Dr. Emilijan Cevc MOJSTER FILIPOVE PLOŠČE IN PROBLEM JAKOBA SCHNITZERJA IZ LOKE Veliki potres, ki je leta 1511 hudo prizadel kranjsko deželo, je napravil tudi v Loki veliko škodo. Poleg številnih hiš je porušil tudi grad ter poško doval samostan klaris in kaščo. Tedanja loški zemljiški gospod, freisinški škof Filip, rensko-palalinski in bavarski grof. je poslal že kar pojem za odločnega in podjetnega graditelja, saj mil je bil znani poznosrednjeveški rek Bauen ist eine grosse Lust« dobesedno v krvi. Kar kmalu so v Loki začeli na njegovo povelje obnavljati porušene stavbe, zlasti upravne in gospodarske. Med dru gimi so temeljito popravili tudi kaščo. grad pa skoraj na novo pozidali. Zna čilno je za duha časa iu za osebni ponos, ki se je porodil iz humanističnega duha renesanse, da je Filip svoje stavbe opremil tudi s spominskimi napisi In z grbi. V tem, ga je posnemal tudi bogati in gospodarstvom loški tniešean \olbenk Schvvarz. I a denarni odličnik se je poslužil za svoja umetnostna naročila celo istega kiparja, ki je delal v škofovi službi. Zato nam je Loka ohranila iz drugega desetletja 16. stoletja petero lepih spomenikov, ki pričajo o dneh. ko se je poznogotska umetnost tudi pri nas začela oplajati z rene sančnimi elementi. Za tele spomenike gre: za ploščo škofa lilipa na loški kašči iz leta 1513: za napisno ploščo na Sclnvarzovi kopati sv. Irojice, ki je danes vzidana na fasadi hiše št. 38 loškega Mestnega trga: za dve napisni plošči s Filipovim grbom na loškem gradu (iz leta 1516) in za Schvvarzov nagrobnik v starološki župni cerkvi iz časa okoli 1515—1517. Do sedaj je te spomenike omenilo in na kratko opisalo že več avtorjev. Leta 1892 je o njih poročal Hallad.1 dve leti pozneje jih je objavil F. Pokora v zgodovinskem orisu Loke" iu jih pripisal mojstru, za katerega je spet J. \ eider mimogrede zapisal.3 da ga je škof najbrž poklical z Bavarskega. Druge omembe lahko pustimo ob strani: povem naj le. da se do sedaj še nismo lotili stilne analize teh spoinenikov in da so tudi misli, s katerimi sem jih nekajkrat jaz sam pospremil, potrebne revizije. Svoj čas sem namreč te karn- nitne reliefe povezoval s skupino lesenih oltarnih plastik, ki so najbrž res nastale v neki loški poznogotski rezbarski delavnici (mednje spadajo npr. krilni oltar iz Gosteč, kipi sv. Tilna z Bleda, Marije iz I rboj pri Kranju. Sočutne iz Bistrice pri I ržiču. dveh svetnikov iz Zakala pri Kamniku itd.). vse skupaj pa sem povezal z imenom arhivsko izpričanega mojstra Jakoba Schnitzeija iz Loke.4 Natančnejša stilna analiza pa je to mikavno povezavo raztrgala iu problem Jakoba Schnrtzerja in njegovega dela ponovno odprla. Med prvimi deli naše skupine sta nastali Filipova plošča na kašči in Schvvarzova na kapeli sv. Lrojice v Skofji Loki. Relief, ki je vzidan precej visoko na južni zunanji steni kašče. oklepa raven okvir z napisom v hutmanistični unciali: -f- PIIILIPPVS. DEL ET. APO- 30 Filipovo plošča na loški Lušči Scliiinir/.ovd plošča /. nekdanje kapele so. Trojice na Mestnem trgu SIOI.KK. + SEDIŠ. GRAHA. EIMS( ()P\ S. I-RISINGENSIS. + COMES. PALATINUS. RHENI. + BAVARIE. I)V\. 