhol v zeſarſkih krajlevih dushelah. S tem delom bi se tudi Kumerdej skoraj vpisal med avtorje besedil, ki vsebujejo tudi nekaj računstva. To pa se ni zgodilo, a ne po njegovi krivdi: na žalost je že Felbiger v svoji priredbi izpustil dvanajst strani z računskimi primeri, ki so bili v originalni predlogi. 24 Tako so Kumerdejeva Vodenja (oziroma Vadenja v četrti izdaji med 1800 in 1806) 25 ostala brez računskih napotkov. Danes jih sicer štejemo za prvo tiskano slovensko dvojezično berilo, primerno tudi za učenje prevajanja iz slovenščine v nemščino in obratno. 26 Slovenski abecedniki z bolj ali manj skromnimi dodatki o štetju in računa- nju so se pojavljali še naprej, najbrž prav do Močnikove dobe in prvih prevodov v slovenščino njegovih modernejših učbenikov za računski pouk v naših osnovnih šolah. Omenimo vsaj nekatere bolj zanimive; vseh gotovo nismo mogli odkriti oziroma pregledati. Prekmurski abecedniki Leta 1780 je Mikloš Küzmič (1737–1804) za potrebe prekmurske katoliške osnovne šole napisal in v Šopronju izdal drobno knjižico (13 listov oziroma 25 strani) z naslovom Szlovenszki silabikár z steroga sze decza steti more navcsiti. Kasneje je bila knjižica vsaj desetkrat ponatisnjena in tudi razširjena z na- božnimi berili (malim katekizmom), že prva izdaja pa je verjetno vsebovala na koncu tudi rimske številke po enicah od I do XX, po deseticah do C in po stoticah do M, nato pa še arabske številke v istem obsegu. V mlajši izdaji iz leta 1851 je čisto na koncu dodana tudi poštevanka. 27 Mikloš Küzmič je skoraj gotovo priredil tudi ABC kni'siczo na národni soul haszek (Univerzitetna tiskarna v Budimpešti, 1790), ki velja za uradni učbenik branja in hkrati naš prvi učbenik pisanja (ker vsebuje tudi pisane črke in bese- de!). Na strani 96 pa pod naslovom Racsún racsúnati vsebuje še številke od 1 do 1000. 28 23 Schmidt, 1. del, 1988, str. 178 in 182. 24 Andoljšek, 1960, str. 57–63 in 227. 25 Vadenje sa brati, Digitalna knjižnica Slovenije. 26 Andoljšek, 1960, str. 59. 27 Prav tam, str. 51. 28 Prav tam, str. 54. 77 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Pohlinovi in Vodnikovi abecedniki Pohlinova Abezedika ſa taiſte, katiri ſe otshejo Krajnsko brati nauzhiti iz leta 1765 še ne vsebuje števil ali računov, pač pa jih najdemo v poznejših izdajah. V tisti iz leta 1789, ki obsega 32 strani, vsebuje zadnja stran najprej števke od 1 do 9, nato števila (brez imen) po deset od 10 do 100 in še število 1000, spodaj pa v obliki tabele poštevanko od 1 krat 1 je 1 do 10 krat 10 je 100 in še 10 krat 100 je 1000 (s tem, da prvi faktor ni večji od drugega, kar pomeni prostorski prihranek). Enako je narejeno v izdajah iz let 1789, 1798 in 1813. 29 V nasprotju s temi izdajami ima Pohlinov Nov popravleni plateltof ali Bukve teh zherk, inu besedi sa vſse, katęri ſè ozho Kransko brâti iz Fundamenta vuzhiti iz leta 1794 pod velikimi in malimi gotskimi in latinskimi ter kurzivnimi črkami in naglašenimi samoglasniki samo eno vrstico števk od 1 do 9 in 0 (na prvi strani) ter števila 10, 20, 40, 60, 100 (na drugi strani). Tega leta je tudi Janez Debevec (1758–1821) pri Egerju v Ljubljani izdal Novi popravleni plateltaf ali bukve teh čerk inu besedi (zasebna izdaja, z uporabo v nekaterih šolah). Za gotskimi, latinski- mi, pokončnimi in kurzivnimi črkami abecede sledijo samoglasniki z naglasnimi znamenji, nato pa arabske številke po enicah do 10 in po deseticah do 100. 