Brezmadežno Serce Marije Device.
„Ko je sveta cerkev poterdila očitno češčenje in praznik Presvetega Serca Jesusovega, — tako pišejo sedanji linški škof Ernest Miiller v svojem delu „Theologia moralis,“ — dosledno Je bilo, da se je vpeljalo češčenje in praznik tudi Serca Marijine-&a Zakaj presveta Devica je bila sè svojim Sinom nar bolj zve-Zana in njemu nar bolj podobna.4' In res, zgodilo se je tudi tako. Emalu potem, ko so začeli verni kristijani očitno častiti presto Serce Jezusovo, so začeli častiti tudi Marijino brezma-dežno Serce. Začeli so posvečevati Marijinemu Sercu oltarje kapelice ; slikali so in vedno nadaljujejo podobe in kujejo me-daljice s presvetim Sercem Jezusovim in Marijinim. Vstanavljala je in še vedno se bratovščina presvetega Serca Jezusovega bratovščina brezmadežnega Serca Marijinega za spr eobernen je grešnikov. Obe bratovščini ste obdarjene z mnogimi odpustki, češčenje brezmadežnega Serca Marijinega se je začelo očitno ^riti še le v našem stoletji. V pervih letih tega stoletja začeli s° po neketerih krajih očitno praznovati praznik presvetega Serca -Anjinega. Molitve za brevir in sv. mašo za ta praznik so pa e ie sv. oče Pij IX. poterdili 21. julija 1855. V našem redu obhajamo ta praznik drugo nedeljo po Vnebovzetji Marije Device, kakšnega namena je pa sveta cerkev postavila ta praznik in
— 34 —
potei’dila bratovščino „brezmadeženega Serca Marijinega za spreobernenje grešnikov11 ? Sveta cerkev želi, da bi verni kri-stijani pervič vredno premišljevali Marijino veliko ljubezen do Boga in ljudi, da bi zavoljo tega terdno vanjo upali in po njeni priprošnji prejemali potrebne milosti od nebeškega Očeta, iu drugič, da bi posnemali Marijino Serce in da bi se tudi v njih sercih užgala ljubezen do Jezusa in sicer po zasluženji Mariji' nega Serca.
Ako boš vredno častil to nar čistejše Serce Marijino, prejemal boš gotovo velike in obilne milosti od nje, zakaj ni še bile slišati, da bi bil kedo zapuščen, ki je pod njeno brambo pribežal, njene pomoči iskal in se njeni priprošnji izročil.
Kako pa naj častim to presveto Serce, poprašaš morebiti ? Naj prej si izvoli Marijo za svojo mater in pazi, da ji boš dober sin, ali dobra hči. Imej pri sebi ali pa doma podobico Marijinega presvetega Serca. Počasti in izroči se jej vsako jutro in vsak večer. Obhajaj kaker moreš praznik njenega presvetega Serca. Na veče Marijine praznike prejemaj zakramet svete pokore in svetega obhajila; pred praznikom pritergaj si kaj v jedi ali se pa zatajuj v kaki drugi reči v čast Marijino. V čast presvetega Serca Marijinega izročuj Bogu vse svoje misli, želje, besede, dela in potrebe. Vsako delo in važno opravilo izroči presvetemu Sercu Marijinemu in jo prosi, da naj ti pomaga in tvoje delo blagoslovi. V čast žalostnega Serca Matere božje terpi in radovoljno prenašaj vse težave ter jih daruj nebeškemu Očetu. Obiskuj Mariji posvečene cerkve, kapelice in njene čudodelne podobe. lz ljubezni do Marije pomagaj vbogim dušam v vicah z molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli. Širi to pobožnost posebno v svoji družini in pogosto zdihuj : „Sladko Serce Marijino, bodi moja rešitev !“ (300 dni odpustka, kolikerkrat to izrečeš. Pij IX-
30. sept. 1852.)	p furU* A.
—-'HH1 —fr—	j
O zatajevanju.
Kedor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe. Mat. 16. 24.
I.
Zatajevati samega sebe, to se pravi svoja čutila in svojo voljo darovati Bogu. Kaker se vidi iz tega je zatajevanje dvojno,
— 35 —
zunanje in notranje. Ako zatajujemo svoje misli in želje, «e vaiimo v notranjem zatajevanju, ako pa ne dovolimo svojim čutilom, kar žele, v zunanjem. Tako pervo ko drugo je neobhodno Potrebno vsakemu človeku, keteri se želi zveličati. Zakaj to ? Ker, ako se ne zatajujemo, ne moremo ostati v milosti božji, ke-*era edina nas izveliča. Ako ne bi bila to živa resnica, kaj naj mislimo o svetnikih, keteri so živeli v vednem zatajevanju ? Kaj naj mislimo o našem očetu sv. Frančišku, o sv. Antonu, Ber-aardinu Sijenskem, posebno pa sv. Petru Aljkantarskem in Leonardu	Portomavriškem ?	Oh ! oni so dobro znali,	ako bi pustili
Proste	uzde svojemu telesu in svoji duši,	da bi se	pogubili. Ali
ako je	vsacemu potrebno	zatajevanje, je	tolikanj	bolj potrebno
dnšam	hrepenečim po sv.	popolnosti, ker	gdor ima	od Boga več
milosti, ima tudi več skušnjav, pa tudi več dolžnosti ljubiti Boga. ®v- Hijeronim pravi, da se meri napredovanje v popolnosti z napredovanjem v zatajevanju, in da toliko napredujemo v popolnosti, koliker v zatajevanju. Govorimo tu najprej nekoliko o znnanjem zatajevanju, ter začnimo sè zatajevanjem okusa.
Sv. Vincencij Pavlanski pravi, da je zatajevanje okusa abe-c®dnik duhovnega življenja, gdor se ne zatajuje v tem, da se kode težko v drugem. Naj nam dokaže to resnico zgled svetnikov. Naš bi. Jakopon Todijski je enkrat jako želel jesti meso. Kaj stori ž njim ? Obesi ga v celici, ter ga toliko časa pusti, se vsmradi, potem ga da kuhat, ter ga poje. — BI. Henrik Soški se je zderžal pijače celih šest mesecev, in da bi čutil še Večo žejo, poje neko slano jed, se napoti k reki, kjer se pripogne, da bo pil, pa se noče dotekniti vode. Sicer pa takega zatajevanja nemoremo posnemati brez posebnega nadahnjenja kozjega ; vender se pa lahko na drugi način z ravno tako za-slugo moremo zatajevati, in kar je še bolje, brez nevarnosti du-hovnega napuha. Zatajevati se moremo v jedi in pijači, ketera Oam jako diši, ako n. pr. jemo in pijemo kaker bi se igrali in haposled pustimo najbolji kos. Tako je delala cesarica Eleonora, ki pošiljala nazaj najokusniše jedi. To zatajevanje, ne samo da >)e jako zaslužno, tudi ne škodi zdravju, ter se posebno slabotni™ priporočuje. Sv. Frančišek Šaleški pravi, da je bolje zatajevati se na ta način vsaki dan, kaker ojstro se postiti le neke-kei'e dni, ker na pervi način se ne pade v napuh, na drugi je Pa jako lahko. — Zatajujmo nadalje poželenje po govorjenju ! Ako se spomniš kake lepe stvari, in ti pride želja povedati kaj
— 36 —
mikavnega, koliko moreš zaslužiti za nebesa, ako zatajiš svoj jezik. V veselem društvu, kjer se govori o vsaki stvari, bi morebiti tudi ti, bogoljubna duša, vedela povedati kaj smešnega; ali ako ljubiš iz celega serca svojega nebeškega ženina, bodeš raji berzdala svoj jezik in v sercu rekla : „Jezus moj, tebi za ljubo naj molčim.11 In ne misli, da ti je to samo koristno, temveč to ti je potrebno, ker je jako težko z mnogim govorjenjem ne razžaliti Boga. Kako je potrebno sv. molčanje dušam hrepenečim po popolnosti, vidiš iz tega, ker so ga vsi sv. vstanovitelji cerkvenih redov zapovedali svojim sinovom, in povsod, kjer se ta zapoved derži, gre vse po redu.
Zatajevanje vida in posluha je dalje najizverstniše in naj bolj potrebno pobožnim dušam. Oči in ušesa so okna duše. Skoz nje pridejo v dušo dobre in slabe stvari, ali več slabih ko dobrih, zaradi našega nagnenja k slabemu. Oh koliko se jih je pogubilo zaradi enega samega, kakšenkrat nedolžnega pogleda! To ni treba, da ti dokažem, sij si morda sama poskusila, kako je nevarno ne berzdati svojih oči in ušes. Sicer pa tukaj ne mislim govoriti o tem zatajevanju, potrebnem vsacemu kristjanu, temuč o zatajevanju teh udov v dopuščenih stvareh, v nedolžnih predmetih. Naj ti pride pred oči kaka jako lepa stvar, ketera te neizrečeno razveseli, n. pr. krasno cvetje, lepa zelena livada, lepa obleka, podoba i. t. d. in glej, ako zatajiš svoje oči, zaslužiš pred Bogom neizmerno plačilo. Oh kako so se v tem zatajevali svetniki. Gdor je samo pogledal n. pr. našega sv. očeta Frančiška, sv. Bernardina, sv. Petra Aljkantarskega, sv. Leonarda i. t. d. je bil globoko presunjen od njih izgleda. Bere se tudi o sv. Lucijanu, slavnem marterniku pervih stoletji, da je sam pogled njegovega zatajevanja spreobernil več nevernikov. Sicer pa nam kakšenkrat jako hasni pogled lepe cvetlice, livade
i.	t. d. Sv. Marija Magdalena Paciška, gledajoč cvetlice v samostanskem vertu, se je napolnila ljubezni božje in vsa zamak-nena je klicala : „Torej Bog je mislil vstvariti te cvetlice vže od večnosti, iz ljubezni do mene ?“ Sv. Terezija, gledajoč naravne lepote, je postajala žalostna, češ, da jo vse te stvari spominjajo, kolikanj je bila nehvaležna Bogu, keteri jo tolikanj ljubi-Bere se tudi o nekem puščavniku, ki je, hodeč po polju ali P° vertu, z paličico tolkel cvetlice, govoreč : „ Molčite, molčite, ne svarite me več, saj razumem, da mi očitate mojo nehvaležnost proti Bogu sè svojim lepo dišečim cvetjem.“
— 37 —
Tudi sluh moramo zatajevati iz ljubezni do Boga. Kedar ti pride želja poslušati godbo, petje i. t. d., spomni se na Jezusa in reci s ponižnostjo : „Moj Jezus, iz ljubezni do tebe nočem vgoditi svoji želji. Večkrat, žalibog, sem grešila poslušajoč gerdo govorjenje in opravljanje bližnjega, sedaj pa za pokoro in iz ljubezni do tebe, hočem zatajevati moja grešna ušesa tudi v brezglasnih stvareh. “
Da, bogoljubna duša, zatajuj tvoja čutila, ne samo ker ti je to potrebno, temuč še več iz ljubezni do Jezusa, keteri ti bode gotovo dobro plačal v nebesih vsako najmanje zatajevanje. Oh da bi ti poznala, kaj te čaka v raju, oh kako bi zatajevala svoja čutila. Naš sv. Peter Aljkantarski, veliki zatajevavec samega sebe, se je prikazal po smerti sv. Tereziji, ter je vskliknil : »O presrečno zatajevanje, ki je meni toliko slavo zadobilo !“ —
P. H. R.
---------------------------
Življenje sv. Janeza Eapistrana.