1513. -- Dva mladeniška grbo- nosca v dolgih suknjah z napihnjenimi rokavi in z bogato kodrastimi lasmi držita med seboj grb škofa Filipa, nad katerim se dviga initra. zadaj pa je poševno prisloiijena škofovska palica. Spodaj podpira grb s sprednjima ta cama stiliziran. čepeč lev. lieraidiično gledano, zavzema desno /.gornje in levo spodnje polje grba glava kronanega zamorca (freisinški grb), v levem zgornjem polju se preteza plalški lev. desno spodnje polje pa pokriva bavarska rom- hična šahovnica. Ob notranjem robu reliefa kipi iz prizinatičnih. z nišama pozi vljenih baz na vsaki strani po eno okleščeno deblo, ki nadomešča steber, po njem pa se vijuga kača: nad nizkima, z listovjcm prekritima kapiteloma se izvijata dve okleščeni in ločno ukrivljeni veji. ki se pri vrhu križata. \ kotih med tem potlačenim lokom in zunanjim okvirom opazimo dve ptici: feniksa. ki se sežiga na ognju, in pelikana, ki hrani z lastno krvjo mladiča v gnezdu. — Kompozicija je dekorativno pretehtana in skoraj simetrična. Kretnje grobonoscev so do malega enake, še gube na oblačilih se pri O)K*II zrcalno ponavljajo. Zelo melodiozno sta izpeljani zlasti glavni gubi suknje. tako da s stranicama grba ustvarjata motiv nekakšne raztegnjene črke M . Na splošno pa \ II redit vi gub opazimo prizadevanje, da bi se paralelno raz vrstile, toda ta stilni princip še mi do kraja dozorel. Izrazi obrazov so sicer realistični, vendar precej tipizirani, v celoti pa občutimo ujetost v ploskoviti izraz, ki ni samo nasledek reliefne tehnike. Istega leta lili je nastala tudi Schvvarzova plošča, kot pove napis na njenem pravokotnem zunanjem okviru: DISE. CAPE!.. IS T. GEP.MVT. VND GEST1FTET. DVRCH. WOLFGANGEN. SWAR( E\. VO(N). VNSER. ERAWE(N). ZELI, AVS. OSTEHREICH. GEPOR(N). VND. FRAWE(N). DORATHE. SEI(N). HAVSFRAV. IN. DER. ZEIT, DER. ZAL. 1513. Notranji okvir je enak kot na I' ilipovi plošči: tudi feniks in pelikan ne manj kata, le »stebra« ob straneh sta ne samo okleščeni, ampak tudi svedrasto zaviti. rebrasti debli: okleščeni veji potlačenega loka se ne križata, ampak se vzpo redno družita ter sta na sredi prevezam. Notranjo ploskev reliefa polnijo trije grbi. Zgornji v sredi je 1'ilipov in je enak tistemu na kašči. le mitra nad njim ima na strani plapolajoča trakova: pastorale je izoblikovan - enako kot na kašči — iz uvite okleščene veje. Spodaj vidimo škofjeloški mestni grb s frei-sinškiiii zamorcem pod slemenom med dvema stolpoma s piramidnima strehama, stolp na sredi pa ima na vrhu samo trdnjavske čine. Drugi spodnji grb je Schvvarzov: razvejano stebelce z dvema cvetovoma. Ze priletni \olbenk Schvvarz je ostal do konca življenja delaven mož. Po rodu je bil iz Klein Mariazella na Spodnjem Avstrijskem, pa si je v Loki pridobil meščanstvo. Povzpel se je do zaupnih mest v deželni, državni, škofovi in mestni gospodarski upravi in se s spretno denarno manipulacijo dvignil (med zelo vidne osebnosti našega zgodnjega kapitalizma, saj je bil tudi del ničar idrijskega rudnika in posojevalec denarja. Prvič zvemo zanj v listini iz leta 1463, leto smrti pa ni natančno znano: verjetno je umrl 1321 ali 1522. Po smrti prve žene Uršule se je poročil z drugo, ki ji je bilo ?me Doroteja, in ta je bila leta 1522 že vdova. Ker je Schvvarz umrl brez potomcev, je nje govo lepo premoženje zapadlo loškemu zemljiškemu gospodu, freisinškemii škofu. Poleg kapele, ki jo je postavil leta 1515, je Sehvvarz gotovo še pred smrtjo volil večjo vsoto za zidavo novega prezbiterija loškega Sv. Jakoba. 