Jezik (govor) učiteljev. Skušnje kažejo, da učitelj z učili, dasiravno že bolj zastarelimi in z učilnimi pomoCki, dostikrat zelo pomankljivimi, čestokrat več doseže, kakor bi se tega sploh nadejali. A tisti, ki se Čudi temu, kar je videl in slišal, vendar ni še videl vsega, večkrat komaj en del vsega; kajti on vidi le napredek učencev, a ne vidi tega, koliko so se učencem dušne moči razvile, niti tega ne, kaj so postali otroci pod učiteljevim vodstvom, ko bi to videl, bi se še bolj čudil. Skrivnost dobrega podučevanja ima svojo težišče v spretnosti učiteljevi, v Djegovi osebnosti. Krivo sodi učiteljevo delavnost tisti, ki se ozira le na to, kar kdo zna in ve, česa se je učil in v čem se je vadil, ali po kterem učilu se je podučevalo. Učitelj ni kakti stroj, kteri bi storil, kar napis pove; on je živo duševno bitje, jedru in načinu podučevanja naj daruje ves vpliv svoje osebnosti. Njegovo zunanjost in notranjost: glas, jezik, oko, uho; Ijubezen in pogum, individualnost: ostrost ali milobo, zbranost ali raztresenost duha, mirnost in premišljenost, stanovitnost ali omahljivost vse to učitelja vedno spremlja, ter vpljiva na njegovo delovanje v šoli. Kako različen je vtis, kteri nam prizadeva človek, omikan po umu ia sercu, od surovega in ošabnega. Na eni strani dobrodeloi vtis blagega in zanesljivega značaja, na drugi strani pa robata nerodnost, slabo skrita sebičnost, oholo polovičarstvo. Ako vsakdo živo čuti vpliv teh lastnosti, koliko bolj še rahločutna in nežna mladost. Mož, kateremu je dolžnost, da dan na dan neskušeno mladost varuje in vodi, izreja in podučuje, k pridnosti in delavnosti priganja, ji zakone stavijo bvali ali graja, je mladini ali pri- jeten, ljub, ali neprijeten in zopern. To pa manj zavisi od poduka kakor od obnašanja nasproti mladini, ktero podučuje. Posebno se pa to razodeva v govoru učitelja. Govor ali jezik je, ki razodeva in obelodani ne le misli, anopak tudi druge posebnosti duha; po razgovoru postane reč bolj jasna ali pa tudi bolj zmedena, ž njim se zbudi ali veselje do reči ali zatare; z govorom se poslušavcu duh okrepi ali utrudi. Z jezikom si more učitelj serca svojih otrok nakloniti ali odkloniti, spoštovanje pridobiti ali zgubiti. Zatoraj je neobhodno potrebno, da si učitelj na moč prizadeva, da je njegov jezik ali govor vedno jasen, čist, resničen in buden. Dasiravno z jasnostjo, ali čistobo, ki pa se ima ozirati ne le na posamezne izraze, ampak tudi na obliko in na zverstenje posameznih delov, — ni vse opravljeno, je vendar ta lastnost perva, ako hoče učitelj, da ga otroci razumo. Ako bi pa ne iinel učitelj drugega pred očmi, kakor le čistost in jasnost v govoru, bi postalo njegovo podučevanje vendar le preplitvo, on bi se prepričal, da se z jezikoin manje olikanim, ki pa je bogat v mislih in podobah več doseže, kakor z gladkim pa poveršnim besedovanjem. Nasproti jasnosti je pa nerazumljivost govora v posameznih besedah, v zvezi in v stavkih, v primerjavi. — Jaznost v govoru se pa ne da naučiti iz knjig, ainpak se pridobiva le po mnogem trudu, po skušnji, po občevanju z mladino. (Naučimo se tudi tega, ako druge poslušamo. Kar dobrega slišimo, to posneraamo, kar nam pa ne dopada, tega se varujemo. Iz tega namena je predpisana nastopnim učiteljem dvoletna praksa, iz tega namena so tudi nekdaj učitelji hodili po javnih preskušnjah poslušat svoje tovariše. Vr.) Prevelika gorečnost, spoznati temeljito posebnost otročjega mišljenja ali otroško individualnost, da bi se po nji govor vravnal, zapelje tudi marsikaterega učitelja in stori, da je njegov govor nepopolen. Ne kaže kar pootročiti se, da bi si s tem otroke pridobili in bi nas lože razumeli. Prizadevajmo si posneti otrokovo mišljenje sami iz sebe ali iz stvari same, katero razjasnujemo, to je bolje, kakor učiti se iz knjige ali iz kakega učilnega poskusa. Teorija ne more podajati stvar v tisti obliki, v kteri se ima v šoli obdelovati. Praktičen učitelj stvar tako pove, kakor jo otrok naj lože zapopade, in vsak nauk po