II. poglavje.
Novinec, bogoslovec, misijonar in papežev poslanec v Italiji.
1. Resnično so prečudni sončni žarki. Če tudi od časa do časa zakrijejo temni oblaki nebo, vender žarki tudi te prederò, da razsvetljujejo z dobrotno svetlobo vesoljni svet, pa ga tudi ogrevajo, da morejo rasti rastline in živeti živali in ljudje.
Našega Janeza smo zapustili ob trenotku, ko se je menil za vselej vmakniti zapeljivemu svetu ter kot nepoznan redovnik služiti le Bogu in skerbeti za izveličanje svoje duše. Ali kaker sončnih žarkov oblaki ne morejo vničiti, tako tudi Janez ni zginil stopivši v red ; kaker bomo videli, ga je le za tolikanj veče reči Pripravljala božja previdnost.
Kaker sem vže omenil, sprejeli so ga po večkratni prošnji v red sv. Frančiška na gori pri Perudži. Kaker neketeri pisavci njegovega življenja menijo, dobil je redovniško obleko na praznik našega očeta sv. Frančiška omenjenega leta (1415). Predstojnik samostanu je bil P. Marko iz Bergama (da Bergamo), jako velja-
— 38 —
ven, učen in pobožen mož. Vzgojitelja, kaker pravimo magistra Janezu Kapistranu je samostanski predstojnik odločil brata Onu-frija Sedžanskega (da Seggiano). Jako strog, pa pobožen in previden redovnik je bil, ki je imel vzgojiti Janeza v odločeno orodje božje previdnosti. Kaker se čisti zlato v ognji tako je hotel očistiti gojenca svojega od vsega posvetnega nagnjenja. Pa to mu ni bilo težko, ker je novinec sam hrepenel po popolnosti, tako da so se mu stari, izkušeni redovniki čudili. Zlasti se je kazal Janez ponižnega in pokornega v vsem. Saj je tudi ponižnost podlaga v resnici pobožnega življenja.
Kapistran je bil vešč v cerkvenem in grajanskem pravu, da mu ni bil kmalu gdo kos v tej vednosti. Tudi še novinca v samostanu so ga hodili v težkih rečeh popraševat za svet. In vedel je vsakemu svetovati pravo. Magister ga je zato večkrat pograjal, češ, da je časti željen ; če se je hotel s tem vkvarjati, zakaj ni ostal mej svetom. Pa tako je hotel le poskusiti Janezovo ponižnost. In on je v resnici ponižno poslušal tako grajo ; dà, celo prosil je vzgojitelja, naj ga še huje kaznuje, ker je zaslužil tako sè svojo nečimernostjo. Ni treba omenjati, da je smel le s privoljenjem svojega samostanskega predstojnika občevati v takih zadevah in svetovati v dvojljivih primerih. Janezu pa je bilo jako všeč, da je mogel iz ljubezni do Boga terpeti kako zaničevanje.
Tako se je Kapistran od dne do dne bolj vterjeval in vadil v kerščanskih čednostih ; zlasti mu je bilo na skerbi, da si ohrani čistost na telesu in duši. V pripomoček k temu mu je služila molitev, premišljevanje in razna spokorna dela, s keterimi je zatajeval svoje telo. Zlasti skerbno se je pripravljal za sv. obhajilo. Za pervo sv. obhajilo ko redovnik se je pripravljal cele tri dni s tem, da ni skoraj prav nič jedel in pil. Vedno je klical na pomoč brezmadežno Devico, premišljeval terpljenje Kristusovo in ga prosil odpuščenja za svoje brezštevilne grehe, ki jih je britko objokoval.
Zavoljo ostrega zatajevanja Janez nevarno zboli. Predstojnik mu je vkazal, da mora vsaj enkrat na dan jesti. Iz pokorščine je to storil in tudi zopet okreval. Vender pa je pokoril svoje telo, kaker je vedel in znal. Ni se torej čuditi, da vže iz te dobe poročajo pisavci njegovega življenja o dejanjih, ki so, rekel bi, čudeži. Tako nam pripovedujejo, da je Kapistran iz pokorščine iz vrele vode potegnil obleko, in ni se prav nič opekel.
— 39 —
— Zaradi vednega zatajevanje proti koncu leta, ko je imel do-stati novicijat, zopet hudo zboli Tresla ga je merzlica, ki je po tistih krajih jako nevarna. Zdravniki so obupali, da še okreva. Previden sè sv. zakramenti za vmirajoče, nobene jedi ni mogel več vživati. Vsem v samostanu je bilo jako žal za novinca. Predstojnik, razsvetljen od Boga, pa veli bolniku, naj iz pokorščine izpije kozarec gorke vode. Janez, ko sliši besedo pokorščina, izpije vodo iz kozarca, in glej ! lahko je pil bolnik, ki ni mogel poprej ničeser vživati ; in čutil se je po vsem zdravega in krepkega.
2.	Vže pervo leto je Kapistran položil podlago vsem krepostim, ki so ga pozneje lepotile. S tem si je pa prislužil tudi Večno slavo. Na veliko veselje svojih predstojnikov se je zavezal ko je preteklo leto poskušnje sè slovesno obljubo, kaker jo veleva Vodilo sv. Frančiška. Ta za vse življenje odločilni korak je storil zopet na dan godu sv. Frančiška, kaker menijo neketeri pisavci. Od tega trenotka, je bil ponižni Janez še ponižniši, pobožni še pobožniši. Svojim prednjikom je bil do pičice pokoren ; proti vsem drugim prijazen in ljubeznjiv ; v dejanji in besedi je kazal po-strežljivost do vseh. Ljubil je nad vse molitev ; čislal je vboštvo, ketero si je zvolil, da so ga vsi občudovali ; njegova obleka je kila iz debelega sukna ; na golem životu je nosil bodeč pas ; hodil je bosonog; v molitvi je prečul po cele noči, postil se tako, da je jedel le enkrat na dan. Naj ponižniša opravila v samostanu Je opravljal ter od hiše do hiše nabiral miloščino. Vsakemu bratu je rad postregel, kaker je le vedel in znal. Posebno veselje pa je bilo, ko je stregel bolnim bratom. Zato so ga zvali sploh «strežnika bolnikov11.
Nekaj časa je Kapistran opravljal cerkvenikovo ali zakri-stanovo službo. Prečul je cele noči v molitvi in premišljevanji ; Svoje telo je bičal do kervi in ga z drugimi spokornimi deli pokori'- Hudobni duh ga je nadlegoval z raznimi hudimi skušnjavami. Pripoveduje se, da se mu je neko noč prikazal sè strašnim erje-venjem, hoteč služabnika božjega prestrašiti in odverniti od osjega življenja. Ali on mu serčno odgovori : „Stori z mojim telesom, kar ti Bog pripusti. Iz ljubezni do Boga hočem vse voljno Preterpeti !“ Po teh besedah zgine skušnjavec, Janez pa je ostal stanoviten v molitvi in drugih spokornih delih.
Tako v čednostih rastoč, je preživel Janez Kapistran perva leta v samostanu. Ker je bil v vseh svetnih vednostih jako izur-
— 40 —
jen, pričel se je sedaj učiti bogoslovskili, da se tako pripravi za prihodnji poklic. Za učenika so mu prednjiki odločili jako učenega, pobožnega in sv. moža, Bernardina Si jenskega, katerega imenuje Janez sam, opisovaje njegovo življenje, posebnega „ljubivca M arij nega.41 Kapistran je verlo napredoval v bogoslovskili vednostih. Učenik njegov sv. Bernardin je imel navado reči : „Kar se morajo drugi z velikim trudom učiti noč in dan, razume in nauči se Janez v spanji. “ — Razume se torej samo ob sebi, da se mu ni bilo treba dolgo učiti bogoslovja, ker je bil vže popred učenik cerkvenega in svetnega prava. Ko je bil v bogoslovskili vednostih dovolj izurjen, prejel je manjše in potem višje redove ter bil slednjič mašnik posvečen. Katerega leta se je to zgodilo, se za terdno iz sporočil pisateljev njegovega življenja ne da posneti. Skoraj gotovo je bilo tretje leto potem, kar je bil vstopil v samostan.
3.	Kaker hitro je bil Janez Kapistran mašnik, izročili so mu predstojniki razna imenitna opravila, zlasti to, da je oznanjeval besedo božjo in ljudi budil iz grešnega spanja, — s kolikim pridom, videli bodemo v nastopnem.
Če tudi je bil vže od natore obdarovan sè vsemi darovi, ki so potrebni dobremu pridigarju, vender se je z molitvijo, postom in zatajevanjem pripravljal na to imenitno opravilo. Saj je vedel da vsak dober dar pride od zgoraj. Ko je necega dne goreče molil pred čudežno Marijino podobo, da bi izprosil blagoslova za svoje pridige, prikaže se mu Marija v nebeški svitlobi. V roki je imela prelep, zlat kozarec ; tega poda njemu ter pravi : „Pij> Janez, čisto pijačo božje modrosti.4*
Najprej je oznanjeval božjo besedo po Italiji klicaje ljudi k poroki. Perva leta ga nahajamo v družbi sè svojim učenikom sv. Bernardinom Sijenskim, pozneje samega ali pa z drugimi brati. Od dne do dne je rasla njegova veljava pri narodu, kateremu je umel serca pretresati. Skoraj ni mesta v Italiji, kjer bi ne bil pridigoval. Vže leta 1440 je oznanjeval z najboljšim vspe-hom pokoro v Sijeni, potem v Adriji, Lančijanu (Lanciano), Benetkah, Milanu, Bolonji, Ferari, Florenciji, Tridentu, v Siciliji in drugod. Kedo bi naštel vsa mesta, kjer se je iz njegovih ust razlegala beseda božja !
Janez je bil majhine postave ; kost in koža ga je bila videti; oči je imel svitle in bistre in vedno vesel je bil, krepak in terpežen v svojem delu, od katerega,' rekel bi, nikoli ni jenjal-
— 41 —
Vsak dan je pridigoval, razgovarjal seje pa tudi v najtežjih bo-goslovskih vprašanjih z nasprotniki. Po svojem misijonskem popotovanji se je deržal tega reda. Vstajal je prav za rano, molil eerkvene molitve, zornice, hvalnice, pervo in tretjo uro ; potem je maševal. Po maši je pridigoval po Italiji v laškem, drugod v latinskem jeziku. Dostikrat je trajala pridiga nad dve uri. Tolmač jo je prelagal poslušalcem. Potem je šel v samostan, kjer je kaj malega zavžil. Jedel je namreč le po enkrat na dan ; pa še takrat prav malo. Potem je molil šesto in deveto uro. Zver-šivši dnevnice je šel obiskavat bolnike ; pokladal je na nje roke in jim dajal poljubovat relikvije. Po smerti svojega učenika sv. Bernardina Sijenskega je pokladal na bolnike ostanke tega svetnika. Mnogo, mnogo bolnikov je na to precej čudežno ozdravelo. Potem je spovedoval ali spisoval razne spise, ki še sedaj kažejo učenost in bistri um njegov. Pripravljal pa se je za vsako delo z molitvijo ; posebno mnogo časa je obernil na premišljevanje božjih skrivnosti. Spal ni nigdar več, ko dve ali tri ure.