30 Števila po enicah do 10, po deseticah do 100 in število 1000 imata npr. tudi knjižici Abeceda za šole na kmetih (uradni abecednik, Recer, Ljubljana 1807, 95 29 Naj na tem mestu omenimo, da je Pohlin že prej, leta 1781, izdal tudi samostojno knjižico z naslovom Bukuvze sa rajtengo. O njej bomo več povedali v posebnem sestavku, ki bo namenjen prvim slovenskim učbenikom računanja. 30 Andoljšek, 1960, str. 47. Küzmičev Szlovenszki Silabikár: naslovnica je originalna iz leta 1780, številski strani pa iz mnogo kasnejše izdaje leta 1851 (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 78 Šolska kronika • 1–2 • 2017 str.) 31 in ABC Bukvize sa Slovenze / taku dobru sa te odrashene, koker te maihine otroke, kateri se brati navuzhiti shelijo (Maribor 1810, 38 str.). Slednja ima tudi (skrajšano) poštevanko (ein mahl eines) do 10 krat 10 je 100 in še 10 krat 100 je 1000. 32 Podobno je v Vodnikovem 16 strani obsežnem trijezičnem abecedniku Abezéda ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abécé, prav tako natisnjenem pri Recerju v Ljubljani leta 1812. V nasprotju s prejšnjimi pa ima na strani 14 ob števkah še njihova imena v slovenščini (niſhta, eden, dva, tri, ſhtir, pét, ſhest, ſedem, oſem, devet), nemščini in francoščini, na strani 15 spodaj nakazano štetje od 1 do 11 in tako dalje do ſto, in ſpet nasaj, pa samo po sodih številih do 20 i.t.d. in nasaj, samo po lihih številih do 19 in tako naprej, in nasaj, potem pa še po večkratnikih števil 3 (do 21), 4 (do 20), 5 (do 30), 6 (do 36), 7 (do 42), 8 (do 48) in 9 (do 54), na zadnji strani pa je skrajšana poštevanka, vendar samo do 9 x 9. 31 Prav tam, str. 70. 32 Prav tam, str. 84. Pohlinova Abecedika, izdaja iz leta 1798: levo naslovnica, desno stran s poštevanko (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 79 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku Vodnikov trijezični abecednik iz leta 1812: levo naslovnica, desno skrajšana poštevanka (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). Dva izvlečka iz Vodnikovega abecednika iz leta 1812: zgoraj imena števk v treh jezikih, spodaj štetje naprej in nazaj ter po večkratnikih (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 80 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Drugi abecedniki v začetku 19. stoletja Skrajšano poštevanko do 10 krat 10 imajo na zadnji strani tudi ABC bukvize sa te, kateri shelijo slovenske zherke posnati inu brati se navuzhiti (24 str.) iz leta 1820, pred njo, na strani 23, pa so zapisane arabske in rimske številke v številskem obsegu od 1 do 20 po enicah, potem do 100 po deseticah, do 1000 po stoticah, do 10 000 po tisočicah, nato pa še 20 000, 30 000 in 100 000. 33 Leta 1824 je Peter Dajnko (1787–1873) v Gradcu v svoji dajnčici izdal Abece- dno knižico na hitro podvučenje slovenskega branja (tretja izdaja v Radgoni 1833, 29 str.). Poleg predgovora, zlogovne tabele ter tiskanega in pisanega berila pri- naša na str. 29 arabske in rimske številke do 30, nato po deseticah do 100 in po stoticah do 1000 skupaj s slovenskimi imeni zanje. 34 V nasprotju z nazadnje navedenimi knjižicami ali s prejšnjo Vodnikovo Abezédo iz leta 1812 pa je Franc Metelko (1789–1860) leta 1829 v svoji metelčici v Ljubljani izdal Abecednik za slovénske šóle (poslovenil je izvirnik Josefa March- 33 Andoljšek, 1960, str. 94. 34 Prav tam, str. 96. Naslovnica in zadnja stran z arabskimi in rimskimi številkami ter njihovimi imeni tretje izdaje Dajnkove Abecedne knjižice iz leta 1833, napisane še vedno v dajnčici (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 81 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku nerja), ki vsebuje samo štiri vrstice z arabskimi in rimskimi številkami od 1 do 12, poleg njih pa navaja samo še števila 50, 100, 500 in 1000. 