štev. 9.
v Mariboru 1. maja 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vraCajo se.
Stoji na leto:
redoma po 4 tbrinte,
izjemoma po 3 foiinte.
ČASOPIS ZABAVI I  PODUKU.
Pregled. Poezije: Homerove odiséje tretji spev. Mladoletje. — Osoda ljubezni. — Idealist. — Spomini na Benetke. — V letih tekočih. — Iz Meteorologije. — O predlogu ^med." — Književnost in umetnost. — Listnica. —
Homerove odiséje tretji spev.
Prevel V. K. (Dalje.)
 Mi Pak smo vstopili i krenili; ladje so bliskom Plavale, kajti en bog je prostrano valovje ugladil. A ko pridemo v Téned, opravimo žrtve bogovom ,      K domu hiteč ; ali Zevs nii bil še vrnitve nakanil, L>o Nepreprosljivi, ki znova razjaril prepir je pogubni. Eni so tam krenili nazaj obvéslane ladje, Bivši okrog Odiseja razumnega, modrega kralja, Zopet ustreči hoteč Agamemnonu, Atreja sinu; Jaz pa i skupno brodovje, katero je mene spremljalo. Sem, spoznavši, da zlo namerava božanstvo, pobegnil. Bežal i Tideja sin je bojévni in druge priganjal. Pozno le šel je za nama junak Menelaj belolasi, Ter naju v Lezbu došel, ko premišljala vožnjo sva daljnjo, Ali bi zgoraj ob Hiju kamnitem se vračala k domu. Proti Psiri otoku, da Hij bi ostajal na levej. Ali pa zdoli pod Hijem, o gori viliarnej Mimanta. In prosili boga smo prikazni, i on jo je dal nam : Sredi valov tja proti Evboji, ostrovu, velel je Jadrati, da čem brže ubegnemo žrelu pogina. Ali vstala je vihra hrumeča, i ladje so naglo Ribnate ceste leteč pretekle in kmalu v Gerestos Bile črez noč zanesene; Pozejdonu mnogo ledóvij Juncev smo sežgali, prešedši morje široko. Dan četrti je bil, ko so v Argu ladije ravne.
- 180 -
Tideja sinu, krotitelju konj, Diomedu tovarši Vstavili.  Jaz pa jo v Pil zak;enem, i vtihnila nikdar Sapa mi nij, čem bog jo je na-me véjati pustil. Tak, oj dragi, prišel sem simo ne znaje o drugih. Kdo se je rešil Ahajcev, a kdo je smrti zapadel. Kar pak tu sem v hiši domačej sede poizvedel. Vse to, kak pristoji se, začuješ i nič ne vtajim ti. Srečno so došli baje Mirmidonci, izurjeni v kopju, Ktere je vodil Ahila prehrabrega sin uzoriti. Srečno i Filoktet, Pojantov sin veličastni; i'udi je Idomenéj bojnike na Kreto privél vse, Ki so boju ušli, nijednega vzelo nij morje. O Atridu pa ste že sami oddaljeni culi. Kak je vrnivšemu Egist žalostni konec naklonil: Ali temu je prav na bridki način se vrnilo. Kakova blagost, če za otcem umršim je sin še. Kajti je sin njegov morilcu očeta mestil se, Egistu zvitemu, ki mu je slavnega otca vmoril bil. Tako i ti, ki te lepega ino velikega vidim, W: Skazi iunak se. da te kedai nroslavi potomstvo.
(Dalje pride.)
Mladoletje.
Vatroslav.
V mračno senco zimskih tmin Z jasnih néba visočin Zlate zore svit prisije, Beli soboj vede dan. In črez dol in hrib in plan Božje luči žar razlije.
In stvarjenje se vzbudi Okrepljeno vse iz spanja, A na krilih črnih sanja Grozne noči odbeži.
Krog in krog vesela Zopet oživela Je narava; Grič, planjava, In ledine In doline
V jutra rosi sc blišče; In krilatih Pevcev zbori
V rajskej zori,
V žarkih zlatih
Krog in krog se oglase.
Novo klije spet življenje! Spet po zemlji se rasténje
V novic omladi.
Ter se veseli Vedrega neba miline; Solnce s svoje pa višine
Dol na zemljo se smeblja,
Stokrat v jezeru lesklja.
Glej ! kak na drevesa. Na livade Zopet mlade, Mladoletje Pestro cvetje Polnih rok raztresa !
In okrožije narave Že prepréza zelenjad.
Sladke nosi zrak vonjave, Milo diše spet pomlad!
Skoz zeleni Senčni gaj Veje maj.
- 131 -
In ljubljeni
Dih zefira
Poleg vira
V listju šepeta, S cvetjem se igra;
Niz brdovje
In bregovje,
Črez strmine
In pečine
Bister, šumen,
Brz in hrumen
Pa se ves ohol Potok meče v dol, Breg svoj prekipi, V reko se vhiti. —
Tu pak, v krilu hladne sence,
Nežna deklica sedi. Spleta si iz rožic vence
In si peva bez skrbi Milo pesen o pomladi, O srca presladkej nadi :
Da cvetoči ljubi maj
Jej odpre veselja raj.
Osoda ljubezni.
Izvirna povest, spisal A. Koder. (Konec.) VIII.
Mir je na jugu bil sldenen in vojslve hite veselo domov. Prijatelj zopet stiska prijatelju roko, sivi oče, skrbna mati objemljeta srečno vrnivšega svojega sina. A koliko ljubečih src pričakovalo je zastonj zaželene vrnitve svojih ljubimcev, koliko solz se je prelivalo za junaki pokopanimi na tožnem bojišču! —
Tudi v belem gradu za šumečim Inom sedite dve osobi ter mislite na veselo vrnitev nekoga iz bojišča.
Bleda, slabotna deklica, katerej se bere na obrazu, koliko je prestala minoli čas, sloni podpirajoč svojo otožno glavo v belo dlan poleg svoje sestre, rumenolase svoje družice in le kedaj pa kedaj kratko odgovarja ljubeznivim besedam svoje sestrice.
„Danes je sama teta pisala in to uže v drugo višemu poveljništvu ; zvedeti moramo, zakaj nij odgovora od njega", pravi zdaj mlajša sestra Ema svojoj starejšej Josipini in še pristavi: „Nič se ne boj: veseli se, vse pojde bolje, čem se vrne, potem napravimo zaroko".
Sveth žarek ljubezni in nepopisljive nje sreče zablišči zdaj v Josipininem otožnem očesu in kakor v zahvalo stisne sestri roko in jej zaupno pogleda v obraz.
A kakor bi jo premamil strah zaradi negotovosti sladke nadeje, pristavi bojazljivo: „A kedó ve, ali še misli kaj na-me, in da-li nij davna pozabil nesrečne deklice, in more li odpustiti toliko znakov razžaljenja našej teti in ponosnemu baronu. Bojim se, da on ne bode mogel storiti tega. Kakor je bil blag, kakor je bil poln najplemenitnejših čutil, vendar menim, da se je moralo njegovo srce spremeniti in da mora ono zaničevati vse, kar mu je nekdaj bilo toliko drago in tako milo".
„Eavno zaradi tega, ker ima blag značaj, ne bode pozabil tvoje ljubezni", tolaži Ema užaljeno sestro, ter se trudi, nemir jej iz srca pregnati.