Takrat so bili jako žalostni časi. Cerkev so razjedale razne krive vere, mesta so bila v vednem boji mej seboj, vsemu kerščanstvu je pretil pa divji Turek. Ni čuda, če je mej vernimi pešalo cerkveno življenje. Kamer je prišel naš Janez, sprejeti so ga ko angelja, ki je prinesel oljikovo vejico miru ; vsem je bil poslanec z neba. Mesto Akvilo (Aquila) je rešil serda mogočnega aragonskega kralja. Prebivalce svojega rojstnega mesta je Pomiril; v zahvalo so sezidali meščani frančiškanom samostan.
Koliko veljavo je imel Kapistran že tačas, vidimo iz dveh Pisem tridentskega nadškofa Aleksandra, pisanih dne 3. junija 1438 in 3. oktobra 1438. Ker je živelo plemstvo z nadškofom, meščanje pa mej seboj v vednem boji in prepiru, pokliče omenjeni Aleksander Janeza Kapistrana, da pomiri razburjene duhove. In kmalu je dobilo mesto drugo lice. Vsi boji in prepiri so ponehali.
Tudi pozneje še je bil Janez Kapistran v Tridentu, ko je bil namreč nadškof sklical škofijski zbor. Pri tem zboru je imel Janez do zbrane duhovščine prelep nagovor, ki nam je še obraben (De instructione Clericorum).
Mej njegovimi pridigami so se pogostokrat prigodile čudne reM, ki so mu še bolj množile veljavo in vspeh. — Ko je necela dne pridigoval proti igri, ki je bila tedaj jako razširjena strast, prileteli so nad njegovo glavo trije čuda lepi ptiči ter
— 42 —
semtertja letali. Poslušavci so se čudili neznanim ptičem; govornik pa jih ni zapazil. Ko ga poslušavci na to opozore, ozre se kvišku in zagleda neznane ptiče, ki so ga obletavali. Zdelo se je, da govornika hočejo pozdraviti, — potem so zginili.
Ko je pridigoval zbrani množici in aragonskemu kralju zaradi miru z mestom Akvilo, so skeržadi tolikanj vriščali po bližnjem drevji, da so ga mej govorom vedno motili. Na enkrat jim zapove v Jezusovem imenu, naj bodo tiho. Kaker bi trenil so vmolknili.
Ko je v Morbenji (Morbegno) v Valtelini (Veltlin) pod milim nebom pridigoval zbrani množici, pričelo se je temniti nebo. Pripravljalo se je k hudi nevihti. Poslušavci so se jeli bati plohe. Pa lačni in žejni božje besede ostanejo ; nihče ni bežal pred nevihto pod streho. Janez Kapistran opravi s poslušavci kratko molitev, in glej čudo ! po vsej okolici je dež hudo lil, samo na tisti kraj, kjer so bili poslušavci, ni pala niti jedna kapljica. Prebivalci mesteca so prosili božjega moža, naj jim podari v spomin na ta čudni dogodek svoj plašč in vstregel je njih želji. Še pozneje so zadobili marsikatero milost od Boga na priprošnjo Janeza Kapistrana.
Zopet drugi krat je nastala huda nevihta mej pridigo, ki jo je imel na prostem. To je bilo v nekem mestu na Ogerskem. Pri pridigi je bil tudi škof z duhovščino. Janez Kapistran pra-ša poslušavce, če se hočejo raziti, da ne bodo preveč premočeni. Ti mu odgovore, da so radi mokri iz ljubezni do božje besede. Potem izmoli Janez očenaš in češčenomarijo ; in na enkrat se razdele oblaki, ter posije prijetno sonce. — Tako je kazalo nebo svoje dopadajenje nad apostoljsko delavnostjo služabnika božjega.
Terdovratne pa je tudi dostikrat zadela očitna kazen božja. V nekem mestu v Apuliji so bili ljudje tako hudobni in razujzda-ni, da se niso kar nič zmenili za besede in svarjenje našega misijonarja. Prav nič se niso hoteli poboljšati. Kapistran zagrozi brezbožnim ljudem, da jih bode zadela šiba božja. Ali zasmehovali in zaničevali so sv. moža. Vinogradi, sadno drevje, polje in travniki so obetali najboljšo žetev. Ali na enkrat se prikaže brezbrojna množica miši, ki so vse požerle, da nisi videl več zelene bilke. Zdaj so spoznali, da jih je zadela roka božja. Iz mesta in z dežele so šli iskat služabnika božjega. Obljubili so, da se hočejo poboljšati in pokoro delati. Se solznimi očmi so ga prosili, naj moli za-nje, da Bog odvzame strašno šibo In ka-
— 43 —
ker nekedaj Mojzes v Egiptu, tako je molil tudi Janez Kapistran za brezbožno ljudstvo. Bog je vslišal njegovo molitev. Miši so jele cerkati in mertve so pokrile skoraj vso okolico. Bati se je bilo, da se prične kuga zaradi smradu. Janez Kapistran vkaže, naj sko-pljejo globoke jame ; v teso pometali merho vino. Tako se je odpravila nevarnost kuge. Terdovratneže je sicer zadela huda kazen, ker so jim miši pokončale bogato setev, njih serca pa so se spreobernila k Bogu in krepostno življenje se je zopet vernilo v mesto in okolico.
S kolikim pridom je po mestih lepe Italije Kapistran širil božje kraljestvo, pero ni v stanu dostojno opisati. Da vsaj nekoliko spoznamo, s kolikim veseljem so povsod sprejemali misijonarja, slušajmo, kar o tem piše italijanski zgodovinar Krištof de Soldo. „Deveti dan meseca februarija 1451 je prišel v to mesto Brešijo (Brescia) brat Janez Kapistran, frančiškan observant. Naj odličniši možje so mu šli naproti, mej njimi nad tri sto mož na konjih, žene in drugo ljudstvo pa peš. Prišel je v mesto skozi vrata sv. Evfemije, ki derže proti Veroni. Pred njim ne-brojno kerdelo jezdecev in pešcev. — Ne gre se čuditi, da mu je derla naproti tolika množica imenitnih oseb in prostega naroda. Saj se je bil že povsod razširil glas o njem in čudežih, ki jih je storil v Vičenci. Veroni, Padovi, Paviji, Rimu i t. d. Vsi so ga spoštovali ko svetnika in nenavadno od Boga obdarjenega ozna-njevavca božje besede. Ozdravljal je bolnike, slepim dnjal vid, hromim, da so hodili ; dà, celo mertve je obujal k življenju. Zato je vse hitelo božjemu možu naproti Mestno starašinstvo je skerbelo, da je bilo pripravljenega obilo živeža dotlej, dokler bo Janez v mestu. Tudi je vkazalo, da naj se preskerbi Janezu in sto drugim osebam vse potrebno, da morajo biti prodajalnice in kerčme zaperte in še več enacega. Pridižnico so postavili na glavnem tergu. V sredo, dné 10. februarija, se je vže pred svitom sešlo več ko deset tisoč ljudi. Iz tega je razvidno, kolika gnječa je bila še le po dnevi. Ljudje so detli skupaj, da slišijo Pridigo, pa tudi vidijo sv. moža in njegove čudeže. Mestni sve-tovavci in velika množica naroda so šli po njega v samostan sv. Apolonija in ga spremili na terg. Najodličnejši svetovavci so jezdili v svoji lepi se zlatom okrašeni opravi po običaji tiste dobe. Oni so delali mej gnječo pot in skerbeli, da se misijonarju ne prigodi kaka nesreča. Sleherni ga je hotel videti, ali dotek-niti se njegove obleke, kaker nekdaj sv. Petra. Z največo te-
— 44 —
žavo je prišel ta dan na pridižnico. Ravno tako so ga po pridigi spremili v hišo, ketero so mu priredili za stanovanje. Ali Kapistran je stanoval rajši v samostanu sv. Apolonija. Pozneje ni hotel več pridigovati na mestnem tergu, ker je bil prostor za poslušavce premajhin. Velel je, naj narede pridižnico na novem tergu pred terdnjavo. Tukaj je pridigoval v četertek, petek in soboto. Vse te dni se je zbrala tolika množica ljudstva, da se je vse čudilo. Več ko dve tisoč ljudi, ki so bolehali za raznimi bolezenmi, zadobili so zopet ljubo zdravje. Vsak dan je molil pobožni redovnik za njih zdravje in jih zaznamenjaval na čelu sè znamenjem sv. križa v imenu Boga Očeta, Sinu in sv. Duha. Potem jih je priporočil sv. Bernardina, od katerega je imel vedno v roki kak ostanek (relikvijo). Po milosti Jezusa Kristusa so se na prošnjo Janezovo zgodili brezštevilni čudeži, ko se je posluževal teli ostankov sv. Bernardina Sijenskega. Obljubil je, da bo v nedeljo pokazal te relikvije vsem poslušavcem.
Ta obljuba in glas o mnogih čudežih je privabila ljudi iz sosednjih mest, iz Bergama, Lodi, Kremone, Mantove, dà celo iz južne Nemčije. Novi terg pred terdnjavo, vse ulice in drugi tergi po mestu so bili ljudstva kar natlačeni. Svetnik bi ne bil mogel priti do pridižnice, ke bi mu ne bili delali pota veljaki mesta na konjih. Poleg pridižnice so bili sedeži za mestno starašinstvo in plemstvo. Ko je Kapistran poslušavcem pokazal ostanke sv. Bernardina Sijenskega, so klicali tako glasno, naj jim bode Bog milostiv in vsmiljen, da si menil, da se podira nebeški obok. Po pridigi je sprejelo petdeset vojakov obleko sv. Frančiška. Tudi, ko so slišali v Veroni njegove pridige, so ljudje sklenili stopiti v red sv. Frančiška. Potem je šel zopet v samostan sv. Apolonija, množica pa proti svojemu domu. V pondeljek (15. feb.) ko se praznuje god mestnih patronov sv. Favstina in Jovite, je zopet pridigoval. Naslednji torek pa je pred sončnim vshodom odrinil od tukaj v Mantovo in od ondot v Benedke. da je imel v tem mestu postne pridige.41 Tako je opisal neki poslušavec misijonsko delavnost Janeza Kapistrana v Brešiji.