35 Kljub temeljitemu pregledu dosegljive literature je verjetno ostala še kakšna knjižica za pouk branja, v kateri je nekaj strani namenjenih tudi štetju in računa- nju. Vseeno najbrž v tej dobi kaj dosti več kot to, kar smo omenili, v abecednikih in bralnih začetnicah za šolske potrebe v zvezi s števili in računi v slovenščini ni bilo objavljenega. Kušovčeve ABC Bukve Edino zgodnejšo izjemo smo našli v nekem dvojezičnem (slovensko-nem- škem) abecedniku, ki ga hrani Slovenski šolski muzej. Napisan je bil in izdan v Celju zelo verjetno leta 1813, njegov avtor pa je Mihael Kušovic (čeprav na na- slovnici ni ne letnice ne imena avtorja, samo inicialke M. K.). 36 Slovenski naslov je ABC Bukve h' Nuzu teh, katiri ſe is grunta na eno lehko visho ſlovenſku, inu nemſhku brati, inu tudi ta sazhetek od rajteng, navuzhiti shelijo. Poleg abecede v različnih pisavah, zlogov, dvo-, tri- in večzložnih besed, svetnega besedila (pregovori) za vajo do strani 44 ima do strani 56 verska bese- dila (molitve), na strani 57 pisane črke in navodila za pisanje (Visha, kako ſe per piſsanju ena zherka is te druge naredi), na naslednjih straneh kot zgled dve pismi, eno tiskano in eno pisano, datirano 1813. 35 Primerek hrani knjižnica Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. 36 F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 1929, str. 512. Glej tudi Andoljšek, 1960, str. 82–84. Naslovnica in dve strani s števili v Kušovčevi knjižici ABC bukve iz leta 1813 (vir: Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja). 82 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Stran 64 prinaša slovenska imena števnikov od 1 do 22 (17 je npr. Sednajſt), nato po deset od 30 do 100 (npr. Shtirdeſet, Sedendeſet, Oſsendeſet, Stou), 1000 (Taushend), 10 000 (Deſettaushend), 100 000 (Stoutaushend) in 1 000 000 (Mili- on). Stran 65 prinaša arabske in rimske številke do sto tisoč, str. 66 poštevanko do 10 x 10 = 100 in 10 x 100 = 1000. Na naslednjih dveh straneh je podrobna razlaga štetja oziroma mestnega zapisa števil. Na straneh od 69 do 72 pa je (dokaj presenetljivo!) objavljena tudi prepro- sta razlaga seštevanja, odštevanja, množenja in deljenja večmestnih števil (zadnji dve operaciji sicer le z enomestnim množiteljem ali deliteljem). Vidimo, da je (preprostemu) računstvu namenjenih več strani, kar je napoved podrobnejše obravnave računskih postopkov v prvih pravih učbenikih in vadnicah. Računstvo v Vodnikovih pratikah Za konec tega pregleda smo prihranili dva Vodnikova spisa o računstvu iz dveh njegovih pratik. Žiga Zois ga je namreč nagovoril, da je začel leta 1794 pri- pravljati materiale, s katerimi bi napolnil po zgledu nemških koledarjev pisano slovensko pratiko (pesmi, imena mesecev, napise oziroma epigrame glede posa- meznih mesecev, uganke, pa tudi različna praktična navodila in poučne sestavke (npr. HISHNE OPRAVILA SA VSAKI MEJSIZ , POPISSUVANJE KRAJNSKE DESHELE, OD SPOSNANJA TIGA VREMENA , SEMNI Krajnske deshele v Veli- ki pratiki za leto 1795, HISHNE OPRAVILA, KRATKO-ZHASNE PERGODBE, Od Vremena, POPISSUVANJE TE SEMLE, PODVUZHENJE OD RAJTANJA, PERGODBE, PODVUZHENJE OD NEBESHKEH PERKASEN , POSEBNI MITTELNI, SEMNI Krajnſke deshele v Veliki pratiki za leto 1796, HISHNA Razlaga računskih operacij v Kušovčevi knjižici ABC bukve iz leta 1813: seštevanje (levo), odštevanje (v sredini), množenje in deljenje (desno) (vir: Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja). 