9*
- 132 -
„Ko bi me ljubil", odvrne Josipina po kratkem molku, „vsaj bi mi pisal. Ena sama besedica od njega, da me ne zabi, zadostovala bi, da me popolnoma umiri in osreči. In potem, ako bi me pomnil z blagim spominom, odgovoril bi vsaj na tvoje in tetino pismo. Ali nobene vesti nij od njega. O, ne razumim, kako je to mogoče" ! Tako odgovarja .Josipina z bolestnim glasom in se plaho oklepa svoje sestre.
„Drug vzrok ne more biti, nego — nočem ti več zakrivati, ljuba Josipina, kar itak moraš prej ali slej zvedeti, — boj na jugu. Ta boj je kriv vsega molčanja; kajti poročalo se je teti, da je tudi on poslan s svojim krdelom na južno bojišče."
„Gorje meni! gotovo ne živi več! gotovo je umrl in leži pokopan v tujej zemlji, in zapustil je brez vsega slovesa mene, nesrečno ljubimko!" vzklikne Josipina, ter si zakrije obraz z rokami, kakor da bi si hotela z njimi zakriti strašno slutnjo o njegovem ubitju, ter oči odvrnoti od podobe njegove smrti, katera se jej je kot grozeča Erinija vstopila pred otožno dušo.
„Ne misli brž na kaj takega! Zdravniki v vojskah niso v enakej nevarnosti z drugimi. Samo posli poklica in okolšcine ga zadržujejo, da nam ne piše", tolaži Ema ihtečo svojo družico in si prizadeva, pregnati jej nenadoma vzbujeno slutnjo, da-si je ona sama uže na kaj enakega mislila.
Tako sedite sestri ena pri drugej žalujoč in tolažeč se v družbi in zi-bljoč se zdaj v upih zdaj v strahovih, utopljeni zdaj v temne, zdaj vedre in vesele mish, zidaje in brž za tem podirajo svitle gradove svojih nadej. —
„Sej pravim, kako se vse menja na tem svetu!" pravi nekaj tednov pozneje sosed sosedu v bližini grada, majaje z glavo in kažoč s palcem na grad, kakor da se tam čudne reči gode.
„Da, da, prav imaš," odvrne mu sosed, „sam Bog ve, kako se v časih črez noč obrne".
„In kaj praviš o tej ženitvi ? Vse je uže pripravljeno za njo, vse je po koncu, vse tam dela, teče in se giblje kot na mravljinjaku. Take svatovščine še boje nij bilo in je ne bode tako kmalu, rekajo ženice, kakova bode ta-le grajske gospodične s tistim vojaškim zdravnikom."
„Kaj pa zdaj baron poreče, ki je uže skoro popolnem bil izpodrinil svojega tekmeca?" odgovarja prejšnji, „ta baron, ki sam ne ve, koliko ima, ki baje več premore, kot pol mesta?"
„Vem, vem; ta je bil ženin!" odvrne prvi, „ali ženske so vse enake, ena bolj svojeglavna in trmasta od druge. Tudi ta-le grajska je tako dolgo moledovala in bolehovala, da je na zadnje vendar le zvila in pripognila trdno graščakinjo, ki zdaj nič ne ugovarja več, vide, da bi vse nič več ne pomagalo".
„Da! ženska naposled vendar le premore", pritrdi drugi, zažge si pipo tobaka, pokima sosedu in gre proti svojemu domu, da modrost svojega izreka od svoje žene dalje poskuša.
Novica o Josipininej možitvi z zdravnikom se brž raznese po obližju. Baronu je bilo zastonj vse njegovo bogatstvo. V gradu pa je bilo zadnji čas vse živo. Velikanske priprave so se delale za Josipinino možitev. Da, kakova razlika med prejšnjim časom in sedanjim! Lani še jok in stok, letos vesele priprave ! Le Josipina je bila še vedno nekako bleda in tiha, kakor bi se bila bala, da vse to ne bi bilo goljufiva sanja, kakor da bi se vse te priprave vršile samo na videz, kot v nje prevaro.
- 138 -
Miroslav je baš bil odpisal, ter se opravičeval z boleznimi, ker je molčal tako dolgo. A to pismo je bilo kratko, njega besede hladne in posebno Josipina je menila videti v njem znamenij ohlajenih čuvstev, ugašajoče ljubezni.
Vsi ugovori, vsa tolažila, ves trud Eme bil je zastonj.
Tako se je vedno bolj približeval dan napovedanega njegovega prihoda.
A prišel je oni čas, izgibal dan za dnem, iz dnij narash so tedni, a od Miroslava nij še bilo nobene vésti.
Josipinino lice je jelo še bolj bledeti in začudjenje Emino in znancev povekšavalo se je čem dalje bolj.
Nihče nij vedel, kaj ga zadržuje, kaj mu brani priti k nevesti.
Zopet nastane temna, viharna noč; grom buči in stresa visoke vrhove gora in bliskovi jim razsvitljajo temena.
. Tamkaj v belem gradu pa sloni v poznej noči, v temni plašč zavita in popolnem za pot opravljena ženska podoba.
„0 to je preveč !" vzdihne ona glasno ; „zdaj vem da je resnična moja slutnja, da me je on pozabil, da so mu drugi zadnjo iskrico ljubezni do mene zadušili.   Oh! kako bi on mogel drugače tako ravnati?"
Naposled se vzdrami iz zamišljenja, se vspne ponosno kvišku, čudno jej zablišče oči, strastno se jej sklenejo roke in zamolkli glas se čuje iz nje ust:
„Da! ljubiti me mora! siliti ga hočem! Za njim pojdem in ga privedem sim, da naju poroče, da postanem njegova soproga!"
Crez nekaj časa zopet, kakor bi si premislila in se zbala svojih mislij, omahne plaha na okno, in bojazljivo zre pred se v temno noč, mrmraje nerazumljive besede.
Potem pa skoči po koncu, divja iz sobe in po stopnjicah vun na plan.
To je nevesta Josipina, nesrečna deva, katerej se je v zadnjih dneh prejšnja žalostna bolezen vrnila — zmračenje uma, zaradi bezupne ljubezni.
Drugi dan je bil napovedani dan poroke grajske neveste. Mnogo radovednega ljudstva je stalo v gručah pred glavno cerkvijo in pričakovalo srečnega para. A ura je minola za uro, nemir je nastajal med čakajočo množico: svatov še nij bilo.   Množica se torej zopet razide.
Vzrok neizvršene poroke je bil kmalu potem znan: Miroslav je bil smrtno padel od baronove roke, ne ve se prav, ah v dvoboju ah pa „slučajno" zadet od njegove kroglje.
Nekaj let je minolo tega; govorica o grajskej dogodbi je bila uže potihnila. Samo, kadar vpraša potnik za lastnike belega gradišča, ob sumečej reki Ina, pripoveduje mu sivi čolnar, ki ondi potnike črez valovje prevaža, o grajskej nevesti in o nesrečnej nje ljubezni, ter kara ponosno nekdanjo graš-čakinjo, da je bila zakrivila ono to nezgodo.