4.	Vidili smo Janeza Kapistrana ko gorečega misijonarja, oglejmo ob kratkem še njegovo delovanje kot papeževega poslanca. Vže je bilo omenjeno, da je bilo tedaj stanje katoliške cerkve jako žalostno ; ob enem je imela več papežev, kete-rih vsaki je menil, da je pravi naslednik sv. Petra. Na slavnem zboru v Konstancu, katerega je okoli božiča 1414 sklical nepravi
— 45 —
Papež Janez XXIII, je bila za nekaj časa ta zmešnjava odstra-njena. Pravi in postavni namestnik Kristusov papež Gregor XII. Se je odpovedal, da tako cerkev zopet zadobi mir. Dne 8. novembra 1417 je bil izvoljen za papeža kardinal Oton Kolonna, ki si je pridel ime Martin V. Na videz je bilo sicer razkolj-Pištvo poravnano, na tihem je pa vender še tlel vporni duh Proti papežu in njegovi veljavi. V takih okoliščinah so se plodili razni krivoverci kaker fratičeli in drugi sanjači ; judje pa so stiskali in odirali kristijane, morili kerščanske otroke in druge ^Pjusobe počenjali. Za blager cerkve vneti papež Martin V. je hvalil Boga, da je ravno v teh zmešnjavah poslal dva moža, sv. Bernardina in Janeza Kapistrana, ki sta se sè zgledom in besedo borila proti spridenosti tistega časa.
Kako visoko je Martin V. čislal Janeza Kapistrana, nam priča list, ki mu ga je pisal na papeževo povelje aljbanski kar-hinal-škof. „Tvojo neumorna delavnost in skerb za pravoverne, yboge in grešnike, ki k tebi- hite neprenehoma od vseh krajev ln te dan za dnevom nadlegujejo, pač zasluži, da se do tebe radodarnega skaže velikodušnost apostoljskega sedeža. Gledé na t° hočemo odlikovati tvojo osebo ; ker stavimo popolno zaupanje tvojo modrost, damo tebi in še enemu mašniku tvojega reda, Peterega si sam smeš izvoliti, oblast, da smeš spovedovati vse ijudi, moške in ženske, ter jim nalagati primerno zveličavno pokoro.“ — Pismo je bilo dano v 8. letu vladanja Martina V. Dve leti pozneje ga je na papežev svet imenovala napolitanska kraljica Ivana II. za preiskovalca (inkvisitorja) proti judom in poklicala v svoje kraljestvo. Povsod so se znali judje obstoječim Postavam odtegniti ; skušali so sè zvijačo in oderuštvom kristi-Jattom škodovati ter v bedo jih pripraviti. Ker so na skrivnem lavili svoje mreže in zapletke, treba je bilo, da se odkrije to Početje. Kraljica mu je dala prav obširne pravice, ker je bila Prepričana o njegovi pobožnosti in ljubezni, kaker pravi v dotič-nem pismu.
Kaj premore zloben, opravljiv jezik, skusil je pa tudi Ja-nfz sam. V tadanji splošni zmešnjavi so začernili tudi redovne, ki so živeli po pervotni ostrosti vodila sv. Frančiška, češ, 'la so sanjači, kaker tako zvani krivoverni fratičeli.
Vse frančiškane observante pokličejo v Rim ter jih zapro y ječo. Mej njimi je bil tudi Kapistran. Nihče ni vedel, zakaj so jih zaperli. Janez jih tolaži, češ, naj se v vsem podveržejo božji
— 46 —
naredbi in bodo pokorni apostoljskemu sedežu. Papež Martin V. naroči trem kardinalom, naj stvar preiščejo. Janez je s tolike zgovornostjo dokazal nedolžnost vseh, da so vsi navzočni ster-meli, nasprotniki pa bili osramočeni. Papež Martin V. je bil jake vesel, da so bili oproščeni ti pobožni možje kot popolnoma nedolžni ; njih krivda je bila le ta, da so ostro živeli po vodili reda. — Kaker v tem slučaji, tako je tudi ob druzih prilikah zagovarjal možato svoj red, pa .tudi druge, ki so bili po nedolžnem zatoženi in obrekovani. — To se je versilo nekako okoli leta 142b.
Naslednje leto je vkazal papež, naj se skliče kapitelj V mesto Asiz. Tu so poravnali razne dvojbe in razpertije. Na p0" velje papeževo je Janez Kapistran vredil določila, ki so jih odobrili. (To so Constitutiones Martinianae.)
Kot naslednika na stolici sv. Petra je božja previdnost odločila moža, ki je bil goreč častivec Janeza Kapistrana. T® mož je bil Gabrijel Kondulmieri. Vže papež Gregor XII. g® je imenoval za kamornika (camerlengo) sv. rimske cerkve i® škofa v Sieni. Tu je spoznal pervikrat škof našega Janeza K®' pistrana. — Bilo je menda kmalu po kapiteljnu, ko se je K®' pistran sešel v Bolonji z omenjenim kardinalom. Ravno na poti je bil v neko bližnjo pokrajino, kamer so ga pozvali na misijon-Preden se prijatelja poslovita, pade Janez Kapistran na kolen® ter poljubi kardinalu nogo. Kardinal se temu začudi, češ, tak® čast gre le sv. očetu samemu. Ravno za to, reče Janez, s tem sem hotel počastiti bodočega namestnika Kristusovega ; zakaj dnevi Martina V. so vže sešteti. Papež Martin V. je vladal sv-cerkev 13 let in vmerl 1431. Prerokovanje Janeza Kapistran® se je natanko izpolnilo. Za naslednika je bil izvoljen kardinal Kondulmieri, ki si je pridel ime Evgenij IV.
Novi papež je v onem viharnem času vse svoje zaupanji stavil na spretnost, previdnost in modrost Janeza Kapistran®-Rabil ga je kot svojega poslanca in namestnika za naj teža vniš® opravila. Po pravici smemo tisto dobo imenovati : dobo sumni' čenja, obrekovanja in zasramovanja. Napadali so posamezni osebe, tudi svetnike, recimo sv. Bernardina, papeže in redove ter jih proglašali ko krivoverske in brezbožne, kaker smo videl* o Janezu Kapistranu in njegovih tovarših. Povsod je bil Jane& Kapistran goreč zagovornik nedolžnih. Ravno ob tem času 8° hudo začernili redovnike reda jezuatov zvanega, češ, da dopr*'
— 47 —
našajo najostudniše hudobije. Papež Evgenij IV. je poslal Janeza Kapistran in škofa sv. Lavrencija Justinijana, kot preiskovalca z obširno oblastjo leta 1437 Janez Kapistran ni našel nikakršnih nerednosti, marveč da zivé strogo po vodilu svojega vstanovitelja sv. Janeza Kolombina v revščini, kaker je papežu Poročil škof Lavrencij Justinijan. Sovražniki pa so jih imeli za krivoverske fratičele. Leta 1431 je bil sklical papež Evgenij IV. cerkveni občni zbor v Pavijo ; ker je nastala kuga, so šli zbrani škofje v Sijeno, od tod pa v Bazelj.
Zbor je odobril nekaj prav koristnih odločeb ; pozneje pa je Zašel na krivo pot, terdeč, da je zbor nad papežem. Slehernemu trezno mislečemu mora pač jasno biti, da ni zbora brez gla-Ve> ki je pa rimski papež, namestnik Kristusov. Zato je papež vključil zbor v Bazlju in ga premestil v Ferraro. Mnogo cerk-Veno mislečih je slušalo glas svojega višjega pastirja. Drugi so 0stali terdovratni in si izvolili za novega papeža Savojskega v°jvodo Amadeja. Pridel si je ime Feliks V. — Kaker poročajo zgodovinarji one dobe, ni bil glede nravnosti ravno na dobrem glasu.
Janez Kapistran je z besedo in peresom zagovarjal in se k°iil za pravice papeževe in glede volitve in pravic napisal uče-ho razpravo, ki še dandanes priča o njegovem bistrem duhu.
Papež Evgenij IV. ga je pošiljal kot svojega zastopnika v 1>azua mesta in kraljestva, da zagovarja pravega namestnika Kristusovega proti dozdevnemu papežu Feliksu V., ki je bil v sodstvu z milanskimi vojvodi in burgundskimi. Bistroumni poslanec Janez Kapistran je dosegel sè svojim vplivom, da .sta se v°jvodi Filip Milanski in Burgundski deržala pravega papeža Evgenija IV. — Ko so leta 1444 nastale nerednosti v Siciliji, b°slal je tudi tja papež Evgenij Janeza Kapistrana, da poravna z,uešnjave. Tudi tukaj je zaprečil vpliv Feliksa V. in modro Vravnal vse prepire. — Te čertice naj zadostujejo o delavnosti 'Janeza Kapistrana za dobe papežev Martina V. in Evgenija IV.
Kaker smo videli, premagal je Janez Kapistran vse sovražne, ki nasprotujejo zveličanju. Premagal je hudobnega duha, Zapeljivi svet in samega sebe t. j. svoje poželenje. Te tri sovražnike ima vsak človek. Hudobni duh, ki hoče človeka veko-nj nesrečnega storiti, poslužuje se raznih pripomočkov, kaker bogastva, mikavnosti mesenega veselja, častihlepnosti in drugih stvari. Vse to nam v najlepših barvah stavi pred oči, da bi
— 48 —
nas zapeljal. Oj, kolikokrat bi bili pač vže zabredli v zanjke satanove, da nas ni obvaroval naš angelj varih ! -- „ Hudobni duh,“ pravi sv. Bonaventura, „nas skuša na dvojen način: ko lev in ko zmaj. Naj pervo se ti približa kot zmaj, da te zapelje ; potem kot lev, da te pokonča. Skuša te namreč s prilizovanjem omehkužiti ; potem pa s terpljenjem vgonobiti“ (Supr-Lue. cap. 4).
Še hujši sovražnik, kot hudobni duh, je svet. Skuša nas po vseh mogočih sredstvih odverniti od Boga. Zopet lepo o tem piše sv. Bonaventura: „Bog nam govori, da bi nas podučil; hudobni duh nas skuša, da bi nas preslepil ; človek, da bi nas pogubil, meso, da bi se nam prikupilo.“
Sam sebi si še najhujši sovražnik ; tvoje meso se bori proti duhu, ki bi moral vladati tvojo dušo. Telo hoče vživati svetno veselje, duša pa koperni po neminljivem nebeškem veselji-Ta boj te bo spremljal do groba. Da ostaneš stanoviten, prosi vedno Boga za dar stanovitnosti; ponižuj vedno samega sebe in si ne zaupaj ; ponovi sleherni dan, dà, mej dnevom svoje dobre sklepe; če si bil tako nesrečen, da si padel, ne obupaj; marveč se v kesanji in ponižnosti k Bogu povzdigni in ga prosi odpuščenja; prejemaj pogosto sv. zakramente, ki dajo moč, in časti brezma' dežno Devico Marijo po zgledu sv. Janeza Kapistrana. Der-žeč se tega, boš gotovo dobil od Boga milost stanovitnosti do konca.