83 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku OPRAVILA, Podvuzhenje od rajtanja, Popiſsuvanje te semle, Kratkozhaſne per- godbe, Goſpodinſke opravila, SEMNI Krajnſke deshele v Veliki pratiki za leto 1797). Zois in Linhart sta mu že pripravljene prve prispevke za pratiko pregledala in ga v pismu, ki ga je Zois poslal Vodniku konec junija 1794, vljudno kritizirala, tako z vsebinskega in organizacijskega kot slogovnega in jezikovnega stališča. Spotaknila sta se ob nekatere germanizme, ni jima bil všeč izbor odlomkov iz bi- blijskih in bajeslovnih zgodb, opis dežele Kranjske naj bi bil prekratek, pripombe sta imela na zdravniške nasvete itd. 37 Glede računskega sestavka pa sta kritizirala predvsem njegovo predstavitev ničle (znano je, da je ni imel za pravo število). Potem ko mu je Zois prispevek pohvalil, je namreč dodal v svojem in v Linhartovem imenu: Samo dvomiva, ali drži, da ničla, kot sicer pravijo vse stare računske bukve, »sama na sebi nič ne šteje – temuč le kadar je za eno drugo cifro postavlena.« Ničla samo kaže, da ne obstajajo enote, deset enot, sto enot itn., ki bi morale stati na mestu, kjer stoji ničla, ko bi obstajale; zaradi tega označuje nekaj negativnega! V kranjskem jeziku pa se za zdaj morda ne bi dal izraziti pojem negativnega, ker mu primanjkuje besed za abstraktne predmete, namesto tega bi lahko rekli, da ničla kaže na mestu, kjer stoji, da manjka tisti člen v štetju, ki bi po danem predpisu moral stati na tem mestu, ko bi obstajal. 38 Zois je hkrati s pismom poslal Vodniku tudi staro računico v domačem je- ziku (verjetno Pohlinovo) z namenom, da bo vedel, »kaj so drugi že naredili v tej stroki.« 39 Morda tudi zaradi te kritike v prvi pratiki za leto 1795 še ni bilo ničesar o štetju ali računanju. Ker ne poznamo prvotnega Vodnikovega besedila, ne moremo ve- deti, ali in v kolikšni meri je kasneje avtor Zoisove pripombe glede ničle upošteval in tekst pred objavo ustrezno spremenil. 40 Naslednji dve leti pa je drugim spisom vsekakor dodal pod naslovom Podvuzhenje od Rajtanja tudi dva računska sestavka. Velika pratika za leto 1796 prinaša tako na poldrugi strani poleg splošnega uvodnega razmišljanja o tem, kaj je rajtanje (glej citat na začetku tega razdelka), predvsem pouk o zapisovanju števk in večmestnih števil, njih poimenovanju in izgovorjavi. To prvo leto je razprava torej namenjena štetju (ſhtivenju), ki ga ima avtor za prvi način (visho) računanja ali kot sam napove že v prvem stavku: »Raj- tanje ſe na pet vish dela. Lejtas bo govorjenje le ſamu od te perve vishe. Ta perva je ſhtivenje, kateru vuzhí, vezh zifer vkup isrézhi.« Precej se tudi ukvarja s številom nič oziroma z ničlo. Glede njenega poi- menovanja niha med latinsko besedo »nulla« in slovensko »nobena« (»obena«). Takole pravi: »Kaku ſe zifre piſhejo, inu imenujejo, naideſh v' plateltofi. Med temi je ena kakor enu kolu (o) s' latinſkim imęnam: nulla, katera ſe sna krajnſku imenuvati: nobena, ker ona obeniga ſhtivila ne pomeni, temuzh eno neprizhnoſt, ali nebitje eniga ſhtivila na taiſtim kraju, kęr ona ſtojí; kakor bodem zhes enu 37 J. Kos, Marko Pohlin, Žiga Zois, A. T. Linhart, Valentin Vodnik: Izbrano delo, 1973. Glej Zoisovo pismo Vodniku z dne 25. junija 1794, str. 24–29. 38 J. Kos, 1973, str. 26. 39 Prav tam, str. 26. 40 Primerjaj tudi S. Južnič, Jezuitska dediščina barona Žige Zoisa, str. 486. 84 Šolska kronika • 1–2 • 2017 malu bol raslozhnu pevędal.