V mračnem zidovju mestne blaznice pa poseda še dan danes bleda nežna ženska, spletajoč iz cvetlic venec za bodočo poroko, hudujoč se na ljudi, ki jej zabranjujejo poroko in se v časih joče, v časih zopet smeje.
To je Josipina, grajska nevesta, to — osoda nje ljubezni.
- 134 -
Idealist.
Životopisna samo-izpoved.
Spisal Vatroslav. (Daljo.)
15. aprila.
Hvala Ti, prijatelj, da si me s svojim pismom iz moje omotice predramil in me zopet t zavesti spravil! Bil sem res uže na ves svet pozabil. Ali kdo, Božidar, v sladkej druščini ne bi pozabil na ves svet? Kar pa mojemu domačemu življenju posebno slast daje, to je: da je moja ženica vrla rodoljuba, ki se zanima za vse, kar zadeva slovenstvo.
In prijatelj! to je meni nad vse drago. Kajti, odkrito naj Ti povem, mene bi neizrečeno bolelo srce, ko bi moral prema osobi, katero toliko spoštujem, svoj rod zatajevati in jej na ljubo tujščino lomiti, kar toliko in toliko naših rojakov dela, ki s svojo družino po neslovenski občujejo. Jako žalostnih primerov sem videl, kako se marsikateri slaviti Slovenec kakovej inona-rodnej gizdalinki prilizuje in svojo materinščino zatajuje in potem v zakonu ženi na ljubo svoj materinski jezik zanemari!*)
Glej! temu zlu sem jaz za časa v okom prišel: navdušil sem takoj s početka svojo nevesto za svojo narodnost in svoj jezik. Rakovi smo mi možje s početka, takove bodo tudi naše žene in naša družina; zakasnjeno se potem da težko več popraviti. —
Da si mi zdrav, prijatelj ! Prihodnjič več ! — Sploh pak mi ne zameri, da sem dnes tako kratek in Ti zdaj sploh bolj po redkem pišem!
20. maja.
Prijatelj ! včeraj popoludne se je zgodila v tukajšnjem pristanišču nesreča, ki je celo mesto vznemirila in vse bivateljstvo silno pretresla. Bojni paro-brod „Vulcan" vozil se je vsled nekojih prenaredeb na visoko morje, na običajno poskusno vožnjo, in glej! jedva pripluje iz orožarnice do srede ladije-staje, kar se parni kotelj razpoči in pet mornarjev raztrga, nekaj drugih pa silno opari.
To je bil strašen prizor, ko so te nesrečneže na kopno pripeljali! Vse je križem letalo in se gnjetlo okrog njih. Med vsemi drugimi tarnala je mlada gospa, soproga nekega parostrojnika, tako da je vseh srca ganila. Ta gospoja je silno lepa in jedva eno leto omožena. Nje mih jok in stok je tudi mene neizrekljivo ganil. Božidar! nij mi mogoče popisati, kolika strast ljubezni se je razodevala iz vsega nje obnašanja ! Uboga ženica ! z veliko težavo so jej iztrgali soproga iz naročja! Vsa razburjena je bežala ubožica za kočijo, v katerej so odpeljali njenega moža v bolenico, ker je niso k njemu v kočijo pustili.
Pravim Ti, da bi Ti ne bil poročal o tej katastrofi, ko bi me ne silil nek posebni nagon sočutja do tega nesrečnega zakonskega para. Za mornarja pač nij, da bi se ženil, kajti vsak trenotek je v smrtnej nevarnosti: pod njim zija grozno žrelo morskih globin, nad njim vise prepogostoma gromonosni oblaki, in uklenen v železne spone na brodu preži na-nj besni
*)  Po naših mislih je mnogo krivde tudi na večini naših slovenskih gospoj in gospodičen ležeče, koje premalo marajo za slovenstvo. Ur.
- 135 -
živelj ognja, ljuti viharji pa se igrajo z njegovo ladijo in njo drvijo neusmiljeno med morskimi pečinami, a zavetje varnega pristanišča je dostikrat nepristopno o takih prilikah. Obupno obrača plahi korman svoje oči zdaj po dalekej planoti penečega vodovja, zdaj proti oblačnim višavam neba, a nikjer mu ne zasledi oko upanja pomoči. Uboga žena z otroci pak vzdihuje in trepeta doma ter željno pričakuje srečne povrnitve svojega oddaljenega moža. In če naposled pripluje željno pričakovana ladja in sorodniki hlastno planejo na brod, koliko uže težko pričakovanih mož nij se vrnolo! Tedaj prijatelj ! je to žalosten in srce raneči prizor. Ali, ako žena vidi, svojega soproga tu pred soboj, v pristanu onesrečanega in v svojem naročju umirajočega, to, Božidar! se meni vidi še bridkeje in je tako, da lahko raztrga nežnočutnej ženi srce. In res bojim se, da bi omenjena parostrojnikova žena ne podlegla svojim bolestim, ako vidi svojega mladega soproga umreti. Kaj je vendar naše življenje, ako ne péna, kojo morski valovi mečejo sim in tam?
1. junija.
Pulj je vendar-le prav žalosten kraj! Vse golota in pustota! Nij ga drevesa v okolici, pod katerega senci bi se človek pred palečimi žarki neusmiljeno pripekajočega soinca skril in ohladil. Samo tu pa tam stoji po kaka redkovejasta, na pol posušena oljka; tudi po kakovo pritlikovo grmičje drži se tu pa tam tanke apnene skorije plešastih gričev. Nahaja se, res da, kake pol ure hoda zvunaj Polja tako zvani „cesarjev gozd", aH ta je tako redek in s trnjevim dračjem tako preraščen, vrh tega pak šče polen strupenih gadov in golaznine, da človeku uže v mishh veselje preide, tamo pošetati se! V mestu, kakor tudi v njegovem neposrednem obližju pak nij nikakega senčnatega šetališča. Po mestu pak vale se celi oblaki apnenega prahu in vroči, iz morja kipeči slap človeku preti vsaki čas sapo zapreti. Osobito po letu je tu na morskem obrežju vse oparjeno, opaljeno in ovenelo, ter nikjer nij videti sveže, sočnate zelenjadi, kakova se tamo po livadah in tratah naše blažene domovine tako bohotno razprostira. Sploh je tukaj ozračje jako nezdravo in to zbog naglih vremenskih spreminjav. Po dnevu je grozovito vroče in nestrpljivo soparno, po noči pak se morski hlap po brežini razširi in jako občutljiva hladnost nastopi. Eazve vsega tega pak je mesto strašno zanemarjeno, prenastanjeno in nesnažno. Leni Lahoni, ki tu gospodarijo, klanjajo se znaraenu geslu: „11 dolce far niente", ter se malo brigajo za olepšanje svojega bivališča. — (Dalje pride.)
Spomini na Benetke.
J. Pajk. II.
Od Mestre naprej vodi železna cesta do polu pota po lagunah, močvirju podobnih velikih mlakah, sredi kterih stoji na levej strani železnice trdnjava Malghera, z vodo obdana, prav malo se dvigajoča nad povrh-nostjo okrožnih lagun. Polovica pota pa od tod naprej obstoji iz mosta, ki v 222 obokih prepreza morsko gladino od suhega do prvih hiš beneškega mesta.   Ta most je jedina vez Benetek s kopnim.