32 Poskrbel pa je še za življenja ludi za svoj nagrobnik pri Fari. žal pa letnice smrti ni na njeni nihče dopolnil.5 Nagrobnik je bil do nedavnega vzidan v ziinanjščiiio nove starološke župne cerkve, pred nekaj leti pa ga je dal dr. J. \eider prenesti v notranjščino k prvi južni kapeli, ludi ta pravokotni spomenik obdaja zunaj raven okvir Schtoarzoo nagrobnik i> Strni l.oki z napisom: HIE. ENTKEGEN. IST. DIE. BECREBNVS. WOFFGANGEN. SWARCZEN. FRAWEN. VRSULA. VND. DOROTEJE. SEINE. PA1IDEN. HAWSFRAWEN. VND. SEINE. VORDRN. DERFN. VND. ALLN. GLAVV- BIGEN. SELEN. GOT. GENEUIG. + VND. ER. IST. GSTORBEN. AM... - Notranji del reliefa razpada v dva dela, ki ju loči ozek. raven pas. \ spodnji tretjini se že začenja stebrasto okleščeno deblo in z vejnatega potlačenega loka visi Sehvvarzov grb na traku, katerega dolga konca se pentljata okoli vejnatega loka in nato simetrično S-asto valovita navzdol, da se nazadnje pretakneta * Loški razgledi 33 skozi lobanji, ki flankirata grb \ zgornjem delu pa se okleščeni debli okvira - spel se plazita kači po njima — razrasela nad kapiteloma v živahen ločni preplet vejevja, tako da nastane v sredi celo motiv narobe obrnjenega usloče- nega loka. Pod tem vcjuatim baldahiiiom kajti vsekakor gre tn za splo- ščeni arhitekturni motiv baldahina! stoje podobe ostarelega Volbenka Schvvarza in obeli njegovih žena. Volbenk je oblečen čez suknjo v plašč s širokimi rokavi, videti pa je še trakaslo speti razporek na prsnem delu suknje. Desna noga pod razmikom plašča tiči v širokih Čevljih. Polni slarčevski obraz je resen in lep. izpod lmrete padajo možu na ramena lahno vzvalovani lasje, tako da ne dvomim, da se je kipar potrudil ustvariti \olbenkov portret. Od prokrižanili rok visi. možu rožni venec. Žena ob Volbenku, ki je vidna v celoti, je verjetno ob nastanku nagrobnika še živeča Doroteja, druga, ki se stiska za njo in je vidimo le polovico, pa je pač rajna Uršula. Obe sta ograjeni v plašče in glavi jima prekrivata pregrinjali, ki se zavilmjeta čez prsi. Doroteja roki molitveno sklepa. Uršula ju je prekrižala na prsih in obe držita rožna venca. Obraza žena sla najbrž tipizirana. Čeprav je L ršulin nekoliko bolj širok kot Dorotejin: kakšnih večjih portretiran razločkov na njih ne opazimo. Po slogovni strani se tudi lu na ploskovilo v širino razvitih oblačilih žt uveljavljajo vzporedni sistemi, saj so gube nabirajo znotraj okvirnega man- dcljaslega obrisa plašča v lepih lokih. Po času nastanka bi smeli nagrobnik približati času med leti 1515 in 1517. Vemo. da se je Volbenk po letu 151"i. ko je sezidal kapelo sv. Trojice, že začel odtegovati večjim javnim nalogam - morda se mu je že začela prebujati misel na smrt. 1 ega je bila laliko kriva tudi kuga. ki je izbruhnila po potresu 1511. pa tudi ob Maksimilijanovih vojskah z Benečani in v dneh krvavo zatrtega kmečkega upora leta 1515 