« 41 In nadalje: »Kadar na enimu meſti eniga ſhtivila ni, takrat ſe more tamkaj savolo ſtopine tęh drugih zifer ena (o) nulla, tu je obe- na poſtavit, de te druge zifre ſvoje velanje obdérshe.« Nato navaja primere, kako zapišemo števila 10, 103, 3000 in 10 020, ter zaključi: »Iz tih izgledov vidiſh, de ta zifra obena, ali latinſku nulla more satu tamkaj ſtati, ker ſe nizh ne ſhteje, de drugim zifram to pravo ſtopino naredí.« Kot smo že videli v zvezi s Pohlinovimi in Vodnikovimi abecedniki, je kasneje v svoji Abezédi leta 1812 za ničlo uporabljal celo besedo niſhta. Iz celotne formulacije lahko tudi sklepamo, da je Vodnik pr- votno besedilo vsaj deloma prilagodil Zoisovim pripombam. Na koncu svojega prvega prispevka o računanju pa postreže še z vedno upo- rabnim nasvetom: »Aku teſhku saſtopiſh, si pusti od eniga saſtopniga pokasati, taku ti bode prizheozhe podvuzhene k' malu saſtopnu poſtalu, inu bo tebe na vſake ſorte piſsanu sſhtivenje prav isrézhi napelalu.« 42 V Veliki pratiki za leto 1797 je objavljen sestavek z istim naslovom Podvuzhe- nje od Rajtanja, v katerem pride na vrsto seštevanje, ali kot sam pravi v uvodu, »'ta druga visha tiga rajtanja, ta ſe imenúje: vkup – ſhtevenje.« To računsko operacijo pojasni takole: »Vkupſhtevénje vuzhî vezh ſhum v' eno ſhumo vkvp poſtavit.« 41 Velika pratika ali Kalender sa tu prestopno lejtu 1796 ali M. DCC. XC. VI., digitalna verzija, str. 25. 42 Prav tam, str. 26. Vodnikova Velika pratika za leto 1796, naslovnica in stran s prispevkom o računanju (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 85 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku in takoj da primer: »Vzheraj ſim vendal pet soldov, dones pak ſhtír; kúliko to vkupsnéſse?« 43 Priporoča postaviti »eno shumo pod to drugo, to je 4 pod 5«, nato »pod to ſpodno« narediti »en potesáj« in zraven govoriti »ſhtír inu pęt sneſse devęt«. Nato je treba pod »potésajem« podpisati »to zifro devęt.« Račun na naslednji strani prikaže tudi grafično. Nato ponudi zglede, kako seštevamo več eno-, dvo- in več- mestnih števil. Na koncu pa Vodnik bralcu ob zgledu praktično svetuje, kako naj si organizira domače računovodstvo: »Katęri hozhe rajtengo pelati, kúliko vſako lęjto vendâ, inu notrivzame, ſi snâ v' letęj pratiki na tim bęlim papirju vſakdan pruti sapiſsuvat, inu dvę verſte tako naredit. ... Per vſakimu męjſsèzu se tako sapiſhuje; na konèz lęjta pak ſe od vſih męjſsèzov ſhume vkup-potęgnejo de ſe svę, kúliko sneſse vendajanje inu noterjemanje zęliga lęjta. Kader ſolde vkupſhtéjeſh, inu najdeſh, de sneſsô zhes eno ali vezh petíz, ſhtej petíze k' petízam. Ravno tako, zhe petíze kaj rajnſhov sneſsô, deni rajnſhe k' rajnſham, kakor ta sdaj pokásani isgled vuzhî.« Bralec naj pri gospodinjskem računu na zadnji sliki desno upošteva, kar so v Vodnikovem času seveda vedeli, da je en rajniš (rajnſh) vreden 3 petice (petíze), ena petica pa 30 soldov (ſoldov). 44 43 Velika pratika ali Kalender sa to lejto 1797 ali M. DCC. XC. VII., digitalna verzija, str. 18. 44 Prav tam, str. 20. Zgledi za seštevanje in za domače računovodstvo iz Vodnikove Velike pratike za leto 1797 (vir: Digitalna knjižnica Slovenije). 86 Šolska kronika • 1–2 • 2017 V naslednjih letih je Vodnik sestavljal le Male pratike, nekakšne skrajšane oblike prejšnjih. Ohranjeni sta dve, za leto 1798 in za leto 1803. V prvi od njih smo (ob koledarju za Mali Traven oziroma April) med ugankami našli samo eno z matematično vsebino: »Ovzharja je praſhal eden, kulikaj ovez imaſh? On da odgovor: ako bi jeh bilo ſhe enkrat tulikaj; she pol tulikaj, en zheterti del tulikaj, inu ena; bi jeh ſto bilo; sdej pa ſam prevdari! Kuliko ovez je v' moji zhędi.