- 136 -
Težki oblaki so viseli nad nami, in debele kaplje so padale v morsko zrcalo, ko smo se vozili preko tega mosta ali bolje rekoč po tej zvezi mostov. Od blizu so se uže prikazovale posamne góndole in drugi čolniči, tu pa tam tudi po koji trabakelj, neka vrsta enojambornih ladij, z daleka pa se nam je kot temna skupina poslopij primikalo čem dalje tem bliže beneško mesto samo. Zaželeni cilj mojega potovanja je tedaj stal zdaj v svojej isti-nitosti pred mojimi očmi. Hitro smo zdrčali mimo beneškega pokopališča (Cimi te ri o), ki je pomeščeno na malem otočiču pred večim, za njim ležečim otokom Murano, tudi z leve roke železnice. Zdaj vlak postane; na beneškem kolodvoru smo. Nekoliko stopnjic na vzdol in mi smo na izhodu, kjer iščemo svojo potno prtljago. Ta je brž najdena; kajti, akoravno smo medpotoma prav mnogo sopotnikov imeh, vendar je bila teh več nego dobra polovica samih lahkokrilih potovalcev, brez težega tovora, med temi nekaj Benečanov, vračajočih se domu, mnogo pa ljudij iz bhžine, ki so šli v opravkih v Benetke, a med njimi tudi dosti takih, ki so hoteli tam, praznovati karneval — bila je predpustna sobota — in le malo število takih potnikov, kakova biti sva imela čast jaz in moja spremljevalka: potnika radi potovanja.
Prihod otovorjenih pasažirjev je dobro došli plen prežajočemu fakinstvu beneškega kolodvora in beneškega mesta sploh. Potniki z rdečim Baedeker-jem v roki in brez njega, samo da so količke obloženi, smatrajo se od teh prežarjev za izborno hrano, do koje si prisvajajo prvo in, izključivo pravico. To potnik v Benetke došedši tudi brž začuti. Kajti, predno se dobro zaveš, uže zajmejo čvrste in žilate roke tebe in tvojo prtljago in te porinejo proti pobrežju, kjer čaka veliko število gondol in bark pripravljenih, da, če je treba tudi največo dozo potnikov brez vse vidne težave požrejo.
Ko gostilničnemu slugi povem ime gostilnice, v kojo žehm prepeljan biti, uže me eden gondolirjev posadi v gondolo, koje se je moja doslej samo suhega vajena slovenska noga zdaj prvikrat dotaknola. Predno pak odrinemo treba postrežljivim rokam dolžno nagrado dati in žep dobro odpreti, česar se je sploh treba potniku brž privaditi, kajti v resnici nij šala v Benetkah pri vseh nebrojnih prilikah žep z nekako urnostjo in spretnostjo odpirati znati.
Vseh raznih postreščekov smo se tedaj, hvala Bogu ! s polno pestjo čen-tezimov odkrižali. Zdaj si tedaj moremo gondolo, v kojo smo stopili, nekoliko mirneje ogledati. Pod črno streho sedem nekoliko sključen. Gondola je s to streho kot s pokrovom poveznena, pod koji mora človek od spredaj s pripognenim životom zlesti, kar je za nenavajenega potnika prav neprijetno. Pogled iz take pokrite gondole je prav tako stisnen, kakor se život sam čuti stisnenega. Samo na levo in desno stran more gledati tvoje oko skoz po-krovovi okni in nekohko pred-se.
Kako je to kučanje prišlecu neugodno, ki pride z radovednostjo v dolgo zaželeni kraj in ki bi rad brž videl onih lepot in krasot mesta, kterih je uže nepotrpljivo pričakoval. Ali to je občna človeška osoda, da baš prišedši do dolgo zaželenega užitka najdeš nepričakovanih in neslutjenih zaprek, ktere ti prikrajšujejo prvi polni užitek.
Naša gondola je — veslana od dveh veslarjev — urno tekla mimo ne-brojnega števila drugih naprej med hišami, kterih nekoje so med seboj zvezane s tlakom, po kojem so hiteli ljudje po svojih opravkih, z večine pa mimo hiš, ktere so kot vzrastle iz sredine morja brez vsega tlaka, neprehoma opi-rane od morske vode.   Gondola nas je s početka vozila po vehkem pretoku
- 137 -
Id se imenuje „Canal grande", ali kmalu ga je zapustila ter po krajšem stranskem potu nad znamenitim mostom „?onte di Eia It o" zopet priplula va-nj in nas potem sredi impozantnega Canal grande vozila blizu do njega izhoda, kjer nas je po poluurnej vožnji prinesla pred vrata gostil-nice: „Hotel d' Italia".
Ko stopimo iz gondole na prve stopnjice pod kap gostilnice, pričakuje nas uže pol ducenta postrežljivih poslov gostilne. Jedva mi je bilo mogoče zavedeti se v temnej veži. Prvi moj opravek pa je bil, da poprašam, ali je došel koji telegram na mene. Zvem, da me brzojavna vest uže dobro uro čaka: bil je preveseh telegram o narodnej zmagi pri mariborskej volitvi v deželni zbor. Veselje, koje sem pri čitanju te noviee občutil, lahko si predstavljaš. Na tujem stoprav čutimo ves ponos, pa tudi vso bedo premile svoje domovine. —
Brž smo v namenjenem stanovanju. Predno je prav ogledam, pogodim se prav po Baedekerjevem navodu za stanovanje in za postrežbo. V Italiji sploh treba o vsem se preje pogoditi, ako se nočeš pozneje kesati. Pogodba je bila brž sklenena. Stanovanje je bilo zares krasno ter je obstajalo iz prelepega salona z izgledom na vodo ozkega kanala, s krasno spalnico in predsobo. Drage preproge so visele po sobani in jako dragoceni sagi (tepihi) pokrivali pod. Meblji so bili jako okusno napravljeni in za čudo lehki. Z eno besedo: vse stanovanje bilo je z vsem mogočim komfortom preskrbljeno in po prav poštenej, nikakor previsokej ceni. Tudi vsa posoda in vse perilo je bilo v resnici fino in nepričakovano snažno, kar na tujca prav blagodejni utis dela. Uže preje sem slišal beneške gostilnice hvaliti, a zdaj sem se sam prepričal, da so one te hvale tudi vredne,
III.
Jaz sem tedaj sredi Benetek nastanjen, in ti, potrpljivi čitatelj, zahtevaš, naj ti zdaj opišem imenitno beneško mesto. Vedi, da če ti bodem poskusil nje opisovati, ne delam tega, ko da bi hotel s tem kaj novega o njem povedati ah pa druge opisovalce presezati. Moje pero nij tako prevzetno in moj duh ne toliko domišljav, da bi si kaj takega nalagal ali je sploh poskušal. Jaz le predobro vem, kako mi manjka poetiške žile k opisovanju — a Benetke so kraj od pesnikov opevan. Tudi čutim, kako manjka mojej prozi besed in izrazov, tekmiti se z drugimi opisovalci, kakov je n. pr. Castellar, ki je z vzvišenim duhom in gorečimi besedami, kakovih je edino španski jezik zmožen, opisoval, da! rekel bi skoro, opeval zgodovinsko imenitnost in prirodno kakor tudi umetno krasoto Benetek. Pa tudi tega sem si svest, da ne bodem niti največih znamenitostij tega mesta dostojno naštel, kamo h natanko in živo opisal! Moj namen temveč je edino ta: napisati te črtice nekaj sebi v spomin, da se jih kedaj zopet domislim, nekaj pa da tebe, prijazni čitatelj, povrhno seznanim s tem, kar sem jaz tam v kratkih dneh svojega bivanja zanimivega videl in prijetnega čutil. Samo kot majhen spominek iz Benetek, kakovih spominkov naši slovenski romarji z božjih potij svojim prijateljem domu prinašajo, samo kot kaj takega smatraj moj skromni popis.   Zato sem ga tudi krstil  „spomini na Benetke!"