bi Schvvarz lahko razmišljal o koncu svojega življenja. I o bi potrjeval tudi dolg latinski napis v heksamelrih. ki ga je dal Schvvarz okoli leta 1517 napisati na steno svoje kapele: v njem s humanistično miselnostjo popisuje grozo po tresa, kuge. lakote, vojsko in punt ter trpljenje ljudstva.6 leta 1513 je začel škof Filip pozidavati ob potresu porušeni loški grad in ga je leta 1516 v glavnem dokončal, le grajska kapela je nastala šele deset let pozneje. \ spomin na to je dal vzidati na gradu dve napisni plošči s svojim grbom, izklesal pa ju je spet naš kipar. Prva. z nemškim besedilom, je še danes vzidana nad nekdanjim glavnim vhodom v grad. druga. z. latinskim tekstom, pa je bila nekoč na velikem osrednjem stolpu, zdaj pa jo najdemo v hodniku grajskega pritličja. Po vsebini sta do malega enaki. Ker ju je po vsebinski strani obdelal že P. Simonič,7 ne boni na leni mestu ponovno navajal dolgih besedil. Značilno je. da je kipar na latinski plošči celo črke nekoliko bolj datiniziral« kot pa na nemški. Obe plošči sta podolžno pravokotni, obdaja pa ju raven okvir, po katerem se razpreza sicer iz gotike prevzeta, pa renesančno prestilizirana osatna vitiica. Crba sta enaka kot na Filipovi plošči na kašči. manjkajo pa vsi škofovski rekviziti, \cndar sta tukaj grba samo stojno vzidana nad napisno ploščo. — \ se kaže. da sta mod vsemi opisanimi spomeniki oba grajska najmlajša, saj tako v obliki črk kot v dekoraciji okvirov gotski spomin že usiha. Kipar je bil pač značilen predstavnik tistega stilnega razpoloženja, ki je na prvinske gotske forme cepilo že novo renesančno občutje, toda tako. da med obema ni prišlo do celovitega zlitja, \endar pri loških reliefih gotika še prevladuje: odrekla se je nekaterim oblikovnim posebnostim, pridržala pa je 34 svoje duhovno razpoloženje. Renesansa je prispevala samo uuciulno obliko črk. ki pomeni nasproti gotici še vedno kompromisno rešitev, nadalje pro- porcije plošč in zunanji profil oikvira Sc.hvvarzove plošče s kapele ter stili- zaeijo okvirnega okrasa napisov na gradu. Gotska — ali bolje poztiogotska — so okleščena debla, ki nadomeščajo stebre, vejnati loki pa se res ne lomijo več šilasto. toda tudi polk rožno se ne bočijo. laka vegetabilna vejnata deko racija, ki je še daleč od tektonskega pojmovanja, je dozorela v sedemdesetih letih 15. stoletja in je le nasledek že od 14. stoletja dalje dozorevajočega pri bliževanja arhitekturnih form oblikam organskega rastlinskega sveta. Seveda so k razširjanju te motivike precej pripomogli tudi različni grafični listi. Ker se je ta okras, ki je veljal nekaterim kar za »najbolj nemško stvaritev pozne gotike« - razširil proti koncu 15. stoletja že po vsej Srednji Evropi, nam kajpak o izvoru našega mojstra ne pove mnogo. Res pa je tudi. da so se začetki te ornamentike najbolj in najprej utrdili na južnem Tirolskem in v Švici.8 /lasti na Schvvarzovem nagrobniku nas njen baldahinski motiv spomni kar na analogne rešitve v zgornjih delih omar pri krilnih oltarjih. Ob tem spoznanju, kateremu lahko pridružimo še ugotovitev, da deluje zlasti kiparska obravnava figur, zajetih v ploskovitem reliefu brez plastične volnniinoznosti, izrazilo