« (Od- govor: 36.) 45 V Mali pratiki za leto 1803 pa matematičnih ugank ni, prav tako ni ničesar o računanju. Zaključek Obravnavali smo zgodovinsko prve zapise o številih in računanju v slo- venskem jeziku. Ti sestavki so po pravilu krajši in vsebinsko skromni ter hkrati sestavni del drugih besedil, kot so npr. slovarji, abecedniki in pratike. Toda trije izmed obravnavanih piscev teh kratkih matematičnih prispevkov, Marko Pohlin, Valentin Vodnik in Franc Metelko, vsi privrženi idejam narodnega preporoda, so bili hkrati tudi avtorji daljših slovenskih besedil, namenjenih izključno matema- tiki. Pohlinove Bukuvze sa rajtengo iz leta 1781, Vodnikovo Števstvo za slovenske šole iz leta 1817, ki je ostalo v rokopisu, in Metelkovo Številstvo za slovenske šole iz leta 1830 so naši prvi trije (ne čisto samostojni) učbeniki za pouk računstva. Vsi so obsežnejši in si zaslužijo posebno obravnavo. Povzetek Prve slovenske zapise števnikov lahko najdemo že v dveh rokopisnih doku- mentih iz 15. stoletja. Osnovni glavni in vrstilni števniki z nekaj izpeljankami so natisnjeni v Bohoričevi slovnici leta 1584, Trubarjeva abecednika iz let 1550 in 1555 pa vse- bujeta vsak le po eno stran z arabskim in rimskim zapisom števil brez njihovega poimenovanja. V začetku 17. stoletja se slovensko poimenovanje števil nahaja v slovničnem delu italijansko-slovenskega slovarja Alasia da Sommaripa iz leta 1607, v prvi polovici 18. stoletja pa npr. v (rokopisnem) slovarju očeta Hipolita (1711) in pri Francu Mihaelu Paglovcu (1745). Hipolit je v dodatku prevedel tudi nekatere izraze za računske operacije in nekatere geometrijske pojme. Paglovec pa bralcu ponudi prvo skromno razlago mestnega zapisa števil. V dobi razsvetljenstva in preporoda so različni pisci, ki so izdajali knjižice, namenjene učenju branja, v svoje abecednike dodajali vsaj eno stran o številih s preprosto poštevanko. Peter Dajnko leta 1824 navaja slovenska imena tudi za 45 Mala pratika sa lęto 1798, digitalna verzija, str. 19, 64. 87 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku sestavljena števila, Mihael Kušovic pa leta 1813 poleg razlage mestnega zapisa obravnava tudi štiri osnovne računske operacije. Nekaj več besed je računstvu namenil Valentin Vodnik v dveh svojih Velikih pratikah za leti 1796 in 1797, v prvi zlasti zapisu števil in štetju, v drugi pa seštevanju z uporabo pri gospodinjskem računu. Na žalost pa z obravnavo še drugih računskih operacij v naslednjih letih v tej obliki ni nadaljeval. Viri in literatura Viri: Primož Trubar, Abecedarium vnd der klein Catechismus in der Windischen Sprach=Ane Buquice, is tih ſe ty Mladi inu preproſti Slouenci mogo lahku vkratkim zhaſu brati nauzhiti, Vtih ſo tudi ty vegſhy ſtuki te ker ſzhanske Vere inu ane Molytue, te ſo prepiſane od aniga Peryatila vſeh Slouenzov. Rom. xiiii. Et ois lingua confitebitur Deo. (1550). Primož Trubar, Abecedarium. Ene buqvice, is katerih ſe ti mladi inu preproſti Slo- uenci, mogo lahku tar hitru brati inu piſſati nauuzhiti. Rom. XIIII. Etomnis Lingua confitebitur Deo. M. D. LV. (1555). Adam Bohorizh, Arcticae horulae succisivae de Latino Carniolana literatura, ad latinae linguae analogiam accomodata,Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Polo- nicae, Boemicae et Lusaticae lingvae, cum Dalmatica et Croatica cognatio, facile deprehenditur. VVitebergae, Anno M. D. LXXXIII. (1584). Hipolit (Janez Adam Geiger), Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis euro- pae