Prvi moj izhod iz gostilne „Itaha" vodil me je mimo bližnje, starinske cerkve S. Moise v neko ozko, a jako živahno ulico, po kojej sem na ravnost grede prišel k imenitnej Mtinster-ovej knjigarni na M a r k o v trg. Piazza
- 138 -
San Marco. Ker je vreme nekoliko deževno bilo, — pršel je lahni dežek, — bilo je po hodnikih, koji na treh krajeh obdajejo ta trg, navadno samo „piaz-za" imenovan, vse polno in živo sprehajalcev. Jaz brž prerijem množico in stopim skoz hodnike na tlak Markovega trga samega. Kakov pogled se mi v tem hipu tu razkrije ! Zdi se mi, ko da sem stopil v veliko, jako prostorno dvorano, cetirioglato, krito in obokano od prostega neba. Meni nasproti je stala prekrasna Markova c e r k e v s svojimi svetlo pobarvanimi kupljami, pred njo pa trije visoki, rdečepobarvani maji. Na desnej strani cerkve dvigal se mi je nasproti veličastveni zvonik sv. Marka („Campanile"), na samem stoječ, spodaj črnikast v nedozirnej svojej višini pa belkast in umetno okrašen, s triogelno vršičeno streho. Na desnej in levej pa kakor tudi za menoj obrobljujejo prekrasna poslopja ta trg. vsa skoro enake visokosti, enakega sloga, kot ena sama velikanska palača z dvojim nastropjem, z umetno nakinčano streho. J^-i tleh pa se protezajo silno dolgi prohodniki v obokih z neštevilnimi izhodi na Markov trg. Tem poslopjem je ime ,,P roku raci je". V teh hodnikih so, posebno na severnej in vztočuej strani, pa deloma tudi na zapadnej, pomeščene neštevilne štacune s prekrasnimi izložbami, kakovih ima svet malo in kojih se tujca oko jedva nagleda. Na zapadnej strani pa, bolj proti velikanskemu zvoniku, so velike elegantne kavarne, kterih največa, najimenitnejša in najbolj obiskovana se zove „Florian".
Prvi utis Markovega trga na mene je bil ne samo veličastven, ampak ob enem tudi nepopisljivo mil in prijazen. Veličastvo vzbuja pogled visokih starinskih kupelj Markove cerkve in silno visoki zvonik, milobo in prijaznost pa pravilna podoba trga, njega prosti pregled, mnoge žive boje in lepi slog dolgih elegantnih prokuracij. Tujec se na tem prekrasnem trgu brž udomači. Kako lehko in prosto se da kretati po njem! Markov trg nij kakor so trgi po drugod, zaseden od „branjevk" in preprečen od „izvoščkov" in raznih drugih malo ugodno na gledalca delujočih napotkov, ampak je skoz in skoz in na vse kraje prost in odprt. In baš ta prostost in ta svóbodnost kretanja, in razve tega ona Benetkam sploh lastna tihost in mirnost dela Markov trg gledalcu toliko mil in toliko prijeten.
Ko dalje stopam po trgu, ki je popolnoma raven in s trahytom in mar-meljnom umetno potlakan — po sredi trga od srednjih pokuracij do Markove cerkve so bele marmeljnate črte a la grecque v črni tlak vložene, — zagledam na levej roki, Markovej cerkvi na strani, prelepi „urni turenj". Torre dell' orologio blišceč v zlatej ornamentiki. Ta turenj je velika palača s četirimi nastropji ; spodaj je velik obokan prohod ; v prvem nastropju so urine brojke (z dvakrat dvanajstimi številkami), nad brojkami podoba „13e-vice z otrokom", na ktere obeh straneh so razvidne menjajoče so ure in minute, nad podobo stoji veliki pozlačeni grb benečanski : pozlačen krilati lev sv. Marka z odprto knjigo, in vrhu leva pod samim nebom stoji velikanski zvon, na kterega ob vsakej uri tolčete dve velikanski črni človeški podobi iz bronca, črez ledja odeti z runom. Pogled tega turnja, ki je s svojim licem na ravnost proti morju obrnen, je neskončno lep in očesu dobredejen.
Sedaj stojim blizu pred cerkvijo sv. Marka, ktere čelo glede na raznovrstnost podob, slik in barv vse druga beneška poslopja daleko preseza. Utis tega pročelja je zares čudovit. Pred očmi ti blišče najraznejše barve, večidel svitle in v prijazno celoto združene. Oko nemirno drči od enega predmeta do drugega in zastonj išče počitka in trdne postaje.   Stoprav potem,
- 139 ^
ko si večkrat ogleda ta čudoviti prizor, začne razločevati oddelke ter razumevati celo sostavo dela.
Cerkev ima v pročelju četiri vhode, nad kterimi se vzdigujejo polukrožni oboki, med kterimi je srednji — glavni — tudi primeroma največi in tudi najbolj okinčan. V srednjem oboku je naslikana „zadnja sodba", na oboku pa stoje štirje broneni in pozlačeni konji, starinsko klasično delo. Nad temi oboki gre majhena gallerija ob vsem pročelju. Nad gallerijo se zopet vzdigujejo spodnjim enald oboki z umetnimi, razrezljano predstavljenimi vršiči, in med oboki in na straneh stoje enakoveliki lični stolpiči, v kterih vsakem stoji po ena sveta podoba. Vrhu poslopja cerkve pa se pet kupelj, v bvzan-tinskem slogu izdelanih, boči proti nebu. Okoh in okoli poslopja pa se vrsti neštevilo okroglih stebrov iz najlepšega kamenja.
Ta mnogovrstnost predelov, primerno velika drobnost posameznih ne-številnih predmetov, razne, jako žive, z večine rdeče in modre boje v zlatem polju, potem dragocenost materijala in slog sam, ki je iz byzantinskega, romanskega in tudi nekoliko gotiškega (vršiči na obokih) zmešan, vse to dela na gledalca nekakov izvanredni utis, kteri bi se smel „nezavedno ugoden" imenovati; kajti kakove glavne misli, ki bi vse te dele v eno celoto spajala, ki bi duh tvoj poviševala, ne moreš pri šče tolikokratnem ogledovanju zvunan-josti zapaziti. (Daljo pride.)