rezbarsko. pa se nam prebudi vprašanje: Ali ni bil naš kipar bolj rezbar kot kamnosek? Prenekateri detajl teh reliefov bi si laže zamislili v lesu kot v kamnu. Seveda bi radi vedeli, odkod je naš kipar prišel in kje se je izučil svoje umetnosti, kje si je i zob ličil slogovni izraz. Ce je Veider nekoč pomislil, da bi lahko kiparja privabil freisinški škof kar z Bavarskega, ga je k itvnu nagnila pač precejšnja kvaliteta reliefov, ki v našem ožjem kulturnem prostoru menda nimajo pravili stilnih sorodnikov. I udi za slikarja križnogotskih fresk smo že ugotovili, da je izšel iz miinchen- skega umetnostnega kroga. Toda loškim plastikam bavarsko poznogotsko ki parstvo ne razkriva nič podobnega. Ta stilni izraz ni bavarski. Pač. na enega samega kiparja iz starobavarskega ozemlja bi pri tem lahko pomislili — na salzburškega Hansa A alkenaiierja. ki je zastavil svoje dleto zlasti v službo 35 salzburškemu nadškofu l.conardu von Keulschach. pripadniku koroškega plemiškega rodu. I ako je lela 1515 izklesal njegov spomenik za Hohensalzburg. že okoli leta 151^ pa je dokončal tudi Keutschachcrjcv nagrobnik za cerkev Gospe Svete na Koroškem, ki je danes vzidan na njeni zunanjščtni.9 / na slonom na Diirerjcv lesorez Marijinega vnebovzetja iz 1'ela 1>101U je Valke- nauer pod lokom oblakov in krono iz prepletajočih se lokov upodobil skupino Marijinega kronanja, pod njo pa dva klečeča viteza iz Keulschaeherjevc dru žine. Celotno razpoloženje koroškega epitafa je res nekoliko podobno ubrano kol naši figuralni reliefi, celo ločne gube Marijinega plašča zvene podobno kot oblačila na Selivvarzovem nagrobniku ali pri lieroldili na lilipovi plošči in Valkenauerjevi debelušni angeli z bogato kodrastimi laslmi se nam zde kot polbrat je naših grlxmos< ev. Ločili zaključek Keutschacherjevega nagrobnika sicer ni spleten iz okleščenih vej. preprezajo pa ga grčasti listi, spet poudar jajoči vegetabilni značaj okrasja, ki se kompozieionalno približuje balda- hinii na Schvvarzovem nagrobniku. I udi podobno kompozieionalno rešitev, kot jo kaže naša plošča na kašči. je našel Valkemauer, in sicer na grbovni plošči prosta Gregorja Rainerja v samostanski cerkvi v Berchtesgadenu: dva angela držita dva grba in proštovo mitro s pastoralom. I oda čeprav sta angela našima heroldoma spet nekoliko podobna, je vendar berehtesgadenska plošča od naše zelo različna -- manjka ji prav tisti ekspresivni neimir. ki odlikuje loške spomenike, in manjka ji dekorativni element. Sicer pa kompozicija angelov ali heroldov z grbi ni niti \ alkenaiierjevo odkritje niti lastnina našega kiparja, ker je v pozni gotiki zelo pogostna. Namesto daljšega našte vanja podobnih spomenikov naj samo dodani, da jo najdemo med leti I50o 1513 celo na lesoreznem exlibrisu tedaj še pičenskega (in kasneje dunajskega) škofa Jurija Slatkonja. slovenskega rojaka in prijatelja cesarja Maksimili jana I.: pod napisom držita dva angela škofov grb z mitro.1" Kakšne večje povezave med \ alkenauerjcm in našim kiparjem torej ne smemo iskali, kar verjetno pa se mi zdi. da je zadnji poznal vsaj gosposvctski Keutsehacherjev epitaf in da se je ob njem tudi oblikovno