---------«§§»---------
Pet nedelj
posvečenih peterim ranam sv. očeta Frančiška-
— A. -
Pred tremi leti se je vpeljala petnedeljna pobožnost v p°' češčenje petih ran sv. očeta Frančiška. Sv. oče Leon XIII. so to pobožnost obdarovali s popolnim odpustkom za vsako teh p®t nedelj, kaker smo vže povedali v „Cvetju“ v 7. zvezku VI. tečaja leta 1886. Ker se bliža god „vtisnjenja svetih ran sv. Frančiška,“ ki se obhaja 17. kimavca, in se primerno opravlja ta P° božnost pet nedelj pred tem dnem, zato spominjamo zdaj še enkrat na to našo redovno pobožnost in popolne odpustke, ki se

— 49 —
morejo dobivati ž njo zaporedoma pet nedelj, po enkrat vsako leto. Kaj torej imaš storiti, da se vdeležiš teh odpustkov?
1.	Pet nedelj zaporedoma pred godom vtisnjenja svetih ran (17. septembra) ali pa ob drugem času mej letom prej ali Potlej premišljuj ali moli ali opravljaj kako drugo pobožno delo m tega namena.
2.	Teh pet nedelj prejmi zakrament svete pokore in svetega obhajila.
3.	Vsako teh pet nedelj obišči katero koli cerkev ali očitno kapelo, kjer se mašuje. Velja pa že, če greš k sv. maši in tamkaj opraviš spoved, prejmeš sveto obhajile in v namen te pobožnosti kaj moliš ali kaj svetega premišljuješ.
Kaj ravno moraš premišljevati ali moliti, ali katera druga Pobožna dela opravljati, to ni določeno, izvoliš si lahko sam, kaker ti je po okoliščinah primerniše. Lahko moliš n pr. sv. križev pot, ali pa kaker se navadno moli za odpustke, pet oče-našev in češčenamarij po namenu sv. očeta papeža in še en oče-&aš in češčenamarijo za samega svetega očeta. Prav dobro pa bo, ako se poslužiš nalašč v ta namen izdane knjižice „Pet nedelj posvečenih peterim ranam sv. Frančiška. Tretji pomnoženi natis.*) Založil III. red. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem (t. j. v Novem mestu) 1888.“ Cena po razliki vezanja 20 do 24 kr. ^o knjižico priporočamo vsakemu, ki zna brati in misli opravljati to pobožnost, ki je lahka in obilo obdarjena s popolnimi odpustki.
--------------------------
Življenje
zveličanega Egidija Marije od svetega Jožefa, iz reda sv. Frančiška.
Drugo poglavje.
Blaženi Egidij stopi v frančiškanski red.
Mej delom in pobožnimi tolažili mirno mine do zdaj mlademu Frančišku dan za dnevom. Ali tako ni moglo ostati zmi-
*) Prihodnji natisek bi bilo morebiti dobro še pomnožiti z nekoliko daljšim pripravljanjem in zahvalo za sv. obhajilo, s tremi božjimi čednostmi z litanijami vseh svetnikov; potem bf omenjenih pet nedelj ta knjižica Lhko nadomeščala navadno molitevno knjigo.
— 50 —
rom. Gospod, ki izvoljene svoje po britkostih vodi do veče popolnosti, začne zvestega svojega učenca sè skušnjami obiskovati. In preeej pervi korak na poti križa je imel biti zelo težaven in nepričakovan.
Omenili smo že, kako priserčno je ljubil oče Kataldo Pon-tilo svojega sinu. Krepostno življenje njegovo mu je bilo silno všeč in vedno je Boga hvalil, da mu je dal takega otroka. Ne samo, da ga ni v krepostih in pobožnih navadah oviral, celo za sveto dolžnost je imel sè vsemi pripomočki podpirati v tem svojega sinu.
Lahko si torej mislimo, kako goreče je tudi sin moral ljubiti skerbnega svojega očeta. Podoba nebeškega očeta mu je bil tu na zemlji; tako preserčno ga je ljubil in spoštoval, da je bil pripravljen vse storiti, da bi le očeta videl zadovoljnega in srečnega. Zato je bilo pa tudi nepopisljivo njegovo veselje tisti dan, ko je pervi krat prinesel domov zaslužek svojih rok za podporo domače družine. Ko se mu tudi oče za to zahvali s prijaznimi besedami in ga pohvali, je Frančišek tako ginjen, da se razjoka od veselja. Zdi se mu, če mu oče pokaže, da ga ljubi, kaker da se mu Bog sam prijazno nasmehlja.
Ni je vdanosti tesneje in veče zaupnosti in zatajevanja samega sebe, kaker je v sercu mladeniča, čiger čiste, nedolžne duše še ni oskrunila hudobija Serce človeško čuti ravno tako od narave že potrebo, da ljubi, kakor vir potoka, da vodo iz sebe razliva. Koliker bolj je duša čista in nepokvarjena, toliko bolj je zmožna, da se vda vso tisti stvari, ketero je spoznala vredno svojega nagnenja. Strasti pa posuše vire ljubezni, ker serce z nerednimi nagnenji tergajo in razjedajo.
Mladi Frančišek po letih sicer ni bil več otrok, ali ostal je še zmirom čudež nedolžnosti otročje Hudobnost, prekanjenost in nezaupnost so bile za njega stvari, o keterih še ni vedel, da so na svetu. Ravno tako je bila njegovemu preprostemu sercu neznana hinavščina in navidezna svetost. Vedno je mislil, da so tudi vsi drugi ljudje ravno taki znotraj, v sercu, kakeršne se kažejo zunaj, in da si vsak le to storiti prizadeva, kar meni, da je dobro in pošteno. Videli bomo še, kako se je ta lepa preprostost, ketera je neznana pokvarjenim otrokom tega sveta, popolnoma razvila v vsi svoji lepoti.
Že od narave silno mehkega serca, je tudi v svojem tihem življenji skerbel sè vso ljubeznijo za svojo družino in posebno za stariše, ki so pa tudi pokazali, da so vredni take ljubezni.
— 51 —
Ravno zato je bil tu naj bolj občutljiv kraj, keterega je zbral premodri Bog, da skuša Egidijevo otročjo ljubezen: Kataljdo Pontilo, njegov oče, nevtegoma zboli. Pri vsi skerbljivosti in Postrežbi se bolezen vedno bolj hujša in skerbni oče mora v najlepših moških letih v prezgodnji grob.
Frančišek je zdaj sirota. Ni ga več keteremu je tolikrat »oče" rekel. Neizrekljivo ga serce boli. Vera in zaupanje v previdnost Božjo mu pomaga v ti nesreči. Pogled k nebesam, kjer ima še drugega, nevmerjočega očeta, hladi mu skelečo rano.
Nesreča pride rada za nesrečo in tako je bilo tudi tu. Ra-njik poštenjak je bil skoraj edini, ki je vzderžaval obilno družino. Frančišek je bil še le v osemnajstem letu, in, kaker je bilo videti, ni mogel še nadomestovati pokojnega hranitelja. Ali poln zaupanja v pomoč Božjo prevzame precej tudi to težko breme. Žalostno mater prijazno tolaži in ji zbuja zaupanje v njega, ki se mu pravi : oče vdov in sirot Obljubi ji, da bo svoje delo Podvojil, da tako obvaruje svoj dom tudi na dalje skerbi za hrano. In kar je obljubil, je zvesto tudi spolnil. Od zdaj na dalje se žene, kaker da bi bil iz železa ; nevtrudljiv je pri delu, in res, posreči se mu, kat- se je od kraja neverjetno zdelo :	doma-
ča družina ravno tako izhaja, kaker ko je bil oče še živ.
Previdnost Božja pa je vender pri svojih nam nerazumljivih sklepih mladega, pridnega delavca za kaj večega odločila ; zvo-lila ga je, da naj lepša redovniški stan in da naj bo eden najve-čili svetnikov 18. veka. Ravno takrat, ko bi si bil človek mislil, da je ta izvoljenec Božji za dalj časa sé svetimi, nerazvezljivimi vezmi privezan na svetovno življenje, je pripustil Bog, da se je nepričakovano hitro rešil iz zadrege in dobil poklic za samostansko življenje.
Dalj časa je že Frančišek namerjaval, da stopi v kak samostan, da bi mogel tu vse svoje življenje Bogu posvetiti. Pa kako bi smel zapustiti mater vdovo, ketere edina podpora je bil zdaj on ? Tu mu pride Bog na pomoč in ga zaželenemu namenu bliže primakne. Frančiškova mati se odloči za drugi zakon. Ko sin to zve, zbude se mu zopet velike skerbi. Bal se je za brate in sestre, da ne bi očem, njihov novi gospodar, ž njimi terdo, nepravično ravnal. Pa tudi tu je bilo njegovo zaupanje v vsemogočega vodnika človeškega življenja tako veliko, da se je njegovim sklepom tudi takrat ponižno vdal, ko je skrivnostni namen previdnosti Božje še skrit bil človeški modrosti. Prepustil je svo-
— 52 —
ji materi popolno prostost, da si izvoli, kar spozna, da je za-njo bolje ; sam pa se pripravlja, če bi bila Božja volja, da če vse vdano terpeti.
Mirno se podvreči sklepom previdnosti Božje, še celo takrat ko človek misli, da gre v nesrečo, to je po besedah sv. Janeza Krizostoma ,,popolnost modrosti in naj bolj vzvišeno modroslov-je.“ Mladi Frančišek je dobil priložnost, da se resničnosti tega kerščanskega načela uči iz lastne skušnje.
Novi mož njegove matere je bil bogaboječ človek bistrega razuma in odkritoserčen. Komaj je Frančiška bolje spoznal, ga že ljubi in spoštuje in si zelo prizadeva, da mu pokaže, kako visoko čisla njegovo krepost. Dà mu neomejeno prostost, da se more po volji tudi na dalje vaditi v pobožnosti ; da še celo prosi ga, naj se ne žene več tako pri delu, ker bo za naprej on sam družini glavna podpora. Na vse zadnje mu še tudi ves zaslužek njegovih rok popolnoma prepusti.
Toliki dokazi očetovske dobrotljivosti store Frančiška presrečnega. Hvali dobrotljivega Boga, ki ga je obsul s tolikimi dobrotami ravno tedaj, ko je že menil, da se je pogreznil v težavno življenje. Svoj vsagdanji zaslužek deli na dvoje. En del da siromakom, za katere je celo svoje življenje prav posebno nagnenje razodeval ; drugi del založi pri stricu, keteri ga je ljubil, kaker sinu. Ko se je kup kmalu precej narastel, začne stric misliti, nima-li ta mladenič kakega skrivnega namena, za kar spravlja denar. Pa predobro je spoznal veliko nesebičnost njegovo ; zato je pač vedel, da ne spravlja denarja tako skerbno, da bi se sè zakladom bahal. Ni ga sicer o tem nigdar nič pra-šal, pa Frančišek sam, ki je vganil misli svojega strica, mu je povedal, čemu da spravlja denar. Razodel mu je, da je sklenil iti v samostan, kjer bi se mogel popolnoma darovati službi Gospodovi. S prihranjenimi denarji je hotel poravnati stroške, ke-tere je prizadela sprejema v redovni stan. Tako bi imel srečo, da ne bi bil nikomer nadležen in njegovo veselje bi bilo po tem tolikanj popolniše.