V letih tekočih/^)
K. Glaser.
To je naslov prvemu sestavku XXIII. zvezka v časopisu : Zeitschrift f. vergleichende Spi-achforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen. Ce pazljivo zasledujemo gibanje in razvoj jezikoslovja v sedanjem stoletju, moramo reči, da se je čuda veliko zgodilo j:Lfii3rXo[j.ev(DV ev.aoTwv. Ko je Prane Bopp leta 1816 v svojem Oonjugationssistem-u pokazal, da so staro-indiški, starobaktriški, grški, latinski, gotiški, staroslovenski in litvanski jeziki si tako blizo v rodu, se je počela nova doba za jezikoslovje. Nobeden ne bo kratil zaslug, ktere so si filologi na polju grško-latinskega jezikoslovja pridobili, pa vendar onega splošnega pregleda niso imeli, kakoršen je zdaj mogoč. Največ so se trudili Nemci, da se je tako lepo razvilo jezikoslovje; to jim hvaležnega srca pripoznavamo mi Slovani. „I)ie heutige Sprachwissen-schaft, was ihren Ursprung, so wie die wesentlichsten bisherigen Fortschritte anbelangt, gehort ganz den Beutschen an" Jagié, Das Leben der Wurzel de in den slav. Sprachen, p. 1. Leta 1850 je že bilo mogoče, ustanoviti „Zeit-schrift f. vergleich. Sprachforschung auf dem Gebiete des Deutsehen, Grie-chisehen und Lateinischen." Sodelovali so učenjaki v celej Evropi, in se niso zmenili za posmehovanje filologov, kterih vednost nij segala črez latinsko in grško. Izdatelja: A. Kuhn in Aufreeht sta pa spoznala, da je tudi druge sorodne jezike treba obdelovati, in osnovali so se tako zvani: „Beitrage auf dem Gebiete der arischen, keltischen und slavisehen Sprachen", ki so do lani dospeli do 8. zvezka.   Eazvidno je, da sta si ta dva lista bila v rodu
*)   IlLp[7rXo|j.évwv ev'.aorwv. Pis.
- 140 -
kakor brat in sestra, in da se dela, namenjena tema dvema listoma, lahko v enem časopisu tiskajo. To se je tudi zgodilo. XXIII. zvezek Zeitschrift f. vergi, etc. je zdaj edin organ za primerjajoče jezikoslovje, in si je pridel naslov: Auf dem Gebiete der indo germani s e h en Spraehen. Uredjujeta ga Adelbert in Ernest Kuhn, Leskien in Joh. Schmidt (prof, v Gradcu), in izrekajo v predgovoru upanje, da bode tudi v novej obliki irspraXojjisvwv evtautwv plodonosnó delal.
Na koncu tega prvega sestavka razlaga A. Kuhn, da je TCp'.TiXojjiévwv si v rodu s staroindiško koreniko plu, 3. sg. plavate = slov. plavati, in navaja dotična mesta iz staroindiških pisateljev. To reč dalje zasledovati nij namen teh vrstic.
V enakem smislu dela na polju jezikoslovja: Zeitschrift fur Volkerpsy-chologie und Sprachwissenschaft. Herausgegeben von Dr. M. Lazarus u. Dr. H. Steinthal v Berolinu. Dokončal se je ravno 8. zvezek in zadržuje med drugimi zanimivimi razpravami pohvalno kritiko o Krekovej knjigi: „Ein-leitung in die slav. Literaturgesehichte etc."
Italijani imajo list z naslovom: Archivio glottologico italiano; Ascoli si je s svojimi Studj critici slavo pridobil ; na Francoskem uredjuje Chavée Eevue de linguistique et de philologie comparée. Da je primerjajoče jezikoslovje začelo dobrodejno na klasično iilologijo uphvati, k temu je največ pripomogel G. Curtius.
Nauk o slovnici se na celem omikanem svetu smatra kot glavni steber šolskega poduka; zarad tega se mora vehka važnost pripoznavati, ki jo ima primerjajoči moment tudi v elementarnej slovnici." Schulgramatik und Sprachwissenschaft. Julius Jolly, Mtinchen 1874 Vorwort pag. 1. Precej dolgo so si učenjaki jezikoslovja in praktični šolniki nasproti stah; pa velika sreča je, da se je eden prvih sedanjih učenjakov v jezikoslovju lotil tega težkega posla, rezultate učenih preiskavanj porabiti za praktično slovnico. Pravo je zadel Curtius, ki je celo svoje življenje skoro izključljivo posvetil preučenju grškega jezika, da je grško slovnico uredil po načelih primerjajočega jezikoslovja : kajti grški je po celem svojem obhkoslovju zato najpripravniši, in se starinskej stavbi staroindiškega jezika najbolj bliža. Tudi to koristi grškemu jeziku, da se poduk v grščini dve leti pozneje od latinskega prične. Osnovo Curtijeve grške slovnice tukaj razkladati nij namen pisateljev. Praktični šolniki so se takoj oglasili za njegovo slovnico, med drugimi tudi K. Schenkl, ki je še takrat bil gimnazijski učitelj ; H. W. Kriiger s svojimi osebnimi napadi „Kraut-und Eubenordnung" „abnorme Unvollstandigkeit" nič nij opravil. Curtius v svojih ,,Erlauterungen" sam na to opozorjuje, daje rojenim Slavanom lože, kakor Nemcem, rabo aorista razumeti itd. Kako se je razširila Ciirtijeva slovnica, se iz tega razvidi, da je zdaj vpeljana na gimnazijah v 139 mestih, da je 7. natis izšel v 8000, 8. v 10.000, 9. v 1.5.0O0 eksemplarov ; prestavila se je v angleški, italjanski, češki, ogerski, norveški in švedski jezik. Izdal je Curtius po svojej metodi med drugim „Etymologijo" v 4. izdaji; Das Ver-bum der griechisehen Sprache seinem Baue nach : I. Band.
Ukljub nezaslišanemu uplivu te metode se nahajajo na avstrijskih vseu-čihščih profesorji, kterim je „unnotig" in „wiederlieh" če jim kdo kaj napiše ali pove, kar bi dišalo po tej metodi!
Ko je slavni Curtius 26. oktobra 1874 v Lipsiji svojo profesorsko petin-dvajsetletnico obhajal, so njegovi učenci in prijatelji nabrali 2500 tolarjev za Curtijeve „ustanovo".
- 141 -
Obresti tega denarja se bodo porabili za to, da se nagradijo dela v grškem in italijanskem jezikoslovju, naslanjajoča se na primerjajoče jezikoslovje. —
Vsi, kteri niso vsled krahoborstva, ampak iz ljubezni do prevzvišene vednosti posvetili se učiteljskemu stanu, naj se vesele iz celega srca, da je jezikoslovje jtepcjiXofiévwv evLaorwv tega stoletja rodilo tak lep sad.
Iz Meteorologije.
Tomaž Romih. (Daljo.)
Tem vetrovom so primerjali, če tudi brez vsakega vzroka, jutranje i večerne vetrove v planinah. Gore so namreč zmiraj mrzleje nego doline, i moral bi torej zmiraj veter proti dolinžim pihati. A temu nij tako. To si lahko stolmačimo, pomislivši, da posrka zemlja mnogo več toplote, a je tudi mnogo več izparjuje, nego prosti zrak, i da ima spodnja zračna plast skoro isto toploto, kakor tla. Zato se po dnevi, ko je zemlja topleja nego prosti zrak, ta zračna plast nad druge vzdigne in to ne samo nad dolinami, temveč tudi nad gorami. Zrak se vzdiguje po celem bregu i tako mi čutimo po dnevi veter, ki veje proti goram. Po noči je prikazen ravno obratna. Zrak pada po celem bregu, i mi čutimo veter, ki piha proti dolinam. To so tako imenovani dolenji in gorenji vetrovi.