oplodil. Kajti na vsak način je loški kipar koroško plastiko dobro poznal in zelo verjelno se mi zdi. da se je tudi izšolal na Koroškem. Nikjer namreč nisem našel za njegovo delo tolikšne stilne sorodnosti kot v koroškem kiparskem gradivu. in sicer v vrsti oltarnih plastik, ki so nastale v dclavniški tradiciji Beljaka in delno tudi St. Vida ob Glini. Tule se ne morem spuščati v zelo zapleteno problematiko koroških kiparskih in rezbarskih delavnic konec srednjega veka. Zapišem naj samo. da so silnice sloga vzporednih gub. ki jih občutimo tudi na loških reliefih, našle prav na Koroškem v Beljaku in Brezah (mojster Caspar) plodna tla. /a naš namen bo zadoščalo, če pokažem na zelo podobno kompo zicijo draperije na nekaterih koroških oltarnih plastikah. Oltar iz \arpje ves i (Arndorf) v gosposvetski cerkvi je sicer nekaj let mlajši od loških reliefov, toda gubanje plaščev svetnic v spodnjem delu omare je sorodno ubrano kot pri figurah na plošči s kašče ali na Schvvarzovem nagrobniku, nekoliko bolj dozo rela pa je tendenca vzporednih gub. Tudi valovito razgibavanje gub ob nogah je enako kot pri loških osebah. Sorodna sta tudi kipa sv. Miklavža v Alritzu in v Mišicah (Mitschig). medtem ko kažejo na slogovno prednjo stopnjo kipi v omari in na notranji strani kril glavnega oltarja v cerkvi sv. Lenarta v Moll- briickenu.13 Rastlinske vilice in okleščene veje nastopajo na koroških oltarjih zelo pogosto kot notranji okviri ali okrasni zaključki oltarnih omar in reliefov. Vse to pa dopušča misel, da se je loški kipar naH>rž na Koroškem kot podo- 36 barski pomočnik stilno izpopolnjeval, če ne eelo učil. manj pa verjamem, da bi bil koroški rojak. Vendar je Koroško zapustil, se preden je tamkaj popol noma zmagal slog vzporednih gub. kakršnega je najbolj uveljavila okoli leta 1515 mlajša bel jaška rezbarska skupina. Ploskovni princip, ki Bfmo ga že večkrat omenili, pa pozna tako koroška kot kranjska poznogotska plastika, še prav posebne pa že omenjena loška režbarska delavnica, s katero sem delo Filipovega oz. Schvvarzovega kiparja nekoč povezoval. Da. ni izključeno, da je ta mojster nekaj časa v starejši loški delavnici delal ali se celo učil. kasneje pa postal njen naslednik. Čudim pa se. da do sedaj še ne moremo mojstru pripisati nobene lesene plastike, saj smo celo pri kamnitni zaslutili, da porablja bolj rezbarsko kot klesarsko tehniko. Se mar nobeno leseno delo ni ohranilo? - Prav tako bo treba ob ugodni priložnosti ugotoviti tudi razmerje Filipovega kiparja do •mojstra II.H., avtorja sklepnikov v prezbiteriju loškega sv. Jakoba ITI drugod. Danes naj se dotaknem samo še vprašanja, če lahko našega kiparja povežemo z imenom Jakoba Schnitzerja iz Loke. Kakor me je pred leti prijateljsko opozoril arhivar B. Otorepec. najdemo v obračunski knjigi zapuščine ljubljanskega trgovca Sigmunda .Vlospacherja (MALj) tele podatke: Pol. 40. — Adi 23 november 1317 mevster Jacob sehnilzer von lackh soli gebenn 11.8. kr.'»T. solh sein so die fravv mospacherin lun gebenn hat auff guet revttung auff den stain naeh laut Ir revtung vnd ablertigung II. S. kr. 35. Fol. 41. — Fntgegen geben einen grab stain pringl .... II1. S. k. 35. Fol. 59". — Adi ditto (= 23. novomber 151") haben vvir der fravven gebenn fl.6. k 4. 