potrebah svoje šole prestroji. To pa uči vsakdanja skušnja in lastni trud. Jasnosti govora nasprotuje tu;di zmešnjava in nerednost. Ta pa prihaja iz dveh virov. Nekteri imajo slabo navado, da vsako novost, katero so morda le na pol razumeli, takoj svojim šolarjem predavajo. Drugič pa nekteri okinčajo stvar z nerazumljenimi ali s takimi izrazi, ktere razumo le bolj učeni. To prinaša množino izrazov, ktera pa otroka le še bolj zmeša. Duh otroški zahteva reda iu vverstenja od lahkega do težkega, od posameznega do zloženega in skupnega. Za to se pa ne sme preskočiti ni jedna stopinja, niti ne gre podučevati, kar se ni že popred pripravljalo, vsakemu podučevanju se mora postaviti temelj, na kteri se naprej dela in stavi. Potrebuo je tedaj, da ima učitelj reč, ktero obdeluje popolnoma v svoji oblasti. Vselej se moramo previdno ogibati vsega, kar ne vodi k cilju, ali kar vtegne biti učencem pretežavno in neznano. Kdor bi pa mislil, da je z otroci lahko občevati, ta je pa gotovo v zmoti. Vsaj skušnje pričajo, da je že stvar dosti težavna, da se obderže otroci v miru in pazljivosti, ko poslušajo povest ali basen, koliko teže je to pri bolj resnobnih rečeh. čistosti in jasnosti govora prištevamo tudi določnost. Ta pa se razodeva v prosti, natanko določeni obliki, na ktero se mora gojitelj posebno ozirati. Ako ne ukazuje in ne veleva učitelj v prosti, na tanko določeni besedi, naj nikar ne pričakuje, da bi se zgodilo, karje ukazov. Vsaka obširnost in nedoločnost, vsaka preobilnost v izrazih je škodljiva, kakor tudi ona nedoslednost, ktera danes prepoveduje, kar je včeraj ukazala. jNekteri ali nektere se radi v tem pregreše, da za vsako reč in vsak posebni slučaj dajo tudi posebne zakone; otroci potem ne vedo, kaj bi opustili, zakonik se potem tako naraste, da se ga gotovo le mali del spolnuje. Da pa določnost v tem obziru zahteva veliko miru, bladnokervnosti in modrosti, ki pa izvira iz premišljenosti in veljavnosti učiteljeve, tega mi ni treba dokazovati. Resničnost je druga bistvena lastnost, ktera se ne sme pogrešati pri učiteljevem govoru. Laž pa je, kar ni dejansko in resnično. Neresničnost pri poduCevanji in izreji pe izvira vselej iz slabega namena, da bi namreč učitelj hotel koga slepiti, dostikrat, rekli bi, naj večkrat, je lenoba in nevednost temu kriva, a morda tudi ošabnost, nepaznost ali preživa domišljija. Kdor hoče resnico do dobrega spoznati, mora se za to truditi in jo globoko premišljevati. — Labko se reče, za pervence v ljudski šoli ni treba velike učenosti, a to je le po eni strani resnično; žilo dobiti v rudniku to je perva in poglavitna reč, drugo se že po tem spelje; tako je tudi veliko majhnih, na videz sicer lahkih in prostih reči, pa je vendar mogoče, da so ravno te male reči vsled ustnega izročila in prekladanja iz knjige v knjigo zgubile svojo prosto in pošteno obliko, kakor veliko rabljeni denar. Ako učitelj take reči, katere so izvirniku le podobne, za resnične ima in dalje razširja, trosi neresničnost. Lahko pa tudi, da se pomota prestavlja iz knjige v knjige. — Zato je potrebno, da učitelj sam išče, zbira, opazuje in premišljuje, potem bode pa tudi to, kar je našel, lahko podal učencem v naj bolj priprosti in naravni obliki. (V drugem berilu v 97. ber. vaj. na 149. str. je povedano od velbljoda, da v njegovem petem želodcu, vodnjaku, voda ostane zmirom čista in hladna, drugod pa se bere, da je to le bosa! Vr.) To pa bode stvar tako oživelo in učverstilo, da se kaj tacega drugej zastonj išče. Sicer vtegne biti to, kar učitelj vsled svoje prizadevnosti po tej poti 13* najde, le mala reč, ali je pa zdravo jedro brez grenke lupine. Kar potlej učitelj pridene, da stvar okinča, je vse njegova lastnina, in ker stvar na sebi nima nič ptujega, ga bodo učenci hitro razumeli in si jo kmalo prisvojili. Mladost je za pravo in resnično kaj občutna, a zoperne so ji neresnične poteze, barve in oblike. Čut, ki še ni popačen, nikdar dolgo ne voli niti ne premišljuje med resnico in lažjo. (Dalje prih.)