linguis compositum. In anteriori parte Latino-Germanico-Sclavonicum, in posteriori parte Germanico- Sclavonico-Latinum, Labaci, MDCCXI. (1711). Mihael Paglovec, Thomasa Kempensaria Bukve / V' katerih je sapopadenu tu pod- vuzhenie koku en ſledni, bodi kakershniga ſtanu ozhe, ima, inu samore po Chriſtuſovim navuku, inu shiuleniu ſvoje shiulenie pelati, vishat, inu rounati, sa Chriſtuſam v' pravi brumnoſti hoditi. V' to Cransko okuli Lublane navadno spraho ſkerbnu, inu ſveſtu preſtavlene skuſi dua Maſhnika Petrinjarja, inu Faimaſhtra iz gorenske Crainske ſtrani k' duhounimu nuzu tim Slovenzam v' druk dane. Na pervolenie vikſhi Duhoune Goſposke, Labaci. Typus Adami Frid. Reichhardt, Incl. Pror. Carn. Typr. 1745. [Digitalna knjižnica Slovenije] Blaž Kumerdej, Vadenja sa brati v' uſse ſorte piſsanji sa ſholarje tih dushelskih ſhol v zeſarſkih krajlevih dushelah. Na zéſarsku Krajlevu Pervolenje. V' Lublani, Stiskane inu ſe najdejo per Andreju Gaſlerju, Skladavza od Normalſhulbukov. (1800). [Digitalna knjižnica Slovenije] Miloš Küzmič, Szlovenszki silabikár z-steroga sze decza steti more navcsiti, z- -nikimi rejcsiczami, i sz-prilo'senim krsztsánszkim návukom navkupe. Pod prespan stampanya znouvics dani. Sze najde v Radgoni pri Weitzinger J.A., Gratzj 1851. [Digitalna knjižnica Slovenije] Marko Pohlin, Abecedika ali Plateltof sa tiſte, katiri ſe otte Krajnsku brati navzhiti, V Lublani 1789 (1798, 1813). [Digitalna knjižnica Slovenije] 88 Šolska kronika • 1–2 • 2017 Marko Pohlin, Nov popravleni plateltaf ali Bukve teh zherk, inu besedi sa vſse ka- teri ſe ozho Kransku bráti is Fundamenta vuzhiti, V Lublani 1794. [Digitalna knjižnica Slovenije] Marko Pohlin, Bukuvze sa rajtengo, ali kratku poduzhenje v' rajtengi sa fantizhe, inu dekleta gmajn kraynskeh ludy, katiri se othe rajtati nauzhiti.Skupspis- sane od N. A. O. L V' Lublani, stiskane, inu se najdejo per Joan. Frideriku Egerju, 1781. [Digitalna knjižnica Slovenije] Valentin Vodnik, ABEZÉDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abécé, Natiſnena per Re- zerju sa saklado pervih ſhól, V Lublani 1813. [Digitalna knjižnica Slovenije] Peter Dajnko, Abecedna knižica na hitro ino lehko podvučenje slovenskega branja, V Radgoni, pri Alojzji Wajcingeri, Knigári, 1833. [Digitalna knjižnica Slove- nije] Mihael Kušovic, ABC Bukve h' Nuzu teh, katiri ſe is grunta na eno lehko visho ſlovenſku, inu nemſhku brati, inu tudi ta sazhetek od rajteng, navuzhiti she- lijo, 1813. Valentin Vodnik, Podvuzhenje od rajtanja, Velika pratika ali Kalender sa tu pre- stopnu lejtu 1796, Stiſkan per Jan. Frid. Egerju, v' Lublani, Se najde per Wilh. Hajnrihu Kornu. [Digitalna knjižnica Slovenije] Valentin Vodnik, Podvuzhenje od rajtanja, Velika pratika ali Kalender sa to lejto 1797, Stiſkan per Jan. Frid. Egerju, v' Lublani, Se najde per Wilh. Hajnrihu Kornu. [Digitalna knjižnica Slovenije] Valentin Vodnik, Mala pratika sa lęto 1798. V' Lublani per Joan. Fr. Eger, natiſkavzu. [Digitalna knjižnica Slovenije] Literatura: K. Ahačič, M. Šekli, Komentar in kritični prevod slovničnega uvoda v italijansko- -slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607), Slavistična revija, letnik 56/2008, št. 1, januar-marec, str. 79–94. I. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk, DZS, Ljubljana 1960. S. Južnič, Jezuitska dediščina barona Žige Zoisa (ob 200-letnici Ilirskih provinc in 190-letnici Zoisove smrti), Kronika 57 (2009) št. 3, 471–490. F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva. Slovstvo od začetkov do marčne revo- lucije. Razvoj, obseg in cena pisemstva, književnosti in literature, Slovenska matica, Ljubljana 1929. J. Kos, Marko Pohlin, Žiga Zois, A.T. Linhart, Valentin Vodnik: Izbrano delo, Naša beseda, Mladinska knjiga, Ljubljana 1973. J. Kos, J. Toporišič, Vodnik, Valentin (1758-1819), Slovenska biografija, Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, spletna str.: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi797061/#slovenski-biografski-leksikon (21. maj 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode–Zdešar, 1986. A. Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju, Slavi- stična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september, str. 293–305. 89 Prvi zapisi o številih in računstvu v slovenskem jeziku L. Legiša, F. Tomšič, Pismenstvo, str. 139-184 v knjigi Zgodovina slovenskega slo- vstva I. Do začetka romantike (ur. L. Legiša, A. Gspan), Slovenska matica, Ljubljana 1956. N. Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba sloven- skega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), Mladika, Trst 2001. G. Neweklowsky, Jezik Gutsmannovega Katekizma 1762, Jezikovne in literarno- vedne raziskave, Zbornik referatov 6. srečanja slavistov, Celovec-Ljubljana, 1989, ur. Breda Pogorelec, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1997, str. 55–65 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. (do 1805), Delavska enotnost, Ljubljana 1988. M. Smolik, Černjejski rokopis, Enciklopedija Slovenije, 2, Ce–Ed, 1988, str. 113–114. M. Smolik, Videmski rokopis, Enciklopedija Slovenije 14, U–We, 2000, str. 227. SSKJ, Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramo- vša, ZRC-SAZU, DZS, Ljubljana 1994. Šolska kronika 18 (2009), št. 2 (tematska številka ob razstavi Protestantsko šol- stvo na slovenskem v Slovenskem šolskem muzeju). Zusammenfassung Die ersten Aufzeichnungen über Zahlen und Rechnen in slowenischer Sprache Milan Hladnik Erste slowenische Aufzeichnungen der Zahlwörter sind schon in zwei handschriftlichen Dokumenten aus dem 15. Jahrhundert zu finden. Die Grammatik von Bohorič aus dem Jahr 1584 beinhaltet Grund- und Ordnungszahlen mit einigen Ableitungen, währen das Abecedarium von Trubar aus den Jahren 1550 und 1555 nur eine Seite mit arabischen und römischen Zahlen ohne ihrer Benennung enthält. Anfang des 17. Jahrhunderts findet man die slowenischen Bezeichnungen der Zahlen im grammatischen Teil des italienisch-slowenischen Wörterbuchs Alasia da Sommaripa aus dem Jahr 1607, während man sie in der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts im Wörterbuch von Pater Hippolyt (1711) und bei Franc Mihael Paglovec (1745) findet. Hippolyt übersetzte im Zusatz auch bestimmte Rech- nungsarten und geometrische Begriffe. Paglovec aber gibt dem Leser eine bescheidene Erklärung des Zehnersystems. Im Zeitalter der Aufklärung und der Wiedergeburt enthalten Erstlesebücher von ver- schiedenen Autoren mindestens eine Seite über Zahlen und mit dem einfachen Einmaleins. Im Jahr 1824 gibt Peter Danjko die slowenischen Namen für die zusammengesetzten Zahlen an. Mihael Kušovic beschäftigt sich in Jahr 1813 neben dem Zehnersystem auch mit den vier Grund- rechenarten. Auch Valentin Vodnik widmete sich in seinen zwei Kalendern („Velika pratika“) aus den Jahren 1796 und 1797 dem Rechnen. Im ersten Kalender schrieb er über die Aufzeichnung von Zahlen und übers Zählen, während er sich im zweiten Kalender der Addition widmete. Leider behandelte er in den kommenden Jahren die anderen Rechenoperationen nicht mehr.