To je bilo pervi krat, da je mladi mož govoril o sklepu. Ker je bila prihodnost njegovih domačih zdaj popolnoma zavarovana, ni mu bilo pričakovati od te strani nobenih zaderžkov, ki bi ovirali njegov pobožni namen. Naj prej popraša za svet svojega spovednika, da bi iz njegovih ust izvedel voljo Božjo. Spovednika je ta popolnoma nepričakovani sklep mladega moža zelo
.	— uo ----
'Nenadih Bal se je, da bi tak sklep vtegnil biti le nasledek ltre?a navdušenja ali prenapete gorečnosti.
Da bi serce svojega spovedanca natančniše poskusil in bolj sP°znal, kaj ga je nagnilo za tak poklic, naloži Frančišku eno Daj hujih poskušenj, kar jih je mogoče najti za človeka njegove-nagnenja. Zapove mu namreč, naj ostane eno celo leto doma J hiši in naj ne hodi nigdar nikamer, tudi ne v cerkev, da bi ain opravljal svoje navadne pobožnosti; le ob nedeljah in praz-
nikih
sme v cerkev, da spolni dolžnost vsacega kristijana. Po-
°žni gojenec sprejme ponižno in molče to povelje. Vesel pride °mov in začne z večo gorečnostjo kaker kedaj moliti in Bogu Uz>ti. Zvest sprejetemu vkazu preživi ure dneva deloma z °Pravki svojega rokodelstva, deloma v svoji mali vbožni izbici z m°litvijo in premišljevanjem, Boga hvaleč za prejeto upanje, da 111,1 bo mogel enkrat služiti brez zaderžkov v kakem samostanu.
Ko so ga kesneja leta vprašali, kako je mogel to ostro predajo poterpežljivo in vdano prenašati, je odgovoril preprosto : ,SaJ je bil Bog sam. ki m je bil dal ta vkaz“. Pri tem je pa 'euder-le pripoznal, da ste ga dve stvari nekaj truda stale. Per-Vo je bilo, ker ni smel več po volji v cerkev hoditi, in drugo, ker 111 ®ogel najsvetejšega zakramenta spremljati k bolnikom. Po-Sebno to zadnje mu je bilo jako težko, mej tem ko se za vse rug° ni čisto nič zmenil.
Ko je minila ta skušnja, spovednik njegov še ni popolnoma Depričan. Ker ne zaupa samemu sebi, reče Frančišku, naj še ruge spovednike, ketere mu je imenoval, o svojem sklepu za SVet popraša. Frančišek precej sluša in v svojo veliko tolažbo zye> da so vsi ti častitljivi duhovniki ene misli : da njegov po-lc Prihaja od Boga. Se ve da bi bilo njegovo veselje še bolj b°polnoma, če bi se bile strinjale misli duhovnikov tudi glede re<^a, keterega naj si izvoli. Pa tudi ta različnost menenja ga 2 malo časa vznemirjala ; kmalu si je tudi tu vedel pomagati. T' &01>ečo molitvijo pričakuje mirno časa, ko bo Gospodu všeč, a ?a razsvetli. Ker mu človeška razsodba ni pokazala poti, . o naj se reši te negotovosti, oberne se k nebesam, da z vro-1111 prošnjami doseže pomoč od tiste, ki jo cerkev imenuje „to-ažnico žalostnih44. Začel je devetdnevnico na čast najsvetejši eriei in je s tako otročjim zaupanjem molil, da je sprosil prav P°sebno milost.
Sedmi dan devetdnevnice vidi po noči, ko malo zadremlje,
— 54 —
da dva redovnika stojita v njegovi izbi. Oblečena sta belo, ka' ker frančiškani po preosnovi sv. Petra Aljkantarskega. Prijazno se smehljaje ga povabita, naj gre ž njima v njijun samostan. ^ jutro na to se zbudi ; serce mu je bilo polno nebeškega veselja-Precej se spomni prikazni, ki jo je imel v snu. Hitro se napra' vi in gre, da poišče samostan častitih očetov frančiškanov sf-Petra Aljkantarskega, ki je bil še le pred kratkim vstanovljeI1 v mestu Tarentu
Otročja njegova preprostost pa je morala prestati še bi'itk*> , skušnjo. Ko pride namreč k vratam imenovanega samostana, naj prej popraša, kedo sta bila tista dva redovnika, ki sta se w11 prikazala v snu. Brat vratar s početka ne ve, kaj ta ptujec prav za prav hoče ; ko ga pa razume, se mu glasno zasmeja i° mu veli, naj gre le domov, ker meni, da je to človek, keteren*11 se je v glavi zmešalo.
Frančiška je tak nepričakovan sprejem kajpada silno zbegali žalosten zapusti samostan. Ker je bil sam popolnoma pripri^11 o resničnosti prikazni, se mu je zdelo nerazumljivo, kako da ga je mogel človek odpraviti od samostanskih vrat, ko sta ga ve»' der dva svetnika povabila, da naj pride v samostan. K sre& mu zopet nebesa pridejo na pomoč in spremene kmalu njego'r° žalost v čisto veselje. Po svoji navadi ni mogel iti mimo cer* ve, da ne bi bil notri stopil in malo pomolil. Denes ga pa nekaj prav posebnega, skrivnostnega vleče, da stopi tudi v t° samostansko cerkev in si pred sv. rešnim Telesom poišče tolažbe za vžaljeno serce. Ali kako ostermi, ko opazi v cerkvici straneh podobi tistih dveh oseb, ki ste ga smejaje po povabile, naj pride v njijun samostan. Precej spozna v obel1 kipih sv. Petra Aljkantarskega, in sv. Paskalja Bajlonskega.
Veselja ves prevzet si komaj pusti toliko časa, da počasi* presv. resno Telo in kratko molitev opravi in kar precej hiti ve-selih korakov k svojemu spovedniku, da mu pove, kaj je doživel-Častitljivi duhovnik spozna v preprosti pripovesti precej pefS Božji in reče, globoko ginjen, Frančišku, ki ga zaupno in zvest0 posluša, da zdaj je že gotovo in se ne sme več dvojiti, da gaj0 Bog poklical, naj vstopi v tisti samostan; naj se le kar precej verne in očeta gvardijana poprosi sprejeme.
Ker se mu je tako srečno razsodilo, hiti Frančišek ves ve' sel nazaj v samostan in praša po očetu gvardijanu. Ko stopi ta častitljivi starček pred njega, se mu ponižno vefže pred noge i®
— 55 —
111110 Prosi, naj ga sprejmo v red. Skušeni prednjik je precej sP°znal, da ima pred seboj izvoljeno dušo ter mu obljubi, da bo Vse storil, koliker je le njemu mogoče, da mu pripomore k sprejo111'- če bi bil imel sam pravico, ga sprejeti, bi bil sprejel •'ančiška že tisti dan, tako zelo se mu je prikupila njegova od-•itoserčnost in nedolžnost, ki se mu je kazala z lica in obna-^nja. Pa on sam je bil podložen drugemu, višjemu predniku, rez čiger privoljenja ni smel nikoger sprejeti. Obljubi mu, da ®u če pomagati, ob enem pa mu da upanje, da sme v kratkem Pričakovati povoljnega odgovora.
Vernivši se domov poklekne Frančišek v svoji izbici in za-"'ali Boga z gorečo molitvijo za prejeto milost. Potem ga prosi druge milosti, namreč da bi se čas do tistega dne, ko bo sto-I*11 v samostan, kar naj več mogoče skrajšal. Da bi se prej pribil, in vrednega skazal te milosti, začne precej drugi dan ži-Veti natanko po ostrih vodilih sv. Petra Aljkantarskega. Pobo-njegova družina je že zdavnaj spoznala, da ta mladenič ni 1)11 ustvarjen za življenje mej svetom, zato mu pa tudi nikaker-zaprek ni stavila pri izvolitvi njegovega poklica. Še Bogu Se je zahvalila, da je hotel to zvesto dušo sprejeti pod svoje po-sebno varstvo in angeljski nedolžnosti preskerbeti varno zavetje, rančišek je bil v tem srečniši od mnogih drugih, ki morejo ta-emu nagonu serca po samostanskem življenji vstreči še le po ritkih, zopernih bojih sè svojimi zaslepljenimi sorodniki. Kmalu fobil sporočilo, da so ga sprejeli. Ob enem je bilo pa tudi odločeno, da naj gre v samostan v Leko, kjer je stanoval oče Pr°vincijalj to je poglavar vseh samostanov tiste okrajine. Gdo Popiše veselje, ketero je občutil Frančišek, ko zve veselo sporo-čilo. p0 preganem slovesu od domače družine zapusti dom, da ^re za tistim, ki je rekel : „hodi za menoj !“ —
Ko pride v Leko, ga podveržejo navadnim poskušnjam in Meseca februvarja 1754 ga vpišejo ko prihodnjega brata lajika J°ed ude strožjega življenja sv. Petra Aljkantarskega. Frančišek, K1 Je bil takrat star 27 let in dva meseca, je prišteval ta dan Pojlepšim v življenji in se ga je vedno spominjal hvaležen pre-Boga.
— 56 —
Obljubljena nova maša na Tersatu.
Vesela svečanost se je versila 8. julija na Tersatu v slavnem svetišču Matere božje. Novomašnik, č. g. Nikola Abzac j« opravil svojo pervo sveto mašo na altarju čudodelne podob« Kraljice nebeške. S pobožnim veseljem in ginjenim sercem je čakalo verno ljudstvo v cerkvi trenotka, ko bo stopil novomašnik pred aitar. Tega zaželenega trenotka je čakala v svetišču tud' pobožna mati novomašnikova in njegov verni brat, pa se nekaj njegovih zlasti duhovnih prijateljev in znancev, želečih prejet' blagoslov „mladomisnika“ ter pobožno biti pri njegovi „mlad' misi.“ Tukajšnje ljudstvo visoko ceni blagoslov novomašnika; v novoposvečencu gleda novega delavca v vinogradu Gospodovem — namestnika božjega — keteri je kaj več, kaker drug1 ljudje — keterega stan in poklic je vzvišen in svet — ketereg» je treba torej spoštovati zavoljo Boga. Verni narod pa sprevidi tudi, da je ta stan ob enem težak stan, ki potrebuje pusebn« podpore iz nebes. V tem prepričanju so neke blage duše nabral« mej seboj za eno sveto mašo, ki se je po njih želji daroval® za novomašnika na altarju Matere božje, da bi mu ona, kralji6® nebeška, izprosila potrebne pomoči v njegovem svetem in težke® stanu. Prav lepo in tolažljivo je tudi za novomašnika samega, d® se pri nastopu tako imenitnega stanu zateče k Mariji na tak« sveto mesto, kaker je tersaško svetišče. Tukaj se serce še bolj goreče z Bogom in Marijo pogovarja in k njim povzdiguje ; se človeku, kaker bi iz Marijinega naročja prejel dete Jezus») ki ima v sebi vso sladkost. Našega novomašnika dom je dale^ od Tersata ; in lahko bi bil tam sè vso slovesnostjo praznoval ta dan, ali hvaležen Mariji za prejeto milost je hotel spolniti obljubo. Pred letom dni je bil naš novomašnik na smert boia® Skoro tri mesece je ležal ; zdravniki so bili nad njim že obupal*-Vbožec je videl, da se mora pripraviti na pot v večnost. Poboža« prejme vse sv. zakramente za vmirajoče. Spovednik pa mu svetuje, naj napravi kako obljubo. Res obljubi bolnik, ako ozdraVb da bo opravil svojo pervo sv. mašo na altarju Matere božje> pred čudodelno podobo na Tersatu. Potem je zaspal. Zdravnik je sodil, da je to zadnji sen, da se bliža koncu. Ali Marija je obljubo mladeničevo milostivo sprejela. Ni zaspal za večnost» ampak pokrepčan se je prebudil, in v štirinajstih dneh je s P°"
— 57 —
m°^jo božjo pustil posteljo. Po svetu zdravnikovem bi bil imel Dato tri leta mirovati z duhom ; vender je šole končal iri v maš-ttika posvečen 8. julija 1888 izpolnil svojo obljubo. Pač še vedno Prebiva na Tersatu „Mati milosti1*.	31.