Glavno rodišče vetrov so tropični kraji. Na obeh straneh polutnika, med povratnikoma, je zemeljski pas, kjer stoji solnce nad vsako točko dvakrat v letu navpik i se tudi drugekrati oni kot, pod kojim sijejo solnčni žarki, le za malo razločuje od pravokota. Zemlja se tukaj najbolj ogreje. Najlože si tem oziru predstavljamo te tropične kraje kot kako gorko sobo, kjer zgoraj zrak odteka, spodaj pa doteka. Tu imamo dva glavna zračna toka: zgoraj zrak teče od ravnika k tečajema, spodaj pa od tečajev proti ravniku. Prvi, zgornji tok, — imenujmo ga ravniški tok — bil bi, ko bi ne uplivali drugi vzroki na-nj, na severnej poluti jug, na južnej pa sever. Drugi tečajski tok ali protiravniški tok bi pa bil na severnej poluti sever, na južnej pa jug.
Poskusimo raztolmačiti si te vetrovne toke! Zemeljski deh se vrte tem hitreje, čem bhže ravnika oni leže. Tako so tečajski deli kakti v pokoju, med tem ko vsaka ravniška točka v 24 urah 5400 milj preteče. Dalje so hitrosti toček, koje so za isto toliko stopinj zemljepisne širine oddaljene, ob tečajih mnogo bolj različne, nego ob ravniku. Tako n. pr. točka pod 81" zemljepisne širine v 24 urah 844-75, pod 80" pa 937-70 milj preteče; druga točka stori torej v 24 urah 92-95 milj več pota nego prva. Vzemimo pa zdaj točko, ki je 1" od polutnika oddaljena. Ona v 24 urah 5399-18 milj preteče. Eavniška točka stori torej v 24 urah le 0-82 milj več pota, nego točka 1" od njega oddaljena. Eazvidno je torej, da hitrosti toček od tečajev proti ravniku v manjšej meri rasto, nego se pa zemljepisna njih širina pomanjšuje, če dalje pomislimo, da ima ozračje, kakor vsa telesa, lastnost stanovitnosti t. j. da se ona poskuša isto stanje, v kojem baš biva, nespremenjeno ohraniti, če še na zadnje pomishmo, da se zemlja okoli svoje osi od
- 142 -
zahoda proti vzhodu suče, tedaj bodemo lehko razumeli razliko sméra, kte-remu sta podvržena protiravniški i ravniški veter.
Protiravnišnik, ki teče pri tleh od tečajev proti ravniku, pride od vzporednih krogov v kroge, hitreje se vrteče. Po zakonu stanovitosti si zrak manjšo hitrost za zemeljskimi točkami ohranja ter proti zahodu zaostaja. Eav-niški veter pa pride v vzporedne kroge, kjer se točke počasneje vrte. Po stanovitosti si on ohranja večo svojo hitrost i se hitreje dalje pomika nego zemeljske točke. Protiravniški veter, ki na zahodno stran zaostaja, dobiva torej vzhodno, ravnišnik^pak zahodno mér. Da bode to bolj razvidno vzemimo sledeči primer. Oe se na železnici vozimo proti vzhodu i pridemo vsako uro 4 milje dalje, i če z nami veter vleče proti vzhodu, a pride vsako uro le 3 milje naprej, tedaj bodo zračni delki na zahodno stran zaostajali in to vsako uro za 1 miljo, i mi čutimo vzhodni veter, ne zahodnjaka. Če pa veter vsako uro 5 milj dalje pride, bodemo še opazovali zahodnjak, a njegova hitrost se nam bode za 4 milje v eni uri manjša dozdevala.
Opazujmo zdaj protiravnišnik na tanje. On pri nas ne more biti sever, temveč dobi srednjo mer, severno-vzhodno. Zato imamo pri nas, na severnej poluti, severovzhodni veter, na južnej poluti pa, kjer bi imel protiravnišnik južno mer imeti, imajo južno-vzhodni veter. Ker vzroki teh vetrov nikedar ne ginejo, zato tudi ti vetrovi vedno trajejo, ktere pa le v tropičnih deželah in to daleč od suhe zemlje redovito zapazujejo, kjer drugi vzroki, kakor posebno tok ravnišnik i toplinske razlike med suhim morjem ne uplivajo toliko na protiravnišniški veter, kakor v zmernih i mrzlih deželah i na morskih obrežjih.
Te redovite vetrove tropičnih dežel imenujemo passate. Ti so velike koristi za morsko vožnjo. S severno-vzhodnim pasatom jadrajo mornarji severne polute proti Ameriki, kteri veter jih mnogih trudov reši. To je oni veter, ki je gnal Kolumba proti zahodu v kraje od njega najdene, ki je njegove tovariše meneče, da jim bo povratni pot v Evropo zaprt, strašil, tako da so se šiloma hoteli vrniti. Tok passatov je tako pravilen, da le redkoma opazujejo viharje v njem. Mornarstvo upotrebljuje tukaj tako malo izurjenosti i truda, nebo je tu tako čisto i jasno, morje^ ima tako lepo sinjo barvo i vožnja je tukaj tako prijetna, da so imenovali Spanjoh pas severo-vzhod-nega passata, pod kterim so se s prva vozili, „gospojino morje", ker bi ženska zadostovala na krmilu.
V pasu, kjer se vračata severni i južni passat, opazujmo čisti vzhodnjak, ker sta si protiravniška ravno nasprotna i tako drug drugega podirata, Ostaje še torej drugo zračno gibanje, iz kterega sta sestavljena passata, koje ima vzhodno mer. A ta veter se le malo čuti. S prva se vzdigujejo tukaj zračni delki jako živahno kvišku i tako jako zmanjšajo horizontalno gibanje.
(Dalje pride.)
O predlogu „mei"
J. Pajk.
Ali se sme pisati „med tem časom" ah „med tem"? — Kakor znano, poznava naš jezik tudi oblike „mej, meju, m ed ž." To je znamenje,
- 143 -
da je naš predlog enak s staroslov., ki glasi „meždu." „Medž" (tako pi Belostencu, ki piše „megy"), „meju", „mej" in „med" so torej paralleln oblike istega značenja. To omenjam, da se nikdo ne spotika na teh razni oblikah ene in iste slovenske besede.
Vprašanje toi-ej je, ali se sme pisati „med tem časom" ah krajš „med (mej) tem"? — Moj odgovor je: da! o čem tudi doslej nikdo n dvojil, razve nekojih vsevedežev. Vendar je dobro, da se tudi nekoje znan reči čem bolje utrdijo.
Pogledimo si nekoliko primerov!