53 so sv auff revttung mevster Jaeobenn sehnilzer von lackh auff denn stain geben tliuet .... II. b. kr. 35. Iz tega vemo. da je Jakob Sehniitzer napravil za leta 1317 umrlega Sigmunda Mospaehcrja nagrobnik. Ime Sehnilzer - rezbar« dokazuje, da je delal Jakob v lesu. naročilo nagrobnika pa, da je klesal tudi v kamnu. Ali sta živela okoli leta 1517 v Loki dva kamnoseka, ki sta klesala tudi nagrob nike? Ne verjamem! Nadalje bi loškega kiparja lahko priporočil Mospacher- jevi družini sam Volbcnk Sehvvarz. ki je bil s Sigmundom v trgovskih zvezah, kot dokazuje ista obračunska knjiga (iipr.lol.lt). leta I5I9-). Odprlo je tudi vprašanje, ali pomeni beseda Schnitzer« samo Jakobov poklic ali tudi že priimek. Skoraj bi se raje odločil za prvo razlago, čeprav je tudi res. da so se v 15. stoletju tudi pri nas priimki že udomačili. Najverjetneje je. da se je pri Jakobu zaznamek poklica končno spremenil tudi v priimek. Prav tako nemška beseda še ne pomeni, da je bil nemškega rodu. Prvič je sestavljena Mosbacherjeva knjiga v nemškem jeziku, drugič pa Slovenci tedaj za rezbarja še nismo imeli domače besede. Ce bi torej Jakoba Schnitzerja hoteli povezali s kakšnim znanim in ohra njenim kiparskim delom, bi bili za ta namen najprimernejši loški reliefi. Seveda pa bo ostala ta atribucija samo bolj ali manj prepričljiva hipoteza vse dotlej, dokler nam kakšen srečen slučaj ne bo odkril o Jakobu novih podatkov ali pa v freisinških arhivih razkril imena avtorja Filipovih plošč. Celo o tesarjih in zidarjih, ki so delali pri obnovi gradu, nam je škof Filip zapustil zapiske, kiparja pa nikjer niti s črko ne omenja. Za zdaj se bomo morali ob našem kiparju zadovoljili še z opisnim imenom »kipar Filipove plošče« in kvečjemu v oklepaju dodali z. vprašajem lud: ime Jakob Schnitzer iz Loke«. 37 Opombe /. Med noticami \ Mitteilungen der Zentralkommission fiir Denkmaipflege. Wien 1892, str. 124. — 2. DS VU, 1894, str. 2+6 in 506. — 3. Umetna obrt na škofjeloškem ozemlju, škofja l.oka in njen okraj, 1936. str. 27 sq. — 4. Umetnostni pomen škofje loškega okoliša. UR I. 1954. str. 70 sq; Umetnost srednjega veka na Slovenskem (katalog NG), Ljubljana 1956, str. 15 in 29 sq: Gotska plastika na Gorenjskem, Kranj 1958. str. 11 sq. in 19 sq. — 5. J.Zontar. Uočan Volbenk Sclivvarz. UR IV. 1957, str. 25 sq. 6. A. Dimitz, Eine merk\\ iirdige Insehrift des 16. Jalirhnnderts in Uack. MHK XIX, 1S64. sir. 87 st|. .". Spominski plošči o potresu leta 1511, UR XI. 1964. str. 208 sq. — 8. Plim. \V. Paatz. Das Aufkoiiiinen des Astwerksbaldat liincs in der deutsclien spiit- gotisehen Skulpuir nnd Erhard Reu\vichs Titelholzsehnitt in Breidcnbachs Peregri- nationes in terram sanctaiu . Bibliotheca docet. Festgabe fiir (ari \Vehmer. Amster dam 1965. str. 555 sq. — 9. Pli. M. Halm. Studien znr siiddeutschen Plastik T. Augsburg 1926. str. 188 sq. 192 in si. 170. 171. — 10. R. Milesi. Romanisehe nnd ritterliche Grab- plastik Karntens. Klagenfurt 1965. str. 32. si. 48—50. — //. Ph. M. llabn. str. 193. si. 178. - 12. H. VOH Ankvviez. Bernliard Strigel in \Yien. Ktinst nnd KiinstliaiKlucrk \l\. \Vien 1916. str. 298. si. 7. Exlibris najdemo v inkiinabnlali 7 A 4. 