----------
Katoliško pokopališče,
njegova imenitnost, vravnava in olepšava.
(Konec.)
Sredi pokopališča naj bo, če mogoče, cerkev ali vsaj kape-^Ca; veliko razpelo vže tako mora biti na vsakem pokopališču.
Sl grobi naj bodo obernjeni proti cerkvi, to se pravi, vsakega ®erliča naj tako v grob polože, da bo obernjen proti cerkvi. Če na pokopališču cerkve ali kapele, naj bodo obernjeni proti svegli razpelu. Kjer ne more biti pokopališče okoli cerkve ali pri Cei’kvi, naj bo vsaj v njeni bližini. Na vsakem pokopališču naj Se sezida čedna in svitla mertvašnica ; v nji naj bo od tal vzdi-^Jen prostor, kamer se polagajo truge. Tudi mertvašnica naj se skerbno zaklepa. Nespodobno ravnajo tisti Cerkveniki, ki svoje grobarsko orodje kar v mertvašnico zmečejo, večinoma vse bla-tn° in nesnažno. Za tako orodje naj bo poseben prostor, vsaj ga ne Potrebuje mnogo.
Jama, v ketero se merlič položi, naj bo primerno globoka, Pa tudi prostorna mora biti, da se truga lahko v njo spusti. Le-P° naj polože grobokopi trugo na vervi, in naj jo počasi spuste v Jafflo. Dobro morajo paziti, da se truga na verveh ne preoberne. Ak° je grob prekopan, in še niso kosti prejšnjega merliča stro-ttele, ravna naj se ž njimi, koliker mogoče dostojno. Dokler je fr°b odpert, naj bodo kosti prejšnjih merličev pokrite s perstjo, ln Potem naj se te kosti ne mečejo terdo na trugo, ampak na rahlo naj se puste s perstjo vred v grob, ker bo sleherna košči-Ca poslednji dan vstala od mrtvih, in bo prišla pred Božje obličje.
Dostojno je, da se tudi pokopališče, koliker mogoče olepša. afldanes krase kristjani pokopališča z drevesi, z germovjem, Posebno pa s cvetlicami. Razločujemo pa dvojo versto dreves, ki Se kaj lepo podajo na pokopališče. Taka namreč, ki ponosno svo-
— 58 —
je verhove proti nebu dvigajo, in nam nekako sk-ivnostno kli^e' jo :	„Povzdignite serca k Bogu !“ in pa taka, ki otožno svoje
dolge in tanjke veje k tlam povešajo, kaker da bi z nami žalovala, in bi nam kazala na zemljo, kjer vže toliko mertvih po®*' va, in kjer bo tudi nam zadnja postelja postlana. K previm Pn' števamo jelke, smreke, ciprese in druga tem podobna. Jelka i® smereka pomenite sè svojimi vedno zelenimi iglami nevmerljivosl človeške duše. Cipresa je drevo žalosti, in se nahaja skoro vž® na vsakem pokopališču, zlasti po mestih. K drugim spadajo r®' zne verste lip in verb. Lipa pomeni večno molčanje, večni W’r in blagodejno tihoto. Verba žalostinka se nam zdi kaker plak*' joča žena, ki joka po svojih otrocih. Francozi ji prav primeru® pravijo : Jokajoča verba.“ Ta drevesa naj se nasade na pokopali®' ča, ker le ta in tem podobna pristujejo na tako resne kraje. To* di pred vhod naj se zasadite dve drevesi, ali pa več, kaker j® prostor velik. Lepo bi bilo, ako bi se zasadilo znotraj pokopali' šča, ob zidu, kako germičje, ali plezavke rastline, zlasti cvete®* bi kaj lepo stale n. pr. Clematis, Grlycine sinensi® itd. Po sredi pokopališča naj se napravi precej široka pot, grobmi pa naj bodo druga manjša pota. Vsa pota naj se posuj®' jo s peskom, najlepše bi bilo z belim. Ob potih pa naj se nasade razna primerna drevesa, toda ne preblizu skupaj. Mej posameznimi grobmi naj bo vsaj toliko prostora, da bo mogel pojedin ®i°' vek mej njimi iti.
Nikaker ni nasproti kerščanskemu duhu, ako se tudi posa' mezni grobi olepšajo, temuč še priporočati moramo, da se gr°^ vernih mertvih dostojno okrasijo. Neketeri postavljajo na gr°*|e svojih rajnih drage spominike, večinoma izsekane iz lepega i® dragega kamenja. Zlate čerke nam naznanjajo, kedo počiva v tem ali onem grobu. Vbogi ljudje postavljajo svojim dragim ®a grob prostejše spominike, železen ali lesen križ, na keterem na®1 preprosta deščica naznanja ime merličevo. Sicer se razen imen® stanu in starosti tam pokopanega merliča tudi razni drugi napi' si nahajajo na spominikih. Najbolj je primerno, ako so vzeti iz svetega pisma. V Jobovih knjigah jih dobiš mnogo prav prime1-' nih in lepih. Na spominikih se vidijo tudi različna pomenljiv® znamenja, kaker : koščena žena, ki ima koso v roki, mladenič ki vgasuje baklo in še mnogo drugih takih in jednakih . Tak® znamenja so prav primerna, ako so vzeta.iz kerščanskega življe'
!*ja; ni pa prav, iz stare poganske vere, gerške ali rimske, jih
jemati.
Spominiki dajo grobom primerno podobo ; vender se jako Majo na grob tudi cvetlice. Cvetlice na grobeh nam molče da-leì° najlepše nauke, le zvesto si jemljimo k sercu njih pomen. ^°veško življenje je podobno cvetlici, ki ima le kratko bitje na 2endji. Ljudje jo vtergajo, živina jo pohodi, slana jo vmori, son-Ce Požge, kmalu se spremeni v prah, ki ga raznese veter na vse ^rani. Vsaka cvetlica pa ima tudi svoj posebni pomen. Bela lili-ia Pomeni nedolžnost, bela vertnica nebeško veselje in večni ^ serca. Erdeča vertnica pomeni ljubezen, ki jo imamo do na-^ rajnih. Če si bil kedaj v kakem velikem mestu na pokopali-stu, mogel si videti na grobeh mnogo prekrasnih cvetlic iz do-Mčih in tujih krajev. Jedna je lepša od druge. Gotovo si na *'hem vzdihnil : „0 ke bi pač mogel tako krasne cvetlice kupiti, a bi jih nasadil na grob svojega očeta, svoje matere, kako bi 11 Potolažen !“ Pa vsaj tudi naši gozdi in travniki, polja in li-Me rode brez števila prelepih cvetic, ki moreš ž njimi grobe ^Vojih mertvih starišev ali drugih sorodnikov okusno olepšati. Uzen je izgovor, ki se tako pogosto sliši: „Rad bi svojega o-Ma, svoje matere ali brata grob olepšal, ke bi bil le nekoliko Mmožniši, tako pa ne morem in ne morem.“ Tukaj ti hočem Pokazati, kako moreš to s kaj majhnimi stroški prav lepo nare-^Najpervo se grob povzdigne, da bo vsaj dve pedi visok. Na se obloži na krajih z rušnjami. na verhu pa se pusti *'erst, ki se lepo zrahlja in poravna. Ako ni perst na grobu čer-na’ &aj se verhu nje naspe druga, černa. Potem naj se nasade grobu razne cvetice. Malo keteri cvetici pa se prostor na ^r°bu tako lepo pristuje, kaker modri vijolici. Vže njena barva
vJema z otožnim sercem, nje prijetni duh pa nekako milo to-
se
aži žalostno dušo. Krog groba poleg važ naj se nasade, da na-!e<|e grobu lep venec. Na vznožje groba se nasadi pušljec mar-'^*c> na sredo pa se kake veče cvetlice prav lepo podajo, kaker ^Mj, vertnica, lilija, fuksija in druge. Pri izbiranju naj se gle-.a tudi na starost merliča. Otrokom nasadi na greb cvetlice bolj Vjh barev. Na tak grob se tudi bela lilija, ki pomeni nedol-, 0st> prav lepo podaja, ravno tako na grobe mladeničev in de-lc- Na grobeh, kjer počivajo trupla odraslih ljudi, naj bodo etiee temnejše barve. Mertvim starišem daj na grob vijolice, l'ot°čnice, suličaste ali modre lilije in druge takih barev ; tudi
— 60 —
zelenika ali pušpan ima nekako žalostno barvo, m lepša vzlasti grobe odraslih. Rumenih cvetic pa nič kaj radi na grob ne dev-ljemo ; ker je rumena barva nekako prevzetna in se ne vjema prav s tako resnim krajem. Na vzglavje groba se postavi križ; prav lep je brezov, čisto neobdelan. Pod tak križ nasadi nekoliko beršlina, da se ovije po njem. Kedor hoče na ta način gomile svojih rajnih olepšati, tega bo malo stalo, pa vender bo grob čeden, kaker bi stal na njem spominik iz drazega kamenja.
Ako na ta način vsakedo skerbi za grobe svojih ljubih, bo tudi preprosto, vaško pokopališče, naj si bo občina še tako vbo-ga, vender čedno, dostojno, prijetno in milo ; vsakedo se bo rad na njem pomudil. In to bo dobro za žive, ker se bodo tako večkrat spominjali svojih poslednjih reči. smerti, sodbe in večnosti, in po tem spominu spodbujeni bodo delali dobre sklepe za svoje daljnje življenje ; dobro bo pa tudi za mertv e, saj vsakedo, ki pride na pokopališče vsaj nekoliko pomoli za verne duše v vicah ali jim vsaj želi večni mir in pokoj. In vse te molitve Bog za ljubo vzame, saj pravi v svetem pismu, da je sveta in zveličavna misel, moliti za vmerle, da bodo rešeni od grehov. Vsakedo iz mej nas naj si torej po svoje prizadeva, da bo pokopališče njegovega kraja lepo vravnano, in da bodo tudi posamezni grobi primerno olepšani. Za plačilo bodo verne duše, ko pridejo v svojo nebeško domovino, za nas Boga prosile, da tudi mi enkrat, ko nas tu polože v hladno jamo, tam srečno pridemo za njimi v večno zveličanje.
------------------------------
Cvetlice iz puščave.
(Po Kr. Šmidu P. H. M.)