Miklosich v svojej „Syntax-i" (str. 749) o „meždu" piše: „De instr. mit meždu bezeichnet die Zeit, wahrend der etwas geschieht. asi. mezd sim .... sv tw [ISTORI) .... meždu tem vremenem .... nsl. . . . mej ter interea." — Tedaj po Miki. je nsl. „mej tem" opravičen, in mu pomer „interea", po nemški: inzwischen, wahrend dieser Zeit! Isti Miki. na istei mestu podaje tudi primerov iz drugih glavnih slovanskih narečij. —
Belostenec ima za „interea" : „med tem toga" (Gazophyl. I. str. 704 in Jambrešie pri „interea" : „med tem" (Lex. p. 443). Tudi Janezi piše v svojej „Slovniei": „med" z druživnikom znani čas: „med tem, .. (III. natis, str. 189). Tudi S. Žepie ima za „interea": „med tém" (Lat slov. vaje. Slovar str. 80).
Da je ta raba predloga „med" sploh obče-slovanska, in tudi kratic „med tem" občeslov., ne kaka specifično slovenska, kaže tudi oddaljeno nai rusko nar.; prim. Dalj-ev slovar: „meždu tem" = v etot promežutok v« meni (I. str. 911), in Lebedinsky, \\ „interea" tolmači z „meždu tem (Polnyj lat. slovar I str. 454).
Po primeru staroslov. ,,meždu tém vremenem" in po primeru živih slo^ narečij je torej „med tem časom" in skrajšanje „med tem" ne sam dovoljeno, ampak celo navadno, o čem se ve da bodo šče vedno dvojili on ki so vajeni o vsem dvojiti, samo o svojej — nezmotnosti ne.
Književnost in umetnost.
J. p.
„Slovenske Knjižnice" tretji zvezek prinaša nam slovensko tragedijo. Ta se imenuje „Tugomer, Tragedija v petih dejanjih. Spisal J. Jurčič." — Predmet tej igri je vzet iz desetega stoletja slovanske zgodovine, iz onih krvavih časov, ko je bila najhujša borba med nemškim in severnoslovanskim narodom. Igra se vrši v nekem mestu, Braniboru. Oseb tej igri gotovo ne manjka, ne možkih ne ženskih. V tem ozira se sme ta tragedija celo prav ljudnata imenovati. Kakor pred Trojo, tako sta posebno dva moža v slovanskem taboru najimenitnejša: „Tugomer", kterega je pesnik napravil za glavnega junaka — Ahila — in „Bo-jan", ki je njegov Patroklej, ali prav za prav na pol svak, ker ste si „Zorislava", Tugomerova soproga, in „Grozdana", Bojanova ljuba, bodoča mu žena, sestre. Tudi svojega Therzita ima slovanska vojska: „Spitigneva", ki se, ne boječ „za svojo grbo", možki zna repenčiti na zbrane Slovence.   Tudi Nestorja ne manjka:
- 144 -
„Isteklosem" (s sinom „Isteklosmovičem") „stara glava", ki pa je od starosti, kakor se vidi, bolj gluh nego moder (prim. o teh dveh drugo dejanje). Kot remini-scenca na Valenštajnov tabor prikazuje se v slovenskem taboru neki misijonar, imenom „Zovolj", katerega poganski Slovenci po uže takrat ne več nenavadnem poti iz tabora spravijo, kakor Valenštajnovci kapucinca. — Rezko označene se mi zdite najbolj dve osebi: prototyp med Slovenci naseljenega zvitega Nemca, „Gripo", kterega bolj druge osebe in pa lastno dejanje, nego pa govor opisuje, in stara zblaznela „Vrza", neka slovenska Veleda, ktero je pesnik z jako rezkimi bojami označil. Omeniti bi šče bil „Hildebert", primer nemškega biskupa one dobe. — Kaj je tedaj g. Jurčič iz tega množnega gradiva izdelal? — Priznati se mora, da igri manjka pravega zapletenega dejanja; vse je bolj slučajno, malo tega hoténega, samovlastno storjenega. Kakor „Tugomer", tako bi se ta tragedija, smela tudi ,,Gripo" zvati; kajti, kar se godi, je delo zvitega Gripa. Gripo je namreč s svojim priliznenim obnašanjem Slovence tako zaslepil, da so mu vse upali. Ko so pa preslepljenci na Tugoraerov svet — ta je bil njegova tragična „krivda" — svoje najboljše kneze v nemški tabor poslali, da se z Nemci pogodé o miru, osvobodi Gripo nemške ,,tale" (poroke, ktere so Nemci za slov. poslance zamenili) in jih vse privede v nemški tabor, slovenski knezi pa morajo, z orožjem napadeni, smrt storiti razve dveh: „Bojana" in ,,Tugoméra", kteri ušedši nemškemu meču reši začasno svoj život in pa — četrto in peto dejanje Jurčičeve tragedije. Ali to mu malo pomaga, ker v velikej bitvi od Nemcev ranjen svojo pošteno dušo v naročju svoje tugujoče žene Zorislave izdiše, potrdivši z junaško smrtjo, da nij bil ,,izdajnik", ko je svoje rojake vodil v pogovore s sovražnikom, nego žrtva tuje zlobnosti. Gotovo je to , da Tugomerova tragična osoda, v kterej se zrcali osoda polabskih Slovencev, vzbuja sočutje in daje Tugomér v tem oziru res najglavnejša oseba tragedije. — Izmišljena nij slabo ta tragedija, samo da nij nit, ki ima vse kot celoto preprezati, dovolj vidno izražena. Jezik je silno korenjašk, na mestih bolj, nego je samemu „Perunu" morebiti ljubo, ali dostikrat je tudi trd in na prav mnogih mestih nerazumljiv. Prave poetične veljavnosti je prizor Tu-gomerove smrti. Ženskim značajem je g. Jurčič malo dal opraviti. Zaslužno je, da so pogovori starih Slovencev premesjeni s pravimi poganskimi bogoslovnimi nazori. Jurčičevi junaki se prav čvrsto „za Peruna", Dažboga, Svaroga i. t. d. pridušujejo. V tem oziru je Jurčičeva tragedija na stran postavljati onim ..urteu-tonskim" tragedijam, ki so se brž za Klopstockovimi mythologicnimi preiskavami jele pisati. Tako je g. Jurčič dejanjsko čast storil temeljitim preiskavam dveh baš slovenskih mythologov; Trstenjaka in Kreka. Sploh pa je g. Jurčič s tem nemalim poskusom dokazal, da ima dovolj pesniških močij v sebi, tudi kakovo dovršeno tragedijo proizvesti, kakova njegov „Tugomer" nij.
Listnica uredništva, g. S. K. v Gor. Vi ste tedaj v istini tega mnenja, da je „Zvonova" kritika Jurčičevega „Tugomera" (v šc 8.) resna pohvala, a ne od konca do kraja porogljiva obsodba? O sancta simplicitas! — g. A. 0. v Lj. Vi ali slabo citate, ali pa ste slabo podučeni, ako menite, da jo naš Razg. II. napad. On je le napadov, s kterimi se »Zv." v 8. št. sam ponaša, odbitek in nasledek. Polemik začinati nij nikdar bila naša navada, pač pak vsakdanja strast nekojih drugih. Kdor tedaj ima oči videti, da nismo mi začeli, ta nam tudi ne bode za zlo jemal, ako svojega streliva no štedimo. Nemška prislovica pravi: „Wer heruberschiesst, muss sich auch das Hiniiberschiessen gefallen lassen", slovenska pa je nekoliko prerobata, da bi jo v lepoznanskom listu navajali.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.