10 A 4. 17 A 2 dunajske Dvorne knjižnice. Ankvviez. misli, da je bil avtor exlibrisa neki gornjenemški umetnik. — /5. Prim. reprodukcije v K. Ginhariovi izdaji Kuustdenkmaler Karntens« (Klagen furt). zv. T/2, si. 2 in 3. z.v. II. si. 58. zv. III. si. 48; zv. V/2, si. 79. Z u s a m m e n f a s s ti n g DER MEISTER DER RELIEFPLATTE DES BISCHOFS PHILIPP UND DAS PROBLEM JAKOB SCIINTTZERS VON UACK Das Erdbeben ini Jahre 1511 hatte in ganz Krain mul aucfa in Škofja l.oka (Bischoflack) grofien Schaden verursaclit. so daR viele Gebaude neben anderen 1515 auch der C.etreidekaslen nnd 1516 tlas SehloR vini Škofja l.oka — neu erbaut uerden mu B t en. Diese beiden Bauten lun der Frcisinger Bischof Philipp auch mit sciiicni \\ appen iiiitl Inscliriftcn. die ein bis jetzt nocli aiionvmer Bildhauer angefertii; i hatte. sclmiiickcii lasscn. Dersclbe Kiinstler hat im J. 1515 die heraldische llclief])latte lur die kapelic der lil. Dreifaltigkeit, die der reiclie Stadtpatrizier \\ olfgang Sclivvarz eriicliten fiefl, gescliaffeii. liir dciisclbcn Sclivvarz meilielte der Kiinstler um das J. 1517 das Epitapli. das lieute in <\vr Plnrrkirche zu Stara l.oka (Altlack) stelit. mul neben W. Senvvarz auch seine beiden Francu — die sclion veisloibene Lrsula nnd die nocli lebeiide Dorothea — darstellt. — Stilistisch sind diese Reliefa ziemlich flach gelialten und neigen sclion /ur Lbernahme vereinzelter renaissancearliger Elemente (die Umralimungen. die Buchstabciil. doch herrscht ini Crunde nocli det spatgotisehc Gcsumteharukter vor. Cliaraktcristiscli sind besonders die Saiilehen in der Art von Baimistainnien mit abgelniueiien Asten. Rei dem hcialdisclicn Relief am Getreidekasten ist eine kompositionelle und stilistiseht- Aiilehnimg an das Epitaph der Ritter vem Keutschach. das der Salzburger Rildhauer llans Valkeiiaiici fiir die Kirche zu Marta Saal in Karaten gescliaffen liatte. zu spiircn. Der fliichige und brcit gezogene Duktus der Gevrander mit erster Aiikiindigung des Parallelfaltenstiles lasscn die Vermutiing zu. dal! der Meister seinen stilistischen Ausdnick irgeiuhvo in karnteu ervsorbcn hal in der Villacher oder St. Veiter vVerkstiitte. uobei \\ir z. B. den Aindorleraltar zu Maria Saal oder die Statuen des lil. Nikolaus in Afritz oder Mitschig usvv. zum Vergleich lierbeizielien kbnnten. Es ist mbglich. dali der Bildhauer zuerst in Škofja Loka gelcint und daun seine kiinstlerisclie Riclitung in Karmen vveiterentvvickdlt hat. sich aber schlielilieli v\ ieder in Škofja Uoka niederliel!. Veilockond ist die Ilvpothese. dieseu Bild- liauer mit dem archivvaliseh nacligevviesenen Mcislcr Jakob Sclinil/er von Uack zu ideniifi/iereii. der ini J. 1517 das Epitaph des Ijubljanaer Kaiifmainis Sigismiind Mos- pacher geliefert liatte. vvobei /u bedenken \\iire. daf! Mospaeher ein Geschaftspartuer VOII U.Schuarz gevvesen ist. Jedenlalls kiinnen \vir aus deiu Naineii Sclinitzer sclilicllen. dal! der Kiinstler aucli llolzplastiken sclmitzte. es ist jedoeh bis jetzt nocli nicht gelungen. ein solches Werk seiner Iland festzustellen. 38