Svetega Mahanja največa čednost.
Makarij je živel v puščavi prav ostro. Pritergoval si je pri jedi, pijači, spanju. Tisto malo kruha, ki ga je potreboval, da živi, si je na leseni tehti sam vagai. Njegova posoda je deržala pičlo odmerjene vode, in te mere ni prestopil nigdar. Spal je le malo, in še takrat ne na postlanem ležišču, bolj sedeč ko ležeč. Obleka mu je bila iz najgrobišega sukna, v izbi je manjkalo vseh vgodnosti in prijetnosti življenja, in dasitudi je bila vsa čista,
— 61 —
je kazala vender največe vbožtvo. Evagrij je občudoval njegovo ostro življenje. Makarij odgovori: „Kaj je vse to? Bi mi li ne mogel reči hudoba : Veliko se postiš, a jaz ne jem in ne pijem; veliko bdiš, a jaz nič ne spim; nosiš rasavo obleko, jaz nobene; ne maraš zlata in srebra, jaz še bolj zaničujem vsa bogastva; povej mi toraj : česa imaš več od mene?" Evagrij de: »Ljubi oče, zdaj vidim, v čem presegaš satana, in s čim ga premaguješ — ponižnost je“.
Kazniva nicéniernost.
Sveti Božidar je dal neki praznik svojim sobratom napraviti nekaj boljše kosilo. Ko sedejo vsi za mizo, reče neki brat strežaju: „Danes ne jem nič gorkega; prinesi mi malo kruha in s°li“. Nato reče Božidar: „Brat, bolje bi bil storil, ke bi bil v svoji celi meso jedel, kaker da se s to čudno zderžnostjo pred vsemi brati odlikuješ, ter iščeš prazne časti“.—Ničemernost more ornatati najboljša dela, ter jim vzeti vso vrednost. „Kader se postiš", govori Izveličar, „mazili si glavo, vmij si obraz, in ne daj Se ljudem opaževati, ampak le svojemu očetu v nebesih, ki skriv-110 vidi, in on, tvoj oče, ti poverne očitno“.
Ponižnost premaguje izkušnjavo.
Izkušnjavec, izpreveržen v angelja luči, obdan z veliko svetto, stopi k pobožnemu bratu. Ponižni brat pobesi oči. „Jaz sem angelj Gabrielj*, reče izkušnjavec, „čemu gledaš v tla? Poslan sem k tebi od Boga". „Le dobro glej", odverne brat, če nisi poslan h komu drugemu. Jaz pač res nisem vreden, da b angelj k meni hodil". Tako je govoril ponižni, in hipoma izgine izkušnjavec. Prava ponižnost je varen ščit proti mnogim izku-šnjavam.
Najstrašnejša kača.
Oče Nestoreon popotuje nekoč sè svojimi učenci po puščavi. Enkrat vgledajo strašno kačo, tako grozno veliko, da bi bila mogla požreti človeka. Vsi učenci zbeže in Nestoreon ž njimi.
so bili varni pred kačo, dene prijazno neki učenec : „Povejte Vender, ljubi oče, če ste se res bali tudi vi te kače ; od vas bi tega ne bil mislil." »Ljubi sin", odverne starina, „kače se pač bisem bal, a bal sem se druge nevarnosti, zato se mi je zdelo
— 62 —
bolje, če z vami bežim. Ke bi bil sam ostal, bi se morda ne bil mogel vbraniti ničemernosti in napuhu, da sem se pokazal serčnej-šega od vas.u — Bežimo toraj pred napuhom, in pred vsakim izmed sedmerih glavnih grehov, kaker pred najgrozovitnišo kačo.
Zahvala za vslišano molitev.
Iz Novega mesta, v osmini Jezusovega presvetega Serca.
Pred tremi leti so mi začele oči slabeti, tako da sem moral» branje in pisanje popolnoma opustiti, šivati sem mogla pa le takrat še nekoliko, kedar je bilo prav svitlo. V tej stiski sem se zatekla k najsvetejšemu Sercu Jezusovemu, k žalostni Materi Božji in sv. Antonu Padovanskemu ter razne molitve opravljala več ko pol l0' ta, pa nisem bila vslišana. Že sem začela opuščati vse ; ali oči, po-sebno eno, me začno boleti tako, da sem se že bala, da ne bi popolnoma oslepela. Zdaj ponovim svoje molitve ter naprosim Š0 več drugih oseb, naj tudi one molijo zame. Tako sem prosila iu opravljala devetdnevnice kar naprej eno za drugo več mescev, in Bog me je vslišal, da zdaj že 7 mescev skoraj vsak dan (ker se® v takih okoliščinah) berem ali pišem po več ur na dan brez težave. Popolnoma tako dobre še niso moje oči, kaker so bile, p» sem zadovoljna, če pri tem ostane, ako ni volja božja, da bi m* ljubi Jezus še več dal. — Pa še nekaj ! V poprejšnjo devetdnev-nico sem privzela tudi to, da bi mi Bogpolajšal bolečine v nogabi in v resnici se mi je zboljšalo. Ljubljeno bodi povsod presveto Src0 Jezusovo, češčeni bodite žalostna Mati Božja, sv. Jožef, sv. Anton 8V. Frančišek Seraf, in sv. Nikolaj. Spolnivši s tem svojo obljubo se priporočam vsem v pobožno molitev.
J. M. P. tretjerednica.
Iz Slivnice pri Mariboru, 2. julija 1888.
Na obrazu sem terpela velike bolečine. Z velikim zaupanje® se priporočim sv. Antonu in kaker bi mi jo on poslal, pride k m0' ni neka žena, mi napravi neka zdravila in bolečina kmalu cel0 poneha, hvala Bogu in sv. Antonu!	A. M.
Iz Mirna.
Otroka sem imela na očesu že drugič bolnega. Y tej stiski se obernem k Mariji pomočnici in ko sem končala devetdnevni00! je bil tudi otrok ozdravel.	A. B. tretjerednica.
— 63 —
Iz Zagorja, 27. majnika 1888.
Cez pet let sem bil hudo bolan. Pošiljal sem in tudi sam se v°zil k zdravnikom in naposled sem šel v bolnišnico iskat zdravja, ah povsod so mi rekli, da za me ni pomoči. Kaj storiti ? Zauplji-Vo se priporočim naši ljubi Goepej presvetega Serca in sv. Antonu Padovanskemu in glejte brez pomoči tega sveta se mi je moja huda plučna bolezen spremenila v ljubo zdravje. Naj bi se le vsi v nadlogah tje zatekali, kjer se dobi gotova pomoč !
A. S.
Iz Št. Vida nad Ipavo, 8. julija 1888.
Pet tjednov je trajala bolezen pri naših konjih. Hujše ko vsa bolezen je pa bilo, ker je bila žival strašno poredna, da se je je Vse balo. Dva mladeniča sta prav svoje življenje v smertno nevarnost stavila, da bi jih vkrotila. Kar smo mogli smo skušali poma-8ab, z lepim in hudim ravnanjem in sè zdravili, ali vse je bilo brez koristi. V takih velikih skerbeh obljubimo opravljati devet-duevnico in sv. mašo darovati na čast sv. Trojici, Materi Božji, Frančišku in Antonu in če bomo vslišani, očitno in s polnim 'nienom v „Cvetju“ razglasiti in se Bogu, Materi Božji, sv. Frančku in sv. Antonu očitno zahvaliti. In res, preden smo devet-duevnico končali, se je vse prav na dobro obernilo, konji nam sluzjo popolnoma, kaker kedaj pred to nesrečo. Bodi zato preserčna Zahvala, čast in slava Bogu, Materi Božji, sv. Frančišku in sv. An-touu, zdaj, vselej in na veke. Amen,
Marija Kristina Premru, tretjerednica.
Iz Ljubljane se zahvaljuje M. Š. za ozdravljenje.
Iz Železnikov neka žena, kije bila več ko eno leto hudo bolna, ravno tako.
Iz Postojne neka oseba za vslišano prošnjo.
Iz Kiuperga P. R. za večkratno rešenje iz dušnih in Plesnih stisek.
Od Male Nedelje J. F. za večkratno vslišanje.
Sè Štajerskega J. V. za srečno najdeno drago posodo.
Od ravno tam za pravočasno previdenje na smert bolne katere in za neko najdeno reč. P. M. za zboljšano zdravje.

— 64 —
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo :
Pr. Jožef Zorman, samostanski kuhar in mizar pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. 4. rožnika se je vozil iz Maribora domov k Sv. Trojici. Konji so se splašili iu frater Jožef pade z voz» spredi pod voz, ki mu je tri rebra zlomil. Možgani so se vsled hudega padca pretresli in zlomljeno rebro mu je vranico prebodlo. Se tisti večer je vmerl v mariborskem samostanu. Bil je priden lajik: ljubil je molitev in molčanje. Star je bil 49 let; 14 let j® bil v redu. Naj počiva v miru !
Rajne tretjerednice skupščine svetotrojiške: Ana šel* od sv. Urbana, Marija Posavec od Sv. Jurija na Ščavnici, Marjet» Flaškar od Sv. Benedikta, Marija Fekonja od Sv. Antona, tretje* rednik Jožef Hoj č od Sv. Janža v Radgoni; go riške: Katerin» (Uršula) Mozetič iz Bilj, Amalija (Terezija) Čibej iz Ajdovščine; medanske: Roza (Marija) Jakončič ; drežniške: Marij» (Terezija) Kutin ; s e 1 s k e (na Dolenjskem) : Marija (Antonija) Zaletel, Franca (Mar. Brezm.) Grčman, Katarina (Frančiška) Ka* stelic, France (Anton) Kutnar, Elizabeta (Nar. Obisk.) Hren, Než» (Ana) Marinčič ; nazarske: Marija (Ana) Zgojnik, Marija (Bat* bara) Klemen, Jakob (Ludovik) Stakne, Helena (Jožefa) Glazer,-Helena (Frančiška) Zagožen, Uršula (Barbara) Marmor, Jera (Neža As.) Venišnik.
Dalje se priporočajo : M. V. za gorečnost v službi božji ; J-F. za pomoč v družbinskih zadregah ; J. V. za srečen konec zft' motane pravde ; P. R. svoje 4. otroke, da bi po božji volji živel* in za zdravje pri ljudeh in živini ; M. P. za pomoč v hudi in tele* sni stiski ; J. G. iz ljubljanske okolice za pomoč v veliki nadlogh ki ga tare že 20 let ; E. M. priporoča sebe in svojega sinu z» ljubo zdravje na duši in na telesu in da bi sin dobil dobro in p®' šteno službo ; F. H. priporoča dve osebi, eno da bi zapustila p®* pregrehe in na pot čednosti se vernila, drugo, da bi ji Bog d»l ljubo zdravje, ako je njegova sveta volja, ako ne, pa srečno zad' njo uro ; P. M. priporoča neko bolnico ; neka tretjerednica se pr>' poroča za pomoč v stiskah in skerbeh, druga za milost stanovitno' sti in srečno zadnjo uro ; F. K. priporoča neko slabo živečo dr**' žino, da bi se je presveto Serce Jezusovo vsmililo !